Dragi moji, tole pa je vredno vaše pozornosti. Lev na posnetku svojega človeškega prijatelja resnično objema in nima nobenih zahrbtnih namenov. Popolnoma isto kot psiček. Zares neverjetna zadeva in dokaz, da so tudi tako divje živali lahko povsem prijazne do pravega človeka.

Bojim se le, da se ne bo kdaj zgodilo nekaj podobnega kot v šovu zabavljačev Siegfrieda & Royja, kjer so bile divje mačke prav tako zelo prijazne, potem pa so nekega dne iz povsem neznanega razloga pokazale svojo pravo naravo.

Na blogu TineMaline mi je v oči padel zapis o tem, če pse zebe in če jih je smiselno oblačiti. Večina komentarjev je bila seveda napisana v smer, da pes ni maškara in da ga je ni treba oblačiti. Ter da noben pes ne uživa, če ga lastnik obleče. S tem se ne strinjam. Majhne pse zebe kot hudič, če gredo ven pozimi, kar je jasno, saj so s telesom čisti pri tleh in poberejo vso mrzloto, ki je večji psi ne čutijo. Kar probajte se uležt na tla sredi zime, pa boste videli kako bolj mrzlo je kot kak meter nad tlemi. In prav zato je majhnega psa treba obleči. In če so cotke luštne ni s tem nič narobe. Le zakaj bi ga morali obleči v tretjerazredne krpe, če lahko kupimo vrhunske in zelo dobro narejeno oblekce. In tu ne gre za afnanje, tu gre pač za to, da lastnik svojega psa obleče v kul coto in s tem prepreči, da ga zebe. To ni nobeno mučenje, saj ga obleče le za ven. Le za tistih nekaj minutk, ko gresta lulat in kakat. Meni so oblečeni psički zakon. In prepričan sem, da jih ne moti, saj uživajo, da jim je toplo. In psiček komaj čaka, da ga boste oblekli, saj ve, da ga potem ne bo zeblo.

Takšne so moje izkušnje, zato se mi zdi, da se nad oblekami zgražajo samo tisti, ki niso nikoli imeli majhnega psa.

Pingvin, ker so mi najbolj kul živali na svetu. Pa še lepo obleko bi nosil čisto vsak dan.

Prideva z mamo danes v trgovino z malimi živalmi. Hotela mi je pokazati neke bele majhne podvodne žabe. Bojda zelo šikana bitja, ki jih še nisem videl. Sprejel sem ponudbo in bil navdušen. Žabice so bile res simpatične. Take čisto bele z opaznimi očkami in čisto na dnu akvarija, kjer so bile tudi ribe.

In potem se je začel lov še na ostale žabe. Na neko totalno čudno “vražjo” žabo, ki izgleda kot kamen in ves čas samo sedi. Po moje se je še srati in jesti ne da. Je preveč lena. Okej, ni panike. Nič posebnega, žaba pač. Tako kot prikupna regica, ki skupaj s terarijem stane 100 evrov. Prodajalec jo je vzel v roke, moja mama pa je vriskala od veselja. Tudi takrat, ko ji je pokazal predale, kjer imajo hrano zanjo. Predale, kjer lezejo živi črvi in še bolj živi črički. Bljak. No ja, blja zame, nekaj lepega za mojo mamo.

Toda pozor, čuden sem v očeh prodajalca izpadel jaz, rekoč, le kako se mi lahko črvi gabijo in le kako ne morem razumeti, da so tudi oni le živali. Okej, črve sem preživel, toda potem me je udarilo še nekaj hujšega. Moja mama ima rada kuščarje, zajebane gekone in ostalo golazen. Nora je nanje. Zdijo se ji lepi, luštni in simpatični. Za razliko od mene, ki komaj čakam, da zapustim prodajalno in se umaknem na varno. Ko sem še živel pri starših, je padla debata, da bi mama kupila kuščarja. Ker sem ji zagrozil, da potem mene ne bo več domov, si je premislila.

In potem so bili na vrsti pupki. Nič kaj lušne živali, ki jih je prodajalec ravno tako vzel v naročje in mojo mamo spet pripravil na širok nasmeh in pogled največjega mogočega odobravanja, kar obstaja. In to samo zaradi kurčevega pupka. Male sluzaste živali, ki leze, plava in je taka kot je.

Ko sem mislil, da je najhuje za mano, so bili na vrsti pajki. Tisti pravi, veliki kosmati pajki, ki so ji ravno tako zelo všeč. Zdijo se ji prikupni, simpatični in taki, da bi jih z veseljem vzela domov. Hvala bogu, da prodajalec ni odprl kletke, saj bi jo pobrisal iz trgovine še v isti sekundi in bi se ustavil šele sto kilometrov stran.

