Arhiv za kategorijo 'portreti'

Dame in gospodje, Matevž Andročeč – Ževža

8.09.2014 ob 03:21

null

Ževža je raper, ki smo ga spoznali v številnih pesmih in sodelovanji z drugimi izvajalci kot so Zlatan Čordić – Zlatko, Adam Velić, Kim Lončina in mnogi drug. Poleg pozitivne energije in karizme je na svoji glasbeni poti zelo produktiven in odločen, a zaenkrat še malce bolj v zatišju. Lansko leto je svoji zaročenki za peto obletnico njune zveze podaril videospot in pesem z naslovom Rožica. Pred kratkim pa je tudi sodeloval tudi z Alenko Šmid – Čeno, ki je bila nekoč znana kot pevka zelo uspešnega slovenskega dueta Moulin Rouge in se je v lanskem letu po daljšem premoru odločila vrniti na slovensko glasbeno prizorišče. Pesem z naslovom Mi plešemo je moč slišati tudi na radijskih postajah.

YouTube slika preogleda

Ževža pravi, da to še ni vse, kar je pripravil za letošnje leto, saj je že nekaj časa nazaj zaključil s snemanjem svojega prvega albuma z naslovom Bodi to kar si, ki bo na voljo letos decembra. O svojem prvem albumu pravi: “Zelo sem vesel, da počnem to, kar me veseli, čeprav je včasih treba biti zelo vztrajen in potrpežljiv. Moje sanje si uresničujem sam po svojih najboljših močeh, lahko pa bi dodal še to, da bi bilo brez podpore najbližjih delo še težje. S svojim producentom uživam in delam to kar vi hočete slišat. Ostanite in bodite to kar ste.”

null

Fajn dečko, res. Spoznala sva se na snemanju filma Utrip ljubezni, kjer imava celo skupen prizor. Všeč mi je bila njegova pozitiva, pa njegov smisel za humor. Želim mu, da mu uspe in da ostane to kar je. Eto.

YouTube slika preogleda

Zmagovalci Oskarjev: Daniel Day-Lewis

1.03.2013 ob 22:31

Leta 1957 rojeni Daniel Day-Lewis je z letošnjim zlatim kipcem za Lincolna postal svetovni prvak Oskarjev, kar pomeni, da je presegel celo Jacka Nicholsona in Walterja Brennana, ki imata sicer ravno tako tri oskarje, le da ima prvi dva glavna in enega stranskega, drugi pa tri stranske. Day-Lewis, ta, po mnenju mnogih, najboljši igralec vseh časov, ima namreč tri glavne, za My Left Foot, There Will Be Blood in za prej omenjenega Lincolna, kjer je bil zares neverjeten. Aham, Day-Lewis, ki je sicer poročen z igralko in režiserko Rebecco Miller, ki ga je leta 2005 režirala v odlični dramici The Ballad of Jack and Rose, kjer mi je bil recimo veliko boljši kot v hvaljeni vlogi filma Gangs of New York, je poosebitev method actinga, je glumac, ki se zlije z vlogo in bi lahko, kot sta rekli Tina Fey in Amy Pohler, igral tudi E.T.ja, če bi se mu zahotelo. Da nov film posname na vsakih sto let, je seveda jasno, saj vloge izbira zelo previdno in skoraj nikoli ne zgreši, seveda če pozabimo na solidni, a premalo prepričljivi Nine, ki mu res ni bil pisan na kožo. In pozor, njegov noče je bil znani britanski pesnik Cecil Day-Lewis, njegova mama Jill Balcon pa igralka in hčerka Michaela Balcona, nekdanjega šefa Ealing studia. Hud renome, jebemti. In skoraj logično, da je tudi Daniel šel po njihovih stopinjah. Je pa zanimivo, da gre za zelo umirjenega in samotarskega možakarja, ki ne mara žarometov in zvezdništva ter se v javnosti pač pojavi samo takrat, ko je nujno za promocijo kakega filma. Če se ne motim, sem ga prvič opazil v odličnem A Room With a View, pred tem je ujel drobne vloge v filmih Gandhi in The Bounty, leta 1988 pa je zaslovel s provokacijo The Unbearable Lightness of Being, hm, morda tudi z My Beautiful Laundrette, ki je bil že tri leta prej njegova prva dokaj glavna vloga, vse ostalo pa je, kot radi rečemo, zgodovina. Jp, My Left Foot je iz njega naredil legendo, Poslednji Mohikanec zvezdo in seks simbol, nato pa so sledili še Čas nežnosti, V imenu očeta, Lova na čarovnice in Boksar, sami super film, kjer je bil več kot super tudi on. Drži, Amerika ima De Nira, Anglija pa Daniela Day-Lewisa, igralskega kameleona, ki iz vsake svoje nove vloge naredi praznik filmske umetnosti. Itak, njegova Rebecca Miller je hčerka proslavljenega dramatika Arthurja Millerja. Vse ostane v familiji, nimaš kaj. Ali kot je nekoč dejal Day-Lewis: “Če ne bi bil igralec, zame na tem planetu ne bi bilo prostora.”

Zmagovalci Oskarjev: Jennifer Lawrence

28.02.2013 ob 00:19

Na leta 1990 rojeno Jennifer Lawrence, ki je letos po zaslugi filma Silver Linings Playbook na vrhu sveta, sem postal prvič pozoren zaradi filma The Burning Plain, kjer je kot za šalo zasenčila Kim Basinger in Charlize Theron. Še boljša je bila seveda v drami A Winter’s Bone, ki ji je prinesla prvo nominacijo za oskarja, nato pa se mi je močno zamerila z otročarijo The Hunger Games, ki jo je spremenila v povsem povprečno hollywoodsko starleto, na katero kakšni resnejši filmi ne morejo več računati. Zakaj točno je šla v ta drek, nimam pojma, ali še bolje, zakaj je dušo prodala za jeben keš, ve samo ona, da je njena kariera res zašla v totalno napačno smer, pa je dokazal tudi film House at the End of the Street, kjer je bila tako zelo zanič, da bi ji morali vzeti oskarja za Silver Linings. Je pa zanimivo, da jo akademija kljub mega uspešnici The Hunger Games tako zelo ljubi in jo spreminja v eno redkih superzvezd, ki ji priznavajo tudi izjemne igralske sposobnosti. To seveda pomeni, da si lahko Jennifer, pred igralsko kariero tudi čirliderka in manekenka, privošči filme za keš in filme za dušo, kar je redek privilegij, zaradi katerega mora od veselja skakati do stropa. In če se še enkrat vrnem k filmu Silver Linings Playbook, v njem je resnično vrhunska, tako zelo, da bi jo oskarja dal sam, če ji ga ne bi dala akdemija. In pozor, letos jo bomo najprej videli v filmu Serena, kjer bo njen soigralec spet Bradley Cooper, če sem malce drzen, pa lahko že zdajle napovem, da bo prav s tem filmom drugo leto spet v igri za oskarja.

Zmagovalci Oskarjev: Christoph Waltz

26.02.2013 ob 20:05

Ker je dve leti nazaj slavil za Tarantinove Neslavne barabe, je prav, da začnem s tekstom, ki sem ga o njem spisal takrat.

Da se je leta 1956 na Dunaju rojeni Christoph Waltz igre učil tudi v newyorški šoli Leeja Strasberga, ne preseneča in se mu seveda več kot pozna. Njegova vloga polkovnika Hansa Lande v Tarantinovih Neslavnih barabah, tega notoričnega in perverzno zagrizenega lovca na Žide, je namreč tudi poosebitev metode, če me vprašate za mnenje. Tako dobre in prepričljive igralske kreacije nisem videl že od sedemdesetih, ko so razturali Pacino, De Niro, Nicholson in Hoffman. Ali če hočete, od petdesetih, ko so bili glavni Brando, Clift in Dean. Waltz je bistvo Tarantinovega filma. Brez njega bi bil Tarantinov film zelo povprečen. On ga drži pokonci, on je njegovo glavno gonilo. Ko sem ga videl v uvodni sceni, ko prikoraka na tisto kmetijo in se pogovarja s tistim nesrečnim kmetom, ki v kleti skriva židovsko familijo, mi je zastal dih. Sploh nisem mogel verjeti, da je lahko tako zelo dober. In da je vse skupaj le igra, le karakter, le film. Waltz, veteran nemško govorečih tv serih in filmov, kjer lahko najdete tudi Komisarja Rexa, je leta 1982 igral tudi Tristana in se tu in tam pojavil v kakšnem angleško govorečem izdelku. Toda do Barab je bil čista neznanka. Popolni anonimec, če hočete naturšček, ki ga sedaj seveda čaka bajna kariera v Hollywoodu. Povsem zasluženo, saj je bil v Barabah zares fenomenalen. Tako zelo, da imam občutek, da bo zmogel tudi druge vloge in da tale oskar za stransko moško vlogo ni bil zadnji. In pozor, njegova mama se je pisala Urbančič, mar to pomeni, da je tudi Slovenec?

No, zdaj ima še enega oskarja, spet za stransko vlogo, spet v Tarantinovem filmu, v mojstrovini Django Unchained, kjer pa ga je za moje pojme vendarle zasenčil Leonardo DiCaprio, ki ga potem kot veste niso niti nominirali. Akademija Waltza očitno obožuje, prav Tarantino pa iz njega vedno znova povleče najboljše kar zmore. V Djangu je sveda fenomenalen, resda ne tako kot v Barabah, a vseeno dovolj, da dokaže, da oskar za Barabe ni bil naključje. Je pa zanimivo, da je med obema Tarantinovima filmoma posnel Zelenega sršena, Vodo za slone, Tri mušketirje in Carnage, kjer resda ni bil slab, toda bil je daleč od Lande in Schultza, kar pomeni, da je zaenkrat zares vrhunski samo pri Tarantinu.

