IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS

slovenija in makedonija 2008, dokumentarec, režija: Boštjan Slatenšek, igrajo: Toše Proeski, Ljiljana Petrović, Andy Wright, Lasto Nikolovski, Wayne Hector

Odličen vpogled v proces nastajanja albuma, ki iz lokalnega glasbenika lahko naredi svetovno zvezdo.

Toše Proeski je bil konec leta 2007 zelo blizu svetovne slave. Naredil je angleški album in naredil ga je v Londonu. Za razliko od mnogih modelov, ki ga naredijo doma in pač zapojejo angleško. In pozor, zapel ga je kot čisto pravi Anglež. Popolnoma brez naglasa. Nekako tako kot je v slovenščini zapel Mojo, v italijanščini pa Ario. Tako je, Toše je znal brezhibno peti tudi v jezikih, ki jih ni govoril. In v jezikih, ki jih je pravzaprav zapel prvič. Tudi to ga je dvigalo nad praktično vse pevce na Balkanu. In poba je imel vokal, o katerem je sanjal tudi Zdravko Čolić. In vokal, o katerem še vedno sanja Željko Joksimović. Prav zato ga je pod svoje okrilje vzel producent Andy Wright. Maestro Andy Wright, ki je pred tem ustvarjal tudi albume za Simply Red, Davida Bowiea in Annie Lennox. Jasno, če ne bi za Tošejem stala mašinerija, se pravi močni financerji, morda celo kar država Makedonija, s te moke ne bi bilo kruha. Toda, če ne bi Toše premogel karizme in veličine, kjer mu je pod nogami stal ves Balkan, projekt niti ne bi bil smiseln. Tak projekt, tak precizen in skrbno planiran napad na svetovni trg, je mogoče izpeljati samo s pevcem kot je bil Toše. Samo s pevcem, ki ima vse, kar je potrebno za svetovno slavo. In Toše je bil sekundo pred svetovno slavo. Sekundo pred tem, da postane še en Robbie Williams in da njegovo karizmo ter vrhunski vokal spoznajo tudi poslušalci širom našega planeta. In pozor, album je snemal na Jamajki, v Londonu, na Švedskem in v Dubaju, kjer mu je na pomoč priskočil tudi Lasto Nikolovski, očitno zelo premožni glasbeni producent in financer, ki je imel pač dovolj podpiranja “lokalnih” balkanskih projektov in je v Tošeju videl nekaj več. In samo pomislite, tip živi v Dubaju, Tošejev album pa je financiral samo zato, ker je hotel biti zraven. In ker je bil prepričan, da bo šlo za nekaj velikega. Koliko denarja je za svoj posel dobil gospod Wright, seveda ni znano, vidi pa se, da ni blefiral in da mu je Toše res sedel v srce. Če je bilo s Tošejeve strani isto, ne vem, zdi pa se mi, da poba ni bil najbolj zadovoljen z materialom, ki sta ga naredila. Zdi se mi, da ga Andy ni povsem začutil in da mu ni dal komadov, kjer bi prišel resnično do izraza. Da so torej njegovi domači komadi veliko boljši in taki, da jim tile angleški nekako ne parirajo. Seveda z izjemo Arie, kjer se lahko od zavisti požre tudi Andrea Bocelli. Kakorkoli že, dokumentarec, ki ga je, kot že veste, posnel slovenski režiser, kar je glede na naše nacionalistične izpade ob Toševi smrti, zelo pohvalno, več kot izvrstno ujame zakulisje snemanja in ustvarjanja glasbenega albuma, s katerim kani mašinerija prodreti na svetovni trg. Prikaz je tako zelo pristen in iskren, da bo všeč tudi tistim, ki jim Toše ni kaj dosti pomenil. In tistim, ki jih seveda zanima, kako se dela album, od katerega se pričakuje zares veliko. Tošejevi oboževalci, med katere kot veste spadam tudi sam, bodo morda malce razočarani, saj se film resnično posveti le nastajanju albuma The Hardest Thing, kar pomeni, da manjka kanček odlomkov njegovega življenja. Toda to je druga zgodba. Zgodba o nastanku albuma, ki bi Tošeja morda resnično popeljal na svetovne odre. Ker je žal umrl, tega ne bomo nikoli izvedeli. Lahko le ugibamo in razmišljamo, če je bil res dovolj dober tudi v svetovnem merilu. Ali še bolje, če bi pri naslednjem angleškem albumu dobil še boljšo ekipo, ki bi mu res naredila komade, za katere bi ubijal tudi Robbie Williams.

Ocena 4

In še ocena albuma, ki sem ga seveda kupil na njegov rojstni dan:

Kot sem že povedal v recenziji dokumentarca, tole nekako ni album, ki bi iz Tošeja naredil svetovno zvezdo. Kljub znanem glasbenem mačku Andyju Wrightu in masteringu, ki so ga naredili v prestižnih londonskih studiih. Na albumu je deset pesmi, toda le Aria je nekaj posebnega. Le Aria naredi tisto, kar so delale mnoge Tošejeve domače pesmi. Recimo Jedina in Soba za tugu. Zelo dobra je tudi The Hardest Thing, okej sta tudi Separate Ways in Glide. Ostalo se sliši kot Evrosong. Ali še bolje, kot muska, ki bi jo Bon Jovi v osemdesetih pustili na montažnem pultu. Toše v angleščini resda poje brezhibno, toda pesmi niso take, da bi zares vžgale. In take, da bi iz njega naredile svetovno zvezdo. No ja, če bi stal na odru, bi bilo morda drugače, če se jih le posluša, pa ne naredijo tistega kar bi morale. Resda koristi večkratno poslušanje albuma, toda vseeno ne gre za kak prelomen izdelek, marveč za povsem solidno pop rock zadevo, ki jih v tujini na mesec izdajo vsaj petdeset. Kaj vem, morda pa je prav to danes dovolj, da glasbenik postane velika zvezda. Še posebej, če ima takšno karizmo kot Toše.

In še linki do mojih prejšnjih objav o Tošeju:

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/16/v-spomin-tose-proeski/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/16/smo-slovenci-se-vedno-tako-zelo-rasisticen-narod/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/17/v-big-bangu-jim-je-bila-vazna-prodaja-v-mercatorju-pa-niso-vedeli-kdo-je-tose-proeski/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/17/takesnega-odziva-nisem-pricakoval/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/17/negativni-komentarji-okoli-toseta-mi-ne-dajo-miru-se-vedno-sem-zalosten-cel-cas-pa-razmisljam-kako-zelo-velik-je-bil/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/17/tose-proeski-foto-spomin-prvi-del/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/18/tose-proeski-foto-spomin-drugi-del/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/18/tose-proeski-foto-spomin-tretji-in-zadnji-del/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/22/tose-proeski-zalovanje-ki-mu-skorajda-ne-najdem-para/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/25/ce-hoces-tose-proeskega-vse-kar-lahko-dobis-pa-je-andrea-bocelli-pocakaj/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/11/23/tosko-moj-si-preprican-da-ni-bila-le-sala/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/01/23/tose-proeski-dovoli-mi-da-ti-za-rojstni-dan-voscim-ze-dva-dni-prej-in-da-se-spomnim-tudi-svojega-oceta/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/06/08/tose-proeski-the-hardest-thing/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/10/15/dragi-tose-mislim-da-je-cas-da-prides-nazaj/

Čez nekaj uric bo minilo leto dni odkar nas je zapustil pevec Toše Proeski. Dvanajst mesecev, kjer skorajda ni bilo dneva, da se ne bi tako ali drugače spomnil nanj. Še vedno namreč čakam, da se vrne in da nam vendarle pove, da je šlo za šalo. In da je hotel preveriti, koliko ljudi bo prišlo na njegov pogreb. Ali še bolje, kaj vse se bo o njem govorilo po njegovi smrti. In govorilo se je veliko. Na tak in na drugačen način. Eni so govorili lepo, drugi grdo, tretji pa so pač vrtali po njegovi preteklosti in mu še vedno ne dajo zasluženega miru.

O Tošetu sem spisal veliko različnih blogov. Prav vsi so prišli iz srca, zato mi je bilo jasno, da bo odziv velik in da se bodo v mojih zapisih našli številni oboževalci. No ja, našli so se tudi takšni, ki ga niso marali. In ki so se na moj blog oglasili samo zato, da so širili sovraštvo ter dokazovali, kako majhni so. Kako nizko samopodobo premorejo. In kako velik človek je bil pravzaprav Toše Proeski.

Makedonija še vedno žaluje za njim. Za svojim sinom. Svojim angelom, ki jih je držal pokonci. Bil je njihov Elvis, po smrti pa je postal njihov James Dean. Idol množic. Na dobri poti, da preseže celo Zdravka Čolića. Njegov vokal je bil namreč izjemen. Morda najboljši, kar jih je premogla bivša Jugoslavija. Res ga je škoda. In res mi ne bo nikoli jasno, da ga je Bog poklical k sebi tako zelo hitro.

Usodna nesreča se je zgodila dvajset čez šesto uro zjutraj. Torej čez slabih osem ur leto dni nazaj. Toško je umrl takoj po usodnem trku. Ko sem izvedel, kaj se je zgodilo, sem skoraj padel po tleh. Stemnilo se mi je pred očmi in zajokal sem. Toše je bil tudi moj pevec. Zelo rad sem ga poslušal, njegova Jedina pa je bila ena izmed mojih najlepših balad vseh časov.

Zdaj ga že leto dni ni več z nami. Zdaj že dvanajst mesecev živi samo v spominih in v naših srcih.

Jutri naj bi bil poseben dan. Dan, ko je umrl. Zame ne bo nič posebnega. Dan kot vsak drug. Dan, ko se bom vedno znova spomnil na Toškota.

Dragi Toše, obljubim ti, da ti ne bom več težil z zapisi na svojem blogu in da ti bom končno le dovolil, da zaspiš v miru.

Pa lep pozdrav, stari moj. Škoda, da si šel. Škoda v tri pizde materne.

Da ne pozabim, še vedno čakam na trenutek, ko se bo Bog opravičil za svojo napako.

Pa smo jo dočakali, novo pesmico pokojnega angela, ki je imel v planu osvojitev svetovne glasbene scene. Pesem je dobra, pravzaprav zelo dobra v žanru lahkotnega pop rocka. In taka, da bi se z lahkoto povzpela na vrhove evropskih in morda celo svetovnih lestvic. Od njegove prerane smrti bo kmalu minilo že osem mesecev, jaz pa še vedno upam, da so vse skupaj le sanje. Le zajebana nočna mora, ki se bo kmalu končala in nam našega Toškota spet vrnila nazaj na Zemljo.

V petek bi bil Toše Proeski star 27 let. Ker ga kot veste ni več med nami, bo praznoval nad oblaki. V raju, kjer praznujejo angeli. Skupaj z Bradom Renfrom, Heathom Ledgerjem in mojim očetom, ki bi praznoval v soboto.

Še zdaj ne morem verjeti, da nobenega ni več med nami. Da nam Bog vedno vzame tisto, kar imamo najraje. Tisto, za kar smo prepričani, da nam ne more vzeti. Ni mi nerodno priznati, da sem v zadnjih dveh letih najbolj iskreno in glasno jokal dvakrat. Zavoljo dveh nepričakovanih smrti. Pvič za svojim očetom, ki je odšel 13. marca leta 2006, drugič pa 16. oktobra leta 2007, ko je odšel Toše Proeski.

Oba sem imel strašno rad. Očeta na zelo poseben način, Tošeta na čisto drugačen način. Oba sta mi pomenila pomenila največ. Vsak na svojem področju seveda. In zavoljo obeh sem velikokrat zelo močno žalosten.

Očeta pogrešam iz dneva v dan ter se vedno znova zavem, da ga ni in da ga res ne bo nikoli več nazaj. Da mu bom lahko voščil le na njegovem grobu, kjer me vedno znova uniči tisti kurčev napis, ki dokazuje, da je resnično mrtev in da ga ni več z mano. Žal mi je, da j edšel tako hitro, saj je zamudil mojo tv oddajo in tudi moje bloganje, ob katerih bi strašno užival in bil edini pravi ter iskreni kritik.

Kot sem o njem zapisal že lansko leto, bom zapisal tudi sedaj: “Svojemu otroku bi rad bil točno tak oče kot je bil moj oče meni.”

In zdaj bom vsako leto skupaj prižgal dve svečki. Eno za očeta, drugo pa za Tošeta. In prav Toše mu zagotovo poje v raju, moj oče pa mu razlaga kaj vse je na Zemlji počel z mano.

Zagotovo se imata fino in zagotovo bosta prebrala tudi tale blog.

In zdaj se govori, da bodo Tošeta proglasili za svetnika. To seveda spet ni povsem jasno mnogim slovenskih blogerjem, ki so prepričani, da Maledonija pretirava in da to ni pošteno do ostalih svetnikov. Toda vsi skupaj se motijo. Toše je bil namreč angel, angeli pa ne morejo po smrti postati drugega kot svetniki.

Toško moj, vse najboljše za rojstni dan in upam, da nisi jezen, da ti čestitam že dva dni prej.

Atek moj dragi, tudi tebi vse najboljše za tvoj osebni praznik. V soboto te pridem pogledat na grobek. Upam, da te ne zebe in da si v dobri družbi.

In ne skrbi, še vedno pazim na mamo in na brata.

Ne tako dobro kot ti, a vseeno po svojih najboljših močeh.

Od njegove prerane smrti je minil več kot mesec dni. Pravzaprav zelo čuden in nekako žalosten mesec. Mesec poln novic, kjer so nam govorili to in ono. Da se za njegovo premoženje kregajo vsi, ki so mu bili blizu. Da je nameraval posneti duet z Beyonce. Da bi moral napisati pesem za novi film Martina Scorseseja. Da se njegov avto ni zaletel v tovornjak, marveč je bilo obratno. Da sploh ni spal. Da bi moral iti z letalom. In tako dalje in tako dalje in tako dalje.

Nehajte. Ne morem več. To me ubija in utruja. Od teh novic ga ne bom dobil nazaj. Zakaj nihče ne pove ničesar o njegovi glasbi. O tem kako hudo dober pevec je bil. O tem, da je znal peti tudi opere. Zakaj vse zanimajo le trači, podrobnosti o nesreči in podatki o neverjetni prodaji njegovih albumov. To mi gre pošteno na živce. Pogrešam ga, vse kar mi mediji dajo o njemu, pa so oslarije, zaradi katerih se revež zagotovo obrača v grobu.

In potem berem vedno nove in nove komentarje na moje prvem zapisu o njegovi smrti. Komentarje, ki jih spušča zajebano blesava in kurčevo trapasta punca, ki se podpisuje kot MP. Čeprav ponavadi ne nasedam takih otročarijam, me njeni zapisi vedno znova udarijo v srce. Punca namreč uživa, da je Toše mrtev. Da ga ni več. Punca uživa celo v naši žalosti in nam privošči, da je umrl. Porka madona no, to mi ni razumljivo niti v kontekstu, da je zelo mlada in da si na tak način lovi pozornost.

In mnogi izmed vas ste se mi zahvalili za pisanje o našem angelu. Mnogi izmed vas niste mogli verjeti, da sem ga imel tako zelo rad. In mnogi izmed vas ste me prosili, da naj še kaj napišem o njemu in vam pomagam preboleti to žalostno izgubo. Toda, imel sem problem. Nisem vedel kaj naj napišem in s čim naj vas potolažim, saj sem tudi sam potreboval lepo besedo in spodbudo. Tudi sam sem namreč še vedno zelo žalosten in tudi sam še vedno potočim kakšno solzico v njegov spomin. Svečke nisem več prižigal, saj sem hotel svojo žalost ohraniti samo zase, toda kot vidite mi danes to ni uspelo, saj pišem nov blog.

In malce nazaj sem poslušal njegove tri albume, kjer me vedno znova najbolj zadenejo Jedina, Nikada, Kad srce plati stari dug in seveda Soba za tugu. Potem so tu tudi njegove starejše uspešnice v makedonskem jeziku. Recimo Tajno moja, Iluzija in Sinot Božji. Pa neverjetna Aria, kjer še zdaj ne morem verjeti, da je znal peti tako zelo lepo. Zadnji album mi je sicer všeč, toda manjkajo mi tiste lepe balade. Tiste pesmi, zavoljo katerih mi je postal eden najboljših pevcev daleč na okoli. Manjkata mi tudi Čija si in Kad varaš ti. Njegovi pri dve zares veliki uspešnici, po zaslugi katerih smo ga prvič v pravem pomenu besede spoznali tudi v Sloveniji.

In ko ga poslušam, moja soba postane Soba za tugu. Za veliko žalost, kjer še vedno ne morem razumeti, da ga ni več. Da je odšel. In da je umrl v tisti kurčevi prometni nesreči.

Toško moj, si prepričan, da ni bila le šala?

Fak, kak glas. Ne ga jebat no. To je tu mač, da nam je odšel ta fant. Pizda no, me to razjezi. Bog je kot vedno naredil kurčevo napako.

