Pravkar sem se spomnil na tole mojstrovino. Na serijo Črni Gad, v originalu, The Black Adder, kjer je bil kot veste glavni Rowan Atkinson. Joj, kako močno smo se presmejali vsem štirim generacijam. Kako močno enkratni, originalni in genialni so bili prav vsi štosi. Prva epizoda je poletela leta 1983, zadnja pa pet let kasneje. Potem so nasneli še tri tako imenovane posebne epizode, ki pa seveda niso ujele svežine originalnih dogodivščin, ki jih še danes ne morem pa ne morem pozabiti. Morda se jim lahko približa le Leteči cirkus Montyja Pythona, toda to je že druga zgodba. Črni Gad za vedno ostaja moja top humoristična serija, kjer še vedno ne morem verjeti, da je prav vse štimalo do zadnje malenkosti.

Nekje sem našel spisek vseh jugoslovanskih misic, ki ga leta 1984 seveda krasi tudi naša Bernarda Marovt. Večina imen je popolna neznanka, zato bo najbolje, da se ustavimo le pri tistih, ki se jih zagotovo še spominjate. Pa začnimo s celotnim spiskom najlepših Jugoslovank, ki gre takole:

1926 : Ida Kravanja
1928 : Stefica Vidacić
1930 : Stephanie Drobniak
1931 : Katica Urban
1932 : Olga Djurić
1935 : Nina Ninković
1966 : Nikica Marinović
1967 : Aleksandra Mandić
1968 : Ivona Puhlera
1969 : Radmila Živković
1970 : Teresa Djelmiš
1971 : Zlata Petkovič
1972 : Biljana Ristić
1973 : Atina Golubova
1974 : Jadranka Banjac
1975 : Ladija Verkovska
1976 : Nataša Košir
1980 : Zorica Pesek
1982 : Ana Sasso
1983 : Bernarda Marovt
1984 : Dinka Delić
1985 : Aleksandra Kosanović
1986 : Maja Kukić
1987 : Matilda Sazdova
1988 : Suzana Zunić
1989 : Aleksandra Dobras
1990 : Ivona Brnelić
1991 : Slavica Tripunović

Tako, zdaj pa se posvetimo le tistim, ki so nam ostale v spominu.

Prva je zmago slavila Ida Kravanja, ki je potem kot veste postala Ita Rina, izjemno znana igralka in naša prva prava filmska zvezda, na katero smo še vedno ponosni. Njena zmaga do današnjega dne ostaja vprašljiva, saj dobro obveščeni viri pravijo, da je zmagala le kot Miss Zagreba.

Leta 1969 je slavila Radmila Živković, ki je potem postala kultna komedijantka in zvezda filmov Splav meduze, Kuduz, Kamijondžije 2 in recimo Zona Zamfirova. Danes zgleda nekako takole.

Dve leti kasneje je slavila Zlata Petković, ki se je prav tako spremenila v filmsko zvezdo, katero ste lahko med drugim ujeli tudi v Otpisanih in Partizanski eskadrilji. Bila je tudi Playboyjeva zajčica, poznavalci pa so našli še njene privatne porno filmčke, ki so jih ujeli tudi v ZDA in Nemčiji.

LINK do njenega glasbenega nastopa

Leto dni kasneje je zmagala Biljana Ristić, kultna oponašalka znanih osebnosti in članica ekipe Sedam mladih. Med njenimi najboljšimi točkami so bili Joan Collins, Tereza Kesovija, Vlado Kalember, Josipa Lisac, Tina Turner, Larry King in Charlie Chaplin.

LINK do njenega šova

Leta 1976 je slavila punca po imenu Nataša Košir, ki je bila šest let pred tem polfinalistka svetovnega izbora za Miss Universe. O punci ni podatkov, kar pomeni, da se ve le to, da je Slovenka.

Jasno, zaključil bom z legendarno Bernardo Marovt, ki je s konkurenco pometla leta 1983. Na svetovnem izboru je postala Miss fotogeničnosti, potem pa se je uvrstila še v polfinale, kar pomeni, da gre za našo najbolj uspešno misico vseh časov. Poznavalci so ocenili, da ni zmagala zaradi golih fotografij, ki so v javnost prišle nekaj tednov pred svetovnim izborom.

Samantho Fox so imeli nekoč radi prav vsi. No ja, radi so imeli njene orjaške prsi, radi so imeli njene strgane kavbojke, radi so imeli njeno pesem Touch Me, ki jo je prepevala s tistim svojim porednim glasom. V osemdesetih je bila kraljica, ki je daleč za sabo pustila tudi svojo edino pravo tekmico Sabrino Salerno.

