Čeprav sem malce zamudil, je prav, da se vseeno spomnim tistega davnega leta 1980. Tistega usodnega 4. maja, ko sem bil star šest let. Ko sem bil mali pokovec in ko sem se kljub temu zavedal, kdo je Tito in kaj pomeni vsem ljudem okoli mene. Njegovo smrt je po televiziji oznanil legendarni Tomaž Terček, ki se ga spomnim vedno ko pogledam Goluma iz Gospodarja prstanov. Imel je solze oči. Naša družina je bila zbrana na obisku pri babici in dedku v Laškem. Zelo dobro se spomnim, da je prvič zajokal tudi dedek. Teta, mama in oma so prav tako jokali kot dež. Kot da so izgubili najbližjega sorodnika. Jasno, Tito je bil najbližji sorodnik vsej Jugoslovanov. Tudi Slovencev, ki smo bili nanj še posebej navezani. Morda tudi zato, ker je svoje zadnje dni preživljal v Ljubljani. V naši bolnici in pri naših zdravnikih. Žal mu niso mogli pomagati. Bil je preveč bolan in krepko v letih. Saj res, se sploh zavedate, da je bil Tito že med vojno star že petdeset let? Da je Sophio Loren na Brionih sprejel pri sedemdesetih? Da je umrl star skoraj 90 let? Da je bil večji del predsedovanja dejansko starček? To večkrat pozabljamo, saj je vedno izgledal enako. Kot velik frajer, kot prvi gizdalinski komunist. Kot pravi dedec. Prav zato so bili Jugoslovani prepričani, da ne more umreti. Prav zato so mu v sedemdesetih podelili naslov dosmrtnega predsednika. Huh, star je bil osemdeset let, dobil pa je naziv dosmrtnega predsednika.

Ampak leto 1980 je bilo usodno. Tudi za Tita, ki bi ga bojda lahko še rešili in mu življenje v primeru drugačnega in pravočasnega začetka zdravljenja še podaljšali. Huh, bi potem živel sto let? Bi bil živ še danes? Bi Jugoslavija sploh razpadla? Nimam pojma, vem samo to, da je imel ugled in da so se ga bali. Da so ga imeli radi in da je na njegov pogreb prišlo največ državnikov v zgodovini človeštva. Vem tudi to, da se je družil s Kirkom Douglasom in da so ga dali celo na naslovnico revije Time. Kaj vem, morda je poseksal tudi Sophio Loren. Če ne nje, pa zagotovo lepo število svojih maserk in služkinj. Tak je bil in takega so ga imeli radi. Ob koncu edemdesetih se je peljal skozi Celje. Pomahal nam je. Žal ga nisem videl, saj sem stal za nekim velikim kurcem. Za možakom, ki mi je za vedno zjebal možnost, da bi ga videl. Napako sem popravil na Brionih, kjer sva se postavila skupaj in usekala črnski pozdrav.

Ko je umrl, sem seveda jokal. Pa ne zaradi njega, ampak zato, ker so jokali vsi okoli mene.

klik

klik

klik

klik

Film 2 Days in Paris, ki ga bom recenziral v prihodnjih dneh, je med drugim izpostavil tudi zelo zanimivo debato o bivših ljubimcih. O tem, ali je dobro, da zanje povemo partnerju. In ali je dobro, da se o tem potem razgovorimo. Si predstavljate, da imate punco, ki jo ljubite najbolj na svetu, ona pa vam pove, da je imela pred vami recimo trideset moških. Resda pred vami, a vseeno celih trideset tičev globoko med svojimi nogami in še globlje v svojih ustih. Bi preživeli? Bi jo imeli enako radi? Bi tako stvar sploh radi izvedeli? Bi vam bilo ljubše, da bi se zlagala in povedala, da jih je imela samo pet? Da ji niti z enim ni prišlo in da ste prvi, ki mu ga je pofafala?

Nam je partner sploh dolžan govoriti o svoji preteklosti? Nas mora to pravzaprav zanimati? Moramo biti toliko firbčni? Se partner počuti čudno, če nam vsega tega ne pove in mora skrivati v sebi? Smo moški za te reči bolj občutljivi kot ženske in bi radi v postelji devico? Žensko, ki bi ji radi bili prvi moški. Žensko, za katero si želimo, da bi ji prav mi pokazali kaj je to pravi seks. Huh, kaj pa če se vam partner zlaže o pravi cifri in vam pravo cifro po nesreči pove šele kasneje. Takrat, ko ste komaj preboleli in predelali prejšnjo cifro. In da to pove na zelo zmeden način. Tako, da muti, obrača zgodbo, se izgovarja, da je pozabil. Da se ne spomni. Da je bilo menda tako ali tako pa tako in tako. Kaj storiti v takem primeru? V primeru, ko dobimo občutek, da nas partner vleče za nos? Da nam prodaja bučke in da je ves čas dobro vedel kako in kaj ter da je zadevo iz neznanih razlogov zamolčal. In da je cifra namesto petke sedaj petnajstka. Smo lahko jezni? Imamo pravico biti jezni? Ga sploh razumemo, zakaj je šele čez čas spremenil svojo zgodovino? Mu res verjamemo, da je pozabil deset hitrih fukov za eno noč? Mu verjamemo, da je bil sposoben pozabiti enega samega? Še posebej, če se ga sedaj kar naenkrat spomni v podrobnosti in ga razlaga tako zelo zmedeno ter čudno, da nam gre na bruhanje.

Milijon vprašanj, na katere lahko vsakdo odgovori čisto po svoje. Vsak lahko pove svoj nasvet, za katerega misli, da je najbolj pravi in da se je prav njemu najbolj obrestoval. Nekaj pa vseeno drži. Ljudje smo obsedeni z zvestobo. To nam pomeni največ na svetu. Misel na roko, ki se dotika telesa našega partnerja, nas spremeni v divje volkove. Tu ne gre za ljubosumje, tu gre za dejstvo, da nam partnerjeva telesna predanost pomeni največ na svetu. Vsi bi radi bili najboljši ljubimci, prav vsi bi radi svojemu partnerju pričarali najboljši seks v življenju. In pri tem gremo celo tako daleč, da nas zmoti tudi preteklost. Še posebej, če je zavita v tančico skrivnosti in če nam jo partner predstavi na hudičevo bedast način.

