IZTOK faking GARTNER

Lepa Brena, ki se je kot Fahreta Jahić rodila leta 1960, je bila ena največjih zvezd bivše Jugoslavije. Po moje še večja od Zdravka Čolića, Tereze Kesovije, Nede Ukraden in Miše Kovača skupaj. Blagovna znamka, ki je ni do danes presegla niti Ceca, kaj šele kaka Seka Aleksič. Brena je prišla ob pravem času in ljudem ponudila tisto, kar je vžgalo. In tisto, kar je v osemdesetih Jugoslavijo še držalo skupaj. Ali če povem bolj udarno, Američani so imeli Madonno, Britanci Samantho Fox, mi pa Lepo Breno, ki smo jo oboževali tudi v Sloveniji.

Dejansko ne morem verjeti, da so me uspeli prepričati, da sem šel na njen koncert. Okej, tudi sam sem v osemdesetih gledal Hajde da se volimo, pa tu in tam nabil kako pesem, recimo Mile voli disko, Čačak, Udri Mujo pa recimo Robinjo, toda njena muska mi ni bila nikoli kaj dosti všeč. Pa še sto let za časom se mi je zdelo vse skupaj na sobotni večer, ko sva se odpravila v ljubljanske Stožice. Nisem imel dobrega občutka, bil sem sto posto, da mi bo dolgčas in da se bom ves čas spraševal, kaj za hudiča delam na koncertu Lepe Brene.

Koncert je bil napovedal za ob devetih, Brena pa je na oder stopila uro kasneje, ko so se Stožice dejansko napolnile do zadnjega kotička, kar je dosežek, za katerega je treba sneti klobuk. In v trenutku ko je stopila na oder, sem se zavedal, da bom dobil nekaj zelo dobrega, doživetje, kjer mi ne bo dolgčas in kjer sem takoj začutil, da le nekaj metrov stran od mene stoji legenda. Največja zvezda Balkana, še vedno karizmatična, za svoja leta dovolj energična in superzvezdniška pevka, ki oder in koketiranje s publiko obvlada v nulo. Tako zelo, da ji recimo Severina ne seže niti do kolen. Brena je presežek, Brena je zadnji ostanek nekdanje Juge, tisti žurerski, pozitiven in sproščeni ostanek, ki ga danes v Sloveniji tako zelo manjka.

Pa naj se še enkrat vrnem na začetek, kjer je Brena pozirala kot Lady Gaga, kar je bila zelo kul in zabavna fora, ki je vžgala tudi pri publiki, ki ji je cele tri ure jedla iz roke. Brena nima le koncerta, Brena ima tudi kanček gledališkega šova, kjer se preoblači in zaigra nekaj delčkov svojih najbolj znanih videospotov, pa tudi kontekste svojih hitov dobro ujame na odru z različnimi stajlingi in zgodbami, kjer ji pomagajo tudi odlični plesalci, ki so hkrati tudi statisti, ko jih potrebuje.

Pričakoval sem, da mi bo dolgčas, namesto tega pa sem dobil ultimativno balkansko žurko, kjer je Brena zapela skoraj vse svoje stare uspešnice ter se posvetila tudi novim komadom, ki so glasbeno presenetljivo kvalitetni. Še posebej balade, ki jim je posvetila kar precej časa, kar je božalo dušo tudi meni, če sem iskren. Odličen koncert, kjer me je morda malo motilo le to, da si je Brena vzela dve predolgi pavzi, med katerimi so nastopali breakdance plesalci in pevec Darko Filipović, ki resda ni napačen model, toda vseeno ga nisem pričakoval, ali še bolje, če pridem na koncert Lepe Brene, hočem le Lepo Breno, kar pomeni, da bi morale biti take finte pred njenim koncertom. Jebat ga, gospa je očitno že v letih, zato je rabila nekaj pavze, da se ogreje in da pade v pravi filing skakanja po odru. Je pa vseeno neverjetno, da sem med koncertom Lepe Brene poslušal Dr. Dreja, na katerega so muvali breakdancerji. Jp, med koncertom Lepe Brene sem dobil konkretno dozo rapa, kar je brez dvoma najbolj nepričakovan dodatek ever.

Je pa zanimivo koliko oboževalcev še vedno premore ta pevka. Tako mladih kot tistih, ki so rasli z njeno glasbo. Pa tudi s sosednje Hrvaške jih je prišlo kar precej. Pa všeč mi je bilo, da so razen redkih zagrenjenih pizdekov žurali in prepevali vsi. Brena združuje staro in mlado. Brena je nostalgija na dveh nogah. Brena je kraljica turbo folk muzike. Brena je Jugoslavija v malem. Brena je pevka, ki bo na vrhu kljub mnogim mlajšim tekmicam ostala do konca. Ko si vzame počitek, ji mlajše pevke vzamejo nekaj slave, ko pride nazaj, pa jih kot za šalo odpihne v kot.

