Vse se je začelo davnega leta 1909, ko je ameriški risar Winsor McCay na svet spravil kratko risanko Gertie the Dinosaur, ki je postala prvi risani film, ki so ga vrteli v kinu. Leta 1919 je vajo ponovil z risanko The Sinking of the Lusitania, ki jo lahko brez dvoma proglasimo za prvi pravi risani film na svetu.

Po letu 1920 so se začele razvijati prve prave firme za izdelavo risank, slavo pa je že leta 1920 ujel Pat Sullivan s svojim kultim mačkom Felixom.

Leta 1928 je na sceno udaril Walt Disney in posnel risanko Steamboat Willie, prvo zvočno risanko na svetu, ki je bila seveda le uvod v njegove celovečerne mojstrovine Snow White and the Seven Dwarfs, Pinocchio, Fantasia, Dumbo in Bambi, ki jih je ustvaril med leti 1937 in 1942.

Leta 1928 je na sceno udaril tudi Max Fleisher in nam serviral kontroverzno ter za tiste čase zelo seksi Betty Boop, striček Walt pa je seveda zablestel s svojimi znamenitimi liki kot so Mickey Mouse, Donald Duck in Goofy.

K razvoju risank je veliko pripomogel tudi Dave Fleisher, ki je prvo slavo ujel že s Popajem, konec tridesetih in v začetku štiridesetih pa je udaril s celovečernimi animacijami Gulliver’s Travels in Hoppity Goes to Town.

Leta 1940 sta na prizorišče prikorakala tudi legendarna animatorja William Hanna in Joseph Barbera, ki sta večno slavo ujela s Tomom in Jerryjem, s kultnima junakoma, ki sta že leta 1945 plesala skupaj z Geneom Kellyjem v filmu Anchors Aweigh.

Zelo daleč so letela tudi risanke Texa Averyja, ki je med drugim serviral tudi klasike Screwball Squirrel in King Sized Canary.

Petdeseta so seveda pripadla legendarnemu in izjemno popularnemu Chucku Jonesu, avtorju junakov Looney Tunes, kjer so najdlje leteli Porky Pig, Daffy Duck, Road Runner in Bugs Bunney.

Leta 1948 se je pod taktirko United Productions of America, podjetja, ki so ga sestavljali bivši Disneyjevi animatorji, rodil tudi kultni Mr. Magoo, ki ga je v devetdesetih na filmu neuspešno zaigral Leslie Nielsen.

Risanke pa se seveda niso ustvarjali le le v Ameriki, marveč tudi drugod po svetu. V Kanadi je bil glavni Norman McLarren, v Angliji pa sta John Halas in Joy Batchelor leta 1958 v kina poslala prvi uradni in do danes kultni celovečerni angleški animirani film Animal Farm.

Pravo smer angleške animacije je kot veste nakazala šele Nick Park z Wallaceom in Gromitom, ki pa sta prvič priletela šele v devetdesetih. Na češkem je bil glavni možakar z imenom Jiri Trnka, ki je posnel risanko A Midsummer Night’s Dream, sledil pa mu je nič manj vizionarski Karel Zeman, ki je počil vsaj deset kultnih evropskih animiranih projektov.

Zagrebški animacijski oddelek je začel delovati v petdesetih letih, Poljak Walerian Borowczyk pa je leta 1967 naredil kultno risanko Mr. and Mrs. Kobal’s Theatre.

Slovenci smo bili seveda spet za luno, saj smo prvo celovečerno risanko Socializacija bika dobili šele v devetdesetih. Lahko pa se tolažimo z dejstvom, da je bila res dobra in smo nanjo lahko več kot ponosni.

Prve naprave za izdelovanje risank so naredili že v devetnajstem stoletju, inovator Georges Melies pa je že leta 1903 v svoji prelomni klasiki Pot na Luno uporabil mnoge risane tehnike.

Danes je seveda vse drugače, saj so mnoge risanke bolj dovršene od filmov, za kar so seveda zaslužni pri firmi Pixar, kjer so začeli prvi uporabljati tako imenovano računalniško animacijo in nas leta 1995 vrgli na rit z risanko Toy Story.

Japonskega mojstra Hayaoja Miyazakija bom tokrat pustil ob strani, saj bi si zaslužil posebno objavo, prav tako pa sem zaenkrat izpustil moderne animirane filme tipa Heavy Metal in se osredotočil le na pionirje animiranega filma.

Zdajle sem tik pred pričetkom smučarskih skokov, ki jih bom seveda gledal z velikim zanimanjem, ujel kratek pogovor z našim smučarskim asom Bojanom Križajem. Joj, kaka nastalgija me je prijela. Pa to ni res. Vsi smo navijali zanj, celo šolo smo špricali, da smo ujeli jutranje slamome. No ja, četudi je ne bi, pouka ne bi bilo, saj so tekme na televiziji kar med poukom gledali tudi naši učitelji.

Križaj je bil slovenski nacionalni zaklad. Kot Mateja Sveta, pa četudi mu je šov za nekaj časa vzel pokojni Rok Petrovič, ki je zdržal le eno sezono. Prav zato mi je žal, da je obstajal tudi Ingemar Stenmark, ki mu je skoraj vedno pobral prvo mesto in ga pustil zadaj. Četudi je bil Križaj nekoč najboljši smučar na svetu, je imel Stenmarka, ki je bil še boljši.

Potem je prišlo Sarajevo, kjer smo prav od Križaja pričakovali največ. Kot veste je medaljo potem osvojil Jure Franko (volimo Jureka više nego bureka), kar je sicer čudovito, toda vseeno sem bil nekoliko razočaran, da tako velik uspeh ni uspel tudi Križaju. Temu leta 1957 rojenemu mojstru belih strmin, ki bi mu morali v vseh večjih slovenskih mestih že zdavnaj postaviti spomenik.

Drži, ko je leta 1980 slavil svojo prvo zmago, se je Sloveniji zmešalo. Tako zelo, da je pozabila celo na nogomet. Jp, to je bila evforija, ki je ni mogel niti približno ponoviti niti Jure Košir.

In če se vrnem k skokom, držim pesti za naše orle, upam da bo šlo, saj je pričakovanje javnosti veliko. Naprej so šli trije, pravkar pa je raztural mladi, komaj 17 letni Peter Prevc, ki je odletel kot da skače na veliki skakalnici, kjer ni skokov, ampak poletov. Faca je, mali, svaka čast, kar pojavil se je in zdaj raztura. Matjaž Zupan (le kdo bi pozabil ekipo iz leta 1988, ko so na olimpijskih igrah tekmovali še Primož Ulaga, Matjaž Debeljak in Miran Tepeš) se je odločil pravilno in ni poslušal kvazi poznavalcev, ki so menili, da je Prevc premlad za prvo ligo.

Eh, škoda za leta 1981 rojenega šampiona Roberta Kranjca (še zdaj sem navdušen nad ekipo iz leta 2002, kjer so skakali še Peter Žonta, Damjan Fras in Primož Peterka), da ni potegnil še kak meter dalje in dobil medaljo. Ni slabo, dva naša med prvo deseterico, vse čestitke, toda potihem smo pričakovali medaljo, vsaj bronasto, če ne zlato. Pa dobra šansa je bila, saj so bile razlike med vodilnimi zelo majhne, ker ni nikogar odneslo zares dlje od ostalih.

Jp, slavil je Simon “Harry Potter” Ammann, ki je zdaj lastnik že treh zlatih olimpijskih medalj, kar pomeni, da ga preseže le še Matti Nykanen, ki ima štiri. Drugi je bil Adam Malysz, legenda in moj tihi favorit, rojen leta 1977 in že sto let v samem vrhu, kar je preprosto neverjetno. Če se ne motim, je edini take vrste.

Odlična in zanimiva tekma ter lep začetek olimpijade tudi za naše junake.

vir slik: delo.si, siol.net, 24ur.com

Jp, dragi moji, tole pa je celebrity, v pravem pomenu besede, del pop kulture in legenda, ki je kljub temu, da dejansko ni naredila neke hude filmske kariere, sijala bolj od večine ostalih igralk. Pač s pomočjo tračev, škandalov in prebrisanega pojavljanja v medijih. Da je bila poročena kar devetkrat, ni treba posebej poudarjati in je povsem v kontekstu z njenim karakterjem, da je bila že leta 1936 miss Madžarske tudi ne, da je na prestol pomagala Richardu Nixonu, pa je prav tako zanimiv podatek. Da si je kariero poživila s tem, da je leta 1990 po aretaciji na gobec usekala policista, kar je potem odlično parodirala v drugem delu Gole pištole, pa je itak del hollywoodske zgodovine. Če je ne bi bilo, bi si jo izmislili. Ker je bila, pa je bil svet slavnih veliko bolj zanimiv ter zabaven.

Danes praznuje že 93 let, za vedno pa ostaja poosebitev razkošnega načina življenja in dokaz, da za slavo ni treba narediti ničesar, če imaš karizmo in če znaš manipulirati z mediji.

Pa končajmo z njenimi izjavami, ki so prav tako že ponarodele:

“To be loved is a strength. To love is a weakness.

A man in love is incomplete until he is married. Then he is finished.

I have never hated a man enough to give his diamonds back.

I am a marvelous housekeeper. Every time I leave a man I keep his house.

Getting divorced just because you don’t love a man is almost as silly as getting married just because you do.

I believe in large families: every woman should have at least three husbands.

Being jealous of a beautiful woman is not going to make you more beautiful.

The only place men want depth in a woman is in her décolletage.

You never really know a man until you have divorced him.”

Da ima vsaka generacija svoje komade, je jasno. Da so mlajši generaciji komadi od starejše večkrat dolgočasni in nezanimivi, prav tako. Da obstajajo pesmi, ki so všeč vsem, pa tudi ni treba posebej razlagati. Prav zato sem bil zelo šokiran, da ne rečem razočaran, ko sem ugotovil, da je hip hop klasika Jump Around, ki so jo na začetku devetdesetih tako zelo skulirano prepevali House of Pain, že zdavnaj za luno. Kaj za luno, predpotopna in dolgočasna lajna, na katero mladi ne trznejo več. Ko jo DJ po pomoti še zarola, se plesišče sprazni, mladi pa začudeno opazujejo stare jarce, no ja, mene in mojo punco, predvsem mene, ki migam kot nekoč, ko je bil ta komad hit številka ena. Danes je nula, komad, s katerim sprazniš plesišče. Včasih je bil desetka, komad, na katerega smo kot podivjani skakali vsi. Ko sem zamigal, sem dobil občutek, da sem najstarejši človek na svetu in da DJ rola Binga Crosbyja.

Veste kaj, ne dam se, komad je še vedno kul, mladina pa nima pojma, kaj je dobra muska.

Ko se je Kennedy Jr. 16. julija, leta 1999, smrtno ponesrečil z letalom, je Amerika izgubila svojega princa, trdnjava Camelot, kjer je na začetku šetdesetih kraljeval njegov umorjeni oče JFK, pa se je za vedno sesula in prekletstvo dužine Kennedy, kjer je konec šestdesetih pod streli atentatorja padel še njegov stric Bobby, pripeljalo do vrhunca.

KOT OTROK JE SALUTIRAL NA OČETOVEM POGREBU, PODOBA PA SE JE ZA VEDNO VTISNILA V SRCA AMERIČANOV

In John F. Kennedy Jr., ki so ga klicali tudi John John, je bil kot oče. Enako karizmatičen, enako bister, še bolj čeden in tak, da bi z lahkoto vodil tudi Belo hišo. Toda politika ga ni preveč zanimala, saj je hotel sprva postati igralec, nato pa je na tržišče lansiral revijo George, kjer je pravo cifro kot veste krasila tista zanimiva fotka manekenke Cindy Crawford.

V DEVETDESETIH SO GA PROGLASILI ZA NAJBOLJ SEKSI MOŠKEGA NA SVETU, KAR JE JASNO, SAJ JE TUDI V RESNICI  ZGLEDAL TAKO

Ženske so ga oboževale, njegovo življenje je bilo ves čas na očeh javnosti, paparaci so ga zasledovali na vsakem koraku, toda John je kljub temu ohranil trezno glavo in frajerski imidž in v svoj objem ujel igralko Daryl Hannah. Jp, njegov oče je ljubimkal z Marilyn Monore, sin pa se je prav tako zaljubil v atraktivno hollywoodsko igralko.

Z DARYL STA BILA LEP PAR, NJUNA LJUBEZEN PA JE TRAJALA CELIH PET LET

Že kot otrok je doživel več stresov kot večina odraslih, saj so mu streli vzeli očeta in strica ter uničili ameriške sanje. Pravljico družine Kennedy, v kateri so Američani vedno videli svojo royal family. In če je bil JFK kralj Camelota, je Johnu pripadal naziv princa. Jasno, mama Jackie, ki se je v sedemdesetih poročila z bogatašem Aristotelom Onasisom, je bila kraljica.

 

MAMA JACKIE JE BILA OD NEKDAJ ZELO PONOSNA ZA SVOJEGA POSTAVNEGA SINA

John F. Kennedy je umrl star 39 let. Na moj rojstni dan. Skupaj z ženo Carolyn in njeno sestro Lauren. Bil mi je faca, možakar na mestu, pravi karizmatični superstar, ki jih ni veliko. Leta 1988 je na hitro ljubimkal s Sarah Jessico Parker, zato ni nič čudnega, da je prav njegovo sliko iz predala v prvi sezoni serije Sex in the City potegnila njena televizijska prijateljica Charlotte.

 

SREČNA DRUŽINICA, KI SE JI NI NITI SANJALO, DA SE BO USODA TAKO KRUTO POIGRALA Z NJO

Če ste videli trilogijo Poltergeist, kjer je bil seveda najboljši prvi del iz leta 1982, potem niste mogli zgrešiti tiste svetlolase in strašno prisrčne deklice, ki jo je igrala Heather O’Rourke. Tiste majhne Carol Anne, ki so jo vedno znova ugrabili zlobni duhovi in jo potegnili celo v televizor. In prav na današnji dan bi mala Heather praznovala svoj rojstni dan, kar pa žal ne bo mogoče, saj je umrla že leta 1988. In to pri vsega trinajstih letih, za posledicami Kronove bolezni, za kroničnim vnetjem črevesja, ki se je zakompliciralo do konca in povzročilo zastoj njenega srca. Njeno stanje je bilo zelo resno med snemanjem tretjega dela Poltergeista, toda pogumna Heather je vztrajala do konca in kljub bolečinam ter tabletam svoje delo opravila z odliko. Njena mamica, ki ji je Heather tik pred smrtjo rekla: “Rada te imam,” je sicer trdila, da je umrla zaradi napačne zdravniške diagnoze, toda to žal ne bo spremenilo dejstva, da je ni več med nami. Bila je talent, ki bi brez dvoma dosegla še veliko in se spremenila v dobro igralko, če bi ji seveda dali možnost.

Pa naj omenim še nekakšno prekletstvo franšize Poltergeist, kjer so poleg Heather O’Rourke umrli še trije člani igralskega ansambla.

Njeno filmsko sestro Dominique Dunne je pri komaj 23-ih malo po premieri prvega filma umoril njen fant.

Grozljivega starca, ki ga je v drugem delu igral Julian Beck, je med snemanjem v šestdesetem letu starosti pokopal rak.

Kultni in takrat 54 letni Will Sampson, ki je igral Indijanca Taylorja, pa je umrl med operacijo srca nekaj dni po premieri drugega dela.

Tako je, gospod Walt Disney, ki je tako ali drugače ustvaril več kot 600 risank in filmov ter za svoj trud prejel kar 22 oskarjev, bi na današnji dan praznoval 108 let. Čeprav njegov studio risanke pridno snema še danes, ko ga že od leta 1966 ni več med nami, imam občutek, da vendarle manjka tisti njegov čarobni dotik. Vse te moderne risanke, ki jih že nekaj let delajo tudi drugi studii in kjer je klasično animacijo v celoti nadomestila računalniška, ki večkrat zgleda bolje od filma, so resda dovršene in večkrat zares dobre, toda ko se spomnim na Bambija, Dumba, Ostržka, Pepelko in recimo na Sneguljčico in sedem palčkov, nimajo šans. Kljub temu, da naštete v modernem času morda zgledajo nekoliko zastarelo.

Disney je bil moja mladost, pa četudi je umrl še preden sem se rodil. Njegove risanke, ki jih je bilo nekoč praktično nemogoče dobiti v trgovini, kjer so večkrat podtikali poceni inačice neznanih avtorjev, so me zaznamovale do konca in naprej. Kot Woodyja Allena, ki je nekoč izjavil, da je ob ogledu Sneguljčice, kjer je za razliko od drugih navijal za zlobno mačeho, ugotovil, da z njim zaradi tega nekaj ne bo povsem okej.  

In da ne pozabim, urbana legenda, da je striček Walt izrazil željo, da ga po smrti zamrznejo in spet oživijo takrat, ko bodo odkrili zdravilo za raka, je seveda tračarska raca. V resnici so ga namreč kremirali in pokopali tako kot se spodobi.

In še povezava do objave, kjer sem se dotaknil zgodovine risanega filma:

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/09/18/rojstvo-risank/

Dorothy Dandridge je prišla vsaj trideset let prezgodaj. V času, ko Hollywood še ni bil pripravljen na samozavestne, karizmatične in očarljive temnopolte igralke, ki so hotele igrati še kaj drugega kot vloge dekel in suženj. Ki niso hotele biti le banane, marveč prave zvezde in nosilne vloge filmov.