Če takrat nisi poznal Samathe Fox, je bilo s tabo nekaj narobe, ali pa si živel na Luni. Stene najstnikov so bile polne njenih vročih slik, ko je prišla koncertirat v Ljubljano, pa so bile karte razprodane v parih minutah. Pa vendar, mene je udarila dokaj pozno. In udarila me je po zaslugi mojega očeta, ki mi je kupil prvi walkman in prvo kaseto, na kateri je pisalo Samantha Fox. In to je bila tista kaseta, kjer je bila tudi pesem Touch Me, ki je bila mojemu očetu od nekdaj zelo všeč.

Potem sem jo seveda začel spremljati malce bolj pozorno. Na televiziji sem skušal ujeti vse njene spote, v reviji Bravo pa sem začel zbirati njene postre. Bila je del moje rane mladosti. Vse dokler nisem izvedel, da je lezbijka in da je visoka le 155 centimetrov. Počutil sem se, da nas je prinesla okoli. Da je tisti Touch Me ves čas pela puncam in da so jo na slikah povečali. Hudiča, da so povečali tudi njene prsi. Da je vse skupaj le blef in dvojna igra.

S stene sem potrgal vse njene postre, iz knjižice, kjer sem zbiral besedila, sem strgal vse njene pesmi, kaseto, ki mi jo je kupil oče, pa sem za stalno posodil svojemu prijatelju. Tistemu, kateremu kar naenkrat nisem bil več nevoščljiv, da ima na steni njeno čisto golo sliko. Še več, umaknil sem jo celo iz ovitkov svojih šolskih zvezkov, skratka, najina velika ljubezen se je končala za vedno.

Danes se mi seveda vse skupaj zdi zelo smešno. A takrat so bili drugi časi. Časi, ko sem bil star 14 let in ko še nisem vedel kako svet stoji.

Da ne pozabim, gospa Fox bo 15. aprila praznovala 42 let. Ko danes pogledam njene takratne slike, pa mi ni čisto jasno, kaj smo videli na njej. Najstniki pač.

In še video, ki je takrat obnorel cel svet:

LINK

LINK

Včeraj sem si po dolgem času spet ogledal podelitev Oskarjev iz leta 1994. Iz leta, ko je slavil Steven Spielberg s svojo mojstrovino Schindler’s List. In iz leta, ko sem prav med to podelitvijo močno zajokal in postal zelo slabe volje. Med spominom na preminule igralce, režiserje in ostale filmske delavce, je bil namreč tudi John Candy. Tisti strašno simpatični in okrogli komediant, ki mi je bil zelo pri srcu. In za katerega nisem imel pojma, da je umrl. Da ga bom zagledal med vsemi ostalimi pokojnimi zvezdami. Bil sem šokiran. Tako zelo, da sem komaj zdržal nadaljevanje prireditve in da sem se pozabil veseliti tudi za Stevena Spielberga, ki je končno dobil oskarja.

Tistega leta je umrl tudi River Phoenix, toda John Candy me je usekal iz zasede. Kar nekaj dni po svoji smrti. In nekaj dni za tem, ko sem si spet privoščil njegovo najbolj zabavno komedijo Who’s Harry Crumb. Da je umrl prav v letu, ko je Steven Spielberg dobil svojega prvega oskarja, je po svoje lepo naključje, saj je leta 1979 igral majhno vlogo v njegovi komediji 1941. V osemdesetih je najprej lovil le stranske vlogice, potem pa je počasi pokazal, da lahko na svojih ramenih brez težav odpelje cel film. Žal so bili vsi ti filmi nekako napačna izbira. Vsaj kar se finančnega uspega tiče. To je bilo v bistvu zanimivo, saj so ga imeli ljudje zelo radi, a le takrat, ko je igral stranske vloge in ko je statiral glavnemu igralcu. Ko je bil glavni sam, ni vžgal. No ja, vžgal je le v komediji Uncle Buck, ki pa kljub temu ni prinesla uspeha v naslednjih filmih, ki jih je izbral v devetdesetih letih.

Meni je bil strašno kul v filmih Delerious, The Great Outdoors, Planes, Trains & Automobiles in seveda v parodiji Space Balls, kjer je kot veste igral tistega simpatičnega psa. Morda ni bil takšna zvezda kot bi si zaslužil, pa vendar, bil je odličen komik, kul dečko in igralec, ki sem ga imel zares rad. Leta 1993 je zadel v polno s filmom Cool Runnings, ki ga je vrgel najvišje v celotni karieri, kar pa mu spet ni pomagalo do boljših filmov in do slave, ki bi si jo več kot zaslužil. Filma Wagons East žal ni videl, saj ga je med snemanjem zadela srčna kap. Star je bil 44 let, tehtal pa je več kot 150 kilogramov. Morda ga je polomil, da ni sprejel povabila v ekipo šova Saturday Night Live. Morda ne bi smel zavrniti stranske vloge v filmu Ghostbusters. Da je bil zvezda, pa priča podatek, da je za film Armed and Dangerous že leta 1986 dobil dva milijona dolarjev honorarja.

