IZTOK faking GARTNER

SIDNEY SHELDON: Nebo, polno zvezd

Originalni naslov: The Stars Shine Down

Leto izdaje: 1992

Leta 1917 rojeni in od lani pokojni Sidney Sheldon, super uspešni avtor številnih še bolj uspešnih romanov kot so Onkraj polnoči, Bes angelov, Diamantna dinastija, Če bo kdaj jutri in recimo Božji mlini na veter, je z romanom Nebo, polno zvezd leta 1992 podrl svoj osebni rekord po številu prodanih izvodov ter nekaj mescev kasneje pobral prestižno knjižno nagrado na Deauvilleskem filmskem festivalu. Nič čudnega, glede na to, da nam je postregel z izvrstno, zanimivo, intrigantno, ravno prav skrivnostno in napeto zgodbo o Lari Cameron, bajno bogati nepremičninarki in lastnici številnih hotelov, ki se zaljubi v vrhunskega pianista Philipa Adlerja, prijateljuje s prijaznim mafijcem Paulom Martinom in posluša nasvete najboljšega prijatelja Howarda Kellerja.

NORA ROBERTS: Iskanje korenin

Originalni naslov: Birthright

Leto izdaje: 2003

Hiperproduktivna in neverjetno uspešna pisateljica Nora Roberts, ki je svoj prvi roman napisala že leta 1981 in se na začetku devetdesetih spremenila v najuspešnejšo pisateljico moderne dobe, katero je iz liste bestsellerjev občasno pregnala le J.K. Rowlingova, nam v romanu Iskanje korenin počasi, previdno in sila natančno razkriva skrivnosti glavne junakinje Callie Dunbrook, zagrizene arheologinje, ki nekega dne izve, da je bila posvojena. Da je bila žrtev brezobzirne organizacije za krajo dojenčkov in da njena prava mati Suzanne živi v mestu, kjer pravkar potekajo intrigantne izkopanine neolitskih skeletov, ki jih vodi skupaj z bivšim možem Jakeom Graystoneom. Možakom, ki je odločen, da jo znova zapelje in dobi nazaj. Njenim fatalnim sopotnikom, ki ji potem pomaga prebroditi nastalo krizo. Sila napet triler, kjer začnejo trupla deževati kot v romanih Agate Christie. Malce predolga, na koncu za lase privlečena in kljub temu nenehno berljiva in besedno mogočna dramska srhljivka, kjer glavni junakinji pomagata še njen brat Doug Cullen in pravnica Lana Campbell.

MICHAEL CRICHTON: Kritična točka

Originalni naslov: Airframe

Leto izdaje: 1996

Še ena živce parajoča, izjemno napeta, v bistvu izredno preprosta in kot film napisana mojstrovina Michaela Crichtona, avtorja svetovnih uspešnic Jurassic Park, Congo, Eaters of the Dead, Rising Sun, Disclosure, The Lost World, Sphere, Timeline, in The Andromeda Strain, uspešnic, ki so se po večini spremenile v izjemno znane in še bolj uspešne filmske priredbe. In tokrat zanimivo ne gre za prav nobene paranormalne pojave, znanstveno fantastične dodatke in takšne ter drugačne kriminalne dejavnosti, marveč za povsem realno in ravno zaradi tega izjemno strašljivo letalsko zgodbo o Casey Singleton, uslužbenki letalske tovarne Norton, ki mora raziskati sumljivo nesrečo njihovega letala. Nesrečo, za katero naj bi bil kriv premik slatov, se pravi nesrečo, zaradi katere lahko izgubijo milijonski posel s Kitajci.

BARBARA TAYLOR BRADFORD: Angel

Originalni naslov: Angel

Leto izdaje: 1993

Angel, sicer osmi roman sila uspešne pisateljice in scenaristke Barbare Taylor Bradford, ki je doslej prodala okoli 75 milijonov svojih knjig, nas popelje v rahlo zakulisje snemanja filmov, kjer spoznamo super zvezdnika Gavina Ambrosea in njegovo stalno kostumografko Rosalind »Rosie« Madigan, ki se do ušes zaljubi v pevskega zvezdnika Johnnyja Fortunea. Ker se je njen brat Kevin, sicer novopečeni ljubimec njene najboljše prijateljice Nell Jeffrey, menedžerke Johnnyja Fortuna, pravkar infiltriral v mafijske vrste, iz katerih izhaja tudi Johnny, nastane izjemno ostra, zanimiva in obratov polna situacija, kjer premeteno pero leta 1933 rojene Angležinje Barbare Taylor Bradford ne pozabi niti na dokaj vroče seksualne prizore med glavnimi junaki. Prav imate, Barbara Taylor Bradford je mešanica Jackie Collins, Barbare Cartland in Sidneyja Sheldona, ki kljub temu ostaja Barbara Taylor Bradford.