Toda Dorothy se je borila in zmagala, vsaj za nekaj trenutkov, ko je bila na vrhu sveta. Seveda po zaslugi filma Carmen Jones iz leta 1954, temnopolte inačice legendarne opere Carmen, za katero je snela celo nominacijo za oskarja. Bila je prva temnopolta igralka, ki ji je to uspelo. In prva, ki se je vsaj za pet minut lahko kosala z belimi kolegicami.

Ker je bil Hollywood, kar se temnopoltih igralcev in še posebej igralk tiče, še vedno zelo konzervativen, ji tudi Carmen Jones ni kaj dosti pomagala. Še več, po Carmen Jones je morala čakati cela tri leta, da je dobila nov film. Očitno so se je ustrašili, saj je postala preveč popularna in vplivna. Nič čudnega, da je padla v alkohol in tablete ter da je leta 1965 umrla pri vsega 43-letih.

Dorothy Dandridge, ki ji je temnopolta stanovska prijateljica Lena Horne rekla kar: “Naša Marilyn Monroe,” je torej velika črna pika hollywoodske zgodovine, velika sramota za industrijo, ki jo je matral rasizem in ki je brez občutka slabe vesti uničila tudi tako sposobno in nepozabno igralko.

Jasno, Cleopatro, v kateri bi bila seveda vrhunska, ji je speljala Elizabeth Taylor, njena igralska prezenca je bila tako kul, da se ji še vedno ni uspela približati skoraj nobena sodobnica, leta 1999 pa jo je v tv filmu Introducing Dorothy Dandridge zelo dobro odigrala Halle Berry.

Čeprav je bila prva temnopolta ženska, ki je krasila naslovnico revije Time, je umrla zlomljena in brez denarja.

Ali kot je nekoč dejala sama: “If I were white, I could capture the world.”

Gospod Stevie Wonder, ki bo maja praznoval že šestdeset let, je po moji oceni eden izmed najboljših vokalistov vseh časov. Ne samo vokalistov, tudi interpretov in avtorjev, ki mu boste stežka našli konkurenco. Vedno mi je bil bližje kot Ray Charles in James Brown, ob poslušanju njegovih pesmi pa postanem dobre volje in pol pozitivne energije.

Če bi izbiral njegove najboljše, bi izbral Free, Isn’t She Lovely, Blowin in the Wind, A Place in the Sun, Higher Ground, I Don’t Know Why I Love You, Boogie Down Reaggae Woman, Never Had a Dream Come Through, I Ain’t Gonna Stand for It, Signed Sealed Delivered, Heaven Helped Us All, Superstition, Pastime Paradise, You are the Sunshine of my Life, I Wish, Living for the City, You Haven’t Done Nothin’, Sir Duke,  We Can Work it Out, Ebony and Ivory, I Just Called to Say I Love You, Overjoyed,  Par Time Lover, Stay Gold, Miss Lonely Goodbye, Redemption Song, As, Jungle Fever, How Come How Long in Village Ghetto Land.

Ker se je rodil prezgodaj, so mu morali pomagati z inkubatorjem, ker je zdravnik poskrbel za preveliko dozo kisika, pa je oslepel. To ga seveda ni oviralo, da ne bi že pri sedmih letih postal mojster klavirja, pri devetih pa mojster orglic in bobnov. V petdesetih je začel peti v cerkvenem gospel zboru, njegova idola pa sta bila Ray Charles in Sam Cooke. Na začetku šestdesetih je začel sodelovanje z Motownom, vse ostalo pa je, kot radi pravijo, zgodovina.

In pozor, Stevie, ki so mu takrat rekli Little Stevie, je bil star vsega 12 let, ko je postal velika zvezda. Podobno kot Michael Jackson, s katerim sta kasneje kot veste veliko sodelovala.

Sedemdeseta so bila njegova, v osemdesetih pa je malo zaspal in si aktualnost pridobil s pesmijo I Just Called to Say I Love You.

Ker je imel čas in ker se je zavedal, da ima moč, se je začel boriti za pravice temnopoltih in pri predsedniku Reaganu dosegel celo tako imenovani Martin Luther King Day, državni praznik v spomin temu preminulemu borcu in vizionarju.

V devetdesetih je izdal le en nov album, leta 2005 pa se je vrnil z albumom A Time to Love, kjer mi je zelo všeč komad So What the Fuss, na katerem je kitaro zaigral Prince, pele pa so tudi En Vogue. In seveda naslovna pesem, kjer je pomagala India Arie. Pa seveda tudi If Your Love Cannnot Be Moved, kjer je pela tudi Kim Burrell. In How Will I Know ter Positivity z Aisho Morris. Pa Tell Your Heart I Love You. Pa čudovita balada Shelter in the Rain. Skratka zelo dober in premalo cenjen album.

Kakorkoli že, Stevie je legenda, možakar z največ grammyji med vsemi solo pevci in karizma, ob kateri vedno zastane dih.

Med svojimi vinilkami imam tudi ploščo Shut up and Dance, ki jo je Paula Abdul izdala leta 1990 in na njej zbrala remikse svojih hitov iz plošče Forever Your Girl, ki jo je dve leti prej dvignila med največje glasbene zvezde tedanjega časa. Imela je zelo kul komade, imela je karizmo, plesati pa je znala skoraj tako dobro kot Michael. Tudi step, tako prepričljivo, da je učila Jennifer Lopez in Janet Jackson.

Da ne bluzim, prilagam dokaz, ki gre takole:

Tole je še danes vrhunski šov, ki ga ne dosega skoraj nobena nova pevka. Mešanica plesa, kiča, petja in pozerstva. Na način kot ga je poleg Paule takrat znala le še Madonna. Prav zato mi ni jasno, da je njena glasbena kariera zelo kmalu ugasnila in da se je na koncu zadovoljila le kot članica žirije Ameriškega idola. Kot pevka je povsem zamrla, njenih hitov pa se spomni le še redko kdo.

Prav zato sem se je danes spomnil jaz, bila je del moje mladosti, s komadi, na katere smo plesali kot nori.

Le kdo bi pozabil:

Straight Up

Opposites Attract

Promise of a New Day

Forever Your Girl

Knocked Out

Rush Rush

Crazy Cool

My Love is For Real

Prav zato je škoda, da se je lani vrnila s temle sranjem:

Kakorkoli že, prepričan sem, da si zasluži tale poklon in da smo krivični, če je ne uvrstimo v sam vrh pop zvezdnikov modernega časa.

Da ne pozabim, na začetku devetdesetih je bila poročena z Emiliom Estevezom, na sceno pa so jo na začetku osemdesetih  butnili bratje Jackson.

Nekaj dni nazaj sem ujel dokumentarec o Ivanu Omanu, ki so mu dali podnaslov Kmet iz Zminca. Čeprav nisem nikoli podpiral njegove ideologije, moram priznati, da ga zdaj gledam zelo spoštljivo. Kot upornika, kot možakarja, ki je imel pogum in ki je premikal skale. Bil je prvi, ki si je pri nas izmislil večstrankarski sistem. Prvi, ki se mu je sploh zdelo pametno, da tak tak sistem obstaja. In to že leta 1989, ko drugi o tem še sanjali niso.

Jasno, ni ostal le pri besedah, šel je na dejanja, ustanovil Slovensko kmečko zvezo, poskrbel za zmago DEMOSA na volitvah leta 1990 in se v tekmi za člane predsedstva Republike Slovenije uvrstil celo na drugo mesto, tudi nad številna znana imena, ki so bila seveda več kot le kmet iz Zminca.

In potem je rekel: “Gremo na volitve zato, da zmagamo,” ter se zapisal v zgodovino. To je bil res prelomen stavek, ki ga kasneje ni znal ponoviti noben drug politik več. Prelomen stavek v prelomnih časih. Ali kot je rekel Oman: “Če ne gremo zato, da zmagamo, potem je bolje, da gremo na pir kot neka navadna druščina.”

Če bi bil mlajši, bi mu rekel James Dean. Ker ni, mu bom rekel Ivan Oman, možakar, ki si je pravzaprav izmislil tudi slovensko vojsko in potem zelo hitro ugotovil, da je politika kurba, da je DEMOS kurba, da je vse tisto, za kar se je zavzemal en velik blef. Zato se je leta 1996, ko je imel za sabo štiri leta parlamenta kot poslanec Slovenskih krščanskih demokratov, tudi umaknil s političnega prizorišča in odšel nazaj na kmetijo, kjer je bil dejansko ves čas.

Meni osebno se je zdel malce podoben Ivanu Krambergerju, le da je znal bolje lobirati in da je bil še bolj prebrisan, se pravi, da je bil doktor kmečke zdrave pameti, ki manjka večini naših politikov.

