IZTOK faking GARTNER

Svečka na balkonu je dogorela. Pravzaprav jo je ugasnil veter. Ugasnilo je tudi življenje mladega pevca, ki bo za vedno ostal v mojem srcu. V posebnem kotičku čisto zraven mojega očeta, ki ga je zdajle zagotovo pozdravil v nebesih. Skupaj sta. Upam, da se imata lepo in da vesta, da jokam za njima. Še zadnjič hvala Tv Papriki, ki se je edina od naših televizij spomnila predvajati izredno dober dokumentarec.

Med svojimi oboževalkami, ki jih je bilo vsak dan več

Napis zagretega dekleta

Med otroci v vrtcu

Na odru je zapel skupaj s telesno zaostalo deklico in ji na koncu namenil topel objem in poljub

Še ena punčka, ki je bila deležna njegove pozornosti. Srečanja se bo zagotovo spominjala do konca življenja.

Duet z italijansko pevko Gianno Giannini, kjer je pel bolje od Andree Bocellija in napovedal svetovno kariero. Zadnji album Igra bez granica je namreč nameraval izdati tudi v angleškem jeziku.

Koncert v beograjski areni je iz njega naredil novega Zdravka Čolića

Lep in seksi kot vedno

Duet z Antonijo Šolo je postal pravi hit

Svečka na mojem balkonu je gorela samo zanj

Nadaljeval bom s spominom nanj. Ne morem in ne morem se sprijazniti, da je umrl. Upam in upam, da je še vedno šala in da je pač želel ugotoviti, koliko ljudi bo prišlo na njegov pogreb. Tudi tokrat hvala Tv Papriki za dokumentarec, s katerega sem pobral slikice.

Med podpisovanjem svojega novega cedeja

Angel

Odlomek iz videospota za pesem Life, s katero je leta 2004 nastopil na Evrosongu

Ker je na nekem humanitarnem koncertu, kjer so zbrali 15 tisoč evrov, do zadnjega kotička napolnil dvorano, je padel na kolena in zajokal

V akciji

S Tonijem Cetinskim sta posnela duet Lagala nas mala in postala velika prijatelja

Z Anjo Rupel v spotu za pesem Krajnje vreme

Med petjem opere, ki ga je obvladal enako dobro kot Andrea Bocelli

Napis oboževalke, ki ga je spremljala na vseh koncertih

Danes je dan žalovanja. Na mojem balkonu gori svečka, v mojem srcu pa žgejo spomini. Pa se ga spomnimo v prvem delu foto zgodbe, kjer mi je seveda pomagala Tv Paprika, ki je ravno ob pravem času zavrtela njegov dokumentarec.

Družinska idila, kjer je Toše večkrat prepeval s svojima staršema

Na odru je stal že kot majhen deček, kar me je spomnilo na podobnost z Michaelom Jacksonom

Lep, mlad in kul

Na odru je bil najbolj srečen, saj je užival v petju

Med obnovo lokalne cerkve je takole zaskrbljeno pogledal v nebo. Ga je Bog res poklical k sebi že pred usodno nesrečo?

Njegov oče Nikola

Plakat za prvi nastop v tujini. Menedžerka mu je svetovala naj z napadom na tuje trge še malo počaka.

Nagrada za najboljšega pevca leta

Leta 2003 je začela delovati tudi njegova spletna stran, malce kasneje pa je dobil tudi svoj strip in video igro.

