Arhiv za kategorijo 'knjige'

Sophia

9.01.2015 ob 04:59

Knjiga, ki jo mora imeti doma vsak ljubitelj filma, ki da kaj nase.

Fotografija: Knjiga, ki jo mora imeti doma vsak ljubitelj filma, ki da kaj nase.

R. Kelly: SoulaCoaster: The Diary of Me

26.11.2013 ob 17:36

Končno prebral. Vrhunska knjiga. Tudi za tiste, ki Kellyja ne poznajo prav dobro. Pa elegantno in krasno dizajnirana, skratka, res lepa knjiga, če povem preprosto. Super branje. Zanimivo, skulirano, radovedno in tako, da res padeš noter in te zanima, kaj vse je Kelly, ta glasbeni genij, še doživel. Preveč ne bi izdajal, da ne pokvarim presenečenja za tiste, ki še niso prebrali, rekel pa bi, da je dobro, da ni ignoriral sodnega procesa, če je že namerno izpustil Aaliyah. Ma saj prav, da jo je. To ni trač knjiga, to je portret umetnika in kralja r&bja, insajderski vpogled v njegov proces razmišljanja in ustvarjanja. Nepozaben testament glasbenega presežka, ki ga po Michaelu Jacksonu zmore le še Kelly, ki enako dobro obvlada balade, gospel, party komade, himne, urbani r&b, hip hop, old school, gangsta finte in pop, če hočete. Kelly je car, največji, kar jih je še ostalo. In Soulacoaster je must read za vse, ki dajo kaj nase. Izjemno prepričljiva in kul knjiga, kjer se Kelly dotakne vsega, kar je treba. Na svoj način seveda. Pove pač tisto, kar se mu zdi primerno. In tisto, kar mu leži na duši. Brez dvoma eno najboljših daril, kar sem jih dobil v lajfu.

Aleksander Cepuš: Pozabljeni in zamolčani

16.07.2013 ob 00:48

Super knjiga, prebral v enem šupu. Sploh nisem mogel odložit dokler nisem prišel do zadnje strani. Cepuš piše doživeto, direktno, guštno in brez dlake na jeziku. Kot da bi brenkal kitaro, jebemti. Aham, Cepuš knjige piše tako, kot da bi špilal musko, kar je jasno, saj gre tudi za glasbenika, verjetno najbolj znanega pod imenom Alex Bass. In pazi to, Cepuš je zdaj končno spet Cepuš, se pravi prava oseba, ne pa eden izmed neštetih alter egov, s katerimi leta in leta dela atentat na internet. Zanimiv možakar, prava reariteta, če iskreno pomislim.

No, zdaj se je odločil, da bo za nekaj časa samo pisatelj, da bo musko zamenjal za knjige, za svoje avtobiografije, za najbolj zanimive delčke svojega življenja. Jp, Cepuš je imel tako zelo zanimiv lajf, da je moral o njem napisati več različnih biografij. Če bi vse stlačil v eno, bi nas skupaj z njim usekal overdose. Kul, da je ločil in napisal več različnih knjigic. Pa gremo nazaj k Pozabljeni in zamolčani, ki je enkratna nostalgija za časi, ki jih ni več. Za časi, ko je bil Cepuš nad oblaki, s pomočjo alkohola seveda. Cepuš in alko sta bila eno in isto. Že zjutraj, kaj šele zvečer. Če si nekaj let nazaj rekel Cepuš, si moral reči tudi alko. Nimaš kaj, alko in Cepuš  sta bila rojena druga za drugega. Alko je bil Cepuševa kri, ali še bolje, če si Cepušu vzel alko, si mu vzel življenje. Še ko je bil na urgenci, je rabil alko. Samo alko bi ga spravil pokonci. Samo alko je bil njegov najboljši prijatelj.

Toda pozor, Cepuš se je prvi čas ustavil. Za razliko od svojih številnih prijateljev in znancev, ki so vsi po vrsti umrli prav zaradi alkohola. Ko je Cepuš rekel, dovolj imam, so vsi ostali rekli, še eno rundo, prosim. In Pozabljeni in zamolčani so spomin, ali še bolje, poklon vsem njegovim pivskim bratom in celjskim marginalcem ter pivskim legendam, ki so, kot sem že povedal, umrli zaradi alkohola, no ja, pa tudi drog in še česa. To so bile pobje, ki so alkohol žrli noč in dan. Za zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa še za malico in sladico. Fonza, Fredi, Milko, Sreč, Zoki, Haš, Brane, Daniel, Slavc in Jupi, pozabljeni in zamočlani, vsak s svojim poglavjem in svojo alkoholno usodo. Cepuš jih, kot sem že navrgel, opisuje zelo direktno in sočno, tako, da alkoholne hlape začuti tudi bralec. Celjanom bo ta knjiga še posebej zanimiva, saj so bili vsi ti pobje del celjskega vsakdana, del vseh največjih pajzlcev, kjer so žurali od jutra do noči. Vsak dan, od rojstva do smrti.

Knjiga je poleg tega tudi testament delčka celjske zgodovine, marginalni del, ki bi ga mnogi seveda radi pometli pod preprogo in se delali, da ni nikoli obstajal. Pa je, tako zelo, da mu je lahko Cepuš posvetil celo knjigo. Kul so tudi razne fotke, ki pričarajo nostalgijo za bivšo Jugoslavijo, pa tudi foto spomin na umrle pivske pajdaše se najde tu in tam, kar pomeni, da se je Cepuš res potrudil in našel zanimive arhivske stvari.

Prav imate, pozabljeni in zamolčani po Cepuševi zaslugi ne bodo nikoli več pozabljeni in zamočlani. Cepuš jim je postavil spomenik, ali še bolje, Cepuš jih je pokopal z vsemi častmi in jih za vse večne čase zapisal v zgodovino Celja.

“Bolo vas je kurac za vaš ego. Pili ste svoj literček v haustoru. Od daleč ste opazovali jalove igrice. In se režali, ko ste gledali te pajace, ki živijo v svetu lažnega blišča in slave. Ker vi ste bili resničnost in kot taki daleč stran od wannabe drekavcev.”

Knjigo lahko naročite na: vikingvin@gmail.com

Knjiga, zaradi katere sem začel brati knjige

13.03.2013 ob 14:38

On a bitter winter night in 1923, Fergus McKenzie loses his beloved wife in childbirth. Overcome by grief, he shuns the doctor, convinced he could have done more to save her. He also refuses to take notice of his daughter, Shona, until years later, when she falls in love with the doctor’s son.

Jp, Rhanna, pisateljice Christine Marion Fraser, sicer napisana konec sedemdesetih in prva v nizu Rhanna franšize, je knjiga, ki me je za nekaj tednov odvlekla celo od  filmov. Ko sem to knjigo prijel v roke in obrnil prvi list, je nisem mogel odložiti vse do konca. Kaj takega se mi do takrat še ni zgodilo, ampak tak knjiga me je res posrkala vase in me navdušila tako zelo, da sem komaj dihal. Imel sem občutek, kot da gledam film. Kot da sta Fergus in Shona zraven mene v sobi in mi pripovedujeta svojo zgodbo. Christine Marion Fraser je vse skupaj namreč napisala tako zelo doživeto, da se mi je zdelo, da je knjiga živa in da se platnice premikajo same od sebe. Res nisem bral knjige, ampak sem gledal film, jebemti. In ko smo že pri filmih, le kako je mogoče, da Rhanna še nima svoje ekranizacije. Rhanna je kot ustvarjena za velika platna. Rhanna je epska saga, ki bi lahko kot za šalo pobrala vseh pet glavnih oskarjev, če bi jo kdaj spremenili v film. Super knjiga, res. Za jokat, za smejat, za vse, kar mora ponuditi perfekten roman, ki seveda diši po šundu, a vseeno ne pade pod nivo in ohranja potrebno bralno kvaliteto. In kot sem povedal že v naslovu, prav Rhanna je knjiga, zaradi katere sem začel pred leti znova brati knjige. Če sem ne motim, so sledili Noč dolgih nožev, Intervju z vampirjem, Boter, Nebo polno zvezd, Angeli in demoni, Alamut, Janov krik, Zabolde gojenca Torlessa, Tri hčere svoje matere, Trije v postelji, Lepo poletje, Da Vincijeva šifra, Bitje, Veliki rajh, Iskanje korenin, Kritična točka, Angel, Spomini na polnoč, Divjakinje  in Lolita, ki pa je, če se spomnim prav, nisem uspel prebrati do konca, saj me je začela minevati bralna vnema in sem spet na polno padel v filme.

Pogodba o govedini

28.03.2012 ob 04:45

Danes sem med potjo domov čisto slučajno ujel tole zelo zabavno in nepozabno radijsko igro, sicer priredbo zgodbe Marka Twaina, ki so jo za nacionalni radio posneli že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, kar pomeni, da so pred mikrofonom stali Boris Kralj, Jana Osojnik in Jurij Souček. Radijskih iger ponavadi ne poslušam. Ali ni časa, ali raje poslušam musko, ali se med vožnjo pač ne utrujam s takimi zadevami. Tokrat je bilo drugače, tokrat me je zadeva pritegnila na polno. Tako zelo, da mi je bilo žal, da sem ujel le zadnjo tretjino, tisti del, ko glavnega junaka Toma začnejo zajebavati uradniki, saj osvaja punco možakarja, ki mu bi moral skozi spustiti pogodbo, s pomočjo katere bi dobil denar, star stričev dolg za tri tone govedine iz starih časov, ko so se okoli podili še Indijanci. Odlično zrežirana in odigrana satirična komedija, ki jo je glasbeno operemil mojster Bojan Adamič. Res zanimiva izkušnja med vožnjo domov, ki jo bom morda še kdaj ponovil.

null

Biografije in avtobiografije znanih osebnosti

25.07.2011 ob 16:04

Ker se jih je v številnih letih mojega lajfa nabralo kar nekaj, sem jih zrihtal v “filmski” posnetek in ruknil na YouTube, saj se mi jih ni dalo limati na blog kot fotke, ker bi vzelo preveč časa. Največ je seveda filmskih, pa tudi kaka drugačna se najde. Nekaj je pravih, nekaj pa žepnih, kjer prevladujejo fotografije. Na vse sem zelo ponosen, nobene ne zamenjam za nič na svetu.

Rad berem štorije o znanih ljudeh, vedno se najde kaj zanimivega in takega, da te vrže na rit. Še posebej, če gre za razvpite zvezdnike in zgodovinske osebnosti.

Dejansko se nisem niti zavedal, da jih imam na policah tako veliko. Šele ko sem fotkal eno za drugo, sem poštekal, da se jih je skozi leta nabralo kar precej.

Pa manjka mi jih, joj, kako veliko mi je še manjka in kako veliko bi jih še imel. Pač ni bilo prilike, saj še bo, veliko takih knjig me še čaka v naših trgovinah.

V glavnem, tule je moja zasebna zbirka takšnih in drugačnih knjig o znanih ljudeh, od Mozarta in Michaela Jacksona, do Hitlerja in Marlona Branda. Nepozabno branje, res. Če še niste, popravite napako.

YouTube slika preogleda

Filmske knjige moje mladosti

24.07.2011 ob 03:15

Včasih prav pozabim kaj vse se skriva na mojih knjižnih policah, poleg prahu seveda (smeh). Kar nekaj zanimivih knjig se najde, včasih sem presenečen, da jih sploh še imam, saj sem nanje čisto pozabil in jih, jao, jao, nikdar nisem niti prebral. Pač nakup, ker je treba, ker je nujno, potem pa na polico za arhiv. No ja, ne pri vseh, pri nekaterih pa nedvomno. In prav take potem pozabim, prav takim se najbolj čudim in sem na koncu celo ponosen, da jih imam doma, ker mi zdaj pomenijo več kot takrat, ko sem jih nabavil, nekatere še kot mulc, ki niti pojma ni imel, kako kul knjige dejansko kupuje. Kar precej pa jih je tudi od očeta, tega filmskega in knjižnega zanesenjaka, ki mi je pomagal napolniti knjižne police.

Legendarna Afriška kraljica, po kateri je John Huston leta 1951 posnel izvrstni film s Humphreyjem Bogartom in Katherine Hepburn. Druga pa me malo bega, saj jo je napisal legendarni režiser Richard Brooks, ki pa po njej, če se ne motim, ni nikoli posnel filma

Na tole sem še posebej ponosen, saj sta na naslovki Ryan O’Neal in Ali MacGraw, junaka prekrasnega filma Love Story. Drugo knjigico  sem pa res čisto pozabil, gre za knjižno obliko tv serije o Marcu Polu, ki sem jo zelo rad gledal kot mulc. Ne vem točno kdaj so jo vrteli pri nas, vem pa, da je na domačem tržišču štartala leta 1982. In hej, šele zdaj vidim, da so v njej igrali tudi Denholm Elliott, David Warner, F. Murray Abraham, James Hong, Leonard Nimoy, Ian McShane in celo Burt Lancaster

Še ena legenda moje mladosti, knjižna oblika Rudnikov kralja Salomona, kjer je bil glavni Richard Chamberlain. Še en nor spomin iz osemdesetih, še ena tv serija, kjer je Longa Johna Silverja igral Brian Blessed.

Antikvariati in bukvarne so zakon

14.07.2011 ob 13:46

Jp, vedno se najde kaka zanimiva knjiga, ki je ostala na smetišču zgodovine. Tokrat sem nabavil kar štiri, seveda po smešno nizki ceni. Se pa čudim, da ljudje to vržejo iz hiše, meni je preveč kul, da ne bi vzel domov, pa četudi na policah nimam več prostora.

Prvi dve sta seveda dobili tudi filmsko podobo, zato je jasno, da sem jo zagrabil na prvo žogo. Vročica sobotne noči s Travolto na naslovki, how cool is that, jebemti. Pa Shane, legendarni vestern, ki ga je enostavno treba imeti v arhivu.In hej, Vročico je Mladinska knjiga natisnila leta 1979 in to v 8 tisoč izvodih. Nimaš kaj, Tony Manero je bil tudi pri nas velika zvezda. Pa če se ne motim, je bil najprej film in šele potem knjiga.

Shane je k nam v knjižni obliki prišel že leta 1963, se pravi deset let po filmu, tole mojo izdajo pa je na smetišče poslala Mestna javna knjižnjica Maribor in nanjo leta 1986 pripopala štampilko: “Uničeno.” Pa še nekaj mi je zanimivo, knjiga je izšla v sklopu zadev, ki ji je urejal Ivan Minatti, reklo pa se ji je Komet, natančneje, Knjišnica Komet. Jp, knjišnica, nisem se zatipkal.

Zanimivi sta mi bili tudi drugi dve knjigi, prva zaradi jugo nostalgije in zato, ker je o Jugoslaviji zelo natančno pisal Slovenec France Planina. Odlična potopisna biblija, dejansno. In pozor, leta 1959 so jo natisnili v kar 65 tisoč izvodih. Nimaš kaj, takrat so bili vsi pravi patrioti, take knjige pa so očitno še za med. Me res zanima koliko bi jih prodali danes. Sicer pa, kako bi se lahko uprl knjigi, ki uvod začne takole: “Od skalnih vrhov Triglavskega pogorja do Strumniške kotline, kjer zorita riž in bombaž, od samotnih ribiških zatočišč na otočkih Palagruže sredi Jadrana do prostranih žitnih polj Banata se razprostira naša domovina Jugoslavija.” Jebemti ej, kot da bi opisovali kakšno pravljično deželo, recimo Neverland.

In še živalska knjigica, prav tako zelo zanimiva in dobro napisana, pa opremljena z okej slikicami, ki so zanimive tako otrokom kot njihovim staršem. Takih knjig danes ne delajo več, danes je vse samo še šminka in biznis brez prave vsebine. Datira pa tale zadevščina v leto 1962, ko so natisnili prav tako zavidljivih 55 tisoč in še nekaj izvodov. Me zanima, če so prodali čisto vse.

J. Randy Taraborrelli: Michael Jackson: The Magic, The Madness, The Whole Story

22.06.2011 ob 04:00

Tole je brez dvoma najbolj natančna in najbolj insajderska biografija Michaela Jacksona, ki se bere kot kriminalni triler, komedija, drama in znanstvena fantastika. Resda ne moremo vedeti ali Taraborrelli blefira in si kaj izmisli, toda napisano je tako, da bi človek verjel vsemu. Tudi poglavjem, ki za Jacksonovega oboževalca niso najbolj prijetna. Taraborrelli je bil namreč res zraven, včasih celo kot Jacksonov iskreni prijatelj, včasih pa kot njegov oster kritik. Iskren je, tega ne morem zanikati, toda vseeno me je motil njegov nekoliko negativen odnos do Jacksona, kjer so mu bili bolj kot dosežki pomembni trači in afere. To sicer izjemno zanimivi in tekoče napisani knjigi vzame precej kvalitete in jo spremeni v rumeni tisk, ki pa vendarle ohranja potrebno verodostojnost in bralca prepriča v napisano.

Knjiga je prvič izšla leta 1991, sam pa sem nabavil zadnjo izdajo iz leta 2010, ki seveda vključuje tudi Jacksonovo smrt. Prav v teh poglavjih se Taraborrelli povsem spremeni in Jacksona naslika drugače kot v poglavjih pred smrtjo. Kot da bi se pokesal, kot da bi mu bilo žal, da je tudi on dvomil o njegovi nedolžnosti glede otrok, kot da bi se zavedal, da ga celo on, ki ga je imel v malem prstu, nikoli ni povsem razumel in je o njem zaradi tega večkrat pisal precej nepošteno in z napačnega zornega kota.

Knjiga Jacksona nariše z vseh strani, tako zelo natančno, da tudi največji poznavalec odkrije precej reči, o katerih ni imel pojma. Je pa njegovo življenje resnično tako zelo zanimivo, pestro in neverjetno, da bralec strani požira kot po tekočem traku in vedno znova odpira usta, saj ne more verjeti, da so se opisani dogodki zgodili tudi v resnici. To je pravljica z napako, pravljica z žalostnim koncem, ki me je stresla v dno duše, kar pomeni, da sem spet podoživel najbolj žalostne trenutke Jacksonove kariere. Predvsem tiste, ko so mu podtaknili dve pedofilski aferi, kjer je bila druga še posebej usodna.

Strinjal bi se, da je Jackson med sojenjem leta 2005 dejansko umrl od znotraj. Da te afere ni prebolel, da ga je uničila do konca in iz njega naredila odvisnika od raznih pomirjeval in ostalega sranja, ki mu je uničevalo telo. S tem so ga zares prizadeli, to se mu ne bi smelo zgoditi, saj je bilo že na daleč jasno, da gre za prevaro in za ogabno željo po denarju, kjer dokazi niso nesli vode in so že v štartu delovali tako butasto, da bi se jim režal tudi Bubbles.

Res škoda, da ga je Jackson sral s temi otroci in da ni znal bolje preceniti situacije. Še posebej po prvi aferi iz leta 1993, ko bi mu moralo biti jasno kaj se mu lahko zgodi, če bo nadaljeval v istem stilu. A bil je trmast, bil je prepričan v svoj prav, bil je prepričan, da bodo ljudje razumeli, da ne počne nič prepovedanega, bil je pač večni Peter Pan, kralj svojega sveta, svoje pravljice, kjer je lahko počel kar se mu je zahotelo. Pa četudi je s tem tvegal konec svoje kariere in na koncu celo življenja.

Ta poglavja o aferah z Jordijem Chandlerjem in Gavinom Arvizom so me res pretresla. Četudi sem vedel za večino podrobnosti, nisem vedel vsega. Kar malo jezen sem bil na Jacksona, ko sem jih prebiral. Tudi sam je bil kriv, da se je tako zelo zapletel. Toda bil je čistega srca, bil je prepričan, da so takšni tudi ljudje, ki ga obkrožajo. Joj, kako zelo se je zmotil, joj, kako zelo si je umazal imidž in dejansko uničil kariero, kjer so šle vse ideje po vodi zaradi takšnih in drugačnih težav. Čeprav je bil največja in najbolj uspešna zvezda vseh časov, je imel toliko nesreče, da ne morem verjeti. Na koncu seveda ni zdržal, vse skupaj je bilo prehudo, tudi napovedanih petdeset koncertov je bila po moje le utopična želja od znotraj mrtvega človeka, ki so mu vzeli Petra Pana in ga sesuli v prah. In to samo zato, ker so dobili priložnost in ker so uživali v želji, da ga klatijo z neba.

Prav jezen in žalosten sem postal med branjem te knjige. Najprej zaradi Jacksona, ki bi se moral obnašati drugače, nato pa zaradi vseh tistih barab, ki so mu tako zelo po krivici uničili kariero in življenje. Res nimam pojma kako se lahko recimo Martin Bashir vsako jutro pogleda v ogledalo. Prav on je namreč krivec, da se je Jacksonu življenje tako zelo zapletlo in da je pri pomirjevalih zabredel tako zelo globoko. Vem, da je kriv tudi Jackson, ker je tako blesavo objemal tistega kurčevega fanta in čvekal nepotrebne reči o spanju v postelji, toda Bashir je vse skupaj še napihnil in ljudem predstavil verzijo, ki jih je res stresla in odprla idealne možnosti za začetek sojenja.

Toda Jackson glede Arviza res ni naredil nobene pizdarije, kar se je pokazalo že med sojenjem, pa tudi FBI je po njegovi smrti pokazal tajne dokumente, kjer v obsežni in deset let trajajoči raziskavi niso našli ničesar, kar bi ga povezovalo s pedofilijo. Jp, Jackson je bil resnično nedolžen in po krvici linčan, kar je zmedlo tudi njegove največje nasprotnike. Toda črna pika je bila prevelika, stresi pa prehudi, da bi jih lahko zdržal. Res se je zlomil in nikoli več se ni zares pobral. In prav to me najbolj boli, to, da je bil res nedolžen in da so ga leta 2005 res jebali povsem po krivici. To sojenje se ne bi smelo zgoditi, to je ena največjih sramot ameriškega sodstva in primer, ki ne bi smel priti na sodišče. Ne rečem, da bi ga res spoznali za krivega in bi se zlomil v zaporu, toda pizda no, nedolžen je bil, obtožen povsem po krivici in z lažmi, ob katerih se mi je obračal želodec, ko sem jih prebiral. In če lahko mirno spi Bashir, kako za vraga to uspeva tožilcu Tomu Sneddonu. Očetu Jordieja Chandlerja kot veste ni, saj si je malo po Jacksonovi smrti sodil sam.

In ko smo že pri Chandlerju, tukaj ga je Jackson vendarle posral, saj je preveč svojeglavo ignoriral želje njegovega očeta Evana, ki se je začel počutiti ogroženega in je Jacksona večkrat lepo prosil, da naj se z njegovim sinom ne druži tako pogosto. Ker ga ni upošteval, je dobil maščevanje, ki si ga seveda ni niti predstavljal. To poglavje mi je bilo najbolj neprijetno za prebiranje, saj je Jackson res pretiraval in se na dečka navezal nekoliko patološko. To seveda ne pomeni, da ga je zlorabljal in počel kaznive reči, toda vseeno bi se moral pravočasno ustaviti. Ker se ni, je dobil hudo kazen, ki mu je že leta 1993 skorajda uničila kariero.

Glede teh otrok mi je šel na nek način celo na živce, saj je izzival tudi takrat, ko res ni bilo pametno. Skušam ga razumeti, dejansko ga razumem, toda moral bi se ustaviti in biti bolj pameten. Celo nek hud posel na začetku tega stoletja je zajebal zaradi tako imenovanih sleepoverjev na Neverlandu. Nek bogat princ mu je ponudil gore denarja za razne projekte in ga opomnil, da ne želi, da bi se ti sleepoverji nadaljevali. Jackson je seveda podivjal, zapustil sestanek, prekinil sodelovanje in zajebal enkraten posel ter sila dobre filmske in glasbene projekte, ki bi mu oživili kariero. Pač zato, ker se mu je zdelo zamalo, da mu solijo pamet kaj lahko počne v prostem času, v svoji pravljici, v svojem Neverlandu. Po eni strani ga zaradi take odločnosti cenim, po drugi pa bi mu primazal klofuto, da bi se streznil in vendarle poštekal, da mu ta druženja z otroci ne prinašajo nič dobrega, saj živi v svetu, kjer mu mnogi hočejo slabo in bodo povsem nedolžne reči hitro izrabili za afere in laži. In prav ti sleepoverji so ga na koncu stali kariere in življenja.

Toda v družbi otrok se je počutil zares dobro, edino z njimi je bil to, kar je, samo oni so mu dali energijo in iskrenost, ki jo je tako zelo pogrešal pri odraslih. Ironično, prav otroci so se potem tudi lagali in ga spravili v totalno sranje. Če ga za Chandlerja še nekako razumem, mi je Arvizo manj jasen, saj je imel takrat že svoje otroke in res ne bi več potreboval tega sranja. Okej, poba je imel raka, Jackson pa ga je povabil na svoj ranč in mu pomagal. Toda zakaj za vraga je moral čvekati o spanju v postelji in se z njim objemati pred kamero. Ni panike, če bi to naredil kdo drug, toda naredil je nekdo, ki so ga hoteli že leta 1993 linčati prav zaradi istih stvari. Glede tega je bil res neumen, to moram zapisati, pa četudi ga imam ne vem kako rad in ga še ne vem kako cenim in spoštujem.

Pa pustimo te jebene otroke, knjiga ni le o njih, knjiga je o vsem, kar morate vedeti o Michaelu Jacksonu. O vsem, kar še niste vedeli pa niste imeli pojma kje bi izvedeli. Celo preveč iskrena in natančna je, takšna, da sklati Jacksonov zvezdniški sijaj in ga spremeni v navadnega človeka, pa tudi v čudaka in posebneža, ki ga mnogi seveda ne bodo nikoli razumeli. Zelo zanimiv mi je bil dodatek za novo izdajo, ki je popisal nekaj dogodkov iz zadnjih let Jacksonovega življenja, ki so še vedno zavita v skrivnost. Ki so pravzaprav edini še neraziskani misterij tega glasbenega genija in kralja zabavne industrije. Tega dobrotnika in vrhunskega interpreta, ki je živel kot v pravljici in pozabil, da zlobni liki v resničnem življenju na koncu zmagajo.

