Arhiv za kategorijo 'portreti'

Portret Stanleyja Kubricka

10.08.2011 ob 19:11

Stanley Kubrick (1928-1999) je bil genij, ki je filmsko umetnost dvignil na višji nivo. Inovator, vizionar, perfekcionist in control freak, ki je nekoč na skrivaj čekiral projekcije svojih filmov, da bi preveril, če jih kina vrtijo na pravilen način. Stanley Kubrick, ki je bil poročen trikrat, ni snemal le filmov, marveč umentnine, nepozabne klasike, ki še danes delujejo moderno, aktualno, kontroverzno in močno pred časom. Če rečemo, da je bil prav Kubrick najboljši režiser vseh časov, nas ne bo nihče gledal postrani. Po eni strani je škoda, da je bil tak perfekcionist, saj nam je dal premalo filmov, ker si je za vsakega vzel preveč časa. Še posebej na starejša leta, ko se je režije lotil le še po pomoti. Pa prepričan sem tudi, da prav noben njegov film v kina ni prišel tak kot si ga je izvirno zamislil. No ja, razen Odiseja 2001 mogoče, ki jo je itak v celoti razumel le on sam. Jp, Kubrick je večkrat snemal zelo zajebane in zahtevne filme, toda vedno jih je znal posneti tako, da so bili zanimivi tudi navadni raji. To je bil njegov čar, iz navadnih filmov je naredil mojstrovine, če prav pomislim.

"A film is - or should be - more like music than like fiction. It should be a progression of moods and feelings. The theme, what's behind the emotion, the meaning, all that comes later."

Prav imate, Kubrick je filme snemal kot bi igral partijo šaha, se pravi premišljeno, natančno, prebrisano in skrbno načrtovano. Nič čudnega, saj je bil njegov oče zagrizen šahist, ki ga je navdušil tudi za fotografijo, še eno Kubrickovo značilnost pri snemanju filmov. In hej, svoj prvi film Fear and Desire je leta 1953 finaciral prav z denarjem, ki ga je zaslužil s šahovskimi zmagami, drugega, ki mu je dal naslov Killer’s Kiss (film noir o boksarju, ki se zaljubi v barsko plesalko), pa je napolnil s podobami, ki so krasile tudi njegove foto eksperimente iz mladosti. In potem so prišle tri klasike, ki mu jih lahko zavida prav vsak režiser. Najprej The Killing, nato pa še Paths of Glory in Spartacus. Vrhunski filmi, še vedno. Dejansko bolj kot tisti, ki jih je posnel kasneje in po kateri je seveda bolj znan. The Killing je odlična in kompleksno sestavljena pripoved o bančnem ropu, brez katere ne bi Tarantino nikoli posnel filma Reservoir Dogs. Res dober film, zame tudi nekakšna reciklaža Rashomona, kjer vsi kriminalci povedo svojo zgodbo o ropu. Pa Paths of Glory, o kako odličen vojni film s Kirkom Douglasom je to. Nepozabna klasika, resno. Ne dogajanje na fronti, ampak drama o usodi treh vojakov, ki se za vedno vtisnejo v gledalčev spomin. In Spartacus, spet z Douglasom, zame eden najboljših zgodovinskih spektaklov vseh časov. Upal bi reči, da tudi najboljši Kubrickov film, pa četudi je v njem najmanj Kubricka, če povem čisto preprosto.

"The screen is a magic medium. It has such power that it can retain interest as it conveys emotions and moods that no other art form can hope to tackle."

In potem so se začela šestdeseta, ko je Kubrick že prakticiral te svoje dolge pavze med posameznimi projekti in nam dal le tri filme. Lolito, Dr. Strangelovea in Odisejo 2001. Strangelove, kjer blesti Peter Sellers, je poglavje zase, je vrhunska politična satira, ki pa premore precej preprostega slapsticka, da je zabavna tudi navadnim smrtnikom. Odličen film, tudi zato, ker Kubrick komedijo jemlje kot paranoični konspirativni triler. Nekoliko zadržan sem do Lolite, ki sicer ni slaba, a nikakor ni njegov najboljši film. Ima svoje momente, ki ji dobro pričara James Mason, toda kot celota danes deluje nekoliko zastarelo in premalo pogumno. Pa tudi Peter Sellers nekako ne gre najbolj v kontekst s svojim glupiranjem. Potem pa Odiseja, oh, ta odiseja, ta večen filmski misterij, ki ga še vedno ne štekam v celoti. Ki mi še vedno meša možgane. Kjer še vedno tuhtam kaj za vraga se je sploh dogajalo. Je pa zanimvo, da je film popolnoma flopnil, saj ga je zasenčil istega leta posneti Planet opic, toda kasneje je ratal legendaren. Je prelomnica v žanru znanstveno fantastičnega filma, ki se deli na čas pred in po Odiseji. Jp, Kubrick si je z Odisejo na novo izmislil film in posebne efekte ter pokazal, kaj vse dejansko lahko ponudi filmska umetnost.

"I've never achieved spectacular success with a film. My reputation has grown slowly. I suppose you could say that I'm a successful filmmaker - in that a number of people speak well of me. But none of my films have received unanimously positive reviews, and none have done blockbuster business."

Nato so prišla sedemdeseta, ko nam je Kubrick dal le dva filma. Peklensko pomarančo in Barryja Lyndona. S prvim je sesul tudi moje možgane in vsem ostalim režiserjem pokazal, kako se na veliko platno prenese ultimativni egotrip, sicer pa vrhunsko študijo nasilja v moderni družbi, kjer je Kubrick za vedno razčefukal tudi Kellyjev Ples v dežju. Divji film, s katerim se bi moral spoprijeti še enkrat, da bi znova začutil njegovo vrhunsko satiro in psihadelično atmosfero. Jasno, film so v Britaniji prepovedali, saj so ga razumeli kot glorifikacijo nasilja, Kubrick pa je padel v nemilost javnosti, ki mu je grozila celo s smrtjo. Nič čudnega, da je posnel tako malo filmov, če pa je imel take težave in če se ga je prijel tako zlovešč sloves. Pa tudi denarja niso prinašali njegovi filmi, kar je bil za studijske šefe seveda velik problem. Isto se je zgodilo z Lyndonom, ki prav tako ni navdušil gledalcev, ki pač niso tripali na atmosfersko in s posebnimi lečami posneto kostumsko dramo iz osemnajstega stoletja. Je bil pa film za Kubricka dokaj normalen, če prav pomislim.

"I don't think that writers or painters or filmmakers function because they have something they particularly want to say. They have something that they feel. And they like the art form; they like words, or the smell of paint, or celluloid and photographic images and working with actors. I don't think that any genuine artist has ever been oriented by some didactic point of view, even if he thought he was."

In ostanejo nam le še trije filmi, ki jih je Kubrick dokončal pred smrtjo. Leta 1980 je posnel enkratno grozljivko The Shining z Jackom Nicholsonom, ki jo brez slabe vesti uvrščam v sam vrh žanra. In pozor, Kubrick je bil prvi, ki je uporabil tako imenovano stadicam, kar je vrhunsko učinkovalo v prizoru, ko se mali Danny Lloyd fura z biciklom, kamera pa ga lovi od zadaj. Stephen King resda ni bil najbolj navdušen, saj je Kubrick zelo spremenil njegovo zgodbo, nekateri kritiki pa so očitali, da film ne zadovolji kot celota, toda moje mnenje ostaja, da je The Shining po Spartaku Kubrickov top film in ena izmed najbolj srhljivih grozljivk vseh časov. Zakaj potem vse do leta 1987, ko nam je dal Full Metal Jacket, ni posnel nobenega filma, pa četudi mu je dal Warneer Bros. popolno svobodo in lepo plačo, nimam pojma. Je pa škoda, da Jacket ni bil tako zelo dober, kot bi moral biti. Prvo polovico ja, drugo pa žal ne. Še posebej, če ga primerjamo s filmi Lovec na jelene, Apokalipsa zdaj in Platoon, nima osnovnih šans za zmago. Pa še malo tečen je bil Kubrick s temi svoji zahtevami, da film posname v Britaniji, kjer so bile ulice Londona slab nadomestek za Vietnam. Če bi hotel res dober film, bi moral na lokacijo, o tem ni dvoma. A bil je trmast, bil je samosvoj, bil je Kubrick. Pač legenda, mit, privid, če hočete. Ostanek časa, ki ga ni bilo več. Dejansko sploh ni več režiral, pa je bil še vedno top režiser. Verjetno tudi zato, ker se je vedno znova šušljalo, da pripravlja nov film. No in leta 1999 ga je res posnel. Svoj zadnji film, svoje slovo z naslovom Eyes Wide Shut, erotično dramsko ekstravaganco s Tomom Cruiseom in Nicole Kidman. Legenda o tem, kako je snemal, je večja od tega filma, ki pa sploh ni bil slab. Ni bil ravno velika vrnitev, toda bil je Kubrick, bil je film, ki ga ne bi znal na tak način posneti nihče drug. Da se mu je med snemanjem mešalo, ni nič novega. Posamezne prizore je ponavljal tudi po petdesetkrat, vse skupaj pa je trajalo leto in pol. Harvey Keitel, ki ga je nadomestil Sydney Pollack, je imel vsega dovolj in je odkorakal, Tom in Nicole pa sta zdržala turturo, kjer se je Kubrick izživljal še bolj kot se je Hitchcock izživljal nad svojimi filmskimi blondinkami. Genij pač, nimaš kaj.

"To make a film entirely by yourself, which initially I did, you may not have to know very much about anything else, but you must know about photography."

2001-a-space-odyssey/
the-shining/
spartacus/
a-clockwork-orange/

Pozabljene legende: Bolo Yeung

4.08.2011 ob 19:49

Bolo Yeung, ki jih danes šteje že 65, je močno zaznamoval žanr borilnega filma. Njegov obraz je bil tako zelo markanten, da ga ni bilo mogoče zgrešiti, le imena nismo znali nikoli povezati z obrazom, če se ne motim. Prav zato sem se odločil za tale poklon, za tale hiter oris njegove izredno zanimive kariere, ki se je sredi sedemdesetih v pravem pomenu besede začela v legendarnem filmu Enter the Dragon, kjer se je takrat vsega 27 letni Bolo pretepal z Bruceom Leejem.

Z Leejem sta postala zelo dobra prijatelja, Bolo pa je skrbno čekiral tudi njegovo tehniko in izpopolnil svoje znanje kung fuja, ki ga je začel trenirati že kot 10 letni deček. Od ostalih mojstrov borilnih veščin se je brez dvoma ločil tudi po svojih izjemnih bicepsih, saj je začel prav tako zgodaj trenirati tudi bodybuilding in postal celo Mister Hong Konga. Prav ta mešanica nabildanega telesa in izjemnega znanja kung fuja pa je iz njega naredila posebneža, ki je filmske vloge nizal kot po tekočem traku.

Žal so ga filmarji videli le kot negativca, zato se ni nikdar prebil v ospredje in je bil dejansko le banana, kot v filmu The Boxer’s Omen recimo. Vse do leta 1988, ko je zaigral glavnega Van Dammeovega nasprotnika v Bloodsportu in vendarle ujel nekaj limelighta kot radi rečemo. Njegov Chong Li je bil nepozaben, je bil tako zelo markanten, da se Van Dammea za nekaj časa sploh ni videlo. Isto kot pri Enter the Dragon, kjer ga je Bruce Lee na koncu dvoboja celo ubil.

Bolo Yeung, ki je potem z Van Dammeom posnel še Double Impact in svoje oboževalce leta 1992 navdušil še s filmom Ironheart, torej za vedno ostaja kultni nasprotnik Brucea Leeja in Jeana Claudea Van Dammea, ki je tudi s svojimi blaznimi očmi zaznamoval filme, v katerih se je pojavil. In pozor, govori se, da naj bi ga Sylvester Stallone angažiral za nadaljevanje svojega filma The Expendables, kjer naj bi končno zaigral tudi Van Damme.

I Knew It Was You: Rediscovering John Cazale

12.04.2011 ob 15:33

John Cazale je na sceno priletel kot meteor. Kot novi James Dean, ali še bolje, kot novi Marlon Brando. Če bi rekel, da je bil najboljši igralec vseh časov, ne bi kaj dosti zgrešil. Če bi dejal, da je v svojih filmih na trenutke zasenčil celo Pacina, De Nira, Branda, Hackmana, Duvalla in še koga, pa tudi ne bi bil daleč. Njegova filmografija je kratka, toda tako zelo udarna, da jemlje dih. Najprej je posnel Botra, nato The Conversation in še enega Botra, potem pa še Pasje popoldne in Lovca ne jelene. Veličastna petorka, nekaj najboljšega, kar so dala sedemdeseta.