Recimo nekako takole:

“Ne vem točno koliko sem jih imela. Nikoli nisem štela. Verjetno manj kot dvajset. No ja, ne dvajset, manj kot petnajst. Da sem jih imela sedem, sem ti pač rekla zato, da me ne bi imel za kurbo. Če prav pomislim, sem jih imela devet. Dva sem pozabila. Nimam pojma kaj sem počela z njima. No ja, spomnim se, da me je eden lizal na travi, drugemu pa je prišlo v kondom. Ali pa, kaj vem, saj se ne spomnim točno. Eden je bil moj sodelavec. Eh, čakaj, ni bil sodelavec. Pač smukal se je tam okoli. Preveč dolgo nazaj je to. Saj veš kako to gre. Pač meniš in se se zgodi. Nič posebnega. Huh, pri enemu mi je prišlo, pri drugemu pa menda ne. Ja, res je, devet je točna cifra. Hm, sedem sem rekla, ker sem na ta dva pozabila.”

What the fuck? Da vam partnerka pove kaj takšnega, bi jo zagotovo poslali v tri krasne. Da se ne bi spomnila točnega števila ljubimcev, ki jih je imela pred vami, bi vas zagotovo skrbelo. Še posebej, če ne bi imela veliko kilometrine in ne bi bila ravno promiskuitetna punca.

Huh, pa ne da sem začel zagovarjati cerkveno zapoved o prepovedi seksa pred poroko, kjer bi čisto vsak v zakon odkorakal popolnoma nedolžen?

Ko sem se sprehodil mimo neke izložbe v Portorožu, mi je skorajda zastal dih. Otroške lutke brez obraza so namreč hudičevo strašljive in grozne. Skorajda tako, da sem imel potem nočne more. Huh, a bi bilo tako težko narisati vsaj očke in usta? Magari samo zato, da mimoidoče ne bi zadela kap in da ne bi dobili občutka, da so se znašli v kaki japonski grozljivki.

Geji so na filmu skorajda od začetka filma. Ali kot komični dodatek, kot glavni del zgodbe, ali kot želja po provokaciji. In prav geji so na filmu še vedno tabu. Veliko bolj kot lezbijke, veliko bolj kot hetero pari. In prav gejevski prizori vedno dvignejo največ prahu. Prav dva moška med akcijo sta vedno razlog za zgražanje in globoke vzdihljaje moralistov. Geji so ne glede na vse še vedno marginalna zadeva. Tudi v porničih, kjer jih v navadnih filmih ne boste našli. Vsak pornič ima lezbično sekvenco, gejevske radosti pa boste morali najti v posebnih gejsvkih porničih, ki jih celo videoteke skorajda skrivajo pod pultom. In prav zato je bila Gora Brokeback tak bum. Morda prelomen gejevski film. Celo neke vrste gejevski vestern, ki so ga nagradili z oskarjem za režijo in scenarij.

Saj res, kako se počutite, ko na platnu zagledate dva moška v akciji? Dva moška, ki se strastno otipavata in poljubljata. Vam gre na smeh, vas sili na bruhanje, ju gledate kot navaden hetero par? Bi se vam recimo Brad Pitt zameril, če bi igral geja? Si film, kjer nastopajo geji sploh ogledate? Ali geje odobravate tudi izven komičnih dodatkov? Skratka, kaj imate v želodcu, ko se pred vašimi očmi stiskata dva moška?

Kaj pa geji med znanimi Slovenci? Jih je veliko? Verjamete govoricam? Je kdo od znanih svoje nagnjenje sploh javno priznal? Je biti gej pravzaprav moderno in ti dvigne rejting? Bi še vedno hodili na koncerte Jana Plestenjaka, če bi izvedeli, da je gej? Da se na stranišču na skrivaj recimo poljublja s Sebastjanom Cavazzo? Bi zdržali ta škandal? Saj res, je Damjan Murko res gej, glede na to, da se je pravkar poročil? Je gej Mario Galunič, ali gre ves čas le za trik in zajebavanje gledalcev? Hm, morda je svoje nagnjenje javno priznal le plesni koreograf Igor Jelen. Ostali si ga ne upajo. Morda zato, ker bi se jim uničil posel. Ali pač zato, ker jim paše, da javnost še naprej ugiba.

Pa končajmo tole pisanje z recenzijo komedije Another Gay Movie, ki gre takole:

zda 2006, komedija, režija: Todd Stephens, igrajo: Michael Carbonaro, Jonah Blechman, Joanthan Chase, Mitch Morris, Ashlie Atkinson, Scott Thompson, Graham Norton

Real Men Take It Up The Ass.

Vzemite Ameriško pito in vse heteroseksualne štose spremenite v homoseksualne štose, pa boste dobili Another Gay Movie. Zelo pogumno, drzno in dovolj zabavno gejevsko komedijo, ki pokaže vse tisto, kar ostali podobni filmi ne bi upali. Povedano drugače, kar ostali gejevski filmi le nakažejo, Another Gay Movie pokaže brez sramu in zelo direktno. Seveda ne tako kot Shortbus, pa vendar tako, da bo heteroseksualnim moškim večkrat zastal dih. Kaj vem, morda so Ameriške pite pokazale isti pogum, toda ker ga tokrat lomijo geji, se zdi vse skupaj večja štala. Zares divja in perverzna pizdarija, kjer boste videli dvojno penetracijo, fafanje, lizanje riti, fist fucking, kakanje, hrčka v riti in orjaškega tiča z uhanom v glavici. Kičasto, pa vendar smešno. Direktno, pa kljub temu z mejo dobrega okusa. Pač film, ki premakne tabuje in nas ob tem močno zabava. Plus zavaljena lezbijka, ki v eni noči podre tri sošolke. Na kratko, to, kar je v seriji Queer as Folk ostalo skrito, tukaj butne v prvi plan.

