Arhiv za kategorijo 'intervjuji'

Ekskluzivni intervju: Nataša Mušič (Nataša Košir)

6.12.2012 ob 02:04

Predsednik Tito me je  previdno posadil na koleno

To je ona, Nataša Mušič, nekoč Nataša Košir, edina Slovenka, ki so je pred davnimi leti v bivši Jugoslaviji oklicali za najlepšo. Tako je, Nataša Mušič je že leta 1968 osvojila naziv najlepše Jugoslovanke in se leto kasneje v Miamiju udeležila svetovnega izbora za Miss Universe, kjer je letela zelo daleč in uspela med obiskom Bele hiše spoznati celo takratnega predsednika Richarda Nixona. Njena zgodba se bere kot film, kot kaka romantična komedija z Audrey Hepburn, kot pravljica, ki se zgodi le redkim. Od misice do mamice, od mamice do zvezde, od zvezde do sodelavke Milana Kučana, vse to je Nataša Košir, ta izjemno prijetna, simpatična in neverjetna sogovornica, ki ji leta ne morejo do živega, saj se stara bolje od Sophie Loren.

In tule je najin intervju, ki je zaradi spleta okoliščin nastajal precej časa. Sem pa zato nanj toliko bolj ponosen in vesel, da je končno ratalo. In pokramljala sva o vsem, kar nama je prišlo na pamet. O vsem, kar je zanimalo mene in kar je želela povedati ona. Prepričan sem, da boste ob branju uživali tudi vi, saj gre resnično za žensko, ki se ji je zgodilo toliko zanimivih reči, da navaden smrtnik komaj verjame, da si jih ni večino enostavno izmislila.

Dajva na začetku razčistiti očitno netočne podatke, ki o vaši lepotni karieri krožijo po svetovnem spletu, kjer je na neki strani zapisano, da ste titulo Miss Jugoslavije osvojili leta 1976. To menda ne drži?

Ne, ne drži. Osvojila sem titulo »Lepotica Jugoslavije« leta l968, v Beogradu, ki jo je podeljevala časopisna hiša Borba in Filmske novosti, pogoj za sodelovanje pa je bil izbor v Sloveniji, ki je potekal pod okriljem revije Stop in je bila vezana na zaključni svetovni izbor Miss Universe Pageant, v ZDA.

Hm, ampak mar to pomeni, da niste bili Miss Jugoslavije, marveč Miss Universe? Sta bila to dva različna izbora, ali je šlo za isto stvar, saj sta leta 1968 in 1969, če se ne motim, slavili Ivona Puhlera in Radmila Živković?

Nisem bila nič od tega, zato tega ne morem komentirati. Vam pa verjetno že ime moje titule pove, da izbora za miss v tistih letih še ni bilo. To je bilo 44  let nazaj.

Okej, greva na zame zelo zanimivo zadevo in sicer na moj blog, preko katerega ste prišli do svojega imena in se mi oglasili med komentarji. To si štejem v veliko čast in včasih res ne morem verjeti, kako daleč sežejo naši zapisi. Kako pri milem bogu ste me našli (smeh)?

Na spletu sem poskusila najti kakšen filmski posnetek mojega zaključnega nastopa v Miami Beachu, leta 1969 in sem našla tudi vas, če močno skrajšam zgodbo.

Pa skočiva v preteklost, v dneve, ko ste bili med najlepšimi dekleti v bivši Jugoslaviji. Ste bili v tistih časih edina Slovenka, ki je osvojila ta laskav naslov ali jih je bilo še več, pa o njih pač ni podatkov?

Ja, takrat sem bila edina Slovenka, ki je bila na svetovnem nivoju tako visoko uvrščena.

Zakaj so bili po vaše lepotni izbori nekoč bolj prestižna zadevščina kot danes, ko jih nihče več ne jemlje dovolj resno, saj po novem Miss Slovenije izbirajo na tajnih kastingih?

Ste se sami tudi vprašali? Saj veste odgovor.

Je krivo tudi dejstvo, da se na tekmovanje ne prijavijo dovolj atraktivna dekleta oz. da so kriteriji, katera lahko zmaga, znatno nižji kot nekoč?

Bila sem študentka medicine in nikoli se ne bi sama spomnila prijaviti na tako tekmovanje. Kar trajalo je, da sem popustila. Malo pa me je zapeljala tudi zlata ura, ki je bila obljubljena vsaki tekmovalki in zagotovilo, da starši ne bodo niti izvedeli, če se samo sprehodim po pisti.

Konec šestdesetih ste se torej znašli v Ameriki in okusili blišč ter razkošje tamkajšnjih vip dogodkov. Kakšen je bil občutek, ko dekle iz neke socialistične dežele pride v zvezdniški kapitalizem?

Zvezdniški kapitalizem me ni posebej presenetil. Doma sem ga bila tudi že deležna. Zaključka podelitve na Tašmajdanu v Beogradu ne bom pozabila nikoli. Veste koliko ljudi sprejme ta štadion? Kot predstavnica socialistične države sem bila v ZDA deležna vsekakor kar nekaj več pozornosti kot ostala dekleta. Lahko rečem, da sem jih posebej zanimala. Tudi provokativnih vprašanj  ni manjkalo. V bistvu pa so vsa izvirala iz nepoznavanja razmer.

Kaj je šlo narobe, da na koncu niste zmagali, saj ste se v kopalkah uvrstili med najboljših deset?

Pred izborom petih finalistk me je povabil na razgovor takratni direktor tekmovanja. S predsednikom žirije sta me povprašala, če sem pripravljena podaljšati bivanje v ZDA in sodelovati v  še leto dni trajajočem showu in o tem  podpisati  pogodbo o sodelovanju. Torej obetalo mi je še eno tako leto, kot je bilo zadnje, ko sem bila ves čas nekje in sem prihajala domov samo na kratek predah. Zame je vse že kar predolgo trajalo in odkrito rečeno malo me je bilo tudi strah. Pogrešala sem starše, sestrico, prijatelje in Ljubljano, pa še študij sem prekinila. Še eno leto se mi je zdelo cela večnost. Ponudbi sem se odpovedala.

Na nek način ste bili kot predsednik Tito, saj veste, uradno komunist, v resnici pa pozer, uživač in zvezdnik (smeh). Imam prav?

Res je, da so novinarji, prenekateri hotelski gosti (v New Yorku sem prebivala v Hiltonu, v Washingtonu sem bila gost Bele hiše, v Miamiju pa hotela Argentina), predstavnik Bele hiše in tudi moja hostesa, ki sem jo dobila po uradnem protokolu, vedeli le za Tita in Dubrovnik ter  menili, da so pri nas svoboda, moda, ličenje, tisk in hrana nekaj redkega. Vendar so imeli o  Titu  kar spoštljivo mnenje. Amerika je velika dežela  in še danes je tako, da je pomembno že to, da vedo zate. Niso me imeli za pozerko, tudi sama se nisem počutila tako. Prepričana sem, da sem pustila dober vtis, da bi me kar obdržali, če bi hotela. To je bil zame resen posel in poslanstvo, biti gost v ZDA pa velika čast.

Ko sva že pri Titu, vas je kot velik ljubitelj žensk prišel spodbujat pred tekmovanjem, vam morda dal kak nasvet pred potjo v ZDA?

Na Brijonih sem bila ob neki drugi priložnosti. S Titom sem se srečala večkrat. Ko sem bila še majhna (ne vem, če sem že hodila v šolo), sem mu podarila svojo lončnico, saj takrat pri nas ni bilo rezanega cvetja in me je, kot velik ljubitelj žensk, previdno posadil na svoje koleno.

Ko sva že pri predsednikih, ste res osebno spoznali Richarda Nixona, ki naj bi vas povabil v Belo hišo, ali gre le za napihnjen trač?

Ne morem reči, da sem predsednika ZDA,  gospoda Richarda Nixona, osebno poznala. Sem ga pa imela čast spoznati in se z njim rokovati. Za rokovanje s predsednikom ZDA se morajo slovenski predsedniki kar potruditi. Ni šlo le za sprejem in fototermin. Sledilo je svečano  kosilo, ki ga je samo evropskim lepoticam  priredila Bela hiša. Pogovarjala sem se tudi s takratnim podpredsednikom, ki je sedel poleg mene.

In kakšen je bil Tricky Dicky od blizu, vam je rekel kaj posebnega, ko je izvedel, da prihajate iz Jugoslavije?

Majhen (smeh). Ne vem od kje mu vsa tista energija in karizma, pa šarm. Za nami je namreč sprejel Haileja Selassieja, takratnega etiopskega predsednika, ki je bil še malo manjši od njega. Vendar tako mislim danes. Takrat sem bila od njegove veličine čisto iz sebe. Naši politiki pa se niso znali tako po ameriško,  prijetno smejati.

Kaj pa kak filmski zvezdnik ali pevec, so se kaj motali okoli lepotic?

V ZDA se okoli lepotic vrtijo le mladi in bogati dediči, podjetniki in povzpetniki, ki si žele izboljšati vsebino svojih omar in avtov pa tudi ugleda. Zato organizator pripravi kar nekaj srečanj, mislim pa da pridejo na tak sprejem predvsem tisti, ki plačajo, da si lahko lepotice pobliže ogledajo. Srečanje se gotovo tudi trži. Zakaj bi si filmski zvezdniki ali pevci želeli takih srečanj. Mislim, da se  jih sami komaj otresajo.

Pa nespodobno povabilo, jih je padlo kaj na mizo?

Ne. Nekaj telegramskih ponudb z navedbo honorarja za slikanje in poskusno snemanje pa sem res prejela. Hranim jih še danes, za vsak slučaj, če bi mi šlo slabo (smeh).

Torej nakit v vrednosti celega stanovanja, ki ste ga baje dobili za darilo, ni bil del nespodobnega povabila (smeh)?

Res se je marsikaj zapisalo v vseh teh letih v našem časopisju. Bili so stari pa novi dinarji in razlika je bila v odpisu treh ničel. Tako, da, ena ničla gor ali dol (smeh).

Ko sva že pri nakitu, je bila vaša lepotna krona res vredna toliko denarja, da ste si lahko z njo kupili celo hišo?

Ja, hiša lahko stane 50 tisoč ali pa več milijonov evrov. Verjetno sem takrat v našem časopisju govorila o objavljeni vrednosti. Novinar pa je preračunal v vrednost svoje hiše. Danes, ko bi si prekrasen diadem včasih  lahko tudi nadela, bi ga raje kar imela. Pa tudi svojim otrokom in vnuku bi ga  rada pokazala. Bil je res lep in dragocen. Spomin, ki je zares neprecenljiv, nanj in na tista leta pa je le ostal.

Po izboru ste postali tudi izjemno uspešna manekenka. Se vam zdi, da vas ljudje pri nas dovolj poznajo, ali imam samo jaz občutek, da niste ravno tako zelo znani kot recimo Nina Gazibara ali Bernarda Marovt, ki je bila Miss Jugoslavije leta 1983?

Veliko sem delala predvsem kot fotomodel že tudi pred izborom. Nikoli nisem delala kariere manekenke, fotomodela ali filmske zvezde. Omenjeni Slovenki sta bili verjetno tudi edini, ki sta jo in zelo sem vesela, da jima je uspelo. Kot v športu je z amaterizmom na vseh področjih, ki zahtevajo perfekcijo, konec.

Glede na to, da ste bili v tistih časih tudi študentka stomatologije, kar pomeni, da ste porušili kliše, da so lepe ženske neumne ženske, vas ni motilo, da dejansko razstavljate svoje telo in ste na odru le številka, ki jo na promenado pokliče napovedovalec?

Kako je mogoče, da vedno znova naletim na človeka, ki si upa povezovati neumnost z lepoto? Kaj pa je z navdihom? Mnenja sem, da gre lepota samo skupaj s pametjo in nikoli ni ločena od nje in  ne verjamem, da je grda oseba, gotovo pametna.

Vam je laskalo, da ste osvojili naziv Miss Inteligence ali ste bili razočarani, da niste raje zmagali za Miss sveta?

O tej tituli pa naj samo povem, da sem jo zaslužila. Z ozirom na svojo mladost sem kar nekaj vedela in znala, igrala sem klavir, lepo sem pela, bila sem študentka, znala sem se vesti… Prav posebej pa sem bila dobrodošla organizatorju tudi kot prevajalka turški lepotici, ki ni znala nobenega tujega jezika. Tako so mi pripeli še znanje turškega jezika. O tem, da se je turška lepotica rodila v Sarajevu in tam živela do desetega leta, sva bili pa tiho (smeh).

Kaj pa vaš mož, s katerim sta kasneje ustanovila prvi barvni fotografski studio v Jugoslaviji, ni bil nič ljubosumen, ko so vas obletavali razni švalerji in plejboji?

Ja, ampak zdelo  se mi je normalno, da so me prijazno gledali. Morda tudi možu. Prav kmalu pa sem imela tudi prvega otroka, pa študij, pa drugega otroka, pa službo, rada sem imela urejen dom in stalno sem bila angažirana pri  možu, ki je bil ustvarjalec porajajočih se reklamnih filmov, pa dober fotograf, reklamni in tudi modni. Tudi z drugimi sem veliko delala in se pojavljala, kadar sem imela čas. Ko je bil starejši sin Mark star komaj leto dni, sem za RTV Slovenijo z režiserjem Jožetom Pogačnikom snemala celovečerni film in nekaj nadaljevank. Vendar mi  je bila družina  prva prioriteta.

Vaše življenje se bere kot film, kot pravljica, o kateri lahko večina navadnih smrtnic le sanja. Se sploh zavedate kaj vse ste dosegli in koga vse ste spoznali?

O, ja, vedno bolj. Spomini. Najbolj pa uživam, ko vidim moja sinova in njun uspeh. Kakšna človeka sta postala.

In če že omenjava film, svojo kariero ste dejansko začeli prav pri filmu, natančneje v mojstrovini Na papirnatih avionih, ki jo je režiral Matjaž Klopčič. Zakaj niste postali igralka? In seveda, kakšne spomine imate na nedavno preminulega igralca Poldeta Bibiča?

Mislim, da sem na to vprašanje že odgovorila. Igralca in človeka Poldeta Bibiča pa sem spoznala pozno, leta 2002 v Zagrebu, ko sem se imela z njim priliko tudi pogovarjati, pravzaprav je pripovedoval sam, o svojem občutju in počutju, ves skromen in enostaven, tak kot je lahko le velik umetnik.

Pretiravam, če rečem, da ste bili naš prvi pravi supermodel, torej renome, s katerim se čez lužo nenehno kiti zloglasna Janice Dickinson?

Tega se niti nisem hotela zavedati. Dogajalo se je tako mimogrede. Z doseženim položajem sem bila kar zadovoljna. Ni mi bilo treba več. Janice Dickinson pa tako ne poznam.

Ko sva že pri Dickinsonovi, ki je močno pretiravala z lepotnimi operacijami. Je bilo tega tudi nekoč tako veliko med misicami in manekenkami, ali je kirurgija šele zadnja leta tako zelo napredovala, da lahko spremeni in popravi praktično vse, kar si ženska zaželi?

Ameriška novinarka, na katero so me še posebej opozorili, naj  se je pazim, je imela že takrat barvne leče in zato oči turkizne barve, da me je prav motilo, kadarkoli sem jo med pogovorom morala pogledati v oči. Tudi ustnice je imela nenaravno sploščene, ker jih še niso odebeljevali. Bila pa sem tudi prisotna, ko je organizator povedal švicarski lepotni kraljici, ki si je dala popraviti nos in lok nad očmi, da zato ne bo prišla v ožji izbor. Sicer je bila zelo lepa in močno so jo podpirali bogati starši.

Saj res, kaj pa vaša kariera nekakšne turistične vodičke, kjer ste Jugoslavijo zelo uspešno predstavljali v svetu, kakšne spomine imate na tiste čase, kako so drugod dojemali našo bivšo deželo?

Veliko sveta sem videla takrat. Jugoslavija se je odpirala turizmu. JAT je vzpostavljal linijske povezave s severno Afriko in sem skupaj z direktorji jugoslovanskih turističnih podjetij, ministrom za kulturo in turizem, novinarji, fotografi in snemalci potovala s posebnim letalom v Maroko, Alžirijo in Tunizijo, kjer so nas sprejemali na najvišji državni ravni, nam razkazovali svoje lepote in  dosežke, nam nudili prekrasno hrano in možnosti za sodelovanje. Tudi Rusijo sem videla na tak način, veličastno, vso bogato in romantično. Vodička pa nisem bila, vodili so me in seveda sem pripovedovala o naši Jugoslaviji, ponosno in zanosno, saj smo imeli ugled, bili smo neuvrščeni in zato občudovani in radi so nas prijazno poslušali.

Slišal sem da ste prijateljevali z mnogimi jugoslovanskimi glasbenimi zvezdniki takratnega časa. Lahko zaupate kakšno zanimivo ali poredno prigodo?

Takrat je bilo v navadi, da je estrada za popestritev programa predstavljala na  koncertih tudi lepotice. Tako sem se znašla na melodijah Jadrana, ki je med leti 1968 in 1970 potekala ves avgust po vseh večjih turističnih krajih Dalmacije. Tudi na turnejah znanih pevcev kot so Arsen Dedič, Četiri M, Tereza Kesovija in Beti Jurkovič (peti je pričel Braco Koren in to v angleščini) sem se pojavljala. To je bilo prijetno druženje, veliko zabave in družbe, zanimivi osebni stiki in prenekatero prijateljstvo je tudi ostalo. Popolnoma prijateljsko so se ročno prepisovali teksti uspešnejših popevk in Tereza je recimo dovolila Beti prirediti svojo uspešnico. Danes to ne bi bilo mogoče.

No, potem pa ste postali žena, poslovna ženska in mamica. Ste dobili občutek, da vas je to oviralo pri karieri manekenke in da bi morda morali z družinskim življenjem še malo počakati?

Preveč sem morala hiteti, zaželela sem si umirjenosti. Če imaš vsak dan potico se je tudi prenaješ. Še danes je ne maram preveč. Vsake stvari mora biti ravno prav in meni je bilo pomembno in dovolj, da sem vedela, da bi lahko, če bi hotela.

Kot sem dejal že prej, vaša življenjska zgodba je kot ustvarjena za film, saj ste kasneje postali celo diplomirana pravnica in desna roka nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, nato pa celo sodelavka nekdanjega predsednika Milana Kučana. Kako za vraga vam je vse to uspelo? In če sem malce nesramen (smeh), kako je mogoče, da bivša miss naredi tako enkratno kariero po koncu lepotne poti?

Danes to ni več nekaj prav posebnega. Dekleta zmorejo veliko. Tudi v moji družini je nekaj takih. Ne nazadnje sta taki tudi moji »ta mladi« Valerija in Daria.

Če se danes ozrete na vašo preteklost, bi kaj spremenili, morda naredili drugače, vam je česa žal?

Količina dogodkov, pa tudi kvaliteta sta odvisni od sredine v kateri živiš in tvoje življenske moči. To pa so danosti. Nič ne bi moglo biti bistveno drugače.

Sedaj ste v pokoju, je to za takšno aktivno žensko sploh možno?

Še vedno se nimam časa dolgočasiti.

Boste napisali avtobiografijo, morda svoje življenje prodali za kako hollywoodsko uspešnico? Če bi, kdo bi vas igral? Ali še bolje, koga bi igrali vi, če bi imeli možnost?

Preveč dobre literature sem prebrala, da bi si upala. Meni podobna igralka, oh, oziroma jaz njej, je pokojna in nič ne bo s tem (smeh).

Kaj bi svetovali mlademu dekletu, ki se podaja v svet mode?

Gotovo bi danes lahko svetovala ambiciozni mladi osebi, ki bi si želela tako kariero, marsikaj. Težko  pa bi bila pripravljena se enako odzvati, če bi šlo za mojo hči.

Kaj pa golota, je res potrebna, da dekle danes uspe?

Ni pravila.

In kilogrami, kaj se dogaja z modnim svetom, da so popularne čedalje bolj suhe in čisto nič ženstvene ženske?

Moj oče je imel vse življenje rad mojo mamo tudi zato, ker je bila bolj okrogla.

Pa fotošop, v čem je smisel naravno lepega dekleta, ki ga potem računalniško popolnoma popačijo za potrebe raznih prestižnih naslovnic?

Pritegniti pozornost za vsako ceno,  da se le proda, da je dopadljivo, posebno, da te začudi. To je današnji čas in tako ga je treba vzeti.

Ko danes gledate kaj se dogaja v Sloveniji, vam je žal, da niste ostali v Ameriki?

Najbolj me skrbi, da odhaja v tujino toliko mladih. Še dobro, da je svet postal tako majhen, da se bodo lahko tudi vračali. No, sicer pa je že moja stara mama šla v Ameriko zaslužit in se je z denarjem tudi vrnila. Osebno meni je bilo in mi je še vedno prelepo prav tukaj,  pri nas. V Ameriki sem bila nazadnje pred letom in mislim, da si jo bom morala prav zaželeti, da bom spet šla.

Politika vam je blizu, o tem ni dvoma, zakaj se ne odločite kandidirati za predsednico Slovenije, saj imate zdaj res veliko časa?

Motite se, nimam časa in  odločitev zaupam le sebi.

In seveda, zakaj za hudiča naša dekleta nikoli več ne dosežejo kakšnih vidnejših uvrstitev na lepotnih izborih. Gre res za politiko ali pa so preprosto premalo atraktivna in karizmatična?

Za uspeh res ni dovolj le lepota in skladnost tekmovalke, njena karizma in energija, temveč tudi znanje in poštenost teama, organizatorja, njegovi nameni pa stvarni in častni, oprti tudi na našo tekmovalno zgodovino, ki jo imamo. Vesela bi bila, če bi se odnos poročanja o takih dogodkih popravil.  Prav gotovo pa  je tudi politika posredi. Tudi v mojem času je bila.

YouTube slika preogleda

Ekskluzivni intervju: Danilo Türk

9.11.2012 ob 12:09

Zajtrk zmagovalcev

Evo, družba, uspel mi je intervju s predsednikom Slovenije, kar si štejem v veliko čast, saj gre vendarle še vedno le za blog ne pa za kak prestižen časopis, ki ga bere res veliko število ljudi. Sva pa z gospodom predsednikom kar se intervjujev tiče že stara znanca, saj sem ga za Direkt prvič ujel že pred petimi leti, ko se je za predsedniški stolček boril s Peterletom in Gasparijem in na koncu seveda prepričljivo zmagal.

Jp, leta 1952 rojeni Danilo Türk mi je bil vedno možakar na mestu, en tak uglajen, eleganten, preudaren in prefinjen gospod, poslednji pravi slovenski aristokrat, kot je malo nazaj dejala moja babica. Prav zato sem jezen, da zdaj kandidirata skupaj s Pahorjem, saj sta mi oba zelo všeč in bi obema dal svoj glas, če bi bilo to mogoče. Danilo Türk je zelo dober predsednik, tisti pravi diplomat in državnik, ki me po drži nekoliko spominja na nekdanjega ameriškega predsednika Jimmyja Carterja. Všeč mi je njegov smisel za humor, všeč mi je to, da v vlogi predsednika zares uživa in se zaveda svoje odgovornosti. Če bi namesto Umeka poslušal hip hop, bi mi bil seveda še bolj všeč, so ga pa prav te finte približale naši mladini, ki Umeka obožuje.

Če sem zapisal, da je Pahor tip ameriškega politika, je Türk bližje britanski drži. In ko smo že pri Britaniji, tudi kraljico Elizabetho zgrabi za roko, ko je treba. Če se malo pošalim, bi lahko rekel, da bi Türk enkratno pasal na angleški dvor, saj ima vse tisto, kar mora imeti sila uglajen in dobro vzgojen možakar. Se pravi politik, ki je rojen za mesto predsednika države.

Če bi o njem posneli film, bi ga seveda moral igrati Laurence Olivier. In zelo se motite, če mislite, da bi šlo za dolgočasno dramo. Nop, šlo bi za komedijo, za prebrisan angleški humor, ki ga doktor Danilo Türk več kot izvrstno kaže tudi pri svojih odgovorih na moja vprašanja, kjer  je izpadel res faca in politik, ki se zna vrhunsko prilagoditi različnim kontekstom.

Gospod predsednik, začniva direktno in brez blefiranja, vas je kaj strah, da vas Borut Pahor na koncu res ne bo premagal v drugem krogu?

Ne, prav nič me ni strah. Strah ni dobra stvar. Vedno se posvetim cilju, ki je pred mano, in o planu B pravzaprav ne razmišljam. Tako sem vedno svetoval tudi svojim študentom, v slogu: “Naučite se za izpit in ne razmišljajte o alternativah”. Verjamem v zmago, ker verjamem v modrost naših ljudi.

Ste vseeno upali, da Borut Pahor ne bo kandidiral, saj vsi dobro vemo, da je odličen v javnih soočenjih, kjer mu je le malokdo kos?

O tem sploh nisem razmišljal. Če me spomin ne vara, je sicer lani za en medij dejal, da ga predsedniška funkcija ne zanima. No, ljudje si lahko tudi premislimo. Ali je gospod Pahor res tako odličen v javnih soočenjih, pa je stvar okusa in malo tudi kritične presoje tistih, ki v medijih ocenjujejo naše nastope. Veste, nekdo je lahko dober kandidat za predsednika, a to še ne pomeni, da je lahko tudi dober predsednik. Sicer pa drugih kandidatov in njunih pristopov v kampanji ne želim ocenjevati, to je namreč izziv za volivke in volivce.

Glede na to, da vam ankete še vedno kažejo veliko prednost, zakaj se sploh udeležujete soočenj, kjer vas novinarji že kar zoprno napadajo z eno in istimi vprašanji?

Zanimivo vprašanje, a konec koncev je v demokraciji naloga medijev, da razkrivajo, raziskujejo in analizirajo. In državljanke in državljani imajo pravico, da si sami izberejo pot do odločitve, ki sledi na dan, ko so sami s seboj na volišču pred volilnim lističem. Se pa strinjam, da bi bila soočenja lahko bolj vsebinska, bolj tematsko bogata in poglobljena, bolj usmerjena na funkcijo predsednika republike.

V prvih soočenjih ste bili nekoliko bolj zadržani, zdaj pa postajate vedno bolj odločni in pogumni, ko pride do prerekanja s protikandidatoma, zakaj taka sprememba?

Sam te spremembe niti nisem opazil, ampak hvala za prijazno mnenje.

Moja babica je dejala, da ste poslednji pravi slovenski aristokrat. Se strinjate z njo?

To bi pa težko komentiral, sam nimam tega občutka. Upam le, da je vaša babica to rekla z dobrim namenom (smeh).

Pred petimi leti nisem verjel, da boste premagali Lojzeta Peterleta, moram zdaj verjeti, da boste premagali Boruta Pahorja?

Seveda! (smeh)

Če v nedeljo volim za vas, mi obljubite, da ne boste nikoli več prepevali po radiu (smeh)?

Nikoli ne reci nikoli. Resno, moj glasbeni posluh ni najboljši, a ga kompenziram z veliko ljubeznijo do glasbe in dobrim spominom za besedila.

Moram pa reči, da me zelo jezi, ker kandidirata oba s Pahorjem, saj vaju zelo cenim in sem vama od nekdaj zelo naklonjen. Se res nista mogla dogovoroti, da eden od vaju odstopi od kandidature (smeh)?

Kot vidite, te teme nisva pravočasno odprla.

Ste kdaj prebrali kak članek, ki sem ga o vas napisal na svojem blogu? Četudi niste, recite da ste, da se bom počutil pomembnega (smeh)?

Seveda sem, ne le enega.

In seveda, vam bo žena Barbara v posteljo za spremembo prinesla kavo, če boste v nedeljo znova zmagali na volitvah?

Mogoče mi prinese celo zajtrk. Zajtrk zmagovalcev. (smeh)

Ekskluzivni intervju: Nika Zorjan

7.11.2012 ob 18:25

Vse se zgodi z razlogom

Na talent Nike Zorjan, ki bo kmalu dopolnila dvajset let, sem postal pozoren že v šovu Slovenija ima talent, ko so jo glupi žirantje izločili že v predtekmovanju. Potem se je vrnila še v zadevi Misija Evrovizija in prilezla med najboljše tri, nakar je izdala svojo prvo veliko uspešnico Čas za nas, ki ji zdaj sledi hudo aktualni singel Problemom sredinc, s katerim je dokončno prepričala tudi mene. Prav ta komad je bil glavni razlog, da sem se odločil za intervju z Niko. Prav ta komad je razlog, da Niko proglašam za slovensko Jessie J in ji iskreno želim dolgo in uspešno kariero na naši glasbeni sceni. Je pa Nika, sicer rojena Prekmurka, eno tako zares pozitivno in nasmejano dekle, ki jih danes manjka. Ena taka sproščena in nezatežena mlada punca, ki točno ve kaj hoče in kako bo to dosegla. In kar je še bolj pomembno, prav Nika je dejansko ena redkih, če ne kar edina slovenska pevka, ki ji je v zadnjem času uspel zares pravi glasbeni hit, kar pomeni, da je iz pravega materiala za pravo zvezdo, kar dokazuje tudi s svojim izjemno močnim in samozavestnim vokalom.

Začniva aktualno, katerim problemom si v zadnjem mesecu pokazala sredinc?

Sem mislila, da sem pokazala sredinec virozam in prehladom, ampak očitno preveč sramežljivo, ker sem po dveh dneh komaj vstala iz postelje (smeh).

Pa sredinc kdaj pokažeš tudi komu, ki ti gre na živce?

Velikokrat sredinca pokažem moji sestri, ker itak vem kako to ona sprejme. Seveda po navadi dobim feedback temu primeren (smeh). Zadnje čase nimam navade iztegovati srednjega prsta, če ga kažem, pa je to dostikrat mišljeno hudomušno (smeh).

Kako je mogoče, da so te člani žirije na šovu Slovenija ima talent izločili že v predtekmovanju?

Ko sem stvari premlela in dobro razmislila, mi je zdaj popolnoma jasno zakaj. Lahko sem resda dobro odpela in prepričala, a zdaj, ko gledam na vse skupaj drugače in bolj zrelo, bi se takrat verjetno podobno odločila tudi sama. Ni bil še moj čas in – sama sebi se dopadem (smeh), da sem to sprejela in da se zavedam, zakaj v nekem trenutku še nisem bila primerna za naprej. In mogoče je tudi to eden od razlogov. Vse se zgodi z razlogom – moj slogan. Sicer pa me je ravno to spodbudilo, da sem delala, pela, napredovala, da sem lahko svoj pečat pustila v novem šovu.

Zakaj si se kljub tej slabi izkušnji prijavila na šov Misija Evrovizija?

Zame to sploh ni bila slaba izkušnja, ampak sem dobila ogromno na samozavesti na podlagi prvih komentarjev in dobila prepotrebno izkušnjo nastopanja pred žiranti, sodniki. Drugače pa se na Misijo Evrovizija nisem sama prijavila, saj veš kako je – sestra, fant, pa sem bila hitro med prijavljenimi. Sama sem pa ogromno razmišljala o tem ali se naj prijavim. In to je bila napaka, ker bi se morala sama isti trenutek, ko sem zagledala avdicije!

Bi glasbeno kariero obesila na klin, če bi tudi v tej oddaji izpadla že takoj na začetku?

Že pred SIT in Misijo Evrovizija sem kar veliko nastopala in nekaj testnih poskusov doživela tudi v studijih, kjer sem bolj kot ne raziskovala svoj glas in barvo. Če bi izpadla že takoj na začetku bi se seveda še naprej veselo ukvarjala z glasbo in upala, da bi se počasi vzpenjala po stopnicah navzgor. Ne vem sicer, če bi me to pripeljalo do tega, kot sem tukaj, zagotovo pa ne bi obupala.

Se zavedaš, da si ena redkih slovenskih pevk, ki ji je s pesmijo Čas za nas uspel hit v pravem pomenu te besede?

Hja, zavedam se zdaj, ko na vseh mojih nastopih tako glasno namesto mene Čas za nas poje občinstvo. To je neverjeten občutek in vedno dobim mravljince po telesu in zelo sem vesela, da ta komad pozna skoraj cela Slovenija. Upam, da bi v bodočnosti imela čimveč takih komadov, ki bi jih ljudje tako dobro sprejeli. Sem ena tistih, ki ne mara filozofirati in ena tistih, ki so ji všeč hiti in je ne zanima nepotrebno teženje in flancanje o tem, kako da je nekaj umetnost, če večini ljudi ni všeč.

Si že bolj slavna od svojega očeta, ki je član skupine Nova legija?

Mislim, da je oče eden mojih glavnih fanov in da je ponosen na to dejstvo! Je pa ena anekdota – pomladi so na radiu SLO1 predstavljali nov, že 7. album Nove Legije, pa je pred tem voditelj opozoril poslušalce, da je to skupina, kjer igra oče pevke Nike Zorjan (smeh).

Glede na to, da so Prekmurci zelo ponosni nate, ti bodo postavili spomenik ali še ni tako zelo hudo?

V oddaji Misija Evrovizija sem imela ogromno podporo od celotnega Pomurja, verjamem, da so me ves čas tudi podpirali in veliko glasovali zame in vesela sem, da sem iz take regije, kjer je lokal patriotizem tako prisoten. Upam, da je še zdaj tako, s spomenikom pa bi vseeno še malce počakali. Ga bodo prej dobili še Feri Lainšček, pa Vlado Kreslin, jaz bom vesela zaenkrat glasov ko bo treba izglasovati hit tedna in lajkov na facebooku.

Zadnje čase na raznih fotkah furaš nek gotski stil, mar to pomeni, da v tvoji postellji spijo podgane, pajki in kače?

Dve podgani, en pajek (tarantela) in pa kobra. Samo kobro smo morali menjati za gada, ker je kobra v teh krajih trpela. Razmišljala sem sicer o udavu, pa me je bilo strah, da se bom eno jutro zbudila zadavljena (smeh). Mislim pa, da se to vprašanje navezuje na fotošuting, ki sem ga imela v kreacijah Suzane Rengeo. Velikokrat me povabijo na podobne zadeve, jaz se pa jim prepustim. Drugače se sama najbolj vidim v kreacijah hrvaškega modnega oblikovalca Zorana Aragoviča, ki je poskrbel za vse moje stylinge v videospotu Problemom sredinc.

Kmalu boš stara 20 let, katero pevko ali pevca bi izbrala, da ti zapoje Happy Birthday?

Brez  razmišljanja je to trenutno meni najljubša pevka in carica Jessie J. Ste presenečeni? Ne? Kako da ne (smeh)? In končnooo se mi bo uresničila velika želja, saj bom marca šla na njen koncert v London. Tako, jaz sem pevko izbrala, komaj čakam rojstni dan in upam, da me boste presenetili gospod Gartner (smeh). Morate pa biti hitri, ker bo to zelo kmalu (smeh).

Pa ti, komu od slavnih Slovencev bi pela na poroki in morda kot presenečenje skočila celo iz torte?

Kako to mislite? Iztoku Gartnerju, seveda (smeh).

Dovolj zajebancije, povej mi zakaj je mladim glasbenikom pri nas tako težko uspeti?

Kar veliko sem se pogovarjala o tem z različnimi ljudmi, ki so me spraševali, če se zavedam, kako je pomembno, da nisem po talent showu »utonila«.  Ko sva z Raayem podpisovala pogodbo, mi je ves čas govoril, da je ključna stvar, da imam glavo na pravem mestu. Ko zdaj spremljam malo vse druge, mi postaja jasno zakaj je to mislil. Primer zmagovalci šovov, bodisi Misije, X Factorja itd., se mi zdi, da vsi preveč filozofirajo, sama nisem niti pomislila, da znam ali vem več kot nekdo, ki je toliko in toliko let uspešen pri svojem delu. Seveda je na prvem mestu, da stojim za vsem, kar naredimo. Ampak – v bistvu ni težko uspeti, če znaš poslušati – sebe in se spojiti s svojo ekipo. Nima veze manager, založba, promocija – važna je skladba in dobra ekipa. Pika.

Kaj pa ti, zakaj misliš, da je tebi ratalo, celo kopici drugih pa ne?

No, sicer pravijo, da ena (oz. s problemom sredinc pač dve) lastovici še ne prineseta pomladi,  imam pa srečo, da je šlo zaradi teh šovov vse skupaj malo hitreje in da imam zdaj za sabo močno ekipo Raay Production, ki točno ve kaj dela, preučili so moj okus, kaj mi je všeč, kaj mi paše na glas, kako se počutim, in preusmerili v paket, za katerim lahko stojim. Za uspeh je potrebno veliko odrekanja, truda in prilagajanja in seveda najpomembnejše: verjeti moraš vase.

Kaj bi mi rekla, če ti rečem, da mi je Raay prišepnil, da si noro zaljubljena v Jana Plestenjaka?

Rekla bi: »Oh, ti Raay, Raay, Raay, me je izdal.« (smeh) Hec. Ne, ne, sem srečno zaljubljena, Jan Plestenjak pa je tudi car, ker je nanizal ogromno uspešnic in je zvezda v pravem pomenu v Sloveniji.

Ko sva že pri ljubezni, še obstaja ali v današnjem norem času ni več časa zanjo?

Ljubezen je najpomembnejša v življenju, saj se vsi hranimo z njo. In kdor nima časa za te stvari, ne ve kaj v življenju izgublja. »Love is in the air everywhere I look around.« Če si ne znajo nekateri vzeti časa zanjo, ne vejo kaj zamujajo. Kaj ti bo uspeh, kariera ali karkoli drugega, če nimaš tega s kom deliti.

Pa končajva podobno kot sva začela, kaj bi rekla fantu, ki bi ti na povabilo na zmenek odgovoril s sredincem?

Vaau, verjetno bi mi postalo zelo nerodno. Naslednji trenutek pa bi poiskala prvo ogledalo in pogledala kaj je bilo narobe z mano (smeh).

YouTube slika preogleda

slike so pobrane iz Nikine spletne strani nikazorjan.si

Ekskluzivni intervju: Borut Pahor

21.10.2012 ob 03:55

V planu sva imela okoli trideset vprašanj, pa se je zalomilo zaradi pomanjkanja časa, kar me zelo žalosti, saj sem imel občutek, da bo intervju nekaj posebnega, nekaj drugačnega, nekaj izven standarda, ki velja za intervjuje z našimi politiki. Nekaj časa sem celo razmišljal, da ga niti ne bi objavil, pa četudi sem si štel v veliko čast, da sem ga sploh uspel narediti, saj so manjkala najboljša vprašanja, potem pa sem si rekel, da je škoda, da ostane na zaprašeni polici in sem sem vendarle odločil, da je vreden pozornosti bralcev.

In to je to, moj intervju z Borutom Pahorjem, slovenskim JFKjem, ki ga izjemno spoštujem in bo na prihajajočih volitvah dobil moj glas. Pahor ima karizmo, ki je pri nobenem drugem politiku ne zaznam. Pa zdi se mi kot ustvarjen za predsednika naše male deželice. Četudi pravijo, da se aktualnega predsednika Danila Türka ne da premagati, je prav Pahor edini, ki to zmore. Še posebej, ko se bodo začela živa soočenja, kjer mu nihče ne bo niti do kolen. Pahor bo za Türka to, kar je bil JFK za Nixona, izjemno nevaren tekmec, ki ga bo le s težavo dohajal med njegovimi retoričnimi bravurami in koketiranjem s kamero. Pahorju se vidi, da je bil maneken, kar je za predsednika države odlično. Predsednik države mora že s pogledom in nasmehom očarati ostale državnike, Pahor pa ima prav to v malem prstu. Pahor je mojster besede, elegance, nastopa, razgledanosti, bistrosti, očarljivosti, šarma in premišljenosti.

Pahor je naš najbolj čeden politik, Pahor je mister politike, Pahor je politika, Pahor je politik, ki si zadnje tedne na novo izmišlja politiko in postaja prvi šminkerski komunist v zgodovini, če se malo pošalim. Pahor je zdaj mešanica Karla Marxa in JFKja, ali še bolje, od Marxa je pobral ideje, od JFKja pa karizmo, kar pomeni, da nas čaka fatalna kombinacija, s katero ne more zgrešiti. Njegov “so what” je ponarodel kot Schwarzeneggerjev “I’ll be back”, njegov nedavni nastop v oddaji Nedeljom u dva, pa je bil tako zelo vrhunski, da bi lahko zmagal tudi na volitvah za predsednika Hrvaške.

Jebat ga, Pahor, ki me vizualno od nekdaj spominja na Daniela Craiga in ki je spor s Hrvaško rešil le z mežikom Jadranki Kosor, je frajer, ki ga pri nas v politiki še ni bilo. Prav zato je čas, da naslednji mesec postane naš novi predsednik. Le pojma nimam, katera mu bo za rojstni dan pela namesto Marilyn Monroe.

Začniva direktno, kaj za vraga vas je pičilo, da ste volilno kampanjo začeli z raznimi težaškimi deli?

Bistveno vodilo moje kampanje je oziroma bo, ker se še ni uradno začela, ob spoštovanju medsebojnih razlik, vzpodbujati med ljudmi vse, kar nas povezuje in kjer SKUPAJ lahko dosežemo več. Samo tako Slovenija kot država lahko uspešno napreduje. Zato bo kampanja zasnovana na neposrednem pogovoru in osebnem stiku z ljudmi, na način, ki bo omogočil čim manjše finančne stroške in čim več neposrednega kontakta. Te stike želim tokrat vzpostavljati neposredno tam, kjer državljanke in državljani vsak dan delajo in ustvarjajo, saj je to edini način kako resnično spoznati interese, probleme in poglede naših ljudi. To poznavanje je po mojem mnenju tudi zelo pomembna podlaga uspešnega dela vsakega predsednika države.

Kaj če vam vse to dejansko škodi in bi bilo bolje, da bi prenehali dokler je še čas?

V preteklosti sem že odgovoril na podobno vprašanje in tudi tokrat moj odgovor ostaja isti, in sicer s projektom »SKUPAJ – spodbujajmo drug drugega« bom nadaljeval, četudi bi morda utegnil škodovati končnemu rezultatu na volitvah. Smatram namreč, da gre za edinstven projekt, ki poteka v vsakodnevnem stiku z ljudmi. In to je neprecenljiva izkušnja.

Imate še vedno občutek, da je politik v Sloveniji še tako spoštovan poklic, da je ljudem kul, da počne take reči kot jih zdaj s temi javnimi deli počnete vi?

Kot kažejo podatki različnih javnomnenjskih raziskav nekaj zadnjih let, se zaupanje ljudi v politiko in politike zmanjšuje. V veliki meri zato, ker so ljudje spoznali, da se politika ne more zediniti niti okoli temeljnih vprašanj za obstoj in napredek naše družbe in države. Sam sem ob predstavitvi razlogov za kandidaturo dejal, da nas razklanost, ki nas vse bolj omejuje, paralizira. In temu se želim zoperstaviti. Verjamem namreč, da lahko v naši skupnosti pomagam krepiti vse tisto, kar nas povezuje. Verjamem, da lahko v sebi navdihnemo tisto v sebi in med nami, kar je najboljšega in kar nas povezuje. In tej ideji sledi tudi akcija prostovoljstva »SKUPAJ – spodbujajmo drug drugega«, ki poteka izjemno dobro, odzivi s terena so pozitivni, kar potrjuje tudi veliko število prejetih vabil za delo v različnih okoljih in poklicih. Že večkrat sem tudi poudaril, da želim s tem projektom nadaljevati in ga ohraniti tudi kot morebitni predsednik republike, saj menim, da je tovrstni stik z ljudmi neprecenljivega pomena in daje predsedniku republike tudi edinstven vpogled v življenja naših ljudi.

Včasih so bili politiki pri nas tudi pop zvezde, ki so na raznih lestvicah premagovali celo ostale estradnike. Kaj je šlo potem tako zelo narobe?

Že v odgovoru na prejšnje vprašanje sem dejansko odgovoril tudi na to vprašanje. Težko je verjetno iskati ideale pri tistih, ki si tolikokrat nasprotujejo. V časih gospodarske konjukture, ko smo povečini živeli dobro, to ni bilo tako opazno. Od nastopa krize dalje, ko se politika še vedno ni uspela poenotiti glede temeljnih rešitev za izhod iz nje, standard ljudi pa vztrajno pada, slednji v veliki meri krivca za to vidijo ravno v slovenski politiki in njeni nezmožnosti dogovora v iskanju ustreznih rešitev.

Zakaj niste že pred štirimi leti kandidirali za predsednika Slovenije in ste si imidž vendarle precej skrhali kot šef vlade?

Leta 2007 me je pred odločitvijo o kandidaturi navdihovala misel Johna F. Kennedya, da se odloča za nekaj, ker je težko, ne zato, ker je lahko. In v takratnih okoliščinah sem se zavedal, da bo težje popeljati stranko do zmage na parlamentarnih volitvah.

Pred funkcijo premierja ste bili brez dvoma najbolj popularen politik v Sloveniji. Kaj se je zgodilo potem?

Vodenje vlade sem prevzel v času, ko se je cel svet, ne le Slovenija, začel spopadati z gospodarsko in finančno krizo. Nanjo nismo bili pripravljeni. Sam sem na nevarnost opozarjal že pred volitvami leta 2008, ko so nekateri še vedno slavili navidezne uspehe gospodarske konjukture. Zavedal sem se, da so po tolikih letih od osamosvojitve nujno potrebne nekatere spremembe, reforme, a za to na žalost nisem dobil potrebne politične podpore in zaupanja. S tem je padla podpora in zaupanje vame tudi na strani javnosti, a tudi predčasne volitve in nova vlada v očeh javnosti nista prinesli spremembe. Nizko zaupanje v politiko ostaja, zlasti, kot sem omenil že prej, zaradi nezmožnosti doseganja dogovorov. Sam se navkljub temu, da sem bil v določenem momentu praktično najbolj osovražen politik v Sloveniji, nisem predal. Sedaj kandidiram prav zaradi te nevarnosti, ki sem jo slutil, zaradi tega, da premagamo nevarnost, da bi bili v najbolj kritičnem zgodovinskem času razklani, namesto da bi bili enotni.

Mislite, da lahko premagate Danila Türka, ali še bolje, je Danilo Turk res tako močan protikandidat kot se zdi?

Če sem prej dejal, da sem se leta 2007 navdihoval z mislijo JFK-ja, me v letošnji kampanji navdihuje misel enega od sodelavcev Steva Jobsa. Ta je rekel sledeče: naredili so nekaj zato, ker niso vedeli, da je nemogoče. Mislim, da mi bo to uspelo na teh volitvah – premagati predsednika, ki ima za sabo uspešen madnat, brez dramatičnih napak. Kot sem dejal že v preteklosti, ne kandidiram, ker bi menil, da je Türk slab predsednik, ali da bi kandidiral proti komur koli, temveč kandidiram zaradi ideje, za katero stojim.

Milan Kučan je pred leti zmagal tudi zato, ker je bil všeč ženskam, ali tudi vi stavite na to karto?

Stavim na idejo s katero kandidiram.

Vam je kdaj žal, da niste raje ostali v manekenskih vodah in šovbiznisu, ki bi vam verjetno pobrala dosti manj živcev od politike?

Ne, saj nisem bil dober maneken, so bili drugi veliko boljši. Politika pa je moja prva ljubezen in te ne zapustiš tudi, ko je hudo.

