IZTOK faking GARTNER

VIVA RIVA

Koprodukcija Konga, Belgije in Francije je nekakšen film noir z obvezno fatalko (Manie Malone), ki zmeša glavo glavnemu junaku, no ja, antijunaku Rivi (Pathsa Bay), lokalnemu frajerčku, karizmatičnemu gangsterju in preprodajalcu bencina, ki gre na živce nevarni mafiji, ki mu začne streči po življenju. Naspidiran, karizmatičen in erotično zabeljen filmček, ki pa kot celota ne ujame potrebne kvalitete, saj prevečkrat poseže po klišejih in se zadovolji s predvidljivimi scenarističnimi rešitvami.

Ocena: 6/10

TERRI

Če ste videli Napoleon Dynamite, potem vam Terri, še en film o čudaškem junaku, ne bo čisto nič posebnega. Pa še vleče se, pa premalo je zabaven, pa preveč klišejev ga kljuva od začetka do konca. Pač zgodba o bajsu (Jacob Wysocki), ki je drugačen. Ki v šolo hodi v pižami, živi s čudaškim stricem, se boji deklet in prijateljuje z ravnateljem (John C. Reilly). Torej nič, kar nismo na boljši in bolj izviren način videli že drugje.

Ocena: 5/10

A DANGEROUS METHOD

David Cronenberg, ki so mu na letošnjem Liffeu pripravili retrospektivo, je majstor filmske režije, je avtor mnogih nepozabnih mojstrovin, ki se je iz maestra gravža in mesenih grozljivk spremenil v enkratnega in elegantnega filmarja, od katerega se vedno pričakuje veliko. Tudi zato njegov zadnji film ne dosega potrebnega presežka, tiste značilne kvalitete in unikatnosti, ki bi ga morala dvigniti nad oblake in sesuti gledalca. Tole je pač prikaz patološkega razmerja, kjer se zapalita psihiater in pacientka, pa tudi film, ki ujame zanimanje zavoljo dejstva, da je ta psihiater znameniti Carl Jung (Michael Fassbender), ki mu pri reševanju primera pomaga še bolj znameniti Sigmund Freud (Viggo Mortensen). Jp, kolegi in kolegice, tole je film o srečanju Junga in Freuda, dveh legendarnih psihiatrov, Elvisa in Beatlov, z ozadjem v prej omenjenem razmerju z Jungovo pacientko Sabino Spielrein (Keira Knightley), ki jo vzburja sadomazo, ali še bolje, ki jo Jung ozdravi s sadomazom, če pavšaliziram. To razmerje je kliše, stokrat videna zadevščina, ki ne pritegne dovolj pozornosti gledalca. Za razliko od prizorov Junga in Freuda, ki pa vseeno delujejo nekoliko dolgočasno in premalo interesantno. Preveč navaden film, če povem na kratko. Resda eleganten in dodelan, a premalo atraktiven in prebrisan. Pa z zelo avšasto predstavo Kiere Knightley, ki nima pojma kako se igra čustveno moteno žensko. Sta pa zato Fassbender in še posebej Mortensen toliko bolj unikatna, a vseeno ne ravno za oskarja, če sem iskren. Se je pa, če prav pomislim, Cronenberg s podobnimi pizdarijami igral že v filmih Dead Ringers, Spider in M. Butterfly, kar pomeni, da tudi sam zase tokrat ni pokazal kaj dosti novega.

Ocena: 6/10

INCENDIES

Naj začnem z opisom, ki ga je o filmu povedal režiser Denis Villeneuve: “Okoli matere Nawal sem namenoma ustvaril politični vrtinec. Vojne, ki so pogubile to regijo, so včasih vključevale kar 17 različnih frakcij z zavezništvi in izdajami osupljive zapletenosti za nepoučene. Da bi ostal zvest tej realnosti, je moral politični položaj ostati kompleksen, ne da bi se spodkopalo zasnovo filma. Gledalci morajo razumeti bistvo tistega, kar se da razumeti, ob tem pa sprejeti dejstvo, da je položaj postal preveč kompleksen za črno-beli prikaz.” Okej, toda prav to politično ozadje in vojna vihra, ta kompleksna in večplastna zgodba, po mojem mnenju nekoliko uniči izpovedno moč te šokatne pripovedi, nekoliko razvleče in zdolgočasi tempo, ki ga načnejo tudi klišeji tisočerih podobnih štorij in usod glavnih junakov. Vem, da brez tega tak film ne bi bil mogoč, toda vseeno menim, da bi bila lahko zgodba nekoliko krajša in s tem še bolj učinkovita ter ubijalsko parajoča. Ali če povem drugače, politično ozadje in vojna vihra nista nič posebnega, prava vrednost filma je v družinski drami in skrivnostni usodi, ki jo po smrti matere spoznavata brat in sestra. Zajeban film, tak da se dotakne gledalca, ki šok glavnih protagonistov utrpi tudi sam, sicer pa kanadsko francoska koprodukcija, ki so jo na Liffeu vrteli pod naslovom Ženska, ki poje.