Ocena 4

Černobil je bil zame kot 11. september. Star sem bil vsega 12 let, panika pa je zadela tudi Slovenijo. Po radiu, televiziji in v časopisih so nas opozarjali, da obstaja nevarnost kislega dežja in da se pravzaprav sploh ne ve, kakšne razsežnosti bo ta jedrska nesreča sploh imela. Rusija se mi je nenadoma zdela nevarno blizu. Čeprav sem bil otrok, me je bilo pošteno strah. Kot da bi reaktor razneslo v Celju. Nekje čisto blizu mojega bloka. Ali kar na stranišču. Medtem, ko bi kakal. Mama in oče sta mi zabičala, naj ne hodim preveč po dvorišču in naj pazim, če bo začelo deževati. Da pač obstaja nevarnost kislega dežja, ki ti lahko poškoduje lasišče in te naredi za neplodnega. “Neplodnega?” sem vprašal. “Ja, takega, da ne boš mogel imeti malih Iztokov, ko boš velik,” mi je pojasnila mama. Ker sem bil trmast otrok, sem si mislil svoje in sredi dežja veselo igral nogomet. S svojo blokovsko klapo seveda. Prav na ta dan sem dal kar tri gole, prav na ta dan sem se počutil najbolj pogumnega. Tako je, strah me je očitno minil v trenutku, ko sem šel na dvorišče. Ko sem ugotovil, da me atomska bomba ne bo ubila. In ko sem bil prepričan, da je Rusija res predaleč, da bi se mi lahko kaj zgodilo.

Kaj vem, morda sem od takrat dalje malce čez les. Malo nor in tak, da se mi pozna ta kisli dež. Kaj vem, morda so vsi otroci, ki so se rodili leta 1986, zato tako nori in malce drugačni. Kaj vem, morda bi moral tiste usodne tedne res ostati doma in paziti na dež, ki je padal z neba. Kaj vem, morda pa vse skupaj nima nobene zveze in je bila Rusija res predaleč, da bi se vpliv eksplozije čutil pri nas.

Kakorkoli že, Černobil je bil moj 11. september, moj dan D, dan, ki sem si ga zapomnil za vedno. Moja Hirošima in moj Nagasaki. Še vedno sem hvaležen bogu, da nisem takrat živel v Rusiji in da se nam ni kaj podobnega zgodilo v Krškem. Še vedno se spomnim vseh tistih nesrečnih ljudi, ki še danes čutijo posledice. In vseh tistih številnih razprav, ki so se takrat odvijale po vseh slovenskih lokalih, šolah in službah. Černobil je bil debata vseh debat. In opozorilo, da je jedrska energija nevarna tudi takrat, ko jo imamo pod nadzorom. Morda je prav takrat še najbolj nevarna.

In ko danes pomislim na ta dan, prav ne morem verjeti, da je minilo že 22 let. Več koz dve desetletji od mojega prvega srečanja s kislim dežjem, za katerega še vedno ne vem, če mi je pustil kakšne posledice.

DODATEK NA ŽELJO SPOOKYJA MULDERJA:

Iz mojega teksta ste očitno razbrali, da je Černobil v Rusiji, saj se ga od tam tudi sam spominjam. Da bo Spooky povsem zadovoljen, naj pojasnim, da Černobil dejansko leži v Ukrajini, ki je bila nekoč prav tako kot Rusija del Sovjetske Zveze. Torej, Černobil leži v Ukrajini, kar pomeni, da se je v mojem ranem otroštvu pač zgodila geografska napaka, ki bi jo očitno moral popraviti že takoj na začetku.

Isto velja za omembo kislega dežja, ki v resnici ni kisel dež, marveč radioaktiven dež. Samo toliko, da se ne bi kdo slučajno narobe naučil kemije prav zaradi mojega zapisa.

Pred časom sem zasledil novico o neki materi, ki svojo komaj 13 letno hčerkico spodbuja za plastične operacije in za povečanje prsi, saj meni, da bo na tak način lažje uspela v svetu mode in zabave. To je huda norost. Morda malce ekstremen primer, ki pa ponuja odlično iztočnico za tole debato in za nadaljevanje razprave iz mojega zapisa o “Lepih” in “grdih” otrocih.

Torej, kaj za vraga je staršem, ki hočejo svojega otroka na vsak način spremeniti v robota. V super zvezdo. V novo Britney Spears, v novo Pamelo Anderson, v novo Nino Osenar, v novo super športnico, ali če hočete, v objekt, s katerim bo služila vsa družina. Nekateri starši gredo čez vse meje razuma. Celo tako daleč, da mama seksa s kakim šefom, ki ji obljubi manekensko kariero za hčerko. Tako daleč, da prepriča hčerko, da se ji splača storiti enako. Da o bodočih športnih zvezdah niti ne govorim. Tam so starši enako nori, enako divji in enako zagnani. Tako močno, da otrok dobi klofuto in kazni, če domov ne prinese pravega rezultata. Isto je pri šolskem uspehu. Tudi tam mnogi starši pošteno pretiravajo in od svojih otrok pričakujejo nemogoče. Zahtevajo petke in kaznujejo že štirke.

Starši ga včasih res lomijo in svojim otrok vsiljujejo svoje sanje. Se pravi reči, ki jih sami niso nikoli dosegli. Ali pa so jih in od otrok zahtevajo, da jih oni tudi. Nihče se seveda ne vpraša v kakšno hudo stisko to pahne otroka, ki recimo res nima smisla za določeno stvar. Pa ne zato, ker bi bil len, marveč zato, ker mu zadeva pač ne leži.

Dragi starši, pustite otrokom otroštvo. Naj postanejo tisto, kar si sami želijo. No ja, razen če si želje res neumne in če dobro veste, da so sposobni za kaj boljšega.

Zadnje čase večkrat poslušam očitke, da bi moral odrasti. Da se ne bi smel več obnašati kot najstnik. Vsaj kar se ljubezni tiče. Rekoč, da srčke in sporočilca pišejo le čustveno nezreli ljudje in mladina. To se mi zdi naravnost smešno in bedasto. A ni bistvu ljubezni v tem, da ni patetike? Da poveš in narediš prav to, kar v tistem trenutku čutiš. Da svojo ljubezen do ljubljene osebe pokažeš na tisoč in en način. Magari s risanjem srčkov na svoje copate, ali pisanjem verzov na svojo mizo. Res mi ni jasno, da je kaj takega lahko patetično. Da bi vam šlo lahko na živce, če bi vaš partner kaj takega recimo storil za vas. In pozor, patetiko vidijo predvsem dekleta, ki bi svojem fante usekale za bučo, če bi jim ljubezen izrekli na tak način. Je to mogoče? So dekleta postale roboti, ki jih romantika ne zanima več? Ki v preprostih rečeh ne vidijo več nobene vrednosti? Ki so prepričane, da je to bedna patetika za osnovno šolo? Ki bi jih samo nakup novega avtomobila ali zlatega prstana pomenil dokaz ljubezni? Smo res prišli tako daleč, da je moj prejšnji zapis razlog za tako čudne in negativne komentarje, kjer mi dekleta svetujejo, da naj odrastem. Da naj neham biti več otrok. In da je taka ljubezen patetična. Da bi svojega fanta nabrcale v rit, če bi jih storil tako grdo stvar?