Zmagovalci Oskarjev: Anne Hathaway

26.02.2013 ob 16:36

Leta 1982 rojena Anne Hathaway, letošnja zmagovalka za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Les Miserables, mi je šla na začetku svoje kariere neverjetno na živce. Bila je ena tistih igralk, ki bi jo v vsakem  filmu skozi platno usekal okoli ušes, če bi imel možnost. Le kako bi bilo drugače, ko pa je snemala pizdarije kot so The Princess Diaries, Ella Enchanted, The Princess Diaries 2: Royal Engagement in recimo Becoming Jane. Grozni film, tako zelo, da mi je šla Anne močno na živce tudi v filmih Hudičevka v Pradi, Gora Brokeback in Get Smart. Nisem pa nisem je mogel sprejeti, nisem pa nisem mogel pozabiti njenih skrajno posranih začetkov. In potem je prišel Rachel Getting Married, ki ga je leta 2008 posnel Jonathan Demme, prekleto dober film, kjer je bila vrhunska tudi Anne Hathaway. Potem je prišel še Havoc, presenetljivo dobra kriminalna drama, kjer spet nisem mogel verjeti, da mi Anne ne gre na živce in da je dejansko zelo dobra igralka. Okej, prišla sta tudi Bride Wars in Valentinovo, hud korak nazaj, toda Anne se ni dala in je kmalu posnela tudi prekrasni One Day, ki pa ga je vsaj pri meni pokvarila z Ljubezen in druge droge, v katerem mi je šla spet malce na živce, kar pomeni, da še vedno nisem bil povsem prepričan kaj naj jo dam, če povem po domače. Potem je seveda prišel The Dark Knight Rises, kjer sem se sprva zgražal, da bo prav Anne igrala Catwoman, na koncu pa sem seveda ugotovil, da je prav ona dejansko eden boljših delov filma. No, lani je postala še Fantine v Les Miserables, v najboljšem filmu leta, z najboljšo žensko vlogo daleč na okoli in me do konca prepričala, da ni le tečka iz The Princess Diaries, ampak ena izmed boljpih igralk svoje generacije. Morda mi v svojih naslednjih vlogah ne bo več tako zelo všeč, toda Fantine bo zame večna, Fantine bo vloga, ki jo je zame dvignila med najboljše igralke vseh časov. Magari samo za eno sezono, kaj me briga. Je pa Anne Hathaway, ki v sebi skriva ščepec Audrey Hepburn, igralski talent pobrala po svoji mami Kathleen, ki je, ne boste verjeli, na odru v prvi ameriški turneji mjuzikla Les Miserables prav tako igrala Fantine. Če to ni največje  naključje, potem ne vem kaj je, jebemti. Njen oče je odvetnik, v bajti je živela skupaj z dvema bratoma, kot klinka pa si je želela postati nuna. Itak, njena najljubša igralka je  Judy Garland, njena idolka Meryl Streep, njen glasbeni talent pa je prišeldo izraza že v srednji šoli, ko je  navduševala v raznih predstavah, tudi v Gigi, da ne bo pomote. Sredi prejšnjega desetletja se je zapletla z italijanskim poslovnežem Raffaello Follieri, ki so ga  aretirali zaradi nečednih poslov pri nepremičninah, od lanskega leta pa je poročena z igralcem Adamom Shulmanom. In da ne pozabim, njena nepozabna izvedba pesmi I Dreamed a Dream se je uvrstila celo na Billboardovo lestvico.

Nekoč in danes: Sean Connery

6.10.2012 ob 03:00

Jp, od prvega Bonda je minilo že petdeset let. Pet filmskih desetletij, ki jih je tako ali drugače zaznamoval nepozabni Sean Connery, ki jih danes šteje že 82 in je vse od polomije The League of Extraordinary Gentlemen v zasluženem pokoju. Connery, ta esenca pravega moškega, je ultimativna filmska zvezda, tista prava legenda, ki jih danes ni več veliko. Četudi mu je šel Bond čez čas močno na živce, saj se je hotel dokazati kot resen igralec, ga je prav Bond zaznamoval, določil in spremenil v del pop kulture. Za Nedotakljive je končno dobil tudi oskarja, če sem iskren, pa lahko rečem, da je bil vedno bolj karizma in pojava kot nek zares neverjeten igralec. V filmu Entrapment je pretiraval v starostni razliki s Catherine Zeta Jones, v Maščevalcih je izgledal kot najslabši igralec vseh časov, v The Rocku in First Knightu in tretjem Indiana Jonesu je bil vrhunski, še boljši je bil v Lovu na Rdeči Oktober, Robin in Marian in v Imenu rože, zelo zanimiv, drugačen in poseben pa je bil seveda v Marnie, Meteorju, Women of Straw, Zardozu, Shalaku in recimo v Možu, ki je hotel biti kralj in The Wind and the Lion. Kljub temu, da je bil Bond, je dejansko odigral celo paleto različnih vlog, kar ga vsekakor loči od vseh ostalih igralcev, ki so upodobili Bonda. Je pa škoda, da je zavrnil Gandalfa, saj bi bil po moje odličen.