In Cazale, ki je tik pred premiero Lovca na jelene pri vsega dvainštiridesetih umrl za rakom in Lovca na jelene snemal hudo bolan, je bil v vseh omenjenih filmih vrhunski. Čistokrvna igralska bravura, karizma in mojster karakterja, zaradi katerega so tudi vsi ostali igralci igrali bolje kot ponavadi. Jp, če si bil v isti sceni s Cazaleom, si bil tako zelo dober, da te je komaj lovil celo Cazale. Ta markantni glumac, ki so se mu leta 2008 poklonili v odličnem dokumentarcu I Knew It Was You: Rediscovering John Cazale, kjer v prvi vrsti stojijo praktično vsi glavni osumljenci. Tudi De Niro, Pacino, Coppola in Sidney Lumet, ki je umrl nekaj dni nazaj. Najbolj očaran se mi zdi Pacino, ki ga hvali iskreno in s tako velikim spoštovanjem, da gledalcu zastane dih. In če te hvali Pacino, potem ne moreš biti drugega kot eden najboljših igralcev vseh časov. Če te hvali Pacino, potem je jasno, da si res car in da te morajo hvaliti čisto vsi.

In Cazale, John Cazale, je bil res car, tako zelo nepozaben igralec, da mu resnično težko najdem konkurenco. Najprej je bil Fredo Corleone, starjši brat Michaela Corleoneja, ki ga je kot veste igral Pacino. Potem je fenomenalno asistiral Geneu Hackmanu v filmu The Conversation, nato je skupaj s Pacinom ropal banko v Pasjem popoldnevu, nakar je bil še del ekipe Lovca na jelene, ki mu ni jasno, da mu De Niro noče posoditi svojih škornjev. Velik igralec, resnično velik igralec, ki bi si tale odličen in zelo insajderski dokumentarec zaslužil že prej.

Pa končajmo z Meryl Streep, njegovo soigralko iz Lovca ne jelene, s katero sta bila zaljubljena do ušes. Če se ne motim, sta se že zaročila, skratka, bila sta popoln par, kot je dejal tudi Al Pacino. Ko je zbolel in umiral za rakom, mu je stala ob strani do konca. Tudi umrl je v njenem objemu, z njim je šla do konca, zanj bi bila pripravljena storiti prav vse. Ali kot je zaključil Pacino: “I’ve hardly ever seen a person so devoted to someone who is falling away like John was. To see her in that act of love for this man was overwhelming.”

Zdaj pa le pomislite, kaj vse bi nam lahko še pokazal, če ne bi umrl in če bi filme s tako vnemo snemal še naprej.

YouTube slika preogleda

Zmagovalci Oskarjev: Melissa Leo

2.03.2011 ob 21:41

Petdesetletni Melissi Leo do oskarja za The Fighterja nekako nisem posebej sledil. Ne bom rekel, da je nisem poznal (ipak je zadnje čase igrala v Frozen River, Everybody’s Fine, Veronika Decides to Die, Don McKay, Righteous Kill, Hide and Seek, 21 Grams in recimo The Three Burials of Melquiades Estrada), toda nekako si je nisem zapomnil v pravem pomenu besede. Pa zanimivo je, da je na sceni že od osemdesetih in da se je zelo trudila, da se je prebila iz televizije na velika platna, ki si ji več kot zasluži. Dejansko gre za tv igralko, če smo natančni, za tv igralko, ki se dobro počuti tudi na filmu. Še posbej zadnja leta, ko je začela dobivati dobre in odmevne vloge. Malo me spominja na Susan Sarandon, ali še bolje, občitek imam, da bi vse njene vloge odigrala enako dobro. Posebej je treba poudariti dejstvo, da ji je veliki met uspel šele na “stara” leta, kar je za Hollywood vsekakor velika posebnost in dokaz, da je gospa Leo res odločna ženska. V njej vidim tudi malo Meryl Streep, zato sem prepričan, da The Fighter ni bil njen zadnji oskar in da nam bo zdaj, ko je na vrhu, pokazala še ogromno dobrih igralskih predstav ter dobili cel kup znenih ter odmevnih filmov. Če spet pade v drugo ligo, pa ji za vedno ostane oskarjevski govor, kjer je bila prva, ki je uporabila zloglasni F word.

Zmagovalci Oskarjev: Christian Bale

2.03.2011 ob 00:30

Ko govorim o Christianu Baleu, me vedno zapeče občutek slabe vesti, saj sem ga preveč časa jemal kot slabega igralca, ki mi je šel celo na živce. Tudi po zaslugi porazno odigranega Batmana in enako glupe vloge v zadnjem Terminatorju. Jp, prav ste prebrali, leta 1974 rojeni Bale je bil zame lesen, statičen in vedno enak glumac, kot Keanu Reeves, no ja, da ne bom prestrog, kot Ethan Hawke. Pač deska brez dometa, če poenostavim. Če sem zares iskren, mi ni bil kaj dosti všeč tudi v filmu Empire of the Sun, ki ga je leta 1987 pri vsega trinajstih izstrelil v orbito. Da mi je bil totalno posran tudi v Ameriškem psihu, raje ne bom govoril, da se mi je zdel bedast v Reign of Fire in dolgočasen v The Prestige, pa mi prav tako ni nerodno priznati. Povedano drugače, Christian Bale mi je bil totalno zanič igralec, ki me je dejansko nekoliko presenetil le v filmu 3:10 To Yuma.

Potem se je seveda zgodil salto mortale, nenadni preobrat, ki se ga pri nobenem dojemanu kakega igralca ne spomnim že sto let. Videl sem namreč Rescue Dawn in The Machinist, kjer me je Bale prefukal ko pičko. Bil je tako zelo prepričljiv, tako zelo doživet in spontan, da sem mu komaj sledil. In da sem se začel zavedati, da gledam mojstra karakterja. Enega boljših igralcev generacije, ki je hkrati skorajda edini, ki si upa do konca. Kot nekoč De Niro, če potegnem pavšalno primerjavo. To, kar je Bale pokazal v teh dveh filmih, nisem videl že dolgo časa. Bale ni le igral, Bale je garal in se stopil z vlogo. Bale je v primerjavi z drugimi igralci res igralec, ostali so v primerjavi z njim le pozerji. Tako zelo dober in avtentičen je bil. Pa še telesno se je transformiral, tako zelo, da bi se ga ustrašil tudi Kafkin Gregor Samsa.

