Da se leta 1964 rojena Sandra Bullock ne stara, čvekajo že ptički na strehah. Da je bilo lansko leto njeno najboj uspešno leto doslej, pa je v nedeljo potrdila še z oskarjem za The Blind Side, ki si ga, kot trobim že nekaj časa, nikakor ni zaslužila. Če namreč ne igraš ravno svoje najbolj tipične vloge v romantični komediji in če med filmom pač zamenjaš deset oblek, še nisi dober igralec. Kaj so požrli člani akademije, ki so ji dali oskarja, ne vem, je pa zanimivo, da je dan prej dobila zlato malino na komedijo All About Steve, kjer pa je bila, če me vprašate za mnenje, boljša kot v The Blind Side. Če je Eddiea Murphyja, ki bi moral dobiti oskarja za Dreamgirls, zjebal Norbit, kako je mogoče, da Sandre ni All About Steve? In če ostanem pri njenih lanskih filmih, veliko boljša mi je bila tudi v komediji The Proposal.

Toda pri Sandri je problem v tem, da smo ji oskarja na nek način privoščili tudi tisti, ki nas v The Blind Side ni prepričala. Taka prijazna in prijetna punca je. Vedno bez škandalov, vedno zelo prikupna v vseh vlogah, ki jih igra. Dejansko rešiteljica žanra romantičnih komedij in nova Julia Roberts, no ja, nova Meg Ryan. Že od leta 1992, ko je posnela meni zelo solidno komedijo Love Potion No. 9. In seveda kasneje, ko je zaigrala v filmih Speed, Demolition Man, While You Were Sleeping, Stolen Hearts, Hope Floats, Forces of Nature, Miss Congeniality, Two Weeks Notice in 28 Days.

Teorija, da je za The Blind Side zmagala zaradi dejstva, ker je pač igrala drugačno vlogo, se mi zdi trapasta, saj tega ni storila prvič. Po tej logiki bi morala oskarja dobiti tudi za 28 Days, The Vanishing, The Net, A Time To Kill, Murder by Numbers, Crash in Premonition. Zakaj ga ni, zakaj ga je ravno za The Blind Side, kjer je bila slabša kot v omenjenih, zanjo prav tako netipičnih vlogah?

Sicer pa si igralka, ki posname tako skrpucalo kot je Practical Magic, oskarja zame ne zasluži. To je žalitev za ta kipec in največja napaka po oskarju za Gwyneth Paltrow. Pa četudi nimam nič proti Bullockovi in zelo rad gledam njene filme. Toda eno so simpatične ter zabavne vloge, drugo pa oskar, kjer isto leto tekmujeta tudi Meryl Streep in Helen Mirren.

Le kaj zapisati o takem frajerju, ki bi si oskarja zaslužil za skoraj vse vloge, ki jih je doslej igral. Če zapišem, da gre za enega najboljših igralcev zadnjih štiridesetih let, nikakor ne pretiravam, saj je že v sedemdesetih s filmoma The Last Picture Show in Thunderbolt and Lightfoot dokazal svojo izjemno prezenco, karizmo, šarm in neverjeten igralski razpon, ki ga odlikujejo neverjetna eleganca, prepričljivost in zlitje z vlogo. Hudiča, še King Kng iz leta 1976 je bil dober zaradi njega. Ali še bolje, če bi igral King Konga, bi dobili najboljši film vseh časov.

Četudi je vseskozi zgledal kot upornik, kot Mickey Rourke, temu dejansko ni bilo tako, saj gre za zelo prijaznega in prijetnega možakarja, sina legendarnega in leta 1998 preminulega Lloyda Bridgesa, ki ga mlajša generacija pozna predvsem iz komedij Hot Shots in Airplane. In Jeff je bil enak frajer kot Kurt Russell, le da je bil veliko boljši igralec in da je zdržal tudi v novem tisočletju ter znal izbrati vloge, ki so ga naredile za del pop kulture. Le kdo bi pozabil na filma The Fisher King in The Big Lebowski, pa na filma Starman in Fearless. In seveda na filma The Fabulous Baker Boys in Arlington Road. Hudiča, tudi na filme Jagged Edge, Blown Away, The Contender, Fat City, The Morning After, Seabiscuit, American Heart, Stay Hungry, 8 Million Ways to Die, Nadine, Tucker: The Man and His Dream, Wild Bill, The Vanishing, The Door in the Floor in Surf’s Up, kjer je posodil glas pingvinu. To niso le filmi, to so njegove izjemne vloge, s katerimi se je z zlatimi črkami zapisal v anale sedme umetnosti.

Jeff je najboljši ko igra navadneže, celo luzerje, počasne, neobrite in lene kreature, počasne v razmišljanju, toda odločne, ko pride do prelomnih odločitev. Zaradi tega me na nek način spominja na Johna Waynea in Spencerja Tracyja. Vedno je zelo naraven, nikoli ni over the top v stilu kakega Pacina, velikokrat zgleda kot da igra z levo roko, skoraj vedno pa je skuliran in zelo frajerski.

In zdaj je svojega prvega oskarja končno dobil za odlični Crazy Heart, kjer morda res odigra svojo najboljšo vlogo v karieri. Upodobitev zapitega in zaprašenega country zvezdnika Bad Blakea je preprosto fenomenalna. Na videz izjemno preprosta, kot da je sploh ne igra, dejansko pa zelo zahtevna in odigrana brez napake ter tako zelo prepričljivo, da bo za vedno ostala z nami.

Če sem iskren, je oskar zanj žalitev, tako zelo dober je.

Da se je leta 1956 na Dunaju rojeni Christoph Waltz igre učil tudi v newyorški šoli Leeja Strasberga, ne preseneča in se mu seveda več kot pozna. Njegova vloga polkovnika Hansa Lande v Tarantinovih Neslavnih barabah, tega notoričnega in perverzno zagrizenega lovca na Žide, je namreč tudi poosebitev metode, če me vprašate za mnenje. Tako dobre in prepričljive igralske kreacije nisem videl že od sedemdesetih, ko so razturali Pacino, De Niro, Nicholson in Hoffman. Ali če hočete, od petdesetih, ko so bili glavni Brando, Clift in Dean. Waltz je bistvo Tarantinovega filma. Brez njega bi bil Tarantinov film zelo povprečen. On ga drži pokonci, on je njegovo glavno gonilo.

Ko sem ga videl v uvodni sceni, ko prikoraka na tisto kmetijo in se pogovarja s tistim nesrečnim kmetom, ki v kleti skriva židovsko familijo, mi je zastal dih. Sploh nisem mogel verjeti, da je lahko tako zelo dober. In da je vse skupaj le igra, le karakter, le film.

Waltz, veteran nemško govorečih tv serih in filmov, kjer lahko najdete tudi Komisarja Rexa,  je leta 1982 igral tudi Tristana in se tu in tam pojavil v kakšnem angleško govorečem izdelku. Toda do Barab je bil čista neznanka. Popolni anonimec, če hočete naturšček, ki ga sedaj seveda čaka bajna kariera v Hollywoodu. Povsem zasluženo, saj je bil v Barabah zares fenomenalen. Tako zelo, da imam občutek, da bo zmogel tudi druge vloge in da tale oskar za stransko moško vlogo ni bil zadnji.

In pozor, njegova mama se je pisala Urbančič, mar to pomeni, da je tudi Slovenec?

Na leta 1967 rojeno Mo’Nique sem postal prvič pozoren v zelo povprečni komediji Phat Girlz, nekakšni pravljici za debeluške, kjer sploh ni bila slaba. In v premalo zabavni, a vendar dovoj drzni komediji Farce of the Penguins, kjer je posodila glas. Da je prav tu igrala skupaj z Whoopi Goldberg, ki je za Duha dobila oskarja za najboljšo stransko žensko vlogo, je sedaj, po oskarju za Precious, seveda lepo naključje. Če se ne motim, je tole šele tretji tak oskar za kako temnopolto igralko, kar vsemu skupaj daje še dodatno vrednost. To, kar ni uspelo Queen Latifah za Chicago, je sedaj uspelo Mo’Nique za Precious. Povsem zasluženo, seveda. Letos je bila brez konkurence, njena vloga zlobne, žaljive in živalske matere pa se bo za vse večne čase zapisala v filmsko zgodovino.

In pozor, Mo’Nique je bila na začetku kariere stand up komik, kar je še bolj neverjetno in vredno vseh mogočih pohval za fenomenalno transformacijo in zahtevno dramsko predstavo. Četudi je doslej igrala v mnogih filmih, ki sem jih videl, si je nekako vse do Phat Girlz nisem uspel zapomniti, saj je v bistvu le statirala. Sedaj bo drugače, sedaj jo brez dvoma čakajo glavne in zelo odmevne vloge, v katero smer bo šla njena kariera, pa velja počakati.

In pozor, v zelo solidnem filmu Shadowboxer, ki ga je prav tako posnel Lee Daniels, režiser njene oskarjevske predstave, je igrala punco, ki ji je bilo ime Precious.

Zdajle ga gledam v puljski Areni, na kanalu CMC, veliki in do zadnjega kotička polni koncert Oliverja Dragojevića. Tega vrhunskega interpreta, ki po moje premore največ hitov od vseh pevcev, kar jih poznam. Odličen je, prepričljiv in predan temu kar dela. Prav zato je nenehno na vrhu in tak, da lahko še vedno kot za šalo konkurira vsem mlajšim pevcem. Tudi Petru Grašu in Gibonniju, ki mu je v devetdesetih prevetril kariero s podarjeno Cesarico. Všeč mi je tudi to, da ni zaspal na lovorikah in da je nove albume od leta 2000 dalje izdajal kot po tekočem traku četudi mu ne bi bilo treba.

Ko sem začel v nekem obdobju svojega življenja na veliko poslušati Petra Graša, sem si prvič zares vzel čas tudi za Oliverja. Do takrat sem bil prepričan, da je le pevec poceni dalmatinskih pesmic, potem pa sem ugotovil, da ima cel kup odličnih pop mojstrovin, ki jih ne bom nikoli pozabil.

Pa gosti tega koncerta so prav tak odlični, najprej Tedi Spalato, nato Vanna, Oto Pestner, Toni Cetinski, pa še Gibonni in njuna enkratna U ljubav vjere nemam. Super koncert, še boljši od nastopa na celjskem drsališču, kjer mu je prav tako pomagal Gibonni, ki je dejal: “Najtežja stvar v življenju je nastop za Oliverjem.” Res je, Oliver je preprosto predober, da bi se ga dalo preseči. Tako glasbeno kot po interpretaciji, kjer je hripav vokal ravno pravšnji, da vse skupaj deluje popolno.

In stari morski volk, kot mu radi pravijo, je lanskega decembra praznoval že 62. rojstni dan. Rojeni Spličan, vezan na morje, ki najraje sameva na svoji barki, kjer lovi ribe in si nabira energijo za nastope, ki se še vedno vrstijo kot po tekočem traku.

Spoznal sem ga tudi v živo, ko sem mu bil predskupina na koncertu v Slovenskih Konjicah. Bil je prijazen, preprost in faca. Nenehno se je šalil, me klical sine, mi dal avtogram, se dovoilil slikati in mi zaželel srečo na nastopu moje takratne skupine Dream Team, kjer smo izvajali tudi malce drugačno verzijo Cesarice.  

Oliver Dragojević je brez dvoma eden mojih najljubših pevcev vseh časov in mojster, ki zna svoje pesmi zapeti tako, da človek vedno znova dobi mravljince in solzne oči.