Nekoč in danes: Ursula Andress

6.10.2012 ob 02:00

Ker Dr. No te dni praznuje petdesetletnico, je prav, da se še enkrat spomnimo Ursule Andress, te kultne evro starlete, ki je pri takratnih šestindvajsetih letih zaigrala Honey Rider in postala del filmske zgodovine. Rojena Švicarka je po Noju zaigrala še v filmih Fun in Acapulco in 4 for Texas, kjer so ji družbo delali Elvis Presley, Frank Sinatra in Dean Martin, pa v filmu She, kjer ji je asisitiral Peter Cushing, pa v komedijah Casino Royale in What’s New Pussycat, ki ju lahko danes štejemo za nekakšno kultno robo, pa v filmu The Southern Star, kjer je bil glavni tudi Orson Welles, pa v italijanskem celovečercu La decima vittima, kjer ji je družbo delal Marcello Mastroianni, pa v filmih, ki jih je režiral John Derek, njen nekdanji mož, pa v pustolovščini Les tribulations d’un Chinois en Chine, kjer je bil v prvi vrsti Jean-Paul Belmondo, pa recimo v vojni drami The Blue Max, kjer je igral tudi James Mason. Vse to v šestdesetih, kjer je bila na vrhu sveta in uspešno kruzala med Hollywoodom ter evropsko produkcijo in postala ena izmed najbolj prepoznavnih in slavnih igralk svoje generacije. Ker so ji manjkale prave igralske sposobnosti, je pač pozirala, že v sedemdesetih pa je bila njena hollywoodska kariera končana in se je morala umakniti le v evropsko produkcijo, kjer pa ji dejansko ni šlo tako slabo. Leta 1981 se je vrnila s filmom Clash of the Titans, kjer je igrala Afrodito, nato pa je pristala v raznih tv serijah in počasi padla v tretjo ligo. Zaenkrat zadnji film je posnela leta 2005, danes jih šteje že šestinsedemdeset, pred Harryjem Hamlinom, s katerim ima tudi sina, pa je ljubimkala tudi z Warrenom Beattyjem, Jeanom-Paulom Belmondom, Deanom Martinom, Seanom Conneryjem, Ryanom O’Nealom, Jamesom Deanom in Marlonom Brandom.

Dolph Lundgren overdose

30.08.2012 ob 01:03

Ko rečem Dolph Lundgren, moram seveda nujno reči tudi Ivan Drago in iz svojega ranega otroštva privleči četrtega Rockyja, kjer se je prav Lundgren boril proti Sylvestru Stalloneu in mu sredi Rusije zadal nekaj najbolj fatalnih udarcev v karieri. Da sem ga sovražil tudi zato, ker je pred tem v ringu ubil Carla Weathersa, seveda ni treba posebej poudarjati. Jp, Lundgren je bil top baraba moje rane mladosti, ultimativni mišičnjak, ki bi mu skupaj z Rockyjem skozi ekran razbil betico, če bi šlo. Četudi je po Rockyju igral He-Mana in The Punisherja, je bil zame še vedno kurčevi Ivan Drago, najbolj kul baraba vseh časov, ki je enovrstičnice: “If he dies, he dies,” in: “I must break you,” izgovarjal tako hladnokrvno, da je zabolelo še mene. Da mu barabe ležijo bolje od junakov, je odlično pokazal še v Univerzalnem vojaku in Obračunu v kitajski četrti, kjer se je pretepal z Vam Dammeom in Brandonom Leejem, pa tudi v Johnnyju Mnemonicu, ki je bil vse do Stalloneovih Plačancev, če se ne motim, njegov zadnji pravi kino film, kar pomeni, da je po sila obetavnem začetku padel daleč nazaj.

Je pa Lundgren, sicer dvakratni evropski prvak v karateju in diplomirani kemik ter inženir, ki je sicer debitiral v bondiadi Od tarče do smrti in jih danes šteje že 55, v osemdesetih dvigoval prah tudi zavoljo intimne zveze z Grace Jones, ki ga je sprva najela za svojega telesnega stražarja. Da ni bil nikoli kaj prida igralec, je jasno, da je bil lesen še bolj kot Keanu Reeves, prav tako, da je premogel igralski razpon Van Dammea in Seagala, pa vemo vsi, ki smo videli kak njegov akcioner, toda imel je karizmo in prezenco, s katero je več kot uspešno zvozil svoje vloge, kariero raztegnil vse do danes, ko spet razturava v drugem delu Plačancev in svoje filme tu in tam tudi režira, kar lahko recimo preverite v zelo solidnem The Mechaniku iz leta 2005. Je pa škoda, da ni bil malo bolj pazljiv pri izbiri filmov, saj bi lahko ujel status, ki sta ga nekoč uživala Van Damme in Seagal. Razen Univerzalnega vojaka namreč nikoli ni posnel pravega hita, kar pomeni, da je bil tudi v svojih najboljših časih le B liga. Resda celebrity, a nikoli dovolj bankabilna zvezda, da bi mu dali dovolj velik budžet in iz njega skušali narediti novega Stallonea in Schwarzeneggerja.

Pa gremo na overdose, na tri njegove filme, ki sem jih videl v istem dnevu. Na Red Scorpiona in Dark Angela, ki sta iz njega poleg The Punisherja naredila dežurnega akcijskega junaka, in na Silent Trigger, tipični B pofl, ki mu je počasi uničil kariero in ga pahnil na video tržišče.

RED SCORPION (1988)

Dolph Lundgren je tako kot v Rockyju 4, ki ga je posnel tri leta pred Rdečim škorpijonom, spet Rus, tokrat KGB specialec Nikolai Rachenko, ki ga najprej zajebejo Rusi, nato Afričani, potem celo Kubanci, da o ameriškem novinarju, ki ga igra M. Emmet Walsh, niti ne začenjam govoriti. Jp, Lundgren v tem filmu, v tej skulirani reciklaži Ramba 3, res nima sreče, pa še škorpijon ga ugrizne v vrat preden končno pride v roke prijaznemu bušmanu, ki ga spravi skupaj in poskrbi za nekaj najboljših in najbolj zabavnih sekvenc celega filma. Drži, Lundgren je bil v Rdečem škorpijonu, ki ga ja režiral Joseph Zito, tudi avtor filmov Missing in Action in Invasion USA s Chuckom Norrisom, še najbližje statusu pravega akcijskega junaka, zato je res škoda, da je imel film hude težave z distribucijo in produkcijo in ni uspel ujeti prave publike, ki bi iz Lundgrena naredila prvo ligo. Četudi je Rdeči skorpijon, kjer ne bom nikoli pozabil prizora z iglami, z današnjega vidika precej poceni akcioner, ima zame močno nostalgijo in ultimativno old scholl razfukancijo, ki so jo znali na tak prvinski način delati samo v osemdesetih. Pa tudi nekaj Red Heata z Arnijem je notri, ali še bolje, Lundgren se gre mešanico Ramba in Ivana Danka, kar sploh ni slabo, ampak dobra finta, ki ga igralsko vendarle dviga nad hladnokrvno mašino, ki jo je igral v Rockyju. Plus Brion James v vlogi ene izmed ruskih barab.