No, zdaj je končno dobil tudi oskarja, očitno odkup za Rescue Dawn in The Machinista, kjer so ga ogabno prezrli. Ne bom rekel, da v The Fighterju ni bil vrhunski in da z levo jajco ni odpihnil tudi Melisse Leo, toda v Rescue Dawn in še posebej v The Machunistu je bil še za spoznanje boljši, še bolj nor, še bolj avtohton, še bolj v karakterju.

In pozor, njegovi ženi je bilo nekoč ime Sandra Blažič, kar pomeni, da je na nek način tudi malo naš, no ja, balkanski, da je njegovo srce na pravem mestu pa priča tudi podatek, da ima doma dva psa in tri mačke, ki jih je pobral na cesti in jim ponudil topolo zavetišče.

Zdaj mi je totalni car, tak, da mu oprostim tudi izvajo ob snemanju prvega Batmana, kjer je dejal: “You couldn’t pull it off unless you became a beast inside that suit.”

Zmagovalci Oskarjev: Natalie Portman

1.03.2011 ob 16:48

Vsega 29 letna Natalie Portman, ki je vizualno ponekod že kar bizarno podobna Keira Knightley, je na film priletela že kot deklica, kot Shirley Temple, če pavšaliziram, le da se ni šla nedolžno punčko, ki bi jo oboževale mamice in babice, ampak resno igralko filma Leon, kjer ji je družbo delal Jean Reno. Jp, ko je igrala glavno žensko vlogo v Leonu, je bila stara komaj 13 let, že leto kasneje pa smo jo lahko na hitro ujeli tudi v kriminalki Heat, kjer sta bila kot veste glavna Pacino in De Niro. Slavo si je kupila z novo Star Wars trilogijo, kjer je igrala Padme, prav to pa mi nekako ni šlo v kontekst in je bil razlog, da je nisem vzel ne vem kako resno. Vse do filma Closer, kjer me je pozitivno presenetila in snela prvo nominacijo za oskarja, kar pa je vsaj zame hitro zbledelo zavoljo bedarije V For Vendetta. Je pa zato leta 2008 udarila s filmom The Other Boleyn Girl in spet dokazala, da ji delam krivico, potem pa še s filmom Brothers, kjer je bila prav tako odlična. Sedaj je dobila zlati kipec in je na vrhu sveta, saj je odigrala zelo zahtevno vlogo shizofrene baletke, kjer je bila potrebna tudi precejšnja fizična transformacija. Ne bom rekel, da ni bila dobra, rekel pa bom, da bi lahko bila še boljša in da me je zares prepričala šele v finalu filma. Po drugi strani pa bi moral spoštovati igralko, ki zavrne Roberta Redforda in film The Horse Whisperer samo zato, da lahko igra na Broadwayju.

No ja, toda kaj, ko si rispekt zniža z izjavo kot je tale: “I’m going to college. I don’t care if it ruined my career. I’d rather be smart than a movie star.”

Zmagovalci Oskarjev: Colin Firth

28.02.2011 ob 15:59

Leta 1960 rojeni Colin Firth, ki si je kariero naredil z vlogo Darcyja v tv seriji Pride and Prejudice, je tipični britanski igralec. Očarljiv, čeden in eleganten, hkrati pa nekoliko sterilen in lesen, ko je treba kaki vlogi dati zares pravo energijo. Colin Firth je kot Hugh Grant, le da je potreboval več let, da pride do prve lige. In kot Ralph Fiennes, le da je bil vedno slabši igralec. Vse do filma The King’s Speech, kjer je končno močno navdušil tudi mene. Priznam, sem sucker za hendikep, prav Firth pa se je lani tega več kot dobro zavedal in vlogo kralja Georgea odigral v skladu s pravili takih vlog in navdušil tudi člane akademije, ki so mu včeraj podelili zlati kipec za najboljšo moško vlogo leta.

Firth me je od nekdaj malo spominjal tudi na Laurencea Olivierja, le da ni hotel biti tako zelo resen igralec, kar pomeni, da je nanizal tudi cel kup lahkotnih vlogic tipa Bridget Jones, Love Actually in What a Girl Wants, ki je brez dvoma najnižja točka v njegovi okej karieri. Igralec, ki enkrat igra v takem sranju kot je What a Girl Wants, mora vsaj pri meni potem nastopiti v filmu kot je Where the Truth Lies, da se mi odkupi in da ga začnem vsaj pogojno spoštovati. In prav Where the Truth Lies, kjer je igral seksualno zelo odprtega zvezdnika Vincea Collinsa, je bil film, kjer sem Firtha prvič vzel kot dobrega igralca. Da se mi je zdel precenjen in dolgočasen v filmu A Single Man in skrajno butast v filmu The Last Legion, kjer so ga hoteli spremeniti v akcijskega junaka, seveda ni treba posebej čvekati. Je bil pa zato toliko bolj simpatičen v filmčku Mamma Mia in v prej omenjeni Bridget Jones.

Do bravure The King’s Speecha mu seveda nisem mogel oprostiti idiotskega Valmonta Miloša Formana, mi je bil pa povsem okej v filmih Shakespeare in Love in The English Pacient, kjer pa sta mu šov kot veste ukradla Ralph Fiennes in Joseph Fiennes.

No, zdaj ima oskarja in film The King’s Speech, ki ga je dvignil na najvišjo točko v karieri. Še vedno ni ravno Geoffrey Rush, je pa okej glumac, ki bo z nami še vrsto let, pa tudi še kak oskar mu verjetno ne uide v prihodnosti.

Ali kot je nekoč dejal sam: “Actors are basically drag queens. People will tell you they act because they want to heal mankind or, you know, explore the nature of the human psyche. Yes, maybe. But basically we just want to put on a frock and dance.”

Recenzija: Ace Ventura: Pet Detective

24.01.2011 ob 18:21

zda 1994, komedija, režija: Tom Shadyac, igrajo: Jim Carrey, Courteney Cox, Sean Young, Tone Loc, Dan Marino, Noble Willingham, Troy Evans, Udo Kier

To je on, Ace Ventura, detektiv za živali, človek, ki najboljše misli govori iz riti. Najti  mora ukradeno maskoto nogometnega moštva Miami Dolphins, na koncu pa se znajde sredi Igre solz, kjer Sean Young zaigra Dil. Jajks!