Leta 2003 prehitro preminuli Gregory Hines mi je bil strašno všeč, saj se je dobro znašel tako v komedijah kot tudi v dramah in akcijah. Le kdo bi pozabil njegovega kultnega “evnuha” iz Brooksove parodije History of the World, ali pa Sandmana Williamsa iz The Cotton Cluba, ki ga je leta 1984 posnel Francis Ford Coppola. Kul mi je bil tudi v akcijski komediji Running Scared, kjer mu je družbo delal Billy Crystal, v kriminalni drami A Rage in Harlem, kjer je bil glavni Forest Whitaker, zelo soliden v drami White Nights, kjer so igrali tudi Helen Mirren, Isabella Rossellini in Mikhail Baryshnikov, povsem okej pa je izpadel tudi v futuristični akciji Eve of Destruction, kjer je lovil robotko. Četudi je bil talent, je moral žal nastopati tudi v zelo povprečnih filmih tipa T Bone N Weasel, kjer mu je pomagal Christopher Lloyd, da res pleše enako dobro kot Sammy Davis Jr. pa je dokazal s filmom Tap, ki je hkrati tudi eden mojih najljubših filmov daleč na okoli.

Četudi je step plesal že v Smešni strani zgodovine, nisem imel pojma, da je prav to njegova največja odlika in da je pravzaprav edini novejši zabavljač, ki step obvlada tako zelo dobro in dovršeno. Da je prav on leta 2001 igral Billa “Bojanglesa” Robinsona, seveda ne preseneča. Da je dve leti kasneje pri vsega 57-ih umrl za rakom, pa je bil šok, ki ga še vedno nisem povsem prebolel.

Na odru je stal že kot majhen deček, sredi osemdesetih zapel duet celo z Lutherjem Vandrossom, postal zvezda na Broadwayju in leta 1990 na smrtni postelji obiskal svojega idola Sammyja Davisa, ki je prav tako umrl za rakom. Če rečemo, da je bil prav Hines njegov naslednik, ne zgrešimo kaj dosti, da je tudi on umrl za rakom, pa je ogabna ironija in igra usode.

In da ne pozabim, Madeline Kahn, ki je v History of the World igrala tisto nepozabno damo, ki moške za vročo noč izbira glede na njihovo spodnje premoženje, je leta 1999 prav tako umrla zaradi raka. Pri 57-ih, kot Gregory Hines.

Leta 1929 rojeno Jean Simmons, ki me je od nekdaj nekoliko spominjala na Elizabeth Taylor, sem pred kratkim spet ujel v seriji Sever in jug, kjer je igrala mamo Patricka Swayzeja. Vedno sem imel občutek, da ni bila tista zares prava zvezda in da je raje razturala iz ozadja. Morda tudi zato, ker za slavo ni potrebovala škandalov. Pa četudi se je na začetku petdesetih poročila s popularnim igralcem Stewartom Grangerjem, na začetkuo šestdesetih pa z nič manj popularnim in vplivnim režiserjem Richardom Brooksom, ki jo je leta 1960 režiral v drami Elmer Gantry, verjetno njenemu najbolj znanemu filmu. Če rečemo, da je bilo leto 1960 njeno, ne zgrešimo kaj dosti, saj je nastopila tudi v legendarni mojstrovini Spartak in komični romanci The Grass is Greener.

Da ni nikoli dobila oskarja, je velika sramota za akademijo, saj je bila vrhunska igralka in mojstrica karakterja, ki pa je večkrat dobila filme, ki niso bili vredni njenih sposobnosti. Kariero je začela kot najstnica in se v štiridesetih proslavila kot Estella v Velikih pričakovanjih in kot Ofelija v Hamletu, ki ga je posnel veliki Laurence Olivier. Zelo všeč mi je bila tudi v spektaklu The Robe, zelo zanimiva v filmu The Egyptian, solidna v zelo neprepričljivi ljubezenski drami Desiree, kjer je bil glavni Marlon Brando, odlična pa v vesternu The Big Country, kjer ji je družbo delal Gregory Peck. V šestdesetih je njena slava počasi bledela, v sedemdesetih se je preselila na televizijo, osemdeseta pa je posvetila tudi seriji Pesem ptic trnovk.

Velika igralka, sprva v vlogah divjih in nekonvencionalnih žensk, ki se jim po potrebi tudi zasuče. Najprej zvezda v domači Angliji, od leta 1952, ko je zaigrala v filmu Angel Face, pa tudi v Ameriki. Da je v ameriškem debiju igrala prav morilko, ne preseneča, saj je bila rojena za take vloge. Prav zato so ji nekateri zamerili kasnejše kostumske in nekoliko bolj preproste vlogice, s katerimi si ji pač dvignila popularnost in ujela nekaj prave slave svojih hollywoodskih kolegic.

Umrla je v petek, 22. januarja, nekaj dni pred svojim 81-im rojstnim dnevom. Zaradi raka na pljučih. Naj počiva v miru, zaslužila si je.

Ko se je Kennedy Jr. 16. julija, leta 1999, smrtno ponesrečil z letalom, je Amerika izgubila svojega princa, trdnjava Camelot, kjer je na začetku šetdesetih kraljeval njegov umorjeni oče JFK, pa se je za vedno sesula in prekletstvo dužine Kennedy, kjer je konec šestdesetih pod streli atentatorja padel še njegov stric Bobby, pripeljalo do vrhunca.

KOT OTROK JE SALUTIRAL NA OČETOVEM POGREBU, PODOBA PA SE JE ZA VEDNO VTISNILA V SRCA AMERIČANOV

In John F. Kennedy Jr., ki so ga klicali tudi John John, je bil kot oče. Enako karizmatičen, enako bister, še bolj čeden in tak, da bi z lahkoto vodil tudi Belo hišo. Toda politika ga ni preveč zanimala, saj je hotel sprva postati igralec, nato pa je na tržišče lansiral revijo George, kjer je pravo cifro kot veste krasila tista zanimiva fotka manekenke Cindy Crawford.

V DEVETDESETIH SO GA PROGLASILI ZA NAJBOLJ SEKSI MOŠKEGA NA SVETU, KAR JE JASNO, SAJ JE TUDI V RESNICI  ZGLEDAL TAKO

Ženske so ga oboževale, njegovo življenje je bilo ves čas na očeh javnosti, paparaci so ga zasledovali na vsakem koraku, toda John je kljub temu ohranil trezno glavo in frajerski imidž in v svoj objem ujel igralko Daryl Hannah. Jp, njegov oče je ljubimkal z Marilyn Monore, sin pa se je prav tako zaljubil v atraktivno hollywoodsko igralko.

Z DARYL STA BILA LEP PAR, NJUNA LJUBEZEN PA JE TRAJALA CELIH PET LET

Že kot otrok je doživel več stresov kot večina odraslih, saj so mu streli vzeli očeta in strica ter uničili ameriške sanje. Pravljico družine Kennedy, v kateri so Američani vedno videli svojo royal family. In če je bil JFK kralj Camelota, je Johnu pripadal naziv princa. Jasno, mama Jackie, ki se je v sedemdesetih poročila z bogatašem Aristotelom Onasisom, je bila kraljica.

 

MAMA JACKIE JE BILA OD NEKDAJ ZELO PONOSNA ZA SVOJEGA POSTAVNEGA SINA

John F. Kennedy je umrl star 39 let. Na moj rojstni dan. Skupaj z ženo Carolyn in njeno sestro Lauren. Bil mi je faca, možakar na mestu, pravi karizmatični superstar, ki jih ni veliko. Leta 1988 je na hitro ljubimkal s Sarah Jessico Parker, zato ni nič čudnega, da je prav njegovo sliko iz predala v prvi sezoni serije Sex in the City potegnila njena televizijska prijateljica Charlotte.

 

SREČNA DRUŽINICA, KI SE JI NI NITI SANJALO, DA SE BO USODA TAKO KRUTO POIGRALA Z NJO

Julia Roberts, ki prav danes praznuje 42. rojstni dan, je še vedno punca na mestu. Prava zvezda in igralka, na katero lahko vedno računamo. Zadnja leta je resda malce počiva, leta 2007 pa se je vrnila s filmom Charlie Wilson’s War. Z odlično politično komedijo, ki jo je režiral Mike Nichols, avtor filma Closer, kjer je prav Julia nazadnje blestela v vsem svojem sijaju. Letos me je do konca in naprej navdušila v Duplicity, v naslednjih letih pa bo spet garala kot nora, kar pomeni, da se nam obeta cela kopica dobrih filmov.

Če sem pošten, ugotovim, da je Julia edina prava zvezda. Edina ženska, ki še ujame nekaj starega holldyoodskega glamurja. Angelina Jolie je preveč odštekana, Meg Ryan malce pozabljena, Drew Barrymore in Reese Witherspoon premladi, Catherine Zeta Jones pa premalo karizmatična. Julia ima vse. Vse tisto, kar so imele stare zvezdnice in vse tisto, kar morajo imeti nove.

Na filmu se je prvič pojavila že leta 1987, samo leto kasneje pa je prvo slavo ujela s filmom Mystic Pizza. Leto 1989 je prineslo Jeklene magnolije, leto 1990 pa seveda Pretty Woman. Huronsko uspešnico, ki je iz nje naredila najbolj znano in najbolj popularno igralko na svetu. Kariero si je utrdila s filmi Flatliners, Sleeping With the Enemy, The Pelican Brief in Hook, potem pa se je malo nasrala s filmoma I Love Trouble in Something to Talk About. Ko je zašla s poti, je zašla zelo močno. Tako zelo, da je posnela še drami Mary Reilly in Michael Collins ter se za nekaj trenutkov spremenila v igralko, ki prinaša nesrečo. V tako imenovani box office poison in v padlega angela. V zvezdo, ki nujno potrebuje vrnitev. Veliko vrnitev.

In ratalo je. Ratali so Conspiracy Theory, My Best Friend’s Wedding, Stepmom, Runaway Bride in Notting Hill. Sami hiti, same velike uspešnice, ki so jo spet postavile na vrh. Tja, kjer je še danes. Kljub medlemu Mona Lise Smile, kljub temu, da je v letu 2006 govorila le v risankah. Prav imate, svoje vroče dni je pustila za sabo. Če so ji nekoč rekli: “Hot pants,” ji sedaj pravijo: “Good mother.”

Njena poroka z Lyleom Lovettom, njena beauty and the beast bedarija, je trajala le kratek čas. Med njenimi ljubimci pa boste našli tudi Jasona Patrica, Benjamina Bratta, Matthewa Perryja, Liama Neesona, Dylana McDermotta, Daniela Day Lewisa in seveda Kieferja Sutherlanda, ki ga je pustila samega pred oltarjem. Bila je poredna, sedaj pa je pridna. V zakonu z Danielom Moderjem, ki mu je rodila že tri otroke. Naziv najbolje plačane hollywoodske igralke je vzela Demi Moore, če boste prečekirali njeno biografijo, pa boste ugotovili, da je storila tudi nekaj napak.

