Novinar Max Modic že celo življenje živi od pornografije. Predvsem od pisanja člankov na to temo in od idej, ki mu padajo v glavo. Nekaj mesecev nazaj je v Celju organiziral prvi slovenski erotični sejem, sedaj pa si je izmislil še Zavod za pornografijo in porušil še zadnje tabuje v naši mirni deželici. Max je pornografija. Pravzaprav edini pravi poznavalec erotike na slovenskem. Mojster razvrata, golih banici in seksa. Tam, kjer se fuka, tam je Max. Tam, kjer je pizdarija, tam je v prvi vrsti. Do sedaj se je ne glede na vse držal nazaj. Pa četudi je posnel celo svoj pornič, pa čeprav je pred časom organiziral erotični sejem.

Tokrat je šel do konca. Tokrat je s prijatelji ustanovil Zavod za kulturo pornografije 69 in članom seveda obljubil veliko reči. Obljubil jim je seks v živo. Obljubil je je kurbarijo. In obljubil jim je, da si bodo lahko dali duška. In pozor, Zavod namerava čez čas spremeniti v stranko in leta 2012 kandidirati celo na volitvah. Jasno, člani morajo za svoj denar dobiti veliko. Samo gledanje porničev bi bilo premalo. Max je zvit. Max točno ve kaj dela. In Max je odkril izjemno donosno tržno nišo. Saj veste kaj se najbolj prodaja. Seks, seks in še enkrat seks. Pa četudi je vse skupaj odprl vsaj dvajset let prepozno, pa čeprav je zaenkrat ponudil le dokaj cenena dekleta.

Toda Max točno ve kaj dela. In prav zato me čudi zgražanje nekaterih posameznikov, ki ne razumejo, da je vse skupaj le tržna niša. Le Maxova zajebancija. Le lovljenje potrebnih dedcev in jemanje denarja iz njihovih žepov. Jebeš kulturo. Ta beseda je v naslovu zavoda le zaradi lepšega. Le zaradi finte. Le zato, da dobijo člani občutek, da ustvarjajo nekaj prelomnega in kvalitetnega. Max je zvit. Tisti, ki tega ne vidi, je bedak. In takih bedakov bo seveda kar nekaj, za svojo članarino pa bodo zahtevali program. Dokaj cenene banice so seveda dovolj, saj Zavod zaenkrat nima konkurence. Vse kar ponudi, je vse kar se da dobiti na tem področju. In prav zato se Max ne obremenjuje s kvaliteto. Važna mu je pizdarija. Važno mu je, da se mu sleče čim več žensk in da jih prepriča v čim več vragolij. Važna mu je kvantiteta ponudbe. Kvaliteta je seveda nepotrebna, saj so člani verjetno ljudje, ki ne to ne polagajo posebne pozornosti. Važno jim je, da se babnica sleče in da seksa na odru. Kako to počne in kako med tem zgleda, pa niti ne pomislijo.

In prav zavoljo tega, ker je Slovenija trideset let za Evropo, bo tale Zavod uspel. Morda celo tako močno, da bo leta 2012 kot stranka prišel v parlament. Po eni strani to sploh ni tako napačno, saj bi veliko raje gledal Maxa Modica kot naše neumne politike. Pa četudi bo imel ob sebi vsaj deset nagih cenenih deklet. Bolje deset takšnih deklet kot enega trapastega politika.

Na koncu pa se moram vendarle vprašati, kdo se bo včlanil v tale zavod in ali se bo res zadovoljil le s tako klišejskim ter cenenim programom kot je striptiz in seks v živo. V tem namreč ne vidim nobene kulture, marveč le potrebne dedce, ki upajo, da jim bo striček Max na koncu za pravi denar dovolil še seks z glavnimi akterkami.

Da se ljubljanska in celjska hip hop scena gledata malce postrani, je znano že dolgo časa. Vse od pesmi Vojna, ki jo je proti Klemnu Klemenu odrapal Celjan C-Dogg. Tako imenovani diss resda ni ujel neke posebne popularnosti, toda poznavalcem slovenskega hip hopa je bilo takoj jasno, da se fantje ne marajo preveč. Prav zato je bil nedavni radijski “napad”, ki so ga pod vodstvom zloglasnega poznavalca naše hip hop scene Jizaha izvedeli nekateri ljubljanski raperji povsem razumljiv. Najbolj glasna naj bi bila Valterrap in Zlatko, ki naj bi si privoščila tudi celjskega gangsta raperja Rhyme Goda, kateri je imel od prej neporavnane račune tudi z s kranjskim raperjem Pižamo. Fantje so kritizirali Celje in se ponorčevali tudi iz referena ene izmed Rhymeovih uspešnic, ki jih lahko najdete na njegovem še vedno aktualnem albumu Rhymez & Bitchez.