Odlična knjiga, kljub dejstvu, da Taraborrelli večkrat ni objektiven in piše za boljšo branost in manipulacijo. Problem je v tem, da je nekje vmes prenehal biti Jacksonov oboževalec. Da je pozabil kdo je Jackson. Da je tudi sam postal to, kar je očital Bashirju. Je pa res, da poglavja po smrti, kjer se res kesa, delujejo zelo iskreno, kar mu štejem v velik plus.

Vem, da tudi sam ne morem biti povsem objektiven, saj Jacksona obožujem, imam pa vseeno občutek, da sem tokrat zapisal enega najbolj objektivnih zapisov o njegovih temnih straneh, mu prvič pripisal tudi nekaj krivde in morda celo užalil kakega fana, ki me takšnega ne pozna.

Kaj vem, morda pa je tale knjiga odlična predvsem za najbolj goreče oboževalce, ki se med branjem vendarle zavejo, da je imel njihov idol tudi precej napak.

Tudi zaradi tega sem jezen na Taraborrellija, še posebej, če so se vsa najbolj neprijetna poglavja zgodila tudi v resnici. Hm, dejansko moram zapisati, da tole knjigo najbolj gorečenim fanom toplo odsvetujem, pa četudi o Jacksonu dejansko ne pove nič zares groznega, marveč le reči, ki jih fani že od nekdaj vedo, a jih ne jemljejo tako kot bi jih morali, saj imajo Jacksona preveč radi in mu skozi prste spregledajo tudi razne bedarije, ki jih je počel.

Sicer pa, kot je nekoč dejal Vili Resnik: “Če bi bil Jackson normalen, bi hodil v službo od osmih do treh. Ker ni bil, je bil pač največja zvezda vseh časov”

SORODNI ZAPISI:

martin-bashir-goni-se-v-kurac/

jordan-chandler-pravici-je-zadosceno/

Bojan Kavčič & Zdenko Vrdlovec: Filmski leksikon

27.02.2010 ob 01:36

Tale prvi pravi, če se ne motim, edini domači Filmski leksikon, sem kupil že leta 1999. Takoj po izidu, o katerem se je takrat kar dosti govorilo. Šlo je namreč za zelo zahteven projekt, ki sta ga avtorja pripravljala vrsto let in imela hude težave preden sta ga vendarle spravila na police trgovin. Zgodilo se jima je nekaj podobnega kot avtorjema naše prve celovečerne risanke Socializacija bika, kjer je prav tako šlo za dolga leta truda in boja za zeleno luč. Jebat ga, v Sloveniji zelo težko izdaš knjigo, še težje filmsko knjigo, še posebej, če nisi Marcel Štefančič in po novem Samo Rugelj. Knjiga, ki jo zadnje čase prebiram veliko več kot nekoč, ko se mi je na njej, to nerad priznam, nabiral prah, je naravnost izvrstna, saj vsebuje praktično vse, kar je treba vedeti o filmu in o ustvarjanju filma. In kar je še bolj pomembno, ne gre za prevod tuje knjige, marveč za avtorsko delo, kjer sta se Bojan Kavčič in Zdenko Vrdlovec zares potrudila in dala vse od sebe. Če se ne motim, je bila prodaja zelo slaba in je knjiga do danes nekako celo utonila v pozabo. To je seveda žalostno in vredno obsojanja. Še več, prepričan sem, da sem eden redkih, ki je to knjigo sploh kupil in jo ima doma še danes. Če se motim, bom zelo vesel. Če se motim tudi glede števila prodanih izvodov, prav tako.

Bi pa rad omenil še eno knjigo, še eno filmsko enciklopedijo, ki seveda prekaša našo slovensko izdajo. Gre za še bolj obsežno hrvaško Filmsko enciklopedijo iz leta 1986, uredil jo je doktor Ante Peterlić, sodelovala pa sta tudi Petar Krelja in Ranko Munitić, ki so jo izdali v dveh delih in mi jo je v Slovenijo v devetdesetih prešvercal pokojni stari stric Pavle. Boljša je tudi zato, ker ima notri še biografije igralcev, režiserjev in ostalih filmskih delavcev, zelo prav pa mi je prišla v časih, ko še nisem imel dostopa do interneta in sem jo na veliko uporabljal za razne trivialne podatke pri pisanju recenzij na sredini devetdesetih.

Pa naj zaključim še z eno, vsaj zame zelo dobro slovensko knjigo, no ja, v slovenščino prevedeno Zgodovino filma, ki jo je že leta 1955 spisal George Sadoul, v slovenščino pa že pet let kasneje prevedel France Brenk. Drži, prav ta knjiga, ki jo imam v originalni izdaji in sem jo kupil v neki stari knjigarni, je prva v slovenščino prevedena knjiga o zgodovini filma, kar je še posebej zanimivo in prelomno. Do leta 1959 je namreč v bivši Jugi izšlo 19 izvirnih knjig in brošur o filmu, prav nobena pa ni bila v slovenščini. Tudi zato je tale prevod tako zelo pomemben, tako zelo nujen za polico vsakega ljubitelja filma. Danes morda malce neaktualen, saj se konča pri letu 1955, pa vendar zelo natančen in poučen, če vas zanimajo začetki ameriškega ter svetovnega filma. Na kratko, nostalgična poslastica za filmofile.

Za konec pa naj še enkrat omenim slovenski Filmski leksikon Vrdlovca in Kavčiča ter avtorjema še enkrat čestitam za vrhunsko in zelo informativno knjigo, ki se lahko kot za šalo postavi ob bok marsikateri tuji knjigi o filmu.

Recenzija pesmi Meditations in an Emergency Francisa Russella O’Hare

25.02.2010 ob 21:39

Mediations in an Emergency izgleda tako, kot da bi jo spesnil slikar Jackson Pollock, se pravi divje, posebno, postmodernistično, surealistično in neobičajno. Kot čista improvizacija, čisti impromptu, ali če hočete, čistokrvni jumble. Kot delo pesnika, ki je pravkar vzel prevelik odmerek mamil in na papir vrgel vse tisto, kar mu je prišlo na misel. Kot glasbena improvizacija, kjer namesto not pač skačejo besede. Kot premetanka, kjer lahko vsak bralec najde kaj svojega, kaj povsem zase. Kaj takšnega, kar ni našel niti Francis Russell O’Hara, sicer zelo dober prijatelj kultnega slikarja Jacksona Pollocka. Jasno, Pollock je bil O’Hara med slikarji, O’Hara pa je bil Pollock med pesniki. Poseben, drugačen, inovativen, moderen in zabaven. Tak, da že v uvodu svoje pesmi podvomi, ali naj bo razuzdana blondinka ali versko vzgojen Francoz. To seveda pomeni, da je razdvojen, da ne ve kdo je, kaj bi rad in kam spada. V to nas prepriča tudi malce kasneje, ko pravi, da samo enega moškega lahko poljubi neobritega. In da ravno pri tem moškem pomisli, da je straight, da ni gej, da ga zanimajo tudi ženske. Ker se tega na nek način boji, nima pojma kakšna je njegova seksualna orientacija. Lahko je hetero, ki skriva neizživete homoseksualne tendence, lahko je gej, ki bi rad poskusil z žensko.