Zelo dober koncert, kljub temu, da nisem bil fan. Morda sem med koncertom celo postal fan, kdo ve, saj si nekaj pesmi še vedno veselo požvižgavam in prepevam. Pa še na svojega očeta sem se spomnil, ko mi je kot mulcu v šali pel Čačak. Je bilo pa ozvočenje tu in tam res malce kilavo, kar pomeni, da ekipa še vedno ni pogruntala kako bi Stožice spremenili v akustično dovršeno prizorišče. Ma saj v glavnem je štimalo, zato okoli tega ne bom preveč tečen.

Pa naj za konec povem še zelo zabavno in zanimivo anekdoto iz moje osnovke, kjer smo neko dopoldne obiskali lokalno vojašnico. Na steni je visel plakat Lepe Brene in napoved njenega koncerta, ki naj bi se začel čez slabo uro. Med vojaki je vladal nemir, v pričakovanju pa smo bili tudi mi šolarji. Potem je na mini oder stopila neka ženska in začela peti Hajde da se volimo. Jasno, bil je nateg, pač šala za vojake, ki pa se niso smejali, ampak so bili zelo razočarani. Nikoli ne bom pozabil enega izmed njih, ki se je zadrl: “Ma kakva Lepa Brena, ta nije ni Brena, ni lepa.” No, v soboto zvečer bi bil ta isti vojak zelo zadovoljen, saj bi dobil pravo Lepo Breno in nepozaben koncert. Brena je kul, jebemti.

Včeraj se je v Laškem kot vsako leto začelo tradicionalno Pivo in cvetje, ki je že s prvim večerom doseglo vrhunec, saj so na isti dan na različnih odrih stali Jan Plestenjak, Gibonni in Vlado Kreslin, ki sem ga na koncu žal zamudil, saj se mi je mudilo domov. Trije velikani popularne muske na en večer je čisti overdose, ki se ga seveda ne bo dalo preseči. To je napaka, če me vprašate za mnenje, saj jim je za danes in še posebej za soboto zmanjkalo dobrih glasbenikov. A nimaš kaj, pač udarno so začeli in malo zmedli folk, ki ni imel pojma koga naj posluša oz. je razmišljal, kako naj ujame vse tri glavne nastopajoče, če seveda pozabim na Tabu in Nino Pušlar, ki jih ob Plestenjaku, Gibonniju in Kreslinu niti ne štejem zares.

Dovolj filozofije, gremo na Jana Plestenjaka, ki ga že kar nekaj časa nisem videl špilati v živo. Jan zna, Jan obvlada, publika mu je z roke. Resda je zadnje čase nekam sumljivo suhcen, toda še vedno je karizma, ki je v Sloveniji ne najdem pri nikomur drugemu. Pa spet sem se zavedel, da ima ta tip nešteto hitov, da je vsaka njegov pesem dejansko velik hit med folkom, ki vsa besedila seveda zna na pamet. Pa čedalje boljši pevec je, še posebej, ko ga ujamem v živo na odru.

Če me Jan navduši in ob njegovem nastopu razmišljam, da isti večer ne bom videl nič boljšega, mi Gibonni seveda dokaže, da se še kako motim. Ta pa je res car vsah carjev, neka povsem druga dimenzija, čisto glasbena poezija, vredna svetovne slavne in rišpekta. Jan sicer naredi dobro žurko, toda Gibonni ga preseže v štimungi, guštu in čarovniji, ki jo s svojo vrhunsko interpretacijo pričara na odru. Predolgo ga že nisem videl v živo, prav rabil sem ga, tudi zato, da mi malo spočije dušo in olajša naporne dneve, ki so za mano. Če Janu publika je z roke, Gibonnija na rokah nosi. Gibonni publiko res začara, pa vidi se mu, da zelo močno uživa tudi sam. Tokrat je šel celo med ljudi, tokrat je pel z nami in se sprehajal pred odrom z mikrofonom v rokah. Ko je nek gumpec v zrak vrgel pivo in ga polil, pa mu je razložil, da to ni pametno, saj se lahko zgodi, da mu bo zmočil mikrofon, ki bo potem nehal delovati. Car, res, eden največjih kar jih premore današnja glasbena scena.

