IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzija: The Perfect Storm

17.12.2009

zda 2000, pustolovska drama, režija: Wolfgang Petersen, igrajo: George Clooney, Mark Wahlberg, John C. Reilly, Allen Payne, William Fichtner, John Hawkes, Diane Lane, Mary Elizabeth Mastrantonio, Michael Ironside, Karen Allen, Bob Gunton, Christopher McDonald

Resnična zgodba o šestih ribičih (Clooney, Wahlberg, Reilly, Payne, Fichtner, Hawkes) iz majhnega Gloucesterja, ki  so se leta 1991 igrali mačote in hoteli z majhno ribiško ladjo ugnati vihar vseh viharjev, se pravi vihar, ki bi kot za šalo potopil tudi Titanic, če bi se mu zahotelo.

Veter je pihal dvesto na uro. Valovi so bili visoki trideset metrov. Orkan Grace se je združil z dvema nevihtnima frontama in nastala je največja ter najhujša nevihta vseh časov. Kaj nevihta, nastal je Twister na morju in Independence Day pod vodo. Sodni dan. Morje je divjalo kot nikdar poprej. Valovi so postavljali višinske rekorde. Šest ribičev pa se je ne glede na vse odpravilo na ribolov. Po eni strani totalni idioti, po drugi pa junaki, da ni večjih. Face, katerim bi morali postaviti spomenik. Rabili so denar, začeli so loviti ribe, potem pa jim je crknil hladilnik in so se morali vrniti domov. No ja, lahko bi počakali, da nevihta mine, a to bi pomenilo, da so se predali morju, kar seveda ni šlo. Niti v sanjah. Bili so namreč gloucesterski ribiči. Pogumni možje, ki se ne bojijo nikogar. Pogumni možje, ki v visokih valovih uživajo, med nevihtami pa v kabini mirno jedo sendviče. «Viharju bomo dali vetra, to bo za nas mala malica,« se je glasilo njihovo načelo. Krmilo so namerili naravnost v srce nevihte, se borili kot levi, se šli frajerje in na koncu ugotovili, da so morda le napravili napako. The Perfect Storm je torej film o skupini ribičev, ki so hoteli z glavo skozi zid, padli v vodo in končali pod vodo. Wolfgang Petersen, ki je na morje prvič odplul z legendarnim filmom Das Boot, ves čas režira tako, kot da bi tudi sam pred kratkim doživel nevihto, kar je zelo dobro, prepričljivo in avtentično. Posebni efekti resda razturajo, toda film je za svoje dobro preprosta, tovariška in predana štorija o ribičih, ki se vsakodnevno izpostavljajo nevarnostim morja, da potem dobijo okoli dva tisoč dolarjev plače. Od sedemnajstega stoletja dalje jih je ravno iz Gloucesterja umrlo že na tisoče, kar pomeni, da ravno v Glocesterju živijo najbolj pogumni, najbolj nori in najbolj predani. Slava jim. Naj počivajo v miru. George Clooney je končno zadel v polno, postal prava zvezda in edini tv igralec, ki mu je uspel tako velik kino met. Mark Wahlberg, ki mu je delal družbo že v Treh kraljih, se je iz cenenega raperja in polizanega manekena za boksarice, spremenil v resnega kandidata za dobrega igralca. Mary Elizabeth Mastrantonio se je po Cameronoven Breznu ponovno vrnila na morje in hvala bogu ostala nad gladino. Ribič John C. Reilly pa je najprej ujel samega sebe in v odličenm prizoru seveda poskrbel za prvi vrhunec filma. Naravna katastrofa skozi oko ribiča, ki za vremenoslovca Christopherja McDonalda pomeni le popolni vihar, ki se ga splača videti. Budžet je znašal huronskih 120 milijonov dolarjev. Glavno vlogo bi morala igrati Mel Gibson, ki je raje izbral Patriota, in Nicolas Cage, ki je raje izbral Gone in Sixty Seconds. Scenarij je nastal po bestsellerju Sebastiana Jungerja iz leta 1997. Zaliv Gloucester je leta 1606 odkril moreplovec Samuel de Champlain, ime pa so mu dali angleški ribiči nekaj let kasneje. Eden izmed producentov je bil Barry Levinson, režiser Rain Mana. Ladjo so iskali tri mesece. Ekipa se je kar nekaj tednov družila z resničnimi ribiči in sorodniki nesrečnih brodolomcev. Večino prizorov so posneli v bazenu. Dolg je bil 30, širok 28, globok 7 metrov, obkrožen pa s 17 metrskim modrim ekranom. Dva meseca po snemanju je v neki reševalni akciji zares umrl poročnik Desmond Casey, ki je pred tem ves čas pomagal pri filmu. Glasbo je napisal James Horner. Film je štartal skupaj s Patriotom in ga je kot za šalo povsem povozil. Kljub Melu Gibsonu, ki seveda ni mogel tekmovati z naravo. Zelo gledljiva, izvrstno zrežirana, z dobrim tempom izpeljana in z dovolj prepričljivo dramaturgijo narejena morska drama, ki gledalca potegne tudi pod gladino.

Ocena 4 in pol

(napisano leta 2000)

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 17.12.2009 ob 00:25 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

En odgovor na “Recenzija: The Perfect Storm”
  1. montebuba - 30.11.2013 ob 16:12

    jaz bi mu dal 6,5. Dober film, v prizoru z orjaškim valom pa me je skoraj pobralo od strahu…
    Zanima me kdaj se je pa zgodila res ta nesreča?

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !