Joj ta mali lušni stvor
joj kako je ljubek kako je včasih nor
Mala glava velike oči
ko me gleda se mi zdi da govori
Buča naša nosek mali
liže voha in trmari
Repek miga zobke brusi
vsako hrano rad okusi
Rad se stisne in pokaže ti ljubezen
rad se carta to je skoraj že bolezen
Res je malek ta naš Jodi Modi
kamorkoli gremo z nami hodi
Matija je bil super fant. Poln energije, dobre volje, vedno pripravljen pomagati prijatelju. Nihče se ne spomni, da bi ga kdaj videl nesrečnega. Prav zato so bili vsi zelo šokirani in presenečeni, ko so ga nekega dne videli obešenega na bližnjem drevesu. Nikomur ni potarnal, da ga kaj muči. Nikomur ni niti nakazal, da je kaj narobe v njegovem vsaj na videz popolnem življenju. Zgledalo je kot da ima vse, dobre starše, lepe ocene, lepo prihodnost, kar nekaj hobijev, veliko prijateljev in športne dosežke, na katere je bil še posebej ponosen njegov dedek. Zakaj si je Matija potemtakem vzel življenje, so se spraševali njegovi prijatelji in sorodniki, medtem ko sta starša skrušeno stala ob njegovi krsti na lokalnem pokopališču. Vsi so ugibali kaj za vraga se je zgodilo, kaj za vraga je šlo narobe, da je tako vesel fant nenadoma končal svojo pot. Nekdo je pomislil, da je šlo morda za umor, spet drugi pa so govorili, da se mu je morda zmešalo in ni vedel kaj dela. Toda to so bile slabe teorije. Policija je ugotovil, da ni šlo za tretjo osebo, starši in najboljši prijatelji pa so potrdili, da je bil še večer pred usodnim jutrom dobre volje in poln načrtov za prihodnost. Še več, Miha, ki ga je poznal iz otroštva, je pokazal svoj mobilnik in sporočilce, ki mu ga je Matija poslal pred spanjem. Zapisal je: “Stari, jutri naju čaka pomembna tekma, zanesi se name, igral bom kot je treba. Po tekmi pa gremo žurat, komaj čakam, da spet malo zadensam.”
Minili so dnevi, minili so tedni, minili so meseci, minila so leta, spomin na Matijo pa je počasi bledel. Bil je pač še en samomorilec, pač še en nagrobnik, ki ga pozimi pokrije sneg, jeseni pa umazano listje. Toda njegova starša nista odnehala, saj ju je še vedno zanimalo kaj je botrovalo tistemu usodnemu jutru. Enostavno nista hotela sprejeti razlage, da se take reči pač dogajajo in da ljudje samomor včasih naredijo popolnoma brez razloga oz. da so v resnici popolnoma drugačni kot kažejo navzven, kar pomeni, da je obstajala možnost, da je njunega sina nekaj močno žalostilo, pa ni upal ali mogel povedati nikomur.
In potem je njegov mlajši bratec nekega dne našel majhen listek, ki ga je Matija očitno zmečkal in vrgel med zavese svoje sobe, ki sta jo starša pustila takšno kot jo je zapustil. Vstop vanjo je bil prepovedan, to je bilo sveto mesto, ki se ga je bal tudi mlajši bratec. Toda nekega dne je nujno potreboval Matijevo matematično knjigo in je prestrašeno prestopil prag njegove sobe, seveda takrat, ko staršev ni bilo doma. Ker ga je kot vsakega otroka premagala radovednost, je začel brskati po sobi. Tudi okoli okna, ki so ga še vedno krasile svetlo zelene zavese, pod katerimi je bratec opazil zmečkan listek. Vzel ga je v roke, razprl, prebral vsebino in se v solzah sesedel na tla.
Pisalo je:
a) Če se ne obesiš, bomo ubili tvojega brata. Ubogaj, ker veš, da mislimo resno, kar smo ti že večkrat dokazali.
b) Matija, tvoj sum, da te varam, je bil pravilen. Ostala bom z njim, zaljubila sem se vanj, ti mi ne daješ več tistega, kar pričakujem od fanta.
c) Ne zmorem več skrivati, da sem gej, to me ubija, pritisk pa je prevelik. Raje se ubijem kot pa da me bosta oče in mama celo življenje sovražila.
Listek je iz neznanih razlogov končal na internetu, bralci pa so največkrat obkrožili odgovor b.
Zadne dni se o men spet velik govori,
neki lepih in kr precej grdih stvari.
Govorijo vsi, ki so ponavad tiho,
a jim je zdej v možgane nek čudn veter zapihu.
Čvekajo, pa čvekajo, od sebe nič ne dajo,
težijo pa morijo, se grejo pizdarijo.
MJ je reku, da pomet pred sabo
pa ti bo tkoj jasn, da nisi za nobeno rabo.
Hej, model, odjebi že s tem sranjem
pakiraš ga že pet let z drugim pakovanjem.
Pišeš pa sereš tud po mojem blogu,
fak no, kot da si totalno obnemogu.
Blokada, drug IP, še ena blokada,
tko si bedn, da te še mama nima rada.
Največ veš, najbolj me poznaš,
če ti grem tok na kurac lahko odnehaš.
Psihološki problem, evo ti psihiatra
tvoj sem doktor, vem kaj te zmeri zmatra.
Dajva se dobit in mi povej kar mi gre
itak da ne upaš, tule lažje je, a ne?
Brezjajčni škrat, pfff in še kej,
prid do mene če upaš in v faco mi povej.
Glej me zdej pa mal posluši,
vsaj mal razmisl, kaj leži na tvoji duši.
Zdraviš se, pa za to mi ne daš denarja,
mene maš za sužnja, sam pa igraš se gospodarja.
Šefa svojih lastnih idej in zablod,
ovca prokleta, naučen si robot.
Še moj Jodi ma več pameti kot ti,
lahko bi bil prijazen, a reku bom spidzi.
Pust moj lajf, ne gre ker nimaš svojga
zato tok rad nonstop skačeš v mojga.
Gibonni je reku oprostimo si,
ne bo šlo, jaz nisem ti, jaz sem zate vi.
Paseš krave, kje maš spoštovanje,
iz tvojih ust prhaja vedn isto sranje.
Evo ti vinjeta, zalep si jo na rit,
zalep si jo na gobec in nehi mi težit.
Iztok Gartner ma zdej v roki mikrofon
vrnu sem se kot Sylvester Stallone.
Grem nekam gor in nekam stran
tle svet preveč postal je usran.
Šala, šala, še kr ostal bom z vami,
ti pa lahk se zjokaš na moji rami.
Še naprej bom sral o žrtvah v hudi jami,
ti pa ostal boš prdec v moji fami.
Titov pionir, ne pusti se jebat na suho,
domobranc posranc mel krvavo boš rjuho.
Točn tko, Iztok Gartner je nazaj,
cajt je da povem kako pa kaj.
Pet let bil tih pet let ni posnel komada,
vsi so rekli da teži in da naklada.
Še vedno partizan, če je treba ustrelim,
še vedno prava stran nov barbarin rov naredim.
To je to, zdej pa res dost,
Reka Kwai, gradi se nov most.
Vsi tisti, ki vas lahk bi zdisu,
ni panike, si bom z vami raj še rit obrisu.
K meni je prišel včeraj. Sredi noči, ko so vsi Celjani sladko spali. Splezal je skozi okno in me zbudil z glasnim prdecem. Ste vedeli, da pingvini prdijo? Zdaj veste.
Bil je zelo nesrečen, saj je bilo zunaj pretoplo. Rabil je led, veliko ledu, ne za zabavo, marveč za preživetje. Ustregel sem mu in iz njega naredil najsrečnejšega pingvina na svetu, no ja, v Sloveniji.
