Čeprav sem malce zamudil, je prav, da se vseeno spomnim tistega davnega leta 1980. Tistega usodnega 4. maja, ko sem bil star šest let. Ko sem bil mali pokovec in ko sem se kljub temu zavedal, kdo je Tito in kaj pomeni vsem ljudem okoli mene. Njegovo smrt je po televiziji oznanil legendarni Tomaž Terček, ki se ga spomnim vedno ko pogledam Goluma iz Gospodarja prstanov. Imel je solze oči. Naša družina je bila zbrana na obisku pri babici in dedku v Laškem. Zelo dobro se spomnim, da je prvič zajokal tudi dedek. Teta, mama in oma so prav tako jokali kot dež. Kot da so izgubili najbližjega sorodnika. Jasno, Tito je bil najbližji sorodnik vsej Jugoslovanov. Tudi Slovencev, ki smo bili nanj še posebej navezani. Morda tudi zato, ker je svoje zadnje dni preživljal v Ljubljani. V naši bolnici in pri naših zdravnikih. Žal mu niso mogli pomagati. Bil je preveč bolan in krepko v letih. Saj res, se sploh zavedate, da je bil Tito že med vojno star že petdeset let? Da je Sophio Loren na Brionih sprejel pri sedemdesetih? Da je umrl star skoraj 90 let? Da je bil večji del predsedovanja dejansko starček? To večkrat pozabljamo, saj je vedno izgledal enako. Kot velik frajer, kot prvi gizdalinski komunist. Kot pravi dedec. Prav zato so bili Jugoslovani prepričani, da ne more umreti. Prav zato so mu v sedemdesetih podelili naslov dosmrtnega predsednika. Huh, star je bil osemdeset let, dobil pa je naziv dosmrtnega predsednika.

Ampak leto 1980 je bilo usodno. Tudi za Tita, ki bi ga bojda lahko še rešili in mu življenje v primeru drugačnega in pravočasnega začetka zdravljenja še podaljšali. Huh, bi potem živel sto let? Bi bil živ še danes? Bi Jugoslavija sploh razpadla? Nimam pojma, vem samo to, da je imel ugled in da so se ga bali. Da so ga imeli radi in da je na njegov pogreb prišlo največ državnikov v zgodovini človeštva. Vem tudi to, da se je družil s Kirkom Douglasom in da so ga dali celo na naslovnico revije Time. Kaj vem, morda je poseksal tudi Sophio Loren. Če ne nje, pa zagotovo lepo število svojih maserk in služkinj. Tak je bil in takega so ga imeli radi. Ob koncu edemdesetih se je peljal skozi Celje. Pomahal nam je. Žal ga nisem videl, saj sem stal za nekim velikim kurcem. Za možakom, ki mi je za vedno zjebal možnost, da bi ga videl. Napako sem popravil na Brionih, kjer sva se postavila skupaj in usekala črnski pozdrav.

Ko je umrl, sem seveda jokal. Pa ne zaradi njega, ampak zato, ker so jokali vsi okoli mene.

klik

klik

klik

klik

Kvizi, kjer se deli denar, so zadnje čase hud trend tudi v Sloveniji. Furajo jih skoraj vse televizije. Praktično istočasno in skozi ves dan. Začeli so na Kanalu A, nadaljevali so na Tv Piki, sedaj pa jih lahko ujamete še na Net Tv, Čarli Tv, Tv Paprika in še kje. Ker kot veste tudi sam vodim enega izmed njih, je moja konkurenca zelo huda in taka, da ji nisem kos. Vse kvize namreč vodijo ženske. Takšne in drugačne. Morda samo zato, da bi klicalo čim več moških in da bi bil kviz zanimiv tudi za tiste, ki ga drugače ne bi gledali. Pravzaprav sem skorajda edini moški voditelj takšnega kviza. Prava rariteta. Jebeni jeti, ali če hočete, pošast iz Loch Nessa. Čisto prava zaščitena vrsta, ki je vse bliže izumrtju. Pa vendar, ne bom se predal. Še vedno bom vodil svoj kviz Denarja, da se ti zmeša tako kot doslej. Brez dekolteja, mini krilc, dolgih nog in šminke. Jebat ga, tako je in tega se ne da spremeniti.

Pa za konec še mi usekajmo kviz. Povejte mi, na kateri sliki sem jaz, na kateri sliki pa so ostale voditeljice. Bo šlo?

Da sem v sorodu z Ivanom Tavčarjem sem že pisal, zato je prav, da se zadevi prav danes, ko na Popu vrtijo Cvetje v jeseni, še malce bolj posvetim. Tavčar je kot veste imel sestro Frančiško, ki je bila seveda babica moje ome, kar pomeni, da je bil njej čisto pravi stari stric. Žal ga ni nikoli srečala v živo, saj je umrl nekaj let pred njenim rojstvom, se je pa zato o njem velikokrat pogovarjala s svojo babico. In prav babica ji je povedala, da je bil Ivan zelo premožen in prijazen možakar, ki je večkrat lovil ribe v reki Sori in njeni družini primaknil nekaj drobiža ob vsakem obisku.

Da sem v sorodu prav z njim, se je zdelo očitno zelo zanimivo tudi urednikom Vikend magazina, ki so v novi številki pod oceno in napovedjo filma Cvetje v jeseni, natančneje, v rubriki Zanimivosti, omenili prav moj zapis. To se mi zdi seveda zelo kul. To si štejem v veliko čast. To mi je pravzaprav zelo neverjetno in po eni strani celo nenavadno. Da od vseh mogočih zanimivosti, ki bi jih lahko napisali v povezavi z Ivanom Tavčarjem, najdejo prav moj zapis na blogu, je vsekakor noro in enkratno. Ter dokaz, da blogi letijo zares daleč.