Pa gremo lepo po vrsti in se posvetimo karieri Jima Carreyja, hiperaktivni reinkarnaciji Jerryja Lewis, Dannyja Kayea in bratov Marx, ki se je znal pačiti bolje od posebnih efektov. Rodil se je leta 1962, konec sedemdesetih po barih oponašal Jamesa Stewarta in dobil drobne vlogice v filmih Peggy Sue Got Married, Once Bitten, The Dead Pool, Pink Cadilac, Meet the Applegates, Finders Keepers in Earth Girls Are Crazy. Trudil se je, a nihče ga ni vzel dovolj resno, nihče ga ni vzel niti za hec. Njegov talent je spregledal celo Clint Eastwood, ki mu je dal le vloge blesavih negativcev. Pri šovu Saturday Night Live so mu rekli ne, hvala, filmi so se ga naveličali, sanje o uspehu pa so splavale po vodi. Potem je seveda prišel Keenen Ivory Wayans in mu dal priložnost v svojem šovu In Living Color, kjer je kot za šalo zasenčil vse brate Wayans in z norim gasilcem Marshallom Billom na novo napisal zgodovino nenavadnih likov. Toda to na žalost ni bilo dovolj. Filmi so ga še zmeraj puščali na cedilu, v zadevi Doing Time on Maple Drive pa je moral igrati celo resno dramsko vlogo problematičnega sina. Spet je bil v mrtvi ulici, kariero pa so mu ukradli drugi komedijanti. Vse do leta 1994, ko je zaigral Acea Ventruro, za svoj trud dobil skromnih 350 tisoč dolarjev in se čez noč spremenil v največjo hollywoodsko zvezdo, ki je samo dve leti in štiri filme kasneje dobila svoj prvi dvajset milijonski honorar. Svet je bil šokiran. Okej, poznali so Marlona Branda, ki se je pačil in momljal. Pa Jamesa Deana, ki se je pačil in spakoval še bolj. Poznali so tudi Jerryja Lewisa, ki je vedno izgledal kot plastelin na spidu. Nikoli poprej pa niso videli človeka, ki bi znal z obrazno in telesno mimiko narediti več kot vsi posebni efekti skupaj. Jim se je namreč obnašal kot guma. Kot guma, ki igra plastelin. Kot cirkuška atrakcija, ki zna zlesti vase in govoriti skozi rit. Kot želatina, ki jo stisnejo in eksplodira. Kot petarda, ki poči in poči še enkrat. Bil je neverjeten. Tako neverjeten, da so mnogi pomislili, da gre za prevaro. Za filmski trik. Za računalniško animacijo. Toda pri Jimu je šlo vedno zares. Vsa pačenja in zvijanja so prišla iz srca in brez pomoči višjih sil, pa četudi je ves čas izgledal kot Linda Blair v Izganjalcu hudiča.  Bil je originalen, svež, enkraten in neponovljiv. Tako močno, da je zasenčil tudi Robina Williamsa, ki je napram njemu deloval kot smrtno resen igralec brez energije. Jim je bil energija na dveh nogah. Raketa, ki komaj čaka, da odleti na Luno in na Zemljo vrne v eni sami minuti. In seveda, Jim je bil tudi karizma. Velika karizma ter zelo sposoben komedijant, ki je nato dokazal, da je lahko tudi enako izreden dramski akter, če si to zaželi. Posnel je Trumanov šov in Človeka na Luni. Ljudje so zijali še bolj kot leta 1994, ko je posnel Venturo. Akademija se ga je očitno ustrašila in pozabila na oskarje. Še več, pozabila je celo na nominacije. Resda so padli zlati globusi, toda pasti bi morali tudi zlati kipci. Če so ga okoli prinesli pri Trumanu, ga nikakor ne bi smeli pri Človeku na Luni. Tam je bil namreč bolj kaufmanovski od pravega Kaufmana. Tam je igral tako dobro, da mu nisem verjel niti sam. Tako dobro, da me je spravil v jok. Tako dobro, da sem mu hotel oskarja poslati osebno. Medtem so ga pri reviji People uvrstili med 50 najlepših Zemljanov, na dvajseto obletnico The Comedy Storea pa je prišel samo z nogavico na tiču. Kakorkoli že, leta 1994 je posnel Acea Venturo, ravno prav odštekano in zabavno komično kriminalko, nas nasmejal do solz, pokazal, da je velik ljubitelj živali, dokazal, da kot za šalo popolnoma sam odpilotira cel film, končno v pravem pomenu pokazal svoje sposobnosti in samo v ZDA prikuril solidnih 72 milijonov dolarjev. Ventura mi je še vedno všeč zaradi dobre energije in fenomenalnega tempa. Pa tudi zato, ker Jim Carrey izvrstno obvladuje sprehod med parodijo in burlesko. Kultna roba, v kateri bi Jima z velikim veseljem gledal tudi danes, ko nastopa v precej ponesrečenih filmih in pozablja na čase, ko je bil resnično največji car filmske komedije.

Ocena: presežek


Jean Claude Van Damme praznoval Abrahama

20.10.2010 ob 23:09

Jean Claude Van Damme je pred dvema dnevoma praznoval Abrahama. Jp, stari dobri “Muscles from Brussels” je star že petdeset let. Zadnje desetletje močno pozabljen in daleč od slave, ki jo je užival v osemdesetih in devetdesetih. In tako neumen, da je zavrnil vlogo v Stalloneovi akcijski ekstravaganci The Expendables, ker se ni strinjal s preveč površnim karakterjem svojega lika. Glede na vloge, ki jih je igral v zadnjih desetih filmih, mi gre ob njegovih argumentih seveda močno na smeh. Drži, v novem tisočletje snema samo sranje, dejansko filme, ki jih zamudijo celo njegovi največji oboževalci, se pravi filme, ki jih kino dvorane ne vidijo. Z izjemo presenetljivo dobrega JCVD, kjer je igral samega sebe in po stotih letih pokazal celo nekaj igralskega talenta.

