Naj mu za začetek podarim pesem Dance With My Father, ki jo je samo zanj Luther Vandross pel tudi na njegovem pogrebu.

Še zdaj ne morem razumeti, da ga ni več z mano. Četudi nisem več otrok, njegove smrti ne znam sprejeti. Še vedno ga čakam. Še vedno ga hočem poklicati. Še vedo ga hudičevo pogrešam. In še vedno sem jezen, da ga je Bog tako nenadno in prezgodaj poklical k sebi. Še zdaj sem šokiran, še zdaj slabo prenašam to hudo izgubo in še zdaj mi pritečejo solze, ko se spomnim na vse reči, ki sva jih počela skupaj. Na vse reči, ki jih zdaj ne moreva več početi. In na vse reči, ki bi mu jih rad povedal, pa mu jih žal ne morem. Napis na grobu je nem. Hladen, siv, dolgočasen in hudičevo trapast. Tak, da vedno pomislim, da so se fantje, ki so ga izdelali, zmotili pri imenu. Na njem namreč piše, da je moj ati mrtev. Da ga ni več z mano. In da počiva nekje visoko nad Zemljo. Nekje tam zgoraj. Nekje tam, kjer ga ne vidim in ne slišim.

Sem pa prepričan, da on sliši in vidi mene. V to res verjamem. In verjamem, da pazi name. Da si je nataknil krila in da je moj angel varuh. Da ve, da ga še vedno potrebujem. Da sem še vedno zelo žalosten, ker me je zapustil. Ker je zapustil tudi mamo in brata. Da bi ga takoj vzel nazaj, če bi se vrnil in mu odpustil ti dve leti, ki si jih je vzel zase. Ti dve leti. Ti dve zajebani leti, kjer me pokonci drži moja punca Tina. Krasno dekle, ki ga je žal zamudila. Ki je zamudila vse tisto, kar je dal meni, mami in bratu. Bil je super možakar. Predober za ta svet. Predober za barabe, ki so ga večkrat obdajale. Predober do tistih, ki niso bili iskreni z njim. In do tistih, ki bi jim moral primazati zaušnico. Kdor ga je poznal, zelo dobro ve kako velik človek je bil. Kdor ga ni poznal, pa je zamudil pravo stvar. Človeka, ki mu želim biti podoben. In človeka, ki ga ne bom nikoli dosegel.

Ta hip mu posvečam še eno pesem. Pesem, ki jo je samo zanj na pogrebu pel Dean Martin. Nanjo sta nekoč plesala z mojo mamo. Bila sta srečna in zaljubljena do ušes.

Joj, atek moj dragi, zakaj si odšel tako na hitro? Zakaj nisi počakal še kakšnih trideset let? Zakaj nisi počakal vsaj do oktobra, ko sem spoznal Tino? Tako zelo rad bi ti jo predstavil. Tako zelo rad bi ti jo pokazal. Tako zelo rad bi ti povedal, da se ti je želja uresničila in da sem spoznal dekle, ki me res ljubi. Zakaj nisi počakal do leta 2007, ko sem končno prišel na televizijo? Joj, kako ponosen bi bil name. Zakaj nisi počakal na vnuke? Zakaj nisi počakal na pozno starost z mamo? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Vprašanja, na katera ne vem odgovora. In prav to me še vedno bega. Ne znam sprejeti njegove smrti. Ne znam se sprijazniti z dejstvom, da ga ni več z mano.

Ati moj, vse bi dal, da bi te lahko vsaj še enkrat videl. Da bi te lahko vsaj še enkrat objel. Da bi ti lahko vsaj še enkrat povedal, da te imam rad in da si najboljši ati na svetu.  In da bi ti lahko predstavil svojo Tino in ti obljubil, da bom svojemu otroku natanko tak oče kot si bil ti meni.