Če rečem, da je bil prav Ivan Oman izumitelj slovenske demokracije, se ne zmotim kaj dosti. Če rečem, da je bil prvi, ki je potem pogruntal, da se je slovenska demokracija takoj po nastanku spremenila v navaden drek, pa prav tako ne ustrelim v temo.

Če ga srečam, mu bom stisnil roko, tudi zato, ker je star že osemdeset let. In zato, ker se ni nikoli prodal in je ostal zvest svojim načelom.

Dokumentarec mi je bil prav tako všeč, predvsem zavoljo politične nostalgije in vseh teh znanih fac, ki so bile leta 1990 še zelo mlade in drugačne. Vsekakor pa manj pokvarjene kot danes.

vir: Žurnal

Super komad in legendarno sodelovanje, za katerega mi ne bo nikoli jasno, da je ostal le nikoli izdan demo posnetek.

Zakaj in kje se je zalomilo, niso nikoli povedali povsem jasno.

Kaj vem, morda je bil album Thriller tako zelo aktualen, da ni bil pravi čas, potem pa so na komad preprosto pozabili.

Škoda, v vsakem primeru, še posebej, če sta Michael in Freddie nameravala posneti še video spot.

Pa še link do intervjuja, kjer Freddie razlaga, da si je želel, da bi vsaj ena izmed treh pesmi, ki sta jih posnela, končala na albumu Thriller.

Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da je komad bolj “queenovski” kot Jacksonov, kar pomeni, da je Michael produkcijo očitno prepustil Freddieu.

In še njegova solo verzija: LINK

Pa še fotke, ki dokazujejo, da sta bila oba fanta v nekem obdobju res velika prijatelja ali vsaj konkretna glasbena sodelavca:

Danes sem na Kanalu A po dolgem času ujel delček film Ameriški Ninja. Karate film moje mladosti, kjer sem dobil občutek, da tudi jaz lahko postanem nindža. Glavni igralec Michael Dudikoff, v katerega so bile seveda zaljubljene prav vse moje sošolke, prav vse njihove mamice in prav vse moje učiteljice, je bil namreč čistokrvni belec, kot za šalo pa je pretepal vse Azijce, ki so mu prišli na pot.

Res je, tip je izgledal kot romantični junak, ker ni znal igrati, pa se je pač pretepal. No ja, tudi pretepati se ni znal, a ker je bil čeden kot vrag, so mu oboževalke oprostile tudi to napako.

Četudi film danes zgleda smešno in privlečeno za lase, je vseeno še vedno dovolj kul, da bi ga zavrtel svojim otrokom. In dovolj frajerski, da si ga tu in tam z užitkom ogledam tudi sam.

Prvi del je štartal leta 1985, potem pa so mu nasneli še štiri nadaljevanja, ki so bila z vsakim delom slabša. Še več, tretji del je bil tako zelo slab, da ga je šprical celo Dudikoff, ki pa se je leta 1990 vrnil v četrtem delu. Vmes je posnel še akcijonerja Platoon Leader in Avenging Force, ki sta mi bila v rosnih letih prav tako kul, nato pa se je seveda izgubil v tretjerazrednem video poflu, ki ga niso gledale niti njegove največje oboževalke.

Zadnji film je posnel leta 2002, letos pa bo praznoval že 55. rojstni dan.

Četudi je bil daleč za Van Dammeom, Seagalom, Norrisom in tudi Lundgrenom, si ga bom zapomnil za vedno, saj je bil del moje mladosti. Del moje utopične želje, da že v osnovni šoli postanem čisto pravi ninja.

Ste kdaj pomislili, da je Elvis Presley v bistvu umrl zelo mlad, pri vsega dvainštiridesetih letih, kar pomeni, da bi bil danes star vsega 74 let. Manj kot Clint Eastwood, sploh ne toliko, kot bi kdo pomislil. Da se nam ni zdel mlad, ko je umrl, so seveda krive njegove zdravstvene težave, njegova divja odvisnot od takšnih in drugačnih tablet ter kokaina, ki je iz njegovega telesa naredila karikaturo. In seveda dejstvo, da se je po hudem padcu popularnosti, kjer je cela šestdeseta dejansko prespal, vrnil šele v sedemdesetih in ujel še večjo slavo kot v petdesetih, ko je za sabo pustil tudi Franka Sinatro, kateremu so pripadla štirideseta.

Elvis je bil nesporni kralj šovbiznisa in nastopaštva, ikona popularne kulture, verjetno najbolj slaven Zemljan, ki ga je v osemdesetih morda presegel le Michael Jackson. Bil je legenda in kult v eni osebi, že za časa življenje, še posebej pa po smrti, ko je njegova popularnost še kar rasla.

Punce so bile z njim obsedene. Četudi se je zredil za petdeset kilogramov, se jim je zdel najbolj seksi moški na svetu. Jasno, bil je Elvis, kralj, božanstvo, nekaj takšnega, kar do takrat še niso videle. Morda je bilo tudi to krivo, da se ni vzel v roke, da mu je bilo vseeno kako je zgledal in kaj jim je v zadnjih letih pred smrtjo ponudil na odru. Dovolj je bilo, da je bil Elvis, od njega se je na koncu pričakovalo le to, da se pojavi in koncert zdrži ne da bi padel skupaj.

Na sceno je priletel leta 1954, pri vsega devetnajstih letih in obnorel nacijo. Tudi zato, ker se je upal migati kot nihče pred njim. Kot temnopolti pevci takratnega časa, ki pa jih beli establišment seveda ni spustil zraven. Prav Elvis je izumil rockabilly, mu dodal country in rock ‘n’ roll ter pokazal mešanico, ki je na novo napisala zgodovino popularne glasbe. Njegov vokal je bil odličen, no ja, zelo primeren za pesmi, ki jih je pel, bil pa je vrhunski interpret, kar je pokazal tudi v svojih resda zelo povprečnih filmih, ki so bili seveda le videospoti za njegove aktualne hite. Če rečemo, da je pel kot črnec, ne zgrešimo kaj dosti. Bil je belec s črno dušo, s črnskim temperamentov, kar ga je postavilo na vrh sveta. Obvladal je tudi balade, blues, gospel in seveda pop. Če bi živel še dlje, pa bi po moje pel tudi r’n'b in house. Bil je vsestranski, tako zelo, da je za sabo pustil tudi Nata King Colea, ki ga, zanimivo, ni nikoli gostil v svojem prelomnem šovu iz sredine petdesetih.

Kot sem že povedal, glavnino šestdesetih je praktično prespal, se na odre vrnil konec šestdesetih in kot za šalo osvojil Las Vegas, ki mu je bil pisan na kožo. To je bila sanjska zveza. Brez Elvisa v sedemdesetih ne bi bilo Vegasa, brez Vegasa pa ne bi bilo Elvisa. Leta 1973 seje spravil v odlično formo za prelomen koncert Aloha From Hawaii, ki ga je via satellite videla okrogla milijarda ljudi. Prav zato mi ni jasno, zakaj se je že naslednji dan spet zadel s tabletami in kokainom ter padel na dno, iz katerega se ni več pobral. Velik del krivde zagotovo nosi njegov požrešni menedžer, zloglasni Colonel Parker, ki bi ga na oder postavil tudi mrtvega, če bi bilo treba.

Elvis je bil v drugi polovici sedemdesetih na poti v pogubo, kar je vendarle nenavadno, saj je bil spet popularen in bi njegove težave veliko bolj razumel v šestdesetih ko so ga s prestola vrgli člani zasedbe The Beatles, s katerimi se je, pozor, pozor, leta 1965 srečal tudi v živo. Na privatni zabavi, kjer so bojda peli in igrali njegove pesmi ter se zabavali do zgodnjih jutranjih ur. No ja, po nekaterih podatkih so bili Beatles malce razočarani nad srečanjem, saj so očitno pričakovali več navdušenja. Če vprašate mene, so se mu zdeli le smrkavci, ki so ob pravem času prišli na pravo mesto. Nič čudnega, da jim ni jedel z roke.

Nekateri trdijo, da je imel na tisoče žensk, vse te ženske, med katerimi je tudi cel kup znanih imen, pa vedno znova presenečajo z izjavami, da se je z njimi šel le platonsko ljubezen. Da torej ni bil tak seksualni manijak, kot so bili prepričani nekateri. Še več, svojo ženo Priscillo, ki mu je leta 1968 rodila hčerkico Liso Marie, sicer kasnejšo ženo Michaela Jacksona, naj bi intimno na miru pustil vse do poroke leta 1963, kar pa je, kot menijo poznavalci, privlečeno za lase in le izjava zaradi njenih rosnih let na dan, ko sta se spoznala.

Pa vendar, Elvis je bil do žensk očitno gentleman, good guy, se pravi možakar, s katerim so se lahko poistovetili tudi navadni smrtniki. Morda je bil prav tu eden izmed njegovih ključev za tak gromozanski uspeh in popularnost, ki jo uživa še danes, ko ima trume oponašalcev, zanimivo, predvsem iz okroglejših let.