Zavrnila je vloge v fimih Basic Instinct, Shakespeare in Love, Batman & Robin in Sleeples in Seattle. Škoda, saj bi jo z veseljem pogledal v vseh in bi me resnično zanimalo, kako bi odigrala omenjene vloge. Sama se na moje želje verjetno požvižga in je še naprej ponosna na svojega oskarja za Erin Brockovich, ki ga je verjetno dobila tudi zaradi dekolteja. Njen brat Eric Roberts pa brez dvoma ne razume, zakaj mu ne pomaga rešiti skorajda zavožene kariere. Kariere, kjer sta leta 1989 skupaj nastopila v filmu Blood Red. On je bil takrat na vrhuncu, ona pa je šele začenjala. Usluge mu ni nikoli vrnila.

Da ne pozabim, za Runaway Bride je že leta 1999 dobila 17 milijonov dolarjev honorarja, rekord pa je zrušila z Mono Liso, ki ji je vrgla še osem več. Edina igralka, ki zasluži več od večine moških kolegov in edina igralka, zaradi katere kak film lahko postane uspešnica.

Če sem iskren, moram priznati, da me nekoč ni posebej navdušila v nobenem filmu. Raje sem gledal filme njenih kolegic, recimo Winone Ryder, Kim Basinger in Melanie Griffith. Potem sem ugotovil zmoto in poštekal, da jih vse po vrsti pošlje v vrtec. Da ima več glamurja, več karizme in več simpatičnosti od vseh skupaj. Da je morda poslednja prava hollywoodska zvezda, ki premore tudi nekaj Elizabeth Taylor in Grace Kelly. Morda tudi Audrey Hepburn in Ave Gardner. Pač zvezdniški sij, ki ga današnje starlete nimajo več.

Gospod Stevie Wonder, ki bo maja praznoval že šestdeset let, je po moji oceni eden izmed najboljših vokalistov vseh časov. Ne samo vokalistov, tudi interpretov in avtorjev, ki mu boste stežka našli konkurenco. Vedno mi je bil bližje kot Ray Charles in James Brown, ob poslušanju njegovih pesmi pa postanem dobre volje in pol pozitivne energije.

Če bi izbiral njegove najboljše, bi izbral Free, Isn’t She Lovely, Blowin in the Wind, A Place in the Sun, Higher Ground, I Don’t Know Why I Love You, Boogie Down Reaggae Woman, Never Had a Dream Come Through, I Ain’t Gonna Stand for It, Signed Sealed Delivered, Heaven Helped Us All, Superstition, Pastime Paradise, You are the Sunshine of my Life, I Wish, Living for the City, You Haven’t Done Nothin’, Sir Duke,  We Can Work it Out, Ebony and Ivory, I Just Called to Say I Love You, Overjoyed,  Par Time Lover, Stay Gold, Miss Lonely Goodbye, Redemption Song, As, Jungle Fever, How Come How Long in Village Ghetto Land.

Ker se je rodil prezgodaj, so mu morali pomagati z inkubatorjem, ker je zdravnik poskrbel za preveliko dozo kisika, pa je oslepel. To ga seveda ni oviralo, da ne bi že pri sedmih letih postal mojster klavirja, pri devetih pa mojster orglic in bobnov. V petdesetih je začel peti v cerkvenem gospel zboru, njegova idola pa sta bila Ray Charles in Sam Cooke. Na začetku šestdesetih je začel sodelovanje z Motownom, vse ostalo pa je, kot radi pravijo, zgodovina.

In pozor, Stevie, ki so mu takrat rekli Little Stevie, je bil star vsega 12 let, ko je postal velika zvezda. Podobno kot Michael Jackson, s katerim sta kasneje kot veste veliko sodelovala.

Sedemdeseta so bila njegova, v osemdesetih pa je malo zaspal in si aktualnost pridobil s pesmijo I Just Called to Say I Love You.

Ker je imel čas in ker se je zavedal, da ima moč, se je začel boriti za pravice temnopoltih in pri predsedniku Reaganu dosegel celo tako imenovani Martin Luther King Day, državni praznik v spomin temu preminulemu borcu in vizionarju.

V devetdesetih je izdal le en nov album, leta 2005 pa se je vrnil z albumom A Time to Love, kjer mi je zelo všeč komad So What the Fuss, na katerem je kitaro zaigral Prince, pele pa so tudi En Vogue. In seveda naslovna pesem, kjer je pomagala India Arie. Pa seveda tudi If Your Love Cannnot Be Moved, kjer je pela tudi Kim Burrell. In How Will I Know ter Positivity z Aisho Morris. Pa Tell Your Heart I Love You. Pa čudovita balada Shelter in the Rain. Skratka zelo dober in premalo cenjen album.

Kakorkoli že, Stevie je legenda, možakar z največ grammyji med vsemi solo pevci in karizma, ob kateri vedno zastane dih.

Nekaj dni nazaj sem ujel dokumentarec o Ivanu Omanu, ki so mu dali podnaslov Kmet iz Zminca. Čeprav nisem nikoli podpiral njegove ideologije, moram priznati, da ga zdaj gledam zelo spoštljivo. Kot upornika, kot možakarja, ki je imel pogum in ki je premikal skale. Bil je prvi, ki si je pri nas izmislil večstrankarski sistem. Prvi, ki se mu je sploh zdelo pametno, da tak tak sistem obstaja. In to že leta 1989, ko drugi o tem še sanjali niso.

Jasno, ni ostal le pri besedah, šel je na dejanja, ustanovil Slovensko kmečko zvezo, poskrbel za zmago DEMOSA na volitvah leta 1990 in se v tekmi za člane predsedstva Republike Slovenije uvrstil celo na drugo mesto, tudi nad številna znana imena, ki so bila seveda več kot le kmet iz Zminca.

In potem je rekel: “Gremo na volitve zato, da zmagamo,” ter se zapisal v zgodovino. To je bil res prelomen stavek, ki ga kasneje ni znal ponoviti noben drug politik več. Prelomen stavek v prelomnih časih. Ali kot je rekel Oman: “Če ne gremo zato, da zmagamo, potem je bolje, da gremo na pir kot neka navadna druščina.”

Če bi bil mlajši, bi mu rekel James Dean. Ker ni, mu bom rekel Ivan Oman, možakar, ki si je pravzaprav izmislil tudi slovensko vojsko in potem zelo hitro ugotovil, da je politika kurba, da je DEMOS kurba, da je vse tisto, za kar se je zavzemal en velik blef. Zato se je leta 1996, ko je imel za sabo štiri leta parlamenta kot poslanec Slovenskih krščanskih demokratov, tudi umaknil s političnega prizorišča in odšel nazaj na kmetijo, kjer je bil dejansko ves čas.

Meni osebno se je zdel malce podoben Ivanu Krambergerju, le da je znal bolje lobirati in da je bil še bolj prebrisan, se pravi, da je bil doktor kmečke zdrave pameti, ki manjka večini naših politikov.

Če rečem, da je bil prav Ivan Oman izumitelj slovenske demokracije, se ne zmotim kaj dosti. Če rečem, da je bil prvi, ki je potem pogruntal, da se je slovenska demokracija takoj po nastanku spremenila v navaden drek, pa prav tako ne ustrelim v temo.

Če ga srečam, mu bom stisnil roko, tudi zato, ker je star že osemdeset let. In zato, ker se ni nikoli prodal in je ostal zvest svojim načelom.

Dokumentarec mi je bil prav tako všeč, predvsem zavoljo politične nostalgije in vseh teh znanih fac, ki so bile leta 1990 še zelo mlade in drugačne. Vsekakor pa manj pokvarjene kot danes.

vir: Žurnal

Leta 1986 rojena Stefani Joanne Angelina Germanotta, ki si je nadela ime Lady Gaga, je nova Madonna. Mešanica Christine Aguilere, Britney Spears, Gwen Stefani in Madonne, ki svojo kariero gradi na provokaciji, manipulaciji in škandalih. Meni se zdi poceni, svojim neštetim oboževalcem, ki jih je vsak dan več, pa se zdi seksi, talentirana in enkratna. Kaj pravzaprav vidijo na njej, mi ni jasno, saj nima prave karizme. Ima le škandalozno in seksualno eksplicitno obnašanje, ki se ga je naučila od Madonne.

In res je, Lady Gaga je kot raca, kot poceni raca, ki na odru pač miga z ritjo, kar je dandanes očitno povsem dovolj, da postaneš zvezda. Okej, ne bom rekel, da je njena glasba zanič. Je ravno pravšnja mešanica popa in r’n'bja, ki zažiga plesišča in gre dobro v uho. Toda presežka ni. Presežek je daleč stran.

Jasno, njen debitantski album nosi naslov The Fame, punci pa je treba priznati, da obvlada manipulacijo z mediji. Še bolj kot Paris Hilton, na trenutke celo bolj kot Madonna. Na fotkah pozira kot mešanica disko dive in glam rokerke, na odru pa se obnaša kot največja zvezda na svetu. Tako velika, da lahko zavrne tudi Slovenijo.

Naslednji album bo prav tako uspešnica, potem pa jo bomo počasi pozabili. Če bo drugače, pa bom zelo presenečen.

Ste kdaj pomislili, da je Elvis Presley v bistvu umrl zelo mlad, pri vsega dvainštiridesetih letih, kar pomeni, da bi bil danes star vsega 74 let. Manj kot Clint Eastwood, sploh ne toliko, kot bi kdo pomislil. Da se nam ni zdel mlad, ko je umrl, so seveda krive njegove zdravstvene težave, njegova divja odvisnot od takšnih in drugačnih tablet ter kokaina, ki je iz njegovega telesa naredila karikaturo. In seveda dejstvo, da se je po hudem padcu popularnosti, kjer je cela šestdeseta dejansko prespal, vrnil šele v sedemdesetih in ujel še večjo slavo kot v petdesetih, ko je za sabo pustil tudi Franka Sinatro, kateremu so pripadla štirideseta.

Elvis je bil nesporni kralj šovbiznisa in nastopaštva, ikona popularne kulture, verjetno najbolj slaven Zemljan, ki ga je v osemdesetih morda presegel le Michael Jackson. Bil je legenda in kult v eni osebi, že za časa življenje, še posebej pa po smrti, ko je njegova popularnost še kar rasla.

Punce so bile z njim obsedene. Četudi se je zredil za petdeset kilogramov, se jim je zdel najbolj seksi moški na svetu. Jasno, bil je Elvis, kralj, božanstvo, nekaj takšnega, kar do takrat še niso videle. Morda je bilo tudi to krivo, da se ni vzel v roke, da mu je bilo vseeno kako je zgledal in kaj jim je v zadnjih letih pred smrtjo ponudil na odru. Dovolj je bilo, da je bil Elvis, od njega se je na koncu pričakovalo le to, da se pojavi in koncert zdrži ne da bi padel skupaj.

Na sceno je priletel leta 1954, pri vsega devetnajstih letih in obnorel nacijo. Tudi zato, ker se je upal migati kot nihče pred njim. Kot temnopolti pevci takratnega časa, ki pa jih beli establišment seveda ni spustil zraven. Prav Elvis je izumil rockabilly, mu dodal country in rock ‘n’ roll ter pokazal mešanico, ki je na novo napisala zgodovino popularne glasbe. Njegov vokal je bil odličen, no ja, zelo primeren za pesmi, ki jih je pel, bil pa je vrhunski interpret, kar je pokazal tudi v svojih resda zelo povprečnih filmih, ki so bili seveda le videospoti za njegove aktualne hite. Če rečemo, da je pel kot črnec, ne zgrešimo kaj dosti. Bil je belec s črno dušo, s črnskim temperamentov, kar ga je postavilo na vrh sveta. Obvladal je tudi balade, blues, gospel in seveda pop. Če bi živel še dlje, pa bi po moje pel tudi r’n'b in house. Bil je vsestranski, tako zelo, da je za sabo pustil tudi Nata King Colea, ki ga, zanimivo, ni nikoli gostil v svojem prelomnem šovu iz sredine petdesetih.