Naj ti za konec posvetim še tvojo najljubšo pesem in ti sporočim, da te še vedno čakam. Če si kdaj premisliš in boš hotel priti nazaj, si dobrodošel. Kadarkoli. Tudi ob treh zjutraj. Tudi v nedeljo. Tudi takrat, ko te ne bo nihče več pričakoval. Pripravi nam presenečenje, dragi ati. Povej nam, da je šlo za kurčevo šalo in da si bil ves čas z nami.

Si prepričan, da te ni več? Čimprej pridi nazaj. Preveč filmov zamujaš. Mama je sama, bratec te potrebuje, jaz pa sem še vedno izgubljen med vero v to, da prideš nazaj in med kruto resnico, da te nikoli več ne bom mogel objeti.

Prekleti rak. Sovražim ga tako močno, da mu bom razbil gobec, ko ga srečam. Teta s koso je naredila hudo napako. Vzela je mojega očeta, čeprav bi lahko vzela kako barabo, ki jih kar mrgoli.

Bog, me slišiš? Kako si lahko dopustil kaj tako krivičnega?

Ne slišiš, a ne?

Škoda.

Ati moj, rad te imam.

Tvoj Iztok

V petek bi bil Toše Proeski star 27 let. Ker ga kot veste ni več med nami, bo praznoval nad oblaki. V raju, kjer praznujejo angeli. Skupaj z Bradom Renfrom, Heathom Ledgerjem in mojim očetom, ki bi praznoval v soboto.

Še zdaj ne morem verjeti, da nobenega ni več med nami. Da nam Bog vedno vzame tisto, kar imamo najraje. Tisto, za kar smo prepričani, da nam ne more vzeti. Ni mi nerodno priznati, da sem v zadnjih dveh letih najbolj iskreno in glasno jokal dvakrat. Zavoljo dveh nepričakovanih smrti. Pvič za svojim očetom, ki je odšel 13. marca leta 2006, drugič pa 16. oktobra leta 2007, ko je odšel Toše Proeski.

Oba sem imel strašno rad. Očeta na zelo poseben način, Tošeta na čisto drugačen način. Oba sta mi pomenila pomenila največ. Vsak na svojem področju seveda. In zavoljo obeh sem velikokrat zelo močno žalosten.

Očeta pogrešam iz dneva v dan ter se vedno znova zavem, da ga ni in da ga res ne bo nikoli več nazaj. Da mu bom lahko voščil le na njegovem grobu, kjer me vedno znova uniči tisti kurčev napis, ki dokazuje, da je resnično mrtev in da ga ni več z mano. Žal mi je, da j edšel tako hitro, saj je zamudil mojo tv oddajo in tudi moje bloganje, ob katerih bi strašno užival in bil edini pravi ter iskreni kritik.

Kot sem o njem zapisal že lansko leto, bom zapisal tudi sedaj: “Svojemu otroku bi rad bil točno tak oče kot je bil moj oče meni.”

In zdaj bom vsako leto skupaj prižgal dve svečki. Eno za očeta, drugo pa za Tošeta. In prav Toše mu zagotovo poje v raju, moj oče pa mu razlaga kaj vse je na Zemlji počel z mano.

Zagotovo se imata fino in zagotovo bosta prebrala tudi tale blog.

In zdaj se govori, da bodo Tošeta proglasili za svetnika. To seveda spet ni povsem jasno mnogim slovenskih blogerjem, ki so prepričani, da Maledonija pretirava in da to ni pošteno do ostalih svetnikov. Toda vsi skupaj se motijo. Toše je bil namreč angel, angeli pa ne morejo po smrti postati drugega kot svetniki.

Toško moj, vse najboljše za rojstni dan in upam, da nisi jezen, da ti čestitam že dva dni prej.

Atek moj dragi, tudi tebi vse najboljše za tvoj osebni praznik. V soboto te pridem pogledat na grobek. Upam, da te ne zebe in da si v dobri družbi.

In ne skrbi, še vedno pazim na mamo in na brata.