Jasno, lahko se šali in nas zavaja, nam skuša reči, da se v vsakem moškem skriva želja po drugačnem, po tem, da bi se vsaj enkrat poljubil z moškim. In glavni junak nima težav z avanturami, z novimi izkušnjami. Ravno nasprotno, uživa v njih in si jih privošči veliko. Kljub temu, da ima zlomljeno srce. Še več, kar ga ne ubije ga naredi močnejšega. Moti ga le to, da se giblje v krogu enih in istih ljubimcev/ljubic in da ne vidi več izziva, da ga vse skupaj začenja dolgočasiti. In potem ga nekdo očitno le priveže nase, mu zleze v srce, saj ga vpraša, zakaj bi ga moral deltiti in da lahko za spremebno zapusti koga drugega, ne ravno njega. Nato celo prizna, da je čisto preprost človek, ki potrebuje samo ljubezen. To seveda lahko razumemo kot iskreno čustvo moškega, ki se je po številnih avanturah pripravljen resno vezati, ali kot norčevanje iz morebitnega partnerja, za katerega tako ali tako ve, da bo trajal samo eno noč, saj malo nazaj omeni, da ne vidi več izziva in da se okoli njega sprehajajo samo znani obrazi. In oseba s katero se je spečal ga ne razume, ni na njegovem intelektualnem nivoju, na njegovi posebni ravni, saj ji očita, da je zabita. Bolj kot drevesa in nebo pod katerim leži.

Enako kot ljubi ženske/moške, ljubi tudi svoj New York. Mesto, za katerega je prepričan, da ponuja vse kar človek potrebuje za življenje. Brez New Yorka je izgubljen. Brez njega ne zna uživati. In v New Yorku uživa tako zelo, da ne razume ljudi, ki ga zapuščajo. Ki pridejo in se vračajo kot oblaki. New York je zanj mesto, ki ga ne smeš zapustiti niti za minuto, saj vedno zamudiš kaj pomembnega. Pa vendar, kljub temu ni srečen. Kljub temu se ne zna sprijazniti s sedanjostjo in zreti v prihodnost. Vleče ga nazaj. V žalostne spomine in ljudi, ki so mu zlomili srce. A s tem se je nekako sprijaznil in pač odločil, da je to njegova usoda. Usoda človeka, ki živi za New York in je prepričan, da tudi New York nebi mogel živeti brez njega. Ko je nesrečen in nemočen, prosi za pomoč fiktivne like. Tudi Svetega Serapiona, škofa iz obrežja reke Nil, ki ga prosi za zaščito. Ki ga bo zavil v belino kot Dostojevski. In spet smo v dvomih kaj bi rad. Ali bi rad za vedno ljubil moškega ali žensko. Čeprav ve, dam u ljubezen prinese samo strto srce, si jo želi. Vedno znova in znova. Ko je zlomljen, se hitro pozdravi in razcveti kot lotosov cvet. Kot teorija, da človeka slabe izkušnej ne smejo podreti na tla. Da mora naprej in se ne predati. In vedno znova nas opozarja, da je v njegovem življenju neka oseba, ki jo ljubi.

Ne pove ali gre za moškega ali za žesnko. Pušča nam dvome in prazna, jo res obožuje in ljubi, da pa nikakor ne more osvojiti njegovega/njenega srca. Toda to mu je po eni strani všeč, saj sadomazohistično in perverzno uživa v pasteh in zankah, ki mu jih nastavlja ljubezen. Še več, to mu daje neko posebno moč. Bolj kot je zlomljen, močnejši je, večkrat kot ga prizadanejo, lepši iz njegove žalosti zraste lotosov cvet. Sicer pa tako ali tako ve, da je upanje v pravo ljubezen le utvara, če zgodba, ki se je že zdavnaj zaključila, zato se pač zabava in si daje duška kadar se mu zahoče. Potem nas čaka vrhunec improvizacije, vrhunec impromptuja, kjer besede, imena, stavki in skakanje iz preteklosti v sedanjost padajo kot po tekočem traku. Povsem nepovezano in nepomembno za zgodbo. Pač spomini zblojenega uma, ki je očitno hodil tudi k prostitutkam, ki so ga tako kot vsi ostali močno razočarali. Tu lahko prvič ugotovimo, da je bil na začetku svoje seksulane poti nor na ženske, ki pa so ga razočarale in prizadele tako močno, da je poizkusil še z moškimi.

Toda tudi z njmi ni našel sreče, zato nam skozi celotno pesem, ali boljše rečeno, skozi cel pesniški ekspiriment, spola ljubljene osebe ne izda in dopušča možnost moškega in ženske. Na koncu vendarle prizna, da rabi počitek. Da mora nekam stran. Da bo prvič zapustil tudi svoj New York, mesto ki ga ljubi in mesto, kjer tičijo tudi vsi njegovi žalostni spomini. Da si bo napolnil baterije. Da bo morda šel celo na deželo in na kmetijo ter si napolnil baterije. Da bo šel tja, kamor ne bi šel nikoli. In da se bo vrnil. Kot zmagovalec. Kot nekdo, ki bo premogel daleč najlepši lotosov cvet v New Yorku. Zelo globoka, čustvena in pesniško močna pripoved o človeku, ki se znajde na prelomnici. V krizi identiete, v tako imenovani krizi srednjih let, kjer mu preteklost ne da miru. Kjer mu sedanjost uničujejo spomini. In kjer se bo moral odločiti kaj bo počel v prihodnosti. To je človek, ki se je začel zavedati, da bo moral zapustiti svoje rodno mesto in se podati novim izzivom naproti. Človek, ki ve, da je v domačem okolju porabil vse adute in da bo moral iti naprej.