Jasno, Rhyme jim ni ostal dolžan in je včeraj na svoj Myspace portal serviral povračilni udarec. Pesem z naslovom Svet ni lep demo, kjer ostro napade tudi Zlatka, Valterja in Pižamo. Ki vsem trem pove kaj si misli o njih in jih z navihanimi, provokativnimi ter drznimi rimami povsem razoroži ter jim jebe mater. Tako imenovani diss že dviga prah, Rhyme God pa nam je zaupal, da tega ponavadi ne počne, da pa so fantje tokrat šli čez mejo in je bil primoram rukniti povračilni udarec.

KLIK do Rhymeove pesmi

Pri naših debatah o sinhronizaciji tujih risank ste me večkrat napadli in mi solili pamet s temi in onimi argumenti. Ker sem imel vedno vsaj eno predstavo v originalnem jeziku, sem se nekako umiril in pištolo, s katero bi moral v palec leve noge ustreliti šefa distribucije, pustil v omari. In potem je prišel Alvin and the Chipmunks, ameriški film, ki so ga vrteli samo v slovenščini. Moj dragi kolega in strašen zagovornik sinhronizacije Spooky Mulder me je skušal umiriti z dejstvom, da to pač ni film, kjer je jezik toliko važen in da se dretje glavnega igralca Jasona Leeja brez problema sliši tudi v slovenščini. Čeprav mu nisem nasedel, me je vsaj toliko umiril, da mi ni počila glava, njegov glavni argument pa je bil seveda v dejstvu, da mi tudi angleščina ne bi ponudila kaj posebej boljšega. In ko sem v enem izmed svojih blogov o sinhronizaciji prestrašeno zapisal, da se nam obeta katastrofa in da se bodo tudi originalne verzije počasi ukinile, sem bil paranoik in pametnjakovič, katerega ne gre jemati resno. Rekoč, otroci uživajo v slovenščini, vi ta stari pa imate itak predstavo v originalnem jeziku.

Toda pozor, sedaj je v naših kinih tudi slon Horton, ki ga govori Jim Carrey in kjer sodeluje tudi Steve Carell. Jasno, vse predstave bodo spet samo v slovenščini, kar pomeni, da Jima in Stevea žal ne bomo slišali. Resnično me zanima s čim me bo sedaj prepričal kolega Spooky in če bo šel tako zelo daleč, da bo rekel, da Jima ne bom pogrešal ter da bom povsem zadovoljen tudi s slovenskimi glasovi.

Dragi moji, resnično sem besen. Tole kar se dogaja zadnje čase je res huda svinjarija. Če sem prebolel Alvina, Hortona nikakor ne bom. Hortona govori Jim Carrey in v kinu hočem slišati Jima Carreyja ne pa Jureta Mastnaka. To je zločin vreden zaporne kazni za distributerja.

In da mi ne bo spet kdo začel težiti s tem, da je slovenščina fina zadeva. Da jo s sinhronizacijo dejansko podpiramo. Da bodo tudi otroci spet prišli na svoj račun in podobna bedna jajca.

Sinhronizirane filme v kina vodijo otroke gledat leni starši. Tisti starši, ki jih boli kurac, če se bodo njihovi otroci naučili tujega jezika. In tisti starši, ki nimajo pojma, da Jure Mastnak ni Jim Carrey. Torej tisti, ki se jih da nasrati, da je Horton slovenska risanka in da Gartner pač spet teži sto na uro.

Leta in leta mi je šlo na bruhanje ob Italijanih in Nemcih, zdaj pa mi je začelo iti še ob Slovencih.

Dvorana bo seveda nabito polna, starši bodo lenuhi, otroci pa bodo uživali ob slovenskem jeziku in se spremenili v bedake, ki jim bo za filmsko umetnost viselo dol celo življenje.

Škoda, vedno sem upal da bo drugače.

Očitno sem živel v risanki. No ja, vsaj v originalnem jeziku so mi jo pustili.

Da ne bo pomote, nad starši sem že obupal, zdaj me jezi še samo to, da so ukinili tudi predstave v originalnem jeziku. Se pravi, da so nam vzeli možnost izbire.

Gospod Grims, a niste ravno o tem pred časom prav vi govorili zelo glasno. Torej, da nam boste dali možnost izbire.

Izbire med bedakom in normalnim človekom. Zakaj smo zdaj prav vsi naenkrat bedaki.

Uff, hvala bogu za internet, kjer je Horton že na štiridesetih odstotkih nalaganja. V angleškem jeziku in z Jimom Carreyjem v glavni vlogi.