Ocena: 6/10

MELANCHOLIA

Jp, Lars von Trier, ki me je nazadnje pustil hladnega s filmom Antichrist, je posnel film katastrofe, kjer se Zemlji nevarno približuje planet Melancholia, ki bo treščil vanjo. To je jebeni Armageddon, ki ga je namesto Michaela Bayja pač režiral Lars von Trier, če se malo pošalim. In pozor, da je z Zemljo konec von Trier pokaže že v uvodnem prizoru, uvodni vizualni bravuri, ki je tako zelo poetična, tako zelo veličastna in tako zelo nadzemeljska, da gledalec komaj lovi sapo in da zadaj v tem konceptu ostane tudi Malickov Tree of Life. Toda brez skrbi, von Trier ne pretirava, saj gledalca nato vrže v izjemno realistično in dogma style družinsko dramo, ki oriše hude čustvene in duševne težave glavne junakinje Kirsten Dunst, ki se znajde na poroki. Na svoji, da ne bo pomote. In to z mladeničem Alexandrom Skarsgardom, kjer jo spremljajo tudi sestra Charlotte Gainsbourg, njen mož Kiefer Sutherland, oče John Hurt, mama Charlotte Rampling in šef Stellan Skarsgard. Toda Dunstova ni srečna, Dunstova je melanholična, depresivna, potlačena in očitno tik pred živčnim zlomom, ki ga krona še hiter seks z nekim mulcem, ko pobegne iz poročne postelje in zavrne ljubljenje z novopečenim možem, ki jo seveda ljubi do konca in naprej. To je tipični von Trier, mojster surovega realizma in globokih karakterjev, ki se dotaknejo tudi gledalca. Potem sledi drugo poglavje, ki se posveti Charlotte Gainsbourg, junakinji Antichrista, ki se boji, da bo Melancholia treščila v Zemljo, pa četudi ji mož Kiefer Sutherland zagotavlja, da se to ne bo zgodilo. Drži, druga polovica filma je dejansko res film katastrofe oz. situacija, ko ljudje čakajo na konec sveta in upajo, da ga vendarle ne bo. Toda narajena na prav poseben von Trierjev način, kjer se Gainsbourgova ukvarja še s svojo sestro Kirsten Dunst, ki je tako zelo daleč, da si ne upa niti v taksi in pod tuš. Zjebana je, očitno od pričakovanja konca sveta, od tega, da je Zemljo napadla melanholija. Prekleto dober, prepričljiv in učinkovit film. Še boljši kot Tree of Life, če sem iskren. Ravno prav depresiven, da strese, pa vendar ne preveč tečen, da bi dolgočasil.

Ocena: 8/10

Dovolite mi, da letošnji LIFFe pričnem s tremi filmi, ki sem jih že recenziral.

Tule so:

THE GUARD

MIDNIGHT IN PARIS

ROAD TO NOWHERE

AJAMI

Tole je parafraza črnskega geta, ki se pač dogaja v Tel Avivu, kjer mladina počne popolnoma iste reči kot v kakem South Centralu. Kriminal, droge, drive byji in tragične usode pobov, ki jim niso pognale niti prve kocine. Pa tudi poklon Botru, kjer mafijski šefi s svojimi otroki ravnajo nadvse spoštljivo in ljubeče. Mukotrpna in zelo ostra ulična drama, kjer gledalec spremlja zgodbe različnih likov, ki jim je usoda obrnila hrbet. In dobro narejena sestavljanka, kjer šele na koncu ugotovimo, kaj se je zares zgodilo v usodnem streljanju, ki ga izraelska režiserja Scandar Copti in Yaron Shani skozi cel film obračata iz različnih zornih kotov. Prepričljiv film, ki ima kljub resni tematiki čas za nekaj humornih vložkov. In Singletonov Boyz n the Hood, ki se pač dogaja na drugem koncu sveta.

Ocena: vredno ogleda

SERBIS

Da bo Brillante Mendzoa, mojster filmske realnosti, ki so mu na letošnjem LIFFeu pripravili udarno retrospektivo, slej kot prej posnel film z eksplicitnimi prizori seksa, je bilo pričakovano in logično. Če je ujel realnost klanja ženske in življenja sirot, ni čudno, da je hotel ujeti tudi realnost seksa, seveda z roba družbe, kjer se v lokalnem kinu zbirajo marginalci, se pravi kurbe, mamilaši in geji. Skupaj z družino, ki vrti filme in se sooča s svojimi težavami. Malce dolgočasen film, kjer se zgodi premalo, da bi gledalec pokazal kakšno večje zanimanje. Z izjemo konca, kjer v dvorano prikoraka čisto prava koza, ki se je ne bi branil niti Emir  Kusturica. In z odlično zaključno sceno, kjer nam Mendoza pojasni, da je tudi naše življenje navaden film, ki ga vrtijo na starem projektorju. Socialno marginalna inačica italijanske  mojstrovine Nuovo Cinema Paradiso, kjer nihče ni izrezal filmskih poljubov in kjer romantiko zamenja direktna in bizarna realnost.

Ocena: nič posebnega

CARANCHO

Ricardo Darin, zvezda filma El Secreto De Sus Ojos, ki so ga prav tako vrteli na letošnjem LIFFeu, je Sosa, odvetnik, ki se gre umazane igre s pokvarjenimi zavarovalniškimi agenti in okoli prinaša tudi stranke, ki mislijo, da z njim okoli prinašajo zavarovalnico. Baraba pač, a vendar baraba z vestjo, no ja, z ugovorom vesti, ki ga vleče iz tega sranja. Še posebej, ko se zaljubi v mlado zdravnico Lujan (Martina Gusman), ki gara od jutra do večera in se mu sprva noče predati, saj ji gre na živce njegov umazan posel. Hudičevo dober, zanimiv, prepričljiv, super odigran, brez napake zrežiran in z vrhunskim tempom ter zapleti podložen kriminalno dramski triler, ki me je zadnjih deset minut dobesedno metal po sedežih in mi dan pokvaril s pretresljivim koncem, katerega zlepa ne bom pozabil. Brez dvoma eden boljših filmov letošnjega festivala.

Ocena: presežek

ALAMAR

Prečudovita lokacijska zgodbica o očetu in sinu, ki jo z dedkom mahneta na morsko odisejo, lovita ribe in rake, se ustavita na obali, kjer srečata prijaznega ptiča, in preživita nekaj nepozabnih trenutkov, ki se dotaknejo tudi gledalca. Pozabite na številne hollywoodske filmčke o moških, ki čas zabijajo z otroki, tale mehiško španska produkcija je nekaj povsem drugega. Nekaj tako zelo naravnega in očarljivega, da boste požirali tudi z dušo. Lep film, s prekrasno in slikovito fotografijo, ki v oko kamere ujame enkratne posnetke podvodnega sveta in narave, ki se jih ne bi branil niti najboljši dokumentarec na Animal Planetu. Igralci so čisti naturščeki, kar je še dodaten plus za avtentiko, režiser Pedro Gonzalez-Rubio pa prizore polaga kot najbolj skladne ploščice. Nepozabna filmska izkušnja in prvinska študija odnosa med očetom in sinom, ki bi se jo lahko učili tudi na faksu.

Ocena: presežek

NORTEADO

Zgodba o možakarju, ki hoče iz Mehike pobegniti v ZDA in se za nekaj časa nastani v Tijuani, kjer spoznava različne posameznike, ki se mu tako ali drugače vsedejo v srce, je tako zelo realistična, da postane tečna.  Tudi zavoljo predolgih kadrov, kjer se ne dogaja ničesar. Okej, ne rečem, da bi šlo za slikanje narave ali kako drugo lepo zunanjo scenografijo na lokaciji, toda tu gre za neskončne  prazne posnetke, ki delujejo dolgočasno, sivo, sterilno, mrtvo, hladno, razvlečeno, nezanimivo in prepočasno. Kot eden izmed številnih Discovery Channel dokujev, kjer je tokrat pač nekaj sekvenc tudi zaigranih. Realnost me v filmih sicer ne moti, toda od filma vendarle pričakujem tudi filmsko izkušnjo ne pa le skupek prizorov, kjer bi lahko zgodbo povedali z enim stavkom.

Ocena: izguba časa

LIFFe 2010:

Kynodontas
Ondine
Lebanon
Stones in Exile
No One Knows About Persian Cats
Life During Wartime
Lourdes
Winter’s Bone
The Good Heart
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Jerichow
Los Viajes del Viento
Buried

BURIED

Ne bom rekel, da španski režiser Rodrigo Cortes ni posnel dovolj klavstrofobičnega in napetega filma, toda vseeno moram zapisati, da sem med ogledom našel kar nekaj felerjev. Resda ne usodnih, a takšnih, da mi tale hvaljen filmček ni pustil kakšnega trajnejšega vtisa. Ryan Reynolds me ni povsem prepričal, pa četudi moram priznati, da se je zelo trudil. Vloga, kjer igralec cel film drži na plečih, je zanj prezahtevna. Reynolds ni slab glumac, toda film, ki uro in pol računa le na njegove igralske sposobnosti, si upa preveč. Ura in pol je bila tokrat preveč tudi za samo situacijo, kjer kamera ves čas kaže le moškega, ki se skuša rešiti iz zaboja pod zemljo, kamor so ga zakopali iraški kriminalci. Sekvenca s kačo resda pomaga, neskončni in večkrat nelogični pogovori po mobitelu, pa čez čas postanejo nekoliko dolgočasni. Malce trapasta se mi je zdela tudi osnovna ideja kriminalca, ki je imel v glavi, da bo navadni šofer tovornjaka v nekaj urah nabral pet milijonov dolarjev odkupnine. Kakor tudi pojasnilo enega izmed reševalcev, da se Iračanom take ugrabitve splačajo za dober biznis, pa čeprav je znano, da ameriška vlada nikoli ne plača niti centa. So mar ugrabljali bogate Američane, ki so se v Iraku znašli kot turisti? Ima vsak navaden Američan doma familijo, ki lahko v nekaj urah nakraspa pet milijonov dolarjev? Tole mi res ni šlo v kontekst, take reči so mi dejansko pokvarile atmosfero. In prav to, da sem med situacijo, kjer se nek moški bori za življenje, razmišljal o takih bedarijah, je dokaz, da tale film ne uspe zares prepričati gledalca. Da mu manjka nekaj več kvalitete, ali če hočete, boljša dramaturgija, pa četudi gre le za enega samega igralca v enem samem prostoru. Je pa konec zato toliko boljši in toliko bolj udaren, da sem vendarle šenkal napake in da lahko rečem, da vse skupaj ni tako zelo slabo. Jebat ga, junakove stiske nisem občutil, pa četudi sem se ves čas trudil, da bi jo. Ni me pretreslo, nisem začutil utesnjenosti. Nisem padel noter, če povem po domače. To pa je za take vrste film seveda slabo. Moje mnenje pač.

Ocena: nič posebnega

LIFFe 2010:

Kynodontas
Ondine
Lebanon
Stones in Exile
No One Knows About Persian Cats
Life During Wartime
Lourdes
Winter’s Bone
The Good Heart
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Jerichow
Los Viajes del Viento

KINATAY

Da je filipinski režiser Brillante Mendoza mojster filmske realnosti, sem povedal že pri filmu Foster Child. In prav ta realnost, prav ta dokumentarni big brother stil, odlikuje tudi tole zloglasno grozljivko, ki so ji pri nas prevedli v Klavnico, po svetu pa prodajali kot The Execution of P. Drži, Mendozin film izgleda kot dokumentarec o snemanju vseh tistih brutalnih grozljivk, kjer psihopati mesarijo ženske, ali še bolje, kot special edition disk, kjer vidimo kako so snemali neko meseno grozljivko, čistokrvni slasher, kjer vedno pomislimo tudi na snuf. In Kinatay je res kot snuf, predvsem zavoljo surove kamere, kjer vse izgleda naravno in brez uporabe posebnih efektov ter maske. Četudi kamera ne pride povsem blizu, kadri pa so večinoma posneti temno, gledalec še kako začuti trpljenje ženske, sicer prostitutke, ki jo ugrabi skupina pokvarjenih policistov. Prasci so pač na posebni misiji Teksaškega pokola z motorko, kjer namesto motorke uporabijo nože in nesrečno ujetnico razkosajo na prafaktorje. Ker nimajo nekega tehtnega razloga, gledalec zaključi, da gre očitno za uživancijo, za kvazi čiščenje kriminala, kjer si ubožica  ne bi zaslužila take smrti. Kjer jo zverinsko razjebejo kljub temu, da ves čas moleduje, da naj jo pustijo živeti, ker ima doma otroka. Da lahko z njo počnejo kar želijo, le da naj jo pustijo pri življenju. Toda prascev njene prošnje na zanimajo, oni so na misiji, na perverzni uživanciji, kjer jo najprej prebutajo, nato verbalno ponižujejo, posilijo in kot sem že povedal, na koncu tudi razrežejo. Ženska je zanje le kos mesa, le vaja za mesarski nož. In pozor, med njimi je tudi njen prijatelj, ki bi jo lahko rešil. Ki ga ubožica milo prosi, naj jo reši, saj se vendarle poznata. Toda zadaj je očitno neka poslovna zamera, kot kaže predčasen dvig majhnega denarja, če sem prav razumel, kar pomeni, da jo prav ta prijatelj prebuta z največjim užitkom. In zraven je tudi policijski novinec, ki nima pojma kaj ga čaka in za katerega je tole dejansko nadomestek poročnega potovanja. Ko vidi, kaj se dogaja, se mu obrne želodec, toda ker je v igri, sodeluje do konca in v naročje faše tudi enega izmed odrezanih delov prostitutke. Zelo direkten film, ne ravno mojstrovina, saj smo podobnih zadevščin zadnje čase vendarle videli preveč, toda vseeno oster napad na gledalca, ki lovi sapo in upa, da bo masakra kmalu konec. Žanrsko moteč je tudi malce predolg uvod, kjer spremljano premalo zanimive kadre poroke, pač zgodbo, ki ji ne bi smel slediti tako krut preobrat. Kot da bi nam hotel Mendoza reči, da je klanje prostitutk povsem vsakdanje opravilo, kot poroka, kot normalen cikel življenja v urbani džungli. Tudi zato je njegov način snemanja filmov tako zelo avtentičen, realističen in skorajda dokumentaren. Tudi zato je vsaka filmska sekunda tudi gledalčeva.

Ocena: vredno ogleda

LOS VIAJES DEL VIENTO

Morda nekoliko predolg in s preveč razvlečenimi vizualno nebesednimi kadri našopan film, ki pa s svojo izvirno zgodbo, prekrasno avtentično scenografijo, nepozabnimi prizori in obema glavnima igralcema, gledalca očara in navduši do onemoglosti. Kolumbijski režiser Ciro Guerra razgrne zgodbo o možakarju, ki hoče svojo staro harmoniko po dolgih letih vrniti svojemu učitelju, ki živi daleč stran od njegovega mesta. Pot je zelo podobna filmu The Straight Story Davida Lyncha, le da glavni junak potuje na oslu. In filmu Crossroads Walterja Hilla, le da je namesto kitare zakleta harmonika. In pozor, tu je čisto pravi freestyle, kjer se tekmovalci pomerijo v igranju harmonike, ki jo spremlja še besedilo. Povsem v stilu raperjev, z dodatkom v nadnaravni moči harmonike, ki naj bi jo nadzoroval hudič, kar pomeni, da dejansko igra sama in v rokah tistega, ki pač raztegne meh. Prizori harmonikarskega dvoboja so čista klasika, nekaj najbolj svežega in zabavnega, kar sem videl zadnja leta. In tu je deček, ki spremlja glavnega junaka. Ki se skupaj z njim poda na dolgo in naporno popotovanje, kjer srečujeta razne posebneže, recimo skupino bobnarskih domorodcev, ki si ego filajo s kuščarjevo krvjo. Avtohton film, zelo očarljiv, glasbeno poseben, zanimiv, edinstven in tak, da vam zlepa ne bo ušel  iz spomina.

Ocena: presežek

JERICHOW

Tale nemški kao noir je le povprečna reciklaža kultnega filma Poštar zvoni samo dvakrat, ki pa vendarle preseže pretenciozen in kljub eksplicitnemu seksu hudičevo prazen rimejk iz osemdesetih, kjer sta bila kot veste glavna Jessica Lange in Jack Nicholson. Tole je torej bolj črnobeli in v štiridesetih posneti original z Johnom Garfieldom in Lano Turner, ki mu manjka malce več atraktivnosti in živahnosti. Ki je prehladen in preveč sterilen, da bi zares prepričal  gledalca. In tu sta Benno Furmann in Nina Hoss, ljubimca, ki se želita znebiti njenega moža Alija (Hilmi Sozer). Znana zgodba torej, rimejk Poštarja, ali še bolje, socialni noir.

Ocena: nič posebnega

LES AMOURS IMAGINAIRES

Tako zelo dolgočasnega in s kvazi poetičnimi mašili napolnjenega ljubezenskega trikotnika nisem videl že sto let. Tu ni kemije, tu ni zgodbe, tu ni igralskih kreacij, tu so le neskončni in s patetično glasbo podloženi prizori, kjer namesto besed govorijo pogledi, ali še bolje, poziranje treh junakov, ki se ne morejo odločiti, ali bodo Y tu mamá también, ali skrajno nezanimiv, seksualno mrtev, prozoren in razvlečen menage a trois, ki bi se na bolj atraktiven način lahko zgodil že v vašem bloku. Drži, Les Amours Imaginaires, po angleško, Heartbeats, sicer zgodba o ženski, ki se, povedano nekoliko šaljivo, dobiva z dvema moškima, ki se rada dobivata tudi med sabo, je pretenciozna art pizdarija, ki očitno nima pojma, da gre le v štric s tematsko podobno bedarijo Dare iz leta 2009.