Če bi izbiral njegove najboljše filme, bi seveda izbral Blood Sport, Kickboxer, Cyborg, Double Team, Universal Soldier, Double Impact, Sudden Death, Timecop, Hard Target in recimo Death Warrant. No ja, ne najboljše, pač tiste, ki se jih splača videti, če slučajno brskate po njegovi filmografiji. Če počoham svoj spomin, ga ujamem že leta 1984 v filmu Breakin’, kjer miga med gledalci na ulici, če čoham dalje, pa  me odnese tudi v leto 1988, kjer je v filmu Black Eagle igral negativca, ki ga je lovil Sho Kosugi. Prava zvezda je postal konec osemdesetih, ko je gledalke obnorel tudi s svojo golo zadnjico in delanjem špage, kar so kasneje obdelodanile z večimi zaporednimi nominacijami za MTVjev “most desirable male”,  Hollywood pa ga je posvojil v devetdesetih, ko je čez lužo pripeljal tudi hongkongške mojstre režije, recimo Johna Wooja in Tsuia Harka ter postal resna konkurenca Arnoldu in Stalloneu, kar pomeni, da je začel snemati tudi dokaj visokoproračunske akcijske filme, recimo Timecop, Universal Soldier in Sudden Death.

Potem je šlo vse narobe, saj so filmi, ki jih je posnel v drugi polovici devetdestih, finančno razočarali. Začetek zatona kariere je bil že grozno slabi Street Fighter iz leta 1994, nič bolje je ni odnesel z nadaljevanjem Universal Soldierja na koncu devetdesetih, polomija pa je bil tudi njegov režijski wannabe labodji spev The Quest, ki je močno zaostajal za Blood Sportom. Njegov zadnji dober film je bil Double Team iz leta 1997, kjer mu je družbo delal  tudi Mickey Rourke, v novem tisočletju pa tako kot Steven Seagal snema le še video smeti, ki jih ne gleda nihče.

Še vedno se spomnim njegovega intervjuja iz začetka devetdesetih, ko je ves nasmejan dejal, da je dosegel ogromno in da je glede na Stallonea in Arnolda še zelo mlad. Takrat seveda ni niti razmišljal, da slava ne bo trajala dolgo in da bo kmalu padel v drugo ligo, verjetno tudi zaradi težav z drogami in alkoholom, ki so me zelo šokirale, saj sem ga imel za pametnega možakarja, ki živi zdravo in si kaj takega ne bi privoščil.

A vseeno, Jean Claude Van Damme, ki mu je tudi Adi Smolar posvetil eno izmed svojih pesmi, Marcel Štefančič pa v recenziji za film Nowhere to Run hudomušno zapisal, da nima pojma, ali je on postal tako znan, da igra z Rosanno Arquette, ali pa je ona tako pozabljena, da igra z njim, ostaja del moje mladosti, ki ga ne bom nikoli pozabil. Velik frajer, ki je borilne veščine obvladal  tudi v resnici. In zvezda filma Blood Sport, ki si ga še vedno rad zavrtim, ko mi ostane preveč časa.

Prav zato sem bil zelo zaskrbljen, ko sem prebral novico, da ga je med snemanjem novega filma zadel infarkt, od katerega sedaj okreva v bolnici. Očitno pretirava za svoja leta, kjer se mu poznajo izleti v nezdravo življenje. Petdeset let ni veliko, je pa dovolj, da te rukne srčna kap, če  se ne paziš in če še vedno misliš, da si star trideset. Še posebej, če si srce načel s kokainom.

Kakorkoli že, držim pesti, da bo vse okej in da Jean Claude spet posaname film vreden svojega nekdanjega renomeja.

YouTube slika preogleda

Brian De Palma jih praznuje sedemdeset

11.09.2010 ob 23:42

Brian De Palma ima pri meni prav posebno mesto. Če rečem, da je eden izmed mojih naj režiserjev, ne zgrešim kaj dosti, pa četudi je vmes posnel kak slab in ne dovolj prepričljiv film. Jp, De Palma je režiser, po zaslugi katerega sem sploh začel gledati filme, ali bolje rečeno, če ne bi bilo De Palme bi imel v glavi, da obstajajo samo risanke. 

Gremo k bistvu, De Palma je leta 1980 posnel Dressed To Kill, vrhunski poklon Psihu Alfreda Hitchcocka, ki sem ga videl kot deček in ki me je zaznamoval za celo življenje. Jasno, videl sem ga svojim letom neprimerno, toda poanta je v tem, da me je stresel in navdušil za filmsko umetnost. Nato je prišla Carrie, moja top grozljivka, ki je še vedno ne upam gledati sam. Resda posneta že v sedemdesetih, toda pred mojimi očmi nekje v sredini osemdesetih, ko sem se posral od strahu. In seveda The Untouchables, moja top  kriminalka, ki sem jo do danes videl že desetkrat in me vsakič znova navduši bolj kot prej. Dressed To Kill, Carrie in The Untouchables, trije veliki filmi, tri nepozabne mojstrovine  moje mladosti, zavoljo katerih je Brian De Palma postal moj top režiser.

Jasno, potem je prišel še Scarface, kultna roba z Alom Pacinom, ki sem jo prav tako prvič ujel kot mulc in bil seveda navdušen kot se za tako dober film tudi spodobi. In Blow Out ter Body Double, še dve mojstrovini, kjer je De Palma več kot vrhunsko povohal Alfreda Hitchcocka in Michelangela Antonionija. Drži, De Palma je bil novi Hitch, edini režiser, ki mu je uspelo ujeti njegovo atmosfero in najbolj tipične prijeme.

V devetdesetih sem bil izjemno navdušen nad filmom Carlito’s Way, še eno brezhibno kriminalko, kjer je De Palma znova dokazal, da mu ni para, prvič sem si ogledal tudi njegovo zgodnjo grozljivko Sisters, ki me je prav tako močno stresla in navdušila, glasno pa sem aplavdiral tudi trilerju Snake Eyes, ki ga mirne duše ravno tako razlgašam za mojstrovino žanra.

Sami dobri filmi odličnega režiserja, kjer lahko pristavimo še vojno dramo Casulties of War in triler The Black Dahlia, s katerim se je De Palma vrnil na sceno po ne dovolj prepričljivem Femme Fatale in za meni osebno ne tako zelo slabem Mission to Mars, kjer se je poklonil celo Krubricku.

Finančni debakel The Bonfire of the Vanities ni tako zelo slab kot so trdili vsi, ki so ga videli, Raising Cain je žal slaba kopija Hitchcocka in ne dosega zgodnjih De Palminih filmov, Mission: Impossible pa ni bil slab, toda nikoli nisem zares padel noter, kaj vem , morda bi ga moral pogledati še enkrat. Še vedno mi manjkajo De Palmini najbolj zgodnji filmi z De Nirom, pri komediji Wise Guys pa ravno tako nisem bil nikoli povsem zadovoljen.