Ocena: 7/10

DARK ANGEL (1990)

Dolph Lundgren, ki je tako kot v The Punisherju, ki ga je posnel pred Dark Angelom, znanim tudi kot I Come In Peace, spet temnolasec, tokrat prvič v karieri igra dokaj normalen filmski lik. Detektiva Jacka Cainea, ki ni le razfukaški biceps, ampak tudi model, ki mora govoriti in navsezadnje pokazati nekaj solidnih igralskih sposobnosti, ki jih v prejšnjih filmih od njega niso potrebovali. Je pa zgodba o divjem nezemljanu (Matthias Hues), ki pravi, da prihaja v miru, v resnici pa ljudi pobija z overdoseom, ki ga svojim žrtvam v prsi vbrizga s posebno ubijalsko žico, dejansko bleda reciklaža prvega Terminatorja, ki ima tudi prijaznega nezemljana (Jay Bilas), ki Lundgrenu pred smrtjo zabiča, da mora za vsako ceno ustaviti zlobneža. Kul film, kljub temu, da mu manjka dosti kvalitete. Ena taka frajerska scifi akcijska zajebancija, ki jo je dobro videti tudi danes. In še ena moja Lundgren nostalgija, sicer pa delo Craiga R. Baxleyja, zelo znanega kaskaderja, dublerja in stunt coordinatorja, ki je režiral tudi filma Stone Cold in Action Jackson. In tu je tudi kultna enovrstičnica, ki jo na nezemljanov: “I come in peace,” rukne Lundgren, ki uživaško sikne: “But you go in pieces, asshole.” Drži, tudi Lundgren je imel v svojih zgodnjih filmih nekaj nepozabnih stavkov in for po vzoru Schwarzeneggeerja in Stallonea, kar ga je dvignilo nad Seagala in Van Dammea, ki si imidža na tak način nista znala izdelati. Prav zato je škoda, da ni trajal dlje in da ni po Univerzalnem vojaku, ki ga je res dvignil nad oblake, ujel boljših filmov, ki bi si jih nedvomno zaslužil. In jasno, Dark Angel je bil film, zaradi katerega sem se nekaj časa bal tudi cdjev. Le kdo se jih ne bi, jebemti.

Ocena: 6/10

SILENT TRIGGER (1996)

Eto, s takimi filmi si je Dolph Lundgren uničil kariero. Z neko fiksno idejo, da ni dovolj, če se samo pretepa in strelja. Četudi bi to moral vedeti že pri filmu Cover Up, ki ga je posnel pred Univerzalnim vojakom in je bil tako zelo dolgočasen, da so ob njem zaspali tudi njegovi največji fani, je še naprej fural to nepotrebno špuro in filme, kjer je hotel tudi igrati. Ali še bolje, filme, s katerimi se je močno oddaljih od akcijskega junaka iz začetka svoje kariere, kjer je bil seveda daleč najbolj kul. Ni panike, če mišičnjak tudi malo igra, panika je, če to počne v slabem, razvlečenem in dolgočasnem filmu, ki gledalca mori tudi s predolgimi in nezanimivimi sekvencami v istem prostoru oz. isti situaciji, ki ni dovolj napeta, da bi ohranila zanimanje. Kaj vem, morda taki filmi niti niso bili Lundgrenova želja in jih je pač pograbil, če je sploh še hotel delati, toda to se mi zdi vendarle malo verjetno, saj slava Univerzalnega vojaka ni bila tako daleč nazaj, v kinu pa je imel le nekaj mesecev prej še Johnnyja Mnemonica, kar pomeni, da še ni padel v čisto B ligo. Očitno res ni imel sreče pri izbiri filmov, pa še prepričan je bil, da mu bo Russell Mulcahy, režiser Highlanderja in Ricocheta, vendarle dal boljši izdelek, ne pa neke povprečne zgodbe o plačanem morilcu, ki ne izvrši zadnje naloge in se zameri svojim nadrejenim. In pazi to, skoraj ves film se odvije v nekem skladišču, kjer se Lundgren spet sreča s svojo partnerko Clegg (Gina Bellman, zvezda izjemno zabavne serije Coupling) in mora shendlati še dva tečna varnostnika, vmes pa nam v flashbackih kažejo še površno dogajanje za nazaj. Slab film, kjer pa ima Lundgren srečo, da ob njem igra Bellmanova, ki je tako zelo lesena, uvela in zanič, da on ob njej deluje kot Dustin Hoffman.