Da je Toše Proeski velika zvezda, sem vedel. Da je bil tako zelo velika, pa me je močno presenetilo. Zvezda je morda celo napačen izraz. Bil je angel. Najbolj priljubljeni makedonski sin. Njihov zaščitni znak. Vse, kar so imeli. Vse, v kar so verjeli. Ko je umrl, se je zanje ustavil svet. Ne boste verjeli, toda njegova smrt je v Makedoniji ustavila čas. Kot da bi umrl predsednik. Kot da bi umrl Tito. Pouk se je končal. Dnevnika ni bilo. Pogreb so izvedli na najvišji mogoči ravni. Ljudje so šli iz službe. Avtobusi in taksiji niso vozili. Vlak se je ustavil. Vsi so jokali. Čisto vsi. Kot nekoč za Titom. Velika stvar. Res velika. Masovna. Skoraj nerazumljiva za slovenske razmere. Morda celo za Hrvaške in Srbske. Če bi pri nas umrl Jan Plestenjak, bi jokali, toda dnevnik bi šel naprej, na pogrebu pa zagotovo ne bi bilo Janeza Janše in Janeza Drnovška. Mi takšnega sina nimamo. Makedonci so ga imeli. Po moje ga nimajo tudi na Hrvaškem. Če bi umrl Petar Grašo, bi jokali, toda pouk bi se nadaljeval, avtobusi pa bi vozili naprej. Morda bi se v Srbiji zgodilo kaj podobnega, če bi recimo umrl Željko Joksimović. Ali pa tudi ne. No ja, če bi v osemdesetih na vrhuncu slave umrl Bojan Križaj, bi morda začutili to, kar se sedaj dogaja pri Proeskem. Tudi Bojan je bil takrat najbolj popularen jugoslovanski sin. No ja, ko je umrl Dražen Petrovič, je bilo na Hrvaškem zelo hudo. Tudi on je bil njihov sin. Toda to je bilo pred leti. Sedaj je situacija drugačna, Toše pa je bil “le” pevec. “Le” zabavljač, “le” estradnik, ki je imel polne koncerte. Okej, bil je tudi dobrotnik in človek čistega srca, toda nisem vedel, da je Makedoniji pomenil tako veliko. In tu ne gre za masovno histerijo, ki potegne tudi tiste, ki umrlega niso poznali. Tu gre za iskreno žalovanje, ki ga ne pomnim. Morda bi ga lahko primerjali s smrtjo predsednika Kennedyja, ki je bil najbolj priljubljeni Ameriški sin. Ali recimo Jamesa Deana, Marilyn Monroe in če hočete, Elvisa Presleyja. Ne pretiravam. Verjemite mi, Toše je bil makedonski James Dean, makedonski Elvis. Njihova najbolj svetla in najbolj prikupna zvezdica, ki sedaj sije le še na nebu. Vanj so bile zaljubljene vse Makedonke. In za njim bodo žalovali še dolgo. Zdi se mi, da sploh ne bodo znali živeti brez njega. Da so z njim umrli tudi sami. Da je bil njihov angel varuh. Njihova lučka, ki sveti v temi. Božanstvo, ki so se ga lahko dotaknili. Izguba je huda. Morda prehuda za Makedonijo. V ostalih republikah bivše Juge resda jočejo enako glasno, toda tam ga bodo še nekako preboleli. S težavo, a bodo ga. Za razliko od Makedonije, ki je ostala sama. Sloveniji gre najbolje. Moja svečka je bila žal edina daleč na okoli. Toše, odpusti nam, saj ne vemo kaj delamo.

Svečka na balkonu je dogorela. Pravzaprav jo je ugasnil veter. Ugasnilo je tudi življenje mladega pevca, ki bo za vedno ostal v mojem srcu. V posebnem kotičku čisto zraven mojega očeta, ki ga je zdajle zagotovo pozdravil v nebesih. Skupaj sta. Upam, da se imata lepo in da vesta, da jokam za njima. Še zadnjič hvala Tv Papriki, ki se je edina od naših televizij spomnila predvajati izredno dober dokumentarec.

Med svojimi oboževalkami, ki jih je bilo vsak dan več

Napis zagretega dekleta

Med otroci v vrtcu

Na odru je zapel skupaj s telesno zaostalo deklico in ji na koncu namenil topel objem in poljub

Še ena punčka, ki je bila deležna njegove pozornosti. Srečanja se bo zagotovo spominjala do konca življenja.

Duet z italijansko pevko Gianno Giannini, kjer je pel bolje od Andree Bocellija in napovedal svetovno kariero. Zadnji album Igra bez granica je namreč nameraval izdati tudi v angleškem jeziku.

Koncert v beograjski areni je iz njega naredil novega Zdravka Čolića

Lep in seksi kot vedno

Duet z Antonijo Šolo je postal pravi hit

Svečka na mojem balkonu je gorela samo zanj

Nadaljeval bom s spominom nanj. Ne morem in ne morem se sprijazniti, da je umrl. Upam in upam, da je še vedno šala in da je pač želel ugotoviti, koliko ljudi bo prišlo na njegov pogreb. Tudi tokrat hvala Tv Papriki za dokumentarec, s katerega sem pobral slikice.

Med podpisovanjem svojega novega cedeja

Angel

Odlomek iz videospota za pesem Life, s katero je leta 2004 nastopil na Evrosongu

Ker je na nekem humanitarnem koncertu, kjer so zbrali 15 tisoč evrov, do zadnjega kotička napolnil dvorano, je padel na kolena in zajokal

V akciji

S Tonijem Cetinskim sta posnela duet Lagala nas mala in postala velika prijatelja

Z Anjo Rupel v spotu za pesem Krajnje vreme

Med petjem opere, ki ga je obvladal enako dobro kot Andrea Bocelli

Napis oboževalke, ki ga je spremljala na vseh koncertih

Danes je dan žalovanja. Na mojem balkonu gori svečka, v mojem srcu pa žgejo spomini. Pa se ga spomnimo v prvem delu foto zgodbe, kjer mi je seveda pomagala Tv Paprika, ki je ravno ob pravem času zavrtela njegov dokumentarec.