Zdajle že nekaj časa gledam makedonsko televizijo, kjer nenehno vrtijo njegove spote, koncerte in vse, kar je povezano z njim. Jutri bo pogreb, potem pa bodo dnevi žalovanja. Poba je bil narodni junak. Njihov zaklad. Angel, ki je bdel nad Makedonijo. Vedel sem, da je popularen, toda da so nanj tako zelo ponosni, me vseeno preseneča. Prav razmišljam kdo bi moral umreti v Sloveniji, da bi dobil tako hudo pozornost. Ali pa na Hrvaškem. Dvomim, da bi zaradi njegove smrti odpadel celo osrednji dnevnik in da bi proglasili dan žalovanja. To bi se lahko zgodilo v kakšni zakotni državici, kjer nimajo veliko zvezd, toda Makedonija je država v pravem pomenu. To seveda pomeni, da je bil Toše Proeski res velika in cenjena oseba. Še bolj kot predsednik. In jasno mi je, da žaluje mladina, saj je bil Toše čeden poba. Toda tu gre za nekaj več. Za žalovanje cele države. Za smrt mladeniča, ki je Makedonijo popeljal na zemljevid Evrope. Prepričan sem, da je o njem tekla beseda na mnogih forumih širom bivše Juge. In skorajda bi si upal trditi, da smo samo Slovenci pokazala kaki kreteni smo. Da smo se ob njegovi smrti spraševali o čefurjih, o neznanih ljudeh, ki umrejo na cestah in o smislu žalovanja ter pretočenih solza. Ogromno je bilo komentarjev, kjer je ljudem za Toševo smrt viselo dol. Kjer so šli celo tako daleč, da so bili mnenja, da ga ni škoda, ker je pač čefur. Nekje sem celo prebral, da bi se nekdo požvižgal, če bi umrla tudi Petar Grašo in Jan Plestenjak. Grozno, vam rečem. Kot da ne bi vedeli, da je poba mnogim pomenil zelo veliko in da zato za njim tudi žalujejo. Če umre nekdo, ki ga imaš rad, za njim pač žaluješ. Če umre znana oseba, pa je evforija toliko večja, saj gre za množice ljudi, ki so dihali s svojo zvezdo. Za mladeničem, ki umre na cesti, ne more žalovati recimo 10 tisoč ljudi, saj ga toliko posameznikov niti ni poznalo. Kaj tukaj ni jasno. Ko umre navaden človek, žalujejo svojci, prijatelji in sorodniki. Ko umre znana oseba, pa lahko žalujejo milijoni, ker je pač osvojil njihova srca v tako širokem pogledu. Če bi v Srbiji umrl Željko Joksimović, bi jokala Srbija. Ker je umrl Toše Proeski, pa joče Makedonija. In ker smo ga imeli radi tudi pri nas, joče tudi Slovenija. In le zakaj je potrebno ob njegovi smrti pomisliti na sovraštvo, na jezo in na rasno nestrpnost. To je popolnoma odveč in nizkotno. Žal povsem slovensko. In kot sem že dejal v enem izmed svojih komentarjev, prepričan sem, da če bi umrl kak popularen Slovenec, prav noben Makedonec ne bi zganjal sovraštva in se spraševal, zakaj raje nismo poslušali njihove glasbe. Se pravi ga označil za prodajalca sadja, ki ni imel pojma o petju. In če nekdo ne pozna osebe, ki je umrla, kako lahko o njej govori tako grde reči. Prizadelo me je. Zelo močno. Tako močno, da resnično ne morem verjeti kaj se kuha v glavah Slovencev. In da bom še enkrat zapisal, da mi je nerodno, da sem Slovenec. Pa magari zavoljo enega bedaka, ki je zapisal, da ga boli kurac, če je umrl Toše Proeski. To so ljudje s kompleksi. Ljudje, ki ne marajo slavnih. Ki mislijo, da so vsi slavni slabi in prevzetni. Ki sovražijo uspehe drugih. In tokrat se je v vsem njihovem nesijaju pokazala njihova majhnost. Sram jih bodi, zavoljo njih sem bil še bolj žalosten. Hvala Bogu, da je bilo več tistih, ki so imeli Tošeta radi in jim ni bilo vseeno, da ga ni več.