Nato so bile na vrsti podgane. Spet ena izmed mojih ne ravno priljubljenih živali, ki so moji dragi mami nekako pri srcu. Ne boste verjeli, toda ona bi to podgano imela doma v kletki. In imela bi jo rada ter bi jo jemala v naročje ter se do nje obnašala kot do hčerke.

Joj, pre joj, le kam so šle mame, ki so jim bile všeč mačke, psi, kak kanarček in morda kaka riba.

Ko sem se v ponedeljek vračal iz Zagreba, se mi je med vožnjo zgodilo nekaj hudo nenavadnega. Kot strela iz jasnega se je pred mojim avtomobilom znašlo čudno, nenavadno veliko bitje, ki bi ga skoraj povozil, če ne bi divje pritisnil na zavore. Nič posebnega, boste rekli, toda posebno je to, kar se je zgodilo potem. Ko sem prišel k sebi, sem ugotovil, da gre za zelo velikega zajca, ki se je hvala bogu rešil trka z mojim avtomobilom in jo ucvrl naprej po cesti. Jaz sem vožnjo seveda nadaljeval, toda zajec se ni hotel umakniti s ceste. Tekel je pred mano. In to v popolnoma ravni črti po sredi ceste. Vozil sem petdeset kilometrov na uro, a to je bila zanj mala malica. Prehiteti ga nisem upal, saj nisem vedel, če bo morda spet hotel skočiti pod moj avto, zato res nisem vedel kaj naj storim. Trobil sem mu, svetil z dolgimi lučmi in upal, da se končno umakne in steče v gozd. A se ni. Še vedno je tekel po cesti in bil očitno močno zmeden. Ali pa tudi ne, saj je deloval nekam počitniško in skulirano. Pospešil sem hitrost in se ustavil na okoli sedemdeset kilometrov na uro. Nič zato, zajec je bil še vedno pred mano. Vse skupaj mi je postalo zelo smešno in res nisem vedel kaj naj storim. Ura je bila pozna, zato je bila cesta prazna, ves čas pa sem razmišljal, če naj vzamem foto aparat in zadevo ovekovečim. Vedno ko sem pomislil, da bi ga slikal, sem bil prepričan, da bo prepozno in da bo tako ali tako zbežal v gozd. Škoda, saj je vse skupaj trajalo kake dve minutke. Potem je zajec končno le zavil s ceste v gozd. Še zdaj ne morem verjeti, da se je to res zgodilo in še vedno premišljujem zakaj ni takoj pobegnil in je na cesti vztrajal tako dolgo.

Po svoje zgledajo kul, toda zanima me, če so se v tehle oblekcah počutili prijetno.

Izberite favorita in luzerja.

Če govorim o svoji najljubši pasmi psa, je mops čisto pri vrhu. Zakon pes. Skorajda brez konkurence.

Bilo je pozimi leta 2006, ko sem se preselil v novo stanovanje. Prvič v življenju sem bil nekako čudno osamljen. Punce sem dal na stran, prijatelji pa so mi šli na živce. In potem se je pojavil on, mali črni mucek, ki me je vsako noč počakal pred blokom, vsako jutro pa pred vrati. Najino prijateljstvo se ni začelo dobro, saj mačk ne maram. Všeč so mi psi. Mačke se mi zdijo hinavske. Toda tokrat je bilo drugače. Mucek me je gledal s spoštovanjem. Tako kot da ve zakaj se gre. In tako, kot da hoče moje prijateljstvo. Moj čas. Mojo naklonjenost. In pozor, ni bil kak potepuški maček, ki rabi pozornost in hrano. Bil je od nekoga iz bloka, ki mu je pač dovolil, da se svobodno potika okoli. In videla sva se vsako noč in vsako jutro. Dokler nisem prišel domov me je čakal pred blokom in ni hotel skozi vrata. Šele ko sem mu jih odprl jaz, je stopil skoznje. Enako je bilo zjutraj, ko ni hotel iz bloka, dokler se nisem na vratih pokazal jaz. Pravo prijateljstvo. Nekaj novega zame. Še posebej zato, ker ni bil pes, marveč maček. In potem sem mu seveda nosil mleko. Vsak večer. Smilil se mi je, pa čeprav sem vedel, da ne strada in da ima dom. Vedno ga je lepo popil in si polizal še brke in tačke. In sedaj sem ga končno le uspel slikati. Faca je. Po dolgem in počez. Še vedno sva prijatelja.

Dame in gospodje, najlepša, najbolj simpatična in najbolj kul žival na svetu.

Njegovo veličanstvo, pingvin.

Angleški buldog Gimli, Mops Packo in Čivava Nemo. Trije najboljši prijatelji in trije resnično zakon psički, ki jih dajem na svoj blog zato, ker so face. Morda največje face med vsemi psmi v Sloveniji. Ima jih gospa Alenka, ki jih seveda ne bi zamenjala za nič na svetu.