Gospo Aphrodite Jones izjemno cenim, saj o Michaelu Jacksonu vedno poroča iskreno, normalno in tako, da res vidiš, da ji ni vseeno, kaj se mu je zgodilo. Tale dokumentarec, ki sem ga ujel na Discovery ID, je super. Je točno takšen kot ga rabi pokojni kralj popa, ki še po smrti ne more oprati svojega imena in ljudi prepričati, da je bil res nedolžen. Ob tem si me vedno znova obrača želodec, saj ne dojamem, zakaj so ljudje še vedno tako zelo neumni in si ne vzamejo niti pet minutk, da bi o Michaelu Jacksonu razmišljali s svojo glavo.
Aphrodite Jones ni vseeno, zato se oglaša in razburja. Hvala bogu, vsaj eden, jebemti no. Isti je Tom Mesereau, Jacksonov odvetnik iz leta 2005, ki ga je njegova smrt močno pretresla, zato zelo rad sodeluje v takih oddajah in razlaga, kako zelo krivičen je bil tisti proces, kako zelo so se ljudje motli o Jacksonu, kako hudo nesramni so bili tudi mediji, ki so komaj čakali, da bo obsojen in da bo z njegovo kariero konec. Mesereau je super možakar, eden redkih, ki zna razmišljati s svojo glavo. Kot pokojni Frank DiLeo, ki mu Jonesova v svojem dokumentarcu prav tako nameni kar nekaj časa, da lahko pove tisto, kar mu leži na duši.
Aham, mediji so izjemno radi drkali na Michaela Jacksona. Še posebej takrat, ko ni bil kriv. Bolj ko ni bil kriv, bolj so se trudili dokazati, da je kriv. Jasno, saj so jim take zgodbe prinesle več denarja. Medijev ni zanimalo, ali je Jackson morda nedolžen, mediji so upali, da je kriv. Navijali so, da je kriv. Vse bi dali, da je kriv. In ko se je tudi uradno izkazalo, da je nedolžen, so seveda še naprej pisali, da je kriv in niso niti pomislili, da bi se mu opravičili. Ogabno, res.
In Martin Bashir, joj, kako zelo je zajebal Michaela Jacksona. Prav on je kriv, da se je leta 2005 sploh zgodil tisti zloglasni proces. Prav on je povzročil, da se je življenje Michaela Jacksona sesulo kot hišica iz kart. Prav on je kriv, da je Michael Jackson na koncu tudi umrl. Jackson mu je zaupal, ga spustil res blizu, Bashir pa ga je izdal in ga prikazal kot pošast in bedaka. Jackson je upal, da bo Bashirjev dokumentarec opral njegovo ime in ga prikazal v pravi luči, namesto tega pa je dobil nož v hrbet in si lajf zapletel še stokrat bolj. Kako lahko Bashir živi s tem na grbi, nimam pojma. Če bi ga srečal, bi ga vprašal. Pizda mu materna, resno.
Sranje se je kot veste začelo leta 1993, ko se je zgodila familija Chandler. Če se Jacksonu ne bi pokvaril avto, jih ne bi nikoli spoznal. Usoda je hotela drugače in usoda je Jacksonu že četa 1993 zadala fatalni udarec. Čeprav je razturaval s turnejami in novimi albumi, je bil njegov imidž zapacan do konca in naprej, razni barabini pa so komaj čakali na priložnost, da ga bodo zajebali. Da se je strinjal s plačilom, da ga familija Chandler pusti na miru, je bila seveda huda napaka. Dejanje, ki mu je za vedno uničilo lajf. Moral bi na sodišče in moral bi dokazat, da ni kriv. Saj je hotel, pa so mu svetovali naj raje plača, da bo imel mir in da se bo lahko posvetil pametnejšim rečem. Itak, biznismeni so ga prepričali, da je bolj važno, da jim prinaša denar kot da opere svoje dobro ime. Škoda, da je poslušal, škoda, da ni raje pičil po svoje in dokazal svojo nedolžnost.
Aphrodite Jones je kul gospa, ki ji, kot sem že zapisal, ni vseeno. Ki ne razume, zakaj se ni noben medij Jacksonu nikoli opravičil za vse laži, ki jih je napisal o njem. Ki ji ni jasno, zakaj so mediji še vedno drkali, da je kriv, namesto da bi končno zapisali, da je nedolžen in da so se zmotili. Tragična zgodba, res. Človeka kar stisne pri srcu. Četudi ni fan, se mora vprašati, zakaj smo to dovolili. Zakaj se nismo pravočasno ustavili in preprečili žalosten konec Michaela Jacksona, ki res ni bil kriv vsega tistega, kar so mu metali pod noge.
Zdaj ga ni več, breme je bilo na koncu pretežko tudi zanj. Proces iz leta 2005 ga je zlomil. Nikoli več ni bil isti. Nikoli več ni zmogel biti Peter Pan. Neverland je postal samo še utvara. Lažno svetišče, ki ga je sesula kruta realnost.