In človek, ki še vedno išče pravo ljubezen, saj ga enonočni flirti ne zadovoljijo več. Vseskozi je prepričan v samega sebe, v svoj prav, v svojo samozavest, toda življenje mu vedno znova dokazuje, da le ni tako močan kot se zdi. Da mora kdaj pa kdaj povesiti glavo in priznati svoje napake. Zgodba možakarja ujetega v preteklost, v škatlo spominov, v sanje o popolnem ljubimcu, ki ga seveda ni. Zgodba modernega, zmešanega sveta, industrijske družbe, kjer bi vsakdo rad nekaj več, ker ni zadovoljen s tistim, kar ima in kar ga obkroža. Preživi lahko le tako, da se dela norca in da ničesar več ne vzame zares. Peter Pan, ki noče odrasti in se sprijazniti z dejstvom, da ne živi v Neverlandu. Moški ujet v telesu najstnika, ki še vedno misli, da lahko počne kar želi in ki se ne zaveda, da je pravo ljubezen zamudil že ob rojstvu. Pesem, ki bi jo lahko narisal le Jackson Pollock, na film pa spravil samo David Lynch. Glavno vlogo bi seveda igral Nicolas Cage.

Knjige: Robert Harris: Veliki rajh 1964

1.09.2009 ob 01:40

Veliki rajh 1964, ki ga je angleški pisatelj Robert Harris kot Fatherland napisal leta 1992, se bere kot zelo napet triler. Kot 381 strani dolga kriminalka, ki je leta 1994 dobila tudi film, kjer sta nacista Xavierja Marcha in ameriško novinarko Charlotte Maguire igrala Rutger Hauer in Miranda Richardson. Točno tako, tole je knjiga, ki je bila rojena za film. Ali še bolje, knjiga, ki se bere kot film. Kjer se bralcu pisana beseda sproti spreminja v filmske prizore, v katerih v Marchu morda res vidi Rutgerja Hauerja ali morda Daniela Craiga, v ameriški novinarki pa recimo Kate Winslet ali Cate Blanchett. In pozor, zgodba je postavljena v fiktivno situacijo, kjer je Nemčija dobila drugo svetovno vojno in kjer Adolf Hitler praznuje 75 let. Ozadje napete, intrigantne in vseskozi dinamične zgodbe je torej zelo drzna predelava zgodovine, kjer Harris razgrne povsem fiktivno civilno družbo in ureditev sveta, kjer ključno vlogo poleg Nemčije igrajo tudi Američani. In prav tu je knjiga najbolj drzna, saj Američane prikaže kot tekmece v hladni vojni z Nemčijo, kjer predsednik Kennedy načrtuje obisk Berlina, ki naj bi pomenil nov začetek. Otoplitev odnosov z Nemčijo in ignoriranje genocida nad Židi. In tukaj je glavni junak Xavier March, ki ga useka slaba vest. No ja, kriza identitete, kjer razkriva šokanten načrt svojih nacističnih kolegov, zaradi katerega zadnja leta padajo glave. Jasno, desetletni sinko ga sovraži, kolegi mu počasi obračajo hrbet, nadrejeni mu začnejo streči po življenju, zazpa pa lahko le ameriški novinarki, v katero se seveda tudi močno zaljubi. Dobra knjiga. Takšna, da je bralec ne odloži dokler ne obrne zadnje strani. In konec, ki ga zlepa ne boste pozabili.

Marcel Štefančič Jr: Zadnji film

14.08.2009 ob 21:09

Pa sem jo le prebral. Zadnjo filmsko mojstrovino Marcela Štefančiča, ki šteje skoraj 900 strani. Ki je tako zelo obsežna, da jo je moral Marcel razdeliti na dva dela. Vrhunsko branje, kjer vedno znova ugotovim, da nimam pojma o filmu. Marcel namreč opisuje in debatira tudi o filmih, ki jih ni gledal niti Peter Biskind, avtor knjige Easy Riders Raging Bulls, tematsko zelo podobne knjižne perfekcije, ki sem jo prebral že pred časom. Povedano drugače, Marcel s to knjigo dokaže, da ve o ameriškem filmu več kot Američani, več kot Peter Biskind, več kot Roger Ebert in več kot Leonard Maltin. To je preprosto neverjetno, saj prihaja iz Slovenije, dežele, ki svoje filmske umetnosti skorajda nima in dežele, kjer lahko vse doslej posnete filme vidiš v enem tednu.

Zadnji film obdela konec šestdesetih in cela sedemdeseta, se pravi čas, ko so se v ZDA delali najboljši filmi na svetu in ko so ameriški režiserji postali najboljši režiserji na svetu. Zadnji film obdela tudi ameriški neodvisni film, tudi politične razmere tistega časa, tudi vse tisto, kar zna v filmsko umetnost umestiti le Marcel, ta mojster filmske besede, ki ima v glavi več filmov tudi od IMDBja. Če boste prebrali Zadnji film, vam ne bo treba gledati nobenega filma, o katerem govori. Dovolj bo le, če boste o njem prebrali tisto, kar pravi Marcel. Zares enkratna, zelo zanimiva in strašno poučna knjiga, ki se ves čas sprehaja med enciklopedičnim in strokovnim filmskih znanjem. Primerna tako za filmofile kot tudi za navadnega gledalca, ki bi si rad razširil obzorja.

Okej, ne bom rekel, da večino filmov nisem videl in da o njih ne vem skoraj vsega, toda Marcel jih oslika na povsem originalen ter svež način, tako, da sem dobil občutek, kot da zanje slišim prvič. Njegova nostalgija je tudi moja nostalgija, pa četudi je kar nekaj let starejši. Čeprav sem totalni filmski frik, mi je ta knjiga dala veliko novega, veliko tistega, kar sem že zdavnaj pozabil. Obvezno branje, še bolj obvezen nakup in knjiga, ki ji v vsej svetovni filmski literaturi zlepa ne boste našli para. Kapo dol za trud, ki ga je Marcel vložil v tako obsežno delo. Ko ga vidim, pa mu stisnem roko in mu čestitam tudi osebno.

Kot sem dejal že na začetku, Zadnji film je knjiga, ki morda poseka celo Biskindovo mojstrovino Easy Riders Raging Bulls, ki ima seveda to prednost, da s filmarji, ki so ustvarjali sedemdeseta, spregovori tudi v živo in pogovore vključi v knjigo. Da se razumemo, Marcel se ne dela neumnega in Biskinda tu in tam v Zadnjem filmu celo citira.

Zelo zanimiva in prav tako tematsko podobna je tudi knjiga Block Buster Toma Shonea, ki resda zaostaja za Biskindom, toda vseeno predstavi svoj in dovolj skuliran pogled na čas, ko se je ameriški film rodil na novo in se potem zlomil pod lastno težo. Se pravi na čas, ko so mladi režiserji rešili Hollywood in ga potem čez slabo desetletje tudi pokopali.