Srce ga je izdalo, ker je bil predebel. A prav zato, ker je bil predebel, je bil tako simpatičen in kul. Še bolj kot John Belushi, John Goodman in George Wendt. Ko je umrl sem bil zelo žalosten. Tako kot včeraj, ko sem spet pozabil, da g abom prav na podelitvi Oskarjev iz leta 1994 spet zagledal med spomini na preminule zvezdnike.

Pa je šel še en legendarni igralec iz zlate dobe Hollywooda. Gospod Richard Widmark, ki nas je zapustil v visoki starosti 93-ih let. Posnel je več kot sedemdeset filmov, njegove vloge pa so bile vedno take, da smo si ga zapomnili za celo življenje. Če ste videli Kiss of Death iz leta 1947, potem niste mogli zgrešiti psihopata Tommyja Uda. Če ste videli Night and the City iz leta 1950, niste mogli zgrešiti fičfiriča Harryja Fabiana. Če ste videli vestern Broken Lance iz leta 1954, vam ni mogel uiti Ben Devereaux. In jasno, če ste videli Don’t Bother To Knock iz leta 1952, niste spregledali Jeda Towersa, ki se je ljubil z Marilyn Monroe. Vse to je bil Richard Widmark, odlilčni karakterni igralec, ki mu skorajda ne morem najti para.

Leta 1964 je nastopil v John Fordovem vesternu Cheyenne Autumn, tri leta prej pa v klasiki Judgement in Nuremberg, kjer je igral polkovnika Tada Lawsona. Sam se ga spomnim tudi iz kultne Kome in polomije The Swarm ter iz drame Cold Sassy Tree, ki jo je posnel leta 1989, ko se je počasi poslavljal od filmskega sveta.

Bil je legenda. Ena največjih. Naj počiva v miru. 

Uf, tole pa je zelo pohvalno. Morda ena najboljših potez naše nacionalne televizije. Ponovno predvajanje legendarne risane serije He-Man namreč. Risanke moje mladosti in risanke, ki sva jo gledala tudi z mojim deset let mlajšim bratom. V trgovini sva potem nakupila tudi lutke vseh glavnih junakov in se igrala po cele dneve. Filmska verzija z Dolphom Lundgrenom me je malce razočarala, risana serija pa ostaja za vedno dobra in taka, da jo brez težav pogledam tudi sedaj.

In pozor, zadeva je v ZDA prvič štartala leta 1983, nikoli pa mi ni bilo jasno, da je trajala le eno sezono.

Da je veliki Boris Dvornik resno bolan, se je šušljalo že nekaj časa. Pa vendar, njegova smrt je kljub temu prišla nepričakovano. Še posebej zato, ker sem si malo nazaj spet ogledal njegov verjetno najboljši film U gori raste zelen bor. Neuničljivo hrvaško klasiko, kjer igra vodjo pogumnih partizanov, ki se borijo proti ustašem in domobrancem. In če nekoga vidiš na filmu, pozabiš da je v resnici morda bolan. Še posebej, če ga vidiš v najboljši formi in v tako prekleto dobrem filmu.

Boris, počivajte v miru.

Oskarji so moja scena. Nor sem nanje. Prav zato sem zelo ponosen na svojo zasebno zbirko, ki datira v leto 1990, ko je slavil Costnerjev Dances With Wolves. Takrat seveda še nismo imeli kabelske televizije, zato sem si pomagal s hrvaškimi postajami, kjer so seveda vrteli le skrajšan posnetek. Pred letom 1990 je v moji zbirki suša. Starih podelitev ne morem dobiti nikjer. Prav zato sem bil strašno navdušen, ko sem zasledil tisto iz leta 1979. Tisto, kjer je slavil The Deer Hunter. Tisto, kjer sta slavila tudi Jon Voight in Jane Fonda za Coming Home. In tisto, kjer je bil prvič voditelj Johnny Carson.

Zelo nostalgičen šov. Tak, da so se po odru sprehodili tudi Cary Grant, Yul Brynner, Dean Martin, Sammy Davis Jr., Audrey Hepburn, Gregory Peck, Ginger Rogers, Laurence Olivier in John Wayne. In prav John je obljubil, da bo še dolgo z nami. Žal obljube ni držal, saj je umrl nekaj mesecev kasneje. Prav tale 51. podelitev oskarjev je bila zanj zadnje slovo. Pravzaprav poslednja pojavitev v javnosti.

Warren Beatty je za film Heaven Can Wait ostal praznih rok, za najboljšo stransko moško in žensko vlogo pa sta slavila Christopher Walken in Maggie Smith za filma The Deer Hunter in California Suite. Najboljši režiser je postal Michael Cimino, oskarja za scenarij pa je odnesel zelo mladi Oliver Stone za film Polnočni ekspres.

Praznih rok je ostal tudi Woody Allen za dramo Interiors, Johnny Carson pa je med drugim počil tudi šalo, ki je šla takole: “I see a lot of new faces. Especially on the old faces.”