Kot sem že povedal, glavnino šestdesetih je praktično prespal, se na odre vrnil konec šestdesetih in kot za šalo osvojil Las Vegas, ki mu je bil pisan na kožo. To je bila sanjska zveza. Brez Elvisa v sedemdesetih ne bi bilo Vegasa, brez Vegasa pa ne bi bilo Elvisa. Leta 1973 seje spravil v odlično formo za prelomen koncert Aloha From Hawaii, ki ga je via satellite videla okrogla milijarda ljudi. Prav zato mi ni jasno, zakaj se je že naslednji dan spet zadel s tabletami in kokainom ter padel na dno, iz katerega se ni več pobral. Velik del krivde zagotovo nosi njegov požrešni menedžer, zloglasni Colonel Parker, ki bi ga na oder postavil tudi mrtvega, če bi bilo treba.

Elvis je bil v drugi polovici sedemdesetih na poti v pogubo, kar je vendarle nenavadno, saj je bil spet popularen in bi njegove težave veliko bolj razumel v šestdesetih ko so ga s prestola vrgli člani zasedbe The Beatles, s katerimi se je, pozor, pozor, leta 1965 srečal tudi v živo. Na privatni zabavi, kjer so bojda peli in igrali njegove pesmi ter se zabavali do zgodnjih jutranjih ur. No ja, po nekaterih podatkih so bili Beatles malce razočarani nad srečanjem, saj so očitno pričakovali več navdušenja. Če vprašate mene, so se mu zdeli le smrkavci, ki so ob pravem času prišli na pravo mesto. Nič čudnega, da jim ni jedel z roke.

Nekateri trdijo, da je imel na tisoče žensk, vse te ženske, med katerimi je tudi cel kup znanih imen, pa vedno znova presenečajo z izjavami, da se je z njimi šel le platonsko ljubezen. Da torej ni bil tak seksualni manijak, kot so bili prepričani nekateri. Še več, svojo ženo Priscillo, ki mu je leta 1968 rodila hčerkico Liso Marie, sicer kasnejšo ženo Michaela Jacksona, naj bi intimno na miru pustil vse do poroke leta 1963, kar pa je, kot menijo poznavalci, privlečeno za lase in le izjava zaradi njenih rosnih let na dan, ko sta se spoznala.

Pa vendar, Elvis je bil do žensk očitno gentleman, good guy, se pravi možakar, s katerim so se lahko poistovetili tudi navadni smrtniki. Morda je bil prav tu eden izmed njegovih ključev za tak gromozanski uspeh in popularnost, ki jo uživa še danes, ko ima trume oponašalcev, zanimivo, predvsem iz okroglejših let.

Elvis je bil kljub neznanski popularnosti in fami, ki jo je nosil s sabo, se pravi kljub rečem, ki ponavadi zasenčijo pravo kvaliteto glasbenika, ki morda sploh ni tako zelo dober in si te slave samo zaradi sposobnosti niti ne bi zaslužil, poosebitev rock ‘n’ rolla, ki mu izjemne vokalne sposobnosti priznavajo tudi največji strokovnjaki, kateri so prepričani, da so bile mnoge njegove pesmi najboljši del glasbe takratnega časa.

Njegove pesmi so bile za tisti čas zelo pogumne, zelo pred časom, takšne, da so dobili moralisti občutek, da kvarijo mladino in da je Elvis v bistvu slab vpliv. Tako je mislil celo Frank Sinatra, ki ga je obtožil, da skozi glasbo širi afrodiziak in negativno vpliva na mlade.” Ah, Frank, le ljubosumen je bil. Le nevoščljiv, da ga je tako zelo zasenčil mladenič iz Memphisa, ki ni potreboval prave mafije, saj je imel tako imenovano Memphis Mafio.

Za razliko od mnogih zvezdnikov je brez težav odslužil vojaški rok in dokazal, da je pravi patriot, John Wayne rock ‘n’ rolla, mladenič, na katerega morajo biti Združene države Amerike več kot ponosne.

Čeprav mi njegova glasba nikoli ni bila preveč blizu, no ja, tu in tam sem padel na You are Always on my Mind, Love me Thender, In the Ghetto in recimo Suspicious MInds, sem ga vedno močno spoštoval in se zavedal njegove veličine ter sposobnosti. Njegove karizme in dejstva, da je bil v svojem času res največji od vseh. Čudno mi je le to, da se ni nikoli razvil v boljšega igralca in da se je zadovoljil le z dejstvom, da je tudi na velikih platnih vedno le Elvis. Evo, tukaj pa ga je močno prekašal prav Frank Sinatra.

In da ne pozabim, ko je umrl, se je začela Vojna zvezda, ki je seveda ni uspel videti, popularna kultura pa se je za spremenila za vedno.

Naša politična scena že dolgo časa ni imela politika, ki bi v tako kratkem času stopil na sam vrh popularnosti in se spremenil v pop zvezdnika. Nekoč je bil to Borut Pahor, zdaj je to Patrick Vlačič, ki ga mnogi še vedno pišejo kot Vlašiča. Res je, leta 1970 rojeni doktor prava, ki mu je prav Pahor zaupal mesto prometnega ministra, je trenutno brez dvoma prva politična zvezda pri nas. Karizmatični govorec, ki je zadnji mesec gostoval pri Hribarju in v oddaji As Ti tud noter padu. To ni več politik, to je zvezdnik. Predvsem ženskam všečni socialni demokrat, ki ga vidim kot edinega pravega naslednika Boruta Pahorja. Pa še bas kitaro igra, kar me spomni tudi na Billa Clintona, ki je igral saksofon. Povedano drugače, če je Pahor JFK, je Vlačič Clinton. Tip mi je kul. Tudi zato, ker ne uboga nikogar in piči po svoje. Tudi zato, ker ima stil in ker je napolnil manjko Saša Pečeta. Jasno, ženske so rekle, da ima najlepšo rit v parlamentu, kar sploh ni slabo, saj so tam po večini tako ali tako vsi navadne riti. In če si že rit, bodi vsaj lepa rit, mar ne.

Mickey Rourke je na svet prijokal (no ja, morda niti ni prijokal, morda je samo skočil in radovedno pogledal kje se nahaja) leta 1952 (obstajajo tudi podatki, da se je rodil leta 1956). Natančneje, 16. septembra, leta 1952. Se pravi v letu, kjer so se rodili tudi Patrick Swayze, Liam Neeson, Isabella Rossellini, Dan Aykroyd, Robin Williams, Christopher Reeve in Jeff Goldblum. Torej v letu, ko je umrl John Garfield, ki bi mu morda lahko prav tako rekli neke vrste Mickey Rourke, ali še bolje, mirnejša inačica Mickeyja Rourkea. In seveda v letu, ko Marlon Brando ni dobil oskarja za Tramvaj poželenje, saj ga je za Afriško kraljico premagal Humphrey Bogart. Drži, Bogart je bil odličen, toda Brando je bil veliko boljši, bolj drzen in bolj prelomen. In zgodovina se je letos ponovila, saj je Mickeyja Rourkea na podoben način premagal Sesan Penn. Da ne bo pomote, Penn je bil odličen, toda Rourke je bil veliko boljši, bolj drzen in bolj prelomen, torej tako zelo dober, da je bil predober tudi za oskarja.

Če bi rekel, da je bil Mickey Rourke najboljši igralec svoje generacije, bi malce lagal. Bil je dober, toda še zdaleč ne najboljši. Je pa res, da je imel neko posebno karizmo. Hudo poseben imidž, ki ga je dvignil nad večino kolegov. Tako zelo, da je postal zelo velika zvezda kljub dejstvu, da ni posnel niti enega finančno uspešnega filma. Točno tako, vsi najbolj znani filmi, ki jih je Mickey posnel v osemdesetih, so finančno popolnoma pogoreli, Mickey pa je bil kljub temu atrakcija številka ena in igralec, ki je lahko dobil katerokoli vlogo si je zaželel. Ne boste verjeli, toda pogorel je tudi film Devet tednov in pol, kultna erotična roba, kjer je tako izvrstno obračal Kim Basinger (drži, Kim ga je klicala človeški pepelnik, saj je nenehno kadil in zaudarjal po čikih). In film Angel Heart, kultna srhljivka, kjer je kot za šalo zasenčil celo Roberta De Nira. Najboljši je bil v vlogah, kjer je igral počasnega, nevarnega, napetega in lenobnega junaka, ki se mu dogajajo čudne stvari (recimo Johnny Handsome, Year of the Dragon, Barfly in Angel Heart). Ali kot je nekoč dejal sam: “I don’t give two fucks about who goes to see my movies or what has anything to say about them.” In prav takšne in podobne izjave so iz njega naredile kultno robo. Upornika, pa vendar tudi težavnega zvezdnika, ki so se ga bali tudi režiserji, soigralci in seveda studijski šefi. Da so bile te izjave le del imidža, priča tudi podatek, da je bil Mickey zelo jezen nad slabo distribucijo in reklamo za svoj film Barfly, saj je bil prepričan, da je naredil odlično zadevo, ki je povsem po krivici švignila mimo gledalcev.

Prav imate, njegovi filmi so bili vedno zanimivi predvsem zaradi njega, zaradi njegove igre in zaradi imidža, ki ga je nosil s seboj. Žal je bil ta imidž na koncu prehud in ga je zdelal. Tako zelo, da je zavil s poti in si zajebal kariero. Za celih petnajst let, kjer je sicer naštepal lepo število vlogic, toda nobena ni bila takšna, da bi si ga posebej zapomnili. Vedno smo rekli le, da ga je dobro spet videti. In da bi si zaslužil kakšno boljšo vlogo. Čeprav sedaj zaradi številnih plastičnih operacij, zaradi boksarske kariere in zavoljo divjega načina življenja, ki ga ni zdržala niti Carre Otis, zgleda kot kreatura, kot starejši brat Michaela Jacksona, lahko mirne duše izjavim, da je trenutno najbolj kul igralec na svetu. Faca, da ni večje. In tip, ki je naredil morda največji comeback v celotni hollywoodski zgodovini. V filmu The Wrestler, sicer fini reciklaži Rockyja, ki jo lahko mirne duše proglasimo za enega najboljših filmov leta 2008, je namreč tako zelo dober, da gledalec ne more verjeti. Nič manj dober ni tudi med zahvalnimi govori in intervjuji, kjer ga zadnje čase gledamo na vsakem koraku. Mickey je postal trend. Novi stari kult. Karizma števika ena. In igralec, ki ga bom požiral v vsakem njegovem naslednjem filmu.