Družinska idila, kjer je Toše večkrat prepeval s svojima staršema

Na odru je stal že kot majhen deček, kar me je spomnilo na podobnost z Michaelom Jacksonom

Lep, mlad in kul

Na odru je bil najbolj srečen, saj je užival v petju

Med obnovo lokalne cerkve je takole zaskrbljeno pogledal v nebo. Ga je Bog res poklical k sebi že pred usodno nesrečo?

Njegov oče Nikola

Plakat za prvi nastop v tujini. Menedžerka mu je svetovala naj z napadom na tuje trge še malo počaka.

Nagrada za najboljšega pevca leta

Leta 2003 je začela delovati tudi njegova spletna stran, malce kasneje pa je dobil tudi svoj strip in video igro.

Zdajle že nekaj časa gledam makedonsko televizijo, kjer nenehno vrtijo njegove spote, koncerte in vse, kar je povezano z njim. Jutri bo pogreb, potem pa bodo dnevi žalovanja. Poba je bil narodni junak. Njihov zaklad. Angel, ki je bdel nad Makedonijo. Vedel sem, da je popularen, toda da so nanj tako zelo ponosni, me vseeno preseneča. Prav razmišljam kdo bi moral umreti v Sloveniji, da bi dobil tako hudo pozornost. Ali pa na Hrvaškem. Dvomim, da bi zaradi njegove smrti odpadel celo osrednji dnevnik in da bi proglasili dan žalovanja. To bi se lahko zgodilo v kakšni zakotni državici, kjer nimajo veliko zvezd, toda Makedonija je država v pravem pomenu. To seveda pomeni, da je bil Toše Proeski res velika in cenjena oseba. Še bolj kot predsednik. In jasno mi je, da žaluje mladina, saj je bil Toše čeden poba. Toda tu gre za nekaj več. Za žalovanje cele države. Za smrt mladeniča, ki je Makedonijo popeljal na zemljevid Evrope. Prepričan sem, da je o njem tekla beseda na mnogih forumih širom bivše Juge. In skorajda bi si upal trditi, da smo samo Slovenci pokazala kaki kreteni smo. Da smo se ob njegovi smrti spraševali o čefurjih, o neznanih ljudeh, ki umrejo na cestah in o smislu žalovanja ter pretočenih solza. Ogromno je bilo komentarjev, kjer je ljudem za Toševo smrt viselo dol. Kjer so šli celo tako daleč, da so bili mnenja, da ga ni škoda, ker je pač čefur. Nekje sem celo prebral, da bi se nekdo požvižgal, če bi umrla tudi Petar Grašo in Jan Plestenjak. Grozno, vam rečem. Kot da ne bi vedeli, da je poba mnogim pomenil zelo veliko in da zato za njim tudi žalujejo. Če umre nekdo, ki ga imaš rad, za njim pač žaluješ. Če umre znana oseba, pa je evforija toliko večja, saj gre za množice ljudi, ki so dihali s svojo zvezdo. Za mladeničem, ki umre na cesti, ne more žalovati recimo 10 tisoč ljudi, saj ga toliko posameznikov niti ni poznalo. Kaj tukaj ni jasno. Ko umre navaden človek, žalujejo svojci, prijatelji in sorodniki. Ko umre znana oseba, pa lahko žalujejo milijoni, ker je pač osvojil njihova srca v tako širokem pogledu. Če bi v Srbiji umrl Željko Joksimović, bi jokala Srbija. Ker je umrl Toše Proeski, pa joče Makedonija. In ker smo ga imeli radi tudi pri nas, joče tudi Slovenija. In le zakaj je potrebno ob njegovi smrti pomisliti na sovraštvo, na jezo in na rasno nestrpnost. To je popolnoma odveč in nizkotno. Žal povsem slovensko. In kot sem že dejal v enem izmed svojih komentarjev, prepričan sem, da če bi umrl kak popularen Slovenec, prav noben Makedonec ne bi zganjal sovraštva in se spraševal, zakaj raje nismo poslušali njihove glasbe. Se pravi ga označil za prodajalca sadja, ki ni imel pojma o petju. In če nekdo ne pozna osebe, ki je umrla, kako lahko o njej govori tako grde reči. Prizadelo me je. Zelo močno. Tako močno, da resnično ne morem verjeti kaj se kuha v glavah Slovencev. In da bom še enkrat zapisal, da mi je nerodno, da sem Slovenec. Pa magari zavoljo enega bedaka, ki je zapisal, da ga boli kurac, če je umrl Toše Proeski. To so ljudje s kompleksi. Ljudje, ki ne marajo slavnih. Ki mislijo, da so vsi slavni slabi in prevzetni. Ki sovražijo uspehe drugih. In tokrat se je v vsem njihovem nesijaju pokazala njihova majhnost. Sram jih bodi, zavoljo njih sem bil še bolj žalosten. Hvala Bogu, da je bilo več tistih, ki so imeli Tošeta radi in jim ni bilo vseeno, da ga ni več.

