Arhiv za kategorijo 'nostalgija in spomini'

The Thorn Birds Reunion

23.07.2012 ob 19:50

Na neki oddaji sta se po mnogih letih znova srečala Richard Chamberlain in Rachel Ward, nepozabna Ralph in Maggie iz serije Pesem ptic trnovk, ki smo jo v prvi polovici osemdesetih noro radi gledali tudi pri nas. Sicer pa jih Richard danes šteje že skoraj 80, Rachel pa jih bo letos praznovala 55.

Čunga Lunga

18.07.2012 ob 18:22

Ko sem na pošti zagledal žvečilke Čunga Lunga, nisem mogel verjeti svojim očem, saj sem bil prepričan, da jih nova generacija mulcev ne pozna več. Resda sem jih bil navajen v drugačni embalaži in obliki, toda vseeno, Čunga faking Lunga so nazaj. Očitno je šlo za neko nogometno kolekcijo, saj sem notri dobil še karikaturo Messija, na škatli pa je pisalo World of Football. Da se okus žvečilke znuca že po petih minutah žvečenja, pa je brez veze govoriti, saj gre v prvi vrsti za nostalgijo.

Inspiracija 7: Moj oče

18.04.2012 ob 13:51

Moj pokojni oče je bil vedno moja velika inspiracija. Zmeraj je točno vedel kaj mi mora reči, ko sem bil v stiski, pa kaj mi mora svetovati, ko sem se znašel na razpotju. Neštetokrat sem ga vprašal za kak koristen nasvet in vedno znova je znal najti prave besede in prave ideje. Tudi zdaj, ko ga že šest let ni več z mano, se večkrat spomnim njegovih modrih misli in mi je lažje pri srcu, pa še odločiti se znam prav po njegovi zaslugi. Moj oče bo za vedno moja velika inspiracija, tako po življenjskih dosežkih in očetovski toplini, kot po tem, da mi je vedno znova znal stati ob strani in mi pomagal takrat, ko sem ga najbolj potreboval. Upam, da bom jaz svojemu otroku znal biti točno to, kar je bil moj oče meni.

Tale zapis je moj sedmi prispevek za mednarodni blogerski natečaj na temo inspiracije, ki so ga pripravili na spletni strani www.liveinspire.com.

Če boste imeli čas, zanj glasujte s pritiskom na srček desno zgoraj na temle linku: KLIK

In še ostali zapisi, ki jih že poznate in za katere lahko še vedno glasujete:

Danes bi moj ati praznoval 70 let

26.01.2012 ob 02:39

null

Vedno se spomnim dneva, ko je odšel. Danes je trenutek, da se spomnim dneva, ko bi praznoval rojstni dan. Ne bom žalosten, skupaj z njim ga bom praznoval v mislih in se spominjal najinih najbolj kul trenutkov, saj bi mu bilo to všeč. Plesala bova na eno izmed Madonninih pesmi, ki ga je vedno znova sprostila in spravila v dobro voljo. Pa mene tudi, ko sem ga gledal pri sestavljanju posebne koreografije, ki je bila vsakič nekoliko drugačna in vedno zelo zabavna.

Vse najboljše za okroglih sedemdeset, ati moj.

KLIK

Pa naj ti posebej za rojstni dan pripnem še trailer za tvoj najboljši film, ki si ga vedno znova hvalil in mi razlagal kako zelo dober je bil, ko si ga pred davnimi leti videl v temi kinodvorane, kamor si tako rad že zelo zgodaj vodil tudi mene in me do konca in naprej navdušil za filmsko umetnost, za kar ti bom hvaležen do konca življenja.

KLIK

Pa še tvoja Jeanny, tvoja naj pesem vseh časov, ki si mi jo enkrat tudi prevedel, saj nisem znal nemško in sem se jezil na Falca, da ne poje vsega v angleščini.

KLIK

In le kako naj ti voščim brez Deana Martina, tvoje stare šole, nad katero si se navdušil, ko si obiskal Ameriko. Tule je, tvoja Everybody Loves Somebody, na katero si tako rad zavrtel mamo, ko mene še ni bilo na svetu.

KLIK

In seveda, še Jarhead, najin zadnji skupni film, najino zadnje filmsko slovo, ki ga prav tako ne bom pozabil dokler bom živ.

KLIK

Zagor

26.09.2011 ob 23:54

Ob današnji smrti Sergia Bonellija, kreatorja številnih stripovskih junakov, sem se spomnil predvsem Zagorja, ki ga je Bonelli prvič ustvaril že leta 1961. Medtem, ko so moji kolegi brali Alana Forda, sem jaz požiral Zagorja, tega skuliranega in frajerskega junaka, ki mu je družbo delal vedno zabavni in okrogli Chico. Vse skupaj sem resda že precej pozabil, saj sem ta strip nazadnje v roki držal v osnovni šoli, potem pa sem ga, uf, kako ironično, menjal za Alana Forda. Spomnim se njegove rdeče strgane majice, pa nekakšnega tomahavka in kavbojk ter seveda Chicove obleke ter drobnih brčič, ki so mi bile vedno zelo smešne. Še moj pokojni dedek je rad bral ta strip in se smejal Chicu, skratka, tole je zelo fina nostalgija, ko so bili tudi stripi del mojega življenja.