Ko sem ga gledal v mladih vlogah, me je spomnil na Branda v mladih letih. Ko ga gledam v vlogah, kjer je že v letih, pa me spominja na starejšega Branda. Na tistega Branda, ki mu je, kot sem že povedal, Humphrey Bogart speljal oskarja za eno njegovih najboljših vlog. In pozor, prav Mickey je leta 1990 v filmu Deseparate Hours zaigral vlogo, ki jo je nekoč igral Bogart. Jasno, film je finančno pogorel. Isto kot Divja orhideja, pač bleda kopija Devetih tednov in pol. In White Sands iz leta 1992, ki predstavlja njegovo slovo od pravih filmov. Da se je tako talentiran in tako zvezdniški igralec moral skozi cela devetdeseta loviti v tako slabih in neopaznih filmih kot je bil recimo Exit in Red, je preprosto neverjetno. In zelo podobno usodi njegovega kolega Erica Robertsa. Jebat ga, Mickey je bil upornik, ki se je zameril vsem. Ki so se ga bali vsi. Ki je raje izbral boksarski ring in se požvižgal na dobre vloge. Ne boste verjeli, toda bil je tako odjeban, da je zavrnil tudi glavne vloge v filmih Rain Man, Highlander, Pulp Fiction in The Untouchables. Tako odjeban, da je rekel ne tudi filmu The Silence of the Lambs. Ko je nastopil v Tanko rdeči črti, pa ga je režiser pustil na montažnem pultu. Očitno je bil predober. Kot v filmih The Rainmaker, Sin City, Once Upon a Time in Mexico, Man on Fire, Spun, Domino in Masked and Anonymus, kjer so mu upali dati le stranske vloge. Točno tako, Mickey Rourke je bil tako zelo osovražen, da glavne vloge ni več dobil. Da je moral počakati vse do leta 2008, ko ga je v roke vzel Darren Aronofsky in iz njega naredil to, kar je Tarantino v Šundu naredil iz Johna Travolte. In kar bi moral nekdo končno narediti tudi iz Erica Robertsa in seveda iz Rutgerja Hauerja.

In pozor, leta 2001 je Sean Penn (čeprav je tudi on zajeban upornik, proti Mickeyju izgleda kot a boy next door) režiral film The Pledge, sicer bolj bledo reciklažo boljšega originala Es geschah am hellichten tag, kjer je bil glavni Jack Nicholson in kjer je prav Mickey Rourke, ki ga Penn seveda kliče: “My brother,” igral eno izmed stranskih vlogic. Za glavno je bil seveda preveč nor, ali še bolje, Penn je bil premalo nor, da bi mu jo upal dati. Če smo iskreni, moramo priznati, da ga je v orbito znova vsaj malo izstrelil video za pesem Hero, kjer je tako nesramno prebutal in umoril Enriquea Iglesiasa, ki je bil potem kot veste njegov soigralec v drugem delu Desperada. V tem videu se mi je zdel hudičevo kul. Tako zelo, da pesmi sploh nisem slišal in da sem ves čas razmišljal, da bi bil dober tudi v filmski inačici. In nikar ne pozabite, gospod Rourke je leta 1979 debitiral v Spielbergovi komediji 1941, ki je pravzaprav skoraj edini Spielbergov film, ki je tako zelo neslavno propadel. Drži, Mickey je imel nos za filme, ki jih občinstvo ne bo masovno zagrabilo. Se pravi za filme, ki se bodo šele čez čas spremenili v kultno robo in dobili skrivne oboževalce. Natanko to se je zgodilo tudi s filmom Devet tednov in pol. Ko je prišel v kina, je popolnoma flopnil, potem pa zaživel na videu in se spremenil v kultno klasiko erotičnega žanra, ki so jo znali na pamet tudi Slovenci. Jp, Mickey Rourke je po zaslugi tega filma postal seks simbol. Ne tako velik kot Richard Gere in Mel Gibson, pa vendar tak, da so ga ženske oboževale po dolgem in počez in da je s svojim jeznim imidžem lahko dobil in obrnil katerokoli bejbo v mestu.

Ženske obožujejo barabe, Mickey pa je fural zares barabinski imidž. Imidž bad guyja in pozerja, ki ga boli kurac za sistem in za vse okoli njega. Ali kot je nekoč dejal sam: “Filme snemam za denar. Vseeno mi je kaj si o njih mislijo gledalci. To je posel in nič več kot to.” Ne bom rekel, da je bil zaletav in nepremišljen, saj se mi zdi, da je prekleto dobro vedel kaj dela in kako se zaigra tak renome. Problem je bil le v tem, da je šel malce predaleč in da predolgo časa ni posnel nobenega hita. Ter seveda to, da so se ga ljudje počasi naveličali. Kot sem že dejal, spominjal me je na Branda, le da je znal Brando vendarle poskrbeti tudi za svoj žep in se malo prodati. Mickey se ni hotel, zato je snemal filme, ki so mu bili všeč. In filme, za katere je vedel, da ne bodo uspešnice. Ko je hotel uspešnico, pa je bilo seveda že prepozno. In da se razumemo, tudi The Wrestler je finančno pogorel. V kinu ga ni videl skoraj nihče, saj je priigral le borih 19 milijončkov. Toda vsi ga bodo videli na internetu in na DVDju ter po televiziji. Kot večino Mickeyjevih najboljših filmov, med katere sodijo tudi Diner, Rumble Fish, A Prayer for the Dying in The Pope of Greenvich Village, kjer mu je družbo delal Eric Roberts, še en Mickey Rourke, ki bo upam da res dobil še eno pravo šanso.

Mickey Rourke resda ne bo nikoli tako dober igralec kot Sean Penn, ali še bolje, kot Jack, Dustin, Al in Robert, toda vseeno je pustil, ali še boje, bo pustil, strašno močan pečat. Karizmo in imidž, ki ga boste težko našli še kje drugje. Še posebej odkar je posnel The Wrestlerja, kjer je bil, kot sem že povedal, enkraten. Odkar je posnel ta film, je postal najbolj kul tip na svetu. Vroča roba, ki jo hočejo vsi. In vroča roba, ki so ji vsi razen pičk, ki talajo oskarje, dali glavno nagrado. Mickey je za oskarja pač preveč nor. Ne bom rekel predober, rekel bom preveč nor. In tak, da z oskarjem ne bi imel kaj početi. Mickey in oskar ne gresta skupaj. Bafta in globus že, oskar pa ne. Oskar je za prodane duše. Kot grammy. In kot nagrada za življenjsko delo. Mickey je underground, pa četudi sedaj fura popcorn. Mickey je morda zadnji pravi hollywoodski upornik. In ostanek časa, ko so igralci še imeli jajca. Zdaj imajo le tiče, ki bi jih prodali za novo uspešnico.

In še povezava do zahvalnega govora na letošnjih Spirit Awards, kjer je spet dokazal, da mu ni para:

LINK

Da ni tak maderfaker kot pravi, pa povezava, kjer dokazuje svojo veliko ljubezen do psičkov:

LINK

Odlomek filma The Pledge, ki ga je režiral Sean Penn in kjer Mickey več kot izvrstno parira Jacku Nicholsonu:

LINK

Predfilm za The Wrestler:

LINK

Mladi in zelo talentirani Mickey v filmu Diner:

LINK

Na njegovo veliko jezo prezrti Barfly:

LINK

O temi strani slave:

LINK

Tiskovna konferenca po zlatih globusih:

LINK

Odlomek filma Johnny Handsome:

LINK

Kul kompilacija njegovih filmov:

LINK

Angel Heart in prizor z De Nirom:

LINK

Sean Penn in Mickey Rourke:

LINK

Odlomek filma Get Carter, kjer se Mickey sooči s Sylvestrom Stalloneom:

LINK

Da boksarska kariera ni bila le zajebancija:

LINK

Zelo skulirani Double Team, kjer se Mickey prebuta z Van Dammeom:

LINK

Kultni Devet tednov in pol:

LINK

In Divja orhideja:

LINK

Pa še kul zbrika fotkic:

LINK

Zadnjič so na televiziji vrteli nek njen film in moja punca me je vprašala: “Ti, dečko, kdo pa je ta igralka?” Pojasnil sem ji, da gre za Sherilyn Fenn, moderno inačico legendarne Jane Russell in zvezdo kultne serije Twin Peaks, ki ni začuda nikoli postala prava zveda. Leta 1988 je hotela s filmom Two Moon Junction postati nova Kim Basinger. Ker je bil film slab, ji seveda ni uspelo. Leta 1990 se je v filmu Meridian ljubila z volkodlakom in upala na nov uspeh. Ker je bil film še slabši kot Two Moon Junction, ji seveda spet ni uspelo. Potem je leta 1992 presenetila s filmoma Of Mice and Men in Ruby. Prvi je bil zelo dober rimejk črnobele klasike, drugi pa je bil dovolj dobra zgodba o človeku, ki je ubil človeka, ki je ubil Kennedyja. In prav leta 1992 je ujela zadnjo možnost za prvo ligo in jo dodobra izkoristila leto kasneje s filmom Boxing Helena. Z zelo morbidno, a žal premalo prepričljivo zgodbo o ženski, ki ji mož poreže vse ude in jo ima za svojo sužnjo. Jasno, vlogo je dobila zavoljo dejstva, ker je Kim Basinger rekla ne. Istega leta je bila zelo prikupna tudi v dostojni komediji Three of Hearts, prav tako istega leta pa je posnela še meni zelo ljubo parodijo Fatal Instinct, kjer ji je družbo delal Armand Assante. Za sabo je torej imela dve leti dokaj solidnih in popularnih filmov, zato ne razumem, da je potem utonila v pozabo in se preselila na televizijo. Bila je dovolj kul, drzna in karizmatična, da bi lahko zares uspela, toda očitno ji ni bilo namenjeno. Če navedem še podatek, da je leta 1995 igrala Elizabeth Taylor, vam mora biti jasno, da ni bila kar tako in da so tudi šefi v njej videli nekaj več kot v njenih kolegicah iz Twin Peaksa.

Danes je stara 44 let. Ko se spomnim njenih najboljših vlog, pa se spet vprašam, zakaj za hudiča je utonila v pozabo. No ja, za vedno pa ji bo vendarle ostala Audrey Horne iz Twin Peaksa, kar pa tudi ni slabo, mar ne.

In da ne pozabim, komaj čakam, da bom svoji punci zavrtel vse dele te kultne nadaljevanke, saj je bila takrat premlada, da bi jo gledala po televiziji.

Samotarski, skeptičen, ciničen, porogljiv, samozavesten in skuliran. To je le nekaj besed, ki opišejo tega velikana filmske umetnosti. Tega verjetno najbolj frajerskega igralca vseh časov, ki se mu lahko po moji skromni oceni približa samo še James Cagney. In pozor, umrl je pri vsega 58-ih letih, zares pravo slavo pa je morda ujel šle po smrti, ko je postal čisti kul. Ko se je zgodil tako imenovani Boogeyjev kult, kjer so njegovo filmsko persono odkrile tudi mlajše generacije.

Nikoli nisem razumel, da je prav Bogart potreboval toliko let, da se je prebil v ospredje in da ga je skozi cela trideseta zasenčil celo George Raft. Toda potem je hvala bogu prišlo leto 1941, kjer je Bogart dobil dva filma, ki sta iz njega naredila zvezdo in ga porinila naprej. Prvi je bil High Sierra, drugi pa seveda The Maltese Falcon, vrhunska detektivka, v kateri je igral Sama Spadea in pokazal, da mu ni para. Jasno, vloga je bila prvotna namenjena Georgeu Raftu, ki pa ni verjel v projekt.

Leto kasneje je sledila Casablanca, ki takrat še ni veljala za tako hudičevo dober in nepozaben film, nato pa so bile na vrsti številne uspešnice, kjer mu je The African Queen leta 1951 vendarle prinesel tudi oskarja. Prav tako legendarni so njegovi štirje filmi z Lauren Bacall, njegovo kasnejšo ženo, ki mu je delala družbo v Key Largo, To Have and Have Not, Dark Passage in The Big Sleep, kjer je kot veste igral Philipa Marlowea.