Da sem tako zelo znan, da bi si zaslužil strip, pa res nisem vedel. In pozor, igra me Sylvester Stallone.

Svaka čast avtorju bloga.

KLIK 

Danes zjutraj sem vstal zelo zgodaj. To kot veste ni moja navada, toda danes je poseben dan. Danes je dan, ko ima moja punca spet izpit in ko jo je treba peljati v Maribor. V kurčevi Maribor, ki mi je ukradel jutranji spanec. Sedaj jo čakam, zabijam čas na šolskih računalnikih, poslušam Jana Plestenjaka in gledam študente. Vsi po vrsti so živčni. Vsem se nekam mudi. Vsi imajo neke obveznosti. Le kje so časi,ko je bil študij zabava. Ko smo šli na faks samo na stranišče in zato, da smo malo počvekali. Ko smo prespali vsa predavanja. In ko se nismo sekirali za nič na svetu. Tudi za izpite ne. Če ni šlo prvič, je šlo drugič. Če ni šlo drugič, pa je šlo tretjič. Danes je drugače. Danes je tempo hitrejši, vsi študentje pa so obremenjeni s tem kurčevim faksom v tem kurčevem Mariboru, ki mi je ukradel jutranji spanec in topel objem moje punce. In res me zanima kako ji je zdaj. A se spomni kaj se je učila včeraj? Je živčna? Bo test oddala predčasno? Bo oddala prazen list? Bo naredila izpit? Kako ji gre? Me pogreša? Me je pozabila in študira samo na izpit? Ji je kaj vroče? Ima v ustih čigumi? Lahko prepisuje? Jo osvaja kak debilen sošolec? Ima potem še ustni izpit? Ali tale čuden fant na sosednjem računalniku sploh ve zakaj se je vpisal na faks? Ali punca na računalniku malce stran gleda nage fante ali kaj za šolo? Joj, koliko vprašanj na katera ne vem odgovorov.

Uff, pa ne da sem tudi sam spet postal zajeban študent v tem zajebanem Mariboru?

Komaj čakam, da bo izpita konec, da greva jest.

In ja, zdaj na šolskem radiu namesto Jana Plestenjaka poje Seka Aleksič.

Novico, ki ji sploh ne bi smel reči novica, ampak trač, sem prvič zasledil v zapisu Fishizma, ki gospoda Drnovška resda ni omenil z imenom in priimkom, a je članek napisal tako, da se je točno vedelo o kom govori. Očitno sem ga opazil takoj po objavi, saj sem ga tudi prvi komentiral. Avtor bloga mi je potem pojasnil, da razmišljam prav, da je Janez Drnovšek resnično umrl in da se zadevo zaenkrat pač skriva pred slovensko javnostjo.

Danes sem seveda naletel tudi na zapis Marka Crnkoviča, ki pravi čisto drugače. Ki je prepričan, da gre za trač. Za lažno novico, ki se pač širi po Sloveniji. Po deželi, ki bi rada gospoda Drnovška očitno res rada videla mrtvega.

Vse skupaj me močno žalosti. Ne samo zato, ker imam gospoda Drnovška zelo rad in ker mi je strašno žal, da se je umaknil s politike, marveč tudi zato, ker ne morem verjeti, da bi nekdo napihnil tako resno zadevo. Da bi se nekdo pošalil o tako pomembni stvari kot je smrt bivšega predsednika.

Če se trač izkaže za resničnega, bom seveda šokiran in bom potreboval kar nekaj časa, da pridem k sebi. Če ugotovim, da je šlo za potegavščino, pa bom močno razočaran nad Slovenci in bom prav tako šokiran ter bom potreboval še več časa, da pridem k sebi.

In ja, če je gospod Drnovšek res umrl, Fishizmu izrekam vso mogočo podporo in ga pohvalim, da je prvi objavil tako senzacionalno novico. Če se izkaže, da je bluzil, pa ga obsojam in mu take bedarije ne odpustim do konca življenja.

O svojih težavah s hujšanjem sem že pisal, toda ne morem si kaj, da vam ne bi z njimi sedajle spet zatežil. Še vedno se dobro držim, saj sem izgubil že 6 kilogramov. Toda sedaj se je vaga ustavila na isti kilaži, ki se že 14 dni ne premakne nikamor. Ker sem bil res besen, sem začel računati celo kalorije in si izačunal, da sem na dan pojedel okoli 1000 kalorij hrane. Pojesti okoli 1000 kalorij dnevno in kljub temu v 14-ih dneh ne izgubiti niti kilograma, pa je navadno sranje, ki ti lahko pobere voljo do hujšanja.