Ocena: izguba časa

THE UNLOVED

Režijski debi igralke Samanthe Morton, znane po filmih In America, Morvern Callar, The Messenger, Control, Sweet and Lowdown in recimo Minority Report, nikakor ni slab izdelek, ni pa nek presežek, saj smo dramic na isto tematiko videli že nešteto. Mortonova razgrne zgodbo punčke Lucy (Molly Windsor), ki pristane v domu za mladino, saj preveč vzkipljivi oče Robert Carlyle in čudaška mati Susan Lynch ne znata skrbeti zanjo. Toda pozor, sirotišnica je isti drek. “Sirotišnica” je kot problematična družina, kjer mala Lucy prav tako ne najde sreče, pa četudi ji skuša oporo nuditi čustveno labilna in starejša cimra, ki jo vsako noč  nadleguje eden izmed vzgojiteljev. Vizualno ambiciozna, na trenutke pa žal pretenciozna kritika britanske sociale, ki skuša manjko boljše dramaturgije zaman nadomestiti z otožno poetičnimi kadri in ki precej prepričljivosti izgubi v premalo dodelanih prizorih, ki kljub kao globoki glasbeni spremljavi in sekvencah brez dialogov delujejo kot mašila. Vsekakor premalo direktna in premalo udarna socialna drama, ki se ji pozna začetniška, a vendar nadarjena roka debitanstkega režiserja.

Ocena: nič posebnega

FOSTER CHILD

Da gledalec zazna izjemno nadarjenost filipinskega režiserja Brillanteja Mendoze, je dovolj le ogled filma Foster Child, ki je v Cannesu povsem upravičeno požel stoječe ovacije. Mendoza nam na sila prepričljiv, spontan, realističen in skorajda dokumentaren način predstavi zgodbo ženske, ki skrbi za sirote. Za otroke brez staršev, ki čakajo na posvojitev bogatih ameriških družin. Da ji vsak otrok zleze pod kožo in da se ji zlomi srce, ko ga mora oddati novi družini, ni treba posebej poudarjati. Da se še posebej naveže na majhnega in za astmo bolehnega dečka, ki zelo rad lula takrat, ko je najman treba, pa je bistvo tele tenkočutne zgodbice iz socialnega roba, ki gledalca osvoji s svojo preprostostjo in  izjemno spontanimi ter naravnimi prizori, kjer velja še posebej izpostaviti sekvenco kopanja dečka. Prav ta prizor je nekaj tako zelo lepega, naravnega in očarljivega, da jemlje sapo. In to brez odvečne glasbene spremljave ter hollywoodskih snemalnih kotov ter scenografije. Čista prvinskost ženske, ki umiva svojega otroka. Krasen film, ki s svojo iskrenostjo in toplino, vmeščeno v urbano okolje revnih Filipinov, ponudi nepozabno izkušnjo.

Ocena: presežek

WINTER’S BONE

Leta 2008 smo imeli Frozen River, letos pa manjko sivih, depresivnih in hladnih filmov zapolnjuje Winter’s Bone, veliki zmagovalec festivala Sundance, ki gledalca vase posrka s svojo naporno atmosfero in igralsko kreacijo mlade Jennifer Lawrence, ki upodablja Ree Dolly, najstnico, ki se ji že pri sedemnajstih na obrazu poznajo rane zrele ženske. Nekoliko sterilen in na trenutke razvlečen, a vseeno dovolj prepričljiv, kvaliteten in zanimiv film. Zgodba o punci, ki išče svojega delinkventnega očeta, ki je izginil brez sledu. In pozor, išče ga na robu družbe, med lokalnimi kriminalci in marginalci, ki jim ne paše, če kdo trka na njihova vrata in vznemirja njihov mir. Vse dokler ne naleti na zadržanega Johna Hawkesa, še enega modela iz socialnega dna, ki ji priskoči na pomoč in ponudi pogrešano očetovsko figuro. Mukotrpen film, ki nima časa za nasmeške in humorne oddihe. In štorija, ki pritisne na dušo gledalca, kateri začuti vse stiske glavne junakinje. Plus prizor žaganja rok, ki bo z mano ostal še nekaj tednov.

Ocena: vredno ogleda

THE GOOD HEART

Jeff Bridges je bil Crazy Heart, vsaj tako dobri Brian Cox pa je “the good heart”, ostareli, tečni, nedojebani, glasni, nergavi, cinični in vseeno simpatični lastnik beznice, ki pod streho vzame samomorilskega brezdomca Paula Dano. Četudi se film kaže kot drama, ali še bolje, kot zgodba o nenavadnem prijateljstvu, dogajanje ves čas sproščajo izjemno zabavni humorni vložki, ki se pričnejo že v uvodnem prizoru, ko Coxa zadane infarkt. Že peti po vrsti, da se razumemo. In to med poslušanjem kasete za sproščanje, ki jo seveda jezno strga in prekine samoterapijo. Da se Cox v bolnici znajde v isti sobi kot mladi Paul Dano, je seveda jasno. Da ga vzame k sebi v gostilno, pa je super nadaljevanje tele očarljive, preprosto in izvrstno izpeljane štorije, ki gledalca zagrabi in navduši že na začetku. Iskriv filmček, poln dobrih sekvenc in še boljših dialogov, ki jih zlepa ne boste pozabili. In z igralsko bravuro, vredno oskarja. Dejansko tudi zakulisje posla natakarja in vodenja gostilne, neke vrste poklon filmu Smoke Waynea Wanga, kjer številni gostje prav tako čvekajo o vsem mogočem, z dodatkom v psu in goski, ki ukradeta nekaj odličnih kadrov. In potem pride ženska (Isild Le Besco), ki situacijo obrne na glavo. Stari namreč žensk ne mara, saj je prepričan, da so slabe za moškega in da pod lepo zunanjostjo skrivajo drek. V svojem baru mu ženski wc sploh ne dela, v njegov bar ženske nimajo vstopa. Njegov bar je svetišče za moške, kjer bi ženska pokvarila vzdušje. Prav zato ga močno razjezi dejstvo, da Paul Dano misli drugače in da se s prišlico celo poroči ter tvega njuno prijateljstvo. Isild Le Besco je za Dano ženska, za Briana Coxa pa kurba. Vrhunsko narejena in izpeljana situacija, kjer gledalec poka od navdušenja nad energičnostjo in prepričljivostjo dialogov in prizorov, kjer benti Cox. Pa tudi zavoljo prizorov, kjer raztura nič manj izvrstni in vase zaprti Dano. The Good Heart je film, ki gledalca osvoji z izjemno izrazito in živopisno karakterizacijo likov, kjer svojih pet minutk dobijo tudi vsi gostje, še posebej v prizoru, kjer Coxu pripravijo presenečenje za rojstni dan. Plus zadnji zasuk, ki ga ne bom pozabil nikoli v življenju.