Kaj pa filmi, jih imate radi, kakšne najraje gledate, kdo so vaši top igralci, igralke, režiser, morda se spomnite kakega filma, ki vas je res navdušil in ste ob njem morda celo jokali?

Ufff sem velik filmofil in težko izberem le enega, ampak Boter je sigurno eden najljubših.

In glasba, kaj vas spravi na plesišče, kaj v dobro voljo, kaj pa v melanholijo? In pevci, pevke, skupine, kaj je vaša scena?

Evergreeni tako tuji kot naši, najljubši pevec Frank Sinatra

Drugo leto boste ujleli Abrahama, vas je kaj strah staranja?

Podobno sem nedavno nazaj odgovoril v enem izmed intervjujev. Ko sem bil mlad, sem o 50-letnikih razmišljal – človek, a se ti sploh splača hoditi s pokopališča? Okrog mene je bilo vse nabito z življenjsko energijo in močjo. Vse to imam tudi zdaj, a je drugače. Za abrahama za zdaj ne bom pripravil zabave, ker v tem ne vidim smisla. Morda bom do takrat toliko dozorel, da bom znal strašljivo obletnico spremeniti v nekaj lepega.

Ker greva proti koncu, vam moram povedati, da sem dejansko malo jezen, ker kandidirate za predsednika, saj mi je tudi Danilo Turk kul možakar, pa mu zdaj zaradi vas ne bom mogel dati svojega glasu (smeh). Vaš komentar?

Upam, da je v Sloveniji še veliko takšnih, ki delijo vaše razmišljanje.

null

London 2012: Urška Žolnir

31.07.2012 ob 12:39

Pravkar se je uvrstila v polfinale in malo ji manjka, da dobi medaljo, kar pomeni, da svoje tekmice lomi kot po tekočem traku. Idealno, da iz arhiva potegnem intervju, ki sem ga z njo pred leti opravil za Novi tednik.

Ste nevarna punca?
Pozor, opravka imate z nevarno punco (smeh).

Imate zaradi tega, ker obvladate borilne veščine, manj zmenkov s fanti?
Ni res. Lahko jih imam več, problem je ta, da želijo potem govoriti samo o borilnih veščinah.

Kdaj ste bili nazadnje resnično zaljubljeni?
Če je to to, potem je bilo v šestem razredu osnovne šole, kar pomeni, da doslej še nisem bila resnično zaljubljena.

Kako je osvojiti medaljo na olimpijskih igrah?
Za to lepo doživetje v slovarju Slovenskega knjižnega jezika ni besede.

Je preveč ženska postava hendikep za uspeh v vašem športu?
Na začetku je nekaj problemov z ravnotežjem, potem pa kar gre (smeh).

Bi premikastili Tomaža Barado, ali še boljše, Jeana Claudea Van Dammea?
Vsak človek ima šibko točko. Lahko rečem kaj sem, ne vem pa kaj še bo ali kaj bi.

Bi si upali za boljši tv rejting v kopalkah boriti v blatu?
Imam dovolj dober rejting zato se mi zanj ni treba boriti. Se mi pa zdi, da mora biti borba v blatu dokaj zanimiva.

Je mogoče, da je športnica vašega kova v resnici izjemno romantična in nežna duša?
Le komu bi se ljubilo po vseh potovanjih, velikih tekmovanjih in močnih treningih biti agresiven še doma. Po vsem tem si zaželiš samo romantike in nežne roke.

Koliko denarja ste dobili za Tuševo reklamo?
Kaj ni dovolj, da dobim avto.Vsak dan se z njim vozim, vi me pa še opazite ne (smeh).

S katerim znanim Celjanom bi šli na sanjski zmenek in kako si vse skupaj predstavljate?
Z znanim že ne bi šla, potem bi me ljudje še bolj opazili. Če bi šla, bi si zmenek uredila v savni v Zdravilišču Laško, ker te ljudje v gneči težje opazijo. Zraven bi prijetno poklepetala. Torej, prijetno s koristnim. Sicer pa imam savno enkrat tedensko v programu, ki ga je sestavil moj trener Marjan Fabjan.

Po izjemnem uspehu v Atenah ste postali vzornica mnogim mladim dekletom. Ali to pomeni, da bodo začela že v osnovni šoli pretepati fante, ki jim bodo šli na živce?
Dokler so še dekleta, si me naj vzamejo za vzor kot športnico, ki je dobila medaljo v Atenah. Ko bodo starejše, pa naj se ne ustrašijo niti najmočnejših Slovencev, kot se jih nisem tudi jaz.

Ko sem na internetu vtipkal vaše ime, sem dobil podatek, da nastopate za Slovaško. Je mogoče, da pol sveta še vedno ni slišalo za našo državo?
Vse kar je prav, ne mi več omenjati tega. Jaz nastopam samo za Slovenijo. Saj zato smo pa mi športniki ambasadorji Slovenije, da širimo ugled naše države po svetu.

Nekje sem prebral, da so judoistke v postelji vse prej kot nežne ženske. Drži?
Res je, če verjamete ali ne – prave tigrice (smeh).

Zakaj je judo, ko ga človek gleda po televiziji, tako zelo dolgočasen in razvlečen šport?
Prenosov juda je po televiziji tako malo, da ljudje sploh ne vedo za kaj gre. Snemalci pač pokažejo kar znajo.

Mi znate povedati kdo sta bila Jigoro Kano in Mikonosuke Kawaishi?
Jigoro Kano je bil ustanovitelj juda, kdo je Mikrosuši Kavaiši pa ne vem. Jaz moram vedeti samo to, da je borzno posredniška hiša Ilirika moj sponzor do leta 2008.

In jasno, bi si upali čez ramo na tla vreči našega župana Bojana Šrota?
Gospoda župana je že dosti ljudi poizkušalo vreči čez ramo, vendar niso uspeli. Prepričana sem, da bi se za boj z mano dobro pripravil. Vsekakor bi bil trd oreh (smeh).

DODATEK 1

Urška faking Žolnir je v finalu, Slovenija ima medaljo. Še en jebeni ippon, še ena super zmaga za našo šampionko. Na koncu bo srebrna ali zlata. Jp, danes je Žolnir overdose, kjer se Urška bori vsake pol ure in svoje nasprotnice lomi kot stiropor. Svaka čast. Tudi trenerju Marjanu Fabjanu.

DODATEK 2

Urška Žolnir je olimpijska prvakinja. V parih urah je sesula pet tekmovalk in osvojila zlato medaljo. Neverjetno, res neverjetno. Iskrene čestitke za tale zgodovinski dosežek.

(c) rtvslo

Ekskluzivno: Rok Cvetkov intervju (četrti del)

30.07.2012 ob 09:45

ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-prvi-del/
ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-drugi-del/
ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-tretji-del/

No, pa smo prišli do zadnjega dela mojega video intervjuja z Rokom Cvetkovom, ki je prevelika legenda, da bi ga stlačil v eno samo objavo. Za vedno mu bom hvaležen, da si je vzel dve urici svojega dragocenega časa, me povabil v svoj filmski studio in z mano delil spomine, ki sem jih požiral tako zelo navdušeno, da sem komaj dihal.

Beseda je ob koncu tekla tudi o razlogih za pavzo v devetdesetih, o prvem pravem zaslužku na snemanju filma China O’Brien s Cynthio Rothrock, o tem, zakaj so bili akcijski prizori slovenskega filma Patriot tako zelo zanič, o Stevenu Spielbergu, s katerim je sodeloval pri Schindlerjevem seznamu, o Mitji Okornu in o tem, da naši filmarji ne znajo več posneti dobrega filma, o zlatih časih, ko so se prestižni ameriški filmi snemali v Jugoslaviji, o Pierceu Brosnanu, ki je v Sloveniji snemal film Death Train, o tem, da se produkcija spet seli v Evropo, o želji, da bi enkrat tudi sam režiral film, o tem, ali se je vanj zaljubila kaka znana igralka, o tem, da si želi Hollywood pripeljati v Slovenijo, o starostni meji za kaskaderje, o pretepu z Radetom Šerbedžijo, o poškodbi na snemanju filma Snatch, o tem, ali porno filmi rabijo kaskaderja, o tem, kako je zrušil Sylvestra Stallonea, o prijateljstvu in treningu z Dolphom Lundgrenom, in o tem, da bi bi mi v svojem filmu zaupal vlogo ljubimca.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Ekskluzivno: Rok Cvetkov intervju (tretji del)

27.07.2012 ob 11:10

ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-prvi-del/
ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-drugi-del/

Gremo na tretji del video intervjuja z Rokom Cvetkovom, ki mi je med drugim povedal tudi to, da na IMDBju ni niti polovica filmov, v katerih je sodeloval. Po moje jih je pozabil tudi on sam, saj jih je bilo res veliko. Kakih sedemdeset vsega skupaj, če se ne motim. Še posebej tistih, ki jih je posnel v Italiji in drugod po Evropi in niso postali neke velike ter znane uspešnice. V enih je bil stunt driver, v drugih stunt coordinator, v tretjih stunt man, v četrtih vse skupaj, v petih pa so ga porabili tudi za kakšno sekundno vlogico, recimo za policaja, ki na tla podre Radeta Šerbedžijo.

Na snemanju slovenskega rimejka filma The Expendables

Če Cvetkovu rečem slovenski Evel Knievel, ne zgrešim kaj dosti. Če mu rečem slovenski Yakima Canutt, sem prav tako blizu. Če ga okličem še za slovenskega Hala Needhama, pa mi mora obljubiti, da bo enkrat res režiral tudi povsem svoj film.

Dajanje nasvetov pred prvim kaskaderskim prizorom

Pa gremo na intervju, kjer sva obdelala ljubosumnost njegove žene, nateg Jasona Stathama, razliko med dublerjem in kaskaderjem, zvezdniške navade Naomi Watts, sina Alexa in hčerko Tjašo, razloge, zakaj je ravno on dobil možnost, da se je prebil v zvezdniško elito, pozdrave s Sylvestrom Stalloneom in Jeanom Claudeom Van Dammeom, ideje, kako bi akcijske prizore filma Salt z Angelino Jolie posnel dosti bolje, zvin roke med filmom Jackieja Chana, poškodbe na snemanju filma Božji oklep, bojazen, da bodo računalniški posebni efekti zasenčili njegov poklic, prigode s snemanja filma Shadows Milča Mančevskega, zaslužke kaskaderjev in live šove, ki jih dela med pavzami, srečanje z Robinom Williamsom v seriji Mork & Mindy s konca sedemdesetih, nevarnosti njegovega poklica in vprašanje, ali se ženske lepijo na kaskaderje.

YouTube slika preogleda

Ekskluzivno: Rok Cvetkov intervju (drugi del)

25.07.2012 ob 23:11

ekskluzivno-rok-cvetkov-intervju-prvi-del/

Evo ga, drugi del video intervjuja, ki sem ga v torek popoldan naredil z Rokom Cvetkovom, našim najbolj znanim in svetovno priznanim kaskaderjem, stunt coordinatorjem in občasnim igralcem, ki se čez nekaj dni tako kot ponavadi odpravlja na snemanje novega filma, kjer bo igral tudi Michael Madsen. Cvetkov, ki se ga naši gledalci verjetno še vedno dobro spominjajo po oddaji Odklop, kjer ga je gostil Borut Veselko, se zasebno ukvarja tudi s karatejem, motokrosom, plavanjem, jet skijem in skakanjem v vodo, kar pomeni, da je adrenalinski odvisnik, ki v snemanju zelo nevarnih filmskih prizorov nadvse uživa.

Filmski studio v Brezovici pri Ljubljani

V Brezovici pri Ljubljani, kjer že dela filmsko postprodukcijo, si želi ustvariti čisto pravi filmski studio in tudi pri nas začeti snemati visokobudžetne akcijske spektakle, kamor želi zvabiti svoje zvezdniške prijatelje iz sveta filma. Njegov sin Alex je že kot majhen fantič začel stopati po njegovih stopinjah, zdaj pa se zadnja leta raje ukvarja z glasbo, je pa zato hčerka Tjaša še vedno velika navdušenka nad očetovimi vragolijami in se mu tu in tam pridruži na snemanju kakega filma.