SIDNEY SHELDON: Spomini na polnoč

Originalni naslov: Memories of Midnight

Leto izdaje: 1990

Vrhunsko, ravno prav spletkarsko, napeto, nepričakovanih obratov polno in mojstrsko nadaljevanje uspešnice The Other Side of Midnight iz leta 1977, kjer se hoče zloglasni grški mogotec Konstantin Demiris maščevati amnezični Catherine Alexander, ženi pokojnega Larryja Douglasa, ki je Demirisu speljal njegovo ljubico Noelle Page. Nevarna, perverzna, divja in brezkompromisna igra, v kateri sodelujejo še zviti mafijec Tony Rizzoli, Demirisova nesrečna žena Melina, njen brat Spiros Lambrou, prekaljeni odvetnik Napoleon Chotas in Catherinin psihiater Alan Hamilton. Leto dni po izidu romana, ki ga je Sheldon prodal v več kot milijon primerkih, je na male zaslone prišla še istoimenska serija, kjer je Demirisa igral Omar Sharif, Catherine pa Alexander Jane Seymour.

SHIRLEY CONRAN: Divjakinje

Originalni naslov: Savages

Leto izdaje: 1987

Shirley Conran, ki nam je dala tudi znamenite Čipke, po katerih so kot veste posneli še bolj znamenito tv serijo in več kot odlično ujeli esenco osemdesetih, se tokrat podaja na otok Paui, na izmišljeni tropski otok, kjer se po nasilni smrti svojih mož znajde skupina petih, sila razvajenih, bogatih, vsega lepega navajenih in kar se da damskih žensk. Skupina petih ubožic, ki se bodo morale v nevarnem, komarjev, krokodilov, kač, strupenih rastlin, požrešnih školjk in morskih psov polnem pragozdu, boriti za življenje. Za golo preživetje, za nenehno skrivanje pred uporniki generala Rakija, ki je sprožil državni udar in se oklical za predsednika. In Patty, Silvana, Carey, Suzy in Annie, ki jim pomaga le prijazni Jonathan, kateremu so pred očmi ravno tako ubili ženo, morajo pozabiti na polne hladilnike, na make up, na frizerja, na nove obleke, na parfume in na vse ostale dobrine, katerih so bile vajene kot žene vplivnih možakov super uspešnega podjetja Nexus, ter se spremeniti v divjakinje. V brezkompromisna bitja, ki solze zamenjajo za podganje meso, nalakirane nohte pa za negravžne črve. Malce predolga, ravno prav realna, mestoma presenetljivo erotična in vseskozi napeta zgodbica, ki se ni nikdar spremenila v tv serijo. Ali še boljše, v zares pravo hollywoodsko uspešnico. Škoda, saj bi šel film za med.

Wrestling sem nekoč gledal kot nor. Vsak teden. Morda celo vsak dan. Imel sem svoje idole. Zbiral sem celo album s slikicami. Kupoval sem si knjige. Vse največje dvoboje pa sem snemal celo na video kasete. Prav zato me je lanska novica o tragični smrti rokoborca Chrisa Benoita, ki je pri štiridesetih najprej umoril ženo in otroka, nato pa še sebe, napeljala k temu, da sem pobrskal po internetu in preveril, kaj se dogaja z ostalimi nekoč popularnimi wrestlerji. Naletel sem na zelo žalostne in nenavadne podatke.

Znamenita, divja in vedno zelo glasna “Sensational” Sherri Martel, rokoborka in kasneje tudi manedžerka, je nekaj tednov pred Chrisom pri komaj 49-ih umrla na domu svoje matere. Bojda je šlo za prekomeren odmerek mamil.

