Arhiv za kategorijo 'Otrok in film'

Otrok in film: pomen filma in filmske vzgoje za otrokov razvoj (drugi del)

11.02.2010 ob 03:56

ZGODOVINA OTROŠKEGA FILMA IN OTROŠKI FILM

Kaj sploh je otroški film?

1. To so filmi o otrocih

Film o otrocih je lahko vsak film, katerega zgodba govori o mladem človeškem bitju od vrtca do pubertete, ne glede na namen in samo vsebino. Takšne filme sta že leta 1895 snemala brata Lumiere (Otroci z igračami, Otroški spori, Otroški zajtrk), posebej pa si velja zapomniti Angelža G. A. Smitha, ki je v letih 1900 in 1901 postavil temelje otroške kinematografije s filmoma Babičino povečevalo in Mali zdravnik. Celo sam D. W. Griffith je debitiral s filmom o punčki, ki so jo ugrabili cigani (Prigode male Dollie), zato bomo rekli, da je bil otroški film prisoten od samega začetka filmske umetnosti. Če pogledamo zgodovino otroškega filma, seveda ne moremo mimo ruskega režiserja N. V. Ekka, ki je leta 1931 posnel zadevo Pot v življenje (šlo je celo za prvi ruski zvočni film), kjer je obdelal Makarenkove pedagoške ideje o delinkventnih otrocih.

2. To so filmi, ki so jih naredili otroci sami

Gre za amaterske otroške filmčke, kjer mladi nadebudneži velikokrat posnamejo prigode iz svojega vsakdana. Nekoč s pomočjo očetove kamere, danes seveda s svojimi mobitelčki. Prav zato imajo otroci v današnjih časih odlično možnost zgodnjega filmskega ustvarjanja, skozi katerega si lahko gradijo aktivno filmsko komunikacijo. Otrok lahko v objektiv ujame tisto, kar mu leži na duši in s tem seveda razvija svojo domišljijo. Razvoj otroške kinematografije že mnoga leta podpira UNESCO, kar pomeni, da prirejajo različna tekmovanja in najboljše izdelke pokažejo tudi najširši javnosti. Leta 1972 so recimo v Amsterdamu in Haagu izvedli eksperiment z desetletnimi otroki, kjer so dokazali, da zna še tako mlado bitje rokovati s kamero in na trak prenašati zanimive zgodbice, ki so zrasle izključno v glavah otrok. Sicer pa je tudi znani režiser Steven Spielberg začel zelo zgodaj snemati kratke filmčke, ko je od svojega očeta za rojstni dan dobil prvo 8mm kamero in snemal svoje sošolce. Je zabijal čas? Če menite, da so Indiana Jones, Žrelo, ET, The Color Purple, Cesarstvo sonca, Schindlerjev seznam, Jurski park, Bližnja srečanja tretje vrste in Reševanje vojaka Ryana posledica zabijanja časa, je odgovor pritrdilen. Svojemu otroku lahko zelo zgodaj kupite kamero ali mobitel, s katerim lahko ustvarja svoje kratke filmčke. Dajte mu možnost, spodbudite ga, da ustvarja. Nikoli se ne, morda bo prav on novi Spielberg.

3. To so filmi za otroke

Termin zajema dve skupini filmov. Prvič, filme, ki so jih avtorji naredili izključno za otroke. In drugič, filme, ki so jih otroci vzeli za svoje, četudi sprva niso bili namenjeni le njim. In kaj otroke pri filmih najbolj privlači? Jasna, močna, zanimiva in napeta fabula, kjer ni prostora za zehanje in nagajanje. razburljivo okolje in scenografija, ki ga dobesedno vsrka vase. Enostavni karakterji glavnih likov, s katerimi se lahko poistoveti ali v njih prepozna lastnosti svojih najbližjih. Prevladovanje “akcije” nad dialogom. Čim manj komplicirana dramaturgija in seveda zvrhan koš preprostega humorja, predvsem gibnega seveda. Ali na kratko, dober otroški film je tisti, ki ga otrok v celoti razume brez dodatne razlage staršev.