Da ne pozabim, to je bila tudi tista podelitev, kjer je Steve Martin na oder prišel s puščico v glavi, Robin Williams pa je bil tako zelen, da je bil tik pred snemanjem Popaja.

Govorim seveda o J.T. Walshu in Raulu Juliji, ki sta prav v filmu Tequila Sunrise prvič in zadnjič zaigrala skupaj. Oba sta bila leta 1988 še zdrava kot dren in oba seveda nista niti sanjala, da se bo njuna kariera nekaj let kasneje žal prehitro končala. Raul je umrl leta 1994, Walsh pa štiri leta kasneje. Prvega je nesel rak, drugega pa je zadela srčna kap. Oba sta umrla pri 54-ih letih in oba si bomo zapomnili po njunih izrednih vlogah. Medtem ko je bil J.T. eden boljših karakternih igralcev daleč na okoli, pa je bil Raul eden izmed mojih najljubših in najboljših igralcev na sploh.

Jasno, Tequilo Sunrise nisem mogel gledati do konca, saj se je v meni prebudilo preveč grenkih spominov.

Med strahom in dolžnostjo, ki ga je leta 1975 posnel Vojko Duletič, bo všeč tistim, ki med filmi radi zaspijo. Kljub zanimivi zgodbi gre namreč za zelo dolgočasno, mrtvo in prozorno štorijo.

Srečo na vrvici je leta 1977 posnel Jane Kavčič. Če boste rekli, da gre za najboljši mladinski film na svetu, ne boste kaj dosti zgrešili.

Ubij me nežno, ki ga je leta 1979 posnel Boštjan Hladnik, je sicer mešanica Maškarade in Peščenega gradu, a žal zelo slaba in neprepričljiva mešanica, ki je že leta 1979  zamudila vlak.

Draga moja Iza je film, ki ga je Vojko Duletič posnel leta 1979. In film, ki ima vse tisto, kar je manjkalo njegovima prejšnjima dvema filmoma. Odličen film o tem, kako vojna uniči družino.

Splav meduze, ki ga je leta 1980 posnel Karpo Godina, izgleda kot debi režiserja, ki ne bi dve leti kasneje posnel mojstrovine Rdeči Boogie. Torej zelo slabo, dolgočasno in nezanimivo.

Nasvidenje v naslednji vojni je leta 1980 posnel srbski režiser Živojin Pavlovič. In prav Srb je lahko posnel tako zelo dober slovenski film.

Rdeči Boogie ali Kaj ti je deklica, ki ga je leta 1982 posnel Karpo Godina, lahko skupaj z Maškarado postavim v prvo vrsto za najboljše slovenske filme vseh časov.

Učna leta izumitelja Polža je leta 1982 posnel Jane Kavčič. Kolikor se spomnim smo imeli ta film radi prav vsi. Če bi ga danes gledal še enkrat, se stanje verjetno ne bi spremenilo.

Ljubezen je leta 1984 posnel Rajko Ranfl. In to je prav tisti film, ki smo ga kot najstniki zaradi dokaj vročega in navihanega seksa, seveda gledali na skrivaj.

Butnskalo je leta 1985 posnel Franci Slak. Film je bil resda totalno odštekan, a prav nič zabaven in v bistvu zelo slab.

Heretika je leta 1986 posnel Andrej Stojan. Ni bil grozno slab, dober pa tudi ne. Prej dolgočasen kot kaj drugega.

Poletje v školjki je leta 1986 posnel Tugo Štiglic. Vsi smo se seveda zaljubil v Kajo Štiglic, vsi pa smo hoteli postati David Sluga. Film moje mladosti.

Ljubezni Blanke Kolak, ki jih je leta 1987 posnel Boris Jurjaševič, se spomnim le medlo. Bil sem premlad, da bi me zanimalo še kaj drugega od seksa Mire Furlan.

Moj ata socialistični kulak je pod taktirko Matjaža Klopčiča nastal leta 1987. Prav tako sem bil premlad, da bi se smejal političnim vicem.

Na svoji zemlji, prvi pravi slovenski film, ki ga je leta 1948 posnel France Štiglic, je zelo dober in tak, da me je usekal tako močno, da ga še vedno nisem pozabil. Morda tudi zato, ker je prvi in ker sem zelo ponosen, da je naš prvi film tako zelo dober film.

Prvi Kekec, ki ga je že leta 1951 posnel Jože Gale, je še vedno najboljši Kekec in morda eden najboljših mladinskih filmov vseh časov. Film, kjer vam ne bo treba prebrati knjige.

Vesna, ki jo je leta 1953 posnel František Čap je resda legendarna, toda vseeno ne taka, da bi jo proglasil za najboljši slovenski film vseh časov.

Dolina miru, ki jo je leta 1956 posnel France Štiglic, je še vedno čista bomba, ki me drži od prvega srečanje v ranem otroštvu.