Mike Awesome, znan tudi kot Gladiator, si je življenje prav tako vzel leta 2007. Obesil se je, star pa je bil vsega 42 let.

Le mesec dni pred njim nas je zapustil še en moj stari znanec. Še en moj idol, ki sem ga z veseljem gledal v devetdesetih. Legendarni Bam Bam Bigelow, ki ga je nesla smrtna doza koktajla iz mamil. Star je bil 45 let.

Biff Wellington, tag team partner Chrisa Benoita, je skrivnostno umrl v svoji postelji le nekaj dni pred Chrisom. Star je bil vsega 42 let.

Eddie Guerrero, veliki Chrisov prijatelj in štirikratni šampion, je leta 2005 pri komaj 38-ih padel zaradi srčne kapi.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi Road Warrior Hawku, ki ga je srce leta 2003 izdalo v 46. letu starosti.

Leta 2006 je umrl tudi Mike Durham, veliki Mike Durham, ki ga je napadla bolezen pretirano obilnih športnikov. Star je bil le 39 let.

In pozor, pred svojim petdesetim letom starosti so umrli tudi legendarni in kultni borci Curt “Mr. Perfect” Hennig, Big Boss Man in Yokozuna. Moji junaki, za katere sem prav tako trepetal v devetdesetih. Moje legende, ki jih ne bom nikoli pozabil. Orjaškega Yokozuno je zadela kap, Big Bossa prav tako, Perfecta pa so zdelale tablete proti bolečinam.

Prezgodaj so odšli tudi Hercules, Crash Holly, Davey Boy Smith, Miss Elizabeth, Terry Gordy, “Gentleman” Chris Adams, “Ravishing” Rick Rude, Owen Hart, Louie Spiccoli, Brian Pillman, Eddie Gilbert, Buzz Sawyer, “Quick Draw” Rick McGraw in Gino Hernandez.

Okej, jasno mi je, da je telo rokoborca podvrženo steroidom, izjemnim naporom in ostalim pizdarijam, toda vse tele prezgodnje smrti so mi kljub temu malce nenavadne. Takšne, da bi lahko začel razmišljati celo o kakšni teoriji zarote.

Pa naj omenim še knjigo Wrestlemania: The Official Insider’s Story, ki sta jo leta 2001 spisala Basil V. DeVito in Joe Layden. Moja ocena gre nekako takole:

Zelo intimen, berljiv in profesionalno insajderski vpogled v Wrestlemanio, v tradicionalno rokoborsko prireditev, kjer se vsako leto zbere smetana ameriških wrestling zvezdnikov. Vse skupaj se je začelo 31. marca, leta 1985, ko sta se za naslov prvaka pomerila Hulk Hogan in Mr. T. Vrhunec doseglo 29. marca, leta 1987, ko se je Hogan pred 93 tisoč glavo množico usekal z Andre the Giantom. Se malce umirilo 20. marca, leta 1994, ko se je legendarni Hulkster umaknil v pokoj. In znova skočilo v prvi plan konec devetdesetih, ko sta na sceno prikorakala Stone Cold Steve Austin in The Rock. Poslastica za oboževalce, ki ne pozabi na nikogar, in spomin na čase, ko so bili rokoborci večje zvezde od vseh ostalih športnikov.

Pa končajmo še z eno nostalgijo, z recenzijo tretje Wrestlemanie, ki se je odvila leta 1987.

Takole gre:

WRESTLEMANIA 3 (zda 1987, i: Hulk Hogan, Andre the Giant, Randy Macho Man Savage, Ricky The Dragon Steamboat, Rowdy Roddy Piper, Adorable Adrian Adonis, Jake The Snake Roberts, Alice Cooper, Aretha Franklin)

Dvoboj stoletja.