Rusi so za Vanilla Ice, Mc Hammer in Snap nostalgijo

9.09.2011 ob 03:06

Ko sem na Youtubeu slučajno ujel predlanski nastop Mc Hammerja, ki jih danes šteje že petdeset, sem našel tudi nastope Vanille Icea in skupine Snap, ki jo še vedno predstavlja Turbo B (oba z Vanillo sta letnik 1967). Iz leta 2010 in to sredi Moskve, ki očitno tripa na nostalgijo iz devetdesetih. Kul zadeva, ki me je po dolgem času popeljala v mojo mladost, ko so bili Hammer, Vanilla Ice in Snap tudi moji carji.

Pustimo Hammerja, ki je bil itak nad vsemi, ki je bil Michael Jackson hip hopa in prvi raper, ki je svoj album spravil na prvo mesto lestvic. V Moskvi so bili glavni Vanilla Ice in Snap, ki so znova dokazali, da sta komada Ice Ice Baby in The Power še vedno prekleto kul. Takih komadov ne delajo več, pa četudi so Ice Ice Baby pred časom proglasili za eno slabših pesmi devetdesetih. Meni je ta komad še vedno zelo dober, taka frajerska nostalgija me zagrabi, pa spomnim se kako noro smo plesali v diskotekah in se naučili Iceove muve. Prav čakal sem kdaj bo DJ zavrtel še Ice Ice Baby, ki na enak način vžge še danes, če jo slišim kje zunaj. Da znam besedilo še vedno na pamet, seveda ne bom posebej pisal, ker je jasno.

YouTube slika preogleda

Je bil pa Vanilla Ice seveda beli odgovor na Mc Hammerja, sprva underground hip hoper, nato pa kičasta zvezda, ki so jo pač zagrabili menedžerji in sponzorji. Najprej je imel črno publiko in se menil za pogodbo z založbo skupine Public Enemy, nato pa je imel belo publiko in pač zafural superzvezdniški lajfstajl, ki ga je na koncu pokopal. Bolj ko je postajal slaven, bolj je šel na živce določeni sferi poslušalcev in raperjev, ki so ga začeli zajebavati na vsakem koraku in mu počasi uničili tudi imidž ter kariero. Preveč ga je bilo, pa prehitro je prišel na vrh. Mediji so ga ustvarili, nato pa pokopali. Še posebej, ko je posnel film Cool as Ice in odrepal tudi naslovno pesem za drugi del filma Ninja želve. To je bil prevelik sellout celo zanj, kar pomeni, da so overdose dobili tudi njegovi najbolj zvesti oboževalci, ki so mu zelo hitro obrnili hrbet. Nekaj časa je bil res car, pa prvi raper, ki je svoj komad ruknil na prvo mesto lestvic in z albumom izrinil celo Mc Hammerja, ki ga je na začetku kariere uporabljal za ogrevanje folka. Potem je padel na dno, še bolj kot Hammer, vse do predalni, ko se je v pravem pomenu besede vrnil v štosu skupine Jedward, pa zadnje čase, ko je zavoljo nostalgije očitno spet zanimiv za publiko, ki se po dolgem času zaveda, da je bil faca in da je njegov Ice Ice Baby še vedno noro dober party komad. In pazi to, nekaj dni nazaj je po sto letih spet izdal novo ploščo z naslovom WFT, ki se ji bom posvetilv naslednih dneh.

Druga zgodba so bili Snap, taka res kul hip hop pop grupa, ki me je s komadom The Power zaznamovala za vedno. To je bil tako hudo skuliran komad, da še vedno ne morem verjeti, da so ga sploh spravili skupaj. The Power, ki sem ga na nekem lokalnem DJ tekmovanju tudi malo poskrečal, je še vedno moja klasika, resnično močan party šit, ki se ga nikoli ne naveličam. Podoben Gonna Make You Sweat C+C Music Factory, Beat This Bomb Da Bass in Pump Up the Jam Technotronic, le da še boljši in še bolj udaren. Škoda, da so Snapovci potem zašli v dance in se počasi izgubili, sem bil pa vseeno vesel vrnitve Turbo Bja, ki je dodal še nekaj verzov v bollywoodskem remiksu. No, zdaj so Snap očitno spet zanimivi. Minilo je ravno toliko časa, da jih folk jemlje za nostalgijo. In to sredi Moskve, kar je itak nora fora.