Ocena: 3/10

Grossmann 2012: Slobodan Šijan

18.07.2012 ob 13:24

Drži, na letošnji Grossmannov festival je prišel tudi Slobodan Šijan, za moje poje eden najboljših jugoslovanskih režiserjev vseh časov in avtor tako zelo dobrih filmov, da je lahko nerodno tudi Emirju Kusturici. Četudi je Kusturica bolj prepoznaven, ni nikoli posnel tako zelo dobrih filmov kot so Ko to tamo peva, Maratonci trče počasni krug in Davitelj protiv davitelja, mojstrsko črno komedijo, ki jo uvrščam v sam vrh najboljših jugo filmov vseh časov.

Je pa zanimivo, da je Šijan tak velik fan ameriškega vesterna, še posebej filmov Johna Forda in Howarda Hawksa, kar se je lepo videlo tudi pri Ko to tamo peva, tej prelomni jugo klasiki, ki je postala tudi eden izmed najbolj znanih in najbolj gledanih filmov v bivši Jugoslaviji. In če smo že primerjavah, njegovi Maratonci so enkratno povohali farso po vzoru Blakea Edwardsa, Richarda Lesterja in tako imenovanih Ealing komedij, Davitelj pa je bil seveda bizaren in ekscesen poklon filmu The Boston Strangler Richarda Fleischerja.

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj mu ni uspel prodor na ameriški trg oz. zakaj je začel po fenomenalnih osemdesetih filme snemati tako zelo poredko, da so ga gledalci skorajda pozabili.

In ko smo že pri gostih iz bivše Juge, danes je v Ljutomer prikorakal tudi Goran Markovič, ki me je navdušil s filmi Turneja in Urnebesna tragedija, najbolj znan pa je seveda zaradi filmčka Tito i ja iz leta 1992, ki je resda dober, a po moje vseeno zaostaja za Turnejo in Tragedijo.

To je on, Jason Momoa

12.04.2012 ob 23:36

Ko pride do seksi tipov, pri meni ni blefiranja in sem strog do amena. Če nisi Antonio Banderas, te pač ni, jebat ga. Pri meni ni raznih pajacev kot so Colin Firth, Jude Law, Clive Owen in Michael Fassbender, pri meni šteje samo resnično skuliran in jebeno frajerski dedec, pri katerem ni dileme. In tak je zdaj Jason Momoa, novi Conan in Khal Drogo iz Igre prestolov, ki ga letos čaka še film s Sylvestrom Stalloneom v režiji Walterja Hilla. In leta 1979 na Havajih rojeni Momoa, ki je kariero začel v Baywatchu in zdaj hodi z igralko Liso Bonet, ki mu je rodila dva otroka, je tip v pravem pomenu besede. Je tako zelo kul in karizmatičen, da se okoli njega na sto kilometrov ne vidi nikogar. Po Baywatchu mu je šlo dobro v seriji Stargate: Atlantis, kjer je igral Ronona Dexa, lansko leto pa je, kot sem že povedal, zadel terno s Conanom in Igro prestolov. Je pa zanimivo, da ima Momoa, ta naslednik Dwaynea Johnsona, tudi svojo produkcijsko hišo in da si želi postati še režiser, kar od njega na prvi pogled seveda ne bi pričakoval. Sta pa z Bonetovo zanimiv par, saj je ona visoka 157 centi, on pa skoraj dva metra. Dedec pač, visok, temen, neobrit in dolgolas. Tak kot seksi tip mora biti. Vse ostalo je blef, tolažba, približek in nadomestek.

Zmagovalci Oskarjev: Meryl Streep

15.03.2012 ob 03:49

Le kaj zapisati o tako veliki, legendarni in znani igralki kot je Meryl Streep. Nimam pojma. Vse kar mi pride na pamet je trapasto in nevredno njenega rezimeja. Tako vrhunska je, da je začela iti na živce. Pa vsestranska, inteligentna in vedno znova tako zelo prepričljiva, da gledalec komaj drži dih. Starejša kot je, boljša je. Pa tako veliko odličnih filmov ima za pasom, da se zdi, da gre za več različnih igralk. The Deer Hunter, Kramer vs. Kramer, The French Lieutenant’s Woman, Sophie’s Choice, Out of Africa, Postcards From the Edge, The River Wild, The Bridges od Madison County, Marvin’s Room, Silkwood, A Cry in the Dark, Ironweed, Heartburn, Defending Your Life, Lions For Lambs, Mamma Mia, Doubt in seveda The Iron Lady, so filmi, kjer Streepova nima konkurence. Kjer je tako zelo dobra, da je ne povohajo niti Kathy Bates, Jessica Lange in Glenn Close. Streepova je poslednji ostanek igralskih mojstric kot sta bili recimo Bette Davis in Katherine Hepburn. Je pa zanimivo, da jo je Davisova hvalila, Hepburnova pa je ni nikoli jemala preveč resno. Zanjo ni bila nič posebnega, pa četudi je edina, ki jo je posekala po številu nominacij za oskarja. Če rečem, da je ta leta 1949 rojena igralska diva najboljša igralka vseh časov, ne zgrešim kaj dosti. Če hočeš Merly Streep, vse kar lahko dobiš pa sta Kathy Bates in Glenn Close, počakaj. Mi je pa žal, da je zavrnila vloge v filmih Sweet Dreams, Elizabeth in Remains of the Day, saj bi bila vrhunska, morda celo bolj kot Jessica Lange, Cate Blanchett in Emma Thompson. Meryl Streep, ta velika dama filmske umetnosti, nekoč zaročena z igralcem Johnom Cazaleom, ki je bil njena fatalna ljubezen, je acting royalty. Mama štirih otrok, ki se je borila za vlogo v Eviti in rekla: “If Madonna gets it, I’ll rip her throat out!” Ena izmed mojih najboljših in najljubših igralk vseh časov, ki je razturala tudi v mini seriji Angels in America. In igralka, brez katere bi bil Hollywood zadnjih trideset let mrtev. Jp, ko bo umrla, bo umrl tudi film, saj ji ne nobena druga igralka ne bo prišla niti do kolen.