Za konec se seveda spodobi, da prilepim še oceno filma Cvetje v jeseni, ki sem ga prvič videl v rani mladosti.

Takole gre:

slovenija 1973, drama, režija: Matjaž Klopčič, igrajo: Polde Bibič, Milena Zupančič, Bert Sotlar, Dare Ulaga, Duša Počkaj, Jože Zupan, Štefka Drolc

Klasika, v kateri ženske umirajo od sreče.

Janez in Meta, ali če hočete, Polde Bibič in Milena Zupančič. Slovenska Paul Newman in Elizabeth Taylor, ali če hočete, slovenska Romeo in Julia brez velikih težav. On je advokat, ona je kmečka dečva. Srečata se v hribih, kamor jo on mahne na počitek. Na odklop, na polnjenje baterij. Njen oče Bert Sotlar je resda prepričan, da je punca premlada za poroko, toda ker naš Janez vztraja in se v hribe vrne še pred božičem, je zadeva rešena. Janez žari od sreče, Meta pa tudi. Vse lepo in prav, toda kaj, ko Meta zažari preveč. Hudo preveč, tako preveč, da ji pregori žarnica. Zares prava slovenska klasika, kjer punce umirajo od sreče. Tragedija vseh tragedij in še en dokaz, da je bil Matjaž Klopčič mojster ljubezenskih filmov.

Ocena 4

Tisti, ki redno prebirate moj blog, ste zagotovo zasledili mojo ljubezen do Jana Plestenjaka. No ja, to je zdaj preteklost. Zdaj padam na Maksima Mrvico. Mojega Maksima, ki mi je takole prijazno dovolil, da se stisnem k njemu.

Ko sem bil prepričan, da najine ljubezni ne more uničiti čisto nič, pa se je vmešala moja punca. Tista punca, ki bi mi morala biti zvesta in ki mi ne bi smela skočiti v zelje. In pazi to, poslala mu je celo poljubček. Mislim, da moj Maksim ni trznil, a nikoli se ne ve. Prav jezen sem nanjo.

Trojček? Ni šans, Maksima hočem samo zase.

Tale fotka mi je ratala v torek, ko sva s punco odjadrala na morje. Golobčka sem ujel na plaži v Piranu, boj za malo prestico pa se je šele začel. Prepričan sem, da bi Anka vse skupaj ujela še bolje, toda vseeno se počutim kot pravi car in kot mojster fotkanja.

Uf, tale bedarija pa je nastala okoli leta 1996, če se ne motim. Šlo je za parodijo filmov o ninjah, ki je za moje prijatelje takrat izpadla močno zabavno. Tokrat tale filmček prvič delim z javnostjo. Meni je še vedno zelo smešen.

Slika in zvok sta v kurcu, zato upam, da boste vseeno ujeli zakaj se gre. Dodaten problem predstavlja tudi moje amatersko prenašanje iz videokasete, kjer je bila slika vsaj malce boljša. Snemalec žal ni pazil kaj se dogaja, toda vseeno menim, da je film dobro uspel in da bi se ga dalo spremeniti tudi v celovečerec.

Posneli smo ga okoli leta 1995, takoj po ogledu filma Living in Oblivion, ki je v meni prebudil željo po snemanju filmov. Snemal je moj cimer Aljoša Hancman, jaz pa sem si zamislil zgodbo. Dialogi so bili večinoma čista improvizacija, filmček pa je pred leti na festivalu v Slovenj Gradcu osvojil nagrado za najboljšo moško vlogo.

Zgodba se vrti okoli vprašanja, kaj bi storili, če bi vas sredi noči neznano dekle povabilo na nek zelo skrivnosten dogodek. Bi vas zmatral firbec, ali bi rekli ne. In seveda, ali bi vas potem zanimala njena usoda, ali pa bi se preprosto požvižgali in zapustili prizorišče?

Dovolj filozofije, tukaj je filmček, ki nosi naslov KDO BI SI MISLIL.

Da ne bo pomote, ne govorim o komentatorjih, ki se ne podpišejo s pravim imenom in ne pustijo pravega maila, govorim o tistih, ki vsa polja pustijo prazna in jih sistem zabeleži kot anonimneže.

Uganili ste, beseda bo tekla o blogih. O komentiranju osnovnega zapisa, kjer se lahko vsakdo podpiše kakor želi. Prav zato ne vem, zakaj se mnogi odločijo za totalno anonimnost. Če namreč vsa tri polja pred oddajo komentarja pustiš prazna, te sistem vpiše kot anonimneža, zraven pa se prilepi še moja slika. To seveda povzroči pravo zmešnjavo tudi pri ostalih komentatorjih, ki so me večkrat obtožili, da pišem pod drugim imenom in sem tak bedak, da še svoje slike ne pozabim odstraniti.

Če komentator vsa polja pred oddajo svojega zapisa pusti prazna, postane anonimnež z mojo sliko. Zakaj se zraven pojavi moja slika, seveda ne vem. Vem samo, da se pojavi in da zgleda hudo trapasto. Dragi moji, če se vam da, vpišite vsaj vzdevek v prvo polje. Kakršnegakoli želite. Saj ni važno, še vedno boste namreč hudičevo anonimni, saj vam ne bo treba vpisati še maila in kakšne spletne strani. Če ne gre, boste pač anonimneži z mojo sliko. Vse dokler administrator te čudne zadeve ne uredi.