Povedal mi je, da mu je ime Jedrc. Ko sem se zjutraj zbudil, ga ni bilo več. Tudi led se je stopil.
Ste za eno zabavno igrico? Za pogovor v verzih? Se pravi, jaz začnem, vi pa nadaljujte. Ni važna tema, važno je, da se bo rimalo. Če ste za, bomo sestavili najdaljšo pesem na svetu, ki jo bom potem objavil še v celoti.
Takole bi začel, vi potem nadaljujte v komentarjih, jaz pa se bom nato še tu in tam vmešal zraven:
“Ura je zdele neki čez ena
za mojga prijatla ne zanima se punca nobena.”
On je zombi mrtvec živi
on smrdi ti se umivi.
On žre meso on žre jetra
gnilo telo za cela dva metra.
Ko je umrl je umrl grdo
ko je živel živel je lepo.
Zdaj spet umira zdaj spet bedi
zdaj spet zapira svoje krvave oči.
Film je medij ki ga zanima
poleti vesel useka ga zima.
Mrzla kri mu teče po žilah
stopi na vago nič ni v kilah.
Požru bo sebe požru bo njo
le kje so časi ko bilo je lepo.
Kaj je sreča se sprašujem
gledam tebe in se ne sramujem.
Kaj je tisto kar me vleče
vse je tisto ni boleče.
Sreča srečna in prelepa
Sreča srečna včasih šepa. / Sreča srečna snežna kepa.
Zunaj sonce notri noč / Zunaj sonce notri sneg
Zunaj zvezda ognjen obroč. / Zunaj reka notri breg.
To je sreča jaz jo imam
to je sreča je ne dam.
Zakaj nekdo nekje še vedno ne ve
s čim prizadene moje srce?
Zakaj nekdo nekje še vedno ne ve
kaj je prav in kaj ne?
Zakaj se to sploh zgodi
zakaj pride do žalostnih dni?
Zakaj vse to traja in boli
zakaj ni konca takih reči?
Zakaj zakaj zakaj zakaj
zakaj zakaj zakaj?
Zato…
Nekoč pred davnimi časi je živel ptiček. Tak majhen, simpatičen in vesel ptiček, ki je rad letal okoli, se zabaval s prijatelji in počel reči, ki jih ptički tako zelo radi počnejo. Potem se je nekega dne zaletel v drevo. Čisto po nesreči. Samo zato, ker je za delček sekunde pogledal v napačno smer. In prav ta delček sekunde je bil usoden. Tako zelo, da si je ptiček poškodoval krila, glavo in hrbtenico ter negibno obležal na mahu pred drevesom.
Čez mesec dni se je prebudil v nekem gnezdu. Kako je prišel tja, ni vedel, saj se ni spominjal ničesar. Na nesrečo ga je spominjala le huda bolečina od zlomljenih kosti in udarcev. Vedel je, da je bilo nekaj narobe, a ni imel pojma kaj. Premikati se ni mogel, saj je imel popolnoma zmečkane nogice, leteti pa mu prav tako ni uspelo, saj je ostal brez enega krila. Tudi kljunček in glavico je imel poškodovano, hrbtenica pa se je nekako le začela celiti. Skratka, bil je zelo bogi in komaj je preživel.
Zapustili so ga celo najboljši prijatelji. Bil jim je odveč. Zdel sem jim je preveč nebogljen. Bilo jih je sram, da ga sploh poznajo. Zato so se ga začeli izogibati. Ostal je sam. Osamljen in nesrečen. Jokal je dan za dnem in čakal na dan, da bo ozdravel. Da bo lahko spet letel in da bo lahko vsaj hodil, ko se mu bo zahotelo. Toda usoda je hotela drugače. Krilo mu seveda ni moglo zrasti nazaj, nogice so bile za vedno pomečkane, hrbtenica pa je bila za zmeraj zvita in polomljena. Upanja skorajda ni bilo več.