Čeprav sem razmišljal ali naj kupim novi CD Tošeta Proeskega, saj mi je bilo preveč hudo, sem se na koncu odločil za to pogumno potezo. Moral sem ga. Zasluži si, da ga imam v originalu. Sedel sem v avto, v radio vtaknil CD, kjer imam posnete njegove stare komade in se odpeljal priti Big Bangu. Kupil sem tudi Pratim te, zmanjkalo pa je tistega, kjer je pesem Čija si. Dobili ga bodo konec tedna. Prav ste slišali, hotel sem kupiti vse kar imajo. Pošteno me je zadelo. Razmišljal sem, da mi pravzaprav ni umrl še noben tak zvezdnik. Še noben tak, da bi ga imel tako rad in da bi umrl tako zelo nenadno. No in z dvema cedejema v roki pridem na blagajno Big Banga, kjer me prodajalec pogled in zine :”Fino se prodajajo danes tile Tošeti.” Halo, jasno da se, saj je umrl, ti bedak blesavi. Kako lahko gledaš le na prodajo. Kako te lahko zanima le dobiček. In prodajalec je nadaljeval: “Danes smo jih prodali veliko. Novih pesmi ne poznam, a važno je, da gredo v prodajo.” Jezno sem zapustil trgovino in se odpravil proti Mercatorju, kjer sem hotel kupiti še album, kjer je Čija si, se pravi album Dan za nas. Stopim skozi vrata, se sprehodim do prodajalke in vprašam po Tošetu. “Kdo?” me začudeno vpraša. Krava blesava. Le kdo. Toše Proeski. Fant, ki je danes zjutraj, ko si ti še sladko spala umrl na cesti star komaj 26 let. “A ja, sem menda slišala zanj. Nek hrvaški pevec a ne?” mi pove in me razjezi do konca. Ko ji povem zakaj se gre, ji visi dol. Pa kaj če je umrl. Pač je. In žal cedeja nimamo. “Imeli smo Pratim te, zdaj pa še tega ni več,” mi pojasni in že letim skozi vrata v temo. Do mojega avtomobila, kjer se že vrti novi album Igra bez granica. Ni mi šlo. Bil sem preveč žalosten. In da je bila žalost popolna, sem v radio spat vtaknil stari cede in si zavrtel Jedino. Glasnost sem nabil do konca, si brisal solze in se požvižgal na radovedne in začudene poglede mimoidočih. Ja, budale jedne, umrl je Toše Proeski. Moj pevec.

Pa saj ne morem verjeti. Med skoraj 400 komentarji na blogu v spomin preminulemu pevcu Toše Proeskemu se je vnela tudi zelo ostra debata o rasah. Natančneje, o “čefurjih” in tistih, ki to niso. Provocirala je punca, ki si je nadela ime M.P., to pa je sprožilo val ogorčenja drugih. Tisti, ki so jo napadli, da naj s svojimi bedarijami ne blati pevčevega imena, so eno, toda pojavili so se tudi tisti, ki so ji zamerili rasne napade. Na mojo veliko grozo so se potem našli tudi taki, ki so stopili na njeno stran in se napadli tiste, ki so napadli njo. “Čefurji” proti Slovencem? Bedna vojna, ki dokazuje, da smo Slovenci res na podnu. Prav nerodno mi je, da sem eden izmed njih. Da sem državljan države, kjer debata o pokojnem pevcu sproži “rasno” nestrpnost. Tega preprosto ne morem verjeti. Sram vas bodi, dragi moji Slovenci. Ravno zaradi takih debilnih izpadov boste za vedno narod hlapcev. In ja, prvič v življenju mi je bilo žal, da nisem tudi sam čefur. Fak!

Zdaj pa se je začelo še tukaj. Ljudje res nismo več normalni.

