Zdajle že nekaj časa gledam makedonsko televizijo, kjer nenehno vrtijo njegove spote, koncerte in vse, kar je povezano z njim. Jutri bo pogreb, potem pa bodo dnevi žalovanja. Poba je bil narodni junak. Njihov zaklad. Angel, ki je bdel nad Makedonijo. Vedel sem, da je popularen, toda da so nanj tako zelo ponosni, me vseeno preseneča. Prav razmišljam kdo bi moral umreti v Sloveniji, da bi dobil tako hudo pozornost. Ali pa na Hrvaškem. Dvomim, da bi zaradi njegove smrti odpadel celo osrednji dnevnik in da bi proglasili dan žalovanja. To bi se lahko zgodilo v kakšni zakotni državici, kjer nimajo veliko zvezd, toda Makedonija je država v pravem pomenu. To seveda pomeni, da je bil Toše Proeski res velika in cenjena oseba. Še bolj kot predsednik. In jasno mi je, da žaluje mladina, saj je bil Toše čeden poba. Toda tu gre za nekaj več. Za žalovanje cele države. Za smrt mladeniča, ki je Makedonijo popeljal na zemljevid Evrope. Prepričan sem, da je o njem tekla beseda na mnogih forumih širom bivše Juge. In skorajda bi si upal trditi, da smo samo Slovenci pokazala kaki kreteni smo. Da smo se ob njegovi smrti spraševali o čefurjih, o neznanih ljudeh, ki umrejo na cestah in o smislu žalovanja ter pretočenih solza. Ogromno je bilo komentarjev, kjer je ljudem za Toševo smrt viselo dol. Kjer so šli celo tako daleč, da so bili mnenja, da ga ni škoda, ker je pač čefur. Nekje sem celo prebral, da bi se nekdo požvižgal, če bi umrla tudi Petar Grašo in Jan Plestenjak. Grozno, vam rečem. Kot da ne bi vedeli, da je poba mnogim pomenil zelo veliko in da zato za njim tudi žalujejo. Če umre nekdo, ki ga imaš rad, za njim pač žaluješ. Če umre znana oseba, pa je evforija toliko večja, saj gre za množice ljudi, ki so dihali s svojo zvezdo. Za mladeničem, ki umre na cesti, ne more žalovati recimo 10 tisoč ljudi, saj ga toliko posameznikov niti ni poznalo. Kaj tukaj ni jasno. Ko umre navaden človek, žalujejo svojci, prijatelji in sorodniki. Ko umre znana oseba, pa lahko žalujejo milijoni, ker je pač osvojil njihova srca v tako širokem pogledu. Če bi v Srbiji umrl Željko Joksimović, bi jokala Srbija. Ker je umrl Toše Proeski, pa joče Makedonija. In ker smo ga imeli radi tudi pri nas, joče tudi Slovenija. In le zakaj je potrebno ob njegovi smrti pomisliti na sovraštvo, na jezo in na rasno nestrpnost. To je popolnoma odveč in nizkotno. Žal povsem slovensko. In kot sem že dejal v enem izmed svojih komentarjev, prepričan sem, da če bi umrl kak popularen Slovenec, prav noben Makedonec ne bi zganjal sovraštva in se spraševal, zakaj raje nismo poslušali njihove glasbe. Se pravi ga označil za prodajalca sadja, ki ni imel pojma o petju. In če nekdo ne pozna osebe, ki je umrla, kako lahko o njej govori tako grde reči. Prizadelo me je. Zelo močno. Tako močno, da resnično ne morem verjeti kaj se kuha v glavah Slovencev. In da bom še enkrat zapisal, da mi je nerodno, da sem Slovenec. Pa magari zavoljo enega bedaka, ki je zapisal, da ga boli kurac, če je umrl Toše Proeski. To so ljudje s kompleksi. Ljudje, ki ne marajo slavnih. Ki mislijo, da so vsi slavni slabi in prevzetni. Ki sovražijo uspehe drugih. In tokrat se je v vsem njihovem nesijaju pokazala njihova majhnost. Sram jih bodi, zavoljo njih sem bil še bolj žalosten. Hvala Bogu, da je bilo več tistih, ki so imeli Tošeta radi in jim ni bilo vseeno, da ga ni več.