Ne čakaj na maj je leta 1957 posnel František Čap. Nadaljevanje Vesne je seveda slabše od Vesne, a še vedno dovolj simpatično in luštkano, da zadane na prave tone.

Ples v dežju, ki ga je že leta 1961 posnel Boštjan Hladnik, je hudičevo dober in moderen film tudi za danajšnji čas.

Tistega lepega dne je leta 1962 posnel France Štiglic. Film mi je bil zelo všeč, saj gre za komedijo nravi, ki izgleda tako, kot da bi jo režiral František Čap.

Naš avto, ki ga je leta 1962 režiral prav František Čap, je eden mojih favoritov za najboljši slovenski film vseh časov.

Peščeni grad, ki ga je leta 1962 posnel Boštjan Hladnik, je zelo dober ljubezenski trikotnik, ki pravzaprav ne zaostaja kaj dosti za Plesom v dežju.

Srečno, Kekec je leta 1963 nastal pod taktirko Jožeta Galeta. Enako dober kot original. Za vse generacije.

Ne joči Peter je mojstrovina, ki jo je leta 1964 režiral France Štiglic. Absolutna klasika slovenskega filma.

Lažnivko je leta 1965 posnel Igor Pretnar. Zelo dober in premalo cenjen film, kjer Majda Potokar igra kot nora.

Na papirnatih avionih je leta 1967 posnel Matjaž Klopčič. Zelo dobra ljubezenska drama, ki bi jo lahko uporabljali namesto eteričnega olja.

Sončni krik je leta 1968 posnel Boštjan Hladnik. Totalni odklop in film, ki bi bi ga lahko na isti način posneli tudi Američani. Edina zamera so seveda zelo slabe igralske kreacije.

Kekčeve ukane, ki jih je leta 1968 posnel Jože Gale, so zadnji in še vedno izvrstni mladinski film za vse, ki bi radai ostali mladi za vedno.

Rdeče klasje, ki ga je leta 1970 posnel Živojin Pavlovič, je seveda znano po vročem seksu Majde Potokar in Radeta Šerbedžije, drugače pa niti ne gre za ne vem kako dober in prelomen film.

Maškarada, ki jo je leta 1971 posnel Boštjan Hladnik, je verjetno najboljši slovenski film vseh časov. Če že ni, pa vseeno izgleda tako kot da je.

Na klancu, ki ga je leta 1971 posnel Vojko Duletić, je eno zares dolgočasno sranje, ob katerem bi se v grobu obračal tudi Ivan Cankar.

Ko pride lev, ki ga je leta 1972 posnel Boštjan Hladnik, je seveda močno slabši od Maškarade, a to ne pomeni, da ni vreden vaše pozornosti.

Cvetje v jeseni, ki ga je leta 1973 posnel Matjaž Klopčič, je še ena klasika, ob kateri sem prvič zajokal že v ranem otroštvu.

Ko sem listal po svojem arhivu, natančneje po člankih, ki sem ji pred leti pisal za študentsko revijo Mezinec, sem našel tudi tistega o oddajah na naši televiziji. O oddajah, ki jih danes seveda ni več. In o oddajah, ki so bile v bistvu zelo slabe. Ukinili jih niso le zato, ker drugega niso imeli. Pa poglejmo kaj smo gledali pred leti.

Tv Genij

Slišalo se je genialno. Tako, kot da ni moglo zadeti v temo. No ja, prvih par oddaj je bilo okej in Eva Irgl je bila kul, zabavna ter sproščena, potem pa je vse skupaj postalo dolgočasno in nezanimivo. Evi se je videlo, da komaj čaka, da bodo oddajo ukinili, gostje pa so razmišljali kdo jih je nasral za tako blamažo.

Brez zapor

Najprej je bil Brez zavor, po tožbi pa Brez zapor. Jonas je seveda faca, toda bilo je premalo, da je bil le Jonas. Pač zvezda, ki se ne pretegne in je pač to, kar se od njega pričakuje. V ekipi je bilo ogromno ljudi, vse skupaj pa ni dalo želenega rezultata. In ja, tista Helena mi je bila vedno zoprna. Tudi potem, ko je vodila video smešnice.

Zoom

Da bi kritiziral oddajo, ki je bila sedem let na vrhu gledanosti, bi moral biti res pogumen ali pa totalni idiot. da bi rekel, da Mario Galunič ni kul voditelj, pa ravno tako. In Mario je svojim gledalcem vsako nedeljo dal tisto, kar so od njega pričakovali. Navadil se je, saj je vedel, da mu popularnost ne more pasti, ker nima konkurence. Zaspal je na lovorikah. Še več, zaradi lovorik je takrat padel v komo.

Petka

Uf, tole pa je bilo eno veliko sranje. Le ego in različne frizure Ivane Šundov, ki je morala potem pobegniti na hrvaško televizijo. Kot da bi v neskončnost gledali ponovitev eno in iste epizode serije Varuška s Fran Drescher. Številčna ekipa, visok proračun in strel v prazno.