Vidim pa, da so na istem moskovskem špilu nastopili tudi 2 Unlimited, Culture Beat in Haddaway, kar pa je spet posebne vrste nostalgija, saj me je ravno po njihovi zaslugi za nekaj časa zaneslo celo v dance sceno. Jp, No Limit, Mr. Vain in What is Love so bili jebeno kul komadi za tiste cajte. Res mi je zanimivo, da ti modeli še vedno migajo in da nanje zdaj norijo Rusi.

Pa končajmo še z Dr. Albanom, ki je v Rusiji zdaj prav tako očitno velik car in seveda ravno tako ujame nekaj moje najstniške nostalgije s komadom It’s My Life.

Ajka

31.08.2011 ob 01:46

Včeraj sem bil na obisku pri mami in po dolgem času zagledal sliko naše psičke Ajke, ki je umrla pred šestimi leti. Zares lepe spomine imam na to neverjetno prikupno in prebrisano francosko buldiko, ki sem jo imel res rad.

Končno sem zmontiral tudi kratek filmček njenih posnetkov in vsakega posebej podoživel še enkrat.

YouTube slika preogleda

MM

5.08.2011 ob 09:44

Umrla je na današnji dan, leta 1962, stara komaj 36 let.

In ko smo že pri legendah, na današnji dan je umrl tudi Richard Burton, leta 1984, star vsega 58 let.

Grossmann 2011: Menahem Golan, legenda, ki mi je ukradla mladost

1.08.2011 ob 03:45

Jp, družba, tudi Menahem Golan je bil na letošnjem Grossmannu. Ta huda legenda, ki jih danes šteje že 82. Nekdanji kralj neodvisnih filmov, še en Roger Corman, ki je poleg Chucka Norrisa v orbito izstrelil še Jeana Claudea Van Dammea, Shoja Kosugija, Dolpha Lundgrena in Michaela Dudikoffa. Ki je spopulariziral filme o ninjah in filme o break danceu in rapu. Ki je snemal prve prave erotične komedije in dal nov zalet tudi Charlesu Bronsonu in Sylvestru Stalloneju. Ki je ujel tudi nekaj filmskih momentov s Seanom Conneryjem, Leejem Marvinom, Shelley Winters, Tonyjem Curtisom, Georgeom Kennedyjem, Robertom Shawom, Leejem Van Cleefom, Alanom Arkinom, Louise Fletcher, Richardom Roundtreejem, Brooke Shields, Johnom Cassavetesom, Geno Rowlands, Elliottom Gouldom, Juddom Nelsonom, Robertom Mitchumom, Rockom Hudsonom, Ellen Burstyn, Katherine Hepburn, Nickom Noltejem, Rogerjem Mooreom, Rodom Steigerjem, Bo Derek, Nastassjo Kinski, Johnom Savagejem, Keithom Carradineom, Donaldom Sutherlandom, Faye Dunaway, Christopherjem Plummerjem, Sylvio Kristel, Kyro Sedgwick, Loujem Ferrignom, Jonom Voightom, Ericom Robertsom, Rebecco DeMornay, Sharon Stone, Richardom Chamberlaineom,  Kim Basinger, Samom Shepardom, Harryjem Deanom Stantonom, Randyjem Quaideom, Harveyjem Keitelom, Karen Black, Timothyjem Bottomsom, Dennisom Hopperjem, Placidom Domingom, Royjem Scheiderjem, Ann-Margret, Louisom Gossettom, Julie Andrews, Alanom Batesom, Maxom Von Sydowom, Sidom Caesarjem, Robertom Morseom,  Billyjem Deejem Williamsom, Christopherjem Reeveom, Morganom Freemanom, Mimi Rogers, Michaelom Moriartyjem, Charlote Ramplng, Ryonom O’Nealom, Isabello Rossellini, Mickeyjem Rourkeom, Woodyjem Allenom, Jill Clayburgh, Martho Plimpton, Barbaro Hershey, Davidom Warnerjem, Geneom Hackmanom, Domom DeLuiseom, Frankom Langello, Courtney Cox, Sally Field, Michaelom Caineom, Steveom Guttenbergom, Mikhailom Baryshnikovom, Jennifer Jason Leigh, Barryjem Corbinom, Kathy Ireland, Carrie Fisher, Lauren Bacall, Petrom Ustinovom, Piper Laurie, Johnom Gielgudom, Alfredom Molino, Meryl Streep, Samom Neillom, Ericom Stoltzom, Craigom T. Nelsonom, Robertom Englundom, Billom Nighyjem, Raulom Julio, Richardom Harrisom, Petrom Fondo, Liv Ullman, Maximilianom Schellom, Jamesom Brolinom, Tonyjem Toddom, Johnom Leguizamom, Sally Kirkland, Nedom Beattyjem, Ronnyjem Coxom, Michaelom Nourijem, Francesco Neri, Hanno Schygullo, Robertom Vaughnom, Bojem Svensonom, Martinom Balsamom, Robertom Fosterjem, Michealom Parejem, Robom Loweom, Joeyjem Bishopom in Francom Nerom, ki ga je spremenil v ninjo. Nisem si zmislil, družba moja, vsi tile igralci in igralke so tako ali drugače nastopali v Golanovih filmih. Le toliko, da bo jasno za koga gre in kako sram je lahko tiste, ki nimajo pojma kdo je Menahem Golan. Ali še bolje, ki nimajo pojma kako zelo pomemben filmski plejer je bil nekoč ta simpatični gospod, ki se je po Ljutomeru sprehajal kot povsem navaden smrtnik, pa četudi bi ga morali klicati kralj.