Ocena: presežek

LIFFe 2010:

Kynodontas
Ondine
Lebanon
Stones in Exile
No One Knows About Persian Cats
Life During Wartime
Lourdes
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Los Viajes del Viento
Jerichow
Buried
Ajami
Serbis
Alamar
Carancho
Norteado
El  Secreto de sus Ojos

LIFE DURING WARTIME

Todd Solondz je leta 1998 posnel Happiness, fenomenalno in zelo provokativno črno komedijo, kjer smo se smejali rečem, ki se jim ne bi smeli. Happiness je bil film, kjer nam je bilo nerodno, da se smejimo, saj se je med drugim dotaknil tudi kontroverzne pedofilije. Pač super provokacija, ki jo je kronala tudi dobra igralska ekipa. Life During Wartime, nekakšno nadaljevanja, no ja, reciklaža Happinessa, je žal daleč od pričakovanega. Je le film, ki mu manjka vse tisto, kar je imel Happiness. In film, ki dejansko slabo obrača provokacije Happinessa. Tudi tokrat imamo otroka, ki ga zanimajo odrasla vprašanja, le da ga Solondz ne podloži z dovolj svežimi in udarnimi dialogi, marveč se zadovolji s povprečnim črnim humorjem. Če dejansko šepajo že prizori z otrokom in njegovo mamo (Allison Janney), ki so vendarle najboljši del filma, o vsem ostalem niti ni vredno izgubljati besed. Ne bom rekel, da gre za slab film, rekel pa bom, da gre za film, ki ne upraviči svojega predhodnika in svežine, ki jo je Solondz navsezadnje pokazal tudi v filmu Storytelling iz leta 2001. Okej, prizor, kjer se zavaljeni in skoraj 70 letni Michael Lerner in omenjena ter več kot 50 letna Allison Janney spravita k seksu, resda ni nekaj vsakdanjega, toda vseeno ni nič novega in takšnega, da bi lahko gledalec spregledal napake ter preveč površno nizanje ostalih zgodbic ter likov, kjer nekaj časa vzameta tudi dečkov oče Cieran Hinds, ki se po aretaciji zaradi pedofilije vrne iz zapora, in mamina čudaška sestra Shirley Henderson, ki se ji prikazujejo mrtvi nekdanji ljubimci.

Ocena: nič posebnega

LOURDES

Tole je še en film o čudežu, zgodba o invalidnem dekletu (premalo prepričljiva Sylvie Testud), ki se udeželi romanja v Lurd in upa na čudež, ki se ji tudi dejansko zgodi. Film o tem, da se invalid, če ne bi bil več invalid, ne bi dobro znašel v okolici. In o tem, da prav taka romanja kot je Lurd, hendikepiranim posameznikom dajejo upanje za odrešitev, ki pa se žal zgodi le v filmih. Dolgočasna, kljub tematiki prazna in nezanimiva, preveč hladna, sterilna, stereotipna in razvlečena verska drama, kjer gledalec ostane pred vrati in se ga prikazani čudež ne dotakne na pravi način.

Ocena: izguba časa

LIFFe 2010:

Kynodontas
Ondine
Lebanon
Stones in Exile
No One Knows About Persian Cats
The Good Heart
Winter’s Bone
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Los Viajes del Viento
Jerichow
Buried
Ajami
Serbis
Alamar
Carancho
Norteado
El  Secreto de sus Ojos

LEBANON

Super film, vsaj toliko kot The Hurt Locker, dejansko pa Das Boot v tanku, kjer skupina vojakov ostane ujeta na bojni črti, v prvi libanonski vojni na začetku osemdesetih. Všeč mi je, da se režiser Samuel Maoz izogne politiki in raje udari prvinski vojni film, ki ga gledalec požira od začetka do konca. Prizori v tanku, kjer zunanji svet vidimo skozi “teleskop”, so fenomenalni in tako zelo iskreni, da dobimo občutek dokumentarca. Dogajanje na “fronti”, kjer gledalca še posebej presune sekvenca matere, ki išče svojega otroka, pa prav tako vrhunsko ujame realnost krute vojne vihre. Udaren, spontan in perfektno zrežiran filmček, povsem zaslužen zlati lev v Benetkah, in dober poklon filmu The Beast of War, ki ga je leta 1988 posnel Kevin Reynolds.