Tv Poper

Večkrat smešno, prevečkrat bedno. Monty Python na slovenski način in dokaz, da smo pri takem humorju še daleč.

Zmenkarije

Ko je bil Srečko Meh, je bilo zelo dobro. Ko sta bili Katarina Čas in Karin Komljanec, pa me je bolela glava.

Mladoporočenci

Voditelj Sandi je bil okej, vse ostalo pa je bilo zelo povprečno in dolgočasno.

Šou bo šou

In res je šou po eni sami sezoni. Ponesrečena kopija Teatra Paradižnik, kjer se mi je Jernej Kuntner skorajda zameril do konca življenja.

Orion

Glasba je bila pač glasba, Blažka pa mi je šla na živce.

Stilski izziv

Konec nekoč obetavne kariere sicer dovolj sposobnega Aljoše Rebolja. Povsem upravičeno. No ja, gostje so vsaj cote dobili zastonj.

Lepota telesa

Oddaja, za katero sem bil zelo vesel, da so jo ukinili.

Karaoke

Prvih deset ja, potem pa ne več. Hitro smo se najedli. Tako kot voditeljice Deje Mušič.

Pod srečno zvezdo

Obetalo je veliko, dalo pa zelo malo. Ko so odsekali Roberta Erjavca, so naredili prav, kar pa jim ni pomagalo, da ne bi padli na trda tla.

Pomp

Mojca Mavec je bila čez čas le še v bekstejdžu, voditelja pa mi nista bila nikdar posebej dobra, zato ni čudno, da ju danes ni nikjer več. Dobra promocija slovenske glasbe.

Klik

Ko je bila Šerbi, sem prestavil, ko je bila samo Anja Tomažin, pa je bilo gledljivo in kul.

Atlantis

Uf, totalni polom se je začel, ko je prišel pevec Vojko Kercijan, ko sta bili le Katarina in Orianna, pa je še nekako šlo. Še posebej, ko jo je Katarina poklicala: “Moja Pamelca.”

Res je

Prva dama slovenske televizije je končno naredila dolgo pričakovano oddajo in ostala nekje vmes. V primerjavi z drugimi oddajami je bilo kul, drugače pa tako tako.

Studio City

Bilo je dobro in še vedno je. Toda nikoli tako zelo kot takrat, ko je bil voditelj Bojan Krajnc, ali še boljše, Leon Magdalenc, ki so ga odsekali zaradi predolgega jezika.

Evo, tako nekako gre moj spomin na tista leta. Spomin, kjer me je glava najbolj bolela ob Špeli Trefalt, Tori Spelling wannabe. In lepo vas prosim, le kdo bi si želel biti Tori Spelling.

Pisalo se je leto 1982. Leto, ko je Steven Spielberg v kina prvič poslal Vesoljčka. Najbolj uspešen film vseh časov, ki ga je iz prvega mesta po mnogih letih uspel zriniti le Titanic. Vesoljček je v ZDA resda štartal že junija, toda v Evropi je začel igrati ravno decembra. Decembra, od katerega je sedaj minilo že 25 let. Četrt stoletja, kjer se Vesoljčku ni približal prav noben film. Četrt stoletja, kjer Vesoljček za vedno ostaja najlepši film vseh časov. Film, ob katerem smo leta 1982 jokali prav vsi in film, ki je za svojo dvajsetletnico v kina prišel še v prenovljeni ter daljši verziji. Uganili ste, spet smo jokali kot še nikoli. Kot leta 1983, ko je prišel tudi v Slovenijo. In ko pomislim koliko časa je minilo od takrat, ne morem verjeti, da so glavni junaki rasli skupaj z mano. Henry Thomas, ki je igral dečka Elliotta, je danes star 36 let. Drew Barrymore, ki je igrala malo Gertie, jih danes šteje že 32. Erika Eleniak, ki igra tisto dekle, ki jo Elliott poljubi v šoli, pa je letos dopolnila celih 38 let. Tako je, Vesoljček, v originalu E.T.: The Extra-Terrestrial, je film, ki se je postaral skupaj z mano. In film, ki sem si ga pred kratkim ogledal tudi s svojo punco. Ona ga je videla prvič, sam pa sem ga videl že desetič. Trikrat v kinu in sedemkrat doma. Nepozabno doživetje.

Uganili ste, legendarni Frank Sinatra bi bil danes star 92 let. Ker je umrl že leta 1998, se to žal ne bo zgodilo, zato mu bomo voščili v raj, kjer se prav gotovo še vedno zabava s svojimi najboljšimi prijatelji. Če bi ga proglasil za največjo ameriško zvezdo vseh časov, po moje ne bi kaj dosti zgrešil.