Danes sem v enem izmed prispevkov na Info Tv opazil ime Nataše Leskovšek. Tiste Nataše Leskovšek, ki je bila nekoč glavna urednica Radia Celje. In tiste Nataše Leskovšek, s katero imam cel kup neporavnanih računov. In danes je dan za maščevanje in za zapis, kjer si bom končno dal duška in povedal kaj se je v resnici zgodilo.

Nataša Leskovšek je na mesto urednice Radia Celje prišla pompozno. Zelo samozavestno in z nalogo, da bo popravila slabe rezultate in slabo poslušanost med mladimi. Ker se mi je zdela odprta za nove ideje, sem ji predlagal, da bi v svojo programsko shemo spet uvrstila mojo radijsko oddajo “Iztokovih 3600 sekund”, ki je bila nekaj časa pred njenim prihodom zelo popularna ter poslušana prav med mladimi. Ker mi je ponudila starih 5000 tolarjev za eno oddajo, sem jo seveda prijazno zavrnil, saj se mi je zdel tak denar smešen. Še posebej zavoljo rezultata, ki ga je ta oddaja tedaj dosegala pri Gongih in Viktorjih popularnosti. Pet tisoč se mi je zdelo premalo, zato sem rekel ne in hvala.

Čez nekaj mesecev sem začel s promocijo pesmi Ginekolog, ki je za hit tedna zmagala na številnih radijskih postajah. Glasbeni urednik Radia Celje Stane Špegel je pesem uvrstil v tekmo za popevko tedna in reskiral svoje delovno mesto. Nataša Leskovšek mu je namreč prepovedala vso glasbo Iztoka Gartnerja in ga še posebej opozorila na Ginekologa, ki ji pač ni bil všeč. Toda Stane je šel do konca in ga spustil v eter. In pozor, Ginekolog je zmagal in se uvrstil pred Jana Plestenjaka ter Heleno Blagne, ki sta takrat promovirala Lolito ter Mačo, zgrabi za krtačo. Tako je, Ginekolog je bil izbran za hit tedna na Radiu Celje. Tako so se pač takrat odločili poslušalci, ki me očitno niso pustili na cedilu in ki jim je bila ta pesem pač všeč.

Toda pozor, Nataša Leskovšek je prepovedala vrtenje pesmi. Kljub temu, da so jo za popevko tedna izbrali poslušalci Radia Celje. Dejala je, da se ta pesem ne bo vrtela na njenem radiu in da Iztok Gartner nima kaj iskati med glasbeniki, ki jih oni vrtijo. Še več, ko sem bil teden dni kasneje gost v oddaji MIC Club, je prav Nataša Leskovšek klicala voditelja in mu zagrozila naj oddajo prekine, če hoče še imeti službo. Skratka, začela je pravo gonjo proti meni. Kljub temu, da so njeni poslušalci hoteli drugače in so si Ginekologa potem zaželeli kot glasbeno željo. Jasno, spikerji so jim morali vedno znova povedati, da pesmi nimajo in da je žal ne bodo mogli zavrteti.

Nataša Leskovšek je potem iz Radia Celje čez nekaj mesecev seveda odletela, zamenjala pa jo je Simona Brglez, ki je igrala fer igro in vrtela vse tisto, kar so izbrali poslušalci Radia Celje. Tale zgodba je vrela v meni vsaj štiri leta. Prav danes pa je napočil pravi trenutek, da jo potegnem iz spomina in delim z vami. Malo zavoljo mojega osebnega zadovoljstva, malo pa za opozorilo glasbenikom, ki se podajajo na pota slave. Na pota, kjer je igra močno hinavska in ogabno podkupljiva. Še posebej na radijskih postajah, kjer te ne vrtijo, če nisi pustil kuverte in če nimaš podpore prave založbe.

LAŽNIVI NASMEH NATAŠE LESKOVŠEK

Zadnjič sem bil na obisku pri svoji omi. Tisti omi, ki je kljub letom še vedno tako zelo kul, da se lahko pogovarjava o vsem mogočem. Tudi o filmih, seksu in trenutni politični situaciji. In beseda je nanesla na moje prednike. Pravzaprav na njene prednike. Na njenega starega strica, ki se je pisal Tavčar. “Pa ne slučajno Ivan Tavčar, draga oma?” sem jo vprašal in čakal na odgovor. “Točno tako, Iztok, Ivan Tavčar,” se je brez pomisleka glasil njen odgovor. “Ivan Tavčar, ki je napisal Visoško kroniko in Cvetje v jeseni? Ivan Tavčar, morda največji slovenski pisatelj,” sem nadaljeval navdušeno. “Točno ta, Iztok. Točno ta,” je odgovorila moja oma in se čudila, da tega nisem vedel in da sem očitno pozabil, da mi je to že zdavnaj povedala.

Huh, dragi moji, po mojih venah teče kri Ivana Tavčarja. Ivana motherfuckin Tavčarja, ki je leta 1923 umrl v Ljubljani. Na tole pa sem resnično ponosen. Tako zelo, da si bom v zelo kratkem času kupil vsa njegova dela in jih skušal prebrati v najkrajšem možnem času.

A čakaj, če je bil Tavčar stari stric moje ome, kaj je bil potem meni? Mrzli pra stric? Mrzli pra pra stric? Pravi pra stric?