Ocena: presežek

STONES IN EXILE

Jp, tole je spomin na album Exile on the Main Street, na rokersko mojstrovino, ki jo je skupina The Rolling Stones leta 1972 posnela v Franciji. Drži, legendarni Stonesi so bili na začetku sedemdesetih izbeglice, album pa ob izidu sploh ni izpolnil pričakovanj in dvignil kakega večjega prahu. Vse to se je zgodilo šele kasneje, ko je prav Exit on the Main Street postal eden najbolj hvaljenih in prelomnih rock izdelkov v glasbeni zgodovini. Vsekakor zelo soliden, zanimiv, insajderski in gledljiv dokumentarec, kjer v prvi vrsti stojijo vsi glavni osumljenci, tudi Mick Jagger, Keith Richards, Charlie Watts, Bill Wyman, Ronnie Wood in Mick Taylor, ki čvekajo svoje spomine, katere režiser Stephen Kijak seveda podloži še z arhivskimi posnetki. Zanimiv je tudi Martin Scorsese, sicer avtor ne ravno dovolj prepričljivega glasbenega dokuja Shine a Light, svoje mnenje pa med drugim dodata še Sheryl Crow in Will I Am, ki pove, da si kul, če imaš doma vinilko albuma  Exile on the Main Street.

Ocena: vredno ogleda

NO ONE KNOWS ABOUT PERSIAN CATS

No One Knows About Persian Cats, v iranskem originalu, Kasi az gorbehaye irani khabar nadareh, po naše pa Perzijske rokerske mačke, je tako zelo živopisan in s folklornimi liki nafilan filmček, da bi mu lahko zavidal tudi Emir Kusturica. Le pogleje si prizore otrok v šoli, kjer jim kantavtor igra na kitaro, pa prizore nastopa v štali, pa tudi prizore mladeniča, ki nekemu starcu razlaga o ameriških igralcih. Spontan in iskren filmček, glasbeno politična komedija o paru, ki se sprehaja po teheranski underground glasbeni sceni, išče člane za svojo skupino in način kako bi pobegnil iz Irana in v Londonu priredil svoj koncert. Jp, tole je predstavitev alternativne glasbene scene Teherana, kjer se kljub strahovladju dogaja marsikaj, in filmček, ki mine kot bi trenil, saj gledalca prepriča s tempom, atmosfero in s petro paleto nastopajočih skupin ter likov, ki bodo v spominu ostali še precej časa.

Ocena: vredno ogleda

LIFFe 2010:

Kynodontas
Ondine
Life During Wartime
Lourdes
The Good Heart
Winter’s Bone
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Los Viajes del Viento
Jerichow
Buried
Ajami
Serbis
Alamar
Carancho
Norteado
El  Secreto de sus Ojos

Letošnji LIFFe začenjam z dvema filmoma, ki sem ju že videl in tako le pripenjam linke do preteklih objav.

Prvi je grški odfuk z naslovom Podočnik, v originalu, KYNODONTAS, drugi pa premalo prepričljiva ribiška romanca ONDINE proslavljenega irskega režiserja Neila Jordana.

LIFFe 2010:

Lebanon
Stones in Exile
No One Knows About Persian Cats
Life During Wartime
Lourdes
The Good Heart
Winter’s Bone
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Los Viajes del Viento
Jerichow
Buried
Ajami
Serbis
Alamar
Carancho
Norteado
El  Secreto de sus Ojos

zda 2009, dokumentarec, režija: John Maringouin, igrajo: Martin Strel, Borut Strel, Matthew Mohlke

This fucking swimmer is Martin Strel from Slovenia.

Pa začnimo z biserčki tegale zelo zanimivega, strašno zabavnega, religioznega, ekološko osveščenega in izjemno gledljivega dokumentarca, zavoljo katerega bom do konca življenja ponosen na Martina Strela, na Slovenca, iz katerega se delajo norca samo Slovenci, kar je tipično samo za Slovence, ki ne marajo uspešnih Slovencev.

Biserčki gredo takole:

• Borut Strel, sin Martina Strela, sicer ko-producent filma, očetov menedžer, promotor in idejni vodja njegovih plavalnih rekordov, pove, da Martin večkrat vozi pijan, a da se ne sekira kaj dosti, saj naša policija ve, da je zvezda in mu zaradi tega vedno pogledajo skozi prste.
• Borut in Martin, sicer velika fana horseburgerja, nam povesta, da je to najbolj priljubljena hrana v Sloveniji.
• Borut pove, da se oče preživlja kot glasbeni učitelj flamenka in da je bil nekoč profesionalni hazarder.
• Kot otroka ga je pretepal oče, zato je zdaj tako zelo vzdržljiv v vodi.
• Martin po televiziji gleda dokumentarec o Amazonki in na kitaro igra tisto nepozabno melodijo iz filma Deliverance.
• Pred potjo v Los Angeles, kjer si reklamo dela tudi na ulici, sedi v Lipici in gleda konje.
• Sin Borut pove, da je njegov oče edini Slovenec, ki ima gratis karto za vodni park Atlantis, kjer trenira skoraj vsak dan. Ter doda, da ima tudi free pass za Postojnsko jamo, kamor se gre poistovetit s podzemnimi živalmi.
• Pištole se uporabijo za uboj živali in za tiste, ki bi med misijo slučajno težili.
• Navigator Matthew Mohlke se boji, da bo Martin jezen nanj, saj je pozabil vzeti mačeto.
• Martin nikoli ne urinira v reko, marveč v svojo plavalno obleko, ki smrdi tudi po dreku, kot pravi njegov sin. In doda: “Verjetno zato, ker vanjo tudi serje.”

In se nadaljujejo takole:

• Martin pleše z indijanskim plemenom v Peruju, ki ga časti kot boga.
• Neko drugo pleme ga označi za “Pištakosa”, za vodno pošast, ki žre človeške obraze.
• Les amazonskega gozda naj bi se v največji meri uporabljal za električne kitare.
• Ko je Martin najbolj dehidriran in bogi, namesto vode še vedno pije viski, pivo in vino.
• Navigator Matthew ga označi za odrešenika človeštva, za Jezusa Kristusa, za poslednjega akcijskega junaka, ki plava med rajem in peklom.