Ne tako dobro kot ti, a vseeno po svojih najboljših močeh.

Bila je najbolj zakon pesika na svetu. Tole sva posnela pred tremi leti. Še zdaj dobim solzice v oči. Prav razmišljam, če se me še spomni.

Naj vam zaupam zgodbo o svojem prvem pravem filmu. O filmu, ki mi je za vedno spremenil življenje in mi povedal, da v kinih ne igrajo le Partizanske eskadrilje, Bruce Leeji in Walt Disney. Star sem bil šest let. Šest zelo rosnih in mladih let, ko film, o katerem bom zdajle spregovoril, še ni bil zame. Toda moj oče, ta divji ljubitelj filma in filmske umetnosti, ki me je načrtno vzgajal v to smer, me je peljal gledat Dressed To Kill. Mojstrovino, ki jo je Brian DePalma posnel leta 1980. In mojstrovino, ki so jo na hrvaškem primorju takrat vrteli kot Obučena za ubijanje. Plakat je govoril zase, prodajalka kart tudi, toda moj ati je vztrajal in skupaj z mano prestopil prag kinodvorane. Mislim, da je šlo celo za letni kino, ki ga je obdajala kamnita ograja. Kraja se žal ne spomnim, vem pa, da je igral Dressed To Kill in da naju je mama potem doma skoraj ubila, ko je izvedela kaj sva šla gledat. Če se prav spomnim, sem vztrajal tudi jaz. Saj veste, mali otrok, ki hoče na vsak način videti svoj film. Pa četudi ni primeren za njegova leta. In šov se je začel. Hudo grozljiv šov, ki mi potem ni dal spati. Oče mi je oči resda prekrival z roko, toda videl sem tisto, kar je bilo treba. Videl sem MIchaela Cainea, ki se oblači v tisti grozljivo babo in kolje v liftu. Videl sem tisti prizor, ko punca ugotovi, da se je okužila z neko nevarno spolno boleznijo. Videl sem kri in meso. Videl sem golo Angie Dickinson. Videl sem reči, za katere nisem vedel, da sploh obstajajo. Ker operater ni bil tisti iz italijanskega filma Nuovo Cinema Paradiso, je na platnu ostalo vse. Prav vse tisto, kar moje oči takrat ne bi smele videti. A tako je bilo, kaj hočemo. In prav ta film mi je spremenil pogled na filme in me potegnil noter, kot pravijo. Prav ta film je spremenil moje dojemanje filmov. In prav po zaslugi tega filma sem postal in ostal totalni filmski norec. Ati, hvala ti.

Prihodnjič o tem, kako sva z očetom sredi filma odšla iz dvorane !

Ajka je bila kul. Zelo kul. Najbolj kul. Ko smo jo dobili, nisem mogel verjeti svojim očem. Pred mano je stala mešanica gremlina Gizma, Spielbergovega Vesoljčka in Yode iz Vojne zvezd. Mešanica, ki je nisem videl še nikoli. Mešanica, ki je zadela v polno. Mešanica, v katero sem se zaljubil po dolgem in po čez. In ljubezen je trajala. Ajka je bila moja punca. Ena in edina. Vsak dan znova. Zjutraj, ko sem vstal. In zvečer, ko sem šel spat. Vsako jutro in vsak večer. In počela sva vragolije. Naučil sem jo številne trike in zvijače. Najboljša je bila tista, ko sem v roko skril bonbon, ona pa je s svojo šapico pokazala pravo roko. In hodila sva na sprehode, se podila po travnikih, skakala, divjala in se veselila.