V vsakem izmed nas je nekaj Golana, ali še bolje, v vsakem izmed nas so filmi, ki jih je režiral ali produciral Golan, ki je nekoč s svojim studiem Cannon, katerega je pomagal furati tudi njegov sestrič Yoram Globus, raztural hollywoodsko sceno in služil na milijone zelencev. Če ne v kinu, pa na videu, kjer je bil prav tako kralj. Vse do konca osemdesetih, ko mu je v vodo padel Spider-Man in ko se je opekel s četrtim Supermanom, ki je Cannon ruknil v bankrot. Pa mi dovolite, da naštejem nekaj filmov, ki so tako ali drugače nastali pod njegovo komando: Blood Sport, American Ninja, Enter the Ninja, Breakin, Rappin, The Delta Force, Missing in Action, Over the Top, Cobra, Death Wish 2, Kid Venegeance, The Magician of Lublin, The Last American Virgin, 10 to Midnight, Love Streams, Over the Brooklyn Bridge, The Ambassador, Grace Quigley, Bolero, The Naked Face, Exterminator 2, Ordeal By innocence, Mata Hari, Lifeforce, Invasion USA, The Berlin Affair, King Solomon’s Mines, Fool for Love, Runaway Train, Murphy’s Law, Invaders From Mars, Texas Chainsaw Massacre 2, 52 Pick Up, Duet For One, Assassanation, Street Smart, The Hanoi Hilton, Death Wish 3, The Barbarians, King Lear, Mascara, Tough Guys Don’t Dance, Barfly, Shy People, Surrender, Bulseye, Dancers, Alien from LA, Salsa, The Forbidden Dance, Hanna’s War, Cry in the Dark, Mack the Knife, Cyborg, The Phantom of the Opera, Otello, Killing Streets, Captain America in recimo After Sex.  Le toliko, da bo jasno za koga gre. Le toliko, da bo vsem tistim, ki bluzijo, da je nobody, jasno, kako zelo ga serjejo.

Golan je rulal v osemdesetih, osemdeseta so bila v celoti njegova. Posnel je karkoli se mu je zahotelo in v svoj film dobil kogarkoli je dobil v glavo. In posnel je vse, kar mu je letalo po glavi. Dobil je idejo in dan kasneje je imel film. Tudi do štirideset filmov na leto, jebemti. Res kralj, eden največjih, ki se je kdajkoli ukvarjal s filmskim biznisom. Zame dosti večji od Cormana in še kakega neodvisnega mojstra. Upal bi reči, da je Golanu uspelo nemogoče. Da so njegovi B filmi večkrat zaslužili več od prestižne hollywoodske produkcije. Da je njegov underground večkrat popolnoma zasenčil mainstream. Ali še bolje, da je undeground spremenil v mainstream, kar je dosežek, ki se ni na tak način zgodil še nikoli poprej.

Jp, Golan je ukradel mojo mladost. Golan je odločal kaj bo zaznamovalo mojo mladost. Golan je odločal kaj bom gledal, kaj mi bo všeč, na kaj bom nor, kaj bo tisto, kar ne bom nikoli pozabil. Golan je bil moj filmski oče. Brez Golana se dejansko sploh ne bi zaljubil v filme. Skoraj vse, kar sem videl v rani mladosti, je bilo njegovo delo. Tako ali drugače. Le kdo bi pozabil Blood Sport in Jeana Claudea Van Dammea. Pa Breakin in Adolpha Quinonesa ter Michaela Chambersa. Pa Ameriškega ninjo in Michaela Dudikoffa ter Stevea Jamesa. Pa The Delta Force in Missing in Action ter Chucka Norrisa. Pa  Over the Top in Cobro ter Stallonea. Pa Enter the Ninja in Shoja Cosugija ter Franca Nera. Pa Barfly in Mickeyja Rourkeja. Pa Cry in the Dark in na Meryl Streep. Pa Masters of the Universe in Dolpha Lundgrena. Pa Death Wish 2 in Charlesa Bronsona. Pa Fool for Love in Kim Basinger. Pa Bolero in Bo Derek. Pa Runaway Train in Erica Robertsa ter Jona Voighta. Pa Street Smart in Christopherja Reeva ter Morgana Freemana. Pa Surrender in Sally Field ter Michaela Cainea. Pa tudi na četrtega Supermana in seveda na Allana Quatermainea in Richarda Chamberlainea ter Sharon Stone. Sami filmi moje mladosti, ki bi jih lahko našteval še tri ure. Ma skoraj vse Golanove produkcije sem videl, jebemtiš. Resno, skoraj vse. Pa še vedno se jih zelo dobro spominjam. Še vedno so del mojega otroštva, še vedno mi ga Golan dolguje nazaj. In hej, kaj pa legendarni Vroči žvečilni gumi in Limonov sladoled, naše prve erotične komedije, Ameriške pite dvajset let prej, še pred Pri pujsu, za vraga. Tudi to je Golan, tudi to smo gledali in se švercali v kino mimo cepača kart. Pa The Last American Virgin tudi, prav spominjam se, da sva jo ujagala skupaj s sestričem in čakala kaj nama bo ponudil Golan. Ta lastnik moje mladosti, ta kralj mojih filmov, ta nepozabni maestro neodvisnega filma, kjer se poleg čistega treša najde marsikaj dobrega in vrednega vaše pozornosti. Pa še treš je hudo kul, prav zato, ker je treš. Če bi Golan dodal pikico kvalitete, bi šla ves kult in legenda.