Kaj se dogaja z vami, dragi moji? Ste vsi res tako brez navihanosti? Brez smisla za tiste drobne reči? Brez smisla za ljubezen? Ste vsi postali le roboti, le podrejene ovce, ki morajo paziti kako se obnašajo. Ali kot je rekel, eden izmed komentatorjev: “Si nor, da napišem kaj takega svoji babi, pa saj se mi kolegi ja cel dan režijo in bi me imeli za slabiča.” Porka duš, ta pa je res bosa. Moramo res biti pred kolegi trdi dedci, ki ne kažejo ljubezni in ki svojo žensko raje mahnemo? Kam gre ta svet, če še za ljubezen ni več prostora. Če je tisti, ki ljubi in to pokaže, postal patetičen bedak.

Jaz glede ljubezni ne mislim nikoli odrasti. Veliko raje sem otročji najstnik, ki, če se mu zahoče, svoji punci stokrat na dan pove, da jo ljubi. Ji pošlje sto smsjev, jo stokrat pokliče in ji na sto različnih načinov izkazuje ljubezen. Jaz ne mislim biti ovca. Le eden izmed tistih, ki mora paziti kako se obnaša in kako bo pokazal svoja čustva.

Ali kot sem že zapisal: V PRAVI LJUBEZNI NI PATETIKE

Se pa bojim, da se tale vaše pretirana resnost in preobremenjenost odraža tudi pri drugih rečeh vaše življenja. Da se ne znate več nasmejati. Da se ne znate več sprostiti. In da vam gre čedalje več reči na živce. S tem mislim, da vam gredo na živce tudi ljudje, ki so dobre volje in da jih boli kurac za okolico. Ki živijo tako kot hočejo in nočejo postati ovce.

Tole vprašanje se mi je porodilo med branjem komentarjev pri prejšnji temi. Se lahko izjemno lepima staršema rodi “grd” otrok, izjemno “grdima” pa božansko “lep” otrok? Da ne bo kdo jezen, sem obe besedi opremil z narekovaji, kar pomeni, da lahko zdaj mirne duše začnem z razpredanjem tega vprašanja.

Ko sta se vzela Brad in Angelina, je bilo skorajda nemogoče, da bi se jima rodil “grd” otrok. Isto velja za Toma in Katie. Pa še marsikateri znani par, kjer oba veljata za dovršena lepotca. Uf, saj res, ali otrok lepoto podeduje po mami ali po očetu? Je možno, da je prvi otrok “lep”, drugi pa “grd”? Poznate kakšno družino, kjer sta starša lepotca, otroci pa “grdi” kot strela? Ali družino, kjer je ravno obratno? Seveda je treba upoštevati tudi leta, ki minejo pri starših, kateri sedaj morda res ne izgledajo ne vem kako perfektno, pa so bili v mladih letih super lepotci.

Pa vendar, se lahko geni tako zelo spremenijo? Ima lahko čeden moški “grdega” sina, čedna ženka pa “grdo” hčerko? Bi bil isti otrok lepši, če bi bil fantek ali če bi bil punčka? Je možno, da otrok od obeh staršev pobere vse najslabše? Je mogoče, da pobere vse najboljše? Je otrok dejansko podoben dedku in babici? Ali lahko po celi plejadi družinskih lepotcev na svet priveka “grdo” bitje?

In ja, je lahko nekdo kot otrok božansko “lep”, kot odrasel pa strašno “grd”? Je bolj verjetno, da je obratno?

Vse to me zanima in na vse to verjetno nikoli ne bom dobil pravega odgovora.

Kakorkoli že, jaz sem bil kot otrok takle:

Ma saj na koncu pa je itak najbolj važno to, da je otrok zdrav.

Plesalec Andrej Škufca ima novo punco. Novo veliko ljubezen, ki sliši na ime Špela Perc. Tista Špela Perc, ki je sestra bolj znane atletinje Jerneje Perc. Tista Špela Perc, ki je tudi sama odjadrala v športne vode in na televiziji pred leti vodila neko telovadno oddajo. In tista Špela Perc, ki je bila pred stotimi leti moja sošolka v osnovki. Ker je nisem videl že milijon let, pravzaprav vse od osnovne šole dalje, nimam pojma kako se ima. Vem samo to, da je špricala vse naše obletnice in da ni poslala niti pozdrava. Vem tudi to, da so bili vsi fantje nekoč zacopani vanjo in da je vse po vrsti zafrkavala ter jim ni namenila niti enega poljuba. Vem tudi to, da je bila vzorna učenka in da je na sto metrov tekla hitreje od vseh sošolcev. Pravzaprav je bilo za pričakovati, da bo letela daleč in da ji bo uspelo v življenju. Da ne bo zabluzila in zašla na stranska pota. Da bo postala uspešna mlada ženska. Ko sem slišal, da hodi s smučarjem Renejem Mlekužem, sem videl, da ima okus. Ker sedaj hodi z veliko starejšim Andrejem Škufco, pa vidim, da ji diši tudi vrtenje po parketu.

Uf, saj res, prav Špela Perc je bila tista, ki je polepšala dan mojemu sošolcu Bojanu, ko je na končnem izletu na morje posodila kopalke malce bolj polni sošolki, ki jih je seveda komaj spravila nase.

Dragi moji, tale post je namenjen vsem vam. Upam, da se boste odzvali v čim večjem številu in odgovorili na zastavljena vprašanja. Pa začnimo.