V družbi Richarda Sammela, ki ste ga lahko ujeli v filmih Taxi, Casino Royale, Inglorious Basterds in La vita è bella

Preden sva začela pogovor, mi je razkazal prostore svojega studia, ponudil viski in se spomnil sredine osemdesetih, ko je Barbara Jerman z njim za nacionalko opravila njegov prvi intervju, kjer je imel precej treme, saj še ni bil navajen soja žarometov. Cvetkov je res faca, en tak pozitiven, nasmejan in skuliran možakar, s katerim sva se poštekala takoj po stisku roke in našla nešteto tem za pogovor. Pa pokazal mi je slike v svojem mobitelu, kjer je bila tudi Naomi Watts, s katero je delal pri prihajajočem filmu o Diani. Pa neka arabska produkcija, kjer je režiral razkošen akcijski prizor. Pa cel kul dih vzemajočih fotografij in spominov na filmske dogodivščine, ki se mu kar vrstijo.

V drugem delu sva čvekala o razliki med kaskaderjem in stunt coordinatorjem, po naše, režiserjem kaskaderskih prizorov, o tem, da bi bil lahko tudi jaz kaskader, o tem, da si Sylvester Stallone ne zapomni svojega teksta, o filmu, na katerega je najbolj ponosen, o tem, če mora biti človek malo nor, da sploh postane kaskader, o skoku na zračno blazino, kjer ga je odnesel veter, in o telefonskem klicu Naomi Watts.

YouTube slika preogleda

Ekskluzivno: Rok Cvetkov intervju (prvi del)

24.07.2012 ob 21:23

Leta 1964 rojeni Rok Cvetkov, ki že od nekdaj živi v Kopru, zadnje čase pa se zadržuje tudi v Brezovici pri Ljubljani, kjer postavlja svoj filmski studio, je eden največjih frajerjev in carjev, kar sem jih spoznal v življenju. Od konca sedemdesetih let pa vse do danes je tako ali drugače sodeloval s številnimi prestižnimi imeni akcijskega žanra in svoje kaskadersko znanje več kot uspešno pokazal tudi pri neštetih znanih filmih izven tipičnega žanra akcije, kjer je bil tako imenovani stunt coordinator, kar pomeni, da je imel priložnost spoznati ogromno število hollywoodskih zvezd in izvesti nešteto zares nevarnih in spektakularnih filmskih prizorov.

Na snemanju filma The Expendables 2 v Bolgariji, kjer na desni stoji Sylvester Stallone

Cvetkov, ki kljub temu ostaja povsem preprost možakar, je tako ali drugače delal za filme The First Time, Lone Wolf McQuade, Arthur The King, Missing in Action 2, Out of Control, Heart of Dragon, Invasion USA, No retreat No Surrender, Armour of God, Born to Ride, The Pope Must Die, The Sands of Time, The Adventures of Pinocchio, Heidi, The Sorcerer’s Apprentice, Cat Run, The Peacemaker, Death Train, Schindler’s List, The Patriot in The Expendables 2, kar pomeni, da je v živo srečal Mela Gibsona, Heatha Ledgerja, Georgea Clooneyja, Nicole Kidman, Nicolasa Cagea, Martina Landaua, Johna Stamosa, Alfreda Molino, Paz Vego, Janet McTeer, Michaela Nourija, Amando Plummer, Deborah Raffin, Robbiea Coltranea, Johna Stockwella, Jackieja Chana, Samma Hunga, Chucka Norrisa, Dolpha Lundgrena, Davida Carradinea, Barbaro Carrero, Malcolma McDowella, Candice Bergen, Uda Kierja, Jeana Claudea Van Dammea, Brucea Willisa, Arnolda Schwarzeneggerja, Jasona Stathama, Monico Bellucci, Stellana Skarsgarda, Liama Neesona, Bena Kingsleyja, Piercea Brosnana, Clinta Eastwooda, Maxa Von Sydowa, Simona Callowa, Diano Rigg, Geraldine Chaplin in Sylvestra Stallonea.

V družbi Dolpha Lundgrena

In to še ni vse, Cvetkov je namreč delal tudi za televizijo in za številne slovenske in jugoslovanske filme, zato moramo k njegovem rezimeju prišteti še Mork & Mindy in The Winds of War, kjer je spoznal Robina Williamsa, Roberta Mitchuma, Ali MacGraw, Jana Michaela Vincenta, Petra Gravesa, Topola in Ralpha Bellamyja, pa Hajde da se volimo 3, Zadah tela, Igmanski marš, Žikina dinastija in No Man’s Land, kjer je stisnil roko mnogim zvezdam jugo filma, pa recimo še Rdeči Boogie, Deseti brat, Halgato, Dediščina, Leta odločitve, Moj ata socialistični kulak, Ko zaprem oči, Barabe, Slepa pega, Nepopisan list, Slovenka, Pokrajina št. 2, Prehod in recimo Piran Pirano, kjer je ravno tako pustil svoj pečat.

Najprej je padla ideja, da intervju narediva po mailu, potem pa je Cvetkov izrazil željo, da bi me rad spoznal v živo, saj je bil izjemno zadovoljen s člankom, ki sem ga o njem nekaj časa nazaj zapisal na svojem blogu. Sprva sem mislil, da se zeza in da si ne bo vzel časa, ker je bil na polno zaposlen s snemanjem filma o Princesi Diani, ki jo igra Naomi Watts, potem pa sva se vendarle dobila pri njemu v Brezovici, kjer si, kot sem že povedal, ureja svoj filmski studio, v katerem bo lahko delal kvalitetne postprodukcijske zadeve za številne filme, v katerih sodeluje.

Prijateljski objem z Radetom Šerbedžijo

Na začetku sem imel nekaj treme, saj sem se rokoval s človekom, ki se je še letos rokoval s Stallonejem, Lundgrenom in Stathamom, potem pa je pogovor stekel kot namazan, saj sva se ujela kot stara prijatelja in oboževalca filmov. Cvetkov je res faca, Cvetkov je legenda, Cvetkov je totalni car, Cvetkov je slovenski Hollywood, Cvetkov je vse tisto, o čemer filmofili le sanjamo.

In tule je prvi del video intervjuja, kjer je beseda tekla o žurki ob rojstvu Van Dammeovega sina, o igralki, za katero bi preskočil goreče avtomobile, legendarnemu kaskaderju Evelu Knievelu, o njegovih začetkih in o tem, zakaj je edina prava slovenska kaskaderska zvezda, o prevračanju z džipom, znameniti seriji Vojne vihre in srečanju z Robertom Mitchumom, o norijah z Jackiejem Chanom in ščitnikih Clinta Eastwooda, o borilnih veščinah, o fejsbuku Monice Bellucci, delu stunt coordinatorja, igranju košarke z Georgeom Clooneyjem, o ženini želji, da se slika z Naomi Watts, in o tem, kakšni so vsi ti veliki akcijski zvezdniki tudi zasebno.

YouTube slika preogleda

Ekskluzivno: Intervju Bojan Simončič

29.06.2012 ob 15:24

Bolj kot talent jim je pomembna barva spodnjic

Če ste redno spremljali debate, ki so se vnele ob mojih zapisih o slovenskem X Factorju, niste mogli zgrešiti modela, ki se je podpisoval kot Simm in brez dlake na jeziku povedal vse tisto, kar si mnogi drugi morda niso upali. Jasno, Simm je v resnici Bojan Simončič, prekaljeni glasbeni maček, ki zadnja leta ustvarja z Ano Soklič, zloglasno finalistko X Factorja. Je bil pa Simončič na sceni že v osemdesetih kot član zasedbe Ultimat, se nato preizkušal tudi v tujini in naposled v domačem kraju odprl svoj glasbeni studio, kjer zdaj z Ano ustvarjata svojo avtorsko glasbo, pri kateri jima pomaga tudi klaviaturist in pianist Gašper Kačar. Simončič od nekdaj zagovarja kvaliteto in prezira glasbenike, ki poneumljajo poslušalce, pozabljajo na dušo, srce in glavo ter se posvečajo le zabavi, ki udari v noge, kot vse skupaj slikovito opiše sam. Ko ne dela glasbe, se posveča svoji grafični firmi za panoramske karte, produkcija z Ano pa zaenkrat nastaja neodvisno in bo tudi izšla le v samozaložbi, če se seveda ne zgodi kak čudež.

In tu je Bojan Simončič, direktno, brez zavor in brez dlake na jeziku o X Factorju, Ani Soklič, naši glasbeni sceni, založbah in vsem tistem, kar nama je padlo na pamet.

Naj te za začetek malo zbodem, sta z Ano par ali le poslovno sodelujeta?

Prijatelja, v najširšem smislu. To pomeni, da za nekom stojiš v dobrem in slabem, predvsem pa, da se nekdo zate tudi izpostavi, če je potrebno, naredi kaj konkretnega in ne le treplja po rami in ti daje neke spodbude, ki nimajo nobene osnove v konkretnem delu. Takih ljudi nasplošno imamo v svojem življenju verjetno le nekaj!

Zakaj ravno Ana, zakaj ne raje Tanja Žagar, ki bi šla bolj za med?

Pa saj govorimo o glasbi! Sicer je ne poznam dovolj, da bi jo sodil, to kar sem slišal, pa ni ravno moje videnje in dojemanje tega, kar rad počnem in tudi sicer delam v življenju.

Pa te Ana ne spravlja ob živce s svojimi forami?

Seveda, povsem normalno je, da se zapneš in tudi vznemiriš, pregoriš, ampak, saj to govori o tem, da si za nekaj prizadevaš in nisi indolenten in odjebaški, ko je treba kakšno stvar dobro naredit. Ne vem, meni je to res osnovna nekega razumevanja. Dvomi, zavrnitve, kakor tudi navdušenje in uspehi so čisto osnovno komuniciranje med delom, ustvarjanjem, ali drugače, saj če imaš svojega otroka res rad, mu tudi, vsaj zame to velja, dve primažeš po riti, ko te za to prosi (smeh)!

Jo vedno tako zagreto zagovarjaš kot na mojem blogu ali ji kdaj tudi poveš, da ga je posrala in jo morda celo okregaš?

Oboje, povsem naraven proces med ljudmi, ki jih ceniš.

Okej, dovolj bluzenja, greva na X Factor. Kaj si iskreno misliš o vsem tem sranju?

Vsekakor priložnost, da pevec pokaže talent, opozori nase, se predstavi publiki, ki je bistveno večja, kot je kopalnica ali morda šolska proslava. Tako naj bi bilo. Sam format oz. forma je pač taka kot je, izbire prav veliko ni, pobašeš to, kar pač imaš na voljo. Seveda bi si želel malo drugačen pristop in manj tekmovanosti, ki je očitno nujna, da gledalce sploh spraviš pred tv, ampak živimo v teh big brother časih in tako smo postali tudi sami kontaminirani s to novodobno navlako, komercializacijo, ki je osnovna surovina teh oddaj. To, da smo pa pri nas ta XF dojeli bolj papeško od papeža, me ne preseneča. Ne pozabimo, da imajo naši producenti oz. kreativni direktorji izkušnje predvsem s kmetijo in talenti, navadili so nas, da je pomembnejša barva spodnjic, kot znanje in potencial tistega, ki se z nečem ukvarja!

Se ti ne zdi, da si je Ana s takim šovom zbila rišpekt v določenih krogih?

V katerih krogih? Tistih, ki delajo umotvore in si domišljajo, da je to nujno za preživetje, ali morda tiste, ki so v marginali in se jim za vse jebe? Z dobrimi nastopi si ne moreš zbiti spoštovanja. Lahko ga kvečjemu pridobiš. Ana ni novinec, ima nekaj izkušenj in kilometrine, nekaj nastopov, s katerimi je že opozorila nase. Vem pa, da se je le malo naših estradnikov sposobnih izpostavit na tak način. Mislim, da je Ani samo za čestitat, če pa je komu lažje doma varno spremljat druge in se hihitat, ni problema. Razumem pa, da se nekaterim v tej deželi ne da ustvarjat, kajti razmere in pogoji, ki smo jih deležni, so vse bolj nehumani in ponižujoči.