No in ta Menahem faking Golan, ta mit, ta totalni car, ki je poznal praktično vse zvezde filma, ki so kaj veljale, se je v petek znašel čisto zraven mene. Na Grossmannu, kjer so mu podelili nagrado za življensko delo. Četrtkov master class, njegov q&a live, sem žal zamudil, kar me je bolelo tako močno, da sem komaj dihal. Toda v petek je bil bog na moji strani. V petek se je Golan skupaj z ženo po Ljutomeru sprehajal kot povsem navaden možakar. Kot Don faking Rickles, jebemti. Pa še Grossmannovo majico je oblekel nase. Legenda, res. Prvič sem ga opazil, ko je sedel med gledalce master classa Christopherja Leeja. Takoj sem trznil. Takoj sem ratal živčen sto na uro. Takoj sem vstal in zakorakal do njega. S tako tremo, da me je začelo zvijati v želodcu. Najprej itak nisem verjel, da pol metra od mene sedi Menahem Golan, zato sem za vsak slučaj raje vprašal redarja, če imam prav, če je možakar na stolu res Menehem Golan, kralj filma. “Ja, to je Menahem Golan,” je odvrnil redar, jaz pa sem se prisedel na stol zraven njega in poklical svojo Tinko, da naredi sliko. Nekaj je podpisoval, pa ga nisem hotel motiti, pa itak sem bil preveč v šoku, da je tako zelo dostopen in da dejansko sedim čisto zraven njega.

Golan me seveda ni niti opazil. Le zakaj bi me, bil sem prdec v vetru, niko i ništa za kralja kot je on. Sedel sem nazaj na svoj zic in počekiral fotko. Dobra, jebeno dobra, toda Golan gleda dol. Golana se ne vidi dobro, to bo treba popraviti, to ni dovolj za tako legendo in za moje divje fanovstvo do njegovih filmov. In potem se je zgodilo, Golan se je umaknil iz sonca in sedel na mojo stran gledalstva. Čisto zraven mene, porka madona. Le še nek mulo je bil vmes, nato pa so ga odstranili, kar pomeni, da sva sedela le še jaz in Golan. Jaz, Iztok nobody Gartner in Menahem the king Golan. Nimam pojma kje sem zbral pogum, toda ogovoril sem ga. Čestital sem mu za vse filme, ki jih je naredil, ga vprašal, če se lahko slikam z njim in ga na koncu celo potrpljal po ramenu in zinil: “Picture with the king.” Fakkkk, družba moja, dotaknil sem se človeka, ki se je dotaknil Van Dammea, Stallonea, Lundgrena, Dudikoffa, Streepove, Basingerjeve, Derekove, Bronsona, Marvina, Norrisa, Conneryja, Kosugija, Nera, Rourkea, Dunawayjeve, Ferrigna, Dominga, Cainea, Moorea, Guttenberga, Kristelove, Curtisa, Cleefa, Shieldsove, Cassavetesa, Quinonesa, Mitchuma, Hudsona, Hepburnove, Stoneove, Chamberlainea, Steigerja, Kinskijeve, Carradinea, Sutherlanda, Robertsa, Voighta, Plummerja, Keitela, Andrewsove, Sydowa, Luisea, Ramplingove, Reevea, Hackmana, O’Neala, Hopperja, Fieldove, Julie, Englunda, Harrisa, Fonde, Leighove, Schella, Ullmanove, Leguizama, Bishopa in Nera.

