Arhiv za kategorijo 'Toše Proeski'

Toše

18.10.2015 ob 09:47

Osem let. Še vedno ne morem verjeti, da ga ni več. In da je odšel tako zelo hitro in v tisti grozni prometni nesreči. Velik fan za vedno.

Res sem ponosen na tole svojo zbirkico.

null

Sedem let

17.10.2014 ob 02:56

Včeraj je bilo sedem let odkar nas je zapustil Toše Proeski. Še vedno me stisne pri srcu, ko pomislim, da ga ni več.

YouTube slika preogleda

Toše Proeski, šest let

17.10.2013 ob 18:21

Aham, včeraj je bilo šest let odkar je v tisti grozni prometni nesreči za vedno ugasnilo življenje Tošeta Proeskega. Bil sem njegov velik fan, pa zelo me je prizadelo, ko je umrl. Bil je vrhunski vokalist in interpret, najboljši glas po Zdravku Čoliću, če prav pomislim. Pa en tak prijazen, prijeten, čeden in kul dečko je bil. Škoda ga je, res. Sem pa zelo vesel, da mi ga je uspelo videti v živo na koncertu, v Velenju, kjer sta skupaj z Janom Plestenjakom razturavala na odru.

YouTube slika preogleda

Happy Birthday: Toše Proeski

25.01.2013 ob 00:10

Danes bi imel rojstni dan, star bi bil 32 let. Kot veste je leta 2007 umrl v tisti usodni prometni nesreči, ki je za vedno prekinila njegovo neverjetno uspešno glasbeno kariero, ki bi ga brez dvoma nesla tudi izven meja Balkana, kjer je bil itak novi Zdravko Čolić. Enkraten pevec, karizma, vrhunski performer in angel iz Makedonije, kjer ga ne bodo nikoli pozabili. Z njegovo smrtjo je namreč umrl tudi del njih.

Pravkar berem, da so našli tudi njegovo doslej neobjavljeno pesem Sve je ovo premalo za kraj, kar je zares lepo darilo za njegove oboževalce. Dobra pesem, tisti pravi Toše, ki ga tudi sam še vedno pogrešam.

YouTube slika preogleda

RIP: Toše Proeski

16.10.2011 ob 00:50

Na današnji dan minevajo štiri leta odkar je umrl v tisti tragični prometni nesreči. Večkrat se spomnim nanj. Tako ali drugače. Pa vedno znova se sprašujem, če bi mu ratala mednarodna slava, saj je bil na dobri poti, pa imel je vokal, ki mu na področju bivše juge skorajda ni bilo para. Škoda, res. Bil je kul dečko, eden redkih na tej bleferski glasbeni sceni.

YouTube slika preogleda

Toše Proeski: Jedina

20.06.2011 ob 23:10

Ko pogledam tale posnetek, me zareže v srce, saj se spet zavem, da ga ni več in da je bil res vrhunski vokalist, interpret in umetnik, ki bi nam dal še veliko odličnih pesmi. Jedina je še vedno njegova najboljša, je pesem, ob kateri ne morem ostati zbran, je pesem, ki jo še vedno brez razmisleka postavljam na sam vrh balad bivše juge. Je melodija, ki jo bom za vedno nosil v srcu in ki mi pomeni zelo veliko. Je moja osebna klasika, ki je še vedno ne znam poslušati brez solznih oči. Še posebej od oktobra 2007, ko je Toše umrl v prometni nesreči.

YouTube slika preogleda

Toše, tale je zate

16.10.2010 ob 15:38

Tokrat ne bom filozofiral, ne zdi se mi primerno. Rekel bom le, da ne morem verjeti, da so minila že tri leta odkar ga je vzela tista usodna prometna nesreča. Še vedno se velikokrat spomnim nanj, saj je bil resnično možakar na mestu. Odličen vokalist, šarmer, vrhunski interpret in človek v pravem pomenu besede.

YouTube slika preogleda

Toše Proeski: Još uvijek sanjam, da smo zajedno

27.01.2010 ob 22:50

V ponedeljek bi praznoval 29. rojstni dan. On, Toše Proeski, vrhunski vokalist in odličen interpret, ki nam ga je leta 2007 vzela usodna prometna nesreča. Čas teče, on pa ostaja v naših spominih za vedno. Tudi po zaslugi tele nove pesmi, s katero je spet dokazal, da mu na področju bivše Juge skorajda ni para.

YouTube slika preogleda

Dve leti od usodne nesreče Tošeja Proeskega

16.10.2009 ob 12:49

Danes zgodaj zjutraj se je zgodilo, dve leti nazaj, tragična novica, huda prometna nesreča, ki je za vedno vzela makedonskega pevca Tošeja Proeskega. Čeprav nanj tu in tam malce pozabim, kar je bilo še posebej evidentno odkar je umrl Michael Jackson, pa si tu in tam še zmeraj zavrtim kakšno njegovo pesem in pogledam koncert ter kak videospot. Nekako se mi zdi, da sem pozabil, da je umrl. Da imam pač idejo, da je živ in da se je pač umaknil s scene. Ali pa, da dela še naprej in uživa na svetovnih odrih, kamor bi tudi v resnici spadal. Kak teden nazaj sem spet poslušal Jedino, njegovo najlepšo pesem po mojem okusu. Kak vokal, kaka super interpretacija, kaka močna energija in karizma. Pa Ario, kjer je pel enako dobro kot Andrea Bocelli. Prav spomnim se kako žalosten sem bil, ko sem izvedel za njegovo smrt, pa kako veliko zapisov sem mu posvetil na svojem blogu. Zaslužil si jih je, tako kot si danes zasluži tale spomin in pozdravček nekam visoko nad oblake.

Recenzija: Toše – The Hardest Thing

16.02.2009 ob 02:48

slovenija in makedonija 2008, dokumentarec, režija: Boštjan Slatenšek, igrajo: Toše Proeski, Ljiljana Petrović, Andy Wright, Lasto Nikolovski, Wayne Hector

Odličen vpogled v proces nastajanja albuma, ki iz lokalnega glasbenika lahko naredi svetovno zvezdo.

Toše Proeski je bil konec leta 2007 zelo blizu svetovne slave. Naredil je angleški album in naredil ga je v Londonu. Za razliko od mnogih modelov, ki ga naredijo doma in pač zapojejo angleško. In pozor, zapel ga je kot čisto pravi Anglež. Popolnoma brez naglasa. Nekako tako kot je v slovenščini zapel Mojo, v italijanščini pa Ario. Tako je, Toše je znal brezhibno peti tudi v jezikih, ki jih ni govoril. In v jezikih, ki jih je pravzaprav zapel prvič. Tudi to ga je dvigalo nad praktično vse pevce na Balkanu. In poba je imel vokal, o katerem je sanjal tudi Zdravko Čolić. In vokal, o katerem še vedno sanja Željko Joksimović. Prav zato ga je pod svoje okrilje vzel producent Andy Wright. Maestro Andy Wright, ki je pred tem ustvarjal tudi albume za Simply Red, Davida Bowiea in Annie Lennox. Jasno, če ne bi za Tošejem stala mašinerija, se pravi močni financerji, morda celo kar država Makedonija, s te moke ne bi bilo kruha. Toda, če ne bi Toše premogel karizme in veličine, kjer mu je pod nogami stal ves Balkan, projekt niti ne bi bil smiseln. Tak projekt, tak precizen in skrbno planiran napad na svetovni trg, je mogoče izpeljati samo s pevcem kot je bil Toše. Samo s pevcem, ki ima vse, kar je potrebno za svetovno slavo. In Toše je bil sekundo pred svetovno slavo. Sekundo pred tem, da postane še en Robbie Williams in da njegovo karizmo ter vrhunski vokal spoznajo tudi poslušalci širom našega planeta. In pozor, album je snemal na Jamajki, v Londonu, na Švedskem in v Dubaju, kjer mu je na pomoč priskočil tudi Lasto Nikolovski, očitno zelo premožni glasbeni producent in financer, ki je imel pač dovolj podpiranja “lokalnih” balkanskih projektov in je v Tošeju videl nekaj več. In samo pomislite, tip živi v Dubaju, Tošejev album pa je financiral samo zato, ker je hotel biti zraven. In ker je bil prepričan, da bo šlo za nekaj velikega. Koliko denarja je za svoj posel dobil gospod Wright, seveda ni znano, vidi pa se, da ni blefiral in da mu je Toše res sedel v srce. Če je bilo s Tošejeve strani isto, ne vem, zdi pa se mi, da poba ni bil najbolj zadovoljen z materialom, ki sta ga naredila. Zdi se mi, da ga Andy ni povsem začutil in da mu ni dal komadov, kjer bi prišel resnično do izraza. Da so torej njegovi domači komadi veliko boljši in taki, da jim tile angleški nekako ne parirajo. Seveda z izjemo Arie, kjer se lahko od zavisti požre tudi Andrea Bocelli. Kakorkoli že, dokumentarec, ki ga je, kot že veste, posnel slovenski režiser, kar je glede na naše nacionalistične izpade ob Toševi smrti, zelo pohvalno, več kot izvrstno ujame zakulisje snemanja in ustvarjanja glasbenega albuma, s katerim kani mašinerija prodreti na svetovni trg. Prikaz je tako zelo pristen in iskren, da bo všeč tudi tistim, ki jim Toše ni kaj dosti pomenil. In tistim, ki jih seveda zanima, kako se dela album, od katerega se pričakuje zares veliko. Tošejevi oboževalci, med katere kot veste spadam tudi sam, bodo morda malce razočarani, saj se film resnično posveti le nastajanju albuma The Hardest Thing, kar pomeni, da manjka kanček odlomkov njegovega življenja. Toda to je druga zgodba. Zgodba o nastanku albuma, ki bi Tošeja morda resnično popeljal na svetovne odre. Ker je žal umrl, tega ne bomo nikoli izvedeli. Lahko le ugibamo in razmišljamo, če je bil res dovolj dober tudi v svetovnem merilu. Ali še bolje, če bi pri naslednjem angleškem albumu dobil še boljšo ekipo, ki bi mu res naredila komade, za katere bi ubijal tudi Robbie Williams.

Ocena: 8/10

In še ocena albuma, ki sem ga seveda kupil na njegov rojstni dan:

Kot sem že povedal v recenziji dokumentarca, tole nekako ni album, ki bi iz Tošeja naredil svetovno zvezdo. Kljub znanem glasbenem mačku Andyju Wrightu in masteringu, ki so ga naredili v prestižnih londonskih studiih. Na albumu je deset pesmi, toda le Aria je nekaj posebnega. Le Aria naredi tisto, kar so delale mnoge Tošejeve domače pesmi. Recimo Jedina in Soba za tugu. Zelo dobra je tudi The Hardest Thing, okej sta tudi Separate Ways in Glide. Ostalo se sliši kot Evrosong. Ali še bolje, kot muska, ki bi jo Bon Jovi v osemdesetih pustili na montažnem pultu. Toše v angleščini resda poje brezhibno, toda pesmi niso take, da bi zares vžgale. In take, da bi iz njega naredile svetovno zvezdo. No ja, če bi stal na odru, bi bilo morda drugače, če se jih le posluša, pa ne naredijo tistega kar bi morale. Resda koristi večkratno poslušanje albuma, toda vseeno ne gre za kak prelomen izdelek, marveč za povsem solidno pop rock zadevo, ki jih v tujini na mesec izdajo vsaj petdeset. Kaj vem, morda pa je prav to danes dovolj, da glasbenik postane velika zvezda. Še posebej, če ima takšno karizmo kot Toše.

null

Dragi Toše, mislim da je čas, da prideš nazaj

15.10.2008 ob 23:11

Čez nekaj uric bo minilo leto dni odkar nas je zapustil pevec Toše Proeski. Dvanajst mesecev, kjer skorajda ni bilo dneva, da se ne bi tako ali drugače spomnil nanj. Še vedno namreč čakam, da se vrne in da nam vendarle pove, da je šlo za šalo. In da je hotel preveriti, koliko ljudi bo prišlo na njegov pogreb. Ali še bolje, kaj vse se bo o njem govorilo po njegovi smrti. In govorilo se je veliko. Na tak in na drugačen način. Eni so govorili lepo, drugi grdo, tretji pa so pač vrtali po njegovi preteklosti in mu še vedno ne dajo zasluženega miru.

O Tošetu sem spisal veliko različnih blogov. Prav vsi so prišli iz srca, zato mi je bilo jasno, da bo odziv velik in da se bodo v mojih zapisih našli številni oboževalci. No ja, našli so se tudi takšni, ki ga niso marali. In ki so se na moj blog oglasili samo zato, da so širili sovraštvo ter dokazovali, kako majhni so. Kako nizko samopodobo premorejo. In kako velik človek je bil pravzaprav Toše Proeski.

Makedonija še vedno žaluje za njim. Za svojim sinom. Svojim angelom, ki jih je držal pokonci. Bil je njihov Elvis, po smrti pa je postal njihov James Dean. Idol množic. Na dobri poti, da preseže celo Zdravka Čolića. Njegov vokal je bil namreč izjemen. Morda najboljši, kar jih je premogla bivša Jugoslavija. Res ga je škoda. In res mi ne bo nikoli jasno, da ga je Bog poklical k sebi tako zelo hitro.