Ajka je bila zakon. Resnično pametna psička. Brez konkurence. Brez možnosti za zamenjavo. Še posebej takrat, ko je skočila na posteljo in se skobacala med mano in mojo punco ter nama nagajala. Tudi takrat, ko je s svojimi nohtki z moje stene skraspala poster Cindy Crawford. In celo takrat, ko se je pokakala na mojo pidžamo in se delala, da ne ve kaj je storila. Ja, taka je bila naša Ajka. Leta 1994 edini francoski buldog v Celju in okolici. Prava atrakcija, ki je v lokalnih časopisih dobila tudi nekaj odmevnih člankov. Moja ljubica, ki sem jo vsaj tisočkrat fotografiral, posnel s kamero in ji zaupal glavne vloge s svojih amaterskih filmčkih. Vsako noč je spala pri meni v postelji, se me tiščala in mi na uho čisto potiho šepetala nežne besede. Res sem jo imel rad. Zelo rad. Le kdo je nebi imel.

Bila je resnično ljubka, nepozabna, posebna in edinstvena. Ko sem jo pripeljal na obisk v svoji omi v Laško, je rekla: “Iztok, to ni pes, to je miniaturni človek.” Imela je prav. Ajka je bila psiček s človeško pametjo in s človeškimi čustvi. Ajka je bila fenomen. Moj fenomen. Moja mala buldika, ki je ne bom pozabil. Nikoli. Ne morem je. Nočem je. Preveč sem jo imel rad. Tudi takrat, ko je zbolela. Hudo zbolela. Bila je resnično boga. Popolnoma gluha, odsotna in izžeta od številnih alergij, ki so ji krajšale življenje. Toda še vedno me je imela rada. Še vedno se me je razveselila, ko sem prišel domov. Še vedno je pritekla k meni, me polizala po nosu in mi skočila v naročje. Pa četudi ni mogla več skočiti na posteljo. K meni je skočila. Zame je zbrala zadnje moči. Tega ne bom pozabil. Tega ne morem pozabiti. Tega zame ne bi naredil nihče. Samo Ajka. Ena in edina. Moja. Samo moja. In ko sem se pred tremi leti preselil na svoje, je ostala pri starših. Pogrešal sem jo. Močno. Zato sem bil veliko pri njej. Še vedno je bila moja ljubica. Tudi na koncu, ko je imela zelo hude težave s kožo. Tudi dva dni pred smrtjo, ko sem jo še zadnjič vzel v naročje, stisnil k sebi, poljubil na čelo in božal. Začutil sem, da se poslavlja. Da hoče v pasja nebesa. Da me tolaži, ker jaz tolažim njo. Takrat sva bila eno. Čutila sva se. Na poseben način. Na najin način. In potem je šla. Za vedno. V raj. Tja, kamor grejo samo najboljši. Samo tisti, ki so si to zaslužili. Ko mi je mama sporočila žalostno novico, nisem mogel jokati. Bil sem na poti v Kranjsko Goro, kjer sem imel televizijski nastop. V avtu je sedela moja plesalka Sabina. Pred njo nisem hotel jokati. Pred njo nisem hotel pokazati kako zelo mi je hudo. Kako se mi para srce. Kako bi ustavil avto in se zadrl v nebo. Preklel Boga in Ajko zahteval nazaj. Ko sem pozno ponoči prišel domov, sem si vzel čas. Na mizo sem položil dve Ajkini slikici in prižgal svečko. Jokal sem. Kot majhen otrok. Kot Bambi, ki mu je umrla mama. Kot nekdo, ki je izgubil svojo najboljšo prijateljico. Svojo psičko. Svojo majhno Ajko. Francosko buldiko. Mojo Francosko buldiko. Mojo, samo mojo. Tisto, ki me sedaj čaka nekje zgoraj. Zagotovo se ima lepo in spet počne vragolije. Zanima me, če me čaka? Če ve, da jo pogrešam. Da bi naredil vse, da bi jo dobil nazaj. Samo za eno samo sekundo. Sekundo, ki bi nama pomenila večnost. Sekundo, ko bi jo spet objel, poljubil na čelo, ji nastavil nos, jo stisnil k sebi, v roko skril bonbon in čakal, da s svojo šapico pokaže nanj. Ajka, nikoli te ne bom pozabil. Nikoli. In tule je pesmica, pesmica, ki je odslej napisana samo zate. Poje jo Eric Clapton. Sedaj jo pojem jaz. Samo zate, mala moja buldika:

Would you know my name if I saw you in heaven?
Would it be the same if I saw you in heaven?
I must be strong and carry on,
‘Cause I know I don’t belong here in heaven.