Zmagovalci Oskarjev: Christopher Plummer

4.03.2012 ob 07:24

Morda se motim, toda vedno se mi je zdelo, da Christopher Plummer nikoli ni postal zares velika zvezda kot recimo nekateri drugi igralci njegove generacije. Četudi je bil odličen v praktično vseh vlogah, ki jih je dobil v roke, nekako ni odletel v prvo ligo. Kaj vem, morda je bil predober igralec, da bi ga zanimala slava. Morda pa so ga vedno znova zasenčili drugi, recimo Laurence Olivier in Richard Burton, če omenim dva, iz katerih bi najlažje sestavil Plummerja. V tem kontekstu me je spominjal na Oliverja Reeda, ki je bil prav tako super glumac, a vedno nekoliko za svojo konkurenco kar se popularnosti tiče. No ja, ima pa Plummer za pasom vendarle legendarno uspešnico Moje pesmi moje sanje, po kateri je verjetno najbolj znan povprečnemu gledalcu. Ko rečeš Plummer, vsak najprej pomisli na kapetana Von Trappa, ki je šmiral z Julie Andrews, pa morda še na The Fall of the Roman Empire in pogojno še na The Night of the Generals, Battle of Britain, Inside Daisy Clover in recimo Aces High, če končam z njegovimi zgodnjimi vlogami. Kot sem že dejal, Plummer v mladih letih sploh ni bil neka huda zvezda, je pa zato ostal v igri tudi v zrelih in še posebej v starejših letih, kjer je nanizal cel kup izvrstnih vlog, ki so mu na koncu prinesle tudi težko pričakovanega oskarja, kjer je zdaj pri 82-ih za Beginnerse najstarejši oskarjevec v zgodovini. Če pogledate njegovo pestro filmografijo od konca sedemdesetih dalje, ne morete zgrešiti filmov kot so Murder by Decree, Hanover Street, Somewhere in Time, Eyewitness in Ordeal by Innocence, če čekirate filme od devetdesetih dalje, pa boste našli tudi Star Trek VI, Malcolm X, Wolf, Dolores Claiborne, Twelve Monkeys, The Insider, Dracula 2000, A Beautiful Mind, Must Love Dogs, National Treasure, Cold Creek Manor, Syriana, Inside Man, The New World, The Lake House, The Girl With the Dragon Tattoo in seveda The Last Station, za katerega je snel nominacijo. Torej sami znani in uspešni filmi, ki brez njega ne morejo. Jp, Plummer, sicer rojen v Kanadi in z dobro kariero tudi na odru in televiziji, je eden tistih veteranov, ki mu Hollywood pod nogami leži tudi na stara leta oz. mu bo ležal vse do smrti in dokler se mu bo dalo nastopati pred kamero. Nekaterim to rata, drugim ne. Plummerju, očetu zanimive in dobre igralke Amande Plummer (Pulp Fiction, The Fisher King), je ratalo na polno, morda celo najbolj od vseh igralcev njegove generacije, ki sicer vloge dobivajo, a ne v tako znanih in aktualnih filmih kot on. Zdaj je končno superstar, možakar, ki uživa globoko spoštovanje filmske srenje. Tudi sam ga cenim, vedno mi je bil zelo dober igralec, tak eleganten, prepričljiv in karizmatičen možakar, ki ga je super gledati na filmu. In da ne pozabim, je bil na kreku, da je zavrnil Gandalfa v Gospodarju prstanov? In hej, se motim, če se čudim, da ni nikoli igral vampirja? Po moje bi bil odličen grof Dracula.

Zmagovalci Oskarjev: Octavia Spencer

29.02.2012 ob 01:06

Po moje ne bo čisto nič narobe, če odkrito priznam, da se leta 1972 rojene Octavie Spencer, ki je v nedeljo pometla s konkurenco v kategoriji za najboljšo stransko vlogo, ne spomnim iz nobenega drugega filma. To je pravzaprav čudno, saj je pred The Helpom, ki jo je dvignil med najbolj aktualne temnopolte igralke generacije, nastopila v filmih A Time To Kill, Spider-Man, Coach Carter, Bad Santa, Never Been Kissed, Big Momma’s House, Halloween II in recimo Seven Pounds. Resda v mini vlogicah, pa vendar dovolj opazno, da je ne bi smel zgrešiti. Ne bom rekel, da je nisem poznal in da sem jo v The Helpu videl prvič, toda obraza nisem znal povezati z imenom, pa tudi njene tv vlogice v Ugly Betty, CSI, The Big Bang Theory, NYPD Blue, ER in Dharma & Greg so šle mimo mene. Je pa zanimivo, da je bila njena mama v resnici služkinja, se pravi, da je svojo Minny v The Helpu verjetno tako zelo prepričljivo odigrala tudi po zaslugi lastnih spominov iz otroštva. Octavia je zdaj na vrhu, kjer jo čakajo dobre vloge v dobrih filmih. Če bo pametna in če bo imela srečno roko pri izbiri, lahko traja dolgo, saj ima tisti prikupni faktor, ki je tako zelo všeč gledalcem. Tisto zabavno in simpatično noto, ki jo gledalci pri zvezdah, ki niso ravno tipične lepotice, obožujejo.