To je bil tak overdose, da me je skoraj ruknila kap in da se dobil solzne oči. Ni mi bilo nerodno, pa naj me gledajo kaj se grem. Nisem mogel ostati kul, ni bilo potrebe. Dotaknil sem se Menahema Golana, ki mi je tisto usodno sekudno nazaj vrnil tudi vso mladost.

Organizatorji Grossmanna, tisočkrat vam hvala za tole, ne bom pozabil do konca lajfa. Pa Tinka, tebi tudi, če te ne bi bilo, bi Golana zamudil kot največja budala na svetu. Nepozaben moment, ki ga bom varoval za vse večne čase. Jaz in Menahem Golan, skupaj na isti fotki, noro, nemogoče, mitsko, čista fantastika in moja vrnjena mladost.V eni sami sekundi. V času, ko je Golan zmogel posneti cel film.

Filmske knjige moje mladosti

24.07.2011 ob 03:15

Včasih prav pozabim kaj vse se skriva na mojih knjižnih policah, poleg prahu seveda (smeh). Kar nekaj zanimivih knjig se najde, včasih sem presenečen, da jih sploh še imam, saj sem nanje čisto pozabil in jih, jao, jao, nikdar nisem niti prebral. Pač nakup, ker je treba, ker je nujno, potem pa na polico za arhiv. No ja, ne pri vseh, pri nekaterih pa nedvomno. In prav take potem pozabim, prav takim se najbolj čudim in sem na koncu celo ponosen, da jih imam doma, ker mi zdaj pomenijo več kot takrat, ko sem jih nabavil, nekatere še kot mulc, ki niti pojma ni imel, kako kul knjige dejansko kupuje. Kar precej pa jih je tudi od očeta, tega filmskega in knjižnega zanesenjaka, ki mi je pomagal napolniti knjižne police.

Legendarna Afriška kraljica, po kateri je John Huston leta 1951 posnel izvrstni film s Humphreyjem Bogartom in Katherine Hepburn. Druga pa me malo bega, saj jo je napisal legendarni režiser Richard Brooks, ki pa po njej, če se ne motim, ni nikoli posnel filma

Na tole sem še posebej ponosen, saj sta na naslovki Ryan O’Neal in Ali MacGraw, junaka prekrasnega filma Love Story. Drugo knjigico  sem pa res čisto pozabil, gre za knjižno obliko tv serije o Marcu Polu, ki sem jo zelo rad gledal kot mulc. Ne vem točno kdaj so jo vrteli pri nas, vem pa, da je na domačem tržišču štartala leta 1982. In hej, šele zdaj vidim, da so v njej igrali tudi Denholm Elliott, David Warner, F. Murray Abraham, James Hong, Leonard Nimoy, Ian McShane in celo Burt Lancaster

Še ena legenda moje mladosti, knjižna oblika Rudnikov kralja Salomona, kjer je bil glavni Richard Chamberlain. Še en nor spomin iz osemdesetih, še ena tv serija, kjer je Longa Johna Silverja igral Brian Blessed.

Danes mineva 40 let od smrti Louisa Armstronga

6.07.2011 ob 20:33

Gospoda Armstronga, ki ga je moj oče pred davnimi leti uspel videti na koncertu v Ljubljani, za kar sem mu zavidal do konca svojih dni, zelo spoštujem že od malih nog. Tako ali drugače je bil prisoten v našem stanovanju, pa še oče je prinesel neke plošče iz Amerike, skratka, pri nas se je nekoč rolal tudi jazz. Tudi na filmu sem ga ujel, recimo v epizodni vlogici Hello, Dolly ob Barbri Streisand. Nepozaben možakar, virtuoz na trobenti in z vokalom, ki je pobožal dušo. Pa tak prijazen in vedno prijeten obraz je imel, res legenda v pravem pomenu besede. Brez njega jazz ne bi bil to kar je. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je močno zaznamoval tudi glasbo v splošnem smislu in vplival na mnoge pevce tudi izven svojega žanra.

Spodaj pripenjam njegovo zame najlepšo, njegov večni What a Wonderful World, ki je hkrati tudi ena izmed mojih najlepših pesmi vseh časov. Vem, da bi na kakem drugem posnetku bolje pokazal njegovo veličino in genialnost, toda ta pesem je del mojega otroštva, del mene in moje rane mladosti.

YouTube slika preogleda

Kateri filmi so pred dvajsetimi leti igrali v naših kinih

19.02.2011 ob 03:31

Čisto po naključju sem našel star izvod Novega tednika, kjer je bil tudi kino spored, ki lepo pokaže, kako pestra paleta filmov se je pred dvajsetimi leti vrtela v kinih na celjskem. Lepa nostalgija, kjer sem tudi sam veliko časa preživel v kinu in kot 16 letni mulo požiral podobe velikega platna. To je bil čas, ko internet še ni zjebal filmske umetnosti. Čas, ko so bili tudi videorekorderji pri mnogih družinah še noviteta. In seveda čas, ko je je bil obisk kina praznik, nekaj posebnega, nekaj takšnega, da si si zapomnil za dolgo časa.

Tule je spored iz marca leta 1990:

Jp, glavna sta bila Jean Claude Van Damme in Steven Seagal v filmih Kickboxer in Above the Law. Pa Timothy Dalton v bondiadi Licence To Kill. Celo Tarzana z Johnnyjem Weissmullerjem so vrteli, letnik 1948, film Tarzan and the Mermaids. Pa komedijo Working Girl z Melanie Griffith, Sigourney Weaver in Harrisonom Fordom. Pa Jezusa iz Nazareta, v treh delih seveda. In z različnima prevodoma, kjer je bil enkrat Jezus, drugič pa Kristus iz Nazareta. Čudna fora, glede na to, da gre za isto državo in celo isto občino. Pa Mel Gibson je kot vidim raztural s Smrtonosnim orožjem, pa komična grozljivka Gremlini tudi. Zares pestra izbira, kjer so vrteli celo Moonwalkerja z Michaelom Jacksonom, kar je bila posebnost, saj so ga v ZDA videli le na videu. Jackson je bil na začetku devetdesetih pri nas očitno vroča roba, kar me preseneča in zelo veseli. Nekaterih filmov ne poznam, saj me begajo slovenski naslovi, zato je škoda, da ni zraven še angleških. Vidim pa Presidia s Seanom Conneryjem, sicer kul zadevo za tiste čase, pa Big Toma Hanksa, pa tretjega Indiano Jonesa, po zaslugi katerega sem kupil tudi vinilno ploščo soundtracka Johna Williamsa. Tudi brez ninj ni šlo, pa četudi se mi zdi, da so se v devetdesetih že počasi umikale. Je bil pa zato Michael J. Fox spet zanimiv po zaslugi filma Teen Wolf. Če se ne motim, je Dva vraga iz Chicaga slovenski naslov filma Running Scared, kjer sta igrala Gregory Hines in Billy Crystal, Kobilica pa slovenski naslov filma Betrayed, kjer sta bila glavna Tom Berenger in Debra Winger. Vidim tudi The Jewel of the Nile Michaela Douglasa, sicer slabo nadaljevanje filma Romancing the Stone, pa tretjega Karate Kida, pa cel kup jugoslovanskih filmov, ki so se takrat enakovredno kosali z ameriškimi uspešnicami. Vidim tudi Commanda Arnolda Schwarzeneggerja in Operacijo Šimpanz, v originalu, Project X Matthewa Brodericka. Pa De Nirov Masijon in cel kul porničev, ki so bili takrat na rednem sporedu navadnih kinematografov. Pa Vesoljske vampirje, ki jih je čez lužo kot Lifeforce posnel Tobe Hooper. Pa razmišljam, če so Barbari The Barbarians iz leta 1987, pa kaj za vraga so Nevarne igre, Pet ožigosanih in Upornik iz moje šole, ki ga imam na koncu jezika, pa se ga vseeno ne morem spomniti pod tem naslovom.

Resnično lepo število filmov v enem tednu, še več kot danes, ko imamo v glavi, da jih zaradi multipleksov največ doslej. Spomin na jutranje matineje, kjer so ponavadi igrale ninje in partizanski filmi, pa nostalgija za dvoranami, ki jih danes po večini ni več, saj so se že zdavnaj zaprle ali pa spremenile v nekaj povsem drugega.

Ringa, ringa, raja, Iztok pa nagaja

18.02.2011 ob 03:00

Danes sem v roke dobil zvočne posnetke svojega ranega otroštva, ko sem deklamiral in pel različne pesmice. Tudi Racmana, Kekčevo pesem, Sijaj sončece in Ringaraja. Joj, kak nežen glasek sem imel, po moje sem star tri leta ali pa še manj, ne vem točno, a zdi se mi, da več ne more biti. Še celo o Titu pojem, kot pravi mali pionir. Da dol padeš, res. Sploh ne morem verjeti, da sem to jaz in da sem bil nekoč tak mali pokovec. Pa skeče se igramo, o fuzbalu, Nemcih in omari, ki govori. Mi je pa čudno, da ne pojem Majolke in Trzinke, ki sem ju prav tako znal že kot otrok. Da nimam kakšnega posebnega posluha, seveda ni treba posebej poudarjati. Kaj vem, morda kak posnetek kdaj zripam na YouTube, da se boste držali za ušesa.

Je pa zato toliko bolj zanimiva moja prababica, ki poje pesem z naslovom Nekši Hudir, ki mora biti stara kot zemlja. Prvič jo slišim, je pa zelo zabavna. Kot moj oče, ko oponaša Hitlerja, Stalina in Dannyja Kayea ter pojasni razliko med japonščino in kitajščino. Kul fore smo imeli za tiste cajte, pa znali smo se zabavati.