Jasno, brez video materiala ne gre. Najprej nekaj Jana. Delček pesmi Midva sva navaden par, ki sem jo posnel zaradi moje Tinke, potem pa vsaj zame vrhunska Barka iz perja, ki jo je odpel res dobro in pokazal kako se na odru zganja ravno pravšnja mera patetike, interpretacije in poziranja. Pri tem komadu v Sloveniji nima konkurence, to je res čisti presežek za naše razmere, tudi ko jo zapoje v živo, saj se vidi, da je nanjo ponosen in da jo čuti z vsako poro svojega telesa.

In še malo Gibonnija, najprej z drugo polovico Libarja, nato pa še z Sve ču preživit, ki je itak ena moja najljubših, pa četudi sem se jo najprej navadil pri Tediju Spalatu. Le poglejte kaj dela ta kralj na odru, kako zelo pade v dogajanje, kako zelo čuti to, kar poje, kako zelo sodeluje s publiko in kako zelo mu publika sledi in ga obožuje. Kapo dol, resno.

Res škoda, da sem zamudil še Kreslina, ki je na oder stopil za Gibonnijem. Imel sem v glavi, da je konec, saj smo bili najprej na Janu. No ja, po drugi strani pa je dobro, da sem ga zamudil, saj bi me res ruknil overdose dobre glasbe.

SORODNI ZAPISI:

jan-plestenjak-osebno/

gibonni-toleranca/

Pa sem ga ujel, končno, sedaj že 55 letnega možakarja, carja moje mladosti in pevca, ki ima vsaj toliko hitov kot Michael Jackson. Tega dogodka nisem hotel zamuditi. Če bi ga, si ne bi odpustil do konca življenja. To je vendar Billy Idol, jebeni kralj rocka, ki si je osemdeseta vzel povsem zase. Od nekdaj mi je bil totalni car, tako glede imidža kot muzike, kjer sem znal na pamet vsaj deset njegovih velikih uspešnic.

On in David Bowie, karizme za umret. Performerja, ki sem ju občudoval do konca in naprej. Nikoli ne bom pozabil pesmi Flesh For Fantasy, ki je bila moja osnovnošolska himna. Nabijal sem jo vsak dan, na nekem zelo slabem radiu, a vseeno z užitkom in z zavedanjem, da gre za mojstrovino. Za vrhunsko rock balado, ki je hkrati moj osebni favorit Billyja Idola.

In sva šla, jaz in moja Tina, na koncert Billyja idola, v ljubljansko Halo Tivoli, ki je bila polna do zadnjega kotička. Dobila sva dober plac, levo od odra, na tribuni, z odličnim razgledom na dogajanje. In potem se je začelo, na stage je stopil On, Billy fucking Idol, s pravim imenom William Michael Albert Broad, legendarni zvezdnik osemdesetih, ki je potem v devetdesetih praktično zaspal.  In na oder je stopil odlično, kot zares velika zvezda, kot del glasbene zgodovine, kot živa legenda, ki je enostavno nisem smel zamuditi.

Bil je v top formi, tak kot se ga spomnim iz svoje rane mladosti. Samozavesten, pozerski, frajerski, divji, uporniški in seveda opremlejn z odličnim ter zelo močnim vokalom, ki je odmeval po celem Tivoliju in ki ga niso načela niti številna leta alkohola in mamil. Na trenutke se mi je resda zdel malce počasen, nekako v stilu Ozzyja Osbournea, toda ko je padel v filing, je bil vrhunski in karizmatičen kot nekoč.

Zapel je skoraj vse svoje hite, pozabil pa je Hot in the City in Cradle of Love. To mu malce zamerim, tega si ne bi smel privoščiti. Okej, po eni strani razumem, da ni pel Shock to the System in Speed, ki sta mi prav tako zelo kul, toda da je spustil Hot in the City ter Cradle of Love, pa ni dobro. Ali kot je po koncertu zaključil nek gledalec: “Ne me jebat, ne more biti konec brez Hot in the City, to je moj najljubši komad, zaradi njega sem prišel na ta koncert.”

Zelo dober koncert, ki bi ga z veseljem pogledal še enkrat. Tudi zavoljo kitarista Stevea Stevensa, ki je itak norec. Virtuoz na kitari, na nek način celo boljši od Slasha, še en pozer s čikom v ustih, ki kitaro obvlada v nulo in dela solo šove med Billyjevimi koncerti. V Slovenijo je priletel naravnost iz New Yorka, pod odrom pa ga je ves čas čakala vsaj trideset let mlajša punca. Roker pač, nimaš kaj.