Ko so organizatorji Wrestlemanie 3, tega največjega športnega dogodka vseh časov, oznanili, da se bosta v Pontiac Silverdomu pred več kot 93 tisoč glavo množico, v glavnem meču večera, pomerila bivša prijatelja Hulk Hogan in Andre the Giant, so ljudje dobesedno znoreli. To je bil dvoboj stoletja. Dvoboj vseh dvobojev, rumble in the jungle brez džungle, in tekma na vse ali nič. Toda katarza je prišla eno uro prej. V nepozabnem dvoboju Roddyja Piperja in Adriana Adonisa, ki so ga najavili kot poslovilno tekmo pogumnega Škota. Kot tekmo za lase, saj je Adonis, vase zagledani bedak, v ring prinesel škarje, s katerimi je hotel Piperju uničiti frizuro in ga ponižati za vse večne čase. In potem sta se udarila še Randy Savage ter Ricky Steamboat. Njun dvoboj se resda ni mogel primerjati z energijo Piperja in Adonisa, toda publika je norela do onemoglosti. Še posebej zato, ker je sodnik padel skupaj in ni mogel končati tekme, katero bi moral dobiti Savage. A nič zato, saj je vseh 93 tisoč gledalcev prišlo zavoljo zadnjega dvoboja. Zavoljo borbe stoletja, kjer sta se prvič spopadla Hulk in Andre. Oba velika, oba močna, oba legendarna. No ja, eden je bil resda še za eno glavo večji od drugega, kar pa ni preprečilo, da ga ne drugi dvignil v zrak nad svojo glavo in ga zvrnil na tla. Publika je nehala dihati, tišina je zajela dvorano, Hulk Hogan pa se je spremenil v največjega wrestlerja vseh časov. V legendo, ki je ne bo mogel preseči nihče. Niti The Rock, kaj šele 2 metra in 13 centimetrov visoki ter 250 kilogramov težki Andre the Giant, ki ga je leta 1993 usekala naravna smrt.

Prav ste prebrali, legendarni Martin Krpan je danes star celih 150 let. Pisatelj Fran Levstik ga je namreč spisal natanko leta 1858. V času, ko se je rojevalo slovensko pripovedništvo. Prav Martin Krpan je namreč naša prva tako imenovana umetna pripovedka, ki nam jo brez dvoma zavidajo tudi drugi narodi. Angleži imajo Beowulfa, mi imamo Martina Krpana. Prebrisanega in skorajda nadnaravno močnega tihotapca soli, ki na koncu zgodbe reši celo Avstrijo in ubije zloglasnega Brdavsa. Čistokrvni filmski material, torej. Naša Troja. Naš Herkules in naš Ahil, če hočete. Pravi dedec in baraba, ki mu zadiši tudi mednožje hčerke avstrijskega cesarja. Ker si imidž zaserje s posekom lipe, na katero je navezana cesarjeva zoprna žena, si zapravi poroko s hčerko, za nagrado, ker ubije Brdavsa, pa vseeno dobil nekaj zlatnikov in dovoljenje za tovorjenje angleške soli.

Če bi danes o njem posneli film, bi ga seveda igral Peter Mankoč, če bi to pred davnimi leti storili Avstrijci, pa bi ga lahko igral kar Arnold Schwarzenegger, ki je bil pravzaprav rezervna inačica našega Krpana v Conanu. In Levstik je bil leta 1858 zelo navihan ter pogumen pisatelj. Na dunajski dvor je namreč poslal Slovenca, ki je naredil štalo in pokazal, da smo prav Slovenci narod, brez katerega ne gre. Žal le v glavi gospoda Levstika. Žal le v fantaziji, ki je hudičevo drugačna od realnosti. Slovenci smo bili namreč od nekdaj znani kot hlapci, kar pomeni, da je Martin Krpan naša ultimativna želja. Naš najbolj priljubljeni junak. Naš mokri sen, ki ga ne bomo nikoli dosegli. Prav s Krpanom smo postali face in dobili na samozavesti. Pa četudi le v knjigi, ki je seveda ena izmed najbolj prodajanih knjig na slovenskem.

Jasno, Krpan je zadel tudi mene. V zelo zgodnjem otroštvu, ko so mi starši kupili tisto veliko knjigo in radijsko igro na kaseti, ki sem se jo seveda naučil na pamet. Tako zelo, da sem znal zaigrati čisto vse dialoge in situacije. In da sem jo znal ponoviti tudi ob treh zjutraj. Najbolj všeč mi je bil tiste del, ko cesar pravi: “Varuj se me Krpane, moja roka je dolga.” In prav ta del sem vedno priredil malce po svoje in zabaval svojo familijo. Martin Krpan je bil del mojega otroštva. Veliko bolj kot Peter Klepec, ki se mi je zdel navaden papak. Pač mulec, ki se meče ven in bi ga Krpan z levo jajco zbil po tleh. Isto kot kralja Matjaža, ki mi je bil zanimiv samo zaradi svoje dolge brade. Krpan mi je bil vedno huda faca. Podobno kot Kekec, ki je bil prav tako baraba. No ja, Krpan je bil tudi kriminalec, ki bi se v času prohibicije, če bi seveda živel v Ameriki, brez dvoma pridružil Alu Caponeu. Pravi filmski lik torej. Lik, ki bi mu morali sredi Ljubljane namesto Prešerna že zdavnaj postaviti spomenik.

Bitje je brez dvoma knjiga, ki jo boste brali kot film in knjiga, po kateri ne bodo mogli nikoli posneti tako dobrega filma. Vrhunski, glasen, napet, tekoč, zanimiv, dinamičen, enkraten in prepričljiv roman leta 1959 rojenega angleškega pisatelja Kevina Brooksa, ki nas popelje v skrivnostno zgodbo šestnajstletnega mladeniča Roberta Smitha, kateri po rutinskem pregledu trebuha ugotovi, da je morda robot. Bitje, ki nima pojma od kod je, kaj je in kaj se z njim dogaja. Ker se med operacijo zbudi iz narkoze in pobegne iz ordinacije, ga začnejo loviti zelo sumljivi možje. Morda kakšna tajna služba, morda zdravniki, morda celo Možje v črnem. Vsekakor pa možje, ki se jim mora skriti in jim pobegniti. Najprej sam, potem pa s pomočjo privlačne Eddie, mojstrice za ponarejanje osebnih dokumentov, ki stoji ob strani in skuša razvozlati njegovo veliko skrivnost. Intrigantna in vseskozi zanimiva štorija, ki jo boste morali prebrati v enem šupu. Ki je ne boste mogli odložiti iz rok dokler ne boste obrnili zadnje strani. Morda najbolj napeta knjiga vašega življenja. In knjiga, ki ne rabi filma, saj se bere kot film. Ne ravno najbolj izvirna, pa vendar taka, da razmišlja s svojo glavo in se izvrstno izogiba klišejem ter primerjavam s podobnimi zgodbami. Umetna inteligenca z jajci, torej.

Prvo sem si kupil v sedemdesetih. No ja, kupili so mi jo starši. Če povem po resnici mi jo je posodil kolega iz sosednjega razreda in še zdaj mu je nisem vrnil. Bila pa so osemdeseta. No ja, izdaja je datirala v sedemdeseta. Bila pa je tista velika, debela in zelena. Prava knjiga, ki sem jo z veseljem požiral. Ena prvih, ki sem jo prebral. Tiste za domače branje sem seveda veselo prešprical in vsebino prepisal od sošolcev.

Druga je prišla leta 1989. Kupili so mi ji starši. Za rojstni dan. Bila je bela, ne tako debela kot zelena, a vseeno kul in pregledna ter poučna.

Tretja je prišla leta 2000. Na prelomu tisočletja. Kupil sem jo sam in bil zelo razočaran. Postala je otročja in preveč komercialno čudno. Premalo podatkov in preveč populističen stil. Bila je srebrne barve.

Sedaj je v trgovini nova. Z letnico 2007. Ne bom je kupil, ker se mi zdi še bolj otročja in blesava. Sicer z bleščečo naslovnico, a kičastimi stranmi. Brez veze. In samo za otroke.

Z veseljem pa bi kupil tisto mojo prvo, zeleno, veliko in debelo.

Vse, kar ste želeli vedeti o Titu, pa niste imeli koga vprašati.

Biografija, ki se bere kot napet triler, ali če hočete, kot komedija in romantična drama.  Vse največje skrivnosti legendarnega Tita. Tudi tista, da so Jovanko iz njegovega življenja odstranili zato, ker ga je hotela umoriti. In tista, da je bil nek ameriški novinar prepričan, da je Tito v resnici ženska. In tu so tudi vsi najpomembnejši Titovi Slovenci, kjer ne manjka niti Prežihov Voranc, ki bi lako namesto Tita postal Tito. Seveda, če ga ne bi prav Tito odstranil iz političnega življenja. Pa Stane Dolanc, ki mu je pri “političnih” likvidacijah pomagal celo zloglasni Željko Ražnjatović – Arkan. Pa Boris Kraigher in Boris Kidrič, ki sta umrla zelo mlada in morda v sumljivih okoliščinah. Pa seveda Edvard Kardelj, ki je vse do smrti zagovarjal samoupravljanje. Pa Titova zgodnja leta, ki jih je preživel v zaporih. Pa njegove številne ženske. Pa obiski znanih filmskih zvezdnikov, kjer se je v Titovi kuhinji na Brionih najbolje počutila Sophia Loren, ki naj bi k nam hodila tudi zaradi želje po umetni oploditvi. Pa številne teorije zarot o zadnjih tednih Titovega življenja. Pa podatki, kako je prav Tito v sedemdesetih zavozil Jugoslavijo in dal zamenjati številne sposobne intelektualce kot je bil recimo Marko Nikezić. Pa borbe s Stalinom in prerekanja s Churchilom. Pa druga svetovna vojna in Draža Mihajlović. Pa nesrečni Aleksandar Ranković. Vse to in še več boste našli v izjemno zanimivem pisanju novinarja Mira Simiča, ki je Tita naštudiral v nulo. S pomočjo tajnih dokumentov in vrhunskega pozanavanja takratnih razmer. Povsem objektivno podajanje zajetnega dela jugoslovanske zgodovine, kjer se mnenja o tem, kaj je bilo prav in kaj narobe, še vedno krešejo. Zelo živahna, strašno dinamična in  s tisočerimi fotografijami opremljena knjiga, po kateri bi morali nujno posneti film. Pravo biografsko sago, kjer bi Tita seveda igral Anthony Hopkins.

Izjemno očarljiva, kratka, simpatična in berljiva zgodbica o 16 letni Giniji, ki pade pod vpliv 20 letne prijateljice Amalie in se zaljubi v slikarja Guida. Lepo poletje, ki ga prekine jesen. Odraščanje mladega dekleta. Prvi poljubi, sifilis in tekoči stavki pisatelja Paveseja, ki je samo leto dni po izidu takrat zelo uspešnega in cenjenega romana napravil samomor.

Roman, ki ga lahko tako doživeto in sočno napiše samo ženska. Torej bivša novinarka Carmen Reid, resnična mamica, ki stvari servira iz prve roke, iz lastnih izkušenj. Zgodba o Belli Browning, 28 letni izjemno uspešni poslovni ženski, ki jo useka nosečnost. Ki jo usekajo predporodna depresija, porod in poporodna depresija. Ki jo usekajo vse reči, katerih moški ne bodo mogli nikoli razumeti. Ob strani ji stoji 14 let starejši mož, sicer novinar Don, glavo pa ji meša mladi, čedni sodelavec Chris. Vseskozi navihana, z erotiko nabita, zabavna, razgibana, tekoče napisana in sila realistična pripoved za vse ženske, ki so bile, so in bodo noseče. In seveda tudi za vse moške, ki še vedno ne morejo razumeti, da se vse te ženske razjočejo že ob najavni špici Sedmih nebes.

Že kar pretirano globoka, večplastna, homoseksualna, preveč filozofska in na trenutke pošteno dolgočasna klasika izpod peresa kontroverznega in v svojem času preveč naprednega ter pogumnega avstrijskega pisatelja Roberta Edlerja Von Musila (1880-1942), ki nas popelje v zakulisje dijaškega doma. V njegovo perverzno esenco, v najbolj skrit predel najstniške duše, v vse tisto, kar ponavadi ostane tajno. Tisto, o čemer se ne govori. Se ne sme govoriti. V čudaški, zmedeni, nesigurni in seksualno dezorientirani svet dijaka Tolressa, ki s svojima kolegoma Reitingom in Beinbergom muči sošolca Basinija. Ki se nadenj spravi prefinjeno, perverzno, hinavsko, poniževalno in nečloveško. Ki uživa v njegovem podložništvu, v njegovem absolutnem suženjstvu in brezpogojni predaji. Ki ga vzburja njegovo trpljenje, njegov glasni jok. Njegovo moledovanje. Basini je zanje »samo slučajen, ustvarjen zunaj vrste, kok kak črv ali kamen na poti, za katerega ne vemo, ali naj ga obidemo ali pohodimo«. Mulci se gredo čisti freak show, čistega Markiza De Sadea, ki se ne neha niti takrat, ko Torless ugotovi, da se je v Basinija zaljubil. Da ga privlači njegovo golo telo. Prav imate, Zablode gojenca Torlessa izgledajo tako, kot da bi jih režiral David Lynch, kar je brez dvoma čudež, saj so nastale že leta 1906. Torej takrat, ko so geje še vedno sežigali na grmadah.