Te bom vprašal isto kot njo. Zakaj pri milem bogu tako vrhunska vokalistka rabi šov kot je X Factor, mar res ne gre drugače?

Morda gre tudi drugače, seveda, greš v tujino in se na domače razmere požvižgaš, ampak je o tem treba vedeti kar veliko stvari, ki so znane žal le tistim, ki so to okusili neposredno. Dejstvo je, da je bila na naši sceni “spregledana”, spregledana kot odlična pevka, interpret, kakršnih nam manjka in so biseri! In ni edina, da mi kdo ne očita pristranskost in navijaštvo, poznam še nekaj čudovitih posameznikov, ki iz raznoraznih vzrokov niso uspeli prilesti do poslušalcev. Vsaka sredina, v kateri živimo ima pač neka merila, vrednote, priložnosti itd., ki nekaterim bolj, drugim manj ustrezajo. Veliko je razlogov, da nekomu pač “ne uspe”. Nekatere je potrebno iskati v okolju, kjer živiš, delaš in odraščaš, nekatere pa predvsem pri sebi. Okolja ne moreš spremeniti, sebe lahko. A le do neke mere, kajti vsi žal nismo po kopitu in to kar zmore sosedova Francka, žal Jožica iz Tuhinja ne zna. Različni smo, hvala bogu, zato je življenje tudi zanimivo. Mene pač prilagojeni in uniformirani ljudje ne privlačijo, me prej dolgočasijo. Če bi bil malo navihan, bi rekel, da se je Ana rodila v “napačni” državi, glede na njeno, kakor tudi moje razumevanje poslanstva glasbe. Če si “slušni” tip človeka, ki ga glasba useka direktno, če je glasba največja bližnjica in komunikacija, ki zareže direktno v dušo drugega, žal, ta podalpski prostor ni idealen (smeh). Saj Slovenci lahko imamo o sebi fantastično mnenje o tem, koliko nam glasba pomeni, kako zelo smo muzikalni, ampak, ko spoznate nekatera okolja, ki niso ravno daleč od nas, hitro ugotovite, da smo precej togi in zadrti, vase zaprt tip človeka, ki potrebuje vsaj liter alkohola, da se sprosti in prepusti, ampak, da ne delam komu krivico, ne govorim o posameznikih, govorim nasplošno o sredini, ki se kaže v tem, da mešamo in enačimo pojme glasba in zabava. Gasilske veselice, razni sprejemi, ki jih tako radi pripravljamo športnikom itd., če je to mesto, kjer se pokaže “naša” ljubezen do glasbe, potem ste gluhi, ali pa najmanj zavedeni.  In ne čudim se, da Tanje, Saške, Domni, Čuki itd. polnijo dvorane, kajti potreba po zabavi je očitna, potreba po glasbi pač ne! Presenečen sem bil, da je tudi Siddharta podlegla tem prijemom, ampak, to nikogar ne moti, to je naša realnost. Jaz si ne predstavljam, da bi Rolling Stonesi v Londonu pričakali Beckhama, ko bi le ta v Ameriki osvojil pokal v državnem prvenstvu.

Kaj si najbolj zameril Alešu Uranjeku in Damjanu Damjanoviču, pa morda tudi Jadranki Juras?

Vsakdo je po svoji presoji naredil to, kar je mislil, da je pametno in pošteno. Kolikor vem, je Ana imela konkreten odnos samo z Jadranko, Aleš in Damjan pa sta sedela le na žirantskem stolu, kjer naj bi ocenjevali njene nastope. Kot veste, se je pri izločanju in presoji kandidatov Aleš “naslonil” tudi na mnenje producentov, kreativnih direktorjev, ki so imeli ekskluzivno pravico nad “resnico” v obliki montiranih in predvajanih filmčkov pred nastopi, mnenja, ki so mu bila “servirana” s strani producentom, ki jim je očitno zaupal oz. verjel. Z Ano pač ni delal neposredno, komunicirala sta le bežno in vljudnostno. To, da se je odločil za tistega, ki mu “reže kruh”, je zame bilo pričakovano, kajti, če bi mislil samo s svojo glavo, bi se verjetno s svojimi bobni doma dolgočasil in pizdil nad razmerami! Mislim, da so odločitve žirantov bile predvsem njihova “mora”, namreč, morate vedeti, da so samo reševali to, kar je zakuhala publika in kreativni direktorji, ki je posledično glasovala tako kot pač je. Zdi se mi nefer, da se nezadovoljneži sedaj obešajo samo na mnenja žirantov, spregledajo pa, da jih je publika nemalokrat spravila v situacijo, ko so metali ven dejansko najboljše kandidate! In to kandidate, za katere so upali, da so resnično talenti! V njihovi koži ob takem pritisku javnosti res ne bi hotel biti verjetno nihče. Očitam jim lahko pa predvsem to, da so se izkazali za prilagojene svojemu naročniku, vsaj meni ni znano, da bi s producenti imeli kak konflikt ali različne poglede. Toliko je bilo meni dano dojeti, ampak, verjetno bi bilo smiselno vprašat vsakega posebej, sami imajo o tem verjetno svoje razloge in mnenja.  Žirija se mi zdi, ni bila največji problem tega šova, jaz sem bil nad drugimi “storitvami” bolj razočaran. Če me vprašate, kdo bi naj bil boljši žirant v tem šovu, bi krepko in dolgo razmišljal (smeh).

YouTube slika preogleda

Na uho so mi prišle govorice o zelo ostrih pogodbah s POPom, ki so jih morali pred sodelovanjem podpisati vsi tekmovalci. Se je Ana temu uprla?

Le toliko, da je ni podpisala (smeh). Pogodbo naj bi podpisali vsi, vseh devet izvajalcev v finalnih oddajajh, a se mi zdi, da sta jo zavrnila le Gašper in Ana. Le ta se je na prigovarjanje in želje finalistov malo dopolnjevala in delalo se je na tem, naj bi bila bolj prijazna do izvajalcev, a meni se je na koncu vseeno zdelo, da je še vedno preveč “neprijazna” do izvajalcev. Ana ima svojo avtorsko glasbo, zato se mi zdi smešno, da bi ji založba vsiljevala svoje komade, producente. Resda bi bila to stvar dogovora, a kaj ti pomaga, ko je pa t.i. suport pri nas tak, da se ti zdi, da človek doma vse to naredi lahko bolje. Žalostno je, ko izvajalec enkrat pristane na tako slabe in podrejene pogoje. Taka pogodba žal ne more bit glavna nagrada, prej kazen za nastopajoče, vsaj tiste, ki so tudi sicer sami avtorji. Če mene vprašate, glasbene založbe so se v teh nekaj letih spremenile v nekaj, kar je izvajalcu bolj nuja in breme, ne pa pomoč in dobri pogoji za delo. Tudi v svetu ni drugače, založnikom, tudi največjim je povsem jasno, da iz prav vsakega osebka lahko naredijo kokoš, ki nosi jajca. Obstaja nekaj manjših založb, kjer imajo zelo dostojna pravila za izvajalce, ampak do njih je zelo težko priti, predvsem se to zgodi na dolgi rok in neko kilometrino, ki je že za izvajalcem. V bistvu nek začaran krog, predvsem vztrajanje in delo na dolgi rok ter element sreče je nujen!

Glede na to, da si bil ves čas zraven, mi upaš povedati kako pizdarijo iz zakulisja, ki se po tvoje ne bi smela zgoditi?

O “zakulisju” vem le toliko, kolikor sem izvedel od udeležencev, oz. to, kar mi je povedala Ana, zato o tem ne morem soditi. Sodeloval sem le posredno, naredil oz. pomagal sem pri pripravi dveh matric za Ano, skupaj sva izbrala dva komada, ki ju je zapela ob izločanju.

Nek insajder mi je nekoč zaupal, da našo glasbeno sceno vodijo gangsterji. Je pretiraval s to oznako?

Gangsterji, ki imajo pištole v hlačah (smeh)? Ah, na tako majhnem trgu kot je naš, so to preveč pompozne oznake. Te naše scene dejansko NIHČE ne vodi, je preveč marginalna in nepomembna, da bi se lahko resno pogovarjali o tem. Založniki, radijski in tv redaktorji, direktorji festivalov itd., redko kdo med njimi živi izključno od neposrednega dela z glasbo oz. glasbeniki. Večina jih le hodi v redno službo, če pa komu to ni dovolj, pa si omislijo še kakšen lokalček ali kakšno drugo dejavnost, ki jim omogoča “prestižen” imidž, sploh kakšen fukabilen pleh, drage cunjice so nuja na tem našem zvezdniškem parketu, ki je žal že tako zdrajsan, kot bi po njem vozili z konjsko vprego.

Zakaj misliš, da Ana ni prišla do velikega finala?

Se motiš, haha! Ana je prišla do velikega finala, ampak bo potrebno še malo počakat, da bodo to vsi dojeli (smeh)! Sicer pa, dejansko je edino Jadranka izjemno izpostavila njene kvalitete, pa pozabimo, da je bila “samo” njena mentorica. Damjanu in Alešu se je zdela le “vljudnostno” dobra, sicer bi se bolj izpostavila. Ampak, tako ali tako verjetno nimata interesa, saj imata oba začrtano svojo špuro in svojo pozicijo v tem slovenskem prostoru. Obema gre dobro, zakaj bi se izpostavljala z nečem, kar je itak nepomembno. Aleš dobro ve, kaj bo lahko prodal pod svojo znamko, Damjan je pa tako ali tako v drugih vodah, verjetno si želi malo dvignit rejting v smislu pridobivanja oz. popularizacijo, ali še bolje, komercializacijo bolj “klasičnih odjemalcev”! Jadranka pa, mislim, da se je v vseh teh letih distancirala od te naše pop mainstrem scene in se podala naprej v klasične in jazz vode, kar pomeni, da nima ne želje ne dovolj energije, da bi to realnost, kakršno pač imamo, zdaj prevrednotila in se izgubljala v teh kalnih vodah.

Kaj so ji po tvoje gledalci najbolj zamerili?

Tisti, ki mislijo s svojo glavo in imajo le to zato, da si z njo tudi pomagajo, ji niso zamerili. Mislim čisto na človeški faktor vztrajanja in izpostavljanja. Ali pa je bilo to pametno in racionalno, pa bo itak pokazal čas. Biti odkrit, neposreden, spregovoriti o svojih dvomih, težavah, frustracijah itd. je to dovolj za zamero? Ja, lahko pa tudi rečem v njen bran, da sem žal prepozno ugotovil, kako bigbradersko so se lotili tega šova, saj mislim, da so vsaj v tem presegli domišljijo Cowella. Bila je dilema, ali naj vztraja, ali naj nadaljuje in vseeno potegne nekaj zase. Kot pravim, čas bo pokazal, ali je imela prav, sama se je odločila in vztrajala, jaz ji za to čisto na osebni ravni lahko le čestitam.

Na mojem blogu si bil večkrat zelo oster v svojih komentarjih. Misliš, da je pametno pljuvati po ljudeh, ki bodo nekoč morda Anina publika na koncertu?