In Stevens je bil zares enkraten, tako zelo, da je na trenutke ukradel šov celo Billyju, ki ga je med nastopom nenehno hvalil in izpostavljal. Dober team sta, zelo pametna poteza, da ga ima spet v bendu.

Zares pravi rock spektakel, ki si ga je Slovenija končno priborila in se ponosno kosala z Zagrebom in Beogradom, kjer so take reči stalnica. Užival sem, kot pred leti na Body Countu, ki je, če se ne motim, prav tako zažigal v Hali Tivoli, z Ice Tjem na čelu, da ne bo pomote. Zanimiv mi je bil tudi bobnar Jeremy Colson, na daleč kot mladi Billy, energični udrihač, ki je prav tako pričaral nekaj nepozabnih trenutkov.

Pa še nekaj fotk, ki me bodo za vedno spominjale na ta nepozaben dogodek:

In zdaj mi preostane le še zadnji posnetek, kjer Billy predstavi člane svojega benda in zaključi: “And my name is Billy fucking Idol.”

Jp, res je bilo faking dobro.

Tudi njo sem ujel na 15. mednarodnem razpisu za likovna dela mladih v Celju. Beseda je tekla o moji turški slavi, o njenem delu na področju promocije otroške likovne umetnosti, o njenem čednem možu Arifu, o njeni slavi, o poznavanju slovenskega jezika in o tem, zakaj je moja medijska kariera po koncu njenega sponzorstva popolnoma pogorela. Zabavna gospa, ki je meni in Tini obljubila poroko v Gaziantepu, prvič pa sem jo spoznal že pred leti, ko je razstavljala svoja likovna dela na temo Starega gradu.

Ujel sem jo na 15. mednarodnem razpisu likovnih del otrok, ki se je prejšnji teden odvil v Celju. Zaupala mi je kar nekaj zanimivih stvari o tem kako živijo v Afganistanu, vrhunec pa brez dvoma predstavlja trenutek, ko sva udarila debato o filmu Rambo. Finta je namreč v tem, da se je Sylvester Stallone kot ameriški vietnamski veteran boril na strani Mudžahedinov, se pravi na strani Afganistana, kar je bilo že takrat hudo kontroverzno.

Če kdo obvlada perzijski jezik, pa naj mi prevede, kaj se je Farzaneh Akhondi pogovarjala s svojim mentorjem.

Danes se je pod vodstvom in v organizaciji Mihaila Lišanina, urednika revije Likovni svet in direktorja ter ustanovitelja Galerije likovnih del mladih Celje, zgodil petnajsti, se pravi jubilejni mednarodni razpis za likovna dela otrok in mladih, ki so letos ustvarjali na temo etno oblačil in folklornih plesov svojega ljudstva.

Mednarodno pisana prireditev, katere pokrovitelj je tudi predsednik Danilo Türk, je v mesto ob Savinji kot vsako leto privabila celo vrsto predstavnikov ambasad in ministrstev, mentorjev in umetnikov iz celega sveta, kjer je največ pozornosti brez dvoma pripadlo delegaciji iz Afganistana, ki se je take prireditve udeležila prvič po tridesetih letih.

Pa naj tokrat namesto slik in mojega nakladanja spregovorijo kratki intervjujčki, kjer vas že v naprej prosim, da se ne zgražate nad mojo polomljeno angleščino.

Pogovor je tekel o Dalaj Lami, o večni mladosti župana Bojana Šrota, o penziji Goge Stefanovič, o filmu Rambo, kjer se je Stallone skupaj z Mudžahedini boril proti Rusom, o čevljih Mihaila Lišanina, o tem, zakaj ne bo nikoli dobil Prešernove nagrade in o moji slavi v turškem Gaziantepu.

PROGRAM JE POPESTRILA GLASBENA TOČKA, KJER STA DVE DEKLICI ZAPELI ZIMZELENO DJURDJEV DAN:

SVETOVNA POPOTNICA BENKA PULKO:

PLESNA PEDAGOGINJA GOGA STEFANOVIČ:

CELJSKI ŽUPAN BOJAN ŠROT:

PLESNA UPODOBITEV ŠTIRIH LETNIH ČASOV:

MIZYAL KARABIBER NACAROGLU IZ GAZIANTEPA V TURČIJI, AMBASADORKA UMETNOSTI IN OTROŠKEGA LIKOVNEGA UDEJSTVOVANJA:

FARZANEH AKHONDI, ŠESTNAJSTLETNA NAGRAJENKA IZ AFGANISTANA:

IN SEVEDA, MIHAILO LIŠANIN: