zda 1979, znanstveno fantastična grozljivka, režija: Ridley Scott, igrajo: Sigourney Weaver, Tom Skerritt, Ian Holm, Harry Dean Stanton, John Hurt, Veronica Cartwright, Yaphet Kotto

Žrelo v Vesolju.

To, kar je bil Žrelo za morje, je bil Osmi potnik za vesolje, le da je bil strah gledalcev seveda manj realen, da pa je prav zaradi tega več kot vžgal slogan: “V vesolju vas ne bo nihče slišal kričati.” Če ste se v Žrelu bali morskega psa, se boste sedaj seveda bali vesoljske pošasti. Zajebanega osmega potnika, ki čisto po naključju vstopi v vesoljsko ladjo Nostromo. Med sedemčlansko posadko, ki nima pojma, kaj jo čaka. Ki se niti pod razno ne zaveda, kako hudičevo nevaren je stvor, ki ga na obrazu prinese John Hurt. Nesrečni Kane, ki je svoj znameniti prizor poroda enkratno sparodiral v filmu Space Balls. Atmosfera je prava. Napeta, polna pričakovanja, skorajda panična. Tudi za gledalce, ki trepetajo skupaj z junaki na platnu. Krvoločni stvor se namreč skrije nekje na ladji, člani posadke pa ga iščejo in čakajo, kdaj jih bo napadel. Kot morski pes v Žrelu. Kot plenilec, ki čaka na svoj plen. Okej, filmu se resda počasi začenja poznati leto rojstva, toda to ne pomeni, da ga je čas povozil. To pomeni le, da ni več tako zelo svež kot leta 1979. Pa vendar, film ostaja klasika za vedno. Prelomna poslastica žanra, ki je iz Sigourney Weaver naredil kultno robo. Edino pravo akcijsko junakinjo tistega časa. Zares pravo trdo žensko, ki se ne boji nikogar. Ki morda zatrepeta le ob preveč bližnjem srečanju z vesoljsko pošastjo. Režiser Ridley Scott, ki se je tri leta kasneje proslavil še z Iztrebljevalcem, je imel pred Osmim potnikom za sabo le ne preveč odmevno pustolovščino The Duellists, zato je zelena luč za take vrste film pravi čudež. Zelo veliko zaupanje režiserja Walterja Hilla, ki je odnehal po nekaj snemalnih dnevih in mu prepustil posel. Zelo dober film. Tak, da ga lahko gledate vsako leto znova in tak, da vas nihče ne bo slišal, ko boste kričali.

Ocena 4

SCREAM 2 (zda 1997, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, Courteney Cox, David Arquette, Jamie Kennedy, Sarah Michelle Gellar, Jerry O’Connell, Jada Pinkett, Liev Schreiber, Rebecca Gayheart, Timothy Olyphant, Laurie Metcalf, Elise Neal, Duane Martin, Portia de Rossi, Omar Epps, Heather Graham, Joshua Jackson, Tori Spelling, Luke Wilson)

Presenetljivo učinkovito in zelo dobro nadaljevanje, ki mu do originala manjka le malce več trivialnih štosev.

Scream 2 se nadaljuje tam, kjer se je končal Scream. Spet imamo na desetine insajdersih štosev, še več citiranja znanih grozljivk, malce manj zabave in malce več groze. In pozor, film se začne v kinu, kjer vrtijo Stab, film v filmu. Film o dogodkih iz prvega Screama, kjer Sidney Prescott (Neve Campbell) igra Tori Spelling, Drew Barrymore pa Heather Graham. In prav med ekranizacijo kultne uvodne sekvence prvega Screama, se odvija nič manj kultna sekvenca drugega, kjer med nabito polno dvorano sedita tudi Jada Pinkett in Omar Epps. Zaljubljeni parček, ki ju razkosa naš stari znanec. Naš zamaskirani morilec, ki se je vrnil na sceno. Ki spet obožuje grozljivke in ki bo naredil vse, da bo presegel original. In prav debata o originalih in nadaljevanjih je nekakšen vrhunec tegale nadaljevanja. Prav debata o tem, katera nadaljevanja so boljša od originalov, nas spet popelje v hudo nostalgijo in zavedanje, da še enkrat gledamo čistokrvno mojstrovino žanra. Prav imate, glavna tarča je spet nesrečna Sidney Prescott, ob strani pa ji znova stojita povzpetna novinarka Gale Weathers (Courteney Cox), avtorica knjige o dogodkih iz prvega Screama, in še vedno nerodni policist Dwight “Dewey” Riley (David Arquette), ki sedaj seveda šepa. Sarah Michelle Gellar pade z balkona, Jamie Kennedy pade v snemalni avto, sum pa odleti na Cottona Wearyja (Liev Schreiber), mladeniča, ki je krivično sedel zaradi umora Sidneyjine matere. Jasno, če bodo v kakem filmu še kdaj debatirali o nadaljevanjih, ki se lahko brez panike postavijo ob bok originalom, bo Scream 2 brez dvoma v prvi vrsti.

Ocena 4 in pol

SCREAM 3 (zda 2000, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, David Arquette, Courteney Cox, Lance Henriksen, Jenny McCarthy, Parker Posey, Patrick Dempsey, Emily Mortimer, Liev Schreiber, Matt Keeslar, Kelly Rutherfor, Carrie Fisher, Jamie Kennedy, Kevin Smith, Jason Mewes)

Povsem dostojen zaključek trilogije.

Uganili ste, trivia tokrat teče o trilogijah. O pravilih, ki jih moramo upoštevati pri trilogijah in pravilih, ki jih dobro pozna tudi tokratni morilec, ki si seveda spet natakne znamenito razpotegnjeno masko. Še več, trivia tokrat dodobra povoha tudi filme, ki z žanrom nimajo nobene zveze. Recimo Vojno zvezd, kjer se oglasi celo Carrie Fisher, originalna princesa Lea, ki pojasni, da žal ni dobila vloge, ker ni spala z Georgeom Lucasom. Tako je, Scream 3 je spet insajderski. In tak, da nas ne pusti na cedilu. Resda ne tako dober kot prva dva, pa vendar tak, da zvozi do konca. Da nas večkrat pošteno prestraši in vseskozi dovolj dobro vrti ter zabava. Jasno, zgodba se odvije na prizorišču snemanja filma Stab 3, kjer našim junakom pomagajo še igralci, ki jih upodabljajo na filmu. Recimo Parker Posey, ki igra novinarko Gale Weathers. In prav Poseyjeva je potem ves čas v prvem planu. Skupaj s Courteney Cox, ki je seveda ne mara. Ki sovraži svojo filmsko upodobitev. To so dobre finte. Prijemi, ki jih na tako skuliran način ne boste našli v nobenem drugem filmu. Še posebej pa ne v kaki grozljivki, se pravi v žanru, ki ga je prav trilogija Scream po hudem padcu v osemdesetih dvignila na višjo raven. Jasno, morilec spet lovi našo Sidney (Neve Campbell), ki tokrat dela na telefonu za pomoč v stiski. Ki se umakne v samoto in ki upa, da je vse najhujše daleč za njo. Namesto Sarah Michelle Gellar in Rose McGowan na hitro pade Jenny McCarthy, v uvodnem prizoru pa namesto Drew Barrymore in Jade Pinkett nastrada Liev Schreiber. Okej, Scream 3 na trenutke resda izgleda kot material, iz katerega sta se prva dva ponorčevala, toda to ne pomeni, da gre za slab film in za slabo nadaljevanje. Gre le za film, ki se zaveda, da sta njegova predhodnika nedosegljiva. In za film, ki s tem nima popolnoma nobenmih težav. Prav zavoljo tega se na hitro oglasita še Jay in Silent Bob. Morda najboljša trilogija vseh časov in filmski izlet, ki ga bod vedno veseli tudi gledalci, ki jim je za grozljivke malo mar.

Ocena 4

zda 1973, drama, režija: Franklin J. Schaffner, igrajo: Steve McQueen, Dustin Hoffman, Anthony Zerbe, Val Avery, William Smithers

Verjetno najboljši zaporniški film vseh časov.

Pozabite na Pobeg iz Alcatraza, Papillon je film, ki vas bo navdušil do konca in naprej. Kljub obsežni minutaži in minimalnim dialogom. Papillon je film, ki govori na drugačen način. Ki govori z obrazom Stevea McQueena. Z glasbeno spremljavo. In z zgodbo, ki je tako zelo briljantna, da dialogov niti ne potrebuje. Pred vami se odvrti biografija kaznjenca Henria Charrierea, bolj znanega kot Papillona, za slovenske prijatelje, Metulja, možakarja, ki ga pošljejo v zapore francoske Gvajane v Južni Ameriki. V zelo stroge delovne kampe, kjer za prvi pobeg fašeš dve leti samice, za drugega pet let samice, za tretjega pa giljotino. In naš Metuljček, ki ga Steve McQueen igra tako izvrstno, da zadaj pusti celo Dustina Hoffmana, prefriganega bančnega prevaranta Louisa Dego, počne prav to. Beži. No ja, se trudi zbežati. Prvič, drugič in tretjič. Za vsako ceno in ne glede na posledice. Morebitni pogojni izpust po dveh letih ga ne zanima. Metulj želi le prostost. Še posebej zato, ker so ga obsodili umora, ki ga ni zagrešil. In ker se ne pusti zdelati sistemu. Niti v samici, kaj šele zunaj.

In prav prizori v samici so najmočnejši prizori celega filma. Vse tiste grozljive sekvence junakovega trpečega obraza in lovljenja zadnjih sončnih žarkov pred totalno osamo. Pred dodatno kaznijo popolne teme. McQueen je tiho in kljub temu pove več kot v vseh svojih ostalih filmih skupaj. McQueen lovi ščurke, da dobi nekaj mesa. McQueen prav te prizore odigra tako zelo prepričljivo, da pozabimo, da je McQueen, najbolj frajerski igralec svoje generacije. Bruce Willis pred Bruceom Willisom in super zvezdnik, ki ga je leta 1980 pri komaj petdesetih letih pokopal rak. Da ne bo pomote, Dustin Hoffman kot vedno igra prekleto dobro, toda tokrat je glavi McQueen. Papillon je popolnoma njegov film. Od začetka do konca. Tako zelo, da še danes ne morem verjeti, da mu niso dali oskarja. Hudiča, da ga niso niti nominirali. No ja, spregledali so tudi režiserja, scenarij in film kot celoto. Tistega leta je pač slavil The Sting, nekoliko precenjena komična kriminalka. Papillon je bil žal predober za nagrade. In tak je ostal do današnjih dni. Prekleto dober, nepozaben in tak, da ga vedno znova proglašam za enega izmed svojih najboljših ter najljubših filmov. Tudi po zaslugi zaključnih prizorov na Hudičevem otoku, kjer se po dolgih letih spet srečata Henri Charriere in Louise Dega.

Ocena 5

zda 1974, drama, režija: Bob Fosse, igrajo: Dustin Hoffman, Valerie Perrine, Jan Miner, Stanley Beck

Dame in gospodje, Lenny Bruce.

Barski komik Lenny Bruce (Dustin Hoffman) je bil spredaj. Daleč spredaj. Tako zelo, da ga niso razumeli, da so ga zaradi njegovih komičnih nastopov vedno znova vtikali za zapahe in da so mu sredi šestdesetih zjebali kariero. Tip je bil man on the moon. Tako kot Andy Kaufman. Pogumen, drzen in brez dlake na jeziku. Če bi živel danes, bi mu rekli Chris Rock. Ker je živel v petdesetih in šestdesetih, pa so ga obtožili, da kvari moralo, da govori reči, ki jih ne bi smel in da žali ljudi, ki bi jih moral pustiti pri miru. Toda Lenny je vztrajal. Tudi takrat ko so mu prepovedali nastopanje. In takrat, ko sta se z ženo, sicer seksi striptizeto Honey (briljantna Valerie Perrine, ki bi morala leta 1975 namesto Louise Fletcher sneti oskarja), znašla na robu bankrota. In osem let po svoji nesrečni smrti, ki jo je zakuhal overdose, je dobil film. Mojstrovino Boba Fosseja, režiserja klasik Cabaret in All That Jazz, kvazi dokumentarec, fino mešanico odrskih nastopov in zaigranih intervjujev, ki ne pozabi ničesar. Niti golih prsih Valerie Perrine, razvratnega življenja, težav z mamili, ločitve in rojstva hčerkice Kitty. Biografija, ki bi jo bil vesel tudi resnični Lenny Bruce, ki ga Dustin Hoffman seveda igra bolje od njega samega.

Ocena 4  in pol

Da sem v sorodu z Ivanom Tavčarjem sem že pisal, zato je prav, da se zadevi prav danes, ko na Popu vrtijo Cvetje v jeseni, še malce bolj posvetim. Tavčar je kot veste imel sestro Frančiško, ki je bila seveda babica moje ome, kar pomeni, da je bil njej čisto pravi stari stric. Žal ga ni nikoli srečala v živo, saj je umrl nekaj let pred njenim rojstvom, se je pa zato o njem velikokrat pogovarjala s svojo babico. In prav babica ji je povedala, da je bil Ivan zelo premožen in prijazen možakar, ki je večkrat lovil ribe v reki Sori in njeni družini primaknil nekaj drobiža ob vsakem obisku.

Da sem v sorodu prav z njim, se je zdelo očitno zelo zanimivo tudi urednikom Vikend magazina, ki so v novi številki pod oceno in napovedjo filma Cvetje v jeseni, natančneje, v rubriki Zanimivosti, omenili prav moj zapis. To se mi zdi seveda zelo kul. To si štejem v veliko čast. To mi je pravzaprav zelo neverjetno in po eni strani celo nenavadno. Da od vseh mogočih zanimivosti, ki bi jih lahko napisali v povezavi z Ivanom Tavčarjem, najdejo prav moj zapis na blogu, je vsekakor noro in enkratno. Ter dokaz, da blogi letijo zares daleč.

Za konec se seveda spodobi, da prilepim še oceno filma Cvetje v jeseni, ki sem ga prvič videl v rani mladosti.

Takole gre:

slovenija 1973, drama, režija: Matjaž Klopčič, igrajo: Polde Bibič, Milena Zupančič, Bert Sotlar, Dare Ulaga, Duša Počkaj, Jože Zupan, Štefka Drolc

Klasika, v kateri ženske umirajo od sreče.

Janez in Meta, ali če hočete, Polde Bibič in Milena Zupančič. Slovenska Paul Newman in Elizabeth Taylor, ali če hočete, slovenska Romeo in Julia brez velikih težav. On je advokat, ona je kmečka dečva. Srečata se v hribih, kamor jo on mahne na počitek. Na odklop, na polnjenje baterij. Njen oče Bert Sotlar je resda prepričan, da je punca premlada za poroko, toda ker naš Janez vztraja in se v hribe vrne še pred božičem, je zadeva rešena. Janez žari od sreče, Meta pa tudi. Vse lepo in prav, toda kaj, ko Meta zažari preveč. Hudo preveč, tako preveč, da ji pregori žarnica. Zares prava slovenska klasika, kjer punce umirajo od sreče. Tragedija vseh tragedij in še en dokaz, da je bil Matjaž Klopčič mojster ljubezenskih filmov.

Ocena 4

zda 1996, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, Skeet Ulrich, Matthew Lillard, Jamie Kennedy, David Arquette, Courteney Cox, Drew Barrymore, Rose McGowan, Henry Winkler, Linda Blair

Trivia.

Še nikoli nisem videl filma, ki bi kar pokal od tako imenovane trivie. Od takšnih in drugačnih filmskih referenc in insajderskih fint. Scream je tak film. Od začetka do konca. Od uvodnega do zaključnega prizora. Vse je takšna in drugačna povezava na kak drug film. Na kako drugo kultno grozljivko. In film, ki kar poka od spominov na kultne grozljivke, ne more biti drugega kot kultna grozljivka. Kot sila zabavna, napeta in dovolj srhljiva grozljivka o serijskem morilcu, ki seveda seka najstnike. Ciljno publiko takih filmov, ki obožujejo kosanje svojih vrstnikov. In le pomislite, že uvodna sekvenca, kjer psiho razmesari Drew Barrymore, je filmski kviz. Psiho jo namreč poklice po telefonu in ji zastavlja filmska vprašanja. Vprašanja iz filmov Noč čarovnic in Petek trinajsti. Punca seveda zgreši drugo vprašanje in mu pove, da je bil morilec v prvem Petku Jason Voorhees. To seveda ne drži, saj je morila njegova mama Pamela Voorhees. In pozor, to je le uvod. Briljantna špica v poslastico za filmofile. V raj za ljubitelje grozljivk. Predvsem tako imenovanih slasher zadev. Vseh tistih kultnih pizdarij, ki se jim Scream prebrisano pokloni ter iz njih pobere najboljše. Jasno, zaključne scene se odvijejo med ogledom Noči čarovnic, kjer nam eden izmed najstnikov pojasni tudi pravila, ki jih moraš upoštevati, če želiš preživeti grozljivko. Se pravi pravila, na katera vedno pozabijo prav vse žrtve vseh grozljivk, kjer mori psiho. In glasba iz Noči čarovnic, ki se rola po televiziji, spremlja tudi nič manj napeto dogajanje v Screamu. Hudo dobra finta, ki ji ne najdem para. Jasno, tukaj je tudi čistilec, ki nosi majico Freddyja Kruegerja. Tukaj je umetna kri, ki naj bi jo na isti način uporabili tudi v filmu Carrie. Tukaj so vsi mogoči klišeji, ki pa jih režiser Wes Craven in scenarist Kevin Williamson obračata tako mojstrsko in tako zelo zabavno, da dobimo občutek, kot da vse skupaj gledamo prvič. In tukaj je tudi zelo seksi igralska ekipa. Cela plejada takratnih zvezdnikov, kjer se Neve Campbell spreminja v Jamie Lee Curtis, v nekdanjo kraljico kričanja, ki ji Scream nameni največ referenc. In prav Neve je glavna žrtev norca, ki sistematično pobija njene prijatelje. Tudi Rose McGowan, ki konča v dvižnih vratih garaže. Prav Neve je leto dni pred umori izgubila mamo, ki jo je posilil in ubil zelo podoben psihopat, katerega naj bi potem ujeli. Povzpetna novinarka Courteney Cox seveda misli drugače, nerodni policist David Arquette pa pade na njene čare in ji dovoli snemanje od blizu. Ostra očesa bodo ujela sekundno Lindo Blair iz Izganjalca hudiča, fani kultne serije Happy Days pa bodo prišli na svoj račun zavoljo ravnatelja Henryja Winklerja. Eden največjih in najbolj prepoznavnih kultov moderne dobe in film, ki mu je morda uspelo preseči celo vse tiste klasike, katerim se tako zelo predano ter zabavno pokloni.

Ocena 5

zda 1975, grozljivka, režija: Steven Spielberg, igrajo: Roy Scheider, Richard Dreyfuss, Robert Shaw, Lorraine Gray, Murray Hamilton, Carl Gottlieb, Jeffrey Kramer

Film, ki je za vedno pokopal turizem in usodo belih morskih psov.

Ko je Steven Spielberg, čudežni deček ameriške kinematografije, svečano naznanil, da potrebuje 10 milijonov dolarjev, da bo do konca posnel grozljivko o morskem psu, ki bo teroriziral nič hudega sluteče turiste drobnega obmorskega mesteca Amity Island, so ga hoteli strpati v umobolnico in mu prijazno razložili, da je projekt že v naprej obsojen na propad. Na finančno katastrofo in na konec njegove obetavne kariere, ki sta jo v pravem pomenu besede začeli srhljivki Duel in Something Evil. Toda Steven, edini pravi Peter Pan sedemdesetih, ki je pred Žrelom kritike navdušil s filmčkom The Sugarland Express, filmčkom, ki je Goldie Hawn ruknil edinega oskarja, je vztrajal do konca. Do prekoračitve proračuna, do prekoračitve snemalnih dni, do sivih las, do paranja živcev in do trenutka, ko se je Žrelo spremenilo v prvi film, ki je v Ameriki butnil več kot sto, ali če hočete, več kot dvesto milijonov dolarjev čistega zaslužka in začel dobo velikih uspešnic, s katerimi se je končalo zlato obdobje hollywoodske kvalitete. Hollywoodskih majhnih filmčkov, ki niso po letu 1975 zanimali nikogar več. In Žrelo je bil točno tak kot je moral biti. Grozljiv, napet, oster, direkten, skrivnosten, srhljiv, dinamičen in realen. Točno tak, da je zjebal turistično sezono celega sveta. Tak, da je morske pse spremenil v državnega sovražnika številka ena. In tak, da so vse grozljivke po letu 1975 v sebi nosile kopijo. Delček Žrela, ki so ga pač obrnile po svoje. Osmi potnik je bil recimo Žrelo v vesolju, Jurski park pa žrelo na kopnem. Leto 1975 je bilo torej leto Žrela, leto Stevena Spielberga, leto, ko so turisti namesto na morje odšli v gore in leto, ki bi trajalo vse do danes, če ne bi George Lucas malce kasneje posnel Vojne zvezd. Edinega filma, ki je v sedemdesetih odletelo čez Žrelo.

Igralska ekipa seveda funkcionira več kot izvrstno. Nedavno preminuli Roy Scheider kot šerif Martin Brody. Richard Dreyfuss kot znanstvenik Matt Hooper. In Robert Shaw kot Quint, zagrizeni ribič ter lovec na morske pse. Vsi trije so odlični, vsi trije imajo svoj film. In vsi trije se skupaj znajdejo na barkači, ki mora ujeti morsko mrcino. Orjaškega belega psa, ki nadleguje kopalce Amityja. In pozor, psiček se pokaže šele v drugi polovici filma. Pravzaprav zelo pozno. Skorajda tako, da pomislimo, da ga sploh ne bomo videli. Da je kot voznik tovornjaka v trilerju Duel. Toda ko se pokaže, to stori v velikem slogu. Tako, da šerif Brody sikne kultno enovrstičnico: “Potrebovali bomo večjo ladjo.” Krasna atmosfera, enkratni prizori in dokaz, da je bil Steven Spielberg že leta 1975 mojster filmske umetnosti. Mojster, ki je znal kvaliteti dodati še ravno pravšnje komercialne zasuke in gledalcem servirati poslastico za vse večne čase. In ja, glasba Johna Williamsa me še danes prežene iz morja. Tudi na globini desetih centimetrov seveda.

Ocena 5

zda 1969, drama, režija: John Schlesinger, igrajo: Jon Voight, Dustin Hoffman, Sylvia Miles, Brenda Vaccaro

Film, ki pošteno zadane še danes.

Dustin Hoffman je bil konec šestdesetih po zaslugi filma Diplomiranec na vrhu sveta. Ker ga je motilo, da so ga proglasili za seksualni simbol, za novega idola mladih deklet, je posnel Polnočnega kavboja. Zelo mračen, resen, trd in socialno angažiran strel v glavo, kjer je bil za vlogo potepuha Ratsa Rizza pripravljen tudi ubijati. Nihče mu namreč ni verjel, da je sposoben takšnega preobrata. Da je sposoben po Diplomirancu zaigrati kaj tako drugačnega. Da je zmožen poosebiti šepavega klošarja in to storiti tako, da mu bodo nasedla tudi mlada dekleta. In potem se je zgodilo prav to. Zgodilo se je nemogoče, Hoffman pa je postal najboljši igralec svoje generacije. In prav v Polnočnem kavboju, zgodbi o zgubah, ki sanjajo o hitrem uspehu, je bil morda najboljši. Najbolj tak, da si je prislužil naziv mojstra igre. Mojstra karakterja, ali če hočete, mojstra metode, ki sta jo nekaj let po njem zelo uspešno odafurala še Al Pacino in Robert De Niro. In Polnočni kavboj še danes seka sto na uro. Natanko s takšno močjo kot leta 1969, ko je v kina udaril prvič. In udaril je divje, drugačno in sveže. Tako, da so gledalci komaj dihali. In tako, da so si ga morali ogledati večkrat, da so ujeli vse tisto, kar je bil njegov namen. Štorija o wannabe žigolu Joeu Bucku (Jon Voight), ki pride v New York, da bi zaslužil lahek denar, je namreč vse prej kot prijetna in standardna. Je taka, da od gledalca zahteva nenehno pozornost. Taka, da jo bodo tisti, ki računajo na prvo žogo, zlahka prezrli in ji seveda naredili hudo krivico. Tu so namreč tudi ostri in naporni flashbacki Buckove tragične preteklosti. Tu so tudi vsi tisti psihadelični dodatki, ki dosežejo vrhunec na neki zabavi, ki bi se lahko pod taktirko Andyja Warhola in Paula Morrisseyja zlahka odvila tudi v znamenitem Studiu 54. Tu je nori in z bogom obsedeni odrešitelj. Tu so filmski odlomki, ki nas secirajo med grozljivo sceno oralnega seksa v kinu. In tu je žalostni podenj newyorškega vsakdana, kjer nostalgija nima kaj iskati. Kjer nostalgijo pohodni kič in kjer bi se celo Johnu Wayneu režali na ves glas. Nič čudnega, da naš Joe Buck ne najde strank. Da ženske ne trznejo na njegov kavbojski imidž. In da konča v družbi z Rizzom, ki vseskozi sanja o potovanju v Miami. O lagodnem življenju na Floridi, kjer bi ga obkrožala lepa dekleta. Brez skrbi, Polnočni kavboj ni le egotrip. Le prikaz totalnega odklopa Warholovega časa. Polnočni kavboj je hudičevo globoka, tragična, kvalitetna in močna zgodba o nenavadnem prijateljstvu in o sanjah, za katere žal zmanjka časa. Zelo pogumen film za leto 1969, zelo pogumen film za današnji čas. Dejstvo, da je padel oskar, je še vedno prelomno in sila pogumno dejanje. Želja, da bi glavno vlogo igral Warren Beatty, pa za vedno pušča kanček dvoma in misel, da bi bil še boljši od Jona Voighta. Kult, ki drži še danes. In kult, ki bo držal za vedno. Tudi zavoljo enkratnega Dustin Hoffmana in njegove mitske enovrstičnice: »I’m walkin Here.«

Ocena 4 in pol

zda 1979, drama, režija: Robert Benton, igrajo: Dustin Hoffman, Meryl Streep, Justin Henry, Jane Alexander, JoBeth Williams

Dustin Hoffman vs. Meryl Streep.

Kramer proti Kramerju je film, ki je v osemdesetih obnorel tudi Slovenijo. Tudi moje starše, babico, dedka in teto, ki so o njem debatirali noč in dan. Beseda je tekla o vrhunski igri Dustina Hoffmana. O tem, kako je mali Justin Henry luštkan otrok. O tem, da je Meryl Streep res krasna igralka. O tistem znamenitem prizoru s toastom in jajci. O tem, da si Meryl otroka sedaj ne zasluži. O tem, da pri ločevanju staršev najbolj trpijo prav otroci. O tem, da je bil za ločitev kriv tudi Dustin, saj je pozabil na ženo in se posvetil le karieri. O noči oskarjev, ko je film pobral pet odmevnih nagrad. Tudi za najboljši film, glavno moško vlogo, stransko žensko vlogo, režijo in scenarij. Pa o tem, da gre za enega najboljših filmov, kar so jih videli v zadnjem času. Pa o tem, kako bi sami ravnali v podobni situaciji. Pa o tem, da bi morala Dustin in Meryl na koncu biti skupaj. Pa o tem, da ima Meryl v bistvu pravico, da hoče otroka nazaj in da jo po svoje razumejo. Skratka, Kramer proti Kramerju je bil film, ki je bil v moji familiji tako ali drugače prisoten vrsto let. Vrsto let pred tem, ko sem ga prvič videl tudi sam. In dobro se spomnim lokalne videoteke, kjer sem si ga sposodil in si ga ogledal s svojim očetom, ki me je pustil čisto pri miru. Ki je želel, da ga ocenim sam in da čisto sam pogruntam njegove kvalitete. Star sem bil okoli 14 let. Morda malce premalo za tako dober in velik film, pa vendar dovolj, da sem že takrat ujel vse tisto, kar je bilo treba. Morda ne vse tisto, kar sem ujel kasneje, pa vendar dovolj, da mi je bil všeč. Da sem se zacopal v igro Dustina Hoffmana in da sem si film zapomnil za vse večne čase. Vse do včeraj, ko sva si ga ogledala skupaj s punco. Spet me je zadel točno tja, kot nekoč. Zadel me je v srce. V delček, ki je rezerviran za najboljše filme Dustina Hoffmana in za najboljše filme na sploh. In debate, ki so pred leti potekale v moji familiji, so se ponovile še enkrat. Skorajda do potankosti. Skorajda tako, kot verjetno potekajo pri vseh, ki si ta odličen film ogledajo prvič, drugič, tretjič in četrtič. Ali pa kar vsako leto znova. In film je res krasen. Od začetka do konca. Praktično brez napak in idej, da bi lahko bil še boljši. Vse kar ste slišali o njem, je resnično. Vse drži. In vse je točno tako kot je bilo že leta 1979, ko je Dustin Hoffman vendarle dobil svojega prvega oskarja in dokazal, da mu ni para ter da lahko igranja uči tudi Ala Pacina, Roberta De Nira in Jacka Nicholsona.

Ocena 5

zda 1986, grozljivka, režija: Brian Gibson, igrajo: Heather O’Rourke, Craig T. Nelson, JoBeth Williams, Will Sampson, Zelda Rubinstein, Julian Beck, Oliver Robins

Solidno nadaljevanje kultnega originala iz leta 1982.

Familjo Freeling spet preganjajo zlobni duhovi. Pa čeprav so se preselili v drugo hišo, četudi so leta 1982 osvobodili ujete duše, na katerih je bil zgrajen njihov domek. Ali kot pravi eksorcist Will Sampson: “Ne bo vam pomagalo, če boste zamenjali hišo, ta stvar bo šla za vami.” In res, ta stvar gre za njimi. Tokrat v obliki srhljivega možakarja Kanea (Julian Beck), ki se jim pojavi na vratih in računa, da ga bodo povabili čez prag. Ker mu ne nasedejo, nad hišo pošlje zlovešči oblak in duhove, ki spet napadejo majhno Carol Anne (Heather O’Rourke) in odprejo vrata v drugo dimenzijo. Dovolj shrljivo, dinamično in s posebni efekti nafilnano nadaljevanje, ki ga polomi le s preveč znanstveno fantastičnim koncem, kjer nam Will Sampson pojasni, da samo ljubezen premaga zle duhove. Uf, saj res, iz steklenice tekile na koncu nikar ne pojejte tudi tistega črva.

Ocena 3 in pol

zda 1990, dramski triler, režija: Alan J. Pakula, igrajo: Harrison Ford, Raul Julia, Brian Dennehy, Bonnie Bedelia, Greta Scacchi, Joe Grifasi, Paul Winfield, John Spencer

Je priznani in zvezdniški tožilec Harrison Ford res ubil svojo seksi sodelavko Greto Scacchi?

Harrison Ford je Rusty Sabich. Super uspešni državni tožilec, ki dela v uradu generalnega tožilca, katerega zamaje šokantna smrt Carolyn Polhemus (Greta Scacchi). Privlačne, zelo prodorne in povzpetniške odvetnice, ki jo najdejo posiljeno in z razbito glavo. Jasno, sum pade prav na našega Rustyja, ki se je s Carolyn zapletel v strastno romanco in pozabil kje se ga drži glava. Ker je s Carolyn seksal tudi Rustyjev šef Raymond Horgan (Brian Dennehy) in ker vse skupaj smrdi po sabotaži ter iskanju grešnega kozla pred prihajajočimi volitvami, se primer znajde na sodišču. Pod taktirko temnopoltega sodnika Larrena Lyttlea (Paul Winfield) in zvito obrambo Rustyjevega odvetnika Sandyja Sterna (Raul Julia), ki prekleto dobro ve kaj dela in kako bo dokazal nedolžnost svojega klienta. Izjemno prepričljiva, kvalitetna in napeta drama, ki se ji pozna, da jo je režiral Alan J. Pakula, mojster filmov Klute, Vsi predsednikovi možje in The Parallax View, ki se je po dolgih letih spet vrnil k svojem priljubljenem žanru. Če se boste spomnili na Begunca, kjer so Harrisona Forda osumili za umor žene, seveda ne boste zgrešili. Če boste prav zaradi tega filma dobili željo po študiju prava, pa vam prav tako ne bo nihče zameril. Povedano drugače, Presumed Innocent je film, ki bi ga morali vseh študentom prava zarolati že na sprejemnih izpitih.

Ocena 4 in pol

zda 1978, kriminalna drama, režija: Ulu Grosbard, igrajo: Dustin Hoffman, Theresa Russell, Gary Busey, Harry Dean Stanton, M. Emmet Walsh, Kathy Bates

Mojstrovina, ki bi si zaslužila več pozornosti in renomeja.

Dustin Hoffman je Straight Time posnel po huronskem uspehu Maratonca in Vseh predsednikovih mož. Torej v času, ko je bil na vrhu sveta in ko si je lahko dovolil vse. In prav Straight Time je bil njegov sanjski projekt. Film, za katerega bi dal tudi dušo. In film, ki ga je hotel tudi režirati. Nič čudnega, da je potem tožil Warner Bros, ki mu ni dovolil tako imenovanega zadnjega reza in je film obrnil malce po svoje. Pa vendar, Straight Time je kljub temu odličen film. Izvrstna kriminalna drama, kjer Hoffman v stilu Ala Pacina odigra Maxa Demba. Kriminalca, ki hoče na pravo pot. Ki pride iz zapora in si najde redno službo, skromno stanovanje ter dekle (Theresa Russell). Ki hoče prvič v življenju zaživeti tako kot ostali in pozabiti na svojo problematično roparsko preteklost. To seveda ni tako preprosto. Še posebej, če ti za vratom diha nesramni in trapasti policist M. Emmet Walsh, ki komaj čaka, da boš naredil napako. Ki prav uživa, da te zajebava in da te bo lahko spet strpal nazaj za rešetke.

Jasno, Maxu se čez čas strga. Tako zelo, da pozabi na pravila pogojnega izpusta in da spet obišče stare roparske kompanjone (Gary Busey, Harry Dean Stanton). Trenutek do ropa nove banke seveda ni več daleč, nova aretacija in nova zaporna kazen pa sta jasno da znova tik pred vrati. Odličen film. Globok, prepričljiv, realen in tak, da mu leta ne morejo do živega. Da nas usoda glavnega junaka, ki ga briljantno upodobi Dustin Hoffman, vedno znova zadane v srce. Da se vprašamo, kaj je narobe z našo družbo. Z našim sistemom, ki možakarja z željo po normalnem življenju dobesedno pahne na stara pota. In ko Max Dembo na koncu svoji Theresi Russell pojasni, da mora naprej in da zanjo ni več prostora v njegovem življenju, saj ga bodo zagotovo kmalu ujeli, se gledalec dobesedno strese. Strese od groze, od fenomenalnega zaključka, od mojstrovine, ki so jo že leta 1978 pošteno prinesli okoli. Prav imate, filmska umetnost tako dolgo ne bo filmska umetnost, dokler ne bodo takim filmom podelili zasluženega statusa in se jin opravičili za leta krivice.

Ocena 4 in pol

zda 1979, grozljivka, režija: Don Coscarelli, igrajo: A. Michael Baldwin, Bill Thornbury, Reggie Bannister, Kathy Lester, Kenneth V. Jones

Dario Argento wannabe.

Phantasm v naši familiji uživa kulten status. Predvsem zaradi tete iz Laškega, ki še zdaj ne more spati zavoljo zadnjega prizora in stavka: “Boooy.” In prav teta je ves čas navijala za tale film. Prav teta me je nenehno prepričevala, da si ga moram pogledati in da se bom zagotovo posral od strahu. Ker sem bil leta 1979 premajhen, da bi mi ga dovolili gledati, potem pa ga ni bilo mogoče dobiti nikjer več, se je moje prvo srečanje seveda močno zavleklo. No ja, z neta sem si ga potegnil že kake štiri leta nazaj, toda šele včeraj sem končno našel čas in ga vendarle vtaknil v svoj dvd player. Okej, uvodna sekvenca, kjer neka babnica med seksom na pokopališču zakolje svojega ljubimca, me je resda malce stresla. Prav tako prizori, kjer strašljivi in skrivnostni grobar krade trupla. Če bi rekel, da sem ostal ravnodušen pri leteči krogli, ki je razmesarila obraz, in pri tistih zoprnih ter krvoločnih škratih, bi prav tako lagal. Če bi zapisal, da me nista ujela brata Pearson (A. Michael Baldwin, Bill Thornbury), ki hočeta razkrinkati grobarja, bi seveda ravno tako bluzil v tri krasne. Toda to ne pomeni, da je imela moja teta iz Laškega prav in da mi je bila tale težko pričakovana grozljivka všeč. Žal gre le za izredno razvlečeno in površno recikliranje filmov Daria Argenta. Za nekoč znano grozljivko, ki jo je danes močno povozil čas. Za atmosfero, ki ne straši, marveč dolgočasi. In za zgodbo, ki se ji pozna, da je bila v začetni viziji režiserja Dona Coscarellija dolga vsaj še enkrat toliko ter da jo je moral zaradi šefov hudo skrajšati.

Ocena 2

HOUSE II: The Second Story (zda 1987, grozljivka, režija: Ethan Wiley, igrajo: Arye Gross, Jonathan Stark, Royal Dano, Bill Mahler, John Ratzberger, Amy Yasbeck)

Porazno in totalno blesavo nadaljevanje kultnega originala iz leta 1986, kjer vam bo všeč le tisti strašno simpatični psiček.

Dvesto let stari dedek (Royal Dano), razkačeni pračlovek, debilni Indijanci, trapasti praptič, čudežna lobanja, zlobni kavboj in mladenič Jesse (Ayre Gross), ki mora vse to doživeti na lastni koži. Res slab in skorajda nič zabaven film, ki bo razočaral tudi največje oboževalce tele serije. Preveč efektov, preveč fantastike in premalo atmosfere ter vsega tistega, kar je imel prvi del.

Ocena 2

HOUSE III: The Horror Show (zda 1989, grozljivka, režija: James Isaac, igrajo: Lance Henriksen, Brion James, Rita Taggart, Dedee Pfeiffer)

Lance Henriksen vs. Brion James.

House 3 je v kina prišel kot The Horror Show. Kot povsem samostojen in od franšize neodvisen film, ki so mu naslov spremenili šele na videu. Samo zato, da bi z njim zaslužili še nekaj denarja in ga vlekli na znano horor serijo. Jasno, film je vsekakor boljši od drugega dela, toda še vedno ostaja na nivoju tretjerazredne grozljivke, ki ji zelo kmalu zmanjka idej. Ki se še posebej v zadnji tretjini spremeni v zelo blesavo štorijo, ob kateri se gledalci vprašajo, kaj za vraga v glavnih vlogah počneta Lance in Brion, ter zakaj ju ni znal film bolje izkoristiti. Oba igralca sta namreč čista kultna roba. Zelo znana negativca iz številnih filmov, ki se tokrat spoprimeta drug z drugim. Kot Jason in Freddy. Kot Al Pacino in Robert De Niro. In pozor, Lance je prijazen, Brion pa hudoben. Lance je policaj, Brion pa psihopatski morilec, ki ga skurijo na električnem stolu in se potem vrne nazaj. Kot duh, kot zajebani norec, ki hoče uničiti tudi Lanceovo družino. Pač film, ki si ga bomo zapomnili le po dvoboju dveh glavnih igralcev in morda tudi po prizoru, ko se Brion James spremeni v kuro. Povedano drugače, film, ki hoče na vsak način vnovčiti finte serije Mora v ulici Brestov.

Ocena 2 in pol

HOUSE IV (zda 1992, dramska grozljivka, režija: Lewis Abernathy, igrajo: Terri Treas, William Katt, Denny Dillon)

Presenetljivo kvalitetno in zaenkrat zadnje poglavje serije House, zavoljo katerega se boste vsaj za kak dan začeli bati pic.

William Katt je nazaj. Tisti William Katt, ki je v prvi Hiši igral Rogerja Cobba. Mladeniča, ki so ga v stari hiši napadale številne pošasti in ki sedaj te iste hiše noče in noče prodati. Ko umre v prometni nesreči, breme pade na njegovo simpatično ženo Kelly (Terri Treas), ki jo začne gnjaviti njegov pohlepni brat. Malce predolg in pretirano socialno obarvan uvod se spremeni v solidno grozljivko, ki pa jo v zadnji tretjini žal pokvari organizacija, ki trguje z radioaktivnimi odpadki. Pa vendar, picaman je bomba, konec pa premore dovolj patetike, da boste zanj morebiti potočili celo kakšno solzico.

Ocena 3

zda 1975, kriminalna drama, režija: Sidney Lumet, igrajo: Al Pacino, John Cazale, Charles Durning, Chris Sarandon, Carol Cane

Attica! Attica!

Ko spet gledam kak starejši film Ala Pacina, recimo Dog Day Afternoon, Serpico, Scarecrow in Godfather, se vedno znova zavem, kako odličen igralec je bil. Kako vrhunsko se je znal vživeti v svoj lik. Kako nepremagljivo ga je odfural od začetka do konca in se nam za vedno vtisnil v spomin. In prav Sonny, glavni junak Pasjega popoldneva, je morda njegov najbolj znani lik. Njegova morda najboljša igralska kreacija vseh časov, ki jo le leta 1975 verjetno presegel le Jack Nicholson iz Leta nad kukavičjim gnezdom. In prav Jack je Alu tistega leta pobral oskarja za najboljšo moško vlogo.

Nič zato, Al je bil neuspešnih nominacij že navajen. Vse do leta 1992, ko je končno zadel v polno s filmom Vonj po ženski. Pustimo devetdeseta, zdaj smo v sedemdesetih. V času, ko so se delali najboljši filmi in v času, ko je Sidney Lumet posnel Pasje popoldne. Kultno klasiko o ropu banke, kjer gre vse narobe. Kjer se roparja Sonny in Sal (John Cazale) že na začetku zapleteta v napačno smer. Kjer se po desetih minutah pred banko pojavi gora policistov, še več radovednih gledalcev in vsaj štiri različne medijske hiše. Prav imate, natanko takle rop se je zgodil tudi v resnici, le da je bilo Sonnyju ime John Wojtowicz. In prav Wojtowitcz, ki so ga sredi osemdesetih izpustili iz aresta, leta 2006 pa je umrl za rakom, je izrazil veliko zaskrbljenost zaradi ne povsem natančne zgodbe filma. Zaradi napačnega prikaza Sonnyjeve homoseksualne zveze z mladeničem Leonom Shermerjem (Chris Sarandon), ki sanja o menjavi spola. In prav ta želja po operaciji naj bi bila glavni razlog za rop banke, ki ga je za svojega ljubimca in kasneje celo moža, skušal izpeljati resnični John Wojtowicz.

Pustimo resnico in skočimo nazaj v filmu. V mojstrovino Sidneyja Lumeta, ki svojo atmosfero spretno, elegantno in na zelo preprost način spelje skozi cel film. Skozi zelo napeto, pa vendar sproščeno in mestoma izjemno zabavno zgodbo, kjer se roparja s pomočjo medijev v hipu spremenita v pop zvezdi. V idola množic, ki se poistovetijo z njunim problemom. Z malim človekom, ki s svojo službo v tovarni, ne more preživeti. In pozor, na njuni strani so tudi talci. Predvsem ženske, ki se jim zdita simpatična in ki banke kljub možnosti niti nočejo zapustiti. Jasno, ko se Sonny zadere: “Attica, Attica,” in ko razposajeni množici pred banko vrže nekaj denarja, postane junak. Superzvezdnik, o katerem bodo nekoč snemali filme. Filme, ki jih bodo režirali super režiserji. In filme, kjer bodo igrali super igralci.

Filmov o ponesrečenem ropu je bilo doslej veliko, toda redki ujamejo to, kar je leta 1975 uspelo Pasjemu popoldnevu. Prelomni klasiki, ki ji čas ne more do živega in ki enako dobro učinkuje še danes. Tudi zavoljo enkratne igralske kreacije Ala Pacina, ki mu pred banko uspešno asistira policaj Charles Durning, v banki pa mirni, tihi in vase potegnjeni John Cazale. Da ne pozabim, leta 1997 je Costa Gavras posnel Mad City, nekakšen rimejk Pasjega popoldneva z Johnom Travolto in Dustinom Hoffmanom, prav Hoffman pa je bil leta 1975 v igri namesto Ala Pacina, ki si je nekje na polovici snemanja premislil in hotel zapustiti prizorišče. Čeprav Hoffmana močno spoštujem in ga vedno postavim pred Pacina, se lahko zahvalim bogu in Pacinu, da sta projekt speljala do konca in nam dala lik, o katerem lahko drugi filmi samo sanjajo.

Ocena 4 in pol

zda 1986, grozljivka, režija: Steve Miner, igrajo: William Katt, George Wendt, Kay Lenz, Richard Moll

Kot da bi Sam Raimi režiral Poltergeista.

Hišo sem prvič videl pri kakšnih šestnajstih letih. S pomočjo lokalne videoteke, ki jo je prodajala kot zelo znano in dobro grozljivko. Nisem bil razočaran. Še posebej zaradi tiste odsekane roke, ki je splezala na hrbet tistega majhnega dečka in potem končala v straniščni školjki. Prav nič razočaran nisem tudi danes, ko sem si Hišo po mnogih letih ogledal še enkrat. Še vedno mi je kul. Še vedno gre za zelo zabavno in frajersko grozljivko o zakleti hiši, kjer pisatelja Rogerja Cobba (William Katt) preganjajo stvori in zombijevski vietnamski veterani. Pravo grozo, ki jo le na začetku pričara obešena starka, zamenja odbita in s posebnimi efekti nafilana atmosfera, ki smo jo na podoben način ujeli že leta 1982 v filmu Poltergeist, ali še bolje, leta 1981 v filmu Evil Dead. In Hiša ni nič drugega kot mešanica Poltergeista in Evil Deada, ki izgleda tako, kot da bi Sam Raimi, režiser Evil Deada, režiral Poltergeista. Pa vendar, Hišo je režiral Steve Miner, režiser drugega in tretjega dela serije Petek trinajsti, producent pa je bil Sean S. Cunningham, režiser prvega dela serije Petek trinajsti. Prav zato se Hiši dobro pozna, da ve kaj dela, da se zaveda svoje ciljne publike in da točno ve kaj vse mora butniti pred gledalca, ki si želi neobremenjene ter ravno prav blesave komične grozljivke. In pozor, William Katt je v kultni grozljivki Carrie igral Tommyja Rossa. Tistega Tommyja Rossa, ki skupaj z nesrečno Sissy Spacek odpleše maturantski ples in na glavo faše vedro krvi. Da ne pozabim, stavek: “This House Knows Everything About You,” ki ga izreče obešena starka, mi je ostal v spominu tudi iz nekega dance miksa, ki se ga žal ne spomnim. Vem samo to, da smo ga rolali konec osemdesetih in da sem ga slišal preden sem gledal Hišo. Grozljivko svoje mladosti, ki še danes seka zelo podobno kot takrat, ko sem jo videl prvič.

Ocena 4

zda 1982, grozljivka, režija: Tobe Hooper, igrajo: Craig T. Nelson, Jobeth Williams, Heather O’Rourke, Dominique Dunne, Beatrice Straight, Zelda Rubinstein

Dobra in zabavna grozljivka, ki ji nekaj straha poberejo otročji prijemi Stevena Spielberga.

Nikoli si nisem mislil, da bom nekemu filmu očital prijeme Stevena Spielberga. Da bo zaradi tega slabši. In da bi bilo zanj bolje, če teh prijemov ne bi bilo. Povedano drugače, Poltergeistu se več kot pozna, da ga je produciral in oscenaril prav Spielberg, pa četudi ga je režiral Tobe Hooper, avtor kultnega Teksaškega pokola z motorko. Prav Spielberg je dodal vse tiste komične sekvence, vse tiste zanj tipične družinske prijeme in vse tiste preveč s posebnimi efekti nabasane prizore, kjer srh v bistvu zamenja popcorn zabava. Pa vendar, zgodba o družini, ki jo napdade poltergeist, tako imenovani hišni duh, kljub temu seka kot je treba. Morda bolj dinamično kot grozljivo, pa vseeno tako, da nas osvoji in potegne v dogajanje. Še posebej v zadnji tretjini, kjer se JoBeth Williams znajde med okostnjaki in ko se duhu odtrga do konca. Krasna je tudi miniaturna Zelda Rubinstein, ki igra izganjalko duhov. Krasna je tudi svetlolasa deklica Heather O’Rourke, ki jo poltergeist potegne v televizor. Pač film, ki obvlada vse potrebne komercialne prijeme in film, ki bi lahko morda vsaj nekajkrat udaril malce bolj iz zasede. Tako kot takrat, ko na sceno pride tisti kurčevi klovn, ki ga sovražim še danes.

Ocena 4

zda 2007, erotična drama, režija: Shane Ryan, igrajo: Shane Ryan, Michiko Jimenez

O mladeniču, ki snema snuff filme.

Temna noč, mladenka ob cesti in neznanec, ki jo povabi v avto. Ker je neumna, povabilo sprejme in vstopi v pekel. Pred kamero psihopata, ki hoče posneti tako imenovani snuff film. Film, kjer igralka umre tudi v resnici. Brez posebnih efektov in trikov. Zares in v živo. In poba naj bi to počel tudi v resnici. Svoje filme naj bi potem skril v škatle originalnih videokaset po raznih ameriških videotekah. V škatle starejših in manj znanih filmov, ki si jih izposodi zelo majhno število ljudi. Njegova roba naj bi postala kultna, nekatere videoteke pa naj bi jo še vedno izposojale pod pultom. Če vse skupaj drži, je seveda drugo vprašanje. Če so bili njegovi posnetki resnični, pa prav tako ostaja velika skrivnost. Problem snuffa je namreč v tem, da je težko dokazljiv. Da se nikoli ne ve, če ne gre dejansko le za trik. Le za posebne efekte in igro. Le vprašajte igralca Charliea Sheena, ki je enega izmed domnevnih snuffov prijavil policiji, potem pa se je izkazalo, da je šlo le za zelo prepričljivo epizodo kultne japonske serije The Guinea Pig Films. Ali pa režiserja Ruggera Deodata, ki se je moral zavoljo svojega filma Cannibal Holocaust zagovarjati celo na sodišču, kjer je seveda prav tako dokazal, da je šlo le za efekte in da niso v resnici ubili ali poškodovali nikogar. Isto je z našim filmom, kjer se vidi, da gre za igro. Za prikaz morebitnih dogodkov, za prikaz kako naj bi nek mladenič snemal snuff filme. Žal je ta prikaz zelo dolgočasen, nezanimiv in razvlečen. Celo zoprn. Posnet v kvazi avtentičnem stilu, ki ne prepriča nikogar. Ki izgleda slabo in slab tudi je. Še posebej v prvi uri, ko moramo poslušati neskončne debate psihopata in njegove žrtve, ki seveda nima pojma kaj jo čaka. Huh, če so tudi pravi snuffi tako dolgočasni, potem pa je res bolje, da so le urbane legende in da jih uspešno nadomeščajo tisti filmski in zaigrani.

Ocena 1 in pol

DODATEK:

So torej snuff filmi le izmišljotina, le urbana legenda, le bolna želja posameznikov, ki bi ob tem res uživali? Zaenkrat pravih dokazov še ni, filmski efekti pa so tako dovršeni, da kot za šalo zabrišejo mejo med realnostjo in fikcijo. Morda bi verjel znanemu pornografu Larryja Flyntu, ki se je pred leti hvalil, da poseduje čisto pravi snuff film. Toda po drugi strani lahko prav Larry manipulira z mediji in si je vse skupaj izmislil le za lastno publiciteto. Pri mnogih grozljivkah, še posebej pri tistih kanibalskih, ki so jih na veliko snemali v Italiji, človek res pomisli, da gre za resnico. Da so nekomu res odrezali tiča in da so kakšno žensko resnično ubili. Toda na koncu se izkaže, da je le film. Le prebrisana provokacija. Če ste videli kak film Herschella Gordona Lewisa, potem prav tako sumite, da je šlo zares. Da je psihopat res zverinsko ubil svojo žrtve in da so bila čreva prava. Da ni bilo posebnih efektov in da bi morali Lewisa že zdavnaj zapreti.

In potem so tu še zloglasni The Guinea Pig Film, za katere prav tako komaj verjamemo, da so le filmi. Da vse te Japonke res niso razkosali ter zverinsko pobili. Isto pomislimo tudi ob filmih Takashija Miikea, kjer je nasilje tako zelo grafično, da skorajda ne more biti zaigrano. Pa vendar, vse to so le filmi. Le fikcija. Le divje fantazije režiserjev, ki obvladajo svoj posel. Michael Myers in Jason Voorhees sta mala malica. Tam se dobro vidi, da je vse skupaj le posebni efekt. Pri Pigih se tega ne vidi. Tam dobesedno osupnemo in ne moremo verjeti kaj se dogaja pred našimi očmi.

Prvi snuff film naj bi posnel zloglasni Charles Manson. Ker ga niso nikoli našli, je zadeva seveda le urbani mit. In prav od Mansona dalje so snuff filmi postali zanimivi. Tako zelo, da so jih nekateri morda res posneli in jih skrili na podoben način kot junak zgoraj omenjenega filma. Zagotovo obstajajo tudi posnetki iz vojne v bivši jugi. Posnetki, kjer so vojaki klali in posiljevali ženske. Ali pa posnetki iz Afrike, kjer so se šli rasizem in se perverzno izživljali nad črnci. Toda temu ne bi rekel snuff, temu bi rekel svinjarija. Snuff je načrtno posnet pornič, kjer žensko na koncu ubijejo ter zverinsko mučijo. No ja, ne nujno pornič, vsekakor pa mučenje in smrt brez možnosti za rešitev. V želji po zaslužku in distribuciji, seveda. Prav zato tudi zloglasni umor predsednika Kennedyja, ali če hočete, nič manj zloglasni umor Sadama Huseina, nista snuff, pa četudi žrtev pred kamero res ubijejo. Prav tako za snuff ne bi mogli označiti posnetkov umorov, ki so si ji za lastne namene privoščili kakšni serijski morilci. Snuff je posnet z drugačnim namenom. Za kupca, ki ga naroči in uživa med gledanjem mučenja.

Jasno, snuff je zanimal tudi mnoge filmarje, ki so se tematike lotili na različne načine. Najbolj zloglasno v filmih Peeping Tom, Hardcore, Cannibal Holocaust, Videodrome, 8mm, Vacancy, Hostel, Tesis, Strange Days in recimo Urban Legends: Final Cut. Toda to so le filmi. Filmi pa niso noben dokaz, da stvar obstaja tudi v resnici. In resnica je bila najbližje pri ruskih privatnih posnetkih otroške pornografije ter posilstev, ki so jih na veliko iskali tudi policisti. Pravih dokazov seveda ni bilo, kar pomeni, da se spet ni točno vedelo, če je šlo zares, ali le za bolne ideje kvazi filmarjev. In potem je tu še serija Faces of Death, kjer so prikazovali resnične nesreče raznih ljudi. Zelo blizu snuffu, pa čeprav seje kasneje pri mnogih najbolj šokantnih posnetkih izkazalo, da je šlo le za trik. Le za spretno manipulacijo z gledalci. Dokaza o pravem snuff filmu torej zaenkrat še ni, kar je seveda dobro, saj si niti ne predstavljam, da bi nekoga to resnično rajcalo in da bi šla roba za med. Me pa vseeno močno skrbi trend v pornografiji, kjer je vse več nasilja. Vse več grobih sekvenc, ki mejijo ne mučenje. In če to tako močno rajca potencialne kupce, pravi snuff seveda ni več daleč.

Začelo se je na NET TV, kjer so rolali zelo drzno in provokativno italijansko erotično komedijo Voajer, ki jo leta 1994 posnel kultni Tinto Brass. Kul film. Ne ravno mojstrovina, vsekakor pa roba, ki jo vredno pogledati.