Pa pojdimo v leto l985. V leto, ko je umrl legendarni ameriški igralec in lepotec Rock Hudson. To, da je umrl ne bi bilo prav nič posebnega, če ni bi umrl za posledicami aidsa. Zavoljo bolezni, o kateri se takrat še ni govorilo na glas. In Rock Hudson je tako postal prva znana oseba, ki jo je nesel virus HIV, kar je še posebej šokiralo njegove oboževalke, ki niso imele pojma, da je homoseksualec.

Sedem let kasneje je podobna usoda doletela nič manj legendarnega igralca Anthonyja Perkinsa, zvezdo kultnega filma Psiho, ki je ravno tako umrl zaradi aidsa. Natančneje, zaradi pljučnice, ki mu jo je pričaral virus HIV. Podobno kot Hudson, je tudi Perkins svojo gejevska nagnjenja skrival vse do svoje smrti.

Leto dni pred filmskim Normanom Baresom je aids za vedno pokopal znamenitega pevca Freddiea Mercuryja, ki je bil sicer znani ljubitelj moških, a je svojo bolezen kljub temu zanikal in jo obelodanil le dan pred smrtjo. Ljubitelji skupine Queen so bili seveda močno šokirani, saj so ga bili vseskozi navajeni kot zdravega in telesno močnega možakarja, ki je lahko po odru skakal po cele ure.

Leta 1995 je za aidsom umrl tudi zelo znani in popularni raper Eric »Eazy E« Wright, član nekoč sila prelomne skupine N.W.A, ki naj bi se okužil zaradi preveč prešuštniškega načina življenja. Pokojni zvezdnik naj bi imel kar deset otrok z desetimi različnimi ženskami, eden izmed njegovih sinov pa je prepričan, da je šlo za zaroto in da so njegovega očeta z okuženo krvjo uničili v bolnici.

Leta 1991 je za posledicami aidsa umrl tudi igralec Brad Davis, zvezda kultnega Polnočnega ekspresa, ki je svoje nagnjenje do istega spola prav tako skrival vse do smrti. Leta 2003 je na podoben način končal tudi ekstravagantni Michael Jeter, tv zvezdnik in priznani gledališki igralec, ki smo ga videli v številnih stranskih vlogah mnogih uspešnic. Tudi v Zeleni milji, kjer je pazil na tistega majhnega miška.

Aids seveda kosi tudi v porno industriji, kjer je morda najbolj znana žrtev prav mitsko popularni John Holmes, možakar z največjim orodjem vseh časov, ki ga virus HIV pokopal že leta 1988. Malce za tem, ko je začel zavoljo finančne stiske nastopati tudi v gejevskih porničih.

Leto dni kasneje nas je zapustil tudi Steve Rubell, lastnik v Ameriki popularnega in kultnega kluba Studio 54, kamor so v sedemdesetih hodili prav vsi hollywoodskih zvezdniki in kjer se je vsak teden zabaval tudi kultni slikar Andy Warholl.

Leta 1994 je za posledicami aidsa umrl tudi priznani in zelo izvirni angleški režiser Derek Jarman, ki je v svoj leta 1989 posneti film ar Requiem iz penzije uspel dobili celo Laurencea Olivierja.

Leta 2000 nas je zapustila tudi pevka Ofra Haza, ki je zaslovela s hitom Im Nin Alu, na katerega smo veselo migali tudi v Sloveniji.

Leta 1987 je odšel tudi legendarni zabavljač Liberace, leta 1986 pa je aids pokopal še zloglasnega odvetnika in politika Royja Cohna, ki sta ga na filmu upodobila Al Pacino in James Woods.

Modni svet je leta 2002 izgubil fotografa Herba Rittsa, leta 1986 pa manekenko Gio Carangi, ki je zares zaslovela šele po smrti, ko jo je v filmu Gia odigrala Angelina Jolie.

Leta 1992 umrl tudi Isaac Asimov, ruski pisatelj, kemik in znanstvenik, ki so ga s krvjo okužili leta 1983 pri operaciji srca. In če končamo z veliko zvezdo, moramo končati z baletnikom Rudolfom Nureyevom, ki ga je aids pokopal leta 1993.

Ko sem brskal po spominu, sem se ustavil v svojem ranem otroštvu. Tam, kjer so bile zelo popularne tako imenovane pravljice na kasetah. Pravzaprav radijske igre za otroke, kjer so glasove posojali zelo znani slovenski igralci. Takrat jih seveda nisem poznal, toda spomnim se, da so mi bili noro všeč. Žal se ne spomnim vseh pravljic, ki sem jih poslušal na teh starih kasetah. Toda spomnim se tistih, ki so mi pomenile največ in ki jih bom zdajle delil z vami.

1. Žogica Nogica

Uf, ja, imela sta boben in lajno in žoga je z njima bila. Imata še boben in lajno, a žogica jima je ušla. Noro dobra pravljica, ob kateri sem užival tako pogosto, da se je kaseta skoraj uničila. Pa Kužek Postružek, ki se je metal ven in se izdajal za strašnega psa Kastorja Poluksa, ali nekaj podobnega. Ne vem več točno. In seveda zmaj s svojimi mladički, ki so ga spihali vsi mestni otroci. Zakon pravljica.