Pa vendar, njegova nesreča je prišla na uho prijazni vili. Čudodelki, ki ga je pozdravila. Ki mu je dala novo krilo, nove nogice in zdravo hrbtenico. Ki je iz njega spet naredila zdravega ptička. Bitje, kot je bil nekoč. Žal je pozabila na srček. Pozabila je ozdraviti njegovo dušo. Njegovo notranjost, ki so jo uničile solze in žalost. Po treh letih je končno spet poletel iz gnezda. Zdrav in poln telesne moči. A le zato, da se je lahko znova zaletel v drevo. Tokrat tako močno, da je bil na mestu mrtev. Da si je zlomil vrat in da je na mahu pred drevesom obležal za zmeraj.
Pogreba ni bilo, saj ni nihče vedel, da je umrl. Da ga ni več. Pozabili so ga že zdavnaj prej. Zanje je bil mrtev že od nesreče dalje. Jokala je le dobra vila, ki si do konca življenja ni oprostila napake, da je pri čarovniji pozabila na njegovo srce.
Ko sem te srečal
nisem vedel kako bo
zdaj vem da ne bo
Pa začnimo s predstavitvijo glavnih junakov tele močno romantične zgodbice.
Tole je Burguš:
Tole pa Ferguš:
Da ne bo pomote, Burguš je fant, Ferguš pa punca. On je star 33 let, ona pa 24 let. Spoznala sta se pred letom in pol. Na rojstnodnevni zabavi prijatelja Merguša. Ko sta se zagledala, sta se zaljubila. Še isto sekundo. Tako močno, da sta si izmenjala celo zobno ščetko. Burguš si je zobe umival z njeno, Ferguš pa z njegovo. Izmenjala sta si tudi škarjice za nohte. Ferguš si jih je strigla z njegovimi, Burguš pa z njenimi. Vse sta počela skupaj. Čisto vse. Celo na stranišče sta hodila skupaj. Kupila sta zelo veliko školjko in vanjo sedla hkrati. Prava ljubezen. Tako zelo, da sta se tudi poročila. Ker je bila Ferguš zelo navezana na svoje ime, je ostala Ferguš. Ker jo je Burguš ljubil do konca in naprej, pa je tudi on postal Ferguš. Zdaj sta Ferguš in Ferguš. Zelo znana zaljubljenca s tremi otroki, ki so se rodili na isti dan. Z minutno razliko. Vsem trem je ime Burguš. Ločijo se le po naglaševanju različnih črk. Prva dva sta Burguš, tretji je Burguš. Srečna družinica so in tako bo tudi ostalo. Ferguš je prejšnji teden postala nova direktorica Pivovarne Piran, Ferguš pa je odprl firmo za sprehajanje hrčkov. Ona zasluži več denarja, kar pa njega niti malo ne moti. Važno je, da se imata rada in da sta vsak dan skupaj. Firma za sprehajanje hrčkov ima namreč sedež na istem naslovu kot Pivovarna Piran. Točno tam, kjer so napisali tudi zgodbico o Mirku in Marku, ki jo nameravata Ferguš in Ferguš kmalu spremeniti še v film.
Ujel sem ju prejšnji teden, ko sta pogledala iz zemlje. Ko še ni zapadel sneg in ko sta bila še vesela in polna energije. Dolgo sem razmišljal ali naj objavim naš pogovor in se naposled le odločil, da ga bom. Brez cenzure seveda. Natanko takšnega kot se je zgodil prejšnji teden. Na tisti zadnji sončni dan.
Za začetek mi povejta kako sta?
Počutiva se odlično. Zunaj je sonce in čas je za sprehod. Zvonček še malo pančka, jaz pa sem že celo jutro zunaj. Dobro dene mojih cvetovom.
Bo letos lepa pomlad?
Kot kaže bo zelo lepa. Zgodaj se je začela in tako je tudi prav. Z Zvončkom bova imela veliko otrok in se že veseliva vsega kar naju čaka.