1. Na kaj se spomnite, ko pomislite na svoj prvi poljub?

2. Največja žival, ki ste jo ubili?

3. Kdaj in zakaj ste nazadnje jokali?

4. Kaj vas spravlja v smeh?

5. Na kaj pomislite, ko zagledate vampirja?

6. Za koliko denarja bi pojedli kozarec črvov?

7. Kdo bo zmagal na jesenskih volitvah?

8. Komu je podoben Janez Janša?

9. Je Michael Jackson res plastičen?

10. Koliko časa lahko zdržite brez hrane in vode?

11. Ste prebrali Prešernove Poezije?

12. Katere tri stvari bo vzeli na samotni otok in koliko časa bi tam ostali?

13. Kdo je po vaše največji car?

14. Ste zaljubljeni?

15. Kaj bi storili pedofilu?

16. Bi šli na zmenek z Georgeom Bushom?

17. Ste raje pametni ali lepi?

18. Bi bili pingvin?

19. Bi bili sposobni ubiti človeka?

20. Koliko časa ste lahko brez seksa?

21. Katero pesem bi hoteli slišati na svojem pogrebu?

22. Koliko izrazov za moško in žensko mednožje poznate in kateri vam je najljubši?

23. Vas je kdaj opekla meduza?

24. Bi upali pojesti morskega prašička?

25. Kaj vam pomeni zvestoba?

26. Znate čarati?

27. Kateri film bi lahko gledali vsak dan znova?

28. Kaj bi zamenjali na svojem telesu?

29. Je trikrat dva vedno šest?

30. Kaj ste svoji najdražjo osebi kupili za rojstni dan?

31. Je bil Jezus v resnici črn?

32. Je Elvis še vedno živ?

33. In seveda, kdo je oseba, za katero bi bili pripravljeni umreti?

Moja punca ima rada dobre filme. Ravno zato sem bil presenečen, da še ni videla Spielbergovega Vesoljčka. Da se ga je nekako izogibala. Da je bila prepričana, da ji ne bo všeč. Da je preveč pravljičen, preveč otročji in premalo mafijski. Mafija ji je pisana na kožo. Še posebej Boter, Dobri fantje, Donnie Brasco, Carlito’s Way in Sopranovi. Pa vendar, Vesoljček ji je bil zelo všeč. Od začetka do konca, ko je vendarle ugotovila, da se ga je izogibala povsem po krivici in da je res krasen ter čaroben film.

No ja, potem so bili na vrsti vsi trije Indiana Jonesi, za katere je dejala, da niso njena tema. Da jih pač ne želi gledati in da ji zagotovo ne bodo kul. Zmotila se je. Zelo močno. Harrison Ford ji je zlezel pod kožo, Indiana pa ji je po novem totalni zakon. Tako zelo, da komaj čaka na četrti del.

Zelo trd oreh je bil Rocky Balboa, se pravi šesti Rocky, ki ji ni pa ni dišal. Ki se ga je opirala z vsemi štirimi. Kot hudič križa. Kot nekdo, ki nima pojma, da je Rocky faca. Nekoč je baje videla delček prvega dela in ni bila preveč navdušena. Ko sem ji pokazal četrti del, kjer se Sylvester Stallone mlati z Dolphom Lundgrenom, pa je skoraj zaspala. Hvala Bogu, da je rekla ja in ugotovila, da se je zmotila. Da je šesti Rocky res dober in da bi ji bilo zelo žal, če ga ne bi videla. Ker sem bil vztrajen, sva počila še ostale dele in zadela v polno. Prav ste prebrali, moja punca je po novem velika oboževalka Sylvestra Stallonea.

Ko sem zbral dovolj poguma, sem ji zatežil z Woodyjem Allenom. Natančneje s filmom Everything You Always Wanted To Know About Sex But Were Affraid To Ask, ki seveda seka sto na uro. Žal sem usekal mimo, saj ni trznila. Kljub temu, da šteka vse prave fore in da se reži takrat ko je treba. Woody ji ni bil kul in njuna romanca se je žal končala.

Na vrsti je bila klasika The Warriors, ki jo je konec sedemdesetih posnel Walter Hill. Zadetek. Film ji je bil všeč. Tako kot karate drama Best of the Best, kjer se mlati Eric Roberts.

Potem sva šla na Dustina Hoffmana in njegovega Maratonca, ki je žal ni navdušil tako kot sem pričakoval. Preveč sedemdeseta, premalo moderno. Škoda. Hvala bogu, da sem vztrajal in zahteval še Straight Time. To pa je bil seveda zadetek v polno, kar pomeni, da je tudi Dustin končno postal njen top igralec. Tako kot Al Pacino, ki še vedno zaseda prvo mesto.

Še bolje sem jo odnesel pri četrtem Die Hardu, ki ji je bil enako všeč kot meni. Malce manj pa je bila navdušena nad meni zelo ljubo grozljivko Deep Blue Sea, ki je že izpadla iz lestvice njenih 150 naj filmov.

Uf, da ne pozabim, preden sva se spoznala, je bila huda sovražnica kitajskih filmov, kar pomeni, da sem jo komaj prepričal za filma Hero in House of Flying Daggers. Ko ju je videla, je seveda padla v nezavest in priznala, da kaj tako zelo dobrega in posebnega še ni gledala nikoli.

Skorajda najtrši oreh je bil Terminator 2, ki se ga je branila kot nora. Ker sem ji obljubil, da bom gledal njena zelo ljuba filma Daddy and Them ter Juana La Loca, je popustila in odprla oči. Jasno, zaprla jih ni vse do konca in bila je navdušena.

Ker je bila klima seveda več kot ugodna, sem jo nasral za četrtega Ramba. Ne boste verjeli, bil ji je zelo všeč, kar pomeni, da je hotela gledati še prve tri. Začela sva z enko, sedaj naju čakata še dvojka in trojka.

Ker sem vedel, da ne mara pravljičnih filmov, je bila trilogija Lord of the Rings prav tako trd oreh. Toda ker ne odneham, sem jo le prepričal, da sva se podala na popotovanje v Šajersko. Jasno, padla je noter in vse tri dele dobesedno požrla.

No ja, zdaj me čaka nova misija nemogče. Rad bi, da čim prej vidi vseh šest Star Warsov, vsaj en Star Trek in seveda, da se spet spopade z Woodyjem Allenom, za katerega menim, da ji bo vendarle zlezel pod kožo, če mi rata pred njo postaviti pravi film.