Elvis je bil kljub neznanski popularnosti in fami, ki jo je nosil s sabo, se pravi kljub rečem, ki ponavadi zasenčijo pravo kvaliteto glasbenika, ki morda sploh ni tako zelo dober in si te slave samo zaradi sposobnosti niti ne bi zaslužil, poosebitev rock ‘n’ rolla, ki mu izjemne vokalne sposobnosti priznavajo tudi največji strokovnjaki, kateri so prepričani, da so bile mnoge njegove pesmi najboljši del glasbe takratnega časa.

Njegove pesmi so bile za tisti čas zelo pogumne, zelo pred časom, takšne, da so dobili moralisti občutek, da kvarijo mladino in da je Elvis v bistvu slab vpliv. Tako je mislil celo Frank Sinatra, ki ga je obtožil, da skozi glasbo širi afrodiziak in negativno vpliva na mlade.” Ah, Frank, le ljubosumen je bil. Le nevoščljiv, da ga je tako zelo zasenčil mladenič iz Memphisa, ki ni potreboval prave mafije, saj je imel tako imenovano Memphis Mafio.

Za razliko od mnogih zvezdnikov je brez težav odslužil vojaški rok in dokazal, da je pravi patriot, John Wayne rock ‘n’ rolla, mladenič, na katerega morajo biti Združene države Amerike več kot ponosne.

Čeprav mi njegova glasba nikoli ni bila preveč blizu, no ja, tu in tam sem padel na You are Always on my Mind, Love me Thender, In the Ghetto in recimo Suspicious MInds, sem ga vedno močno spoštoval in se zavedal njegove veličine ter sposobnosti. Njegove karizme in dejstva, da je bil v svojem času res največji od vseh. Čudno mi je le to, da se ni nikoli razvil v boljšega igralca in da se je zadovoljil le z dejstvom, da je tudi na velikih platnih vedno le Elvis. Evo, tukaj pa ga je močno prekašal prav Frank Sinatra.

In da ne pozabim, ko je umrl, se je začela Vojna zvezda, ki je seveda ni uspel videti, popularna kultura pa se je za spremenila za vedno.

Danes sem bil na obisku pri mami in po dolgih letih spet našel svojo čebelico Majo. Plišasto igračko, ki mora biti stara kakih 30 ali vsaj 25 let. Z njo sem se namreč igral kot majhen deček, potem pa je prišla v roke, ali še bolje, pod zobe, naši psički Ajki.

Sedaj se bo z njo igral mali Jodi, ki je ob prvem vohu že postal njen najboljši prijatelj.

Močna nostalgija, ob kateri se mi je pred očmi po dolgem času zavrtelo moje otroštvo. Seveda tudi zavoljo risanke o čebelici Maji, ki sta ji družbo kot veste delala še Flip in Vili. Da o pesmi, ki je še vedno klasika, niti ne govorim.

Plišasta čebelica Maja je že tako stara, da so ji začeli siveti lasje

Risana verzija, kjer jo poljublja kolega Vili

Ker je včeraj umrl John Hughes, oče tako imenovanega brat packa, skupine mladih igralcev, ki so si nadeli ime po legendarnem rat packu Franka Sinatre, je prav, da se spomnim na vse tiste modele, ki so tako zelo radi nastopali v njegovih filmih. Jasno, krivec za njihovo slavo je bil tudi režiser Joel Schumacher, ki je posnel prav tako kultni in nepozabni St. Elmos Fire. In seveda tudi Francis Ford Coppola, ki jih je že na začetku osemdesetih nafilal v film The Outsiders.

Glavni predstavniki brat packa so šli takole:

Judd Nelson

Ally Sheedy

Andrew McCarthy

Anthony Michael Hall

Emilio Estevez

Demi Moore

Molly Ringwald

Rob Lowe

Če bi zadevo malce razširili, bi lahko dodali še Toma Cruisea, Seana Penna, Patricka Swayzea, C. Thomasa Howella in Ralpha Macchia ter navsezadnje tudi Matthewa Brodericka, Jamie Gertz, Kieferja Sutherlanda, Mary Stuart Masterson, Jamesa Spaderja, Johna Cusacka, Kevina Bacona in Roberta Downeyja Jr.

Vse to je bila generacija osemdesetih, mulci in bejbe, od katerih so mnogi prav v osemdesetih pustili svoje najboljše filme in se kot odrasli igralci niso znali prebiti naprej.

Lepi spomini na filme, ki vsi resda niso bili dobri, so pa vseeno imeli energijo, ki je potem v devetdesetih izginila iz ameriškega filma.

Zadnje čase se spet veliko govori o pokojnem Ivanu Krambergerju, nekaj časa nazaj pa sem tudi na Siolovem blogosu odkril blog, ki ga piše njegov sin Ivek. V temle zapisu se bom izognil morebitnim teorijam zarote o njegovem uboju in zapisal spomine, ki mi pridejo v misli, ko zagledam njegovo sliko in ko zaslišim njegovo ime.

Mislim, da se je pisal konec osemdesetih, ko sem ga prvič videl v živo. Prodajal je svoje knjige in obeske, družbo mu je delala opica, okoli njega pa je bila ogromna množica ljudi, ki jih je očitno zanimalo, kaj ima za povedati. Zdel se mi je kul, nekaj posebnega, pač nastopač in komedijant, za katerega se je govorilo, da ima veliko denarja in da je velik dobrodelnik. Moja stara teta iz Ljubljane je kupila njegovo knjigo in jo posodila moji družini, jaz pa sem kupil njegov obesek, ki mu je sledil stisk roke in obljuba, da bom imel srečo. Za knjigo se ne spomnim, če sem jo kdaj zares prebral, za obesek pa vem, da mi je padel na tla in se razbil.

Nato sem v nekem časopisu zasledil, da je hotel patentirati ogledalo za stranišče, kjer bi človek po barvi obraza ugotovil, če ga še tišči na veliko potrebo, nakar mi je za nekaj časa ušel iz spomina. Vse do začetka devetdesetih, ko se je podal v bitko za predsednika Slovenije, kjer je potem kot veste dobil izjemno velik odstotek glasov. Mislim, da je bil takoj za Pučnikom in Kučanom in da je presenetil celo svoje največje zagovornike.

Na zadnjem soočenju si je postrigel celo svoje dolge lase, sam pa sem za trenutek pomislil, da bi bil morda celo dober predsednik. Človek iz množice, možakar, ki je znal prisluhniti navadnemu človeku. In gospod, ki bi znal pomagati tudi tistim, ki jim ostali predsedniki ne morejo. Kaj točno je govoril, se ne spomnim, saj sem bil premlad. Vem pa, da je imel karizmo in da ga je bilo zanimivo poslušati.

Ko je umrl, sem bil šokiran, saj nisem mogel verjeti, da bi kdo storil kaj tako trapastega. In to kar tako, za šalo, brez pravega motiva. To mi smrdi in tega tako kot njegov Ivek seveda ne kupim.

Leta 1984 jo je prvič skomponiral gospod Brad Fiedel, do danes pa je ostala ena najbolj značilnih in udarnih filmskih tem vseh časov. No ja, vsaj zame. In zdaj, ko v kinu hara četrti Terminator, mi spet odzvanja v ušesih. V vseh mogočih inačicah. Hudiča, tudi v tehno verziji. Samo da poka. Samo da me spomni na osemdeseta, ko sem prvič videl Terminatorja in si za vedno zapomnil tudi nepozabno glasbeno spremljavo. Res je, najboljši del štirke je trenutek, ko gledalec zasliši tisti udarni takt Fiedelove kompozicije. Večno.

V zadnjih treh letih so se na velika platna vrnili štirje filmski liki, štirje pogumni junaki, ki so tako ali drugače zaznamovali mojo mladost.

Govorim o možakarjih, ki slišijo na imena Rocky Balboa, John Rambo, John McClane in Indiana Jones. In pozor, spet so jih upodobili isti zvezdniki. Gospodje, ki slišijo na imena Sylvester Stallone, Bruce Willis in Harrison Ford. Če bi jih nadomestil kdo drug, bi bilo ogabno, nepošteno in trapasto. Ker so se vrnili sami, je bilo seveda enkratno, zabavno in skulirano. Drži, vsi štirje so se vrnili po dolgih letih suše. Rocky po šestnajstih, Rambo po dvajsetih, McClane po dvanajstih, Indiana Jones pa po devetnajstih letih. In vsi so se vrnili v zelo dobrih žanrskih filmih, kjer je morda šepal le konec Indiane Jonesa. Vse ostalo je štimalo pri vseh. Šesti Rocky je bil morda celo najboljši v seriji, četrti Rambo je morda presegel vse svoje predhodnike, četrti Die Hard pa se je nevarno približal prvima dvema.