Ko sem danes zjutraj napisal tekst v spomin Tošeta Proeskega, nisem niti v sanjah pričakoval takšnega odziva. Vseh tistih 150 komentarjev, ki so deževali skozi ves dan. Pred mano so mu svoje zapise posvetili že drugi, zato sem bil prepričan, da bom le eden izmed mnogih, ki so o njem potem pisali skozi cel torek. In potem sem ugotovil, da so me ruknili na Moj Siol, na uvodno stran siola, kjer do tebe pride največje število ljudi. Bil sem zelo vesel, saj sem vedel, da bo mojo žalost začutilo ogromno ljudi. Toda 150 komentarjev je huda cifra. Toše je mnogim resnično pomenil veliko. In prišlo vas je kar 6177. Več kot 6000 različnih ljudi v enem samem dnevu. Pa to ni res. In to samo zaradi Tošeta in mojega iskrenega zapisa ob njegovi smrti. Sprva sem mislil narediti tako, da bi onemogočil komentarje, saj je bila res osebna tema, potem pa sem ugotovil, da bi bilo to grdo do tistih, ki želijo svojo žalost deliti z mojo žalostjo. Še enkrat iskrena hvala vsem, ki ste razumeli mojo žalost in ki vam ni vseeno za smrt tega res velikega človeka.

Čeprav sem razmišljal ali naj kupim novi CD Tošeta Proeskega, saj mi je bilo preveč hudo, sem se na koncu odločil za to pogumno potezo. Moral sem ga. Zasluži si, da ga imam v originalu. Sedel sem v avto, v radio vtaknil CD, kjer imam posnete njegove stare komade in se odpeljal priti Big Bangu. Kupil sem tudi Pratim te, zmanjkalo pa je tistega, kjer je pesem Čija si. Dobili ga bodo konec tedna. Prav ste slišali, hotel sem kupiti vse kar imajo. Pošteno me je zadelo. Razmišljal sem, da mi pravzaprav ni umrl še noben tak zvezdnik. Še noben tak, da bi ga imel tako rad in da bi umrl tako zelo nenadno. No in z dvema cedejema v roki pridem na blagajno Big Banga, kjer me prodajalec pogled in zine :”Fino se prodajajo danes tile Tošeti.” Halo, jasno da se, saj je umrl, ti bedak blesavi. Kako lahko gledaš le na prodajo. Kako te lahko zanima le dobiček. In prodajalec je nadaljeval: “Danes smo jih prodali veliko. Novih pesmi ne poznam, a važno je, da gredo v prodajo.” Jezno sem zapustil trgovino in se odpravil proti Mercatorju, kjer sem hotel kupiti še album, kjer je Čija si, se pravi album Dan za nas. Stopim skozi vrata, se sprehodim do prodajalke in vprašam po Tošetu. “Kdo?” me začudeno vpraša. Krava blesava. Le kdo. Toše Proeski. Fant, ki je danes zjutraj, ko si ti še sladko spala umrl na cesti star komaj 26 let. “A ja, sem menda slišala zanj. Nek hrvaški pevec a ne?” mi pove in me razjezi do konca. Ko ji povem zakaj se gre, ji visi dol. Pa kaj če je umrl. Pač je. In žal cedeja nimamo. “Imeli smo Pratim te, zdaj pa še tega ni več,” mi pojasni in že letim skozi vrata v temo. Do mojega avtomobila, kjer se že vrti novi album Igra bez granica. Ni mi šlo. Bil sem preveč žalosten. In da je bila žalost popolna, sem v radio spat vtaknil stari cede in si zavrtel Jedino. Glasnost sem nabil do konca, si brisal solze in se požvižgal na radovedne in začudene poglede mimoidočih. Ja, budale jedne, umrl je Toše Proeski. Moj pevec.

Pa saj ne morem verjeti. Med skoraj 400 komentarji na blogu v spomin preminulemu pevcu Toše Proeskemu se je vnela tudi zelo ostra debata o rasah. Natančneje, o “čefurjih” in tistih, ki to niso. Provocirala je punca, ki si je nadela ime M.P., to pa je sprožilo val ogorčenja drugih. Tisti, ki so jo napadli, da naj s svojimi bedarijami ne blati pevčevega imena, so eno, toda pojavili so se tudi tisti, ki so ji zamerili rasne napade. Na mojo veliko grozo so se potem našli tudi taki, ki so stopili na njeno stran in se napadli tiste, ki so napadli njo. “Čefurji” proti Slovencem? Bedna vojna, ki dokazuje, da smo Slovenci res na podnu. Prav nerodno mi je, da sem eden izmed njih. Da sem državljan države, kjer debata o pokojnem pevcu sproži “rasno” nestrpnost. Tega preprosto ne morem verjeti. Sram vas bodi, dragi moji Slovenci. Ravno zaradi takih debilnih izpadov boste za vedno narod hlapcev. In ja, prvič v življenju mi je bilo žal, da nisem tudi sam čefur. Fak!