DODATEK:

Po zaslugi Simone Rebolj se je tale tema oddaljila od osnovnega zapisa, kar pomeni, da se je začela debata o kvaliteti filma Boter in razprava o filmografiji Woodyja Allena. Tudi prav.

Ko sem se danes zvečer peljal domov, sem na Radiu Slovenija ujel oddajo, kjer je nek gospod ljudi zdravil kar preko telefona. Pravzaprav preko etra. Se pravi, zdravil je tiste, ki so poklicali v oddajo in jim namenil 90 sekund. Da pojasnim še malce bolj natančno. Gospod, ki mu je bilo ime Rudi, je bil gost v neki radijski oddaji, kjer so govorili o zdravljenju s pozitivno energijo. Torej o tako imenovanem alternativnem zdravljenju z bioenergijo, kateremu seveda verjamejo številni ljudje. Tisti poslušalci, ki so dobili zvezo, so bili deležni devetdesetih sekund njegove energije, ki jo je spremljala klasična glasba. Najprej so mu povedali kaj jih boli, on pa je takoj za tem začel s prenosom energije in jih po devetdesetih sekundah vprašal, kako se počutijo in če je kaj bolje. Če so občutili njegovo energijo in če so bolečine kaj manjše.

Kaj takšnega v etru kakega radia še nisem zasledil. Da bi nekdo dobesedno vzel 90 sekund programa in zdravil ljudi, ki so čakali v etru. Klicale so večinoma ženske, vse po vrsti pa so bolela kolena in križ. In pozor, gospod Rudi se mi ni zdel šarlatan in blefer. Zdel se mi je tak, da bi mu lahko verjel. In tak, da je vsem tem nesrečnim poslušalcem na nek način celo pomagal. O bioenergiji sem imel dolgo časa zelo negativno mnenje, potem pa sem ga čez noč spremenil. Zakaj je temu tako, bom povedal v enem izmed sledečih zapisov. Za zdaj naj ostane le gospod Rudi, ki se mi je zares zdel enkraten pri svojem početju. In ki je brez sramu povedal, da je 90 sekund premalo za pravi uspeh.

Prav razmišljal sem, kaj gospod Rudi dejansko počne med glasbeno pavzo. Med temi devetdesetimi sekundami. Ali res kaj počne, ali pa se pogovarja z voditeljem in kadi cigaret. No ja, prav vsi poslušalci so občutili neko posebno toploto, kar pomeni, da so bili po kratki seansi več kot zadovoljni. Zanimivo, ni kaj.

Čeprav ljudje še vedno različno gledajo na dogajanje med Drugo svetovno vojno in menijo, da so bili domobranci v resnici junaki, partizani pa barabe, bi bil sam z največjim veseljem partizan. Magari takšen kot v naših jugo filmih. Takšen, kot so jih igrali Boris Dvornik, Bata Živojinović in Ljubiša Samardžić. Takšen, da bi streljal Nemce, Italijane, Ustaše, Četnike in pripadnike Črne roke. In takšen, da bi pel partizanske pesmi ter plesal kolo. Po vojni bi seveda pazil, da ne bi v jame zmetal tudi nedolžnih ljudi. Vsakemu, ki bi skušal zanikati moj boj proti okupatorju, pa bi seveda prisolil krepko zaušnico.

Ali kot je takoj po vojni v tistem skrivnem pismu dejal škof Anton Vovk: “Čas je, da obe strani priznata svoje napake.”

Okej, toda kaj, ko je bilo na strani domobrancev več napak, ki jih po novem nočejo in nočejo priznati ter svoje grehe skušajo oprati z domnevnimi partizanskimi zločini po vojni.

Po zaslugi blogerskega kolega Jureta sem prvič spoznal igro Deluxe Ski Jump 3. Morda zadnji izmed vseh ljubiteljev športnih iger, toda nikoli ni prepozno. In zdaj sem padel noter. Igram jo vsak dan. Igram svetovni pokal, igram ekipne tekme, igram vse, kar je možno. Izmislil sem se imena tekmovalcev (enemu je ime celo Seka Aleksić), ki skačejo na vseh 32-ih skakalnicah. Včasih mi gre dobro, včasih slabo. Jure je sicer pri temle postu povedal, da v Sloveniji skoči 300 metrov, toda meni ne rata. Niti 200 jih še nisem preskočil. No ja, na Hrvaškem sem poletel 224 metrov, drugje pa mi tudi ne gre prav slabo. Če kdo igra to igro, naj mi pove kake dodatne finte za daljši skok in naj mi zaupa svoje rekorde, da vidim, če sem dober, ali je bolje, da se od sramu pogreznem v zemljo.

Včasih se počutim kot da bi živel v Benetkah. Na moj balkon vsak dan namreč prileti ogromno število golobov, ki grulijo, serjejo in počnejo vse tisto, kar ponavadi počnejo golobi. Toda tale, ki me je obiskal danes zjutraj, je bil vseeno nekaj posebnega. Fant je dobesedno priletel skozi okno balkona, se namestil med čevlji in staro šaro ter se drl na ves glas. Kot da bi mi hotel reči: “Poglej me, kreten, zdaj sem jaz glavni.” Najprej sem ga poslušal in gledal kaj počne. Španciral je po balkonu, gledal stvari, ki jih hranim v vrečkah, in se delal kot da je glavni. Kot da je balkon njegova last. Kot da ga ne briga, da najemnino za stanovanje plačujem jaz. Ko sem ga imel dovolj, sem odprl balkonska vrata. Zelo počasi, da ga ne prestrašim preveč. Ni trznil. Ko sem ji odprl do konca, pa je podivjal in začel letati po balkonu, se zaletavati v šipo in iskati način, da pobegne na prostost. Da ga ne bi še bolj prestrašil, sem zaprl vrata in čakal kaj se bo zgodilo. Pomiril se je in spet začel hoditi po tleh balkona. Celo posral se mi je na dežnik in spet se je začel glasno dreti. Ko sem ga imel naposled res dovolj, sem ponovno odprl vrata in šel v boj. Tokrat je imel več sreče, saj je odprto šipo našel hitro in veselo odletel proti oblakom. Zmešan golob. Verjetno na kaki tabletki ali še čem hujšem. Dejansko frajer, ki se je požvižgal na pravila in na dejstvo, da ne plačuje najemnine.