Pizdaaaa. Saj to ni mogoče. Zdajle me je usekalo. Čisto iznenada. Nepripravljenega. Brez obrambe. Grozna novica. Novica, da je v prometni nesreči umrl Toše Proeski. Komaj 26 letni mladenič. Ne morem verjeti. Bil je moj pevec. Tisti, ki me poznajo, to zelo dobro vedo. Balada Jedina mi je bila nekaj najlepšega kar sem slišal. Skoraj vedno sem zajokal. Tudi ko sem bil sam in sem se vozil z avtomobilom. Poba je imel angelski glas. Pa še hudičevo dobro je zgledal. Makedonski Petar Grašo, ki je imel brez dvoma enega najboljših vokalov na področju bivše juge. Ko me je uvrstil med svoje “prijatelje” na portalu myspace, sem bil v nebesih in sem ga nemudoma ruknil med rubriko My Top Friends. Ponosen sem bil na to. Vem, da verjetno sploh ni bil on in da mu je stran urejal nekdo drug, a vseeno sem se počutil tako zelo fino.

Toše je bil tudi moj. Vsaj malo. Zelo všeč mi je bil. Poln energije, vedno dobre volje in super pevec. Na evroviziji, kjer je leta 2004 zapel pesem Life sem seveda navijal zanj. Bil je predober, da bi lahko zmagal. Nikoli ga nisem videl v živo. Tega si nekako ne bom znal odpustiti. To me bo grizlo do konca življenja. Lansko leto je nastopil v Celju. Ni me bilo. Ne spomnim se točno kje sem bil. Vem samo, da nisem mogel iti in da mi je sedaj resnično žal. Takrat sem mu mislil stisniti roko in mu povedati, da je totalni car. Intervjuja sploh ne bi naredil, saj mi je bil preveč nedotakljiv. Zares prava zvezda. Taka, da bi se mi tresla roka. Pa ne zaradi spoštovanja, marveč zato, ker mi je bil res všeč. Na celi črti. Kot nekoč Petar Grašo. In zdaj ga ni več. Umrl je. Pa saj ne morem verjeti. Pizda, no. Kje je pravica? Tako mlad in tako prekleto mrtev.

Nazadnje sem ga ujel v spotu Volim osmjeh tvoj. Spet je bil tako zelo vesel in brez skrbi. Tako kot takrat, ko je gostoval na naših Melodijah morja in sonca. Takrat, ko je pokazal kako se poje. Punce so ponorele. Sedaj bodo jokale. Tako kot takrat, ko je izdal pesem Čija si in se prebil tudi v Slovenijo. Svoje albume je izdajal v dveh jezikih. V makedonščini in hrvaščini. V roke sem dobil tudi album Božilak in čakal, da ga bo izdal tudi v hrvaščini. Ni ga, kar je prav, saj je bil iz Makedonije in je naredil nekaj povsem za svojo dušo in za svoje najbolj zveste oboževalce. Malo nazaj je izdal novi album z naslovom Igra bez granica. Nisem ga še kupil. Zdaj sploh ne vem če ga bom. Preveč mi bo hudo. Saj en vem kaj naj naredim. Zmeden sem. In žalosten. Tako zelo, da sem prejle pozabil, da sem ga videl v živo. Tik pred novim letom leta 2006. Se pravi decembra leta 2005. Koncert je imel skupaj z Janom Plestenjakom. Toše in Jan. Balzam za mojo dušo. Na koncert sem šel s prijateljem. Njemu je bilo malce nerodno, saj sva izgledala kot geja. Kot čudaka, ki gresta na koncert dveh lepih dečkov brez svojih punc. Sam sem se na čudne poglede požvižgal in užival. Od začetka do konca. Še posebej, ko je zapel Jedino. Mojo pesem. Pesem, ob kateri sem zajokal tudi na koncertu. Pred ljudmi.

In jokam tudi zdajle. Trudim se, da ne bi, pa mi ne gre. Solze mi tečejo po licih, ko pišem tale sestavek. Toše Proeski je umrl. Fakkk, upam, da je šala. Počakal bom še kako minutko preden stisnem “objavi” in preveril, če so se mediji opravičili za napačno novico.

Niso se. Res je umrl. Moj Toško. Naj počiva v miru. Škoda ga je. Pizda.