Edgar Allan Poe bi te dni praznoval 200 let

22.01.2009 ob 02:14

Leta 1809 rojeni Edgar Allan Poe je bil pred časom. Tako zelo, da je pred časom tudi danes, ko mineva 200 let od njegovega rojstva in 160 od njegove smrti. Prav zato v času svojega življenja ni bil kaj dosti cenjen. To se je zgodilo mnogo let kasneje, ko je seveda postal kultna roba. Morda tudi zavoljo številnih filmskih ekranizacij njegovih del, kjer je kot veste ponavadi blestel gospod Vincent Price.

Pionir modernega psihološkega pisanja, detektivskih zgodbic in znanstvene fantastike ter avtor mnogih legendarnih pesnitev, med katerimi je gotovo najbolj znana The Raven. Vse to je bil Edgar Allan Poe, ki je pri ljudeh brez dvoma najbolj znan po svojih strašljivih zgodbah kot je bila recimo The Pit and the Pendulum. Prav zato mnogi niti ne vedo, da je bil začetnik detektivskih romanov in da je prav tako pustil tudi močan pečat s svojimi znanstveno fantastičnimi štorijami.

Pred leti sem si kupil njegova izbrana dela. V originalu, Edgar Allan Poe: Selected Works. Izbiral sem med Williamom Shakesperajem in med njim. Izbral sem njega, saj se mi je zdelo, da te knjige ne smem pustiti na polici trgovine. Tudi zato, ker gre za vrhunsko vezavo in starinski izgled, kjer strani izgledajo kot pozlačene. Čisto v stilu Edgarja Allana Poea torej. Izjemno zahtevna knjiga, na katero sem zelo ponosen. Če sem iskren, jo še vedno nisem prebral do konca. Vedno jo začnem, pa potem odneham, saj mi zmanjka časa. Notri je namreč kar 67 zgodbic, en roman in 31 pesmi. Do zdaj sem uspel zares predelati le Ms. Found in a Bottle, Bernice in Morello, ustavil pa sem se pri Some Passages in the Life of a Lion.

Še vedno ne morem verjeti, da je Poe že v devetnajstem stoletju pisal tako moderna dela in da je bil resnično tako močno pred svojim časom. Ali če malce pogumno parafraziram Alixa Perryja, ki je spisal uvod v knjigo: “Brez Poea ne bi bilo Baudelairea, Rimbauda in Mallarmea. Kaj vem, morda ne tudi Hawthornea, Biercea in Faulknerja.”

DAN BROWN: Da Vincijeva šifra, Angeli in demoni

4.11.2008 ob 15:05

DAN BROWN: Da Vincijeva šifra
Da Vincijeva šifra je v prvi vrsti knjiga, ki ženskam povrne ugled in jih postavi tja kamor sodijo. Na sam vrh sveta. Na piedestal. Daleč pred moške. Daleč naprej. Tja, kjer so bile nekoč. Pred davnimi poganskimi časi, ko jih je pokopalo krščanstvo in iz njih naredilo mučenice, lažnivke in grešnice. In Dan Brown jim vrne vse tisto, kar so jim vzeli. Kar jim je vzela katoliška cerkev, ki od leta 2003 nima več obraza. Leta 2003 je Brown namreč napisal Da Vincijevo šifro, roman vseh romanov, ki se bere kot teorija zarote. Ki se bere kot film Alfreda Hitchcocka. Ki se sploh ne bere, marveč čuti in gleda. Prav imate, pred vami ni le knjiga. Pred vami je film. Najbolj zloglasna teorija zarote, ki jo skupaj odkrivata profesor simbologije Robert Langdon, edini pravi Indiana Jones, in francoska kriptologinja Sophie Neveu, Marija Magdalena novega tisočletja. Skoraj petsto kot hudič napetih strani, ki bi se jih ustrašili celo člani skrivnostnega Sionskega priorstva, ekipe, ki hrani resnico o Svetem gralu, skoraj petsto genialnih strani, ki bi zmedle tudi nič manj skrivnostno vatikansko prelaturo Opus Dei, sekto, kjer bi najbolj užival Markiz De Sade. In Da Vincijeva šifra je seveda dvignila prah. Bolj kot Scorsesejeva Poslednja Kristusova skušnjava in bolj kot Gibsonov Kristusov pasijon. Veliki Leonardo bi jo brez dvoma prebral v eni sami noči, kar je jasno, saj razkrije celo stvari, o kateri niti on ni imel pojma. Stvari, o katerih molči celo Bog. In seveda stvari, ki iz Marije Magdalene naredijo najbolj kul žensko na svetu. Čisti seks simbol za vse večne čase. Žensko, ki je ne bi mogla igrati niti Marilyn Monroe, kaj šele Monica Bellucci. Pač knjiga, zaradi katere so se zresnili celo člani Letečega cirkusa Monty Python, ki so sredi sedemdesetih posneli svoje videnje lova za Svetim gralom. Le kdo bi jim zameril.

DAN BROWN: Angeli in demoni

Če se je Da Vincijeva šifra brala kot film Alfreda Hitchcocka, se Angeli in demoni berejo kot najboljši film Alfreda Hitchcocka. Kot film, ki ga Alfred Hitchcock ni nikoli posnel. Če bi ga namreč posnel na začetku svoje kariere, mu ne bi bilo treba posneti ničesar več. In Dan Brown je Alfred Hitchcock med pisatelji. Mojster napetosti, pričakovanja in obračanja teorij zarot, ki mu po Angelih in demonih ne bi bilo treba napisati nobene knjige več. Niti Da Vincije šifre, kaj šele česa drugega. Knjiga je namreč tako zelo dobra, tako zelo napeta, tako zelo prepričljiva, tako zelo dinamična in tako zelo hitra, da ji bralec komaj sledi. Da ne more verjeti kaj je pravkar prebral. Da se boji obrniti naslednji list. Da trepeta pred naslednjim preobratom, ki ga bosta na svoji koži doživela glavna junaka Robert Langdon in Vittoria Vetra, hčerka umorjenega znanstvenika iz Cerna, ki je odkril izjemno nevarno antimaterijo in prebudil Iluminate, zelo skrivnostni red učenjakov, ki prezirajo cerkev. In ravno Iluminati, za katere je naš profesor simobologije prepričan, da so že zdavnaj izumrli, se domislijo peklenskega načrta umora štirih kardinalov in tragičnega konca sedeža krščanstva v Vatikanu. Debi Roberta Langdona, zvezde Da Vincije šifre, ki je tokrat res pravi Indiana Jones, in roman, ki mu zlepa ne boste našli para.