Da ne pozabim, okna na balkonu bom imel odslej raje zaprta.

Hribi me niso nikoli posebej zanimali. Ko greš v eno stran, si zmatran. Ko greš v drugo, pa ti trpijo kolena. Če je bila možnost, sem se do cilja vedno pripeljal z avtomobilom. Okej, bil sem na Šmohorju, na Pokljuki, na Celjski koči, na Boču, v Logarski dolini in na Svetini, to pa je tudi vse, kar sem videl. Morda sem bil kot otrok še kje drugje, pa se ne spomnim. Hribi niso moja scena, raje imam doline. Zaradi mene hribov sploh ne bi rabili. Lahko bi imeli le doline, pa bi bili srečni.

Pravijo, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat splezati na Triglav. Huh, potem jaz ne bom nikoli pravi Slovenec, saj tja ne bom splezal nikoli. Triglav raje gledam na slikah in od daleč. Tako kot Stol in še kako slovensko goro. Če bi že plezal, bi si raje izbral K2 in Everest. Ker tudi to seveda ne bo nikdar mogoče, grem kdaj pa kdaj na obe kultni gori le s prstom po zemljevidu. Pravzaprav so vsi hribi zame le prst na zemljevidu. Nisem za hribe in hribi niso zame.

Sicer pa, le zakaj bi moral jaz plezati na hrib, če tudi hrib noče nikoli splezati name. Hrib le stoji in se leno nastavlja plezalcem ter pohodnikom. Ko splezajo na vrh, so kralji sveta. Kot Sylvester Stallone v četrtem Rockyju. Kot jaz, ko sem nekoč prilezel na Celjsko kočo. To je bil zame velik uspeh. Okej, toda kaj, ko so me nazaj grede bolela kolena, saj sem ves čas bremzal, da me ni odneslo v kako jamo.

Se bova z gospodom Triglavom kdaj sploh srečala? Močno dvomim. No ja, razen če se mi nekega dne pojavi pred vrati in me povpraša, če je visok 2864 ali 2863 metrov.

V današnji Piramidi so govorili tudi o ljubezni. Pravzaprav o tem, če je za moškega in žensko dovolj le ljubezen, da preživita. Da sta res srečna in da jima prav nič ne manjka, če znata živeti skromno. Nekoč so rekli, da je dobro začeti iz nič. Da za pravo ljubezen potrebuješ le majhen prostor in da se vse ostalo sčasoma uredi. No ja, rekli so tudi, da gre ljubezen skozi želodec in da mora še tako zaljubljeno srce včasih kaj pojesti in si kupiti, da je res srečno. Če socialne reči ne štimajo, je človek živčen. Ko je živčen, pa vpliva tudi na ljubezen, ki nenadoma ni več dovolj za srečo. V trgovini si namreč samo z ljubeznijo ne moreš kupiti mleka in kruha, položnice za elektriko pa žal ne moreš plačati s poljubi.

Pa vendar, ljubezen je krasna stvar, ki včasih premaga vse ovire. In prav z ljubeznijo je včasih mogoče preživeti največjo krizo. Biti v dvoje pomeni moč. Z močjo pa lahko dosežeš veliko.

Ali kot je rekel znani raper Jay Z, ki trenutno uživa v ljubezni s pevko Beyonce Knowles: “If you’re havin’ girl problems I feel bad for you son. I got 99 problems but a bitch ain’t one”

Zadnje čase srečujem same poredne otroke. Take, ki nagajajo staršem, učiteljem in prijateljem. Take, ki ne ubogajo nikogar. In take, ki se derejo, pretepajo, zmerjajo in počnejo reči, na katere bi bil ponosen samo Denis Pokora. Ko sem pred leti kot pomočnik vzgojitelja delal v vrtcu, je bila situacija vsaj malo drugačna. Poredna sta bila dva, največ trije, vsi ostali pa so bili pridni in pač malce razposajeni. In pozor, nič kaj drugačni niso tudi najstniki. Tudi ti zadnje čase samo nagajajo, zmerjajo, se pretepajo in počnejo reči, ki sem jih še nekaj let nazaj videl samo v ameriških filmih. Starši so očitno nemočni in veseli, da je samo to. Da njihovi otroci ne streljajo in se ne drogirajo. Samo pretep in zmerjanje sta za današnji čas še najmanjši problem. Prav tako slab uspeh v šoli. To ni nič takšnega, to je tako ali tako pri vseh.

Joj prej joj, kam smo prišli. V čuden svet. V svet, kjer so starši otroci, otroci pa nimajo staršev. Če bo šlo tako naprej, nas čaka katastrofa. Popolnoma zavožene generacije otrok, iz katerih ne bo nič. Iz katerih bodo zrasle barabe, pijanci, lopovi, drogeraši in kurbe. Je res kriva družba? Ali starši res ne morejo narediti ničesar? So njihovi otroci že ob rojstvu obsojeni na propad? Eh, dajte no. To so samo izgovori. Izgovori za lene starše, ki nimajo časa za svoje otroke. Za starše, ki niso pozorni na začetne in zelo drobne težave. Recimo na prvo jezikanje in na prvo slabo oceno. Ker na to ne polagajo prave pozornosti, se otrok spremeni v pošast. V divjo kreaturo, ki se je seveda ne da več ustaviti pred padcem v brezno. In starši, ki jim ni jasno, da njihova štirinajstletna hčerka nima kaj iskati zunaj po enajsti uri zvečer, so zame slabi starši. Starši, ki bodo svoji hčerki pomagali, da postane bitje, ki ga bo zanimal samo puder. In bitje, ki bo živelo samo za fante ter za čimveč seksualnih izkušenj. Prav tako slabi  so zame starši, ki svojega petnajstletnjega sina puščajo samega na morje. Samega in takega, da lahko počne kar se mu zahoče. Kljub temu, da domov nosi dvojke in da jih vsak petek pošlje v tri krasne.