Kul je, če familija snema take štose in jih potem shrani. Takrat morda niso nič posebnega, čez mnoga leta pa so krasen spomin na preteklost, ki si jo človek zapomni za vedno.

Zbogom, prijatelj

18.12.2010 ob 22:05

Včeraj sem izvedel pretresljivo novico, da je umrl Vinko. Moj prijatelj Vinko, nekoč solastnik v Celju legendarne videoteke Sova, kjer sem bil vrsto let redna stranka. Četudi se nisva videla že nekaj let, mi je v spominu ostal kot kul možakar. Kot vedno nasmejan, pozitiven in nabrit model, s katerim sem nekoč debatiral ure in ure. Jp, obisk v videoteki Sova zame ni bil le izposoja kaset, marveč druženje z lastniki in čvekanje o filmih, glasbi in aktualnih tračih v mestu. In Vinko, ki ga je občasno menjal tudi Matjaž Ručigaj, drugi solastnik, je bil res faca. Človek na mestu in prijatelj, po zaslugi katerega sem videl vse nove filme in si začel delati tudi svoj lasten filmski arhiv. To so bili časi videokaset, kjer je bila prav Sova najboljša videoteka v mestu. Če filma ni bilo v Sovi, ga ni bilo nikjer. Če ga nista poznala Vinko in Matjaž, pa ga ni poznal nihče.

Kake dva meseca nazaj sem Matjaža po dolgem času srečal v trgovini. Na hitro sva izmenjala nekaj besed, se kot vedno pohecala in malo počvekala tudi o slabih časih za videoteke, ki jih je uničil internet. Na Vinka se nisva spomnila, če se ne motim. Morda sem ga vprašal, kako se Vinko ima, nisem čisto prepričan. Tudi zato me je ta grozna novica udarila naravnost v srce. Vinko je umrl, Vinka ni več, jebemti. Naš Vinko, kultni možakar iz videoteke Sova, kjer je delala tudi njegova vedno prijazna žena Saša, ki ji na tem mestu izrekam globoko in iskreno sožalje.

Sploh ne morem verjeti, da ga ni več, da je umrl tako nenadno in da ga nisem videl toliko časa. Vedno sem ga bil vesel, vedno ko sva se srečala, sva si imela veliko za povedati. Pa z Matjažem sta mi pomagala pri izdaji albuma, večkrat pa smo sodelovali tudi poslovno in si pomagali po najboljših močeh. Jaz njima z reklamo v svoji radijski oddaji, onadva meni na škatlah za videokasete. Face, res, z izjemno lepimi spomini in poslovno etiko, ki je danes redkost.

Vinko je umrl v delovni nesreči v Luki Koper, padel je z višine desetih metrov in podlegel poškodbam. Star je bil 51 let, čeprav sem imel v glavi, da jih ima nekaj več kot 40, tako zelo poln energije in mladostne razposajenosti je bil. Vedno za štose, vedno za dobro debato.

Eh, ta svet, danes si, jutri te ni. Pa na tako blesav način greš, ko greš prehitro. Zakaj Vinko? Kaj je naredil narobe, da je odšel tako hitro? Nimam pojma, vem samo to, da je bog spet naredil grdo napako.

Vinko, stara sablja, počivaj v miru. Nikoli, ampak res nikoli, te ne bom pozabil. Tudi po tvoji zaslugi sem videl tako veliko dobrih filmov in filmsko umetnost vzljubil še bolj kot sicer.

JFK

23.11.2010 ob 01:30

Morda sem idealist, toda od nekdaj sem imel občutek, da bi bil svet lepši, če ga ne bi na včerajšnji dan leta 1963 pokosile krogle atentatorja. Zame je pojem super predsednika, voditelja in državnika, neponovljiva karizma, okoli katere je zraslo toliko teorij zarot, da jih komaj preštejem. Z Jackie sta bila ameriška kralj in kraljica, Bela hiša pa je v njegovem mandatu postala Camelot. Ko so ga ustrelili, so umrle ameriške sanje. Zdi se mi, da za vedno. Bojda je bil močno bolan in bi kmalu umrl v vsakem primeru, toda atentat je bil grozljivka za ameriško javnost. Še en Pearl Harbor, ki se ni ponovil vse do 11. septembra leta 2001,  ko so ameriške sanje umrle še tretjič. Samo on je lahko na volitvah porazil Nixona, samo njemu je Marilyn Monroe pela tisti zloglasni Happy Birthday, samo on je imel prvo damo, ki so jo zavidali tudi takratni hollywoodski zvezdniki. Pa sinčka, ki je tako nepozabno salutiral na njegovem pogrebu. JFK mi od nekdaj pomeni veliko, njegovo ime vedno izgovarjam z globokim spoštovanjem, odkar vem zase pa se poigravam z idejo, da bi, če ga ne bi ubili, preživel tudi Martin Luther King.

YouTube slika preogleda