Ujel sem ju prejšnji teden, ko sta pogledala iz zemlje. Ko še ni zapadel sneg in ko sta bila še vesela in polna energije. Dolgo sem razmišljal ali naj objavim naš pogovor in se naposled le odločil, da ga bom. Brez cenzure seveda. Natanko takšnega kot se je zgodil prejšnji teden. Na tisti zadnji sončni dan.

Za začetek mi povejta kako sta?
Počutiva se odlično. Zunaj je sonce in čas je za sprehod. Zvonček še malo pančka, jaz pa sem že celo jutro zunaj. Dobro dene mojih cvetovom.

Bo letos lepa pomlad?
Kot kaže bo zelo lepa. Zgodaj se je začela in tako je tudi prav. Z Zvončkom bova imela veliko otrok in se že veseliva vsega kar naju čaka.

Saj res, zakaj se Zvonček še vedno skriva pod zemljo?
On je včasih res smešen. Nekje je slišal, da se bliža sneg in ne upa ven. Kakšen sneg neki, saj je vendar je pomlad. Vse zeleni, vsi so veseli, toplo je in ptički se ženijo. Tudi on bo kmalu pokukal na plan.

Kaj pa če res zapade sneg?
O, glej ga, Zvonček. Daj še ti kaj povej. Evo mene, gospod Iztok. Hm, po najnovejših informacijah snega ne bo. Pomlad je v polnem zamahu. Zdaj tudi jaz verjamem v to in zato sem prišel ven. Komaj čakam, da greva s Trobentico na morje in da narediva vsaj dvesto otrok.

Koliko otrok sta imela lani?
Lansko leto je bilo krasno za delanje otrok. Zaprašila sva jih preko 300. Letos bo še bolje, saj se je pomlad začela prej. Res komaj čakava.

Bosta šla na volitve?
Seveda. Tega ne bova zamudila. Čas je za novo pomlad tudi pri vas.

Saj res, kaj pa onesnaženje, kako ga prenašata?
Nič kaj prijetno ni. Zvončka so zadnjič zamenjali za črnca, saj je imel cvetove čisto umazane od nafte.

Uf, nekam čudno piha.
Res je. Čudno piha. Pa padati je začelo. Bolje bo, da greva nazaj pod zemljo, kajne Trobentica. Ne skrbi, Zvonček, malo pač piha. A zunaj je pomlad. Ne boj se. Lepo nama bo. Še danes bova zaprašila kakšnega otročka.

Močno je začelo pihati, zdi se mi, da bo dež, raje končajmo tale razgovor.
Trobentica, gospod Iztok ima prav. Bliža se nevihta. Ne lomi ga bo, Zvonček moj. Pomlad je. Pač malo bo deževalo, kar je dobro za najine liste. Zvonček, kje si? Čigav je ta zlomljen cvet? Kaj to pada iz neba? Pa ja ni…joj…ne more biti…pomlad je…

Trobentica, tole je ostalo od Zvončka. Žal mi je. Trobentica, kje si?

Vsak naj napiše nadaljevanja tistega, kar je napisal nekdo drug. Jaz bom začel in se potem tudi vmes oglasil, vi pa nadaljuje. Sestavimo najbolj kul zgodbo vseh časov. Me res zanima kaj bo nastalo iz tega.

V neki deželi je živel kuščar Tadej. Imel je dva sina in dve hčerki. Prvi je bilo ime Leopoldina, drugi pa Jasna. Nekega dne sta se odpravili v trgovino in…

Začelo se je davnega, no ja, ne tako zelo davnega leta 1974, ko je Marko prvič poljubil žensko. Star je bil 17 let, ona, taka fina, okrogla in malce groba ženska, pa jih je štela 26. Poljub je bil lep, morda celo vroč. Prevroč za Marka, ki se je ustrašil in se na naslednji poljub pripravljal vse do leta 1984, ko je poljubil najboljšega prijatelja Mirka. Marko jih je takrat imel 27, Mirko pa jih je štel komaj pet. Da ne bo pomote, Mirko je bil žaba. Njegova naj žaba. Mali zeleni žabec, s katerim se je igral noč in dan. In žabec, ki ga je našel na sosedovem vrtu. Ko je bil star dve leti, mu je ženo in otroke povozil traktor, zato se je odločil, da bo živel v samoti. Vse dokler ga ni našel Marko. Nežna duša, ki je rabila nov poljub. Škoda je le, da pravljice lažejo in da se je Marko takoj po poljubu spremenil v žabo. V majhnega zelenega žabca, ki sedaj skupaj z Mirkom živi na sosedovem vrtu. Vse od leta 1984. Danes je Marko star 50 let, Mirko pa jih šteje 28. Razlika v letih ju niti malo ne moti.