Nikoli nisem zagovarjal nasilja, toda kakšna klofuta ni nikoli odveč. Še posebej, če otrok pozabi, kdo sta oče in mati, kdo pa otrok. Otroke je treba vzgajati. Če jih vzgajamo napačno, zaserjemo situacijo, napak pa ni mogoče popraviti. In otroci so mojstri manipulacije. Mojstri za obračanje naivnih staršev, ki nimajo pojma kaj se pravzaprav dogaja v njihovi družini. In nikoli ne bom razumel matere, ki je svojo mladoletno hčerko nekega dne našla mrtvo z iglo v roki in se čudila, kako je to mogoče. Halo, se slišimo? Mar ni vedela, da se ji mala drogira že nekaj let? Se ji ni zdelo čudno, da je ni nikoli domov takoj po šoli? Ni opazila, da se hčerka čudno obnaša? Je morda pomislila, da se tako čudno pač obnaša cela generacija otrok? Začudenja te matere ne kupim in jo obsojam.

Vem, da je lahko pametovati, če nimaš svojih otrok. Toda svojega mnenja ne bom spremenil. Krivi so starši. Samo starši in nihče drug. Če torej hočemo, da cela generacija otrok ne gre k vragu, začnimo vzgajati starše. Le ti so namreč potrebni poštene klofute.

Jebat ga, tudi mi smo bili navihani, toda vseeno nismo učitelja poslali v tri krasne, tikali stareješih od sebe, pili alkohol pri štirinajstih, kadili trave pri trinajstih, seksali pri dvanajstih in zmerjali starše pri petnajstih. To počnejo samo otroci, ki imajo slabe starše.

Danes ni moj dan. Zjutraj me je zbudil sveder v mojem bloku, sedaj pa me je ob živce spravila še prodajalka, ki dela v Šparu BTC-ja v Ljubljani. V vrsti sta pred mano stala le dva kupca, zato sem izbral njeno blagajno. V upanju, da bo šlo hitro skozi, saj se mi je mudilo nazaj na televizijo, kjer je me čakala oddaja. Nič nimam proti vljudnosti in malem čveku s stranko, toda kar je preveč je preveč. In ta prodajalka si je vzela čas. Čas za mobilni telefon, za osebne pogovore, za neskončno čvekanje s stranko pred mano. Očitno sta bili kolegici, saj sta se menili o vsem mogočem. In to kar med službo. Medtem, ko smo ostali čakali v vrsti in zgubljali živce. Tri stranke za mano so obupale in odšle na drugo blagajno. Jaz pa sem vztrajal in čakal na trenutek, ko se bo prodajalka začela zavedati, da ni na privatnem žuru, marveč v službi. Da čakaš 20 minut v vrsti, kjer sta pred tabo dva, ki sploh nimata dosti artiklov, je močno preveč. Tako močno, da se ti lahko strga in da bi tako prodajalko pošteno okregal in jo vprašal, zakaj trati tvoj dragoceni čas.

Da ne bo pomote, na priponki sem prebral njeno ime, a ker kljub jezi in slabem dnevu nisem pizda, ga ne bom zapisal. Povedal bom le to, da dela v Šparu BTC-ja, da je malce bolj okrogla, svetlolasa in malce mozoljasta. Če veste katera je, ji le povejte, da ji bo Iztok Gartner naslednjič primazal eno okrog ušes, saj nima pojma, da je v službi.

O tem, da me jutranje vrtanje po blokih ubija, sem že pisal nekaj tednov nazaj. Če bi vedel, da bom za kazen dobil trojno porcijo, raje ne bi. Naredil bi se kot da me ne moti. Kot da ob njem pravzaprav uživam. Kot da obožujem tisti prekrasen zvok svedra. Čista poezija, vam rečem.

Faaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaak!!!

Pa ne me jebat no. Kaj vam je? Zdaj boste vrtali cel dan in celo jutro. Od osmih zjutraj dalje. Neumorno, divje, perverzno in z užitkom. Zaradi kurčevih vzdrževalnih del na telefonski napeljavi. Boli me kurac, če ste nalepili listek. To mi ne pomaga. Zjebali mi boste možgane. Ubili dušo. V meni boste ubili hudiča. Pizda vam materna, no. Pa kaj je res tako težko zdržati brez zajebanega vrtanja? Je res tako začeti vsaj ob dvanajstih? Nimamo vsi službe čez dan. Eni delamo zvečer in bi radi zjutraj spali. A vas seveda boli kurac. Vi ste le delavci, ki morate svoje delo opraviti čimbolj zgodaj. Medtem se celo režite, pomenkujete in razpravljate o vremenu. Lepo vam je, mene pa ubija. Sistematično in učinkovito. Kje je pištola, ko jo človek najbolj rabi? Kje je bomba, ko bi prišla najbolj prav? Prekleti kreteni. In preklet naj bo kreten, ki je pred davnimi leti izumil sveder. Če bi vedel koliko pizdarij bi povzročil, koliko živcev bo uničil, ga zagotovo ne bi. Pa vendar, če ga kdaj ulovim, mu razbijem gobec in mu potem zvrtam še luknjo v koleno.

Kako je mogoče, da niti en sam dan v mojem bloku ne more biti tišine. Niti en sam božji dan. Niti dan, ko bi rad vsaj malo spal in se zbudil ob dvanajstih. Kdo za kurac so ti ljudje, ki mi ukažejo, da moram vstati ob osmih? Da mi v dobri veri na vrata nalepijo še listek, da bo v našem bloku pač hrup in da tega ne morejo spremeniti. Vsakega posebej bi počil na gobec. Vsakemu posebej bi s svedrom zvrtal luknjo v koleno. Kljub temu, da bi me prosili naj tega ne počnem. Da ni humano, da ni fer.

Maščeval se bom. Tega ne bom tako gladko požrl. Ko bo vrtanja konec in ko se bodo vzdrževalna dela končala, bom tudi jaz enostavno na vhodna vrata nalepil listek, da bom volume svojega stolpa vsa večer od polnoči naprej naravnal na maksimum. Ker pač čistim ventile na svoji feršterkariji. Ker pač tako je. Stanovalce bom prosil za razumevanje in glasbo nabijal do konca. Vsak večer od polnoči do štirih zjutraj. Me res zanima, koliko ljudi mi bo prišlo trkat na vrata in koliko jih bo poklicalo policijo, da ne morejo spati. Komaj čakam in vas prosim za predloge za playlisto komadov, ki po vaše najbolj zadanejo, ko človek skuša zaspati, ali ko že sladko spi.

It’s payback time, motherfuckers.