Če ga ne bi zdelal rak, bi nam brez dvoma dal še ogromno dobrih filmov. Če ga ne bi opazili tako zelo pozno, pa bi že v tridesetih posnel kar nekaj klasik.

Kakorkoli že, Humphrey Bogart ostaja nepozabna filmska legenda, ki ji boste v celotni zgodovini filma zelo težko našli konkurenco.

Sammy Davis Jr. je bil eden mojih najljubših in najbolj frajerskih zabavljačev vseh časov. Prvič sem ga ujel v komediji The Cannonball Run, za vedno pa se mi je vtisnil v spomin zavoljo filma Tap, kjer je bil glavni Gregory Hines, sicer njegov naslednik, ki nas je prav tako zapustil presenetljivo hitro. In pozor, Sammy je bil eden izmed originalnih ratpakovcev, ki je skupaj s Frankom Sinatro in Deanom Martinom vrsto let zabaval številno občinstvo. Posnel je nekaj dobrih filmov, v zgodovino pa se je zapisal kot izvrsten plesalec stepa in seveda pevec, ki je znal na odru delati čudeže. In bil je zvezda. Zares prava šovbiznis zvezda, ki jih med črnci tiste čase ni bilo veliko. Če smo pošteni, moramo priznati, da je bil skorajda edini. Da je oral ledino. In da je za črnce naredil še več kot Sidney Poitier, ki je bil resda črn, toda na zelo belski način. Sammy nas je zapustil že leta 1990. Zaradi raka na grlu, ki je dobil od pretiranega kajenja. Ko so mu zdravniki povedali, da ga lahko rešijo, če mu bodo odstranili del grla, je ponudbo zavrnil, saj se je zavedal, da bi mu operacija poškodovala tudi glasilke. Raje je umrl, kot pa da bi prenehal peti in ostal živ. Do njega še vedno gojim posebno spoštovanje. Res mi je bil legenda in totalna faca. Prav zato mu posvečam tale zapis in dodajam nekaj izjemno nepozabnih posnetkov, ki me vedno spravijo na rob joka.

Gospod Sammy, vse najboljše. Upam, da še vedno plešete, pojete in zganjate norčije nekje visoko nad oblaki.

LINK do nastopa, ki ga je leto dni pred smrtjo izvedel več kot briljantno.

LINK do šova, kjer se mu je na krasen način poklonil Michael Jackson.

LINK do šova, kjer je oponašal znane pevce.

LINK do odlomka iz filma Tap.

LINK do najboljših plesalcev stepa, ki se jim na koncu seveda priključi tudi Sammy.

Danes bi Charles Bronson praznoval 87. rojstni dan. To se žal ne bo zgodilo, saj nas je zapustil leta 2003. In pozor, leta 1994 je pri 73-ih še petič zaigral Paula Kerseyja, junaka kultne klasike Death Wish. Filmsko kariero je začel že v petdesetih, skozi cela sedemdeseta in skorajda cela osemdeseta pa je bil eden izmed najbolj bankabilnih igralcev v Hollywoodu. In gospod Bronson je bil res kul. Enako kot Steve McQueen, enako kot James Coburn. Prav zato mi ni bilo jasno, da je zares uspel šele pri petdesetih, se pravi takrat, ko je prvič zaigral Paula Kerseyja. Rezervno inačico Umazanega Harryja, ki si je upal še dlje.

Če ga hočete ujeti v najboljši izdaji, si morate brez dvoma privoščiti filme:

The Magnificent Seven

The Great Escape

The Dirty Dozen

C’era una volta il West

The Valachi Papers

Chato’s Land

The Mechanic

The Stone Killer

Chato’s Land

The Mechanic

Death Wish

Hard Times

Telefon

Assassination

The Indian Runner

LINK do kul foto kompilacije

LINK do strelske kompilacije filma Death Wish.

Če boste iskali najboljšega fuzbalerja vseh časov, bo Pele brez dvoma pravi naslov. Povedano drugače, če hočeš Peleja, vse kar lahko dobiš pa je Maradona, počakaj. In pozor, leta 1940 rojeni mojster nogometa je včeraj praznoval že 68. rojstni dan.

Ni panike, kljub letom bi brez dvoma še vedno zdriblal prepotentnega Beckhama. In še hočete, nič manj prepotentnega Ronalda. Pele je stara šola. Šola, kjer se je nogomet igral z dušo. Danes se igra za denar, kar se mu prekleto močno pozna.

Ker sem bil premlad, da bi ga gledal v akciji, sem si raje za vedno zapomnil njegovo vlogo v filmu Escape to Victory, kjer je izvedel tiste znamenite škarjice, ob katerih mi gredo še danes mravljinci po telesu.

In Pele, ki se je rodil kot Edison Arantes do Nascimento, je v Braziliji nacionalni zaklad. Če rečeš Brazilija, moraš reči Pele. Pa čeprav so fantje leta 1962 tudi brez njega osvojili naslov svetovnega prvaka. Ker se je poškodoval že na drugi tekmi, je celo prvenstvo presedel na klopi. Tudi je bilo dovolj za zmago njegove ekipe. Če bi igral, bi ostala moštva premagal kar sam.

Pele je bil močno pred časom. Vsaj dvesto let pred ostalimi fuzbalerji. Prav zato je svoj prvi reprezentančni gol zabil že pri šestnajstih. To je bil gol, ki ga je leta 1957 zabil Argentini. Že leto dni kasneje pa je pri sedemnajstih na svetovnem prvenstvu proti Franciji dosegel tako imenovani hat trick, se pravi tri gole na eni tekmi in se seveda zapisal v zgodovino.

Ker je bil predober, so ga igralci nasprotnih ekip lahko ustavili le z umazano igro. Le z nenehnimi brcami in pregrobimi napadi, ki so ga vedno znova pošiljali na klop in mu prizadejali hude poškodbe. Leta 1970 je še zadnjič nastopil na svetovnem prvenstvu in znova dokazal, da je najboljši nogometaš, kar ji je in kar jih bo. Leta 1971 se je v Riu poslovil tudi od igranja za reprezentanco in sicer na tekmi z Jugoslavijo.

V svoji karier je zabil skoraj 1300 golov, če bi ga kdaj srečal v živo, pa bi se mu postavil v gol in ga prosil, naj enega zabije še meni. Potem bi lahko umrl.

Mojster v akciji: KLIK

Kultni odlomek filma Escape to Victory: KLIK

Da je prav Branko Djurić posnel Kajmak in marmelado, drugi najbolj uspešen slovenski film zadnjih let, ne preseneča. Prav Branko Djurić namreč Slovence obvlada v nulo. Prav on točno ve, kaj nam bo smešno. In kaj bomo zagrabili z vsemi štirimi. Nič čudnega, da je prav on ustvaril tudi Našo malo kliniko. Nadaljevanko, ki je imela vse tisto, kar je Slovencem zabavno. Isto je veljalo za Teater paradižnik. In če hočete, tudi za Šov bo šel in Pravi biznis. Če smo pošteni, moramo priznati, da vse našteto sploh ni bilo slabo. Ali še bolje, da je bilo veliko bolje od reči, ki so jih na podoben način počeli drugi avtorji. Lahko bi rekli, da je Đuro tako zelo uspešen predvsem zato, ker nima prave konkurence. In seveda zato, ker smo ga imeli radi že iz časov stare Jugoslavije, ko je fural izjemno popularno in še danes zabavno Top listo nadrealista.

Jasno, leta 1962 rojeni Đuro že vrsto let živi v Sloveniji, poročil pa se je s Tanjo Ribič, ki je seveda prav tako Slovenka. On je kajmak, ona pa je marmelada. Ko sta leta 2001, v letu filma No Man’s Land, stopila na rdečo oskarjevsko preprogo, sta bila na vrhu sveta. On je obljubljal velike mednarodne projekte, zanjo pa naj bi se zanimali znani svetovni režiserji. Prav zato sem bil zelo presenečen, da je imel prav Đuro tako hude težave s svojim novim filmom Traktor, ljubezen in rock’n'roll, ki ga še vedno ni v naših kinih. Je to morda njegov prvi kiks, katerega se tako zelo sramuje, da ga raje še vedno skriva doma in se izgovarja na finančne nepravilnosti?

Kakorkoli že, Đuro je najbolj znani Bosanec v Sloveniji in najbolj znani Slovenec med Bosanci. Đuro je za Slovence kult. Pravzaprav nacionalni zaklad. Vsi so pozabili, da sploh ni Slovenec in da ima le slovensko državljanstvo. Če rečeš Slovenija, moraš reči tudi Branko Djurić. Tako zelo v podzavesti ga imamo. Ni njihov, marveč naš. Kot Vučko, le da ga ne bomo tako hitro pozabili.

In zdaj je naš Đuro na nacionalno televizijo serviral serijo Brat bratu. Domačo inačico kultne angleške nadaljevanke Samo bedaki in konji, kjer igrajo Brane Šturbej, Jure Drevenšek in Peter Ternovšek. Pač preizkušena varianta, ki pravzaprav sploh ni tako slaba, kot so rekli mnogi. Ki se jo bo treba navaditi in nam bo vsekakor postala zabavna. Morda ne tako kot Klinika, pa vendar tako, da bo posekala vse ostale serije, ki se jih je v zadnjih letih lotila naša televizija. Prav imate, Đuro je spet uspel predvsem zaradi dejstva, ker nima konkurence. Ali še bolje, ker je vsa konkurenca hudičevo slaba.

Uganili ste, danes je v drugem delu serije igral Bosanca, ki ga okoli prinesejo Slovenci. Jasno, saj je v njegovem resničnem življenju ravno nasprotno. Kapo dol.

Naš prijatelj Arnie danes praznuje 61 let. Ker je postal guverner, se je kot veste umaknil iz filmskega sveta, kar me seveda žalosti, saj so mi bili njegovi filmi kul. Bojim se le, da bo po koncu mandata prestar in da je bil tretji Terminator njegovo filmsko  slovo.

Če ste se lansko leto sprehajali po Gradcu, zagotovo niste zgrešili velike zabave, ki jo je tamkajšnji župan Peter Urdl pripravil v čast njihovemu najbolj znanemu rojaku , ki je pravkar dopolnil šestdeset let. Nekdanji prvak v body buildingu se je v Ameriko priselil že leta 1968 in sredi 80. let minulega stoletja postal tudi njen uradni državljan. Njegova pot do uspeha niti ni bila zelo naporna, saj so ga kmalu odkrili filmski producenti in mu že leta 1970 zaupali glavno vlogo v ponesrečeni komediji Herkules v New Yorku, kjer se je moral v filmski špici podpisati kot Arnold Strong, saj je bil Schwarzenegger predolg in nerazumljiv priimek. Šest let pozneje je odigral zelo odmevno vlogo v filmu Stay Hungry, leta 1979 pa je bil izjemen v premalo cenjeni komediji Cactus Jack, kjer mu je delal družbo Kirk Douglas.

