Mediations in an Emergency izgleda tako, kot da bi jo spesnil slikar Jackson Pollock, se pravi divje, posebno, postmodernistično, surealistično in neobičajno. Kot čista improvizacija, čisti impromptu, ali če hočete, čistokrvni jumble. Kot delo pesnika, ki je pravkar vzel prevelik odmerek mamil in na papir vrgel vse tisto, kar mu je prišlo na misel. Kot glasbena improvizacija, kjer namesto not pač skačejo besede. Kot premetanka, kjer lahko vsak bralec najde kaj svojega, kaj povsem zase. Kaj takšnega, kar ni našel niti Francis Russell O’Hara, sicer zelo dober prijatelj kultnega slikarja Jacksona Pollocka. Jasno, Pollock je bil O’Hara med slikarji, O’Hara pa je bil Pollock med pesniki. Poseben, drugačen, inovativen, moderen in zabaven. Tak, da že v uvodu svoje pesmi podvomi, ali naj bo razuzdana blondinka ali versko vzgojen Francoz. To seveda pomeni, da je razdvojen, da ne ve kdo je, kaj bi rad in kam spada. V to nas prepriča tudi malce kasneje, ko pravi, da samo enega moškega lahko poljubi neobritega. In da ravno pri tem moškem pomisli, da je straight, da ni gej, da ga zanimajo tudi ženske. Ker se tega na nek način boji, nima pojma kakšna je njegova seksualna orientacija. Lahko je hetero, ki skriva neizživete homoseksualne tendence, lahko je gej, ki bi rad poskusil z žensko.

Jasno, lahko se šali in nas zavaja, nam skuša reči, da se v vsakem moškem skriva želja po drugačnem, po tem, da bi se vsaj enkrat poljubil z moškim. In glavni junak nima težav z avanturami, z novimi izkušnjami. Ravno nasprotno, uživa v njih in si jih privošči veliko. Kljub temu, da ima zlomljeno srce. Še več, kar ga ne ubije ga naredi močnejšega. Moti ga le to, da se giblje v krogu enih in istih ljubimcev/ljubic in da ne vidi več izziva, da ga vse skupaj začenja dolgočasiti. In potem ga nekdo očitno le priveže nase, mu zleze v srce, saj ga vpraša, zakaj bi ga moral deltiti in da lahko za spremebno zapusti koga drugega, ne ravno njega. Nato celo prizna, da je čisto preprost človek, ki potrebuje samo ljubezen. To seveda lahko razumemo kot iskreno čustvo moškega, ki se je po številnih avanturah pripravljen resno vezati, ali kot norčevanje iz morebitnega partnerja, za katerega tako ali tako ve, da bo trajal samo eno noč, saj malo nazaj omeni, da ne vidi več izziva in da se okoli njega sprehajajo samo znani obrazi. In oseba s katero se je spečal ga ne razume, ni na njegovem intelektualnem nivoju, na njegovi posebni ravni, saj ji očita, da je zabita. Bolj kot drevesa in nebo pod katerim leži.

Enako kot ljubi ženske/moške, ljubi tudi svoj New York. Mesto, za katerega je prepričan, da ponuja vse kar človek potrebuje za življenje. Brez New Yorka je izgubljen. Brez njega ne zna uživati. In v New Yorku uživa tako zelo, da ne razume ljudi, ki ga zapuščajo. Ki pridejo in se vračajo kot oblaki. New York je zanj mesto, ki ga ne smeš zapustiti niti za minuto, saj vedno zamudiš kaj pomembnega. Pa vendar, kljub temu ni srečen. Kljub temu se ne zna sprijazniti s sedanjostjo in zreti v prihodnost. Vleče ga nazaj. V žalostne spomine in ljudi, ki so mu zlomili srce. A s tem se je nekako sprijaznil in pač odločil, da je to njegova usoda. Usoda človeka, ki živi za New York in je prepričan, da tudi New York nebi mogel živeti brez njega. Ko je nesrečen in nemočen, prosi za pomoč fiktivne like. Tudi Svetega Serapiona, škofa iz obrežja reke Nil, ki ga prosi za zaščito. Ki ga bo zavil v belino kot Dostojevski. In spet smo v dvomih kaj bi rad. Ali bi rad za vedno ljubil moškega ali žensko. Čeprav ve, dam u ljubezen prinese samo strto srce, si jo želi. Vedno znova in znova. Ko je zlomljen, se hitro pozdravi in razcveti kot lotosov cvet. Kot teorija, da človeka slabe izkušnej ne smejo podreti na tla. Da mora naprej in se ne predati. In vedno znova nas opozarja, da je v njegovem življenju neka oseba, ki jo ljubi.

