V filmu Estrellita sin očetu potoži, da je videl mamo, ki je jokala. “Ne skrbi, ženske pač jokajo,” mu pojasni oče in debata je končana.

Estrellita nam hoče torej reči, da moški ženske solze jemljejo z rezervo. Kot del vsakdana. Kot del, ki je pač značilen za nežnejši spol in skoraj nikoli ne pokaže prave slike.

Morda so ženske solze včasih res zaigrane, res le del igre, kjer ženska na tak način zaigra na čustva fanta in ga s tem celo izsiljuje. Toda velikokrat so tudi iskrene in resnične. Moški, ki svojo žensko pozna v dno duše, tako mora obvladati tudi različne vrste njenih solz. Ugotoviti mora katere so iskene, katere pa pridejo le za imidž. Le zavoljo dejstva, da ženske pač jokajo.

Pravijo, da so solze zdrave, saj skoznje izteče bolečina, kar pomeni, da jih ni dobro zadrževati v sebi. Toda problem je, če se to dogaja prevečkrat. Če tečejo le za šalo. Tudi takrat,  ko jim ne bi bilo treba. In takrat jok izgubi pomen in vrednost, saj se zgodi prevečkrat in nima več terapevtskega učinka.

Mnogi jokajo, ko so sami. Ko najdejo trenutek zase. Toda jok v družbi je boljši. Še posebej, če ti partner solzice potem poliže in s tabo deli nekaj bolečine.

No ja, v filmu Cry Baby so nam povedali, da je jokanje hudo seksi, toda resnica je drugačna. V resnici je jok nekaj žalostnega. Nekaj, kar izraža močna čustva. Pa četudi jokaš od sreče.

Jokajo tudi moški, le da tega nočejo priznati.  Resda ne toliko kot ženske, pa vendar toliko kot je treba. In takrat, ko jim je res hudo.

Prav nikoli pa ne bom razumel joka po seksu. Joka po orgazmu. To pa je resnično čista domena ženskega spola.

Moja punca je nežno bitje. Vse dokler ne pride do stiskanja mozoljev in črnih pik na mojem telesu. Recimo na mojem hrbtu, ki se ga vedno loti kot zajeban psihopat. Kot Jason Voorhees iz serije Friday the 13th, ali kot Michael Myers iz Noči čarovnic. Bolj ko me boli, bolj je nora in uživaška. Bolj ko kričim, bolj divja postaja. Pred njo ni varen noben mozolj. Tudi tisti, ki ga še ni. In tisti, ki se mu že iz letala vidi, da ne bo počil, saj šele nastaja. In ko javkam, cvilim in jo prosim za milost, postane še bolj nesramna, kar pomeni, da začne še bolj stiskati. Tako zelo, da se mi stemni pred očmi in da se počutim kot v peklu. Kot v kakem romanu Mariza De Sadea. In moja punca je kar se mojih mozoljev tiče Markiza De Sade, brezkompromisna domina, ki hoče do konca in ki noče razumeti, da me boli. Da sem pička. Da sem kot majhen otrok, ki se je pičil v mezinec.

Da bi ji vrnil seveda niti ne pomislim, saj vem, da bi mi ona potem vrnila še stokrat bolj.

“Pozdravljen, sem David Southwell in rad bi se ti zahvalil za odlično kritiko moje knjige Dosjeji zarot in za inovativno kritiko filma National Treasure,” se je v angleškem jeziku glasila elektronska pošta, ki sem jo dobil na svoj domači naslov. Sprva sem bil prepričan, da gre za šalo in potegavščino kakšnega navihanega prijatelja, potem pa se je izkazalo, da mi je pisal pravi David Southwell, svetovno znani pisatelj, urednik, novinar, tv voditelj, strokovnjak za odkrivanje organiziranega kriminala in mojster številnih teorij zarot, ki v domači Angliji uživa hudo kontroverzen sloves. Leta 2003 je The Sunday Times o njem napisal sila odmeven članek in ga povezal celo z angleško obveščevalno službo MI5.

Glavni problem mojega nezaupanja je bil seveda v dejstvu, da sem ocene za Dosjeje zarot in National Treasure spisal v slovenščini, David pa je Anglež, ki slovensko zagotovo ne zna. Potem se je izkazalo, da ima prijatelja, ki se spozna na jezike in da je moj tekst pač našel povsem po naključju na moji spletni strani. Dodaten problem je predstavljal njegov podpis, ki se je glasil le David.

Who the fuck is David in zakaj za vraga mi sploh piše ter hvali moje pisanje? Ko sem mu odpisal, da ga ne razumem najbolje in da ne vem točno zakaj se gre, sem dobil drugo pismo in padel na rit. Tako je, pisal mi je pravi David Southwell, avtor knjige Dosjeji zarot, ki jo imam doma na polici. Ko sem prišel k sebi zaradi resnično neverjetnega naključja, ki je izgledalo kot ena velika zarota, sem napisal novo pismo in začel zelo lepo ter globoko prijateljstvo.

Zdaj si piševa skoraj vsak teden, ugotavljava, da imava veliko skupnega in čakava na trenutek, ko se bova srečala v živo. Po pošti mi je poslal svojo novo knjigo Secrets & Lies in vanjo napisal posvetilo: “To my friend Iztok. As a man of truth and great courage, I hope you enjoy this book,” na svojo spletno stran pa je zapisal nekaj mojih mislih in mi naredil reklamo za glasbeni album.

Ker se je zmotil in napisal, da prihajam s Hrvaške, mi je dolžan eno turo po Londonu.

Jasno, ko so z njim malo pred časom v Vikend magazinu naredili intervju, je novinarki omenil najino prijateljstvo, toda naših medijev to ni zanimalo, saj so se posvetili le teorijam zarot.

Pa naj še kdo reče, da internet ni čudež.

Da ne pozabim, zdaj tudi meni sledijo vse mogoče tajne službe in čakajo, da se zagovorim in izdam kak zaupen podatek o svojemu angleškemu prijatelju.

Kot veste je zadnje čase čedalje več takšnih in drugačnih lepotnih izborov, kamor se prijavlja čedalje več takšnih in drugačnih deklet. Vsaka vas ima svojo miss, vsaka prireditev ima svojo kraljico. Kaj vem, morda nekoč dobimo tudi Miss stranišča v drugem nadstropju, ali Miss sedme tlakovane kocke na Trubarjevi ulici. Ali pa Miss koncerta Damjana Murka. In recimo Miss, ki gleda serijo Rebelde.

Preveč je teh izborov in preveč je teh deklet, ki se nanje prijavijo. In prav vsa želijo ujeti pet minut slave. Prav vsa si želijo zmage in upajo, da jih bo opazil kak fotograf ali kak premožen kreten, ki jim bo obljubil nebesa. Punce so čudna bitja. Po eni strani se borijo za svoje pravice in se ne pustijo zajebavati, po drugi strani pa se tako zelo rade spremenijo v številko v kopalkah in vse stavijo samo na svoje čare.

Ali kot je rekla Alma iz Bara: “Sedaj mi ne bo treba več nositi pladnja.”

Hm če je to uspeh potem pa res ne vem kam gre ta svet in kaj so vse te punce dobile v glavo preden so se prijavile na kakšnega izmed vseh teh izborov. Po svoje jih razumem, saj ne more biti vsaka odvetnica in zdravnica, toda lepo vas prosim, zakaj si vsaka želi pozornost vzbuditi na tako trapast način.

Okej, ne rečem za Miss Slovenije, Miss Universe in recimo Miss Hawaiian Tropic. To je dobra promocija za punco, ki si pač želi take promocije. Toda vsi ostali izbori so naravnost bedni in dekletu v končni fazi le škodijo. Organizator jih skupaj nabere le zato, da ima moško publiko in da se nekaj dogaja, uboga dekleta pa nimajo pojma, da so tam samo zato, da se bodo nad njihovimi oblinami slinili trapasti moški.

Pred leti sem bil član žirije dveh popolnoma različnih lepotnih tekmovanj. Prvo je bil izbor za Miss Hawaiian Tropic, kjer je v finale prišla Nataša Krajcn, ki je potem postala tudi Miss Slovenije, drugo pa je bil izbor za neko lokalno Miss gasilske veselice, kjer so dekleta komaj prepričali, da so šla na oder in da so se oblekla v kopalke. Organizator jim je celo grozil, da ne bodo dobila honorarja in da bo z njimi poračunal na zelo grd način, če ga bodo zajebale.

Prav ste prebrali, dekleta za takšne male izbore dobijo honorar, saj se drugače ne bi šle nastavljat. Toda bojim se, da nekatera niti tega ne vedo, da jim honorar pripada in da res upajo, da bodo prav zaradi tretjega mesta na izboru za Miss pizde materen vstopila v svet slavnih ter bogatih in postale nova Nina Osenar.

Ker se blogerska akcija o Titu bliža koncu, je prav da se od njega za letos poslovim na prav poseben način. V spomin sem priklical svoj obisk Brijonov. Njegove poletne rezidence, kjer je med drugim uživala tudi Sophia Loren. Bilo je nepozabno in za trenutek sem se počutil kot njegov posebni gost. Kot kak superzvezdnik, ki ga bo Tito okoli vozil s svojim legendarnim črnim avtomobilom, mu razkazal živalski vrt in ga povabil v najbolj prestižne sobane svojega hotela. Resnica je bila žal drugačna. Ko sem se tistega znamenitega avtomobila le dotaknil, me je divje ozmerjal oskrbnik in mi pojasnil, da je to huda roba, ki jo lahko uniči že moj prstni odtis. Da se sicer lahko usedem na zadnji sedež, toda le če bom plačal zajetno vsoto kun.

Užaljeno sem rekel, ne, hvala, in komaj ujel priložnost za eno samo fotografijo tega skuliranega avta. Oskrbnik mi je šel pošteno na živce in komaj sem čakal, da bi ga zatožil Titu, ki pa ga seveda ni bilo doma. Potem sem odvihral v spominsko sobo, ki jo krasijo fotke znanih oseb. Fotografije Titovih prijateljev, ki si jih je nabral skozi leta. Od Fidela Castra do Kirka Douglasa. Vse je tam. Čisto vse. In človek se počuti kot da bi stopil na Hollywood Walk of Fame. Prava nostalgija, ki ji ne boste našli para. In potem se je zgodilo. Velik trenutek. Trenutek, ki ga ne bom pozabil do konca življenja. Zagledal sem velikansko Titovo sliko. Skorajda v naravni velikosti je stal pred mano in me gledal. Celo roko mi je dvignil v pozdrav. Kot da je tam samo zame. Počutil sem se kot Kirk, ali še bolje, kot Fidel.

Tudi jaz sem roko stisnil v pozdrav in mu povedal, da njegove Jugoslavije ni več. Da je šla k vragu in da nihče več ne upošteva bratstva in edinstva. Bil sem zelo presenečen, da je vse to že vedel. Da je pravzaprav vedel čisto vse, kar se je zgodilo po njegovi smrti. In da ga zelo skrbi prav prihodnost Slovenije. Od vseh republik mu je bila namreč najbolj pri srcu, pa četudi tega ni smel nikoli zares pokazati.

Dragi moji, Tito nas gleda. Pazimo, kako se obnašamo.

www.emka.si/tito

DEBELI JACK IN DOLGI JIM

Z gospodom Jelinčičem sem doslej usekal že kar nekaj intervjujev. Najprej na radiu, potem v Novem tedniku, nato še v Direktu. Ni mi bilo dovolj, hotel sem ga še enkrat. Čisto samega in brez dlake na jeziku. Takega, kot je tudi v uvodni pesmi mojega glasbenega prvenca. In takega, da mu ni para, ko je treba povedati tisto, kar ne upa nihče drug. Na Piramidi so ga cenzurirali, tukajle pri meni pa ga ne bojo. Če zmaga, bo Slovenija končno država z jajci.

Začniva v vašem stilu, se pravi, začniva provokativno in brez dlake na jeziku. Na hitro mi naštejte vse vaše afere in škandalčke ter povejte, zakaj jih je tako veliko?

Na hitro je to nemogoče, ker jih je toliko, vsaj po mnenju nekaterih. Veliko pa jih je zato, ker imajo nekateri veliko za povedati, splošno znano dejstvo pa je, da se prah dviga za dobrim konjem.

Boste postali novi predsednik Slovenije?

Ja, če bom imel tudi vaš glas. Mislim, da mi manjka samo še ta.

Se vam ne zdi, da vas bo kot za šalo premagal Lojze Peterle?

Pravzaprav bi bilo to nevarno, če mu bo pri tem pomagal Haider, kateremu se je Peterle tako klanjal v začetku devetdesetih let.

Ko gledam vaše televizijske nastope, dobim občutek, da bi radi postali Jerry Springer slovenske politike. Se motim?

Ja, motite se. Jaz namreč svojega priimka ne zatajim, pa tudi slovensko bi govoril. Navkljub vsemu.

Z misico Manco Zver sta zagnala pravo gonjo proti pedofilom. Sta že ujela kakšnega in mu sodila na širiatski način?

Pedofile naj bi lovila neka ustanova, ki se ji reče policija in jim sodila ustanova, ki ji pravimo sodišče. Seveda bi bilo lepo, če bi jima pri tem pomagali tudi kakšni Slovenci, ki pa jih bolj skrbi varovanje imen pedofilov, kot travme zlorabljenih otrok. Je pač tako, da najdemo pedofile tudi tam, kjer jih ne bi pričakovali.

Ko sva že pri Manci, ali njenega očeta ministra kaj boli glava zaradi njenega včasih preveč drznega obnašanja v javnosti?

To je najbolje vprašati njenega očeta. Sicer pa za kakšno drzno obnašanje gre? Saj ni treba, da so vsi na kolenih in se plazijo okoli oltarja, ali pač?

Kako pa shajate s toliko let mlajšo ženo, ali res le ona nosi hlače pri hiši?

Z ženo se imava odlično, res pa je da se ne shajava več, saj že nekaj let živiva skupaj. Glede hlač pa, ali vaša partnerka hodi naokrog spodaj brez?

Se z viagro že tikata?

Kaj pa je to? Kakšen vaš pripomoček?

Nekdo mi je pred časom prišepnil, da doma na skrivaj še vedno plešete balet. Je lagal?

Ali vam je samo šepetal na uho, ali vas je tudi otipaval? In kaj lepega vam je še prišepnil?

Ko sva že pri baletu, se vam ne zdi, da je to bolj gejevska zadeva, ki k vašem trdem imidžu ravno ne paše preveč?

Neizobraženost je pa splošna zadeva, ki ne sodi k nobenemu imidžu.

Vam sosedje zaradi domače orožarne res pravijo Umazani Harry?

Odvisno od spola. Nekatere sosede mi pravijo tudi Dolgi Jim ali pa Debeli Jack.

Sašo Peče, Bogdan Barovič, Peter Thaler in Zmago Jelinčič. Kdo ima več oboževalk?

Če imate čas, jih lahko začnete preštevati. Ampak potrebovali boste zelo veliko časa.

Janko Šopar mi je povedal, da če boste postali predsednik, ne boste smeli biti jezni na nikogar. Boste nanj kljub temu jezni in zakaj sta pravzaprav prišla navzkriž?

In kdo je Janko Šopar s katerim sva prišla navzkriž?

Ste še vedno magnet za visoko gledanost posameznih televizijskih in radijskih oddaj, kjer gostujete?

Še.

Če bi vam rekel, da ste največja zvezda na naši politični sceni, bi pretiraval?

Ne.

Mi upate našteti imena ljudi, ki jih ne marate in povedati zakaj je temu tako?

Ne maram policajev Jožeta, Franca, Miklavža, Pepeka, Janeza, Marjana, Franceljna, Ivana, Toneta, Rajka, Uroša in Darka ter policajke Urške, ker mi ni všeč njihova uniforma.

Zakaj vaš trebušček enkrat raste, drugič pa se spet zmanjša?

To se ponavadi dogaja s človeškim telesom kadar ješ. Zmanjša pa se po obratni poti.

In jasno, kaj bi dejali človeku, ki bi vas označil za političnega kameleona, ki mnenja spreminja kot po vetru?

Nič.

Pravkar sem se vrnil iz povsem nedolžnega obiska bližnjega Petrola, kjer sem si hotel privoščiti sendvič. In glej ga zlomka, na polici s časopisi zagledam Mladino, kjer se v ovitku skriva film Sisters. Kultna roba Briana DePalme, ki jo seveda moram imeti. Potem zagledam še Die Hard v Novicah in ugotovim, da tudi tega ne morem pustiti pri miru. Ko se umirim in pač soočim z dejstvom, da bom domov odnesel dva DVDja, pa me useka še Delo, kjer se skriva Scarface. Tisti Scarface z Alom Pacinom, ki ga moja filmska polica ravno tako pogreša. Najbolj grozno mi je to, da imam vse te filme že v divx inačicah in da sem jih videl že stokrat, toda ker so sedaj na originalnih DVDjih in zelo poceni, jih seveda kupim in se potem jezim, da brez veze zapravljam denar. Komaj sem sfolgal z nakupom treh Elvisov Nedeljca in petih Rockyjev novic, pa me že useka nova roba. Hvala bogu, da sem se zadržal pri filmu Before the Rain in pri The Best of Terry Gilliam, ki sta mi seveda ravno tako naredila lušte. Prodajalec se je seveda smejal, prineso Diano pa sem pustil počivati v miru. Kaj pa sendvič? Uganili ste, zmanjkalo mi je denarja in sem domov odšel lačen. Sedaj si ne upam nazaj, da ne bi namesto sendviča spet kupil kak DVD.

Pred ljubljanskim Kolosejem imajo že nekaj časa tiste legendarne avtomobilčke, kjer se lahko mladina zaletava in nori po mili volji. Včasih ni bilo čisto tako. Včasih te je lastnik prišel opozorit, da se moraš voziti malce lepše, sedaj pa je vse dovoljeno. In mladina to seveda izkorišča do konca. Ravno zadnjič sem si vzel malo časa in prečekiral dogajanje. In res, fantje so se zaletavali drug v drugega, kričali, se zmerjali in si dajali duška. No ja, zaletavali so se tudi v rob in v parkirane avtomobilčke. Vem, da je to nekako bistvo cele zadeve, toda vseeno se mi je zdelo, da malo pretiravajo in da bodo na pravi cesti s pravimi avtomobili počeli popolnoma isto. Na naših cestah namreč dnevno kot veste umre ogromno ljudi. Skorajda največkrat zaradi prehitre vožnje. In prav videl sem jih kako bodo divjali tudi v resnici. Kako se bodo požvižgali na vse predpise in počeli nore stvari. Navada je železna srajca in prav videlo se je, kam pes taco moli.

Pisalo se je leto 1986. Leto filma Devet tednov in pol, kjer sta kot veste igrala Kim Basinger in Mickey Rourke. Leto, kjer sem se začel prvič zavedati kaj lahko naredi ženska. In leto, ko sem se prvič zaljubil. V prekrasno in super seksi Kim. V mojo Kim, ki je takrat praznovala 33. rojstni dan. Bila je v Kristusovih letih in bila je lepša kot kdajkoli.

In ko sem videl kaj vse ji počne Mickey Rourke, mi je bilo žal, da mi ni ime Mickey Rourke. Jasno, Mickey je bil leta 1986 najbolj kul tip na svetu, Kim pa je bila njegova sužnja. Vroča bejba, s katero je lahko počel vse. In počela sta vse. Seksala sta na zvoniku, na stopnicah in po dežju. Plesala mu je striptiz, stegovala jezik in lizala žele ter veselo masturbirala. In ravno ta masturbacija jo je naredila za večno, saj so ji ženske še vrsto let pisale in čestitale za pogum ter dejstvo, da je znala uživati tudi pred kamero in da jim je dala samozavest.

Film sem videl stokrat. No ja, desetkrat pa res. In vedno sem dobil občutek, da sem Mickey Rourke in da je Kim samo moja. Tudi na koncu, ko gresta predaleč. Ko ji v posteljo pripelje še eno žensko in jo zlomi. Ko jo izgubi in zajebe njuno ljubezen. Poslednji tango v Parizu brez Pariza in tanga ter film, ki je zares zaživel šele na videu. V kinih so ga gledalci namreč pustili na hladnem.

Najbolj seksi film vseh časov, ki ga morajo videti prav vsi. Tudi tisti, ki ne marajo seksi filmov. In tisti, ki seks pravzaprav sovražijo. To je film, ki seksu vrne seks. In film, kjer je Kim boginja, Mickey pa njen Bog. In pesem You Can Live Your Hat On, ki jo je zapel Joe Cocker. Pesem, ob kateri na striptiz pomislim še preden se začne. Klasika brez konkurence in film, ki bo vroč do konca človeštva. Njej je bilo ime Elizabeth, njemu pa John. Ona je bila zavrta, on pa odprt. Ko sta se dobila, je v njej prebudil demona, zato je pristala na prav vse njegove igrice in uživala sto na uo.

Režiral je Adrian Lyne, ki je pred tem posnel Flashdance, po tem pa Fatalno privlačnost, Indecent Proposal, Lolito in Unfaithful. Večen film. Kultna roba. In dokaz, da je seks res seksi tudi na filmu.

Letos junija sem prodal svoj avto. Svoj jebeni črni bmw 520, ki je bil po desetih letih vreden manj od dreka. Dobesedno. Zanj so mi ponujali med 1000 in 3000 evrov. Neka avto hiša celo 500 evrov. Rekoč, da ne bo šel dobro v prodajo in da pač ni več nov. Ko sem ga dal v oglasnik, so prihajali razni bedaki in se pritoževali nad takšnimi in drugačnimi napakami.

Bil sem tako jezen, da sem jim zabrusil, da lahko novega dobijo v trgovini in da je pač vreden 20 milijonov več. Moj ima pač nekaj napak in je zato 19 milijonov cenejši. Sicer pa ni zgledal slabo. Nekaj prask, malo uničen volanski obroč, kakšna majhna razpoka in to je vse, kar ga je načelo v desetih letih. Malo nazaj sem menjal zavore, katalizator in amortizerje, registracija in cestni sklad pa sta držala še leto dni. Ko sem skorajda obupal in se sprijaznil z dejstvom, da ga bom pač imel do konca življenja, mi je bodoči tast svetoval, da naj ga peljem na ljubljanski avtomobilski sejem.

In sem ga. In ravno tam sem srečal fanta, ki mi je ponudil 2500 evrov ter gotovino na roke. Zdelo se mi je malo, pa sem vseeno sprejel, saj sem rabil denar, pa še znebiti sem se ga hotel. Še posebej zaradi stroškov popravil in zavoljo jeze nad prijateljem, ki mi ga je pred letom dni prodal za veliko več denarja in me prinesel okoli. In potem sem storil usodno napako, saj sem fantu, ki mi je dal 2500 evrov dovolil, da ga je odpeljal brez odjave in novega zavarovanja. Ugodil sem prošnji, da ga imam še kak mesec ali dva pisanega nase in da se bo on potem odločil, ali naj ga proda, ali ga ima pač zase. Zdel se mi je okej dečko. Predstavil mi je tudi punco, večkrat pa smo se naključno videli v mestu. Plačal mi je dva obroka za registracijo, mi poslal pogodbo in obljubil, da mi bo javil kako in kaj.

In res, čez dva meseca mi je povedal, da ga je prodal naprej in da bom od novega lastnika dobil kopijo nove police in prometne. Čakal sem in čakal, pa ni bilo nič. Fant je povedal, da se mu novi lastnik ne javlja na telefon in da je očitno izginil z mojim avtom vred. Huda situacija. Avto pisan name, lastnika nikjer, zavarovalna polica teče, rešitve pa ni. Zavarovanja nisem mogel prekiniti, saj nisem imel kopije nove police. Na občini so mi povedali, da za odjavo rabim tablice ali prometno, pogodba pa ne velja, saj ni original marveč kopija. Na policiji pa se niso kaj dosti brigali, saj ni šlo za kriminalno dejanje, marveč za mojo malomarnost. Katastrofa brez rešitve in čakanje kaj se bo zgodilo. Fant, ki mi je dal 2500 evrov, novega lastnika ni dobil, sam pa sem čakal kdaj bom dobil kazen za prehitro vožnjo. Ali podatke o prometni nesreči, kjer bodo meni vzeli razredi bonifikacije. Ali bog ne daj, kakšnega policaja, ki me bo vprašal zakaj imam truplo v avtu ali zakaj sem vozil begunce ter oropal banko. Vse to mi je šlo skozi glavo, ki še vedno ni mogla verjeti, da sem bil tako zelo naiven na začetku.

In potem se je zgodil čudež. Pred desetimi dnevi sva se s punco sprehajala po Kranju in na parkirišču videla črn bmw s celjsko registracijo. Moj jebeni bmw z novimi felgami in gumami. Malce drugačen, pa vendar moj. No ja, od nekoga drugega in še vedno pisan name. Ne vem kje je moja punca našla pogum, toda odkorakala je v bližnji lokal in ujela dva tipa, ki sta se pripeljala v mojem bmwju. No ja, njunem, le da je še vedno bil pisan name. Sam sem hotel potrgati tablice in skozi šibedah ukrasti prometno ter jo pobrisati neznano kam, toda punca me je pravočasno poklicala ter povedala, da sta fanta okej in da ne vesta kaj je šlo narobe. In res, stopim k njima. Malce prestrašen, pa vendar dovolj samozavesten, da sta vedela, da je šlo zares. Povesta mi, da je avto že registriran na novo, da nova zavarovalna polica že obstaja in da je zajebal moj fant, ki sem mu avto prodal za 2500 evrov. Komu naj zdaj verjamem. Kdo me vleče za nos. In kako je mogoče, da je šlo za tako neverjetno naključje, da sem našel svoj avto in se ob pravem času znašel na pravem mestu. Kakorkoli že, fanta sta mi obljubila, da mi bosta poslala vse dokumente. Ker sem naiven, sem jima verjel. Ju naslednji dan srečal v kinu in včeraj po pošti res dobil obljubljene dokumente. Jutri grem prekinit zavarovanje. Jezen, ker sem zvedel, da sta fanta za avto plačala 3800 evrov. Pa vendar pomirjen, da na svetu morda še vedno obstajajo pošteni ljudje. Ali vsaj ljudje, ki se ustrašijo, če jih ujameš in postaviš pred dejstvo.

Nekaj dni po smrti velikega tenorista Luciana Pavarottija sem se odpravil v Big Bang, da bi mu izkazal čast z nakupom originalnega cedeja. Našel sem trojni album. Lepo zapakiran, črn in ravno prav nostalgičen spomin, kjer so na treh zgoščenkah zbrani vsi njegovi največji hiti. Zadeva je stala 8 evrov, malce manj od svetlega dvojnega in popolnoma enako kot je stal svetli trojni. Izbral sem črnega, ker se mi je zdel najbolj kul. Prvi cede, ki se je začel z znamenito Nessun Dormo, sem vtaknil v avtoradio in začel uživati. Ni šlo, posnetek je bil katastrofalno slab. Tako zelo, da so me začela boleti ušesa in da mi je šlo na jok. Prevrtel sem nekaj sekund naprej in stanje je bilo isto. Prestavil sem na novo pesem, spet isto. V avtoradio sem vtaknil drugi in tretji cede, spet isto. Doma se je zgodba ponovila na stolpu, kjer seje vse skupaj slišalo kot iz starega gramofona. Zadevo sem seveda jezno zapakiral nazaj, se opravičil Pavarottiju in jo nesel v Big Bang. Prodajalec mi je prijazno in kljub temu neumno pojasnil, da se za malo denarja dobi malo muzike in da so vsi Pavarotiji za osem in manj evrov posneti tako slabo. Da gre pač za stare posnetke in da bodo čez čas dobili nove, ki pa bodo stali vsaj dvajset evrov. Trojnega Pavarottija sem menjal za DVD filma The Big Bus, v žepu ma so mi ostali še trije evri, ki bodo prišli prav, ko bom kupil originalnega Pavarottija za 20 evrov. Najbolj grozno pa se mi je seveda zdelo to, da so jih prodali kar lepo število in da se ni prav noben kupec pritožil. Kot sem že rekel, Pavarotti se zagotovo obrača v grobu.

Nekaj dni nazaj sem ujel tole reklamo, ki obljublja, da se prsi povečajo s pomočjo tablet, ki vsebujejo posebne rastline. Ma dajte no, takšne bedarije pa še ne. Še Saški Lendero bolj verjamem za masiranje. Tole je pa res neumno in hkrati žalostno, saj sem prepričan, da bodo “terapijo” preizkusile številne ženske, ki upajo na čudež brez operacije. Drage dame, le kdaj vam bo jasno, da smo moški zadovoljni z vsem, kar nam ponujate in da so vsake prsi dovolj, da nam zaprejo usta.

Vse se je začelo davnega leta 1909, ko je ameriški risar Winsor McCay na svet spravil kratko risanko Gertie the Dinosaur, ki je postala prvi risani film, ki so ga vrteli v kinu.

Leta 1919 je vajo ponovil z risanko The Sinking of the Lusitania, ki jo lahko brez dvoma proglasimo za prvi pravi risani film na svetu.

Po letu 1920 so se začele razvijati prve prave firme za izdelavo risank, slavo pa je že leta 1920 ujel Pat Sullivan s svojim kultim mačkom Felixom.

Leta 1928 je na sceno udaril Walt Disney in posnel risanko Steamboat Willie, prvo zvočno risanko na svetu, ki je bila seveda le uvod v njegove celovečerne mojstrovine Snow White and the Seven Dwarfs, Pinocchio, Fantasia, Dumbo in Bambi, ki jih je ustvaril med leti 1937 in 1942.

Leta 1928 je na sceno udaril tudi Max Fleisher in nam serviral kontroverzno ter za tiste čase zelo seksi Betty Boop, striček Walt pa je seveda zablestel s svojimi znamenitimi liki kot so Mickey Mouse, Donald Duck in Goofy.

K razvoju risank je  veliko pripomogel tudi Dave Fleisher, ki je prvo slavo ujel že s Popajem, konec tridesetih in v začetku štiridesetih pa je udaril s celovečernimi animacijami Gulliver’s Travels in Hoppity Goes to Town.

Leta 1940 sta na prizorišče prikorakala tudi legendarna animatorja Joseph Hanna in William Barbera, ki sta večno slavo ujela s Tomom in Jerryjem, s kultnima junakoma, ki sta že leta 1945 plesala skupaj z Geneom Kellyjem v filmu Anchors Aweigh.

Zelo daleč so letela tudi risanke Texa Averyja, ki je med drugim serviral tudi klasike Screwball Squirrel in King Sized Canary.

Petdeseta so seveda pripadla legendarnemu in izjemno popularnemu Chucku Jonesu, avtorju junakov Looney Tunes, kjer so najdlje leteli Porky Pig, Daffy Duck, Road Runner in Bugs Bunney.

Leta 1948 se je pod taktirko United Productions of America, podjetka, ki so ga sestavljali bivši Disneyjevi animatorji, rodil tudi kultni Mr. Magoo, ki ga je v devetdesetih na filmu neuspešno zaigral Leslie Nielsen.

Risanke pa se seveda niso ustvarjale le v Ameriki, marveč tudi drugod po svetu. V Kanadi je bil glavni Norman McLarren, v Angliji pa sta John Halas in Joy Batchelor leta 1958 v kina poslala prvi uradni in do danes kultni celovečerni angleški animirani film Animal Farm.

Pravo smer angleške animacije je kot veste nakazala šele Nick Park z Wallaceom in Gromitom, ki pa sta prvič priletela šele v devetdesetih, zato ju bomo tokrat pustili pri miru. Na češkem je bil glavni možakar z imenom Jiri Trnka, ki je posnel risanko A Midsummer Night’s Dream, sledil pa mu je nič manj vizionarski Karel Zeman, ki je počil vsaj deset kultnih evropskih animiranih projektov.

Zagrebški animacijski oddelek je začel delovati v petdesetih letih, Poljak Walerian Borowczyk pa je leta 1967 naredil kultno risanko Mr. and Mrs. Kobal’s Theatre.

Slovenci smo bili seveda spet za luno, saj smo prvo celovečerno risanko Socializacija bika dobili šele v devetdesetih. Lahko pa se tolažimo z dejstvom, da je bila res dobra in smo nanjo lahko več kot ponosni.

Prve naprave za izdelovanje risank so naredili že v devetnajstem stoletju, inovator Georges Melies pa je že leta 1903 v svoji prelomni klasiki Pot na Luno uporabil mnoge risane tehnike.

Danes je seveda vse drugače, saj so mnoge risanke bolj dovršene od filmov, za kar so seveda zaslužni pri firmi Pixar, kjer os začeli prvi uporabljati tako imenovano računalniško animacijo in nas leta 1995 vrgli na rit z risanko Toy Story.
 

Če ste videli film Man of the Year, v katerem superzvezdniški komik poda predsedniško kandidaturo in potem zmaga na volitvah, potem veste, da je v ameriških filmih, no ja, v Ameriki, mogoče prav vse. Če ste videli še Bulwortha, kjer je ameriški senator zafural imidž raperja in si nabral veliko število glasov, vam je vse skupaj jasno še bolj.

Robin Williams v filmu Man of the Year

Warren Beatty v filmu Bulworth

No ja, če poznate zgodbo Ronalda Reagana in seveda Arnolda Schwarzeneggerja, ki ravno tako sanja o tem, da bi nekoč postal predsednik, potem veste, da si glasove večkrat naberejo prav posebneži. Recimo bivši igralci in medijsko prepoznavne osebe, ki želijo svojo slavo vnovčiti prav v politiki. Trend seveda ni prisoten le v Ameriki, ampak po vsem svetu. Le spomnite se kultne porno zvezde Ilone Staller, legendarne Ciccioline, ki se je prebila celo v parlament. In medijskega mogotca Silvia Berlusconija, ki je postal celo premier italijanske vlade. Pa recimo Clinta Eastwooda, ki je bil ravno tako župan nekega mesta in j epotem ugotovil, da je politika pač kurba.

In tako počasi prilezemo do našega Arturja Šterna, ki se sedaj hvali, da je nategnil celo Slovenijo. Da je izpeljal najboljšo skrito kamero na svetu in pod taktirko Francija Keka zezal slovensko javnost. Okej, nateg mu je resda uspel, saj je na limance nalepil tudi mene, toda film, ki ga kani izdati pod naslovom Gola resnica, žal ni zadel bistva. Zadel je premalo. Niti osmine štosev Duleta Vavpotiča, fiktivnega lika, ki je kot veste v kvazi dokumentarcu ravno tako kandidiral za predsednika Slovenije. Artur žal ni Dule. Artur ni niti Ciccoilina. Žal tudi Jasmina iz Velikega brata ni Cicciolina, marveč le slačipunca, ki si slave želi še bolj kot Alma iz Bara. Okej, Dule je bil resda zaigran lik, Artur pa je vse skupaj izvedel v resnici, toda kaj, ko ni imel dovolj domišljije. Ko se je žal zadovoljil z drobižem. S tistiih nekaj glasov, ki bi jih dobil čisto vsak.

Sicer pa, se vamne zdi, da vse skupaj igra tudi Janez Drnovšek? Da je prav on edina prava Gola resnica v Sloveniji in da bi lahko prav on izdal dokumentarec, kjer bi nam priznal, da seje hecal in da je šlo za največjo potegavščino njegove dolgoletne kariere. To pa bi bil bil šov, dragi moji. Film vseh filmov, na katerega bi bil ponosen tudi Michael Moore.

Ko sem domov dobil neke papirje, ki bi jih moral prebrati, sem ji seveda vrgel v koš in strgal. Ko sem jih dobil še enkrat, sem storil enako in se jezil na Vzajemno, zakaj za vraga mi pošilja neke bedne listine in mi pojasnjuje nekaj, kar me sploh ne zanima. Zakaj za vraga me prinašajo okoli in mi solijo pamet, da sem solastnik te firme. Imel sem jih vrh glave. Tako zelo, da sem jih hotel poklicati in jim povedati naj me pustijo na miru in da jim ne bom nasedel in jim nazaj pošiljal neke kuverte in podpise. In potem dobim neko jebeno položnico, kjer piše nek še bolj jeben znesek. Sprva pomislim, da sem jim dolžan denar in da sem zasral, ker nisem odgovoril na tista pisma. Potem pa ugotovim, da mi bodo denar dali oni. Ja prav ste slišali, v 21. stoletju, v Sloveniji, čisto zares, mi bo nekdo podaril denar. Brez heca. Ni bil prvi april. Bil je avgust. In ni šlo za šalo, saj sem denar tudi dobil. V živo, pravega in brez težav. Kot sem zapisal že v naslovu, Vzajemna je zakon. In to največji kar se ga spomnim.

Uff, tole pa se zgodi, ko si zvezdnice dajo operirati joške in ko jih fotograf ujame iz neprave pozicije.

Janet Jackson, Tori Spelling, Courtney Love, Pamela Anderson in Vivica A. Fox.