V 70. letih je torej ostal na pol poti in zavidal uspehe svojemu tekmecu Sylvestru Stalloneu, ki je imel takrat za sabo že dva Rockyja. Seveda ne dolgo, saj mu je leto 1982 prineslo večno slavo po zaslugi prvega Conana, leta 1984 pa je posnel še Terminatorja in postal zares velika zvezda ter idol več tisoč najstnikov. Njegov nekdanji tekmec v body buildingu Lou Ferrigno se je seveda razpočil od zavisti, saj mu je uspelo dobiti le vlogo zelenega Hulka v takratni seriji televizijskih filmov, ustrašil pa se ga je celo Sylvester Stallone, ki je udarce vračal z novimi nadaljevanji Rockyja in Ramba. Njuno tekmovanje in celo sovraštvo je bilo več let zamolčana hollywoodska skrivnost, Arnold pa je Sylvestru nekoč poskusil prevzeti celo njegovo poznejšo ženo, igralko Brigitte Nielsen. Ker mu ni uspelo, se je potolažil v objemu Marie Shriver, ki ni bila le navadna Maria Shriver, temveč sorodnica močnega klana Kennedy, ki mu je leta 1986 blagoslovil tudi poroko.

Arnoldov pohod na ZDA je bil torej zelo premišljen in skrbno načrtovan, skozi vsa 80. in 90. leta pa je posnel vrsto legendarnih filmskih uspešnic in se zasidral na samem vrhu najbolje plačanih zvezdnikov vseh časov. Delal se je ravno prav neumnega, da so ga vzljubili tudi preprosti ljudje. In ravno prav preprostega, da je bil všeč tudi intelektualcem. Njegovo popolno telo mu je zagotovilo uspeh že v najstniških letih, zato pravzaprav niti ni bilo tako presenetljivo, da se je leta 2003 podal v politiko in postal guverner Kalifornije. Kalifornija je namreč del Amerike, kjer lahko igralci postanejo tudi predsedniki, kar je vsekakor zelo velika in zadnja Arnoldova želja.

Kje je bil najboljši? Brez dvoma v Conanu, Terminatorju, Predatorju, Total Recallu, Commandu, Red Heatu in seveda v klasiki True Lies, ki je pravzaprav še vedno najboljša akcijska komedija vseh časov.

Sašo Peče je na našo politično sceno priletel kot meteor. Ali še bolje, kot John Travolta. No ja, kot njegova rezervna inačica. Kot polizani, čedni, privlačni in prebrisani kameleon, ki točno ve, kaj mora reči. In ki se zaveda, kako mora pri tem izgledati. Prav imate, Sašo Peče ni le politik. Sašo Peče je tudi maneken. Njegove besede imajo vedno tudi videz, njegovi nastopi pa niso nikoli le besede. Če bi mu rekli Michael Corleone, ki ga je v Botru kot veste igral Al Pacino, ne bi kaj dosti zgrešili. Tip obvlada sceno. Prav zato je prišel pred leti zelo prav Zmagu Jelinčiču in njegovi Nacionalni stranki. Zmago je bil Lestat, Sašo pa njegov Louis. Bila sta kot Tom Cruise in Brad Pitt iz Intervjuja z Vampirjem, le da bi lahko Sašo igral še vlogo Antonia Banderasa. Sašo je filmski lik. Prav zato ves čas izgleda, kot da politika igra. Kot da igra Saša Pečeta. Prav zato ima tudi polizane lase. Tip je briljantina na dveh nogah. Svetleči šarmer in player, ki obvlada volivce in konkurenco.

Njegov problem je le prevelik ego. No ja, to je pravzaprav problem prav vseh politikov, toda pri njemu je res velik. Tak, da se je skregal z Jelinčičem in šel na svojo pot. Pri tem je seveda pozabil, da bo Zmago brez njega zvozil, obratno pa bo malce težje. Louis nujno potrebuje Lestata, Robin pa Batmana. O tem ni dvoma, kar pomeni, da bo Lipa jeseni težko obrodila sadove. In zdaj hoče odstopiti še z mesta podpredsednika državnega zbora. Spet zaradi prevelikega ega. Samo zato, da pokaže, da z njim ni zajebancije in da je še vedno največji player v parlamentu. To seveda ne bo dobro. Če bo odstopil, se ga ne bo videlo. Padel bo še nižje kot je sedaj, ko je že padel. Da je fajter, ni dvoma. Toda ring je velik, boksarskih šampionov pa je letos več kot kdajkoli. Dvomim, da bo zdržal. Da bi izvedel salto mortale in nam pokazal, da je za zmago dovolj le on sam. Želim mu malce več smisla za humor, vse ostalo namreč že ima. Če bi imel še smisel za humor, pa bi bil itak največji car. Ker ga nima, je le oproda največjim carjem. Pa četudi se vseskozi obnaša, da je največji car. Pustimo se presenetiti, do volitev sta namreč še dva meseca.

Mel Brooks je v soboto praznoval 82 let. Tisti Mel Brooks, ki me je s svojimi filmi vedno nasmejal do solz. Tisti Mel Brooks, ki sem ga preprosto oboževal. In tisti Mel Brooks, ki mu je v sedemdesetih do kolen segel le Woody Allen. Brez Mela Brooksa ne bi bilo žanra parodije. Mel Brooks je bil mojster parodije. Mojster žanra, ki so ga potem enkratno osvojili še Jim Abrahams in brata Zucker, znameniti trio ZAZ, ki se je učil prav pri filmih Mela Brooksa.

Brooksa sem prvič spoznal v filmih Smešna stran zgodovine in Vesoljske žogice, kjer sem umrl od smeha. Oba filma sta postala moji naj komediji, Vesoljske žogice, to enkratno parodijo Vojne zvezd, pa sem do danes videl najmanj dvajsetkrat. Potem sem si privoščil še Mladega Frankensteinea in Vroča sedla ter ponovno padel s stola. Tudi ta dva filma sta neverjetno zabavna, originalna in taka, da ju zlepa ne pozabiš. Še posebej Vroča sedla, ki so leta 1974 rušila tabuje zavoljo svojega pogumnega humorja. Zelo všeč mi je bila tudi Visoka napetost, kjer se je Brooks ponorčeval iz Alfreda Hitchcocka, malenkost manj pa sta mi bila všeč malce manj znana Silent Movie in The Twelve Chairs.

Devetdeseta so prinesla razočaranje s premalo zabavnim Life Stinks, ki ga je gospod Brooks seveda popravil z dovolj smešnim Robinom Hoodom, leta 1995 pa se je poslovil z Draculo, ki zaenkrat ostaja njegov zadnji film. To je seveda škoda, saj ni vreden njegovega zadnjega filma. Nekaj podobnega je tudi z njegovim prvim filmom Producenta, ki sicer velja za spoštovano klasiko, meni osebno pa ni nikoli pomenil kaj posebej velikega, saj sem bil na Brooksa nor zaradi njegovih parodij. In pozor, Brooks je v šestdesetih naredil tudi kultno serijo Get Smart, ki sedaj prihaja v naša kina v kino rimejku, leta 1980 pa je bil producent izvrstne drame Človek slon, ki jo je kot veste režiral David Lynch. Gospod je legenda. Genij norega humorja. Moj favorit za najbolj smešnega človeka vseh časov.

Legendarna Jane Russell, ki bi jih lahko mirne duše rekli tudi temnolasa Marilyn Monroe, je danes usekala častitljivo in zelo visoko starost. Celih 87 let. Skoraj devet desetletij. Za razliko od Cyd Charisse, ki nas je zapustila nekaj dni nazaj in se je prav tako rodila davnega leta 1921, je bila Jane znana kot zares pravi seks simbol. Kot čistokrvna seks bomba, ki ji skorajda ni bilo para. Še posebej v za tiste čase zelo spornem in kontroverznem vesternu The Outlaw iz leta 1943, kjer je počela stvari, katerih ženske takrat niso smele početi. V globokem dekolteju je koketirala s kamero in izzivala gledalce ter seveda cenzorje, ki jih je bolela glava. Vse zavoljo škandala in režiserja Howarda Hughesa, ki je užival v rušenju tabujev. Jasno, čez noč je postala huda zvezda in leta 1953 v filmu Gentlemen Prefer Blondes po privlačnosti zasenčila celo Marilyn Monroe. Prav imate, Gentlemen Prefer Blondes je bil film, kjer sta igrali dve največji seks bombi vseh časov. In seveda film, v katerega so se takrat zaljubili tudi naši dedki. Le kdo bi jim zameril, JR in MM sta bili resnično krasni.

Zanimivo, Jane sploh ni posnela veliko filmov. Njena kariera se je pravzaprav končala že v petdesetih. Po moje se ji ni ljubilo več nastavljati kameri. Dosegla je svoje in lahko je počela, kar si je želela. Ni se umaknila kot Greta Garbo, pač zmanjšala je tempo. Na vsega tri filme v šestdesetih in le enega v sedemdesetih. Kaj vem, morda jo je prizadel finančni propad filma The Fuzzy Pink Nightgown, morda pa ji je šlo na živce, da je nihče ne jemlje za resno in dobro igralko. Pa vendar, če posnameš vestern The Outlaw, ki ga celih 5 let ne spustijo v kina, je jasno, da bo tvoja usoda zapečatena in da bodo gledalci v tebi videli le seks bombo ter provokacijo. In pozor, odpičeni Howard Hughes je prav zanjo izumil poseben modrček. Na način, kot je izumljal svoje letalske reči. Povsem tehnično in z namenom, da njene prsi na platnu naredi popolne. Nič čudnega, da jo je zabavljač Bob Hope nekoč napovedal kot: “The two and only Jane Russell.” Še več, nič čudnega, da se nek predel na Aljaski imenuje celo The Jane Russell Picks. Tako je bilo nekoč, dragi moji. Nekoč, ko so po Hollywoodu hodile prave zvezde. Danes namreč hodijo le še njihove sence.

Dear Jane, happy birthday.

Nepozabni Gene Wilder ima za sabo celo kopico izjemno zabavnih komedij, ki so se pričele leta 1968, ko je zaigral glavno vlogo v filmu The Producers Mela Brooksa. In prav Brooks je iz njega naredil zvezdo. Prav Brooks mu je zaupal najboljše vloge. Recimo tisto v Mladem Frankensteinu in tisto v Vročih sedlih. Jasno, v roke ga je vzel tudi Woody Allen in mu v filmu Everything You Always Wanted To Know About Sex ponudil tistega kultnega doktorja, ki se zaljubi v ovco. Da ne bo pomote, Gene je bil odličen tudi sam zase. Recimo v filmu Start the Revolution Without Me in Willy Wonka and the Chocolate Factory. V sredini sedemdesetih je začel filme režirati tudi sam. Ni se zmotil in nas od srca nasmejal s komedijami The Adventures of Sherlock Holmes Smarter Brother, The World’s Greatest Lover in seveda Ženska v rdečem, kjer je tako kot v filmu Haunter Honeymoon zaigrala tudi njegova žena Gilda Radner. Če bi rekli, da je v osemdesetih postal največja zvezda v karieri, se ne bi kaj dosti zmotili, saj so takrat prišle zelo uspešne komedije s Richardom Pryorjem, katerim smo se na veliko režali tudi v Sloveniji. Stir Crazy, See No Evil Hear No Evil in malce manj zabavni Another You, kjer se je poznala tudi Richardova bolezen. Jasno, poznala se je tudi Geneova velika žalost za izgubo žene, ki jo leta 1989 nesel rak na jajčnikih. In prav ta žalost mu je ustavila kariero in vzela voljo do snemanja filmov. Another You, ki ga je posnel leta 1991 je pravzaprav njegov zadnji kino film. Njegovo filmsko slovo. Slovo prekleto dobrega komika, ki ga močno pogrešam. In ki mu na današnji dan voščim vse naj naj za 75. rojstni dan.

