Mojega nocojšnjega intervjuvanca ni treba posebej predstavljati, saj ga poznajo vsi. Eni po njegovih pesmih, drugi po figah, tretji po alkoholu, četrti pa po boju za slovenski jezik. Dobila sva se v Kranju, pogovor pa je minil v zelo sproščenem, pa vendar malce zaskrbljenem tonu.

1. Gospod Prešeren, ste še vedno jezni, ker je Svetlana Makarovič zavrnila vašo nagrado?
Eh, kje pa. Tudi jaz bi zavrnil njeno.
2. Kako vam je všeč dejstvo, da smo Slovenci prav vašo pesem vzeli za svojo himno?
Bil bi zelo razočaran, če je ne bi.
3. Ste se zaradi nadaljevanke o vašem življenju res obračali v grobu?
Obračal sem se zavoljo tistih, ki jim nadaljevanka ni bila všeč.
4. Ste res radi pregloboko pogledali v kozarec?
Edino tako sem prenesel bedake, ki so se nenehno zbirali okoli mene.
5. Zakaj ste bili tako noro zaljubljeni v Primicevo Julijo?
Naredil sem napako. Ani Jelovškovi sem dal kurca, Primicevi Juliji pa srce. Če bi naredil obratno, bi bil veliko boilj srečen.
6. Kako je mogoče, da je vaš najboljši prijatelj Matija Čop tako nesrečno utonil v Savi?
Tega mu nisem nikoli odpusti.
7. Bo Slovenija kdaj dobila boljšega pesnika od vas?
Nikoli.
8. So vam všeč proslave, ki jih priredijo ob vaši smrti?
Vedno zaspim in se sprašujem, kdaj bodo začeli praznovati moje rojstvo.
9. Ste dobili kaj denarja od prodaje Poezij?
Še vedno sestavljam tožbo in čakam na pravi trenutek.
10. In ja, mi daste eno figo?
Fuck off, bedna šala.