Ne pove ali gre za moškega ali za žesnko. Pušča nam dvome in prazna, jo res obožuje in ljubi, da pa nikakor ne more osvojiti njegovega/njenega srca. Toda to mu je po eni strani všeč, saj sadomazohistično in perverzno uživa v pasteh in zankah, ki mu jih nastavlja ljubezen. Še več, to mu daje neko posebno moč. Bolj kot je zlomljen, močnejši je, večkrat kot ga prizadanejo, lepši iz njegove žalosti zraste lotosov cvet. Sicer pa tako ali tako ve, da je upanje v pravo ljubezen le utvara, če zgodba, ki se je že zdavnaj zaključila, zato se pač zabava in si daje duška kadar se mu zahoče. Potem nas čaka vrhunec improvizacije, vrhunec impromptuja, kjer besede, imena, stavki in skakanje iz preteklosti v sedanjost padajo kot po tekočem traku. Povsem nepovezano in nepomembno za zgodbo. Pač spomini zblojenega uma, ki je očitno hodil tudi k prostitutkam, ki so ga tako kot vsi ostali močno razočarali. Tu lahko prvič ugotovimo, da je bil na začetku svoje seksulane poti nor na ženske, ki pa so ga razočarale in prizadele tako močno, da je poizkusil še z moškimi.

Toda tudi z njmi ni našel sreče, zato nam skozi celotno pesem, ali boljše rečeno, skozi cel pesniški ekspiriment, spola ljubljene osebe ne izda in dopušča možnost moškega in ženske. Na koncu vendarle prizna, da rabi počitek. Da mora nekam stran. Da bo prvič zapustil tudi svoj New York, mesto ki ga ljubi in mesto, kjer tičijo tudi vsi njegovi žalostni spomini. Da si bo napolnil baterije. Da bo morda šel celo na deželo in na kmetijo ter si napolnil baterije. Da bo šel tja, kamor ne bi šel nikoli. In da se bo vrnil. Kot zmagovalec. Kot nekdo, ki bo premogel daleč najlepši lotosov cvet v New Yorku. Zelo globoka, čustvena in pesniško močna pripoved o človeku, ki se znajde na prelomnici. V krizi identiete, v tako imenovani krizi srednjih let, kjer mu preteklost ne da miru. Kjer mu sedanjost uničujejo spomini. In kjer se bo moral odločiti kaj bo počel v prihodnosti. To je človek, ki se je začel zavedati, da bo moral zapustiti svoje rodno mesto in se podati novim izzivom naproti. Človek, ki ve, da je v domačem okolju porabil vse adute in da bo moral iti naprej.

In človek, ki še vedno išče pravo ljubezen, saj ga enonočni flirti ne zadovoljijo več. Vseskozi je prepričan v samega sebe, v svoj prav, v svojo samozavest, toda življenje mu vedno znova dokazuje, da le ni tako močan kot se zdi. Da mora kdaj pa kdaj povesiti glavo in priznati svoje napake. Zgodba možakarja ujetega v preteklost, v škatlo spominov, v sanje o popolnem ljubimcu, ki ga seveda ni. Zgodba modernega, zmešanega sveta, industrijske družbe, kjer bi vsakdo rad nekaj več, ker ni zadovoljen s tistim, kar ima in kar ga obkroža. Preživi lahko le tako, da se dela norca in da ničesar več ne vzame zares. Peter Pan, ki noče odrasti in se sprijazniti z dejstvom, da ne živi v Neverlandu. Moški ujet v telesu najstnika, ki še vedno misli, da lahko počne kar želi in ki se ne zaveda, da je pravo ljubezen zamudil že ob rojstvu. Pesem, ki bi jo lahko narisal le Jackson Pollock, na film pa spravil samo David Lynch. Glavno vlogo bi seveda igral Nicolas Cage.

Bitje je brez dvoma knjiga, ki jo boste brali kot film in knjiga, po kateri ne bodo mogli nikoli posneti tako dobrega filma. Vrhunski, glasen, napet, tekoč, zanimiv, dinamičen, enkraten in prepričljiv roman leta 1959 rojenega angleškega pisatelja Kevina Brooksa, ki nas popelje v skrivnostno zgodbo šestnajstletnega mladeniča Roberta Smitha, kateri po rutinskem pregledu trebuha ugotovi, da je morda robot. Bitje, ki nima pojma od kod je, kaj je in kaj se z njim dogaja. Ker se med operacijo zbudi iz narkoze in pobegne iz ordinacije, ga začnejo loviti zelo sumljivi možje. Morda kakšna tajna služba, morda zdravniki, morda celo Možje v črnem. Vsekakor pa možje, ki se jim mora skriti in jim pobegniti. Najprej sam, potem pa s pomočjo privlačne Eddie, mojstrice za ponarejanje osebnih dokumentov, ki stoji ob strani in skuša razvozlati njegovo veliko skrivnost. Intrigantna in vseskozi zanimiva štorija, ki jo boste morali prebrati v enem šupu. Ki je ne boste mogli odložiti iz rok dokler ne boste obrnili zadnje strani. Morda najbolj napeta knjiga vašega življenja. In knjiga, ki ne rabi filma, saj se bere kot film. Ne ravno najbolj izvirna, pa vendar taka, da razmišlja s svojo glavo in se izvrstno izogiba klišejem ter primerjavam s podobnimi zgodbami. Umetna inteligenca z jajci, torej.

Vse, kar ste želeli vedeti o Titu, pa niste imeli koga vprašati.

Biografija, ki se bere kot napet triler, ali če hočete, kot komedija in romantična drama.  Vse največje skrivnosti legendarnega Tita. Tudi tista, da so Jovanko iz njegovega življenja odstranili zat to, ker ga je hotela umoriti. In tista, da je bil nek ameriški novinar prepričan, da je Tito v resnici ženska. In tu so tudi vsi najpomembnejši Titovi Slovenci, kjer ne manjka niti Prežihov Voranc, ki bi lako namesto Tita postal Tito. Seveda, če ga ne bi prav Tito odstranil iz političnega življenja. Pa Stane Dolanc, ki mu je pri “političnih” likvidacijah pomagal celo zloglasni Željo Ražnjatović - Arkan. Pa Boris Kraigher in Boris Kidrič, ki sta umrla zelo mlada in morda v sumljivih okoliščinah. Pa seveda Edvard Kardelj, ki je vse do smrti zagovarjal samoupravljanje. Pa Titova zgodnja leta, ki jih je preživel v zaporih. Pa njegove številne ženske. Pa obiski znanih filmskih zvezdnikov, kjer se je v Titovi kuhinji na Brionih najbolje počutila Sophia Loren, ki naj bi k nam hodila tudi zaradi želje po umetni oploditvi. Pa številne teorije zarot o zadnjih tednih Titovega življenja. Pa podatki, kako je prav Tito v sedemdesetih zavozil Jugoslavijo in dal zamenjati številne sposobne intelektualce kot je bil recimo Marko Nikezić. Pa borbe s Stalinom in prerekanja s Churchilom. Pa druga svetovna vojna in Draža Mihajlović. Pa nesrečni Aleksandar Ranković. Vse to in še več boste našli v izjemno zanimivem pisanju novinarja Mira Simiča, ki je Tita naštudiral v nulo. S pomočjo tajnih dokumentov in vrhunskega pozanavanja takratnih razmer. Povsem objektivno podajanje zajetnega dela jugoslovanske zgodovine, kjer se mnenja o tem, kaj je bilo prav in kaj narobe, še vedno krešejo. Zelo živahna, strašno dinamična in  s tisočerimi fotografijami opremljena knjiga, po kateri bi morali nujno posneti film. Pravo biografsko sago, kjer bi Tita seveda igral Anthony Hopkins.

Izjemno očarljiva, kratka, simpatična in berljiva zgodbica o 16 letni Giniji, ki pade pod vpliv 20 letne prijateljice Amalie in se zaljubi v slikarja Guida. Lepo poletje, ki ga prekine jesen. Odraščanje mladega dekleta. Prvi poljubi, sifilis in tekoči stavki pisatelja Paveseja, ki je samo leto dni po izidu takrat zelo uspešnega in cenjenega romana napravil samomor.

Roman, ki ga lahko tako doživeto in sočno napiše samo ženska. Torej bivša novinarka Carmen Reid, resnična mamica, ki stvari servira iz prve roke, iz lastnih izkušenj. Naravnost iz maternice in mednožja. Zgodba o Belli Browning, 28 letni izjemno uspešni poslovni ženski, ki jo useka nosečnost. Ki jo usekajo predporodna depresija, porod in poporodna depresija. Ki jo usekajo vse reči, katerih moški ne bodo mogli nikoli razumeti. Ob strani ji stoji 14 let starejši mož, sicer novinar Don, glavo pa ji meša mladi, čedni sodelavec Chris. Vseskozi vroča, erotična nabita, zabavna, razgibana, tekoče napisana in sila realistična pripoved za vse ženske, ki so bile, so in bodo noseče. In seveda tudi za vse moške, ki še vedno ne morejo razumeti, da se vse te ženske razjočejo že ob najavni špici Sedmih nebes.

Eden najbolj ogabnih, pornografskih, perverznih, divjih, direktnih in vseskozi zabavnih romanov vseh časov pod lupo vzame mater in njene tri hčerke, profesionalne prostitutke, ki ljubijo analni seks, lezbične odnose, incest, vibratorje in celo zoofilijo. Njihove zadnjice sprejemajo penise od šestega leta starosti naprej, njihova mama Tereza, sicer ženska, ki se ponaša z najbolj kosmato muco vseh časov, jih je namesto z mlekom dojila s svojim močafitom, ko hočejo doživeti zares močan orgazem, pa si rito pred seksom namažejo s pekočo gorčico. Najbolj umazana je 14 letna Mauricette, ki se spozna tudi na spermo različnih živali. Najbolj navihana komaj desetletna Lili, ki se je rodila tako, da je njena starejša sestra njeni materi iz analne odprtine spermo pokakala naravnost v mucko. Najbolj zadržana, a kljub temu divja pa osemnajstletna Charlotte, ki se ji je zaradi nekega starca, kateri je spermo skrbno čuval cele tri mesece, zagabil oralni seks. Vse so mahnjene na seks, vse vsak večer strastno masturbirajo in ližejo svojo mamo, prav nobena pa ne seksa vaginalno, saj se bojijo zanositve. In vse štiri napadejo nič hudega slutečega mladeniča, dvajsetletnega srečneža, ki jih v postelji menja prav vsako uro. Ki mu povedo vse, kar jim leži na duši. Ki mu pokažejo vse, kar znajo. Ki izvedejo celo analni seks, kjer mu ena izmed hčera skozi mamino mucko draži penis, s katerim analno obdeluje mamino rito. Ki uživajo, če jih ozmerja za kurbe. In ki mu na koncu priredijo gledališko predstavo, kjer mora Charlotte končno izgubiti vaginalno nedolžnost. Roman, ki bi se ga bal celo Pier Paolo Pasolini in ki so ga v domači Franciji v obtok zares spustili šele leta 1970, je premierno izšel leta 1926, eno leto po smrti pisatelja Pierrea Louysa. In to iz, po njegovih besedah, 420 kilogramov težkih rokopisov, ki jih ni nikdar uspel predstaviti v knjiži obliki. Nič čudnega, da se mu je zmešalo, da je oslepel in da ga zadnjih dvajset let njegovega življenja niso obiskovali niti najboljši prijatelji. Knjiga za najmočnejše želodce in za tiste, ki so zdržali Pasolinijev Salo.

Že kar pretirano globoka, večplastna, homoseksualna, preveč filozofska in na trenutke pošteno dolgočasna klasika izpod peresa kontroverznega in v svojem času preveč naprednega ter pogumnega avstrijskega pisatelja Roberta Edlerja Von Musila (1880-1942), ki nas popelje v zakulisje dijaškega doma. V njegovo perverzno esenco, v najbolj skrit predel najstniške duše, v vse tisto, kar ponavadi ostane tajno. Tisto, o čemer se ne govori. Se ne sme govoriti. V čudaški, zmedeni, nesigurni in seksualno dezorientirani svet dijaka Tolressa, ki s svojima kolegoma Reitingom in Beinbergom muči sošolca Basinija. Ki se nadenj spravi prefinjeno, perverzno, hinavsko, poniževalno in nečloveško. Ki uživa v njegovem podložništvu, v njegovem absolutnem suženjstvu in brezpogojni predaji. Ki ga vzburja njegovo trpljenje, njegov glasni jok. Njegovo moledovanje. Basini je zanje »samo slučajen, ustvarjen zunaj vrste, kok kak črv ali kamen na poti, za katerega ne vemo, ali naj ga obidemo ali pohodimo«. Mulci se gredo čisti freak show, čistega Markiza De Sadea, ki se ne neha niti takrat, ko Torless ugotovi, da se je v Basinija zaljubil. Da ga privlači njegovo golo telo. Prav imate, Zablode gojenca Torlessa izgledajo tako, kot da bi jih režiral David Lynch, kar je brez dvoma čudež, saj so nastale že leta 1906. Torej takrat, ko so geje še vedno sežigali na grmadah.

»Zato, da sožitja s porniči ne bo več kalila slaba vest,« je na ovitku tegale malce preveč filozofskega in malce premalo direktnega obračuna s porno industrijo zapisal publicist Max Modic in nam na koncu knjige serviral tudi 22 tez o pornografskem poslu. In med noge nas popelje leta 1980 rojena francoska porno diva Ovidie, zagnana feministka in diplomantka filozofije, ki je prepričana, da je porno biznis dober za žensko samozavest, da porno filmi žensk ne ponižujejo in da si mora vsaka ženska vzeti čas za dober seks, če hoče biti prava ženska. In tu so biografije legendarnih porno feministk, nasveti za pogovor s porno zvezdo, intervjuji s francoskimi porno igralci, recenzije filmov, ki jih proizvaja Von Trierjev studio Puzzy Power in vse tisto, kar smo želeli vedeti o porno industriji pa nismo imeli koga vprašati. Informacije seveda prihajajo s prve roke, zato sem bil malce razočaran, da nisem dobil še nekaj pravih porno izpovedi, ki bi kot nalašč sodile k takšnemu manifestu. Pa vendar, pred vami je knjiga, ki bo za vedno spremenila vaš pogled na porno industrijo in prepričala celo največje skeptike. Pozabite na slabo vest, začel se je orgazem.

DAN BROWN: Da Vincijeva šifra
Da Vincijeva šifra je v prvi vrsti knjiga, ki ženskam povrne ugled in jih postavi tja kamor sodijo. Na sam vrh sveta. Na piedestal. Daleč pred moške. Daleč naprej. Tja, kjer so bile nekoč. Pred davnimi poganskimi časi, ko jih je pokopalo krščanstvo in iz njih naredilo mučenice, lažnivke in grešnice. In Dan Brown jim vrne vse tisto, kar so jim vzeli. Kar jim je vzela katoliška cerkev, ki od leta 2003 nima več obraza. Leta 2003 je Brown namreč napisal Da Vincijevo šifro, roman vseh romanov, ki se bere kot teorija zarote. Ki se bere kot film Alfreda Hitchcocka. Ki se sploh ne bere, marveč čuti in gleda. Prav imate, pred vami ni le knjiga. Pred vami je film. Najbolj zloglasna teorija zarote, ki jo skupaj odkrivata profesor simbologije Robert Langdon, edini pravi Indiana Jones, in francoska kriptologinja Sophie Neveu, Marija Magdalena novega tisočletja. Skoraj petsto kot hudič napetih strani, ki bi se jih ustrašili celo člani skrivnostnega Sionskega priorstva, ekipe, ki hrani resnico o Svetem gralu, skoraj petsto genialnih strani, ki bi zmedle tudi nič manj skrivnostno vatikansko prelaturo Opus Dei, sekto, kjer bi najbolj užival Markiz De Sade. In Da Vincijeva šifra je seveda dvignila prah. Bolj kot Scorsesejeva Poslednja Kristusova skušnjava in bolj kot Gibsonov Kristusov pasijon. Veliki Leonardo bi jo brez dvoma prebral v eni sami noči, kar je jasno, saj razkrije celo stvari, o kateri niti on ni imel pojma. Stvari, o katerih molči celo Bog. In seveda stvari, ki iz Marije Magdalene naredijo najbolj kul žensko na svetu. Čisti seks simbol za vse večne čase. Žensko, ki je ne bi mogla igrati niti Marilyn Monroe, kaj šele Monica Bellucci. Pač knjiga, zaradi katere so se zresnili celo člani Letečega cirkusa Monty Python, ki so sredi sedemdesetih posneli svoje videnje lova za Svetim gralom. Le kdo bi jim zameril.

DAN BROWN: Angeli in demoni
Če se je Da Vincijeva šifra brala kot film Alfreda Hitchcocka, se Angeli in demoni berejo kot najboljši film Alfreda Hitchcocka. Kot film, ki ga Alfred Hitchcock ni nikoli posnel. Če bi ga namreč posnel na začetku svoje kariere, mu ne bi bilo treba posneti ničesar več. In Dan Brown je Alfred Hitchcock med pisatelji. Mojster napetosti, pričakovanja in obračanja teorij zarot, ki mu po Angelih in demonih ne bi bilo treba napisati nobene knjige več. Niti Da Vincije šifre, kaj šele česa drugega. Knjiga je namreč tako zelo dobra, tako zelo napeta, tako zelo prepričljiva, tako zelo dinamična in tako zelo hitra, da ji bralec komaj sledi. Da ne more verjeti kaj je pravkar prebral. Da se boji obrniti naslednji list. Da trepeta pred naslednjim preobratom, ki ga bosta na svoji koži doživela glavna junaka Robert Langdon in Vittoria Vetra, hčerka umorjenega znanstvenika iz Cerna, ki je odkril izjemno nevarno antimaterijo in prebudil Iluminate, zelo skrivnostni red učenjakov, ki prezirajo cerkev. In ravno Iluminati, za katere je naš profesor simobologije prepričan, da so že zdavnaj izumrli, se domislijo peklenskega načrta umora štirih kardinalov in tragičnega konca sedeža krščanstva v Vatikanu. Debi Roberta Langdona, zvezde Da Vincije šifre, ki je tokrat res pravi Indiana Jones, in roman, ki mu zlepa ne boste našli para.

Zelo prepričljiva, očarljiva, žalostna in hudo poučna mladinska uspešnica, zares pravi slovenski bestseler, ki je Marinko Fritz Kunc čez noč spremenil v veliko zvezdo. Zgodba o mami in njenem sinu, ki je zašel na stranski tir in zgodba o tem, da javne ustanove nimajo pravega posluha za delinkventne mladeniče, ki ravno zaradi njihovih nestrokovnih prijemov padejo še bolj globoko. Slovenska inačica nemške Postaje Zoo, ki se ji pozna, da jo slika nekdo, ki je vse skupaj doživel tudi na lastni koži. Pa vendar, Kunčeva je v nekem intervjuju dejala, da ne gre za resnično zgodbo. Da gre za fikcijo, ki bi se lahko zgodila vsakemu izmed nas. Da sicer ima sina, toda ne takšnega kot je Jan. Nesrečni antijunak, slovenski James Dean in upornik brez razloga. In pozor, upravnik zaporov mesta ob Savinji, ki izmed vseh nesrečni materi pokaže največ razumevanja, ni nihče drug kot Branko Gartner, dolgoletni upravnik celjskih zaporov, ki je Marinko Fritz Kunc seveda spoznal tudi v resnici.

Kratka in hudo izvirna zgodbica izpod peresa pisatelja, ki nam je dal Džank, Klic poslednjega vojaka, Sanje neme deklice in Dama: življenje kuzle. Pripoved o ženski, ki pred svojo hišo najde ježa. No ja, ki najde bitje z ježevo glavo in moškim trupom. No ja, ki najde ježa s tičem in jajci. In ki tega ježa vzame k sebi domov za hišnega ljubljenčka. Ki se potem zacopa v tipa brez jajc in tiča ter posumi, da je jež v bistvu tip, tip pa jež. Zmešano in kul. Pač za ženske, ki iščejo idealnega moškega, ali če hočete, idealnega ježa.

Ko človek bere roman, napisan davnega leta 1938, ne more verjeti, da je bil napisan davnega leta 1938. Bolj aktualen od tv postaje CNN, od rubrike »breaking news«, bolj preroški od Korana, bolj zlovešč od Osame Bin Ladna in bolj globok od najbolj globoke arabske duše. Besede, ki ujamejo esenco islamskega sveta, islamske obsedenosti s posmrtnim življenjem, s potjo v večni raj, v harem poln nabreklih lepotic. V meseno poželenje, ki ga na Zemlji seveda ni. V čisti nihilizem, ki ga lahko pričara samo veliki vodja Hasan Ibn Saba, Osama Bin Laden tisoč let pred Osamo Bin Ladnom, prerok in prvi mož Alamuta, skrbno zastraženega orlovskega gnezda, katerega hočejo zavzeti Perzijci. In tip je mojster manipulacije. Kot Adolf Hitler, kot Napoleon, kot vsi največji svetovni diktatorji. Pa četudi nima televizije in časopisov. Tip je karizma. Večja od Alaha. Večja od Šeherezade, Niccola Machiavellija in Marca Pola, ki jih je skrbno preučil Vladimir Bartol (1903-1967), najbolj prodajani in prevajani slovenski avtor vseh časov. Nostradamus, ki mu je veliki met uspel šele po smrti. Kot vsem največjim umetnikom. Šele takrat so ga namreč razumeli. Šele takrat so ugotovili, da je napisal mojstrovino. Roman vseh romanov, vrhunsko mešanico filozofije, akcije, tragedije, komedije, erotike, avanture, trilerja, drame in grozljivke. Briljantno zgodbo o mladih fantih, ki padejo na finto in slepo verjamejo svojemu vodji. Ki gredo do konca in se spremenijo v morilce. V kamikaze, v skrajneže, ki so pripravljeni na vse. Tudi na smrt, ki jim omogoča odhod v raj. V harem pohotnih žensk. V bajko, v Tisoč in eno noč. In samo pomislite, Hasan Ibn Saba na Alamutu resnično skriva celo kopico deklet. Pestro paleto ubogljivih damic, ki zaigrajo raj. Ki fantom v pijačo vtaknejo uspavala in jih zapeljejo v drugi svet. V svet, kjer hašiš popusti, v svet, kjer komaj čakaš, da umreš, da se boš vrnil nazaj v raj. V objem svoje Halime in svoje Miriam. Povedano čisto na kratko: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Tudi to, da daš obglaviti lastnega sina.