Evo vam nekaj konkretnih predlogov, ki odlično poosebljajo zgornjo teorijo:

Kekec, Sreča na vrvici, Dolina miru, Maja in vesoljček, Ne joči Peter, ET, večina Disneyjevih risank, Gonič slonov, Mi otroci, Bela griva, Velika pustolovščina, Rdeči balon iz lanskega LIFFea, Boško Buha, Milijoni na otoku, Nevarna pot, Zimovanje na Jakobsfeldu, Črni biseri, Nevidni bataljon, Volk samotar, Mikula mali, Deček in violina, Kamniti cvet, Čarovnik iz Oza, Harry Potter, Emil in detektivi, Pustolovščine Toma Sawyerja, Junaki Pavlove ulice, Huckleberry Finn, Heidi, Sinji galeb, Družba Pere Kvržiča, Snežni vlak, Afriški lev, Pastirci, Legenda o volku, Krava na Luni, Mack and Me, Goonies, Labirint, Homeward Bound, Lassie, Shrek, Pika Nogavička, Indijanec v omari, Jack Frost in recimo Free Willy, če omenim le nekatere, na katere se splača opozoriti.

Iz takšnih filmov bodo otroci potegnili ogromno, straši pa se bodo naučili veliko psihologije, če bodo seveda znali brati med vrsticami. Filmski ustvarjalci resda večkrat pozabljajo na kvaliteto in se posvetijo samo cenenim komercialnim prijemom, toda ne glede na to so otroški filmi kot zlata skrinja učenosti, ki je ne bi noben otrok smel pustiti zaprto.

otrok-in-film-pomen-filma-in-filmske-vzgoje-za-otrokov-razvoj-prvi-del/

Otrok in film: pomen filma in filmske vzgoje za otrokov razvoj (prvi del)

10.02.2010 ob 04:40

UVOD

Ste se kdaj vprašali, kakšno zvezo imata otrok in film, kateri filmi so narejeni samo za otroke, kaj filme za odrasle loči od filmov za otroke, katerih filmov otroci sploh ne bi smeli gledati, katerih filmov ne bi “smeli” gledati odrasli, kdaj lahko otroci začnejo gledati filme, ali otroci sploh lahko gledajo filme, in seveda, kdo je kriv za slab filmski okus otrok?

No, ste si kdaj zares zastavili vsa ta vprašanja? Verjetno niste, in kar je še bolj grozljivo, tudi družba si jih praktično ni. S temi vprašanji se namreč ne ubada nihče, ker mislijo, da niso pomembna. Še več, vsi mislijo, da so filmi le sprostitev, zabava in krajšanje časa za vikend, ko so naša kina najbolj polna.

“Šestleten otrok ustrelil svoj vrstnico! Skupina najstnikov zverinsko pretepla nekega moškega! Mladenič postrelil svoje sošolce! Osnovnošolec zaklal učiteljico! Bratec v pralni stroj zaprl svojo sestrico in prižgal centrifugo!”

Tole je le delček naslovov, ki so zadnja leta polnili naslovnice časopisov. Družba je seveda krivila film in filmske ustvarjalce, razni pomembneži in vplivneži pa so napadli Hollywood, rekoč: “Nehajte z nasiljem. To kvari našo mladino. Na njen pa svet stoji.” Tako je to, dragi moji. In prav to je neumno, saj tako imenovani nasilni filmi niso bili namenjeni otrokom in mladini. Posneli so jih za odrasle, ki bi morali poskrbeti, da njihov podmladek takih reči ne gleda.

Kaj pa televizija, video in internet? Nič drugače, vse mora biti “pod ključem” in pod nadzorom staršev.

Da ponazorim:

Televizija recimo vrti Rojena morilca, izvrstno študijo nasilja, nek fant pa naslednje jutro ustreli svojo sosedo, ker mu zadiši početje glavnega junaka Mickeyja. Jasno, vsi bodo križali režiserja Oliverja Stonea in televizijo, ki je tak film sploh vrtela. Napaka, križati bi morali starše, ki so otroku tak film sploh dovolili gledati.

“Nismo vedeli, da bo tako krvavo in kruto,” povedo v svojo obrambo in dodajo: “Nihče nam ni povedal, da film ni komedija.” Veste kaj, dragi starši, to me niti malo ne zanima. Že naslov filma jasno nakaže, da ne gre za risanko Levji kralj ali mladinski filmi Sreča na vrvici. Da vas v zgornjem kotu televizije na neprimernost opozarja trikotnik in da vam recimo na popularnem spletnem portalu IMDB prav tako servirajo oznako primernosti, pa tudi ni treba posebej razlagati, mar ne.

Kaj hočem reči? Prvič, da so starši resnično premalo obveščeni o tem kaj je primerno in kaj ni. Drugič, da jih to niti malo ne zanima. Tretjič, da bi radi gledali film in da za otroka nimajo varstva. Četrtič, da pozabljajo, da je nasilje veliko bolj škodljivo od prizorov seksa. Petič, da otroci filme dojemajo popolnoma drugače kot odrasli. Šestič, da recimo Rambo, Komandos in RoboCop ne sodijo v mlade glave. In sedmič, da je Titanic, ali če zmoderniziram, Avatar, slabo nadomestilo za dober mladinski film.

Ko sem v vrtcu na začetku novega tisočletja opravljal delo pomočnika vzgojitelja, so se otroci nenehno igrali prav Titanic, oponašali Jacka, objemali Rose in uprizarjali nesrečo z ledeno goro. Ko sem jih vprašal za Kekca, Majo in vesoljčka, psička Benjija in Spielbergovega ETja, so se samo smejali in si verjetno mislili, da sem malo nor. Kdo je kriv? Starši, nihče drug. Predvsem zato, ker si nikoli ne zastavijo na začetku postavljenih vprašanj.

Napaka je tudi dejstvo, da rečejo, da njihovi otroci filmov ne gledajo, ker so še premajhni in ker bi jim bili tako ali tako nezanimivi. Otroka moramo namreč “filmsko vzgajati” že v vrtcu, da potem, ko bo velik, svojih otrok ne bo vodil gledat neprimernih filmov. Pa smo našli še ene glavne krivce, poleg staršev seveda. To so vzgojitelji predšolskih otrok, ki morda pravijo: “Pa saj smo gledali filme, včeraj smo že stotič gledali Lesija.” Okej, ampak ste se o tem potem tudi pogovarjali ali se vam je šlo le za uro in pol miru, kjer ste otroke le zamotili? Ste otrokom povedali tudi kaj o pasmi psa? Kaj o prijatelsjtvu med človekom in psom? Kaj o navadah psov? Morda kako besedo o Elizabeth Taylor, ki je bila v tem filmu še majhna punčka? Ali pa naredili debato o najbolj znanih filmskih psih? Niste, a ne, ker pač ni časa in ker je treba risati ter peti. V redu, tudi glasbena in likovna vzgoja sta pomembni za otrokov razvoj, toda tudi film je umetnost in ne le zabava, mar ne? Sicer pa je filmska vzgoja v družbi, kjer kak učitelj izjavi, da film le pobebljajo našo mladino, popolnoma nemogoča in neizvedljiva. Kaj hočemo, taki učitelji pač še nikoli niso slišali za dobre filme, za zgodbe, iz katerih bi se lahko največ naučili prav otroci.

Takim učiteljem so že v vrtcu filmski okus pokvarili drugi učitelji in seveda starši, bistvo problema pa je v tem, da se okus potem nikdar ne popravi. In seveda v tem, da ta okus potem preneseš še na svoje potomce. Doslej sem spoznal kar precej staršev, ki svoje otroke silijo z neprimernimi filmi. Tako glede primerne starosti za določen film, kot same primernosti zgodbe filma. V stilu: “Hej, sinko, tale vestern pa moraš videti, to je bil John Wayne, idol tvojega dedka.” Okej, Wayne je bil resda legenda, ki jo je treba predstaviti otroku, toda ne v ranih lenih, ko je veliko bolj dojemljiv za Levjega kralja, Aladdina in recimo Malo morsko sireno. Če boste naredili napako že v najbolj zgodnjih letih, se vam lahko zgodi, da bo vaš otrok namesto Simbe na steno raje lepil Ramba, namesto Ariele pa na pol golo Miley Cyrus. Povsem neprimerno za njegova leta, povsem jasen dokaz, da ste zgrešili pri filmski vzgoji. Da do takih napak ne pride, morajo poskrbeti starši, vzgojitelji, učitelji in starejši bratje ter sestre, ki so pogostokrat glavni krivci za neprimerne stvari, ker jih sami pač že lahko gledajo in razumejo pravilno.

No, pa si še enkrat zastavimo zgoraj postavljena vprašanja in podajmo kratke odgovore:

Kakšno zvezo imata otrok in film?