Usodna nesreča se je zgodila dvajset čez šesto uro zjutraj. Torej čez slabih osem ur leto dni nazaj. Toško je umrl takoj po usodnem trku. Ko sem izvedel, kaj se je zgodilo, sem skoraj padel po tleh. Stemnilo se mi je pred očmi in zajokal sem. Toše je bil tudi moj pevec. Zelo rad sem ga poslušal, njegova Jedina pa je bila ena izmed mojih najlepših balad vseh časov.

Zdaj ga že leto dni ni več z nami. Zdaj že dvanajst mesecev živi samo v spominih in v naših srcih.

Jutri naj bi bil poseben dan. Dan, ko je umrl. Zame ne bo nič posebnega. Dan kot vsak drug. Dan, ko se bom vedno znova spomnil na Toškota.

Dragi Toše, obljubim ti, da ti ne bom več težil z zapisi na svojem blogu in da ti bom končno le dovolil, da zaspiš v miru.

Pa lep pozdrav, stari moj. Škoda, da si šel. Škoda v tri pizde materne.

Da ne pozabim, še vedno čakam na trenutek, ko se bo Bog opravičil za svojo napako.

null

Toše Proeski: The Hardest Thing

8.06.2008 ob 01:58

Pa smo jo dočakali, novo pesmico pokojnega angela, ki je imel v planu osvojitev svetovne glasbene scene. Pesem je dobra, pravzaprav zelo dobra v žanru lahkotnega pop rocka. In taka, da bi se z lahkoto povzpela na vrhove evropskih in morda celo svetovnih lestvic. Od njegove prerane smrti bo kmalu minilo že osem mesecev, jaz pa še vedno upam, da so vse skupaj le sanje. Le zajebana nočna mora, ki se bo kmalu končala in nam našega Toškota spet vrnila nazaj na Zemljo.

YouTube slika preogleda

Toše Proeski, dovoli mi, da ti za rojstni dan voščim že dva dni prej in da se spomnim tudi svojega očeta, ki mu zagotovo poješ nekje visoko nad oblaki

23.01.2008 ob 21:06

V petek bi bil Toše Proeski star 27 let. Ker ga kot veste ni več med nami, bo praznoval nad oblaki. V raju, kjer praznujejo angeli. Skupaj z Bradom Renfrom, Heathom Ledgerjem in mojim očetom, ki bi praznoval v soboto.

Še zdaj ne morem verjeti, da nobenega ni več med nami. Da nam Bog vedno vzame tisto, kar imamo najraje. Tisto, za kar smo prepričani, da nam ne more vzeti. Ni mi nerodno priznati, da sem v zadnjih dveh letih najbolj iskreno in glasno jokal dvakrat. Zavoljo dveh nepričakovanih smrti. Pvič za svojim očetom, ki je odšel 13. marca leta 2006, drugič pa 16. oktobra leta 2007, ko je odšel Toše Proeski.

Oba sem imel strašno rad. Očeta na zelo poseben način, Tošeta na čisto drugačen način. Oba sta mi pomenila pomenila največ. Vsak na svojem področju seveda. In zavoljo obeh sem velikokrat zelo močno žalosten.

Očeta pogrešam iz dneva v dan ter se vedno znova zavem, da ga ni in da ga res ne bo nikoli več nazaj. Da mu bom lahko voščil le na njegovem grobu, kjer me vedno znova uniči tisti kurčev napis, ki dokazuje, da je resnično mrtev in da ga ni več z mano. Žal mi je, da j edšel tako hitro, saj je zamudil mojo tv oddajo in tudi moje bloganje, ob katerih bi strašno užival in bil edini pravi ter iskreni kritik.

Kot sem o njem zapisal že lansko leto, bom zapisal tudi sedaj: “Svojemu otroku bi rad bil točno tak oče kot je bil moj oče meni.”

In zdaj bom vsako leto skupaj prižgal dve svečki. Eno za očeta, drugo pa za Tošeta. In prav Toše mu zagotovo poje v raju, moj oče pa mu razlaga kaj vse je na Zemlji počel z mano.

Zagotovo se imata fino in zagotovo bosta prebrala tudi tale blog.

In zdaj se govori, da bodo Tošeta proglasili za svetnika. To seveda spet ni povsem jasno mnogim slovenskih blogerjem, ki so prepričani, da Maledonija pretirava in da to ni pošteno do ostalih svetnikov. Toda vsi skupaj se motijo. Toše je bil namreč angel, angeli pa ne morejo po smrti postati drugega kot svetniki.