Would you hold my hand if I saw you in heaven?
Would you help me stand if I saw you in heaven?
I’ll find my way through night and day,
‘Cause I know I just can’t stay here in heaven.

Time can bring you down, time can bend your knees.
Time can break your heart, have you begging please, begging please.

Beyond the door there’s peace I’m sure,
And I know there’ll be no more tears in heaven.

Danes me je kot strela z jasnega usekala novica, da je moja dobra prijateljica in nekdanja sodelavka Jasmina Žohar umrla v hudi prometni nesreči. Sprva sem pomislil, da gre za šalo, za grdo pomoto, za neko drugo Jasmino Žohar. Potem sem na njenem msn naslovu prebral: “Jasmine ni več. Umrla je v prometni nesreči.” Halo, kdo se zdaj zajebava z mano. Kdo je tako nor, da se šali iz takih stvari. Jasmina, se ti meša? Takoj spremeni ta blesav napis. To so bili stavki, ki so leteli skozi moje možgane, skozi moje srce, ki je postalo malce zaskrbljeno. Dva dni nazaj sem namreč na teletekstu bral o hudi nesreči, kjer je na poti iz Šempetra proti Celju umrlo komaj 26 letno dekle. Napisa na msnju in te strašne novice seveda nisem povezal. Vse dokler mi je ni sporočila prijateljica Urška. In novica me je zadela kot harpuna. Kot najbolj oster predmet kar jih je. In zadela me je naravnost v srce. Moje simpatične Jasmine ni več. Za vedno je umrla v prometni nesreči. Grozno, če pomislim, da sva se še v petek pogovarjala po msnju, kjer je vsa vesela razlagala, da je sedaj sama na športnem uredništvu in da bo morala delati za dva, saj je šel šef na dopust. Potem se je poslovila in omenila sobotno zabavo. Svojo zadnjo zabavo. Svoj zadnji nasmeh in pivce za živce, ki ga je imela tako zelo rada. Nazadnje sem jo videl pred kakim mesecem, morda dvema. Ne spomnim se točno. Bila je taka kot vedno. Nasmejana, preprosta, prijazna in simpatična. Zadnje čase sva malce ohladila stike, saj sva imela oba veliko dela, toda najino prijateljstvo je bilo večno. Prvič sva se videla pred desetimi leti, ko sem vodil nek koncert. Bojazljivo je prišla do mene in me prosila za avtogram ter objem. Takoj sem ji ustregel, saj ni bila vsiljiva. Bila je kul. Tako kot je znala biti samo ona. Majhno, bolj okroglo in zadržano bitje, ki je zrasla v samozavestno in odločno mlado žensko. Z veseljem sem jo zaposlil kot novinarko pri časopisu Celjan, kjer sem bil takrat odgovorni urednik. Z veseljem sem jo povabil v svojo radijsko oddajo, kjer je zaigrala deklico z Marsa in zabavala poslušalce. Ona je seveda z veseljem glasovala zame na raznih tekmovanjih, hodila na moje žure, me podpirala in mi nekoč celo posodila nekaj denarja. Ni mi nerodno priznati, da brez nje ne bi nikoli gostoval pri Anji Tomažin, ki je takrat vodila oddajo Klik. In na Dannyjevih zvezdah, kjer je pridno pisala pisma in me zahtevala za gosta. Prav njen gre tudi zasluga za moje prve pojavitve v medijih, kjer sem bil dvojnik Petra Graše in avtor ter voditelj oddaje Iztokovih 3600 sekund. Ja, Jasmina je bila kul punca. Zelo kul. Ravno zato sem strašno besen, da je ni več. Ravno zato imam občutek, da sem ji zadnje čase namenil premalo pozornosti in vsaj trikrat preložil povabilo na pijačko. Toda le kako bi lahko vedel, da se bo njeno življenje končalo tako nenadno in hitro. Kaj vem, morda je bila prvi znak že nesreča, ki se ji je zgodila nekaj tednov nazaj. Nesreča, kjer se je z avtom obrnila na streho in me klicala sredi noči, da mi pove kaj se ji je zgodilo. Bil sem prestrašen in hkrati pomirjen, da ni poškodovana in da je vse v najlepšem redu. Tokrat ni vozila ona. Tokrat je vozil nek mladenič, ki je zletel s ceste in se zabil v drevo. V avtu je bilo sedem ljudi. Umrla je samo Jasmina. Moja dobra prijateljica Jasmina, ki je oboževala Matjaža Jelena iz Šank Rokov in vedela vse kar se da vedeti o slovenskem športu. Sedaj je ni več. Sobotna vožnja domov je bila usodna. Prekleto usodna in zadnja, napis na njenem msnju pa žal resničen. Draga Jasmina, če me zdajle slišiš, naj ti povem, da sem te imel rad in da boš za vedno ostala v mojem spominu. Kul si bila. Za vedno.