In tega se res bojim. Zavedam se, da je hujšanje dolg proces in da ima telo takšne ter drugačne finte, toda po 14-ih dneh bi človek moral vsaj malo shujšati.

Še posebej, če zadeva traja že več kot mesec dni in se je telo navadilo na dejstvo, da ne dobi več toliko hrane kot prej.

Da o tako imenovanih Luninih dnevih niti ne začenjam govoriti. Ko sem namreč dal skozi dva zelo peklenska, nisem izgubil niti grama. Pravzaprav sem se pri drugem celo zredil za kilogram. Torej sem se zredil od stradanja in Lune.

Bedno do konca.

In bedno tako zelo, da človek lahko kaj kmalu izgubi voljo do hujšanja.

Pri vsakem trudu namreč pričakujemo vsaj malo rezultata.

Okej, da neka stran ne dela tu in tam, razumem, saj se kaj takega lahko zgodi vsakemu strežniku. Toda to, kar se zadnje čase dogaja s Siolovo stranjo, pa postaja čedalje bolj moteče in zoprno. Blogi se odpirajo prepočasi, stran večkrat sploh ne dela, za oddajo komentarjev večkrat čakam tudi po celo minuto, dostikrat pa se mi povezava s strežnikom po bednem čakanju celo prekine.

Okej, vem da zadevo zadnje čase prenavljajo in urejajo, toda tole ni več smešno. Brez dvoma lahko trdim, da ima Silolov strežnik največ težav od vseh ostalih, kar je čudno, saj imajo tudi mnogi drugi toliko prometa, pa jim stran prav nič ne nagaja.

Malce nazaj me je poklical zelo dober prijatelj in mi pojasnil, da je preko javnih del dobil službo, kjer bo pomagal odvisnikom od mamil. Sprva sem imel v glavi, da se bo z njimi pogovarjal, potem pa mi je pojasnil, da jim bo vozil igle. Da jih bo pravzaprav oskrboval z robo. Huh, ali naša država potemtakem podpira odvisnike in jim sploh ne skuša pomagati, marveč jim le lajša jemanje mamil? Se jim gre le za to, da se ne bi okužili z aidsom in da igel ne bi kradli v lekarnah? Potem pa je ja boljše, da jim priskrbijo še drogo in jim pomagajo na oni svet. Bil sem prepričan, da odvisnikom pomagajo tako, da jim skušajo preprečiti odvisnost, ne pa da jim le olajšajo delo in skrbijo, da se ne bi med uživanjem mamil okužili.

Zame je to zelo šokantna novica. Takšna, da ji skorajda ne morem verjeti.

Smo res tako zelo zavoženi, da odvisnikom po novem le lajšamo muke?

Danes sem na radiu Fantasy poslušal interno šalo med napovedovalcem in didžejem Andyjem, kjer je prvi drugega označil za najboljšega didžeja v Sloveniji, drugi pa mu je rekel, da je vesel, da je končno to pogruntal tudi on.

Jasno, Mr. Andy DJ vsako soboto rola muziko v Bowlingu Planeta Tuš. In didžej, ki rola dve uri zapored rola blesavo dance glasbo, zame ni dober didžej. Zame je dober didžej tistim, ki rola kvalitetno glabo in ima kljub temu polno plesišče.

Andy žal o tem nima pojma in pozablja na hip hop in na stare dobre hite Michaela Jacksona, Madonne in recimo Princea. Na kvaliteten soul in r’n'b. In na vse tisto, kar povprečnega didžeja loči od legende.

Pač DJ kot vsi drugi.

zda 2007, komično kriminalni triler, režija: Ethan & Joel Coen, igrajo: Josh Brolin, Tommy Lee Jones, Javie Bardem, Woody Harrelson

Razočaranje.

Ko človek o nekem filmu sliši tako veliko divje pozitivnih kritik in ko izve, da je pobral vse mogoče pohvale ter postal tudi glavni favorit za oskarja, pričakuje veliko. Pravzaprav zelo veliko. Najmanj film leta, če ne zelo dober celovečerec, kjer bo užival od začetka do konca. Še posebej, ker sta ga režirala brata Coen in ker v prvi vrsti stoji izjemna igralska ekipa. Toda No Country For Old Men žal ne nese svojega hudega renomeja. Niti malo, kaj šele tako kot sem od njega pričakoval. No Country For Old Men je žal le še en film o serijskem morilcu, kjer ne razumem prav nobene pohvale in kjer mi je bilo dve uri dejansko močno dolgčas. Dve uri namreč nisem ujel niti enega presežka, niti enega zares dobrega prizora, kjer mi bi bilo jasno, zakaj je prav ta film lani pobral največ nagrad in pohval. Podobno temo so drugi podobni filmi namreč obdelali veliko bolje. Tudi Blood Simple, debi bratov Coen, je letel veliko dlje. In prav Blood Simple je film, ki ga brata tukajle obračata in mu spreminjata obliko. Žal zelo slabo, neprepričljivo in tako, da so mi bili pravzaprav najbolj všeč komični vložki. Črna komedija, ki pa jo je na žalost premalo, da bi rešila tale zelo povprečen in hudičevo precenjen film, kjer je šerif Tommy Lee Jones le za okras. Le zato, da nam pripoveduje svoje sanje in da nam pojasni, da so bili nekoč drugi časi. Časi, kjer serijski morilec Javier Bardem ne bi mogel obstajati. Okej, Bardem resda mori na čisto nov način, toda če pomislimo, se vsak morilec v vsakem podobnem filmu trudi, da bi nam pokazal nekaj novega. Morda mi je bil še najbolj prepričljiv in zanimiv lik, ki ga igra zelo dobri Josh Brolin. Lik bivšega vietnamskega veterana, ki sredi pokola kriminalcev odkrije dva milijona dolarjev gotovine in lepo zalogo heroina. Ker se odloči, da bo stvar obdržal zase, se zaplete v nevarno igro, kjer mu je za petami prav Javier Bardem, ki medtem pobija še povsem nedolžne mimoidoče. Še en film, v katerem so mnogi našli vse tisto, česar sploh ni. In film, ki ga med drugim popolnoma zasenči tudi veliko boljši A Simple Plan. Ali kot pravi Tommy Lee Jones: »In potem sem se zbudil.«

Ocena 2 in pol

Kot že veste, sem hud nasprotnik sinhronizacije, ki so ga doslej utišali z dejstvom, da so mu vsaj eno predstavo sinhroniziranega filma zavrteli tudi v originalu. Toda tokrat so šli predaleč. Tokrat so šli čez mejo dobrega okusa in bodo ameriški film Alvin and the Chipmunks vrteli le v slovenski verziji. To je svinjarija brez primere, finalno poneumljanje naših otrok in končna zmaga poslanca Branka Grimsa, ki mu sedaj od ponosa zagotovo poka glava.

Jasno, premiera v Celju je bila nabito polna, otroci so komaj čakali, da slišijo slovenske glasove, starši pa so ponosno čvekali drug z drugim in veselo razpravljali kako fino je, da jim ne bo treba med filmom ničesar razlagati.

Sam sem seveda komaj zadrževal bruhanje.

Se opravičujem, če sem koga z objavo originalnega angleškega plakata užalil in če je pričakoval slovenščino tudi na plakatu.

Prvič sva se srečala 30. oktobra, leta 2006. Ob koncu leta, ki je bilo zame pravi pekel. Tako na osebni kot na poslovni ravni. Izgubil sem vero v ljubezen, izgubil sem vero v posel. Kaj vem, morda sem izgubil celo vero v samega sebe. In prav Tina je bila ženska, ki mi je polepšala življenje. Ki mi je dala vse tisto, kar sem potreboval, da sem se spet postavil na noge. Dala mi je svoje srce, svojo ljubezen in svojo toplino. Dala mi je vse tisto, kar mi ni pred njo na tako popoln način dala še nobena. Vse na njej se mi je zdelo popolno in brez napak. Še celo napake so se mi zdele brez napak. Moja sanjska ženska torej. Punca iz pravljice. Punca, ki jo imam resnično rad. In punca, ki mi že skoraj šestnajst mesecev lepša čisto vsak dan. Brez nje bi bil sam. Brez nje ne bi vedel kako naprej. Brez nje bi moje življenje spet izgubilo smisel. Ona je moja energija, moja edina, moja vse. Moja moja. Moja, samo moja. Tista, ki jo resnično ljubim. In tista, ki bo v mojem srcu ostala za vedno. Zdaj nisem več jaz, zdaj sva midva. Najboljši par na svetu. Nora kot sto mater. Divja kot strela. Nežna kot nežnost. Strastna kot strast. In zaljubljena kot ljubezen.

Tinca moja, četudi ti ljubezen dajem vsak dan, ti jo dajem tudi za Valentinovo. Na dan zaljubljenih, ki bi se moral že zdavnaj imenovati TinaIztok dan.

Krasna si, moja si, rad te imam, nor sem nate, brez tebe me ni, s tabo sem.

Žal mi je le, da je moj oče odšel prehitro. Če bi počakal le še sedem mesecev, bi tudi on ugotovil, da sem mu pripeljal najboljšo snaho vseh časov.

Ko si je na smrtni postelji zaželel, da si najdem punco, ki me bo imela res rada, sem bil prepričan, da se mu želja ne bo uresničila.

30. oktobra, leta 2006, sem ugotovil, da sem se zmotil in da je imel moj oče kot vedno prav.

Res škoda, da te ni uspel spoznati, najdražja moja. Res škoda, da ti nisi uspela spoznati njega.

Zdaj je, kar je. In to kar je, je najbolj krasna pravljica na svetu. Pravljica, ki je ne bi znali napisati niti brata Grimm in Hans Christian Andersen.

Želim si, da traja za vedno in da bova za sedmimi gorami in devetimi vodami za vedno srečna tudi midva.

Ljubim te kot nisem ljubil še nikoli. Tako močno, da še na dež nisem jezen.

Nikoli nisem bil nasilen človek, toda danes me je prijelo, da bi nekomu razbil gobec. Ali še boljše, da bi ga ustrelil s pištolo v nogo. Da bi mu pojasnil, da njegova opravičila ne bodo zalegla in da naj se čimprej odloči, katero nogo bo žrtvoval. In potem bi ga res ustrelil ter mu pojasnil, da naj bo vesel, da ga nisem v koleno in da sem ga ustrelil zato, da se bo naučil obnašati.

Takole je šlo. Postavil sem se v vrsto za hitro blagajno, kjer naj bi bilo v košari dovoljenih le pet izdelkov. Ker res ni bilo gužve in ker je bil za mano le mlad par, sem prekršil pravilo in imel v košari šest izdelkov. Torej le enega čez dovoljeno mejo. Za razliko od ostalih, ki jih imajo kdaj pa kdaj tudi več kot deset.

In frajer za mano se oglasi: “Gospod, mar ne znate šteti.” Najprej ga mirno pogledam, se nasmehnem in izpraznim košaro na tekoči trak. In frajer nadaljuje: “Gospod, to je blagajna za pet izdelkov, vi pa očitno res ne znate šteti.” Ko ga pogledam, ugotovim, da misli resno in da mu je ta moj kurčev odvečni izdelek res preveč. Da ga resnično moti in da mi bo težil sto na uro. Povsem mirno ga pogledam v oči in mu rečem, če me bo tožil. Prodajalka se nasmehne, frajer pa odrezavo odvrne: “Ne, lahko pa postanem nasilen.” Prodajalka me vpraša, če je kak problem, jaz pa ji pojasnim, da frajerja za mano očitno kakat. Jasno, če ga ne bi za roko močno zgrabila njegova punca, bi se zagnal vame in me zbil po tleh ali pa mi tisti odvečni izdelek zaril v rit.

Tudi taki so. Za en sam kurčev izdelek v vrsti, kjer ni gužve in kjer bi bil enako na vrsti tudi v primeru, če bi v moji košari ležalo pet izdelkov.

Tako kot sem dejal že v naslovu, prav žal mi je, da danes nisem imel pištole. Če bi jo imel, bi frajer ležal na tleh s prestreljeno nogo. Samo zato, da se nauči obnašanja. In da ugotovi, da zaradi enega izdelka ni potrebna taka jeza.

Da ne pozabim, preden sem zapustil blagajno, sem mu rekel: “Pa brez zamere.”

Pravijo, da moraš imeti za samomor veliko poguma, saj to sploh ni tako zelo preprosto. Skočiti z balkona, skočiti pod vlak, si prerezati žile, se obesiti ali si pognati kroglo v glavo. Sliši se grozno in zagotovo grozno tudi je, ko pride do tega. Ko je to edina možnost. Edina rešitev za človeka v hudi krizi. In zdi se mi, da je mnogim žal pred med samim samomorom. Prav med samim skokom z desetega nadstropja. Prav med obešenjem, ko ti vrv zategne vrat in se ne moreš več rešiti. Toda takrat je žal prepozno. Takrat si že na poti v pekel. Pravijo, da samomorilca ne čakajo nebesa, ampak pekel. Pa četudi je samomor naredil zaradi pekla, ki ga je živel na Zemlji.

Po eni strani jih občudujem, da si upajo vzeti življenje in da zberejo toliko poguma. Po drugi strani pa jih preziram in jim očitam, da so slabiči, ker se niso upali soočiti s težavami. Narediti samomor je lažja rešitev. To naj bi zmogel vsak. Težje se je spopasti z življenjem. To pa seveda zmorejo pravi junaki. Tisti, ki na samomor ne bi niti pomislili.