Pam Grier danes praznuje 59 let. Tisti, ki je ne poznajo, ji delajo hudo krivico, saj gre za igralko, ki je v sedemdesetih povzročila pravo revolucijo na filmskem platnu. Sedemdeseta so bila namreč čas tako imenovanega blaxploitation filma, žanra trdih črnskih kriminalk, kjer so kraljevali postavni temnopolti zvezdniki. Recimo Richard Roundtree, Jim Brown in Bernie Casey. Hudi frajerji, ki so v vseh filmih podrli na tone bejb, postrelili še več negativcev in dali vetra “belemu človeku”. In v blaxploitation filmih so bile punce le za okras. Le za kazanje svojih čarov in za modni dodatek, kar pomeni, da jih ni nihče jemal resno. Vse do trenutka, ko je na sceno prikorakala Pam Grier. Zvezda treh prelomnih črnskih kriminalk Coffy, Foxy Brown in Friday Foster. Odločna babnica, ki se je tepla, streljala in tipe uporabljala le za zabavo. Le za sprostitev in za valjanje med rjuhami. Prav Pam Grier je bila prva prava trda ženska ameriškega filma. Samozavestna nigerka, ki je v filmih počela vse tisto, kar so počeli njeni moški kolegi.

Okej, kariero je resda začela v soparnih zaporniških filmčkih, toda že dve leti kasneje je pokazala, da z njo ni šale. Da ne bo le še ena seksi bejba, na katero bodo pozabili že čez noč. Prav zato sem bil zelo vesel, da ji je Quentin Tarantino leta 1997 zaupal naslovno vlogo v filmu Jackie Brown in jo potegnil iz naftalina. Žal je spet padla v pozabo. V drugo ligo. Tja, kjer se za tako igralko seveda ne bi spodobilo. Ni kaj, zjebal jo je čas, kjer za trde in odločne ženske ni več prostora. Škoda.

Joan Collins se noče in noče postarati. Pravzaprav se stara še bolje od Sophie Loren, kljub letom pa nikakor noče izgledati kot naše babice. In naša draga Joan, ki je še vedno ne moremo pozabiti zavoljo Alexis Colby iz Dinastije, je v petek praznovala 75. rojstni dan. Prav imate, če ne bi bilo Dinastije, bi jo že zdavnaj pozabili, saj ji v filmih nekako ni šlo. Povedano drugače, zasenčile so jo druge tekmice. Kljub temu, da je na sceno prišla že v petdesetih in da je bila dovolj atraktivna ter privlačna. Vseeno je ostala zadaj. Tako zelo, da je v sedemdesetih zavoljo pozornosti posnela celo dva erotična filma The Stud in The Bitch, kjer je morala pokazati skoraj vse.

Očitno je bila res na dnu. Kljub temu, da je leta 1958 zaigrala v vesternu The Bravados, tri leta pred tem pa dobila glavno vlogo v spektaklu Land of the Pharaohs. Ni se prijela. Kljub trudu in vsaj osemdesetih filmih ter tv serijah, ki jih je posnela pred Dinastijo. Nič zato, leta 1981 je postala Alexis Colby, preračunljiva hinavka in pasja babnica, ki je zasenčila prav vse soigralce. Tudi Lindo Evans in Heather Locklear. Kljub temu, da je bila takrat stara že petdeset let. In prav Alexis jo je naredila za večno. Za del popularne kulture, za čisti kult ameriške in svetovne televizije.

Poročena je bila petkrat, njena sestra je izjemno uspešna pisateljica Jackie Collins, Warren Beatty ji je zbežal nekaj dni pred poroko, med njenimi rjuhami pa je končal tudi Dennis Hopper. Da je banica na mestu, pa priča podatek, da je brez slabe vesti zavrnila Franka Sinatro, Deana Martina in predsednika Kennedyja. V času Dinastije se jo je prijel vzdevek Super Bitch, za vsako posamezno epizodo pa je prejela 120 tisoč dolarjev honorarja. Jasno, leta 2006 ste jo lahko ujeli tudi v dokumentarcu Dynasty: The Reunion, ko se postara, pa se bo Zemlja verjetno nehala vrteti.

Vanilla Ice, ali če hočete, leta 1968 rojeni Robert Van Winkle, ki je uspel v svoj film Cool As Ice zvabiti celo Naomi Campbell, posneti nekaj vročih fotk za Madonnino knjigo Sex in se na hitro pojaviti še v seriji Teenage Mutant Ninja Turtles, je bil zvezda. Tako velika, da je šel na koncu živce celo svojim najbolj gorečim oboževalcem, ki so ga spremenili v idola MTV generacije. Njegovo uspešnico Ice Ice Baby, kjer je zvito presemplal pesem Under Preasure, ki so jo nekoč peli Queen in David Bowie, so namreč znali na pamet celo na Marsu. Celo tisti, ki niso nikoli poslušali rapa. In celo tisti, ki so skrbeli za promocijo skupine Public Enemy, se pravi tisti, ki so hoteli belega zvezdnika vzeti pod svoje okrilje in mu dati nekaj trdih črnskih injekcij. Ja, prav ste slišali, Vanilla Ice je bil leta 1991 zanimiv celo producentu Hanku Shockleeju, ki je želel iz njega narediti pravega raperja, saj je bil navdušen nad njegovimi plesnimi koraki in čednim videzom. Toda Vanilla je bil prevelik, preveč znan in preveč popularen. Zato je začel iti na živce temnopoltim glasbenikom, ki so mu zavidali uspeh. Ki so trdili, da dela sramoto njihovi kulturi in da naj se za vedno umakne iz rap glasbe.

Toda Vanilla se ni dal zmotiti in je na trg butnil super uspešno ploščo To the Extreme, ki ji je nekaj mesecev kasneje sledila še koncertna inačica To the Extreme Live. In album je šel za med. Za milijone dolarjev. Za denar, ki ga je uspel takrat nakraspati samo še MC Hammer, ki se je tako ali tako požiral od zavisti, saj ni mogel doumeti, da mu šov krade prozorni “surfer iz Mijamija”. Ice Ice Baby, I Love You, Play that Funky Music White Boy, Dancin in Go III. Hiti prve klase in besedila, ki so jih znali celo zarodki v trebuščkih črnskih žensk. Žensk, ki so hodile na njegove koncerte in kričale, plesale ter padale v nezavest. In potem je bilo sanj konec. Štos je bil namreč v tem, da so se proti Vanilli obrnili tudi beli mediji, ki so se delali norca na prav vsakem koraku. Celo takrat, ko je bil na njihovi strani in še posebej takrat, ko je na podelitvi MTVjevih glasbenih nagrad zatulil: “Kiss my white ass.” In ravno MTV, ki je iz njega naredil zvezdo, mu je malce kasneje zadal smrtonosni udarec, ko ga je na podelitvi svojih filmskih nagrad uvrstil med nominirance za najboljši filmski predmet. In Vanilla se je zlomil. Vse do leta 1994, ko se je poskušal vrniti s trdo rap ploščo Mindblowing in do leta 1998, ko se je s ploščo Hard to Swallow preizkusil še v rock vodah. In ko sem ga štiri leta nazaj videl v dance remixu njegove največje uspešnice Ice Ice Baby, sem pomislil, da bi lahko tip postal Eminem, če seveda ne bi bil tako prekleto seksi vsem tistem bejbam, ki so po vsakem koncertu komaj čakale, da jih bo povabil v svojo hotelsko sobo.

Tale zapis sem prvič objavil že lanskega septembra, toda ker Maksim sedaj prihaja v Slovenijo, sem se odločil, da ga z vami delim še enkrat.

Takole gre:

Danes sem si po dolgem času kupil dva nova cedeja. Oba od Maksima Mrvice, tistega Maksima Mrvice, ki klavir igra bolje od Chopina in ki je po slavi in popularnosti morda presegel celo nekoč hudo znanega Richarda Claydermana.

Okej, Maksim se zaveda, da je čeden in seksi, zato je svoja cedeja opremil s slikami, na katerih pozira kot maneken. In z napisom: “From music awards to fasion awards.” Toda lepota ni vse, kar premore. Poba ima karizmo in strast. Morda ni ravno najboljši pianist na svetu, toda izgleda tako. Kot Joaquin Cortez, ko pleše flamenko. Kot Vanessa Mae, ko igra violino.

In Maksim, ki je najboljši takrat, ko ga vidimo v živo na odru, je svoj prvi pravi album The Piano Player izdal leta 2003. In ravno to mojstrovino sem si nabavil par uric nazaj. To resnično enkratno glasbeno poslastico, kjer najdlje odletijo Flight of the Bumble Bee, Exodus in seveda Croatian Rhapsody, ki ga je spisal nihče drug kot Tonči Huljič, gonilna sila skupine Magazin in avtor neštetih komercialnih uspešnic številnih hrvaških pevcev.

Ko sem se prebil čez vseh trinajst pesmi, sem v player počil še A New World, ki ga je leta 1975 rojeni Maksim izdal dve leti nazaj. Šestnajst enkratnih songov, vrhunskih predelav in obdelav, kjer je stari dobri Tonči spet dodal nekaj svojih skladbic. In ravno njegov Nostradamus me je usekal najbolj divje. Tako, da sem poletel v nebo. In seveda na Maksimov koncert, ki sem ga žal vedno zamudil, ko se je zgodil v resnici. Poba je resnično totalni car. Moška inačica Vanesse Mae, ki se požvižga na očitke, da se prodaja za denar in se ne obremenjuje z dejstvom, da ni ravno Ivo Pogorelič, marveč šovmen, ki ve kaj dela in kaj hoče.

Svoj prvi nastop je usekal pri devetih letih, že tri leta kasneje pa je pred številnim občinstvom odigral Haydnov Piano Concerto v C molu. Kljub vojni je nadaljeval zahtevne in redne vaje ter leta 1993 pobral glavno nagrado za najboljšega pianista v državi. Iz Zagreba se je preselil v Budimpešto, kjer je tehniko igranja izpilil do konca in spet osvojil glavno nagrado za najboljšega pianista daleč na okoli. Uspeh je potem ponovil še v Parizu in dokazal, da mu lahko mirne duše rečejo kar novi Mozart. Novi wunderkind, ki bo odre sveta osvojil za malo malico.

Leta 1999 je izdal debitantski album Gestures, kjer je preigraval znane hrvaške avtorje, postal medijska senzacija in čisto pravi seks simbol. Leta 2003 pa je s pomočjo odlične promocije in prodaje albuma The Piano Player poletel še v svet in postal novi Jean Michel Jarre. Do mednarodne slave mu je seveda pomagal Tonči Huljič, Maksim pa je najdlje odletel v Singapurju, na Kitajskem, v Maleziji, Indoneziji, Tajvanu in v Hong Kongu, kjer je znan nič manj kot Jackie Chan. Njegova karizma je poletela tudi čez lužo, kjer je dobil izredno močne sponzorje v American Expressu, Chevroletu in podjetju BMW. Njegova najljubša barva je črna, kar je kul, saj tako na odru izgleda še bolj divje in strastno. Na veliko žalost svojih oboževalk je poročen, njegovi hčerkici je ime Leeloo, doma pa ima tri zelo drage klavirje. Ko ga boste videli v živo, boste padli v nezavest. Ko ga boste poslušali na radiu, pa se vam bo zvrtelo v glavi. Ja, Maksim je moški, ki ženskam orgazme pričara s pomočjo klavirja.