Saj res, zakaj se Zvonček še vedno skriva pod zemljo?
On je včasih res smešen. Nekje je slišal, da se bliža sneg in ne upa ven. Kakšen sneg neki, saj je vendar je pomlad. Vse zeleni, vsi so veseli, toplo je in ptički se ženijo. Tudi on bo kmalu pokukal na plan.
Kaj pa če res zapade sneg?
O, glej ga, Zvonček. Daj še ti kaj povej. Evo mene, gospod Iztok. Hm, po najnovejših informacijah snega ne bo. Pomlad je v polnem zamahu. Zdaj tudi jaz verjamem v to in zato sem prišel ven. Komaj čakam, da greva s Trobentico na morje in da narediva vsaj dvesto otrok.
Koliko otrok sta imela lani?
Lansko leto je bilo krasno za delanje otrok. Zaprašila sva jih preko 300. Letos bo še bolje, saj se je pomlad začela prej. Res komaj čakava.
Bosta šla na volitve?
Seveda. Tega ne bova zamudila. Čas je za novo pomlad tudi pri vas.
Saj res, kaj pa onesnaženje, kako ga prenašata?
Nič kaj prijetno ni. Zvončka so zadnjič zamenjali za črnca, saj je imel cvetove čisto umazane od nafte.
Uf, nekam čudno piha.
Res je. Čudno piha. Pa padati je začelo. Bolje bo, da greva nazaj pod zemljo, kajne Trobentica. Ne skrbi, Zvonček, malo pač piha. A zunaj je pomlad. Ne boj se. Lepo nama bo. Še danes bova zaprašila kakšnega otročka.
Močno je začelo pihati, zdi se mi, da bo dež, raje končajmo tale razgovor.
Trobentica, gospod Iztok ima prav. Bliža se nevihta. Ne lomi ga bo, Zvonček moj. Pomlad je. Pač malo bo deževalo, kar je dobro za najine liste. Zvonček, kje si? Čigav je ta zlomljen cvet? Kaj to pada iz neba? Pa ja ni…joj…ne more biti…pomlad je…
Trobentica, tole je ostalo od Zvončka. Žal mi je. Trobentica, kje si?
Vsak naj napiše nadaljevanja tistega, kar je napisal nekdo drug. Jaz bom začel in se potem tudi vmes oglasil, vi pa nadaljuje. Sestavimo najbolj kul zgodbo vseh časov. Me res zanima kaj bo nastalo iz tega.
V neki deželi je živel kuščar Tadej. Imel je dva sina in dve hčerki. Prvi je bilo ime Leopoldina, drugi pa Jasna. Nekega dne sta se odpravili v trgovino in…
Začelo se je davnega, no ja, ne tako zelo davnega leta 1974, ko je Marko prvič poljubil žensko. Star je bil 17 let, ona, taka fina, okrogla in malce groba ženska, pa jih je štela 26. Poljub je bil lep, morda celo vroč. Prevroč za Marka, ki se je ustrašil in se na naslednji poljub pripravljal vse do leta 1984, ko je poljubil najboljšega prijatelja Mirka. Marko jih je takrat imel 27, Mirko pa jih je štel komaj pet. Da ne bo pomote, Mirko je bil žaba. Njegova naj žaba. Mali zeleni žabec, s katerim se je igral noč in dan. In žabec, ki ga je našel na sosedovem vrtu. Ko je bil star dve leti, mu je ženo in otroke povozil traktor, zato se je odločil, da bo živel v samoti. Vse dokler ga ni našel Marko. Nežna duša, ki je rabila nov poljub. Škoda je le, da pravljice lažejo in da se je Marko takoj po poljubu spremenil v žabo. V majhnega zelenega žabca, ki sedaj skupaj z Mirkom živi na sosedovem vrtu. Vse od leta 1984. Danes je Marko star 50 let, Mirko pa jih šteje 28. Razlika v letih ju niti malo ne moti.