Pa poglejmo kako so vsi ti liki izgledali na začetku svoje kariere:

Pa naj za konec tegale nostalgičnega zapisa pripnem še recenzije vseh filmov, kjer so nastopili Rocky Balboa, John Rambo, John McClane in Indiana Jones.

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/03/02/recenzije-rocky-1-6/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/03/02/recenzije-rambo-1-4/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/10/12/die-hard-1-3/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/08/20/die-hard-4/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/05/16/kulti-in-klasike-indiana-jones-trilogy/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/06/01/recenzije-indiana-jones-and-the-kindgdom-of-the-crystal-skull/

Dragi moji, pobrskajte po možganih in se poskusite spomniti svojega prvega filma, ki ste ga videli. Če to ne gre, pa vsaj filma, ki vas je tako ali drugače prvi zaznamoval in naredil tako močan vtis, da ga še danes ne morete pozabiti.

Tudi sam se ne spomnim prvega, prepričan pa sem, da bi moral bit kak Bruce Lee, morda Bud Spencer, mogoče celo James Bond ali pa kaka partizanska zadeva.

Če govorim o filmih, ki so me zadeli v najbolj rani mladosti, pa moram nujno omeniti Dressed To Kill, bondiado For Your Eyes Only, nek vestern Jamesa Coburnea, ki se mu ne spomnim naslova, Leejev Enter the Dragon, Herzogovega Nosferatuja, Carrie, slovenski uspešnici Poletje v školjki in Učna leta izumitelja Polža, Partizansko eskadrilo, kjer sta bila leta 1979 glavna Bata in Ljubiša, Petek trinajstega, Bedtime for Bonzo, kjer je bil glavni Ronald Reagan, Rocky, Karate Kid, Remo Williams, American Ninja, Police Academy, Devet tednov in pol, Fatalna privlačnost, Romancing the Stone, Super Man, Indiana Jones, E.T., Armed Response, Park je moj, Blue Thunder, Happy Birthday to Me, Strup črne mambe, Krilata kača, Conan, Commando, First Blood, Bitka na Neretvi, Enter the Ninja, Zafrkantje, Ljubezni Blanke Kolak in Amadeus, ki je vse do danes ostal eden mojih najboljših filmov vseh časov.

Drži, že zelo zgodaj sem padal tudi na Dinastijo, Vrnitev v Paradiž, Proti vetru, šerifa McClouda, Policijsko postajo, Leteči cirkus Montyja Pythona, Krajevno skupnost, Naše malo misto, Bolji život, Miami Vice, Pesem ptic trnovk, Pod krinko, Cagney and Lacey in seveda na Twin Peaks.

Pa dodajmo še risanke, kjer ne bom nikoli pozabil Gustava, Pink Pantherja, Smrkcev, Badum Badum, Kalimera, Sneguljčice, Toma & Jerryja, He-Mana, Scooby Dooja, Hrabrega miška, Stripyja in Baltazarja.

Pa stripov, kjer sem pred Alanom Fordom prisegal na Bleka in Zagorja. V roke pa sem dobil tudi nemško izdajo Fantastičnih štiri.

Saj res, kaj pa tv oddaje? Hm, tukaj pa imam malo megle. Spomnim se samo hrvaških Smogovcev in neke oddaje, kjer je bil glavni tudi pevec Vajta.

Kaj pa pravljice na kasetah in ploščah? Žogica Nogica, Picko in Packo, Bogdanka, Čudovito mesto Nigagrad, Čudežni pisalni strojček, Martin Krpan in recimo Mojca Pokrajculja. Brali so mi tudi pravljice bratov Grimm, Tisoč in eno noč, Andersena in tri dokaj debele knjige pravljic, ki se jim žal ne spomnim naslova. V glavi imam, da so bile skandinavskega izvora. Pa roman Ukana mi je bil pri srcu in to v nekakšni stripovski izvedbi. Pa Tarzane, mravljinca Ferdinanda, pa Strička Matička, pa neko punčko, ki se je pred dežjem zaščitila z orehovo lupino, če se ne motim.

Glasba? Poslušal sem tudi pesmice En hud pesjan, Huda mravljica, Sirota Jerica, Kekčevo pesem in Bratovščino sinjega galeba. In seveda tudi Samantho Fox, Sabrino, Sandro, Pet Shop Boys, Breakin soundtrack, Mikea Mareena, Footloose soundtrack, Mozarta, Sigue Sigue Sputnik, Europe, Neno, Run Dmc, Srebrna krila, Nove fosile, Tajči, Gazebo, Falca, Jeana Michela Jarrea, A-Ha, Lepo Breno, Martiko, Ofro Hazo, Guru Josha, Lil Louisa, Bajago, Duran Duran, Ricka Astleyja, The Bangles, Majolko, Trzinko, Deana Martina, Regiment po cesti gre, Šmentano muho, Metuljčka Cekinčka, Cvili Možka, Herbiea Hancocka, Paula Hardcastlea, Starship, duet, ki je pel Dečko ajde oladi Harolda Faltermeyerja, Petra Gabriela, Genesis, Kraftwerk in seveda Agropop.

Pa albumi sličic? Spomnim se, da sem zbiral Supermana, Toma & Jerryja, Tarzana, nek fuzbal in seveda Životinjsko carstvo.

Gotovo sem kaj pozabil in se bom kasneje spomnil. Tudi z vašo pomočjo.

Z besedo na dan, dragi bralci.

James Dean, nežnejša inačica Marlona Branda, je na sceno usekal kot angel. Kot čistokrvni lepotec, v katerega so se zaljubile prav vseh ženske našega planeta. Bil je kot Montgomery Clift, le da je bil še bolj seksi, kot John Garfield, le da je bil lepši, in kot Brando, le da se je znal pačiti še bolj prepričljivo. In potem se je zaletel z avtomobilom. S svojim novim poršejem. Star je bil 24 let. Njegov sopotnik jo je odnesel z zlomljeno nogo in poškodbo glave, voznik nasproti vozečega avtomobila je fasal samo nekaj prask, nesrečni Dean, Jezus Kristus, ki mu ni bilo treba igrati devičnika, pa je ostal brez glave. Tako kot njegove fanice, ko so gledale Upornika brez razloga. Če ste videli tudi Velikana in East of Eden, potem veste, kako zelo dober je bil. In kako zelo škoda je, da je umrl tako zelo hitro. Moški so imeli Marilyn Monroe, ženske pa Jamesa Deana. To pop ikono in zvezdnika, ki mu vse do danes ne najdem pravega para. So le ponaredki in wannabe Deani. Le igralci, ki ne premorejo njegove divje karizme in igralskih sposobnosti, katerim se je čudil celo Brando, njegov idol in guru. Če smo pošteni, lahko rečemo, da je učenec na trenutke celo presegel svojega učitelja.

Samotarski, skeptičen, ciničen, porogljiv, samozavesten in skuliran. To je le nekaj besed, ki opišejo tega velikana filmske umetnosti. Tega verjetno najbolj frajerskega igralca vseh časov, ki se mu lahko po moji skromni oceni približa samo še James Cagney. In pozor, umrl je pri vsega 58-ih letih, zares pravo slavo pa je morda ujel šle po smrti, ko je postal čisti kul. Ko se je zgodil tako imenovani Boogeyjev kult, kjer so njegovo filmsko persono odkrile tudi mlajše generacije.

Nikoli nisem razumel, da je prav Bogart potreboval toliko let, da se je prebil v ospredje in da ga je skozi cela trideseta zasenčil celo George Raft. Toda potem je hvala bogu prišlo leto 1941, kjer je Bogart dobil dva filma, ki sta iz njega naredila zvezdo in ga porinila naprej. Prvi je bil High Sierra, drugi pa seveda The Maltese Falcon, vrhunska detektivka, v kateri je igral Sama Spadea in pokazal, da mu ni para. Jasno, vloga je bila prvotna namenjena Georgeu Raftu, ki pa ni verjel v projekt.

Leto kasneje je sledila Casablanca, ki takrat še ni veljala za tako hudičevo dober in nepozaben film, nato pa so bile na vrsti številne uspešnice, kjer mu je The African Queen leta 1951 vendarle prinesel tudi oskarja. Prav tako legendarni so njegovi štirje filmi z Lauren Bacall, njegovo kasnejšo ženo, ki mu je delala družbo v Key Largo, To Have and Have Not, Dark Passage in The Big Sleep, kjer je kot veste igral Philipa Marlowea.

Če ga ne bi zdelal rak, bi nam brez dvoma dal še ogromno dobrih filmov. Če ga ne bi opazili tako zelo pozno, pa bi že v tridesetih posnel kar nekaj klasik.