Zmagovalci Oskarjev: Jean Dujardin

28.02.2012 ob 08:33

Leta 1972 rojeni Jean Dujardin, zdaj prvi francoski igralec z oskarjem, je na domačem terenu že dolgo časa velika zvezda. Pri nas smo ga, če se ne motim, videli v stupidnih komedijah Brice de Nice in Les Dalton, v Franciji pa si je popularnost že v devetdesetih pridobil s svojo komično kabare točko, kasneje s tv serijo Un gars, une fille, nato pa še s filmom OSS 117: Cairo, Nest of Spies, kjer je igral seksističnega tajnega agenta Huberta Bonisseurja de La Batha, ki je v Franciji seveda kultna roba. Zanimiv možakar, francoski George Clooney, kot mu radi rečejo domačini, a vendarle ne nek posebej dober igralec, od katerega bi po The Artistu pričakoval presežke. The Artist je bil pač odlična prilika za raztur. Vloga njegovega življenja, ki ga bo morda pripeljala tudi do Hollywooda, kjer pa po moje ne bo držal dolgo. Pa tudi malo Roberta Benignija je v njem, če prav pomislim. Oba sta iz Evrope, oba sta pobrala oskarja, oba znata pokati frise. Dujardin, ki mu je ravno doma ušla nagrada za najboljšega igralca, kar je precej ironično, je ta hip na vrhu sveta, je novi up francoskega filma in superzvezdnik, ki si bo lahko nekaj časa po mili volji izbiral nove projekte.

Portret Lucille Ball (na željo moje Tinke)

11.08.2011 ob 12:00

Jp, Lucille Ball (1911-1989) je bila poosebitev televizije. Brez nje televizije kot jo poznamo danes, ne bi bilo. Če rečem, da si je Balllova  izmislila televizijo, ne zgrešim kaj dosti, ali bolje rečeno, brez Ballove ne bi nihče gledal televizije. Njen sitcom I Love Lucy, ki so ga vrteli med leti 1951 in 1957, je bil namreč razlog, da so začeli ljudje namesto kina raje gledati televizijo. In Ballova je bila zares velika zvezda, prava ikona ameriške zabavne industrije, ki je nato furala še sitcome The Lucy-Desi Comedy Hour, The Lucy Show, Here’s Lucy in Life With Lucy. Noben resda ni ponovil uspeha prelomne serije I Love Lucy, toda vsi so bili dovolj dobri za rejtinge, da je Ballova ostala v sedlu. Vsi razen Life With Lucy, ki je neslavno že po eni sezoni propadel sredi osemdesetih.

"The secret of staying young is to live honestly, eat slowly, and lie about your age."

In pozor, Ballova je kariero začela že v tridesetih, ko je postala kraljica B robe, pravo slavo pa ji je seveda prinesla legendarna tv serija, kjer je igral tudi njen takratni mož Desi Arnaz. Lucy in Desi, kultni imeni šovbiznisa, ki v spominu številnih gledalcev veličastno in s polno mero zabavne nostalgije odzvanjata še danes. Lucille Ball, ki bi 6. avgusta praznovala 100 let, je bila resnično prva dama televizije, ki je snela kar trinajst nominacij za emmyja in štirikrat tudi slavila. Vedno zabavna in simpatična komedijantka, ki je v smeh spravljala cele generacije gledalcev in kar je zelo zanimivo, ki v smeh spravlja tudi današnjo mladino, ki posega po njenih starih črnobelih šovih. In hej, lahko bi ji rekel tudi Oprah pred Oprah, če raztegnem kontekst in navržem podatek, da je bila prva ženska v zgodovini, ki je imela v lasti svoj filmski studio.

"Once in his life, every man is entitled to fall madly in love with a gorgeous redhead."

Ballova, ki se je komičnih fint učila pri samem Busterju Keatonu, se je po ločitvi od Arnaza, ki mu je rodila sina in hčerkico, poročila z Garyjem Mortonom, s katerim je ostala vse do svoje smrti. Četudi je po uspehu serije I Love Lucy še vedno tu in tam zaigrala na velikem platnu, ni dosegla kakšnega večjega uspeha, ali še bolje, niti ga ni rabila, niti ga ni hotela, zato se je vedno znova vračala na televizijo. Mali ekran je bil njen dom, tam se je počutila zares odlično. Bila je kraljica tvja in zvezda verjetno najbolj popularne serije vseh časov. Vloga naivne in ambiciozne junakinje Lucy Ricardo, ki jo matra prevelika domišljija in ki se vedno znova spravi v cel kup nevšečnosti, ji je bila pisana na kožo. V kaki drugi vlogi si je sploh ne znam predstavljati. Za vedno bo le Lucy, eden izmed najbolj znanih in kultnih likov v zgodovini ameriške televizije.

"A man who correctly guesses a woman's age may be smart, but he's not very bright."