Zdaj pa se pojavi dilema. Je človek, ki ne upa narediti samomora potemtakem boječka, tisti ki ga upa pa heroj in pogumnež? Po neki skrajno široki teoriji bi lahko rekli, da ja. Drugače pa nikakor ne. Samomorilec je boječka, ker je vrgel puško v koruzo, preživeli pa je heroj, ker se bo spopadel z življenjem.

In prav samomorilec nikoli ne pomisli na ljudi, ki ga imajo radi. Ki bodo zaradi te njegove bedarije trpeli celo življenje. On seveda ne bo trpel, njega ni več. Trpeli bodo njegovi najožji člani družine. Samomor je torej zelo egoistično dejanje, ki ga izpelje nekdo, ki mu je malo mar za ljudi, ki ga imajo radi.

Vsekakor pa moramo ločiti razloge zaradi katerih je nekdo izbral to skrajno obliko rešitve svojih težav. Morda je bil samomor za nekoga res edina rešitev, nekdo drug pa bi moral le malce počakati in bi se mu življenje uredilo.

Težko je soditi človeka, ki stori samomor, saj nikoli ne vemo zakaj ga je pravzaprav storil. Potemtakem smo tudi sami krivični do njega tako kot je bil on do nas, ko nas je zapustil na tako trapast način.

A vseeno mislim, da za dežjem posije sonce in da se splača počakati. Samomor lahko storimo tudi drugo leto.

In da ne pozabim, imel sem prijatelja, ki si je nekega dne prerezal vrat in se vrgel skozi okno. Tega mu še danes nisem odpustil.

Pustimo Lom valov, kjer je ženska seksala s številnimi moškimi, da bi s tem ozdravila svojega invalidnega moža. Sedaj bi rad spregovoril o resničnih rečeh. O tem, kaj se zgodi, ko se mož ali žena poškodujeta tako hudo, da ostaneta na invalidskem vozičku. Da je eden še vedno popolnoma zdrav, drugi pa ostane recimo paraliziran od vratu navzdol. Pustimo prvi šok in obljube, da bo partner z njim kljub temu ostal za vedno. Pustimo invalidove stavke, da ne bi zameril, če si žena recimo omisli ljubimca in da ne bi bil začuden, če bi ga dala v oskrbo ter zaživela normalno življenje. Bolj me zanima kakšna je moralna pravica. Kako se resnično počuti zdrav partner? Ali res ne razmišlja, da je njegovo življenje zaradi nenadne invalidnosti prav tako uničeno? Ali se res lahko zadrži in kljub mladosti ter potrebam pozabi na spolnost in na ostale reči, ki mu jih nudi zdrav partner? Kaj se zgodi potem, ko šok mine? Kaj se zgodi potem, ko so potrebe res hude in ko se v življenju recimo pojavi privlačen sodelavec? Ima zdrav partner pravico do ljubimca, če je njegov partner prikovan na posteljo? Ima invalidni partner pravico, da zahteva zvestobo do groba? Je zdrav partner zvest samo zaradi morale in zavoljo tega, ker se mu ne zdi fer, da ne bi bil. In jasno, kaj se zgodi, če invalidni partner resnično ne bi imel nič proti, da si njegova žena recimo omisli ljubimca? Bi si ga, ali bi mu ne glede na vse ostala zvesta.

Lahko torej tako huda nesreča prebode celo najglobljo ljubezen in ali je mogoče, da se invalidni partner zaradi svojega novega stanja karakterno ne spremeni in ostane še vedno takšen kot je bil?

Spoštovana Vlatka

Če mi zaupaš dobitno kombinacijo v Lotu, ti bom hvaležen do konca življenja.

Bo šlo?

Porka madona, pa to ni res. Tisoč zapisov. Tisoč takšnih in drugačnih blogov, ki sem ji spisal od lanskega aprila. Tisoč zapisov in 9757 komentarjev. Odkar sem konec avgusta vklopil tudi števec obiska, se je nabralo kar 211 tisoč različnih obiskovalcev in kar 379 tisoč ogledov različnih strani.

Rekorden je še vedno 16. oktober, ko jih je prišlo kar 6177 in ko so moj blog tako ali drugače zavrteli kar 8816 krat.

Zanimiv mi je podatek, da se jih kar 10,5 odstotka na blogu zadrži več kot 20 minut, skoraj deset odstotkov pa več kot 5 minut. Tudi podatek, da jih 3.5 odstotka ostane dlje kot eno uro mi pomeni veliko.

Ko sem začel lani aprila pisati blog si nisem niti predstavljal, da bo odziv tako zelo dober in da bodo moji zapisi leteli tako zelo daleč. V pozitivnem in negativnem smislu, da se razumemo.