»Tisto, kar sem iskala najdem v njegovih temnih, ljubeznivih očeh. Zaradi toplote v teh inteligentnih očeh in zaradi iskrice upanja, ki se je prižgala v meni,« pravi odlomek iz knjige Janov krik, ki jo je pred leti spisala Marinka Fritz Kunc. In ravno ta odlomek opisuje mojega očeta, nekdanjega upravnika celjskih zaporov, kjer je kazen prestajal tudi Jan, otrok Marinke Fritz Kunc, ki je edino oporo našla prav v njemu. V njemu, v enemu in edinemu, v tistemu, ki mu bom sedale skušal napisati nekaj iskrenih vrstic. Vrstic, ki bodo prišle iz globine duše. Iz globine, ki je ranjena. Ki joče. Ki jo boli. Ki ne more verjeti, da je izgubila očeta. Očeta, ki ga ni več. Očeta, ki sedaj počiva nekje visoko nad mano. Nekje v raju, kjer se ima fino. Kjer si je več kot zaslužil raj. Raj v raju. Ja, to je zanj. V tem sedaj brez dvoma uživa. Nikoli ne bom pozabil kako kul atek je bil. Kako veliko je naredil zame. Kako zelo me je imel rad. Pa četudi sva se kdaj skregala, pa čeprav sva si kdaj povedala kakšno besedo preveč. Bila sva iskrena. Iskrena kot sta lahko le oče in sin. Od začetka do konca. Od leta 1974, ko sem prijokal na svet. Do leta 2006, ko sem jokal še enkrat. Posebej zanj. Zavoljo njega. Zaradi njegove hude bolezni, ki mi ga je vzela čez noč. Ki mi ga je nesramno potegnila v temo. V večno tišino. Tja, kjer ne morem več do njega. Ko je bil v bolnici, sem mu vsak dan delal družbo. Ga bodril, spravljal v dobro voljo, mu serviral vse najnovejše trače in ga prepričeval, da bova skupaj premagala raka. Da neka trapasta rakovica že ne bo uničila tako velikega človeka. Tako pogumnega moža. Tako dobrega atija. Mojega atija. Samo mojega. Tako zelo mojega, da bi ga morala smrt pustiti pri miru. Ni šlo. Smrt je zamahnila s koso in zmagala. V pičlih štirinajstih dnevih mi ga je vzela za vedno. Vsak dan je bil nov začetek. Vsak dan sem bil hvaležen Bogu, da ga ni poklical k sebi. Bogu, v katerega sploh ne verjamem. Bogu, ki se je zmotil in k sebi poklical napačnega človeka. Kaj vem, morda pa je rabil njegovo dobroto. Njegovo pamet, njegovo neverjetno inteligenco in razgledanost. Moj oče je bil namreč fenomen. Vsevednik na dveh nogah. Res je vedel čisto vse. Vse o vsem. Tudi o zgodovini, biologiji in medicini. Tudi o glasbi, filmu in politiki. Tudi o matematiki, fiziki in slovenščini. Tudi o živalih, tujih jezikih in geografiji. Nič čudnega, da je bil eden prvih psihologov na celjskem. Eden najboljših penoloških delavcev v Sloveniji. Eden najbolj priljubljenih profesorjev pedagogike. Eden najbolj prepoznavnih upravnikov zaporov v bivši Jugoslaviji in morda celo v Evropi. Eden najboljših sodnih poravnavcev daleč na okoli in vrhunski vodja delavnic za