In takole:

• Sin Borut očeta označi za mešanico Človeka slona in Frankensteinea.
• Ko se Martinu zmeša, okoli skače popolnoma gol, v vodi pa plava z rožo v rokah.
• Po končani misiji ga zdravi tudi nek brazilski bend.
• Ker medicinska sestra ne ve Martinovega imena, ga v register vpiše kot Fish Mana.
• Navigator Matthew pove, da je Martin sicer debel in da rad pije, toda da je vseeno pravi junak.
• Na listu, ki bi ga moral Martin prebrati po končani misiji, med drugim piše tudi to, da ni Lance Armstrong, saj je predebel. In to, da mora počivati, saj je pravkar preplaval Amazonko.

Recite mu Borat, recite mu tjulenj, recite mu bedak, recite mu karkoli, toda Strel je legenda. Možakar, ki je preplaval Mississippi, Yangtze in Amazonko. Četudi bi ga nosil tok, ko trdijo nekateri, je zame heroj, ki ga ni mogoče preseči in ki bi si zaslužil več spoštovanja med Slovenci. Med kvazi intelektualci, ki se iz njega delajo norca. Samo zato, ker je posebnež in ker ne jebe sistema. In pozor, Strel je Slovenec, film o njem pa je režiral Američan, kar je žalostno in tragično. Samo Slovevenci ne znamo iz takega posebneža kot je Strel narediti biznisa. Za razliko od Američanov, ki so zagrabili in se mu poklonili s filmom, ki je zelo visoko kotiral na festivalu Sundance.

Pred vami je odličen dokumentarec, ki spominja na Herzogov Fitzcarraldo, na zgodbo o možakarju, ki je hotel sredu perujske džungle zgraditi operno hišo. Strel je kot Fitzcarraldo, le da v Peruju raje plava. Ko si nadene “masko”, da ga ne bi opeklo sonce, izgleda kot Marlon Brando v rimejku filma Otok doktorja Moreauja. Ali še bolje, kot Letherface iz Teksaškega pokola z motorko. In če hočete, kot Pošast in modre lagune. To je čisti odklop, kot tisti iz filma Into the Wild, kjer jo je glavni junak mahnil Aljasko. Očiščenje duha in telesa, z željo po rekordu, ki je hkrati tudi želja po reševanju amazonskega gozda in seveda čista zajebancija.

Res je, Big River Man je tudi komedija, če hočete, skrita kamera, finta Borata, kjer se nikoli ne ve, kdaj gre zares, kdaj pa se vsi skupaj le zezajo. Seveda ne med plavanjem, ki je naporno kot strela, marveč pred samo misijo, med pavzami na ladji, ko naj bi bil Strel v deliriju in energijo nabira s pomočjo akumulatorja, ki si ga priklopi na možgane. In seveda po končanem plavanju, ko je v neki drugi dimenziji, iz katere ga skuša rešiti tudi lokalni šaman. Strel je tudi Robinzon, brodolomec na samotnem otoku, kjer skače popolnoma gol. Kot Tom Hanks v Cast Away, le da mu ni treba hujšati in igrati. Je tak, kot je. In to je super.

Ko sem o njemu pisal tukajle, se je našlo kar nekaj modelov, ki so me označili za norca in bedaka, da hvali takega kretena. Isto se je dogajalo tudi na blogih nekaterih kolegov, ki so že v osnovnem zapisu žaljivi. Kot da ne bi vedeli, da gre za možakarja na mestu, ki dela Sloveniji hudo dobro reklamo. Ki dela iz Slovenije šov in uživa sto na uro. Pa kaj, če so njegove izjave včasih nekoliko smešne, že ve, zakaj jih tako obrne in kako bodo delovale na majhne Slovenčke, ki ne bodo nikoli razumeli ameriškega šova. Strel je manipulator, mojster samopromocije, ki pa ima za razliko od Šterna in Murka zadaj resnično super projekt, ki ga je znal izpeljati samo on.

In če se za konec vrnem nazaj k dokumentarcu, k tej veliki zgodbi, k tej dobro posneti in tudi vizualno lepi pripovedi, ki ima poanto. Idejo o reševanju pragozda, na kar nas vseskozi tudi opozarja. Dobro je zrežiran, zanimive ideje ima, pokaže vse, kar je treba, in nas pelje tudi na dejansko podiranje svetovnega rekorda v maratonskem plavanju. V zakulisje projekta, ki ga je izvedel naš človek. Slovenec Martin Strel, ki je sedaj dobil tudi film. Kljub temu, da ga Leno, Letterman in O’Brian še vedno niso povabili v svoj šov. In kot sem Robertu Redfordu odgovoril že v uvodu, ko je na festivalu Sundance vprašal: “Who is this fucking swimmer?”, ta zafukani plavalec je Martin Strel, Slovenec, legenda, ki ne bo nikoli dobila slovenskega filma. Če bi ga, ne bi bil več legenda.

Ocena 4 in pol

In še povezave do ostalih filmov letošnjega festivala:

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/12/liffe-2009-wolke-neun/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/12/liffe-2009-the-girlfriend-experienc

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/14/liffe-2009-the-countess/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/14/recenzija-antichrist/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/16/liffe-un-prophete-sin-nombre/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/18/liffe-capitalism-a-love-story-fish-tank/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/19/liffe-2009-madeinusa-tulpan/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/21/liffe-the-limits-of-control/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/11/24/liffe-2009-in-the-electric-mist/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/12/01/liffe-2009-das-weisse-band/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/12/06/liffe-2009-bronson/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/12/18/liffe-2009-the-bad-lieutenant-port-of-call-new-orleans-adventureland/