Zadnje čase se mi spet dogaja finta izpred štirih let. Iz časa, ko sem bil na vseh televizijah in v vseh revijah s pesmijo Ginekolog. Tokrat sem pač na blogih. Na blogih fantov, ki jim grem na kurac. In ti fantje si vzamejo celo toliko časa, da o meni napišejo po cele zapise. Dolge in natančne zapise, iz katerih je razvidno, da skrbno spremljajo mojo kariero. Enako je na mojem blogu, kjer ti isti fantje puščajo komentarje. Ne glede na temo zapisa, se oni ustavijo pri meni in pri mojem delu. Četudi je tema radič, oni čvekajo o mojih filmskih kritikah, moji glasbi in moji tv oddaji Denarja, da se ti zmeša. Pač občutek imajo, da me njihovo negativno mnenje zanima in da mi bodo pač dali vedeti, kak kreten sem v rečeh, ki jih počnem.

Na take provokacije sem seveda navajen, sem v medijih delam že več kot deset let, toda tole mi je res zanimivo. Še posebej, ker gre le za pisanje bloga. Le za moje mnenje o določenih temah.

Pa naj za šalo demonstriram primer:

Iztok Gartner: “Radič mi ni dobra hrana.”

Komentator: “Dej Gartner, ti si totalni debil. Tvoja oddaja je naravnost bedasta, v glavi imaš luknjo, tvojih pesmi nihče ne posluša, tvoje kritike pa niti otroci v vrtcu ne bi brali. Si Damjan Murko in mečeš se ven”

Uf, vse tole samo zaradi radiča? Smešno, vam rečem. Razumljivo, pa vendar nenavadno. Je to samo pri meni? Ali ostali take kretene brišejo? Ali jim grem samo jaz tako zelo na kurac? Tole mi je zanimivo tudi iz psihološkega vidika. Eden izmed njih je celo odprl svoj blog z naslovom Iztok Gartner Sucks, kjer bo pisal vse, kar mu bo prišlo na misel. Vse, kar pri meni ne more več, saj sem ga zablokiral, ker je bil preveč žaljiv. Na svojem blogu si bo dal seveda duška do konca. Pa tista ekipa, ki o meni riše celo strip. Pa še in še in še. Neumorni so. In to samo zato, ker pač ne marajo tega, kar počnem.

In pozor, hočejo mi dati vedeti, da sem drek. Na vsak način. Na moj blog pridejo samo zato, da mi napišejo čim več kritik in čim več poniževalnih reči. Dan za dnem, noč za nočjo. Kot da ne bi imeli drugega dela. Ko sem jih bil nekaj primoran izbrisati in jih prositi, naj vendarle spizdijo drugam, so se vseeno vrnili. Samo za to, da bi mi še enkrat rekli, da sem drek in za to, da mi me kao razjezili.

Slovenija je svobodna dežela. Vsak lahko izbere kaj bo bral, kaj bo gledal in kaj bo poslušal. Če ti ni kul moja oddaja, ugasni televizijo. Če ti ni kul moj blog, ga pač ne beri. Če ti ni všeč moja glasba, je pač ne poslušaj. Je to tako težko? Saj nikogar ne silim, da se obremenjuje z mano. Naj vsak počne, kar želi.

Tudi jaz ne maram tega in onega. Pa to ne pomeni, da mu bom to ves čas čvekal in smetil po njegovem blogu in v njegovem poštnem nabiralniku. Če ga ne maram, mu povem in to je to. 

Vsi ti fantje so res eni bedni negativci, ki imajo občutek, da mi lahko rečejo vse, kar jim pade na pamet. Čisto vse, kar nosijo v svojih dolgočasnih življenjih. Res velik negativizem in nezadovoljstvo s samim seboj. Drugače po moje ne bi venomer smetilipo mojem blogu, imeli občutka, da me zanima njihovo mnenje in si vzeli celo toliko časa, da bi o meni odprli celo cel blog in risali stripe.

Me moti? Večino časa me zabava, saj tako vidim, da delam dobro in da jim grem na kurac. To je kompliment. Če tega ne bi bilo, bi pomislil, da sem res za en drek. Po drugi strani pa mi je škoda časa, da se z njimi zapletem v dialoge in zgubljam čas. Tako jih namreč še bolj podžgem. Glede tega sem res bedak. Takoj, ko vidim, da so zavili s teme, bi moral prekiniti pogovor in končati pizdarijo. Končam pa jo šele takrat, ko mi res zmanjka volje. Takemu človeku, ki te ne mara, namreč ne moreš ničesar pojasniti. In tak človek bo v vsakem tvojem zapisu videl razlog za napad.

Mi je pa seveda najbolj zanimivo prav to, da so najbolj glasni tisti, ki niso v življenju naredili ničesar. Tisti, ki šinfajo moje filmske ocene, pa sami niso napisali niti ene. Tisti, ki šinfajo mojo glasbo, pa sami niso izdali cedeja. Tisti, ki šinfajo mojo oddajo, pa niso niti enkrat stali pred kamero. Tisti, ki šinfajo moj blog, pa sami niso spisali niti enega dobrega teksta. In prav ti se imajo za poklicane, da sodijo o meni in moje delu.

In naj tole filozofijo zaključim s pesmijo, ki jo poje Toše Proeski:

“Šta to ima u ljudima tužno
da ulaze u tudje živote
tko to živi u prošlosti mojoj
a još nije umro od sramote.”

Ma ne, sam res ej, kaj za kurac je tvoj lajf tako dolgočasen, da moraš nenehno skakati v mojega.

Get a life, motherfucker.