»Zato, da sožitja s porniči ne bo več kalila slaba vest,« je na ovitku tegale malce preveč filozofskega in malce premalo direktnega obračuna s porno industrijo zapisal publicist Max Modic in nam na koncu knjige serviral tudi 22 tez o pornografskem poslu. In v akcijo nas popelje leta 1980 rojena francoska porno diva Ovidie, zagnana feministka in diplomantka filozofije, ki je prepričana, da je porno biznis dober za žensko samozavest, da porno filmi žensk ne ponižujejo in da si mora vsaka ženska vzeti čas za dober seks, če hoče biti prava ženska. In tu so biografije legendarnih porno feministk, nasveti za pogovor s porno zvezdo, intervjuji s francoskimi porno igralci, recenzije filmov, ki jih proizvaja Von Trierjev studio Puzzy Power in vse tisto, kar ste želeli vedeti o porno industriji pa niste imeli koga vprašati. Informacije seveda prihajajo s prve roke, zato boste morda malce razočarani, da ne boste dobili še nekaj pravih porno izpovedi, ki bi kot nalašč sodile k takšnemu manifestu. Pa vendar, pred vami je knjiga, ki bo za vedno spremenila vaš pogled na porno industrijo in prepričala celo največje skeptike.

Zelo prepričljiva, očarljiva, žalostna in hudo poučna mladinska uspešnica, zares pravi slovenski bestseler, ki je Marinko Fritz Kunc čez noč spremenil v veliko zvezdo. Zgodba o mami in njenem sinu, ki je zašel na stranski tir. In zgodba o tem, da javne ustanove nimajo pravega posluha za delinkventne mladeniče, ki ravno zaradi njihovih nestrokovnih prijemov padejo še bolj globoko. Slovenska inačica nemške Postaje Zoo, ki se ji pozna, da jo slika nekdo, ki je vse skupaj doživel tudi na lastni koži. Pa vendar, Kunčeva je v nekem intervjuju dejala, da ne gre za resnično zgodbo. Da gre za fikcijo, ki bi se lahko zgodila vsakemu izmed nas. Da sicer ima sina, toda ne takšnega kot je Jan. Nesrečni antijunak, slovenski James Dean in upornik brez razloga. In pozor, upravnik zaporov mesta ob Savinji, ki izmed vseh nesrečni materi pokaže največ razumevanja, ni nihče drug kot Branko Gartner, moj pokojni oče, dolgoletni upravnik celjskih zaporov, ki je Marinko Fritz Kunc seveda spoznal tudi v resnici.

Kratka in hudo izvirna zgodbica izpod peresa pisatelja, ki nam je dal Džank, Klic poslednjega vojaka, Sanje neme deklice in Dama: življenje kuzle. Pripoved o ženski, ki pred svojo hišo najde ježa. No ja, ki najde bitje z ježevo glavo in moškim trupom. No ja, ki najde ježa s tičem in jajci. In ki tega ježa vzame k sebi domov za hišnega ljubljenčka. Ki se potem zacopa v tipa brez jajc in tiča ter posumi, da je jež v bistvu tip, tip pa jež. Zmešano in kul. Pač za ženske, ki iščejo idealnega moškega, ali če hočete, idealnega ježa.