Ogromno, saj gre za gibljive slike, ki imajo zraven še barvo in zvok, kar pomeni, da jih lahko otrok dojema zelo močno in veliko bolj doživeto kot ostale umetnosti.

Kateri filmi so narejeni samo za otroke?

Težko vprašanje, saj otroci filmov ne smejo gledati sami. To morajo početi v družbi staršev, ki jim morajo razlagati zgodbo in poskrbeti, da je vsak film lažje in pravilno razumljen. Da staršem ne sme biti dolgčas, poskrbi in se zaveda tudi filmska industrija, ki zadnje čase v risanke daje ogromno “insajderskih štosev”, ki jih razumejo le odrasli.

Kaj filme za odrasle loči od filmov za otroke?

To bi morali dobro vedeti starši, težava pa je v tem, da so meje včasih težko ločljive. Tisto, kar je všeč otroku, ni vedno zanj primerno. Tisto, kar je všeč staršem, pa je redko primerno za njihove otroke.

Katerih filmov otroci sploh ne bi smeli gledati?

Filmov, kjer mrgoli nasilja in seksa. Pa filmov, ki imajo preveč zahtevne zgodbe. In seveda filmov, iz katerih otroku ne moremo izluščiti nič koristnega. In da se razumemo, mladinski filmi niso vedno tudi otroški filmi.

Katerih filmov ne bi “smeli” gledati starši?

Tistih, za katere mislijo, da so primerni za njihove otroke, pa v resnici niso. Prav taki filmi so najbolj škodljivi.

Kdaj lahko otroci začnejo gledati filme?

Vprašajte jih, naredite preizkus, dajte jim možnost. Najprej s kratkimi risankami, nato s čim daljšim. Vadite lahko doma, ko ste v kinu, je prepozno, saj bo njihovo dolgočasenje ob neprimerni izbiri motilo ostale gledalce. V kinu se vaja ne splača, karta je predraga, pa še bonton je treba upoštevati.

Ali otroci sploh lahko gledajo filme?

Lahko. Še več, morajo jih. Seveda tiste, ki so zanje primerni. Pravi film za pravo starost je lahko za otroka zelo koristna zadeva.

Kdo je kriv za slab filmski okus otrok?

Slabi režiserji? Otroci sami? Izbor filmov? Reklama za slabe filme? Nič od tega. Vedno in povsod so krivi starši. Samo ti lahko v kina vodijo otroke in izbirajo kaj se bo gledalo. Če sami nimajo pojma o filmski vzgoji, bo isto tudi z otrokom.

V naslednjih poglavjih se bom podrobno posvetil različnim vprašanjem, ki so kakorkoli povezana z otrokom in filmom. Nočem se vkalupiti v kakšno posebno temo, ker so to storili drugi. Radi bi le podal čimbolj celovit pregled nad zastavljenim in vsaj pri nas premalo raziskanim področjem, ki sem ga podprl tudi z anketnim vprašalnikom, izvedenim med starši, vzgojitelji predšolskih otrok in učitelji v osnovnih šolah.

V teoretičnem delu želim pobliže predstaviti pomembnejša strokovna spoznanja s področja obravnavane teme in se do njih deloma tudi osebno ter kritično opredeliti.

V naslednjih objavah vas čakajo:

  • zgodovina in definicija otroškega filma
  • družbena in osebna dolžnost staršev pri filmski vzgoji otrok
  • naloge staršev pri filmski vzgoji otrok
  • moralni vpliv filma
  • priprava otroka na obisk kinematografa
  • pogovor z otrokom po ogledu filma
  • pogovor o vsebini filma
  • liki in odnosi v filmu
  • odlike filmskega dela
  • film kot neizčrpen vir izobraževanja
  • razvijanje sposobnosti opazovanja
  • bogatenje spomina in razvijanje domišljije
  • čustvovanje mladega filmskega gledalca
  • film in druga področja umetnosti

Pri tem se bom opiral na študij strokovne, sicer skromne tovrstne literature pri nas in druge vire, kot tudi na lastno filmsko izkušnjo. Šlo bo za kritično refleksijo obravnavane tematike, tako v uvodu, kot tudi v vseh nadaljnih poglavjih.

Vabljeni k prebiranju in deljenju teoretičnih ter praktičnih izkušenj.