brezposelne. Eden tistih, ki so delali za ljudi. Za boljši jutri. Za užitek in za izziv. Ravno zato ni nikdar silil v ospredje, ravno zato je imel vedno kak tolar premalo in ravno zato so ga tako zelo spoštovali tudi tisti, ki bi ga najraje sovražili. In pozor, bil je tudi velik prijatelj otrok, saj je vrsto let posvetil Društvu prijateljev mladine. Velik prijatelj navadnih ljudi. Ljudi, ki so v njem videli vse tisto, kar sem videl tudi jaz. Človeka z dometom. Borca, ki je med vojno ostal brez staršev in se je na noge postavil popolnoma sam. Moža, ki je bil celo življenje zvest samo eni ženski. Moji mami, ženski, ki ga je razumela tudi takrat, ko je bil najbolj na tleh. In na tleh je bil samo na koncu. Samo zadnjih štirinajst dni, ko ga je bolelo celo telo. Ko je na lastni koži začutil Kristusov pasijon. Ko ga je trgalo, rezalo, grizlo in metalo na vse strani. Ko nisem mogel verjeti kaj se dogaja. Ko sem se spraševal, če morda ne gledam kakšnega filma, kjer moj ata igra glavno vlogo. Kjer se heca kot komik Andy Kaufman in bo na koncu rekel, da je bil vse skupaj le trik. Le neslana šala, le prvi april. Le malo heca za dobro jutro. To bi mi bilo zelo všeč, saj sem se vedno zelo rad smejal njegovim štosem. Pa ne samo jaz, tudi drugi. Vsi tisti, ki so ga poznali. Imel je izreden smisel za humor. Tudi v najbolj težkih trenutkih svojega življenja. Tudi takrat, ko je moral v šolo, kjer so me imeli učitelji vrh glave. In ravno takrat sem ga imel najraje, saj me ni kregal. Čeprav bi me moral, saj sem si zaslužil. Namesto da bi me kregal, se je smejal mojim oslarijam. Tako iskreno in od srca, da se je skupaj z njim začel smejati tudi učitelj. In smejal se je tudi takrat, ko mi je bilo hudo. Še posebej takrat me je znal spraviti v dobro voljo in mi vliti novo upanje. In jasno, po njegovi zaslugi sem vzljubil filme. V kino me je namreč vodil načrtno, premišljeno in tako, da sem se zaljubil v film. Ravno zato sem mu zaupal glavno vlogo v svojem prvencu Super Uroš: Legende in resnice, kjer je zaigral ostarelega Supermana, ki ga daje astma. In vodil me je tudi na izlete, na sankanje, v naravo, v hribe, na zabave in povsod tja, kjer sva se imela lepo. Zelo lepo. Tako lepo kot se lahko imata le oče in sin. In zelo rad je hodil tudi na moje nastope. Užival je. Se režal mojim odrskim domislicam, sodeloval v igrah, me spodbujal in mi želel vse najboljše. Okej, malce ga je jezilo dejstvo, da še nisem diplomiral in da si ne najdem redne službe, toda kljub temu me je gnal naprej v medijskem poklicu in moji karieri. Delal je točno to, kar je bilo treba. Točno to, kar dela najboljši oče na svetu. In ko sva nekaj let nazaj prišla malce navzkriž ob moji selitvi, sva