Ko človek bere roman, napisan davnega leta 1938, ne more verjeti, da je bil napisan davnega leta 1938. Bolj aktualen od tv postaje CNN, od rubrike »breaking news«, bolj preroški od Korana, bolj zlovešč od Osame Bin Ladna in bolj globok od najbolj globoke arabske duše. Besede, ki ujamejo esenco islamskega sveta, islamske obsedenosti s posmrtnim življenjem, s potjo v večni raj, v harem poln nabreklih lepotic. V meseno poželenje, ki ga na Zemlji seveda ni. V čisti nihilizem, ki ga lahko pričara samo veliki vodja Hasan Ibn Saba, Osama Bin Laden tisoč let pred Osamo Bin Ladnom, prerok in prvi mož Alamuta, skrbno zastraženega orlovskega gnezda, katerega hočejo zavzeti Perzijci. In tip je mojster manipulacije. Kot Adolf Hitler, kot Napoleon, kot vsi največji svetovni diktatorji. Pa četudi nima televizije in časopisov. Tip je karizma. Večja od Alaha. Večja od Šeherezade, Niccola Machiavellija in Marca Pola, ki jih je skrbno preučil Vladimir Bartol (1903-1967), najbolj prodajani in prevajani slovenski avtor vseh časov. Nostradamus, ki mu je veliki met uspel šele po smrti. Kot vsem največjim umetnikom. Šele takrat so ga namreč razumeli. Šele takrat so ugotovili, da je napisal mojstrovino. Roman vseh romanov, vrhunsko mešanico filozofije, akcije, tragedije, komedije, erotike, avanture, trilerja, drame in grozljivke. Briljantno zgodbo o mladih fantih, ki padejo na finto in slepo verjamejo svojemu vodji. Ki gredo do konca in se spremenijo v morilce. V kamikaze, v skrajneže, ki so pripravljeni na vse. Tudi na smrt, ki jim omogoča odhod v raj. V harem pohotnih žensk. V bajko, v Tisoč in eno noč. In samo pomislite, Hasan Ibn Saba na Alamutu resnično skriva celo kopico deklet. Pestro paleto ubogljivih damic, ki zaigrajo raj. Ki fantom v pijačo vtaknejo uspavala in jih zapeljejo v drugi svet. V svet, kjer hašiš popusti, v svet, kjer komaj čakaš, da umreš, da se boš vrnil nazaj v raj. V objem svoje Halime in svoje Miriam. Povedano čisto na kratko: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Tudi to, da daš obglaviti lastnega sina.

Eden najbolj ogabnih, pornografskih, perverznih, direktnih, pa vendar vseskozi zabavnih romanov vseh časov, ki pod lupo vzame mater in njene tri hčerke. Profesionalne prostitutke, ki ljubijo vse mogoče spolne prakse, vključno z zoofilijo in incestom. Njihova telesa so spolno aktivna že od šestega leta starosti naprej. Jasno, njihova mama Tereza jih je dojila na zelo drugačen način. Ko hočejo doživeti zares močan orgazem, pa izpeljejo zelo pekoč trik, ki ga normalni ljudje ne bi. Najbolj umazana je 14 letna Mauricette, ki se spozna tudi na spermo različnih živali. Najbolj navihana komaj desetletna Lili, ki se je rodila na enega najbolj nenavadnih načinov na svetu. Najbolj zadržana, a kljub temu divja, pa osemnajstletna Charlotte, ki se ji je zaradi nekega starca zagabila felacija. Vse so mahnjene na spolnost, prav nobena ne seksa vaginalno, saj se bojijo zanositve, vse štiri pa napadejo nič hudega slutečega mladeniča, ki jih v postelji menja prav vsako uro. Ki mu povedo vse, kar jim leži na duši. Ki mu pokažejo vse, kar znajo. Ki uživajo, če jih ozmerja za kurbe. In ki mu na koncu priredijo gledališko predstavo, kjer mora Charlotte končno izgubiti vaginalno nedolžnost. Roman, ki bi se ga bal celo Pier Paolo Pasolini in ki so ga v domači Franciji v obtok zares spustili šele leta 1970, je premierno izšel leta 1926, eno leto po smrti pisatelja Pierrea Louysa. In to iz, po njegovih besedah, 420 kilogramov težkih rokopisov, ki jih ni nikdar uspel predstaviti v knjižni obliki. Nič čudnega, da se mu je zmešalo, da je oslepel in da ga zadnjih dvajset let njegovega življenja niso obiskovali niti najboljši prijatelji. Knjiga za najmočnejše želodce in za tiste, ki so zdržali Pasolinijev Salo.