Zdaj pa se je začelo še tukaj. Ljudje res nismo več normalni.

Pizdaaaa. Saj to ni mogoče. Zdajle me je usekalo. Čisto iznenada. Nepripravljenega. Brez obrambe. Grozna novica. Novica, da je v prometni nesreči umrl Toše Proeski. Komaj 26 letni mladenič. Ne morem verjeti. Bil je moj pevec. Tisti, ki me poznajo, to zelo dobro vedo. Balada Jedina mi je bila nekaj najlepšega kar sem slišal. Skoraj vedno sem zajokal. Tudi ko sem bil sam in sem se vozil z avtomobilom. Poba je imel angelski glas. Pa še hudičevo dobro je zgledal. Makedonski Petar Grašo, ki je imel brez dvoma enega najboljših vokalov na področju bivše juge. Ko me je uvrstil med svoje “prijatelje” na portalu myspace, sem bil v nebesih in sem ga nemudoma ruknil med rubriko My Top Friends. Ponosen sem bil na to. Vem, da verjetno sploh ni bil on in da mu je stran urejal nekdo drug, a vseeno sem se počutil tako zelo fino.

Toše je bil tudi moj. Vsaj malo. Zelo všeč mi je bil. Poln energije, vedno dobre volje in super pevec. Na evroviziji, kjer je leta 2004 zapel pesem Life sem seveda navijal zanj. Bil je predober, da bi lahko zmagal. Nikoli ga nisem videl v živo. Tega si nekako ne bom znal odpustiti. To me bo grizlo do konca življenja. Lansko leto je nastopil v Celju. Ni me bilo. Ne spomnim se točno kje sem bil. Vem samo, da nisem mogel iti in da mi je sedaj resnično žal. Takrat sem mu mislil stisniti roko in mu povedati, da je totalni car. Intervjuja sploh ne bi naredil, saj mi je bil preveč nedotakljiv. Zares prava zvezda. Taka, da bi se mi tresla roka. Pa ne zaradi spoštovanja, marveč zato, ker mi je bil res všeč. Na celi črti. Kot nekoč Petar Grašo. In zdaj ga ni več. Umrl je. Pa saj ne morem verjeti. Pizda, no. Kje je pravica? Tako mlad in tako prekleto mrtev.

Nazadnje sem ga ujel v spotu Volim osmjeh tvoj. Spet je bil tako zelo vesel in brez skrbi. Tako kot takrat, ko je gostoval na naših Melodijah morja in sonca. Takrat, ko je pokazal kako se poje. Punce so ponorele. Sedaj bodo jokale. Tako kot takrat, ko je izdal pesem Čija si in se prebil tudi v Slovenijo. Svoje albume je izdajal v dveh jezikih. V makedonščini in hrvaščini. V roke sem dobil tudi album Božilak in čakal, da ga bo izdal tudi v hrvaščini. Ni ga, kar je prav, saj je bil iz Makedonije in je naredil nekaj povsem za svojo dušo in za svoje najbolj zveste oboževalce. Malo nazaj je izdal novi album z naslovom Igra bez granica. Nisem ga še kupil. Zdaj sploh ne vem če ga bom. Preveč mi bo hudo. Saj en vem kaj naj naredim. Zmeden sem. In žalosten. Tako zelo, da sem prejle pozabil, da sem ga videl v živo. Tik pred novim letom leta 2006. Se pravi decembra leta 2005. Koncert je imel skupaj z Janom Plestenjakom. Toše in Jan. Balzam za mojo dušo. Na koncert sem šel s prijateljem. Njemu je bilo malce nerodno, saj sva izgledala kot geja. Kot čudaka, ki gresta na koncert dveh lepih dečkov brez svojih punc. Sam sem se na čudne poglede požvižgal in užival. Od začetka do konca. Še posebej, ko je zapel Jedino. Mojo pesem. Pesem, ob kateri sem zajokal tudi na koncertu. Pred ljudmi.

In jokam tudi zdajle. Trudim se, da ne bi, pa mi ne gre. Solze mi tečejo po licih, ko pišem tale sestavek. Toše Proeski je umrl. Fakkk, upam, da je šala. Počakal bom še kako minutko preden stisnem “objavi” in preveril, če so se mediji opravičili za napačno novico.

Niso se. Res je umrl. Moj Toško. Naj počiva v miru. Škoda ga je. Pizda.