In tisti, ki bloganje še vedno podcenjujejo in mislijo, da je to bedna zadeva, ki nikogar ne briga, se močno motijo. Prav naši zapisi včasih dosežejo več kot kakšen časopis ali tv objava. In prav naši zapisi se včasih znajdejo med prvimi petimi zadetki, ko recimo kdo vpiše temo ali osebo, katero išče na svetovnem spletu.

Hvala vsem, ki me radi berete.

Enim zato, ker me imate radi, drugim pa zato, ker se zaradi mene jezite.

In kot sem zapisal že v naslovu, Vse najboljše, Iztok Gartner, pravkar si objavil tisoči zapis.

Na blogu, ki ga pišeta sestri, kateri sta si nadeli ime Vrtnici, sem opazil eno zelo podlo in bedno zadevo, ki mi ni prav nič všeč. Ki mi da misliti in kjer močno podvomim v prijaznost ljudi, ki jih v življenju očitno žene ena sama škodoželjnost in pretirana prepričanost v sebe. V svoj super popolni ego in v tisto, kar mislijo, da je pravilno. In pravilna je samo njihova resnica. Samo njihov prav. Samo njihov visoko intelektualni svet.

Začelo se je pri zapisu, kjer ena izmed sester pove, da se je prijavila na Big Brother in da upa, da bo tako ujela slavo. Kjer pač prizna vse tisto, kar imajo v glavi vse slovenske mladenke. In potem se pojavi Simona Rebolj in jo seveda sarkastično pohvali. Označi jo za carico in za žensko, ki piše odlične bloge ter jo pozove naj jih napiše še več. Avtorica bloga seveda seveda nima pojma, da se Simona dela norca, zato se ji zahvali in je iskreno vesela.

Jasno, saj ima čisto srce in si ne more niti predstavljati, da bi nekdo na njen blog prišel samo zato, da bi se iz nje delal norca. In prav to mi je dalo misliti. Kakšna oseba moraš biti, da se delaš norca iz nekoga, ki ti noče nič slabega in ki pač piše svoj blog ter upa na komentarje in iskrene misli. Očitno oseba, ki je zase prepričana, da je huda intelektualka, ki se lahko dela norca iz ljudi, ki to po njenem niso.

In potem ena izmed Vrtnic napiše še en blog. Zapis o tem, da so ji moški, ki tepejo svoje ženske totalni kreteni. In spet se pojavi Simona Rebolj, ki pa jo avtorica sedaj vendarle pogrunta in ugotovi, da se norčuje iz nje. Toda Simona tokrat ni edina. Pridružita se ji še Irenca in Buba Švabe. Oba na isti način kot Simona, le da avtorica Irenco pozna že od prej, zato ji ne nasede. Za Bubo pa podvomi in počasi zašteka, da počne enako kot Simona. Na vse pretege jo hvali in kuje v nebo, v resnici pa si misli, da je totalna budala, ker piše take bloge.

Vse tole mi res ni všeč. Avtorice bloga resda ne poznam, toda njeni zapisi niso taki, da bi si zaslužila tole nesramno početje ljudi, ki se imajo za nekaj več. Ki so prepričani, da se lahko delajo norca iz ljudi, ki so po njihovem na nižji stopnji kar se pameti tiče.

Grdo, zelo grdo. Upam le, da jih je avtorica sedaj vendarle pogruntala in da jih bo nagnala iz svojega bloga.

Ali kot v nekem komentarju zapiše sama: “Ma kaj je s folkom?”

Ko sem bil mlajši, si nisem niti predstavljal, da tudi ženske počnejo vse to kar sem naštel zgoraj. Da prdijo, kakajo in rigajo. Isto kot moški. Isto kot vsa ostala bitja. To se mi je zdelo nemogoče. No ja, to se mi zdi kdaj pa kdaj nemogoče tudi danes. Dragi fantje, si predstavljate Angelino Jolie, ki sedi na sekretu in glasno prdi ter se poserje še bolj od Brada Pitta? Ali pa Charlize Theron, ki se ji spahuje in ki se ravno tako poserje kot star zavaljen dedec? Vam gre to skupaj z njuno podobo? Se vam ne zdi, da prav zaradi tega izgubita ves glamur in popolnost?

Saj res, mislite da kakata tudi Nina Osenar, Rebeka Dremelj in Sanja Grohar?

Ste prepričani, da kaka tudi vaša punca?

Ma jasno da vse kakajo, prdijo in rigajo. Problem je le v tem, da imajo moški v glavi, da se to zanje ne spodobi. Da jim to vzame seksualno privlačnost. In da jih naredi za preveč človeške. Moški pa imajo radi ob sebi angele in boginje.