Kakorkoli že, Humphrey Bogart ostaja nepozabna filmska legenda, ki ji boste v celotni zgodovini filma zelo težko našli konkurenco.

Sammy Davis Jr. je bil eden mojih najljubših in najbolj frajerskih zabavljačev vseh časov. Prvič sem ga ujel v komediji The Cannonball Run, za vedno pa se mi je vtisnil v spomin zavoljo filma Tap, kjer je bil glavni Gregory Hines, sicer njegov naslednik, ki nas je prav tako zapustil presenetljivo hitro. In pozor, Sammy je bil eden izmed originalnih ratpakovcev, ki je skupaj s Frankom Sinatro in Deanom Martinom vrsto let zabaval številno občinstvo. Posnel je nekaj dobrih filmov, v zgodovino pa se je zapisal kot izvrsten plesalec stepa in seveda pevec, ki je znal na odru delati čudeže. In bil je zvezda. Zares prava šovbiznis zvezda, ki jih med črnci tiste čase ni bilo veliko. Če smo pošteni, moramo priznati, da je bil skorajda edini. Da je oral ledino. In da je za črnce naredil še več kot Sidney Poitier, ki je bil resda črn, toda na zelo belski način. Sammy nas je zapustil že leta 1990. Zaradi raka na grlu, ki je dobil od pretiranega kajenja. Ko so mu zdravniki povedali, da ga lahko rešijo, če mu bodo odstranili del grla, je ponudbo zavrnil, saj se je zavedal, da bi mu operacija poškodovala tudi glasilke. Raje je umrl, kot pa da bi prenehal peti in ostal živ. Do njega še vedno gojim posebno spoštovanje. Res mi je bil legenda in totalna faca. Prav zato mu posvečam tale zapis in dodajam nekaj izjemno nepozabnih posnetkov, ki me vedno spravijo na rob joka.

Gospod Sammy, vse najboljše. Upam, da še vedno plešete, pojete in zganjate norčije nekje visoko nad oblaki.

LINK do nastopa, ki ga je leto dni pred smrtjo izvedel več kot briljantno.

LINK do šova, kjer se mu je na krasen način poklonil Michael Jackson.

LINK do šova, kjer je oponašal znane pevce.

LINK do odlomka iz filma Tap.

LINK do najboljših plesalcev stepa, ki se jim na koncu seveda priključi tudi Sammy.

Pa pojdimo v leto l985. V leto, ko je umrl legendarni ameriški igralec in lepotec Rock Hudson. To, da je umrl ne bi bilo prav nič posebnega, če ni bi umrl za posledicami aidsa. Zavoljo bolezni, o kateri se takrat še ni govorilo na glas. In Rock Hudson je tako postal prva znana oseba, ki jo je nesel virus HIV, kar je še posebej šokiralo njegove oboževalke, ki niso imele pojma, da je homoseksualec.

Sedem let kasneje je podobna usoda doletela nič manj legendarnega igralca Anthonyja Perkinsa, zvezdo kultnega filma Psiho, ki je ravno tako umrl zaradi aidsa. Natančneje, zaradi pljučnice, ki mu jo je pričaral virus HIV. Podobno kot Hudson, je tudi Perkins svojo gejevska nagnjenja skrival vse do svoje smrti.

Leto dni pred filmskim Normanom Batesom je aids za vedno pokopal znamenitega pevca Freddiea Mercuryja, ki je bil sicer znani ljubitelj moških, a je svojo bolezen kljub temu zanikal in jo obelodanil le dan pred smrtjo. Ljubitelji skupine Queen so bili seveda močno šokirani, saj so ga bili vseskozi navajeni kot zdravega in telesno močnega možakarja, ki je lahko po odru skakal po cele ure.

Leta 1995 je za aidsom umrl tudi zelo znani in popularni raper Eric »Eazy E« Wright, član nekoč sila prelomne skupine N.W.A, ki naj bi se okužil zaradi preveč prešuštniškega načina življenja. Pokojni zvezdnik naj bi imel kar deset otrok z desetimi različnimi ženskami, eden izmed njegovih sinov pa je prepričan, da je šlo za zaroto in da so njegovega očeta z okuženo krvjo uničili v bolnici.

Leta 1991 je za posledicami aidsa umrl tudi igralec Brad Davis, zvezda kultnega Polnočnega ekspresa, ki je svoje nagnjenje do istega spola prav tako skrival vse do smrti. Leta 2003 je na podoben način končal tudi ekstravagantni Michael Jeter, tv zvezdnik in priznani gledališki igralec, ki smo ga videli v številnih stranskih vlogah mnogih uspešnic. Tudi v Zeleni milji, kjer je pazil na tistega majhnega miška.

Aids seveda kosi tudi v porno industriji, kjer je morda najbolj znana žrtev prav mitsko popularni John Holmes, možakar z največjim orodjem vseh časov, ki ga virus HIV pokopal že leta 1988. Malce za tem, ko je začel zavoljo finančne stiske nastopati tudi v gejevskih porničih.

Leto dni kasneje nas je zapustil tudi Steve Rubell, lastnik v Ameriki popularnega in kultnega kluba Studio 54, kamor so v sedemdesetih hodili prav vsi hollywoodskih zvezdniki in kjer se je vsak teden zabaval tudi kultni slikar Andy Warholl.

Leta 1994 je za posledicami aidsa umrl tudi priznani in zelo izvirni angleški režiser Derek Jarman, ki je v svoj leta 1989 posneti film War Requiem iz penzije uspel dobili celo Laurencea Olivierja.

Leta 2000 nas je zapustila tudi pevka Ofra Haza, ki je zaslovela s hitom Im Nin Alu, na katerega smo veselo migali tudi v Sloveniji.

Leta 1987 je odšel tudi legendarni zabavljač Liberace, leta 1986 pa je aids pokopal še zloglasnega odvetnika in politika Royja Cohna, ki sta ga na filmu upodobila Al Pacino in James Woods.

Modni svet je leta 2002 izgubil fotografa Herba Rittsa, leta 1986 pa manekenko Gio Carangi, ki je zares zaslovela šele po smrti, ko jo je v filmu Gia odigrala Angelina Jolie.

Leta 1992 umrl tudi Isaac Asimov, ruski pisatelj, kemik in znanstvenik, ki so ga s krvjo okužili leta 1983 pri operaciji srca. In če končamo z veliko zvezdo, moramo končati z baletnikom Rudolfom Nureyevom, ki ga je aids pokopal leta 1993.

Sem koga pozabil?

DODATEK:

Michel Foucault, francoski filozof, sociolog, seksolog, zgodovinar in hud kritik sodobnih družbenih sistemov od psihiatrije do penologije. Leta 1984 ga je aids pokopal v 58. letu starosti.

Britanski igralec Denholm Elliott, ki ga je aids pokopal leta 1992. Najbolj znan je bil po vlogi v Indiani Jonesu, nikoli pa ga ne bom pozabil tudi v komediji Trading Places in po prizoru, kjer je v filmu Scorchers malo pred smrtjo zaplesal z Jamesom Earlom Jonesom.

Pa odpičeni, kultni in vedno in ekstravagantni nemški pevec Klaus Nomi, ki je za aidsom umrl že leta 1983, se pravi leto pred Rockom Hudsonom. Torej takrat, ko javnost te bolezni še ni poznala.

Nekoč, ko sta Belo hišo polepšala John in Jackie

In danes, ko jo lepšata Barack in Michelle

In še čas, ko sta jo “lepšala” stari Bush in njegova Barbara

No ja, bilo bi nefer, da ne dodamo še Billa in Hillary

No ja, ali pa Billa in Monice

In še naš komedijantski par, gospod George in njegova Laura

Pa hollywoodski par, gospod Ronald Reagan in njegova Nancy

DODATEK:

Evo ga, pa še vedno simpatični Jimmy Carter in njegova žena Rosalynn

Gospod kung fu, mojster borilnih veščin in možakar, ki je iz Hong Konga naredil Hollywood. In to mnogo let let pred Jackiejem Chanom, Jetom Lijem in Chow Yun Fatom. In pozor, Jackie je v njegovih filmih le statiral, Chucku Norrisu, sicer svojemu učencu, pa je dal odmevno vlogo v filmu The Way of the Dragon. Bruce Lee, ki bi danes praznoval svoj 68. rojstni dan, je bil nepozaben. Glasen, mali, navihan, karizmatičen in energičen. Kot James Dean, le da je bil še večja legenda. In leta 1973 je na novo napisal zgodovino ter posnel film Enter the Dragon, najboljši karate film vseh časov. In postal je zvezda. Hit sezone, naslovnica številnih časopisov, ki se pred tem za Kitajce niso zmenili. Iz borilnih veščin je naredil pop kulturo. Novi trend in pionirsko dejanje. Potem je umrl. Bojda zaradi otekline na možganih, zaradi nepričakovane reakcije na hašiš, s katerim si je miril živce po napornih snemanjih. Po naporu svojega zadnjega, na žalost nedokončanega filma Game of Death, kjer se je ruknil s košarkarjem Kareem Abdul Jabbarjem. To je bil šok. Večji od smrti Rudolpha Valentina, večji od smrti Jamesa Deana. In prišle so teorije zarote. Domneve, da so ga ubili člani triade, da so ga pospravili skrivni mojstri borilnih veščin, da so ga nesli starodavni kitajski demoni. Poba je bil trn v peti kitajskim običajem, saj je kazal tisto česar ne bi smel. Tisto, kar je bilo do takrat skrito v knjigah in šaolinskih templjih. Umrl je v stanovanju ljubice Betty Tingpei, njegova žena Linda pa je morala mnogo let kasneje sprejeti še smrt njunega sina Brandona Leeja, zvezde filmov Showdown in Little Tokyo in Rapid Fire, ki je v uspešnici The Crow očitno odletel predaleč in zmotil starodavne demone. Ubil ga je namreč metek, ki bi moral biti slepi naboj, se pravi filmski trik za smrt lika, ki ga je igral. Največja ironija vseh časov, ki Brandona in Brucea postavi pred brata Kennedy.