izrekla nekaj hudih besed, ki so oba zelo potrle. Nič zato, kmalu sva bila spet na pravi poti. Na poti očeta in sina, ki nimata skrivnosti. Ki sta si zelo podobna. Ki sta iskrena in si pač povesta, kar jima leži na duši. In ko je prišel zadnji dan, usodni 13. marec, sem bil seveda z njim. Ob njegovi postelji v bolnici. Držal me je za roko in ponavljal moje ime. Božal sem ga in zadrževal solze. Ga gledal v trpeči obraz in se spraševal kako je kaj takšnega sploh mogoče. Njegova roka je bila še vedno močna. Ni me hotel spustiti. Še vedno je ponavljal moje ime, me gledal v oči in se pripravljal za pot v raj. Preden sem odšel, sem ga objel in vprašal: »Atek, se midva jutri še vidiva?« Pogledal me je in rekel: »Ne vem, mogoče, sine moj.« Besede so mi zarezale v srce in v trenutku sem se spomnil vsega, kar sva doživela. Tudi zadnjih dni pred bolnico, ko me je po dolgem času peljal v kino. V kino, kjer so vrteli film Marinec. Najin zadnji film. Najine zadnje trenutke iz velikega platna, ki sva ga oba tako zelo ljubila. In spomnil sem se tudi obljube, da ga bom v svojem novem avtomobilu odpeljal domov in mu stal ob strani, če me bo potreboval. Bilo je prepozno. Še isti večer je umrl. Za vedno. Za vse večne čase. Za čase, ki sva jih preživela skupaj. In za čase, ki jih bo preživel v mojih spominih. In ko je umrl, sem stal ob njegovi postelji. Njegov obraz je bil spokojen, miren, spočit in ljubeč. Tak, kot da spi. Šel sem čisto blizu, začel brcati v posteljo in kričati naj se zbudi. Naj mi kaj pove, naj odpre oči, naj mi vendar odgovori in pojasni, da gre za blesavo šalo. Za največji trik vseh časov. Ni šlo. Še vedno je ležal čisto tiho, mirno in spokojno. V posteljo sem začel brcati še bolj močno, moj glas pa je bil še bolj divji, jezen in paničen. Pred mano je ležalo truplo. Truplo mojega očeta. Truplo, ki ne bi smelo biti truplo. Truplo, ki ni bilo truplo. Bil je moj oče. Moj ati. Moj atek. Moj najboljši prijatelj. Moj, moj, moj in samo moj. In zdaj ga ni več. Šel je na drugo stran. Tja, kamor gredo krasni ljudje. Ljudje, ki sploh nebi smeli iti. Ljudje, ki bi morali ostati tukaj. Tam, kjer so sedaj, jih namreč ne rabijo. Tja naj gredo drugi, hudobni ljudje. Ljudje, ki jih ne maram. Ljudje, ki si zaslužijo da gredo tja. Ljudje, ki so mu želeli slabo. Tisti, ki dobro vedo, da so bili nepošteni do njega. Tisti, ki bi morali iti pred njim. Pa niso šli. Šel je on. Moj ati. Zaplesal je zadnji ples. Ples s smrtjo, ki je zamahnila s koso in dobila tekmo. Sram jo bodi. Zagotovo se je zmotila in sedaj joče kot mali otrok. Kot še vedno jočem jaz. Jaz, njegov sin, ki je izgubil najboljšega očeta na svetu. Očeta, ki bi ga bil vesel tudi njegov oče.