Kakorkoli že, Brian De Palma, ki danes praznuje že sedemdesetih rojstni dan, je brez dvoma najbolj kontroverzna figura svoje generacije režiserjev. Mojster poklona starim klasikam, mojster filmske atmosfere, nasilja in ustvarjanja napetosti. Nekoč trn v peti feministk, ki so ga obtožile, da uživa, ko muči in svoje ženske junakinje. Kot nekdaj Alfred Hitchcock, le da je bil De Palma veliko bolj nazoren in drznejši, tudi v seksualnem smislu. Virtuoz kamere, dramaturgije in momenta, brez dvoma eden najboljših režiserjev vseh časov, s filmografijo, ki jo lahko zavidajo prav vsi ostali režiserji. Povedano na kratko, že Carrie bi bila dovolj, da bi se lahko za vedno umaknil iz filmskega sveta, ker je nato posnel še Scarface, The Untouchables, Dressed To Kill, Carlito’s Way, Body Double in Blow Out, pa je vsaj v mojih očeh za vedno na vrhu, kjer so nekoč sedeli še Oliver Stone, Miloš Forman in Barry Levinson.

SORODNI ZAPISI:

kulti-in-klasike-dressed-to-kill/
the-untouchables/
kulti-in-klasike-scarface-1983/
carlitos-way/
moj-oce-je-kriv-da-sem-se-danes-totalni-filmski-norec/

Macaulay Culkin praznoval trideset let

27.08.2010 ob 11:56

Ne boste verjeli, toda mali MC je včeraj praznoval že trideset let, kar pomeni, da je že zdavnaj mlad moški ne pa tisti nepozabni deček iz filma Home Alone, na katerega smo padali tudi Slovenci. Nekoč je bil na vrhu sveta, zaslužil je več od mnogih odraslih kolegov, morda je bil celo največja otroška zvezda vseh časov, skratka, bil je tako imenovani čudežni otrok Hollywooda. Sam sem ga že leto dni pred Home Alone opazil v zelo solidni komediji Uncle Buck, po Home Alone pa mu je uspela tudi uspešnica My Girl, ki jo je kronal še z drugim delom Home Alone.

Potem je šlo vse narobe, vsaj kar se finančnega uspeha njegovih filmov tiče, kar pomeni, da so The Pagemaster, Richie Rich in Getting Even With Dad komercialno razočarali. Zanimiva je bila zlobna vloga v filmu The Good Son, kjer sta igrala skupaj z Elijahom Woodom, še enim otroških zvezdnikom, ki pa se je kot veste uspel prebiti celo do Gospodarja prstanov in je danes dokaj obetaven mlad igralec. Za razliko od Culkina, ki je po Richu naredil kar desetletno pavzo in se vrnil s filmom Party Monster, kjer je igral drag queena in hotel dokazati, da je odrasel in da se nanj da računati. Njegova kreacija resda ni bila slaba, toda filmu je manjkalo precej kvalitete, gledalcev pa transformacija ni kaj dosti zanimala.

Njegova kariera trenutno ne gre nikamor četudi tu in tam dobi kako okej vlogo, še vedno je zvezda, saj vendarle ni zašel s poti kot kak Brad Renfro, za vedno pa ga bom spoštoval zavoljo poštenega odnosa do Michaela Jacksona, s katerim sta bila velika prijatelja in mu je ob strani stal tudi v času druge pedofilske afere.

 

Sean Connery jih praznuje osemdeset

26.08.2010 ob 00:48

Leta 1930 rojeni Sean Connery, James Bond in še marsikaj drugega, je danes praznoval svoj osemdeseti rojstni dan. Jp, legendarni Škot in možakar, ki bo ženskam všeč do stotega leta, je star že celih osem desetletij, na mojo veliko žalost pa se je upokojil že leta 2003, ko je posel zelo slabi in neumni The League of Extraordinary Gentleman, ki nikakor ni bil vreden njegovega slovesa. Zadnjega filma tako velike in petdeset let popularne ikone sedme umetnosti, ki ji boste s težavo našli konkurenco. Ne bom rekel, da je bil najboljši igralec vseh časov, toda ko je dobil možnost, je vendarle pokazal, da premore igralski razpon vreden občudovanja. Prav zato je bil dejansko ves čas nesrečen, da je igral Bonda, saj mu lik ni puščal kaj dosti igralskega izziva. Prav zato je vedno znova igral tudi v zase zelo netipičnih filmih in prav tam najbolj navdušil kritike in poznavalce. Meni je bil, tako iz glave, odličen v mojstrovini The Untouchables, pa v filmih The Rock, The Hunt for the Red October, Indiana Jones and the Last Crusade, The Name of the Rose, Outland, Robin and Marian, The Man Who Would Be King, Woman of Straw, Marnie, Shalako in recimo The Hill. Dejansko ni nikoli igral slabo, no ja, razen v The Avengers , Entrapment in v prej omenjenem Extraordinary Gentlemen, njegova neverjetna karizma pa je rešila še tako povprečne filme in vloge, v katerih bi se mnogi drugi igralci znašli veliko slabše. Velika persona filmske umetnosti, za katero sem upal, da se bo vrnila vsaj za četrtega Indiano Jonesa. Kaj hočem, očitno mu pokoj ugaja bolj od vsega.

Zmagovalci oskarjev: Sandra Bullock

9.03.2010 ob 12:08

Da se leta 1964 rojena Sandra Bullock ne stara, čvekajo že ptički na strehah. Da je bilo lansko leto njeno najboj uspešno leto doslej, pa je v nedeljo potrdila še z oskarjem za The Blind Side, ki si ga, kot trobim že nekaj časa, nikakor ni zaslužila. Če namreč ne igraš ravno svoje najbolj tipične vloge v romantični komediji in če med filmom pač zamenjaš deset oblek, še nisi dober igralec. Kaj so požrli člani akademije, ki so ji dali oskarja, ne vem, je pa zanimivo, da je dan prej dobila zlato malino na komedijo All About Steve, kjer pa je bila, če me vprašate za mnenje, boljša kot v The Blind Side. Če je Eddiea Murphyja, ki bi moral dobiti oskarja za Dreamgirls, zjebal Norbit, kako je mogoče, da Sandre ni All About Steve? In če ostanem pri njenih lanskih filmih, veliko boljša mi je bila tudi v komediji The Proposal.