In še recenzija njegovega filma:

ENTER THE DRAGON (hong kong in zda 1973, kung fu akcija, režija: Robert Clouse, igrajo:Bruce Lee, John Saxon, Jim Kelly, Kien Shih, Bolo Yeung, Betty Chung, Ahna Capri, Robert Wall)

Prelomna kung fu klasika, ki je iz Brucea Leeja dokončno naredila legendo in kult tudi v Združenih državah Amerike.

Bruce Lee je leto dni prej posnel filma Way of the Dragon, kjer se na koncu potolče s Chuckom Norrisom, in Fist of Fury, kjer se maščuje za smrt svojega učitelja. Oba filma sta na novo izumila žanr, čez noč postala huronski uspešnici in obvezno čtivo za vse Kitajce, ki so dali kaj nase. Jasno, trznili so tudi v Hollywoodu, mu dali zajeten budžet, vključili prijeme filmov o Jamesu Bondu in zadeli kot že dolgo ne. Zgodba junaka, shaolinskega meniha, ki odpotuje na skrivnostni otok zloglasnega gangsterja Hana (Kien Shih) in se po navodilu britanske obveščevalne službe udeleži turnirja borilnih veščin, namreč še danes seka kot kung fu. Kot nepozabna, edinstvena, kvalitetna in prelomna borilna mojstrovina. Kot osnova za vse borilne filme, ki so jih posneli po letu 1973. In Bruce spet nori, kriči, liže svojo kri, maha in mlati. Brez posebnih efektov in v živo. Tudi z nunčaki, tudi v klasični sekvenci z ogledali, ki si jo je potem sposodil celo Conan. Asistirata mu John Saxon, takratni kralj B produkcije, in temnopolti Jim Kelly, ki je potem usekal v karate blaxploitationih Black Belt Jones in The Black Samurai. Na hitro boste ujeli Jackiea Chana in Sama Hunga, ki sta potem kot veste nadaljevala Leejevo tradicijo. Zelo dober je brazgotinasti Robert Wall, ameriški karate šampion, ki ga Bruce nauči kozjih molitvic. Nepozaben pa je seveda tudi mišičasti Bolo Yeung, ki je potem mnogo let kasneje skušal premlatiti Jeana Claudea Van Dammea v Krvavem športu. Stari dobri Bruce filma žal ni videl, saj je umrl nekaj dni pred svečano ameriško premiero. Veličastno slovo mitskega igralca, kung fu Jamesa Deana, ki ni dočakal svoje slave in ki bi še danes snemal najboljše borilne filme vseh časov.

Ocena 5

In še fotka njegovega sina Brandona

Danes bi Charles Bronson praznoval 87. rojstni dan. To se žal ne bo zgodilo, saj nas je zapustil leta 2003. In pozor, leta 1994 je pri 73-ih še petič zaigral Paula Kerseyja, junaka kultne klasike Death Wish. Filmsko kariero je začel že v petdesetih, skozi cela sedemdeseta in skorajda cela osemdeseta pa je bil eden izmed najbolj bankabilnih igralcev v Hollywoodu. In gospod Bronson je bil res kul. Enako kot Steve McQueen, enako kot James Coburn. Prav zato mi ni bilo jasno, da je zares uspel šele pri petdesetih, se pravi takrat, ko je prvič zaigral Paula Kerseyja. Rezervno inačico Umazanega Harryja, ki si je upal še dlje.

Če ga hočete ujeti v najboljši izdaji, si morate brez dvoma privoščiti filme:

The Magnificent Seven

The Great Escape

The Dirty Dozen

C’era una volta il West

The Valachi Papers

Chato’s Land

The Mechanic

The Stone Killer

Chato’s Land

The Mechanic

Death Wish

Hard Times

Telefon

Assassination

The Indian Runner

LINK do kul foto kompilacije

LINK do strelske kompilacije filma Death Wish.

Če boste iskali najboljšega fuzbalerja vseh časov, bo Pele brez dvoma pravi naslov. Povedano drugače, če hočeš Peleja, vse kar lahko dobiš pa je Maradona, počakaj. In pozor, leta 1940 rojeni mojster nogometa je včeraj praznoval že 68. rojstni dan.

Ni panike, kljub letom bi brez dvoma še vedno zdriblal prepotentnega Beckhama. In še hočete, nič manj prepotentnega Ronalda. Pele je stara šola. Šola, kjer se je nogomet igral z dušo. Danes se igra za denar, kar se mu prekleto močno pozna.

Ker sem bil premlad, da bi ga gledal v akciji, sem si raje za vedno zapomnil njegovo vlogo v filmu Escape to Victory, kjer je izvedel tiste znamenite škarjice, ob katerih mi gredo še danes mravljinci po telesu.

In Pele, ki se je rodil kot Edison Arantes do Nascimento, je v Braziliji nacionalni zaklad. Če rečeš Brazilija, moraš reči Pele. Pa čeprav so fantje leta 1962 tudi brez njega osvojili naslov svetovnega prvaka. Ker se je poškodoval že na drugi tekmi, je celo prvenstvo presedel na klopi. Tudi je bilo dovolj za zmago njegove ekipe. Če bi igral, bi ostala moštva premagal kar sam.

Pele je bil močno pred časom. Vsaj dvesto let pred ostalimi fuzbalerji. Prav zato je svoj prvi reprezentančni gol zabil že pri šestnajstih. To je bil gol, ki ga je leta 1957 zabil Argentini. Že leto dni kasneje pa je pri sedemnajstih na svetovnem prvenstvu proti Franciji dosegel tako imenovani hat trick, se pravi tri gole na eni tekmi in se seveda zapisal v zgodovino.

Ker je bil predober, so ga igralci nasprotnih ekip lahko ustavili le z umazano igro. Le z nenehnimi brcami in pregrobimi napadi, ki so ga vedno znova pošiljali na klop in mu prizadejali hude poškodbe. Leta 1970 je še zadnjič nastopil na svetovnem prvenstvu in znova dokazal, da je najboljši nogometaš, kar ji je in kar jih bo. Leta 1971 se je v Riu poslovil tudi od igranja za reprezentanco in sicer na tekmi z Jugoslavijo.

V svoji karier je zabil skoraj 1300 golov, če bi ga kdaj srečal v živo, pa bi se mu postavil v gol in ga prosil, naj enega zabije še meni. Potem bi lahko umrl.

Mojster v akciji: KLIK

Kultni odlomek filma Escape to Victory: KLIK

Danes sem se po dolgem času spomnil na kultno risanko Barbapapa, ki sta jo svetu v svojih otroških knjigicah prvič predstavila Annette Tison in Talus Taylor. In pozor, na svoji polici nad računalnikom imam originalno lutko Barbapape, ki sem jo kot otrok dobil ob banke. Pravzaprav gre za šparovec, kjer sem nekoč vrsto let hranil stare jugoslovanske dinarje. Letnica datira v leto 1976, kar pomeni, da gre za pravo rariteto in zbirateljsko zadevo, na katero sem močno ponosen.

Originalna risana serija iz sedemdesetih je imela 45 epizod, noro radi pa smo jo seveda gledali tudi slovenski otroci. Barpapapa je bil naš kult. Skupaj s svojo prikupno familijo vred. Nikoli jih ne bom pozabil. Tudi po zaslugi svoje kul lutke, ki bo z mano ostala za vedno. Če prav pomislim, je šlo za rasno mešan zakon, kjer je bila Barbamama črnka, očka pa belec, no ja, vijolec. To sem poštekal šele sedaj. In šele sedaj mi je jasno, da je moja lutka v bistvu ženskega spola.

Pa še povezava, da osvežite spomin:

LINK