Arhiv za kategorijo 'LIFFe'

LIFFe 2015: Victoria

1.12.2015 ob 19:38

https://iztokfakinggartner.wordpress.com/2015/12/01/victoria/

Victoria-Film-von-Sebastian-Schipper-Kin-2-

LIFFe 2015: Youth

24.11.2015 ob 12:46

https://iztokfakinggartner.wordpress.com/2015/11/24/youth/

maxresdefault

Liffe 2014: A Hard Day (Kkeut-kka-ji-gan-da)

24.11.2014 ob 18:01

http://iztokfakinggartner.wordpress.com/2014/11/24/liffe-2014-a-hard-day-kkeut-kka-ji-gan-da/

null

LIFFe 2014: Big Bad Wolves

15.11.2014 ob 00:40

http://iztokfakinggartner.wordpress.com/2014/11/14/big-bad-wolves/

null

LIFFe 2014: Night Moves, Blue Ruin

11.11.2014 ob 12:43

http://iztokfakinggartner.wordpress.com/2014/11/11/night-moves-2013/

null

http://iztokfakinggartner.wordpress.com/2014/11/11/blue-ruin/

null

LIFFe 2014: 20,000 Days on Earth

7.11.2014 ob 20:00

http://iztokfakinggartner.wordpress.com/2014/11/07/20000-days-on-earth/

null

LIFFe 2014: A Most Wanted Man

6.11.2014 ob 18:57

http://iztokfakinggartner.wordpress.com/2014/11/06/a-most-wanted-man/

null

LIFFe 2014: Maps To The Stars

6.11.2014 ob 18:34

http://iztokfakinggartner.wordpress.com/2014/09/28/maps-to-the-stars/

null

Liffe 2013: Frances Ha, Ginger & Rosa, Big Sur, Upstream Color

28.11.2013 ob 19:22

Evo jih, moji štirje lifovci, s katerimi se poslavljam od letošnjega festivala, kjer sem bil zaradi pomanjkanja časa precej omejen. Ogromno filmov je šlo mimo mene, tudi takih, za katere bi ubijal. Ni šlo, jebat ga, ne morem pomagati. Bo pa naslednje leto bolje.

FRANCES HA (4/10) je izjemno tečen film. Woody Allen wannabe, kjer mi res ni jasna navdušenost gledalcev. Noah Baumbach sicer zna posneti dober film, toda Frances Ha, kjer bi glavno igralko Greto Garwig usekal okoli ušes, ni med njimi. Je zoprn, dolgočasen, razvlečen in nezanimiv. Woody Allen take fore obvlada v nulo, Baumbach jih tokrat žal ne. Scenarij, ki mu ga je pomagala spisati Garwigova, je premalo očarljiv, tekoč in nabrit, da bi si lahko privoščil neskončno nevrotično čvekanje. Nisem trznil, niti malo, niti pogojno, niti po pomoti. Zanič film, če povem po domače.To, kar je bilo folku simpatično, je bilo meni tečno sto na uro. Nimam kaj.

Povsem drugačna pesem je GINGER & ROSA (7/10), dobra, emotivno markatna in prepričljiva mešanica zgodbe o odraščanju in političnega ozadja, kjer se dve mladenki, Ginger (Elle Fanning) in Rosa (Alice Englert), znajdeta sredi ameriško kubanske raketne krize. Zanimiv film, perfektno odigran s strani Elle Fanning, ki ji več kot odlično pomagajo tudi Oliver Platt, Annette Bening, Timothy Spall in recimo Christina Hendricks. Režiserka Sally Potter karakterje obvlada v nulo, gledalec pa začuti vsako solzo glavne junakinje, ki se ji podre idealističen svet.

BIG SUR (5/10), biografija kultnega Jacka Kerouaca (premalo prepričljivi Jean-Marc Barr), pionirja bitnikov, ki se po huronskem uspehu romana On the Road umakne stran od javnosti, da se mu ne zmaša, ima nekaj okej arty momentov, toda zdela ga preveč naracije, ki začne iti na živce. Naracija rata tečna, prepogosta in prenatrpana, tako zelo, da pohodi film, ki ga čez nekaj časa praktično ni več. Itak, Kerouac bi is zaslužil boljši film, režiser Michael Polish pa bo zaenkrat ostal najboljši z odličnim filmom The Astronaut Farmer. Big Sur je dober double bill s Frances Ha, če hočete overdose praznega besedičenja.

In še UPSTREAM COLOR (3/10), film, od katerega sem pričakoval veliko, dobil pa izjemno malo. Okej, je drugačen, poseben, bizarno očarljiv in vizualno zanimiv, toda je tudi dolgočasen, prazen, težek in tečen. Najprej intriganten body horror, nato pa wannabe Melanholija Larsa Von Trierja in Drevo življenja Terrencea Malicka, ki nam pove, da med ljudmi, prašiči in rožami dejansko ni razlike. No ja, nekaj takega. Dejansko mi je vseeno, če ga nisem poštekal, niti se nisem trudil. Ni bilo vredno. Škoda časa za filme, ki pozabijo na film in se grejo samo eksperiment. Ko jih jebe, resno. Upstream Color je zajebancija, ki se dela norca iz gledalčeve inteligence.

null

LIFFe 2013

18.11.2013 ob 15:35

Začnimo s tistimi, ki sem videl še preden so prišli na letošnji filmski festival, ki je tako kot vedno postregel s celo kopico odličnih filmov. Simon Popek zna, tu ni dileme. Simon Popek nas vsako leto znova razvaja z dobrimi filmi, ki so super protiutež hollywoodski produkciji, katero rolajo v Cineplexxu in Koloseju.

Najprej pohvale za The Wild One, kultno klasiko z Marlonom Brandom, saj veste, tisto, kjer se na motorju fura z usnjeno jakno. Nujen ogled in film, ki je naredil Branda, če prav pomislim. Ikonska zadeva, sto posto.

YouTube slika preogleda

Še večje pohvale za Rebel Without a Cause, mojstrovino Nicholasa Raya z Jamesom Deanom v glavni vlogi. Noro dober film, eden najboljših kar jih je, tudi Deanov najboljši. Pa še Natalie Wood in Sal Mineo sta super. Itak, Dean je oponašal Branda, toda to je počel tako zelo dobro, da gledalci niso mogli verjeti. Enkraten igralec, včasih celo boljši od Branda, če prav pomislim.

http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/01/16/kulti-in-klasike-rebel-without-a-cause/

Jp, Liffe je letos vrtel tudi Okupacijo v 26 slikah in Padec Italije, dve klasiki Lordana Zafranovića. Prva je seveda bolj znana, a meni je ljubša druga. Prva ima tisti zloglasni masaker, ki je Zafranoviću verjetno pobral možnosti za oskarja, druga pa ima bolj dodelano in kompleksnejšo zgodbo. Kul, da se na Liffeu rolajo tudi jugo klasike.

http://iztokgartner.blog.siol.net/2011/08/06/kulti-in-klasike-2/

Aham, Popek je na spored uvrsil tudi This is the End in Spring Breakers, kar je verjetno ujezilo najbolj zagrizene fane festivala. Lokalne težake, ki ne razumejo, da kdaj pa kdaj paše tudi kaka taka sprostitev. Saj ne gre za tipični Hollywood, ne ga srat ljudje božji. This is the End je fin odklop, Spring Breakers pa je nujen že zaradi Britney Spears segmenta in zavoljo odlične igre Jamesa Franca. Pozdravljam oba filma, Popek ve kaj dela, kot sem  že povedal.

http://iztokgartner.blog.siol.net/2013/08/06/recenzija-this-is-the-end/

http://iztokgartner.blog.siol.net/2013/08/10/recenzija-spring-breakers/

LIFFe 2012: The Deep Blue Sea

12.01.2013 ob 00:42

THE DEEP BLUE SEA

S Terenceom Daviesom sem se prvič srečal prav na Liffeu, kjer so leta 2008 zavrteli Distant Voices, Still Lives in The House of Mirth. Prvi mi je bil zelo dolgočasen, drugi pa dovolj zanimiv, da sem postal pozoren na tega britanskega auteurja, tega poeta med režiserji, ki svoje filme snema tako kot bi pisal pesmi. Davies velja za enega najbolj nadarjenih britanskih režiserjev svoje generacije, za filmarja, ki svoje filme vedno posname zelo intimno in s pomočjo posebne fotografije in snemalnih kotov, ki jih boste na tak način težko našli še kje drugje. Jp, Davies filmov nikoli ne snema na klasičen način, kar pomeni, da naracijo zelo rad zamenja z emocijami, bližnjimi posnetki obrazov in razvlečenimi kadri, kjer se dejansko ne dogaja nič. Ali še bolje, kjer gledalcu glavne junake približa le z mimiko, glasbeno spremljavo in različnimi koti snemanja. Davies je vizionar, o tem ni dvoma, toda zaradi tega so njegovi filmi večkrat grozno dolgočasni, razvlečeni, nezanimivi in taki, da bi gledalec na koncu najraje storil samomor. The Deep Blue Sea, za katerega je Rachel Weisz letos snela nominacijo za zlati globus, je žal eden takih. Je film, ki bi ga lahko posneli tudi Slovenci. Je tako zelo dolgočasen, razvlečen in nezanimiv, da ga boste komaj zdržali do konca. Aham, tudi tipka za FF ne bo pomagala. Četudi jo boste stisnili, se bo film še vedno vlekel kot jara kača. In Weiszova igra Hester Collyer, sodnikovo (Simon Russell Beale) ženo, ki se zaplete v razmerje z mladim pilotom (Tom Hiddleston), kar pa ji ne prinese sreče, ampak še večjo stisko in samodestrukcijo. Drži, Hester je kljub ljubimcu tako zdelana in nezadovoljna, da jo mora po skokih čez plot tolažiti mož. Tečen film, nafilan s predolgimi kadri, s patetičnimi igralskimi kreacijami, s tečno atmosfero, več kot primeren za depresivno nedeljsko popoldne.

Ocena: 2/10

LIFFe 2012: Beginners

14.11.2012 ob 04:37

Jp, tudi tegale smo videli že nekaj mesecev nazaj.

recenzije-beginners/

LIFFe 2012: Klip, Fa meg pa for faen, Serbuan maut

7.11.2012 ob 22:00

Letošnji LIFFe začenjam s tremi filmi, o katerih sem pisal že nekaj časa nazaj.

null

LIFFe 2011: Trolljegeren, We Need to Talk About Kevin

9.01.2012 ob 21:49

TROLLJEGEREN

Saj ne rečem, da fora lova na trole in popularna finta kvazi dokumentarca nista kul, toda film kot celota vseeno ni ne vem kaj. Mestoma je resda izviren, svež in zabaven, toda vseeno klišejski, scenaristično pa nekoliko površen in prehiter, pač še ena grozljivka o pošasti, če povem brez bluzenja. So pa efekti presenetljivo dobri za nehollywoodsko produkcijo, to pa moram reči. Vredno ogleda, za nakup originalnega dvdja pa ravno ne. Najstniški film v bistvu, z željo po skuliranosti, kar mu vzame precej kvalitete.

Ocena: 6/10

WE NEED TO TALK ABOUT KEVIN

Uf, zajeban film, tako zelo, da vam bo pustil posledice. Tematsko podoben Beautiful Boyju, a veliko bolj oster, direkten, zlovešč, atmosferski in tako zelo morast, da si je vmes dobro vzeti pavzo s kakim filmom Adama Sandlerja. Priporočam ga v double billu s Taxi Driverjem, saj imata eno tako podobno ozračje, s katerim se da fino zadeti, če si gledalec to želi. Dovolj nakladanja, pred vami je zgodba o materi (vrhunsko in že kar preveč prepričljivo jo igra Tilda Swinton), ki mora shendlati travmo, katero povzroči njen najstniški sin (odlično introvertirani Ezra Miller), ki z lokom postreli polovico svojih sošolcev. Psiho pač, že od malega, kot Michael Myers, jebemti. Direkt za umobolnico, ali še bolje, direkt za električni stol, preventivno, ne takrat, ko rata prepozno. Drži, tole ni le film o sesuti materi, to je tudi film o razvoju pošasti, o odraščanju mulca, ki že kot otrok kaže psihopatska nagnjenja, kot Damien iz The Omna, v pizdo materno. Da foter (še ena presenetljivo resna vloga Johna C. Reillyja) nima pojma kaj se dogaja in mu vsake toliko časa kupi boljši, večji in še bolj nevaren lok, je seveda v kontekstu staršev, ki se ne zavedajo prave narave svojih otrok. Foter je gluh in slep, tudi takrat, ko sin stakne oko mlajši sestrici in ubije hrčka. Očitno zato, ker se mu ne da kregati in kao fura nek skuliran odnos, ali pa zato, ker ga itak nima za povsem normalnega in ga noče obsojati. Dober film, zares dober film. Narajen tako, da pusti sledi. Da se zareže v dušo in pusti rane za precej časa. Tudi zato, ker s pomočjo nalezljive montaže spretno skače iz preteklosti v sedanjost in obratno ter gledalcu počasi razkriva vse razsežnosti gnusnega dejanja naslovnega antijunaka.

Ocena: 8/10


LIFFe 2011: Tyrannosaur, Essential Killing, Tristram Shandy: A Cock and Bull Story

6.01.2012 ob 13:15

TYRANNOSAUR

Peter Mullan, ta vrhunski karaktermi glumac, je Joseph, nedojebani, tečni, nasilni, depresivni, agresivni, zamorjeni in težaški možakar, ki cele dneve preživlja v lokalni beznici, išče prepire in komaj čaka, da bo koga na gobec. Ko je pijan, je nemogoč. Ko je trezen, pa ni nič boljši. Celo svojega psa ubije v jezi, jebemti. Samo zato, ker ima slab dan in ker mu gre na živce njegov lajež, ko ga čaka pred gostilno. In potem pride Hannah, ki jo Olivia Colman igra še bolje kot Mullan igra Josepha. Prodajalka v dobrodelni krščanski trgovinici, ki doma s svojim trapastim možem Jamesom (Eddie Marsan) tako zelo trpi, da celo v Josephu vidi dobro dušo. In prav to, da lahko neka ženska v tako zagrenjenem in tečnem moškem vidi nekaj več, je dokaz kako zelo slabo ji gre v življenju. Kako zelo rabi bežen objem, droben nasmeh in kratek pogovor, magari s človekom kot je Joseph, ki pa čez čas vendarle pokaže, da ni tako strašno slab kot se zdi. Dober film, zelo dober film. Prepričljiv, izpovedno močan, karakterno dodelan in prekleto realen, tak, da trofi tudi gledalca, ki začuti vse kar čutijo in doživljajo glavni junaki. In pozor, režiral in oscenaril ga je Paddy Considine, sicer soliden igralec, ki se je režije lotil prvič in dokazal, da je velik talent. Da zgodbe iz socialnega dna, iz čiste marginale, obvlada tako zelo avtohtono in z guštom, da komaj verjamem.

Ocena: 8/10

ESSENTIAL KILLING

Čeprav sem takšnih in drugačnih filomov o boju za preživetje zadnje čase videl res veliko, lahko rečem, da me je tale stresel še posebej močno. Tako zelo surov, realističen, skoraj dokumentaren, prepričljiv in pretresljiv je, da sem komaj lovil sapo in začutil vsak dih, vsak trpeč pogled, vsako stisko in vsako težko situacijo, v kateri se je znašel glavni junak Vincent Gallo. Četudi mi Gallo, ta Charles Manson igre, ponavadi ni najbolj po godu, lahko tokrat rečem, da je odličen. Da zna samo z mimiko in telesom povedati več kot mnogi drugi igralci s tisoč besedami. Essential Killing, delo proslavljenega poljskega režiserja Jerzyja Skolimowskega, ki zadnja leta spet malo miga, sicer pa poljsko norveško irsko madžarska koprodukcija, je čisti anti Hollywood. Je film, ki ujame ves potrebni realizem, da gledalca posrka v zgodbo. V zajebano situacijo političnega zapornika, ki sredi zasnežene vukojebine beži pred vojaki, žre mravlje in lubje, se ujame v past za zajce in se bori za preživetje, tudi tako, da sredi ceste napade doječo mater, da bi prišel do mleka.  In hej, Gallo je tako nor, da bi res verjel, da je vse skupaj počel tudi v resnici. Prav zato je tako zelo odličen.

Ocena: 8/10

TRISTRAM SHANDY: A COCK AND BULL STORY

Saj poznate tiste fore, ko za kak roman rečejo, da se ga preprosto ne da spraviti na film, ker je preveč zajeban, preveč težek, pač unfilmable, kot pravijo angleško govoreči kolegi. No, en tak primer je tudi The Life and Opinions of Tristram Shandy, Gentleman Laurencea Sternea, ki se ga je leta 2006 lotil Michael Winterbottom, ki ima za pasom kar nekaj dobrih filmov. No, tale je eden njegovih najboljših, saj se ekranizacije Sternevega romana loti na prav poseben način. S filmom v filmu, z izjemno zabavno, gledljivo, odštekano in živahno pripovedjo o igralski ekipi, ki snema film o Tristramu Shandyju. To pomeni, da se Winterbottom, ki ga igra Jeremy Northam, nenehno sprehaja med zgodbo o Shandyju in zgodbo o tem, kako Shandyja, ki ga igra Steve Coogan, snemajo in pripravljajo. Ne bom rekel, da je tole prvi film, kjer se dogaja kaj takega, itak da ni, toda Winterbottom uspe ujeti nek prav poseben filing, neko prav posebno mešanico, ki je dejansko film v filmu v filmu, saj je tudi zakulisje le igra, le še en film, kjer pravega Winterbottoma, kot sem že povedal, ni zraven, saj ga igra Jeremy Northam. Gledalec tako dobi zares unikatno štorijo, kjer recimo Steve Coogan poleg Tristrama Shandyja igra še samega sebe. In to je ta unikatnost, ta odklop, ki ga zlepa ne boste našli v nobenem podobnem filmu. To mešanje fikcije in realnosti, filma in snemanja filma, ki je še vedno le film, pa četudi Gillian Anderson prav tako igra samo sebe in v snemanje filma privoli gratis, saj je fanica romana. In potem pridemo do zadnjega prizora, ki se odvrti med odjavno špico. Do sekvence, kjer v dvorani sedita Steve Coogan in Rob Brydon, ki oponašata Ala Pacina. Kaj tako smešnega nisem videl že sto let. To je vrhunski prikaz tega, kar se igralci menijo, ko ugasnejo kamere. Da o umetni maternici in seksu brez ure niti na začnem govoriti.

Ocena: 8/10