Toško moj, vse najboljše za rojstni dan in upam, da nisi jezen, da ti čestitam že dva dni prej.

Atek moj dragi, tudi tebi vse najboljše za tvoj osebni praznik. V soboto te pridem pogledat na grobek. Upam, da te ne zebe in da si v dobri družbi.

In ne skrbi, še vedno pazim na mamo in na brata.

Ne tako dobro kot ti, a vseeno po svojih najboljših močeh.

Če hočeš Toše Proeskega, vse kar lahko dobiš pa je Andrea Bocelli, počakaj!

25.10.2007 ob 20:03

Fak, kak glas. Ne ga jebat, no. To je tu mač, da nam je bog vzel tega fanta. Pizda no, me to razjezi.

YouTube slika preogleda

Toše Proeski: žalovanje, ki mu skorajda ne najdem para

22.10.2007 ob 04:24

Da je Toše Proeski velika zvezda, sem vedel. Da je bil tako zelo velika, pa me je močno presenetilo. Zvezda je morda celo napačen izraz. Bil je angel. Najbolj priljubljeni makedonski sin. Njihov zaščitni znak. Vse, kar so imeli. Vse, v kar so verjeli. Ko je umrl, se je zanje ustavil svet. Ne boste verjeli, toda njegova smrt je v Makedoniji ustavila čas. Kot da bi umrl predsednik. Kot da bi umrl Tito. Pouk se je končal. Dnevnika ni bilo. Pogreb so izvedli na najvišji mogoči ravni. Ljudje so šli iz službe. Avtobusi in taksiji niso vozili. Vlak se je ustavil. Vsi so jokali. Čisto vsi. Kot nekoč za Titom. Velika stvar. Res velika. Masovna. Skoraj nerazumljiva za slovenske razmere. Morda celo za Hrvaške in Srbske. Če bi pri nas umrl Jan Plestenjak, bi jokali, toda dnevnik bi šel naprej, na pogrebu pa zagotovo ne bi bilo Janeza Janše in Janeza Drnovška. Mi takšnega sina nimamo. Makedonci so ga imeli. Po moje ga nimajo tudi na Hrvaškem. Če bi umrl Petar Grašo, bi jokali, toda pouk bi se nadaljeval, avtobusi pa bi vozili naprej. Morda bi se v Srbiji zgodilo kaj podobnega, če bi recimo umrl Željko Joksimović. Ali pa tudi ne. No ja, če bi v osemdesetih na vrhuncu slave umrl Bojan Križaj, bi morda začutili to, kar se sedaj dogaja pri Proeskem. Tudi Bojan je bil takrat najbolj popularen jugoslovanski sin. No ja, ko je umrl Dražen Petrovič, je bilo na Hrvaškem zelo hudo. Tudi on je bil njihov sin. Toda to je bilo pred leti. Sedaj je situacija drugačna, Toše pa je bil “le” pevec. “Le” zabavljač, “le” estradnik, ki je imel polne koncerte. Okej, bil je tudi dobrotnik in človek čistega srca, toda nisem vedel, da je Makedoniji pomenil tako veliko. In tu ne gre za masovno histerijo, ki potegne tudi tiste, ki umrlega niso poznali. Tu gre za iskreno žalovanje, ki ga ne pomnim. Morda bi ga lahko primerjali s smrtjo predsednika Kennedyja, ki je bil najbolj priljubljeni Ameriški sin. Ali recimo Jamesa Deana, Marilyn Monroe in če hočete, Elvisa Presleyja. Ne pretiravam. Verjemite mi, Toše je bil makedonski James Dean, makedonski Elvis. Njihova najbolj svetla in najbolj prikupna zvezdica, ki sedaj sije le še na nebu. Vanj so bile zaljubljene vse Makedonke. In za njim bodo žalovali še dolgo. Zdi se mi, da sploh ne bodo znali živeti brez njega. Da so z njim umrli tudi sami. Da je bil njihov angel varuh. Njihova lučka, ki sveti v temi. Božanstvo, ki so se ga lahko dotaknili. Izguba je huda. Morda prehuda za Makedonijo. V ostalih republikah bivše Juge resda jočejo enako glasno, toda tam ga bodo še nekako preboleli. S težavo, a bodo ga. Za razliko od Makedonije, ki je ostala sama. Sloveniji gre najbolje. Moja svečka je bila žal edina daleč na okoli. Toše, odpusti nam, saj ne vemo kaj delamo.