Toda pri Sandri je problem v tem, da smo ji oskarja na nek način privoščili tudi tisti, ki nas v The Blind Side ni prepričala. Taka prijazna in prijetna punca je. Vedno bez škandalov, vedno zelo prikupna v vseh vlogah, ki jih igra. Dejansko rešiteljica žanra romantičnih komedij in nova Julia Roberts, no ja, nova Meg Ryan. Že od leta 1992, ko je posnela meni zelo solidno komedijo Love Potion No. 9. In seveda kasneje, ko je zaigrala v filmih Speed, Demolition Man, While You Were Sleeping, Stolen Hearts, Hope Floats, Forces of Nature, Miss Congeniality, Two Weeks Notice in 28 Days.

Teorija, da je za The Blind Side zmagala zaradi dejstva, ker je pač igrala drugačno vlogo, se mi zdi trapasta, saj tega ni storila prvič. Po tej logiki bi morala oskarja dobiti tudi za 28 Days, The Vanishing, The Net, A Time To Kill, Murder by Numbers, Crash in Premonition. Zakaj ga ni, zakaj ga je ravno za The Blind Side, kjer je bila slabša kot v omenjenih, zanjo prav tako netipičnih vlogah?

Sicer pa si igralka, ki posname tako skrpucalo kot je Practical Magic, oskarja zame ne zasluži. To je žalitev za ta kipec in največja napaka po oskarju za Gwyneth Paltrow. Pa četudi nimam nič proti Bullockovi in zelo rad gledam njene filme. Toda eno so simpatične ter zabavne vloge, drugo pa oskar, kjer isto leto tekmujeta tudi Meryl Streep in Helen Mirren.

Zmagovalci oskarjev: Jeff Bridges

9.03.2010 ob 11:29

Le kaj zapisati o takem frajerju, ki bi si oskarja zaslužil za skoraj vse vloge, ki jih je doslej igral. Če zapišem, da gre za enega najboljših igralcev zadnjih štiridesetih let, nikakor ne pretiravam, saj je že v sedemdesetih s filmoma The Last Picture Show in Thunderbolt and Lightfoot dokazal svojo izjemno prezenco, karizmo, šarm in neverjeten igralski razpon, ki ga odlikujejo neverjetna eleganca, prepričljivost in zlitje z vlogo. Hudiča, še King Kng iz leta 1976 je bil dober zaradi njega. Ali še bolje, če bi igral King Konga, bi dobili najboljši film vseh časov.

Četudi je vseskozi zgledal kot upornik, kot Mickey Rourke, temu dejansko ni bilo tako, saj gre za zelo prijaznega in prijetnega možakarja, sina legendarnega in leta 1998 preminulega Lloyda Bridgesa, ki ga mlajša generacija pozna predvsem iz komedij Hot Shots in Airplane. In Jeff je bil enak frajer kot Kurt Russell, le da je bil veliko boljši igralec in da je zdržal tudi v novem tisočletju ter znal izbrati vloge, ki so ga naredile za del pop kulture. Le kdo bi pozabil na filma The Fisher King in The Big Lebowski, pa na filma Starman in Fearless. In seveda na filma The Fabulous Baker Boys in Arlington Road. Hudiča, tudi na filme Jagged Edge, Blown Away, The Contender, Fat City, The Morning After, Seabiscuit, American Heart, Stay Hungry, 8 Million Ways to Die, Nadine, Tucker: The Man and His Dream, Wild Bill, The Vanishing, The Door in the Floor in Surf’s Up, kjer je posodil glas pingvinu. To niso le filmi, to so njegove izjemne vloge, s katerimi se je z zlatimi črkami zapisal v anale sedme umetnosti.

Jeff je najboljši ko igra navadneže, celo luzerje, počasne, neobrite in lene kreature, počasne v razmišljanju, toda odločne, ko pride do prelomnih odločitev. Zaradi tega me na nek način spominja na Johna Waynea in Spencerja Tracyja. Vedno je zelo naraven, nikoli ni over the top v stilu kakega Pacina, velikokrat zgleda kot da igra z levo roko, skoraj vedno pa je skuliran in zelo frajerski.

In zdaj je svojega prvega oskarja končno dobil za odlični Crazy Heart, kjer morda res odigra svojo najboljšo vlogo v karieri. Upodobitev zapitega in zaprašenega country zvezdnika Bad Blakea je preprosto fenomenalna. Na videz izjemno preprosta, kot da je sploh ne igra, dejansko pa zelo zahtevna in odigrana brez napake ter tako zelo prepričljivo, da bo za vedno ostala z nami.

Če sem iskren, je oskar zanj žalitev, tako zelo dober je.

Zmagovalci oskarjev: Christoph Waltz

9.03.2010 ob 10:55

Da se je leta 1956 na Dunaju rojeni Christoph Waltz igre učil tudi v newyorški šoli Leeja Strasberga, ne preseneča in se mu seveda več kot pozna. Njegova vloga polkovnika Hansa Lande v Tarantinovih Neslavnih barabah, tega notoričnega in perverzno zagrizenega lovca na Žide, je namreč tudi poosebitev metode, če me vprašate za mnenje. Tako dobre in prepričljive igralske kreacije nisem videl že od sedemdesetih, ko so razturali Pacino, De Niro, Nicholson in Hoffman. Ali če hočete, od petdesetih, ko so bili glavni Brando, Clift in Dean. Waltz je bistvo Tarantinovega filma. Brez njega bi bil Tarantinov film zelo povprečen. On ga drži pokonci, on je njegovo glavno gonilo.

Ko sem ga videl v uvodni sceni, ko prikoraka na tisto kmetijo in se pogovarja s tistim nesrečnim kmetom, ki v kleti skriva židovsko familijo, mi je zastal dih. Sploh nisem mogel verjeti, da je lahko tako zelo dober. In da je vse skupaj le igra, le karakter, le film.

Waltz, veteran nemško govorečih tv serih in filmov, kjer lahko najdete tudi Komisarja Rexa,  je leta 1982 igral tudi Tristana in se tu in tam pojavil v kakšnem angleško govorečem izdelku. Toda do Barab je bil čista neznanka. Popolni anonimec, če hočete naturšček, ki ga sedaj seveda čaka bajna kariera v Hollywoodu. Povsem zasluženo, saj je bil v Barabah zares fenomenalen. Tako zelo, da imam občutek, da bo zmogel tudi druge vloge in da tale oskar za stransko moško vlogo ni bil zadnji.

In pozor, njegova mama se je pisala Urbančič, mar to pomeni, da je tudi Slovenec?