Zgodilo se je pred parimi leti, ko je gospod Šerbedžija, gospod Rade “Ne daj se Ines” Šerbedžija, prišel nastopat v Celje. Tisti Rade Šerbedžija, ki pozna Brada, Nicole, Toma, Clinta, Vanesso, Jessico, Marka, Patricio, Gino, Vala in še koga. Tisti Rade, ki mi je totalni car. Rade Šerbedžija, hollywoodski zvezdnik in Slovenec po državljanstvu. Legenda hrvaškega in jugoslovanskega filma, ki mi je bil v vsaki vlogi preprosto odličen. Zmenila sva se za intervju, za kratek pogovor, ki bi ga potem objavil v reviji Celjan, kjer sem bil takrat glavni urednik. Pred srečanjem sem se pošteno pripravil. Prebral vse mogoče članke, prečekiral vse internetne povezave in se tresel kot šiba na vodi. Priznam, prvič v življenju sem imel tremo. Tremo pred človekom, ki igra v ameriških filmih in se druži z zvezdami, o katerih jaz samo sanjam. In ta človek, ta Rade “fucking” Šerbedžija, zdaj pride v moj kraj. Čisto k meni. Tako blizu, da mu bom lahko stisnil roko in mu povedal, da mi je totalni car. Da ga spoštujem in da mi tole srečanje pomeni resnično ogromno. Nikoli ne bom pozabil kako je med vojno v bivši jugi ves zanemarjen in zlomljen ter z otrokom na hrbtu dajal izjavo za neko televizijo. Prav zato sem bil zelo vesel, da mu je uspel preboj v ZDA. V Hollywood. Pa četudi v nekaj zelo slabih filmov. Samo, da je dobil denar in zdaj uživa zasluženo slavo. No in ta Rade Šerbedžija bo sedaj z mano naredil intervju. Samo z mano, ekskluzivno za revijo Celjan. Samo za Iztoka Gartnerja.

Tako sem vsaj mislil. Tako sem vsaj upal takrat pred leti. Ko sva se naposled le dobila, je bilo vse skupaj čisto drugače. Bil je nekako nedostopen, morda celo malce neprijazen, celo naveličan. Pač pri partiji šaha in z viskijem ter cigareto v roki. Pojasnil mi je, da ne more dati intervjuja, saj ima zahripan glas, ki ga mora čuvati za prihajajoči koncert. Četudi sem ga prosil samo za kratek pogovor, mi ni uspelo. Zavrnil me je in se posvetil šahu, viskiju in cigareti. Bil sem močno razočaran, celo prizadet. Kaj vem, morda mi je šlo celo malo na jok. Kot majhnemu otroku, ki ne more dobiti lizike. Pa tako sem se ga veselil. Tako močno sem se pripravil. Rade je bil moj idol. Totalni car, ki sem ga resnično hotel enkrat spoznati še v živo. Ko sem ga, mi je padlo dol. Bil sem jezen nanj in to sem v članku za Celjana tudi zapisal. Morda po krivici, morda povsem upravičeno.

Kasneje sem seveda večkrat razmišljal o tem dogodku. Le kdo sem jaz, da bi se moral Rade zmeniti zanj? Jaz sem samo navaden kurac, on pa je huda zvezda. Ampak, a je vedel, da mi je tozalni car in da ga obožujem? Eh, četudi bi vedel, bi mu viselo dol. Takšnih pacientov ima vsak dan vrh glave. Pa vendar, tega čudnega srečanja mu nisem nikdar povsem odpustil. Čeprav vem, da ga še danes boli kurac in da me je pozabil že isto sekundo, se mi zdi, da globoko v sebi še vedno ve, da ga je polomil in da bi moral biti vsaj malce bolj prijazen. Ma kaj vem, morda je bil, pa sem ga jaz vzel narobe. Morda je bil res zahripan in mi je to prijazno razložil, jaz pa sem to vzel kot nesramnost in ignoranco.

Kakorkoli že, ko sem tudi sam postal znan v naših koncih in pač začel furati radijsko oddajo, vodenje prireditev in glasbeno kariero, sem se odločil, da bom do oboževalcev vedno zelo prijazen. In točno tak sem tudi bil. Nikoli namreč ne veš koliko nekomu pomeniš. Pa četudi ti tega ne zna pokazati v živo. Le zakaj bi moral nekoga tako močno razočarati kot je Rade razočaral mene.

In ja, ko sem ga po tem dogodku videl v kakem filmu, mi je šel malo na živce. Pa četudi je bil enako kul kot prej, ko sem ga oboževal.

Kot veste oddajo “Denarja, da se ti zmeša” furam že celo leto. Od lanskega aprila  na TV PIKI.  Kviz pač. Kviz, kjer delimo denar. Ker nočem biti tipična blondinka, furam svojo sceno. Zajebancijo, odklop in sproščeno atmosfero. Zato sem kul tudi tistim, ki nikoli ne kličejo, marveč samo gledajo in mi vedno znova povedo, da se močno zabavajo in da jim je tak stil vodenja všeč. No ja, najdejo se tudi taki, ki jim grem na živce. Ki pač mislijo, da tako vodenje ni primerno za televizijo. Meni je kul, saj bi mi bilo drugače dolgčas. Vedno eno in isto. Ene in iste igre, ene in iste finte. Prav nor moram biti, da počim kaj novega. Vsaj malo svežega. Da ni preveč suhoparno in enako. Pač ura čvekanja in zezanja. Včasih bolj, včasih manj. Odvisno od filinga, ki ga ujamem med samo oddajo, ki je z moje strani seveda čista improvizacija. Če kdo zadane nagrado sem zelo vesel, saj vem, da se je trudil in da je porabil kar nekaj denarja, da je prišel v eter.

Ko podelimo tako imenovani JACK POT, našo najvišjo nagrado, pa se mi vedno zmeša. Denar je hudo dober. Enkrat večji, drugič malo manjši. Ko sem ga podelil prvič, me je v svoj objektiv ujel tudi Marko Pigac, ki je takrat zapisal nekaj svojih vtisov o mojem odhodu na stranišče. Žal je zamudil gate na moji glavi in še marsikaj norega, kar mi pade na pamet. Največji JACKPOT je bil 5000 evrov. Bil sem tako nor, da sem ga hotel nazaj in srečnega dobitnika prosil naj mi ga vrne. Da se tako ne grem in da zahtevam vsaj polovico zase. Štosi pač. Da hitreje mine in da se vsi po malem zabavamo.

No in včeraj zvečer je bil spet tak dan. Dan, ko smo po nekem času znova podelili JACKPOT, ki je bil vreden že 4450 evrov. Pravilna beseda je bila POGOJ. Če si rekel pogoj, si dobil 4450 evrov nagrade. Za eno samo besedo več kot milijon starih slovenskih tolarjev. Huda denar. Kljub temu, da kličeš večkrat, se ti močno splača. Pa še pomagali smo veliko. S črkami in logičnimi povezavami. In ko smo ga podelili, se mi je seveda spet zmešalo. No ja, mešati se mi je začelo že v trenutku, ko sem začutil da ga bomo. Ko so mi v režijo dovolili izreči še dodatno pomoč. Bil sem tako napet, da sem se umirjal z vohanjem svojih čevljev. In tako živčen, da sem dvakrat zapustil oddajo in zahteval odjavno špico.

In potem smo ga podelili. Zadel ga je nek gospod, ki ga je skoraj zadela kap od veselja in presenečenja. Ko sem ga vprašal, če ga vrne nazaj, je bil tako zmeden, da je rekel, da ga lahko vrne, potem ko se je zavedal, kaj je rekel, pa se je zarežal in rekel, da ni šans, da ga vrne. Dober filing in nasmejani gledalci. In veseli me, da me gledajo mladi in stari. No ja, mladi me ob prvem terminu gledajo samo med tem, ko so med Rebelde reklame, starejši pa čekirajo zelo pogosto. Eni kličejo, drugi samo gledajo. Enim sem kul, drugim nisem.

So pa tudi taki, ki še vedno mislijo, da je vodenje take oddaje mačji kašelj. Da je povsem preprosto čvekati eno uro skupaj dvakrat na dan in biti zraven tega še koliko toliko zanimiv ter zabaven. Še posebej v oddaji, ki ne pušča dosti manevrskega prostora in ki ima vedno iste igre. Vedno le pet besed in pet denarnih zneskov. Ni tako lahko kot zgleda. Verjemite mi. Toda vedno zmorem. Vedno grem do konca in vedno se potrudim, da je oddaja všeč tudi tistim, ki jo samo gledajo. V prvem terminu sta nam konkurenca oba Dnevnika in Rebelde, v drugem pa Svet in kakšni film. Pa vendar, zmoremo. Vsak dan znova, vsak dan na novo.

In zmogli bomo tako dolgo dokler bomo zanimivi gledalcem. Pa četudi nas samo gledajo in se telefona niti ne dotaknejo.

Zadnje čase opažam čuden pojav pri komentarjih. Časovno so večkrat sila neusklajeni. Recimo, da komu odgovorim, moj komentar vrže pred njegovega. Ali obratno. Je to samo pri meni ali to opažate tudi kje drugje? Če je to neka splošna napaka, bi bilo fino, da jo admin popravi. Ni neka huda panika, a blesavo je zelo.

Druga stvar, ki bi jo hotel reči, pa je izgled mojega bloga. Enim je všeč, drugi pa se držijo za glavo. Celo leto sem imel tistega modrega, pa sem se ga naveličal. Hotel sem malo spremembe. In tale mi je padel v oči. Tale mi je bil še najbolj kul. Preizkusil sem ga že kak mesec nazaj, pa niso delali komentarji. Sedaj vse funkcionira brez napake, toda še vedno se vas najde veliko, ki pravite, da je beden. Sem prečekiral skoraj vse oblike, ki so na voljo, pa mi nobena ni posebej všeč. Tale mi še najbolj sede, pa četudi Spooky več čas trdi, da blog izgleda kot osmrtnica. Meni je prav zaradi elegantnega in preprostega časopisnega izgleda všeč. Upam, da se ga navadite. Če res ne bo šlo, pa ga morda menjam in seveda dajem na glasovanje kaj bi vam bilo bolj všeč.

No ja, izbira mora biti všeč tudi meni, saj bom drugače pustil kar tega, ki mi je že prirasel k srcu.

Gotovo se še spomnite tiste krvave bitke za hišnega blogerja, kjer so nove tri izglasovali bralci blogosa, se pravi tisti, ki so od začetka glasovanja tudi sami imeli svoj blog. Največ glasov so dobili Irena Sirena, Fetalij in Chef, trije junaki, ki so potem dolge mesece uživali v eminentni družbi Jonasa in ostale blogerske smetane. Postati hišni bloger ni slabo. Na prvi strani je tvoja slika, tvoji zapisi pa pridejo še bolj do izraza. Še posebej, če jih gospod Marko Crnkovič izbere za prve štiri zapise dneva. Morda je še boje, če postaneš taklo imenovani Moj Siol, toda tisto je kratka slava, med prvimi štirimi pa ostaneš celo nekaj dni.

Vem, da je danes 1. april in da se tole za moje “sovražnike” sliši kot neslana šala in še dodatna želja po izpostavljanju ter preseravanju, toda povem vam, da gre zares. Da sem res postal novi hišni bloger. Skupaj s Simono Rebolj in Anko Bulovec. Začelo se je s komentarjem gospoda Crknoviča, kjer je zapisal naj mu odgovorim na mail. Ker sem pač egotrip, sem takoj pomislil, da bo šlo za nekaj takšnega. Za nekaj pomembnega, za nekaj velikega in za nekaj, kar si potihem želi prav vsakdo izmed nas. Lahko bi rekel, da sem presenečen, da ne morem verjeti in da se mi zdi, da pretiravajo. Toda ne bom. Raje se bom razpočil od ponosa in se začel važiti.

In Marko je faca. Slišala sva se po telefonu in se pošteno nasmejala. Dal mi je navodila, pravzaprav tehnične inštrukcije in mi povedal, da imam še naprej proste roke in da lahko pišem kakor me je volja. To mi je zelo všeč. Da imaš šefa, ki ti ne teži in lahko objavljaš vse, kar ti pride na pamet. Po moje bi ga še šinfal lahko, pa ne bi ničesar rekel in prav ta zapis uvrstil med najboljše štiri dneva.

To na blogosu obožujem, zato bom vztrajal še dolgo časa. Doslej sem pisal za kar nekaj časopisov in revij. Povsod so mi težili s cenzuro in pravili. Tukaj tega ni. Pa še odziv je dober. Kot da bi imel človek svoj časopis. Dober občutek. Pravzaprav, vrhunski.

No, sedaj sem novi hišni bloger. Nova faca. Nova blogerska smetana. Res se bom razpočil od ponosa. To je čisti egotrip. Največ, kar lahko dosežeš kot bloger.

Na tem mestu izrekam čestitke tudi Simoni in Anki ter jima želim, da vsaka na svoj način razturata našo blogersko sceno. Sam se bom seveda trudil po najboljših močeh in vas še naprej zabaval s svojimi zapisi.

Če me boste še naprej brali in komentirali moje objave, pa bom seveda še posebej vesel.

Mojim “sovražnikom”, torej tistim, ki me ne marajo preveč, pa le tole: “Go fuck yourselves, assholes.”

Danes moja mama praznuje poseben dan. Svoj dan. Materinski dan. Dan, ki je namenjen samo njej. In mama je res ena in edina. Mama je nekaj posebnega. Mama je preprosto mama. Rad jo imam. Zato, ker je moja mama in ker je čudovita ženska. Ker je dovolj močna, da gre naprej in ker ne dovoli, da bi živela le od spominov.

Draga mama, naj ti bo tale dan nekaj posebnega. Naredi si ga tako, da ga ne boš nikoli pozabila.

Tvoj Iztok, ki ti podarja dve tvoji najljubši pesmi:

Da sem tako zelo znan, da bi si zaslužil strip, pa res nisem vedel. In pozor, igra me Sylvester Stallone.

Svaka čast avtorju bloga.

KLIK 

Ko sem zasledil, da Vinci Vogue Anžlovar snema nov film z naslovom Vampir z Gorjancev, so bile vse glavne vloge že podeljene. Ker beseda ni konj, sem napisal mail in ga vprašal, če je kakšna stranska vlogica morda še prosta. To sem storil zato, ker je Vinci kar nekaj igralcev dobil na tak način. Čisto naključno. Samo zato, ker so mu pač pisali in ga opozorili nase. Odgovor je prišel zelo hitro. Pojasnil mi je, da sem jesenski termin že zamudil, da pa ga lahko vseeno pridem pocukat za rokav, ko se bo snemanje začelo. Do tega mi ni bilo, zato sem čakal na nov odgovor, ki sem ga po njegovem navodilu pričakoval od njegove organizatorke Ivone. Na sliki sem ji bil kul, kar pomeni, da mi je obljubila stransko vlogo v zimskem terminu.

In res, malce nazaj sem dobil njen mail, kjer mi je pojasnila, da sem dobil vlogo pomočnika Pavleta Ravnohriba in da se moram udeležiti kostumske vaje, saj bo snemanje v soboto. Tisto veliko soboto, ko so iskali tudi cel kup statistov za predavalnico. Po telefonu sem se menil s kolegom Markom Pigacom, ki mi je pojasnil še dodatne podrobnosti, zvečer pa sem Ivoni napisal še svojo konfekcijsko številko ter cifro čevljev in čakal na zadnje pismo, kjer naj bi me čakala točna ura. Moja vloga je bila resda majhna, toda vseeno sem bil zelo vesel, saj je to zame nova izkušnja, film pa bo po vsem kar sem slišal o njemu zagotovo nekaj divjega. Pomočnik Pavleta Ravnohriba, ki mu prižge luč v predavalnici. Dobro se je slišalo in komaj sem čakal, da jo mahnem v Ljubljano ter začnem svojo filmsko kariero. Da sem dobil ravno to vlogico mi je bilo še posebej kul, saj sem Pavleta poznal iz časov Prešerna, ko sem z njim naredil intervju, poleg tega pa je bil zelo dober prijatelj moje dobre prijateljice Milade Kalezič.

Ura je bila tri zjutraj, v Ljubljani bi moral biti ob dvanajstih, pred spanjem pa sem še enkrat prečekiral mail. Ivona je poslala novo pismo, ki se je glasilo nekako takole: “Iztok, žal mi je. Tvoje vloge ni več v scenariju. Sranje. Se slišiva jutri.”

Eh, škoda. Pa tako sem se veselil. Magari le sekundne vlogice v temle filmčku, ki ga snema režiser, ki je posnel tudi Poker. Morda najbolj hollywoodski in najbolj skulirani slovenski film vseh časov.

Nove vlogice očitno ne bo, kar pomeni, da bom moral počakati na premiero filma To je on, ki je hvala bogu že posnet in kjer igral glavno vlogo.

Pa vendar, na Vampirja z Gorjancev bom imel vedno grenke spomine.
Vedno bom le tip, ki ni dobil vloge.

V medijih delam že deset let, kar pomeni, da sem navajen vsega mogoče dreka, ki se nabere v gobcu ljudi, ki so ti nevoščljivi in ki komaj čakajo, da te bodo lahko kritizirali ter pametovali o tvojem delu. Se pravi ljudi, ki sami niso na tem področju naredili čisto nič in svoje zlobne jezike pač vrtijo v tri krasne.

Toda tokrat moram žal storiti korak, ki mi resda ni všeč, a je edini način, da zaprem gobce nekaterih kretenov, ki smetijo moj blog. Ki nenehno ponavljajo iste reči. Ki se kregajo z mojimi zvestimi bralci. Ki so nesramni, debilni in bedasti do konca. Ki se jim ne da ničesar dopovedati. In ki pri vsaki temi trosijo svoje kurčeve egotripe ter lovijo pet minut slave.

Zdaj je teh pet minut minilo. Zdaj bom njihove komentarje zbrisal in tako preprečil trapaste debate ter negativno energijo, ki kar puhti iz njihovih gobcev. Natrosili so toliko dreka, da je moj blog začel pošteno smrdeti. Najprej se mi je zdelo smešno, potem dolgočasno, sedaj pa pošteno bedasto.

Connard, Bentilnik, Bojc in Pendejo bodo odslej naprej žal morali smetiti na kakem drugem blogu. Na mojem so dovolj. Dali so si duška, povedali vse kar so hoteli, sedaj pa je čas, da jih upokojim.

Fantje, zbogom.

In ja, nekega dne bi jih rad srečal v živo. Da vidim kako zgledajo. Pa ne zato, da bi jih usekal na gobec, ampak zato, da bi vsakemu posebej čestital za trud, ki so ga vložili v blatenje mojega imena.

Ni jim uspelo. Jaz grem naprej, oni pa bodo za vedno ostali nekje daleč zadaj.

Nekje tam, kjer je tudi drek na podplatu ponošenega čevlja.

DODATEK:

Med nagrajenci je po novem tudi Marko.

DODATEK 2:

Med nagrajenci je sedaj tudi SIR.

Dva dni nazaj sem svojih prijateljem poslal elektronsko pošto, kjer sem jih pozval naj si pridejo ogledat moj blog. V mislih sem imel predvsem tiste, ki ga še niso videli in tiste, s katerimi smo praktično izgubili stike. Ker se mi ni dalo maila pošiljati vsakemu posebej, sem pač označil vse, ki jih imam v adresarju in jim poslal skupen mail. Pri tem sem seveda pozabil označiti tisto funkcijo, kjer naslovi niso vidni. In kar je še bolj pomembno, pozabil sem, da imam v adresarju tudi nekaj ljudi, za katere sploh ne vem kdo so in so mi nekoč pač poslali kak mail ter se avtomatsko shranili v adresar.

In potem se je začelo. Huda pizdarija, ki je res ne razumem. Začel jo je neki Davorin Pavlica, ki je vsem naslovnikom poslal sporočilo, da na moj blog ne misli iti, saj ga ne zanima in naj ga neham spamati. Pridružil se mu je še blogerski kolega Had, sledil pa mu je še nekdo, ki sem ga zdaj žal pozabil.

Od kdaj je povabilo spam? Od kdaj se obnašamo tako zajebano in od kdaj imamo potrebo biti taki kretenski bedaki? Če ti kaj ne paše, pač vrži v koš in se ne obremenjuj. Ali pa naslovniku, ki ti je poslal mail prijazno pojasni, da te stvar ne zanima. Mater ej, kot da bi mu z maili težil vsak dan stokrat. Tega pa res ne razumem in resnično nimam pojma zakaj so eni taki kurčevi bedaki.

No in potem se je začelo še bolj, saj je moj kolega Gregor naredil reklamo za svoj blog in vsem naslovnikom poslal še svoj link do svoje strani. Pa kaj, znašel se je. Le zakaj si ne bi smel narediti reklame. In Davorin je spet ponorel in mu odgovoril na podoben način kot meni. Le da sta se mu sedaj pridružila še Sanja Grohar, Robert Roškar, Salome in še nekaj takšnih, ki so se v adresarju znašli povsem po naključju. Eni so jezno napadli, drugi pa so pač pojasnili naj jih izključijo iz naslovnikov, saj nočejo imeti ničesar s tem.

S čim, lepo vas prosim? Z dvema mailoma, ki sta priletela na njihov naslov? Zakaj tak halo za tako malo stvar? Pač zbrišeš in te boli kurac. Še posebej, ker na dan tako ali tako dobiš na stotine pravih spamov, ki jih res ne potrebuješ, saj večinoma prihajajo iz tujine.

Smo res prišli v dobo, ko je čisto vsak mail v naših glavah le spam?

DODATEK: Pravkar sem dobil mail od revije Celjan, ki se mi je zahvalila za vse brezplačne maile znanih oseb, ki sem jih imel v adresarju. To seveda pomeni, da jih bodo slej kot prej kontaktirali in o njih napisali članke ali z njimi naredili intervjuje. Evo, pa smo dognali, da je tudi spam lahko koristna stvar.

ŠE EN DODATEK: Od nekoga sem pravkar dobil mail, da naj ga zbrišemo, saj za našo igro nima časa. Kako igro, porka madona? Pa kaj se je vseen zmešalo. Smešno, za “igro” nima časa, da odgovori na mail pa si najde čas.