Letos sem se za dopust opremil tako kot je treba.  Tako kot se za bitko s komarji spodobi.  Nabavil sem Bio Kill, ki poleg komarjev uspava še vse ostale žuželke, in kupil sem tudi Raid. Tisti Raid, ki zagotavlja šestdeset dni brez enega samega komarja. Pridem na morje, brezskrbno odprem okno, v vtikač namestim Raid in se mirno uležem na posteljo. Bzzzzz, pribrenči prvi komar. Hm, čudno, zelo čudno, glede na to, da še ni minilo 60 dni in da sem zadevo naštimal brez napak. Kaj vem, morda je bil komar že v sobi in ga Raid pač ne ubije, kar pomeni, da ga moram pokončati z Bio Killom. Da Raid varuje sobo le pred komarji, ki še niso v stanovanju. Pogledam navodila in ostanem brez idej. Komarja seveda ne pokončam z biološkim orožjem, saj v postelji spi moja draga punca, ki o dogajanju nima pojma, marveč ga z dlanjo pripopam na steno. Na lepo belo steno, ki se seveda umaže po zaslugi njegovih črev in moje krvi, ki jo je prasec spil iz mojega kolena. Naslednji večer pazim na luč in na okno, ki ostane skrbno zaprto, kar pomeni, da komarja ni v sobi in da lahko sedaj mirno odprem okno, prižgem televizor in v vtičnico zabijem Raid. Bzzzz, here we go again. Komar je spet v akciji, jebeni Raid pa očitno ne dela tako kot bi moral. Ker je Raidova škatla vsa mokra od tekočine, mi je jasno, da zadeva funkcionira, toda očitno ne dovolj, da bi pregnala enega kurčevega komarja. Možnosti sta dve. Prvič, da so komarji navajeni strupov. Drugič, da je Raid popolnoma neučinkovita in lažna zaščita pred njimi. Kljub zasoljeni ceni in obljubi, da deluje 60 dni. Dopust je minil z zaprtim oknom in s pripravljenim biološkim orožjem, v moji glavi pa se je porodila misel, da bi z Raidom poskušal umoriti prodajalko, ki mi ga je prodala in zagotovila, da deluje brez napake celih šestdeset dni.

Ko sem slišal, da naj bi o usodi našega morja odločalo Haško sodišče, me je prijelo srat. Dobesedno, da se razumemo. Okej, vem da bo treba tole vprašanje enkrat rešiti, toda ne v Haagu. Lepo vas prosim, saj ja ni dileme. O čem naj odloča Haag? O tem, če bo meja sredi Portoroža, ali morda kar v Ljubljani? In Hrvati se seveda strinjajo s Haagom. Jasno, saj vedo, da bodo dobili več kot sicer. In ravno to, da se vsi Hrvati tako lepo strinjajo, mi zelo smrdi. To je zelo čudno. Kot da gre za skrit dogovor, za tajno pizdarijo, ki nam bo vzela del morja. Kar je naše, mora biti naše. Če smo dali Trst, ne bomo dali še morja, mar ne. Saj nismo v letih po drugi svetovni vojni, ko so nam tempo diktirali drugi. Sedaj je čas, da si ga sami. In če nam tisti del spornega morja pripada, nam pripada. In le zakaj si tega Hrvati ne dajo dopovedati? Zato, ker vedo, da jim ne moremo do živega. Da lahko z našim morjem počnejo kar jim je volja. Da nas lahko zezajo, se delajo norca in kljub temu računajo na naš dopust. Tako je. Tako bo. In potem je tu še en problem. Njihov vstop v evropsko unijo. Po eni strani jim ga ne bi privoščil, po drugi pa se zavedam, da je to nujno, saj bi meje izginile, kar je seveda več kot dobrodošlo. Pa še s sosednjo državo se ni fino kregati, a ne. Zajebana situacija, ki nima konca. In zdaj so se zavoljo tega skregali še v slovenski koaliciji. Ljudska stranka nasprotuje Haagu, ostali pa dajo prav Janezu Janši. Nimam kaj, toda tokrat bom stopil na stran ljudske stranke, saj se zavedam, da moramo o svoji državi odločati sami. Haag je za vojne zločince. Po slovenskem morju pa plujejo samo nedolžni ribiči.

Da ne bo pomote, tegale ne pišem zato, ker bi bil nevoščljiv vsem nabildanim tipčkom, ki imajo pač bolj dodelana telesa kot je moje. Tole pišem zato, ker so mi smešni. Ker izgledajo smešno, kljub mišicam čisto nič moško. Celo žensko in gejevsko. Še posebej zaradi oprijetih majčk, obritih pazduh in ponosa, s katerim razkazujejo ure in ure garanja v fitnesu. Doslej nisem srečal še nobenega, ki bi bil kul. Vsi so leseni, nerodni in taki, kot da so jim v rit zarinili desko. Ali pa kot da čakajo, da jim kdo noter zarine kaj bolj konkretnega. In potem se seveda postavijo tako, da jih je nemogoče zgrešiti. Da jih vidijo vse ženske. Tudi tiste, ki jih sploh niso želele videti. In najbolj smešno je to, da puncam sploh niso všeč. Da so jim bedasti, premalo moški. Tako premalo, da bi jim pasalo kako mini krilce in šminka. Če se motim, me popravite, drage moje. Ampak vseeno bi rad enkrat srečal nabildanega tipa, ki bi bil kul. Ki ne bi kljub mišicam izgledal kot pička.

Ko zagledam ali zaslišim skupino ljudi, ki glasno, fanatično in zagreto navija za ta ali oni klub, mi gre na bruhanje. Na živce mi grejo. Z vso tisto svojo patetično vnemo, oblekami, piščalkami in dretjem, ko njihovo moštvo zadane v polno. Ali seveda z žvižganjem, ko to storijo nasprotniki. Potem seveda pijejo pivo, se mažejo po obrazu, razgrajajo in so prepričani, da mora ves svet zanimati tista usodna tekma njihove ekipe. Nikoli nisem bil navijač. Vsaj na kakem javnem mestu ne. Raje navijam doma pred televizorjem, ko ne motim nikogar.