2. Čudovito mesto Nigagrad

Vem, da sem jo oboževal, a se je žal spominjam zelo medlo. Spomnim se :”Vozi nas, vozi, čudežni vlak,vlak brez osi in koles,v pravljično mesto Nigagrad,mesto sedmerih čudes.Kdor ima misel ptičjih kril, kdor ima v srcu zaklad, pride brez truda skoro na cilj,v pravljično mesto Nigagrad. To smo mi, to sem jaz in to si ti to smo bratci mi vsi, mi, ki nas vozi čudežni vlak v pravljično mesto Nigagrad.”

3. Martin Krpan

Moja osebna klasika, ki sem jo znal na pamet. Saj veste: “Minister Gregor pa nič.” Pa cesar in njegova lipa. Pa Martin Krpan, ki je ugnal Brdavsa. Joj, kako sem užival.

4. Čudežni pisalni strojček

Zanimiva zadeva, ki pa je nisem nikoli vzel za svojo. Nisem je čisto poštekal. Očitno je bila preveč napredna za moja otroška leta. Zgodbe se žal ne spomnim čisto nič.

5. Mojca Pokrajculja

Še ena moja osebna klasika, ki sem jo vrtel ure in ure. Nepozabno in kultno doživetje.

Tehle petih se najbolj spominjam. Nisem čisto prepričan ali sem poslušal tudi Pekarno Miš Maš, pa Sapramiško, pa Trnuljčico. Nikoli ne bom razumel zakaj niso po nobeni posneli risanke ali filma. To bi bili veliki hiti. Čiste klasike.

Zelo dobro se spomnim, da sem poslušal tudi stare dobre slovenske pesmi.

Tudi:

Hudo mravljico (zapel sem jo tudi na sprejemnih izpitih za faks)

Pesjana (saj veste, en hud pesjan je živel se futral je z ljudmi)

Siroto Jerico (pesemica, ob kateri mi gre še danes na jok)

Kekčevo pesem

Bratovščino sinjega galeba

Vse to na starih dobrih vinilkah. Tistih ta majhnih.

Lepi časi. Časi, ki jih ni več. In časi, ki bi jih bilo fino dobiti nazaj.

DODATEK:

Zvezdica zaspanka

Še ena klasika, ki sem jo rad poslušal. Manjka mi manjka, Zvezdica Zaspanka. Pa Boter Mesec. In kazen mora biti vzgojna. Pa razbojnik Cefizelj, ki je imel kamen namesto srca. Noro dobro.

Volk in sedem kozličkov

Joj kako sem pa ob tejle užival. Prav spomnim se vseh glasov. Noro dobro.

Šivilja in škarljice

Tudi tale mi je zdajle prišla v spomin. Joj, le kako sem jo lahko pozabil.

Kdo je napravil Vidku srajčico

Pa tale tudi. Zdaj ko sem prebiral vaše komentarje, mi spomin dela sto na uro. Nepozabna in res lepa.

Ko sem listal po starih revijah, sem naletel na sliko možakarja po imenu Sergio Oliva. Na mišičastega in leta 1941 rojenega Kubanca, ki mu je leta 1969 uspelo nemogoče. Na tekmi za Mr. Olympia, se pravi na tekmovanju za najboljšega bodibilderja na svetu, je premagal Arnolda Schwarzeneggerja in se zapisal v zgodovino kot edini mišičnjak, ki je na takem tekmovanju uspel premagati jeklenega Avstrijca.

Leta 1969 je bilo njegovo telo tako popolno, da je daleč za sabo pustil celo šampiona Arnolda Schwarzeneggerja

Mišice na kubik

Gmota bicepsov

Prejšnji teden sem na teveju ujel pesem Private Dancer, ki jo kot veste poje Tina Turner. Tista Tina Turner, ki bo letos stara že 68 let. In tista Tina Turner, ki je že nekaj let nisem videl nikjer. Umaknila se je. V zasluženo penzijo, kjer se zagotovo spominja svoje bogate kariere in tragičnih trenutkov z bivšim možem Ikeom.

Tele fotke so resda že stare, toda vseeno se jih splača videti in se ob njih malce nasmejati. Oba sem ujel na koncertu Petdeset zvezd za otroke, ki ga je leta 2004 priredil Rajko Djordjevič. Helena je bila lepa in napeta kot vedno, Tomaž pa je hitro pristavil svoj piskerček in užival čisto od blizu.

Joj, kako sta bila lepa. On predsednik, ona prva dama. Mlada, srečna, zaljubljena in na vrhu sveta. Vse do leta 1963, ko je on padel pod streli atentatorja. In ja, ona je bila tako zelo seksi, da jo je lahko prevaral le z Marilyn Monroe.