Pljuvati po ljudeh? Če se ti zdi nekaj patetično, neiskreno, zaigrano in to poveš naglas, se seveda izpostaviš in vsak PR strokovnjak se bo prijel za glavo, madonca, poslušaj, tega ne smeš počet! Ampak, a je to že pljuvanje? Komunikacija s publiko je seveda usodno pomembna, ampak v tem našem big brother šovu se je igralo predvsem na to komercialno “narejeno” podobo in stalna prisotnost kamer je bila za bolj odprte posameznike precej bolj obremenina kot se zdi nekomu doma na kavču. Tiščati glavo v pesek kot noj, govoriti o iskrenosti in širini svojega srca, ljudem povedati, da si pošten in da se jim predajaš z vsem srcem in dušo, bla, bla. Če mi nekdo v pogovori vsaj trikrat pove, da je pošten in iskren, začnem pač dvomit in mu vse manj verjamem, take so pač moje izkušnje. Seveda to pali na prvo žogo in publika rada to sliši, ampak sam sem poplnoma prepričan, da si s takimi izjavami na dolgi rok bolj škoduješ, pa četudi na koncu tega šova celo zmagaš.  Za resno presojo, kakšno publiko si nekdo “zasluži” , je potreben čas, veliko dela, odrekanja, na dolgi rok edina opcija, pa če je še tako naporna in nestimulativna. Uspeh v bolj zrelih letih, ko imaš za seboj nekaj kilometrine in tudi padcev, je več vreden, kot še tako talentiran otrok, ki se mu tako radi klanjamo in nanj hitro pozabimo, ko se pojavi nov talent. Prehiter uspeh je mnogokrat preveliko breme za osebo, ki ga doleti. Kot veste, se pri nas nad otroki navdušujemo nadpovprečno, imamo pa “težave” z odraslimi, bolj izoblikovanimi osebami! Poslušnost najstnikov je nekaj normalnega in to res ni težko doseči, z babo, ki ima pa že nekaj izkušenj in si dovoli biti ambiciozna, jo je pa treba po dobri slovenski navadi hitro spravit v red in podredit, če ne gre drugače, tudi z lepljenjem ponižujočih etiket. V popularni glasbi imate na svetovni sceni razbitih in zblojenih zvezd itak na pretek, mnogi so žal že med pokojnimi, kar pa še ne pomeni, da so vsi isti, da je to pogoj za uspeh!

Se v Sloveniji sploh splača sodelovati z glasbenikom, ki ni ravno top zvezda?

Saj v Sloveniji ni zvezd. Če si nekateri to domišljajo in se grejo to pozo, naj uživajo.  Če se splača? Če bi non-stop razmišljal, kaj se splača, postane življenje zame nesmiselno. Običajno je tako, da o stvareh, ki jih najraje počnemo ne razmišljamo na tak način. Glasba ni moja eksistenca, od nje ne zahtevam preživetja, zato si lahko domišljam, da bom počel le to, kar me zanima in kar mi omogoča razvoj, iskanje, čudenje. Svoj čas, voljo in energijo sem pripravljen deliti le s tistimi, ki jim zaupam in verjamem, da imajo podobne želje. Glasba je zame najplemenitejša in najglobja komunikacija med ljudmi. Zadane vse, ne glede na raso, jezikovne ovire, različne kulture. Je potovanje, bolečina, upanje, skratka, življenje! Se sliši banalno in prežvečeno, ampak tako pač je!  Seveda je takega človeka možno zlorabit, ampak, na koncu si itak vsak sam servira resnico zgolj zase.

Kaj bi mi rekel, če izdam skrivnost, da doma baje nabijaš Saško Lendero, na zunaj pa se kažeš v luči zagovornika kvalitetne glasbe?

Doma poslušam veliko glasbe, ki je strahotno nekomercialna. Se velikokrat zamislim, kaj hudiča je z mano narobe, da te privlačijo take stvari, ki se marsikomu zdijo morbidne in pesimistične, ampak meni so neznansko lepe, navdihujoče, žal pa Saške ni med njimi (smeh).

Kaj rečeš človeku, ki pribije, da je Ana povprečna pevka brez karizme?

Nič, stvar okusa. Če ima kakšen pameten argument, poslušam, ni nujno da se strinjam, sicer pa rešpektiram mnenje vsakogar, najraje pa seveda mnenja tistih, ki so vsaj v nečem dobri in s takimi ponavadi nimam težav. Si brez karizme, če te pokliče Steve Lukather (Toto, 5 gramyev itd.), in se pozanima, kakšno situacijo imaš doma v svojem okolju, imaš morda nekaj zaledja, kajti z veseljem bi sodeloval s teboj?  Steve bi se lahko pojavil tudi v Slo X Factorju, sam se nama je ponudil, da bi pozdravil sodelujoče, tudi pomagal Ani, a so na Popu to zavrnili v stilu, nas zanima naš trg, to bi bila zate prevelika reklama! OK, se da razumeti, ampak, saj bi to lahko preskočili in bi pozdravil našo publiko, dal tej deželi malo “svetskosti” itd. Ja, za to globalno razumevanje smo žal preozki, ne premajhni. Pa bi bilo dovolj, da se pokaže samo v predfilmčku, ki se je zavrtel pred nastopom vsakega kandidata. Raje so se ukvarjali z ozadjem in suportom, zavestno izkoriščali vsako pripombo, ki ji je bila v škodo pri preprosti publiki, izpuščali pa vse štorije, ki so do tega konflikta pripeljale. Če se ti plesni koreograf vtika v tvojo vokalno interpretacijo, ki jo gradiš in delaš leta in leta, če ti kreativni producent svetuje pri performancu na odru in ti pove, kako naglašaj besede itd., o kakšnem profesionaluzmu potem govorimo. O neki novinarski etiki in dobronamernosti režiserjev te oddaje je nesmiselno razpredat, itak je edino merilo gledanost in keš, ki ga oddaja prinaša.  Ana je, kar se mene tiče, opravila vse nastope v tej oddaji odlično, sploh če upoštevamo vse razloge, priprave med tednom in stresne situacije, ki jih je bila deležna. Upam trdit, da je izpadla najbolj samozavestno in psihično stabilna. V takih momentih se dejansko vidi, kaj zmoreš. Ni bilo vedno briljantno, tudi so bile napake, bilo pa je vsakič najmanj korektno in nihče ne more trdit, da zadaj ni veliko volje, razlogov, da se pojaviš pred publiko. Za tiste kritične in pametne gledalce, ki razumejo in dojemajo poslanstvo ProPlusa me ne skrbi, pri preprostih in nazainteresiranih gledlacih, pa zadeve dobijo drug pogled.

Kaj pa človeku, ki reče, da je zoprna, tečna, nesramna in prevzetna?

Haha, tudi nič, saj nisem njen advokat, mislim da sama zelo dobro opravi s takimi tiči!

Če ne bi delal muske za Ano, za koga bi?

Delam muziko za ljudi, in Ana tudi (smeh)!

Kaj pa od tujih zvezd, katera ti je pisana na kožo?

Veliko, tako vokalno kot instrumentalno me privlačijo mnogi. Tudi v skoraj vseh žanrih so navdihujoče osebe, ki me privlačijo in dostikrat pripravijo do stanja onemelosti in čudenja!

In seveda, je POP pokril stroške vozakanja v Ljubljano oz. kako so to rešili tisti, ki niso ravno pri denarju?

S pufi! Kot vidiš, smo preživeli (smeh)! Dejansko pa je žalostno, da za tekmovalce niso poskrbeli, da bi jim zagotovili pogoje, ko bi lahko nemoteno in brez skrbi opravili svojo prisotnost v tem slovenskem XF. Verjetno je drugače za tiste udeležence, ki so doma pri svojih starših, imajo varno zaledje in podporo, edino šola jih je dodobra obremenjevala, kajti izostanki so bili precejšnji. S starejšo in zrelejšo skupino, ki je bila pri Jadranki, niso znali delat mnogi prisotni v tej oddaji. Govorim o tem slovenskem pristopu do oseb, kjer bi že morali upoštevat njihove zahteve in njihovo željo po razkrivanju in prezentiranju. Premalo so jim šli na roke, ko je bilo govora o njihovih ambicijah. Človeka pri 28 letih “nadgraditi” na način, da bo sprejemljiv za aboten okus, ki so ga uturili v vseh teh letih šalabajzerstva in hlastanju za keš, je najmanj hecno!  Pri skupini nad 21 let je bila situacija precej drugačna kot pri mlajših, šoloobveznih kandidatih. Niti Ana, niti Matija v tem času nista bila v službi, imela sta stroške s prevozi, nabralo se je kar nekaj km voženj, nista iz Ljubljane, ampak sta skoraj vsak dan štepala kilometre iz Kopra, Lesc, skratka, nekaj malega sta kasneje, ko sta zaprosila in opozorila na to stanje, dobila povrnjeno, bolj kot miloščino!  Tega mislim da si organizatorji tega šova ne bi smeli privoščit, pri vsem tem denarju, ki se je obrnil, pa čeprav verjamem, da je bila organizacija take prireditve zahtevna.  A navsezadnje, vsi so nekako dobili “povrnjeno” svoje sodelovanje v oddaji z odmevnostjo in prepoznavnostjo, tako da, nekateri bodo to izkoristili, drugi morda niti ne, ampak, to je itak odvisno od njih samih. Tukaj so starejši v prednosti, kajti večina jih kar ve, kaj jih dejansko čaka!  Slovenske realnosti ne mislim upoštevat kot edino opcijo, ker če, potem bi se z glasbo že pred časom nehal ukvarjat! Velja tudi za Ano, kajti imava kar nekaj dela še pred seboj, predvsem je glava veliko bolj v tujini kot doma!

Ekskluzivno: Intervju Ana Soklič

22.06.2012 ob 23:46

Iz X Factorja so naredili Big Brother

Evo jo, Ano Soklič, eno izmed najboljših slovenskih pevk nove generacije, ki bi ji močan vokal lahko zavidale tudi številne svetovno znane pevske zvezde. Ko je izpadla iz X Factorja, sem dobil dokaz, da je vse skupaj le farsa. Ana je bila namreč tako zelo boljša od vseh ostalih, da bi enostavno morala zmagati. Tudi s prehlajenim grlom in zlomljeno nogo, jebemti. Nekoč Diona Dimm, zdaj samostojna performerka, za katero se zdi, da je enostavno predobra za Slovenijo, ali še bolje, da je Slovenija zanjo premajhna in da njen razkošen vokal omejuje. Moja vprašanja so bila večkrat provokativna in zelo direktna, saj sem vedel, da ne bo imela dlake na jeziku in da bo udarila brez filozofiranja in blefa. Tistim, ki ste na X Factorju raje glasovali za prijazno in pridno Demetro, Ana seveda ne bo všeč, tisti, ki cenite iskrenost, samozavest in ravno pravšnjo mero trme, zahtevnosti in nedojebanosti, ko je to potrebno, pa boste zelo dobro poštekali njeno špuro in ob branju intervjuja uživali.

Začniva direktno, kako je mogoče, da si pred velikim finalom izpadla iz tekmovanja?

Seveda je mogoče, prijavila sem se s precejšnjo skepso, namreč, nisem prav posebno zaupljiva do slovenskih medijev oz. ljudi, ki v njih delajo!

Misliš, da si bila preprosto predobra za kmečko in zahojeno deželico kot je Slovenija?

Ne, nikakor. Ljudi spoštujem, nikoli si ne bi dovolila, da lepim take oznake ljudem. V tem prostoru in tej deželi je veliko dobrih in nadarjenih posameznikov, kot le malo kje. Če pa so tudi uspešni, to pa je seveda že drugo vprašanje. Me pa tole metanje “narodov” v skupno korito malo moti. Namreč, sama imam v življenju opravka s Jožetom, Francko, sosedovo Minko. In so dobri in slabi, lepi in grdi, barabe in plemeniteži, kakor kdo, nikoli pa se ne pogovarjam z “narodom”, saj le tega na mojem nastopu sigurno ne bo!

Zakaj za vraga se tako vrhunska pevka in performerka kot si ti sploh prijavi na tako oddajo? Se pri nas res ne more priti do korita na drugačen način?

Hvala za kompliment. Za vrhunskost se borim, si prizadevam, ampak, etikete, vrednotenje pa prepuščam drugim. V majhni deželi, kot je naša, priložnosti ni na pretek. XF je odmevna oddaja, imela sem možnost pokazat del tega kar počnem, vedela sem, da je avditorij velik in da bo oddaja pač zelo gledana. To je bil dejansko edini motiv, da sem se udeležila tega showa.

Kaj je šlo narobe s projektom Diona Dimm oz. zakaj ni eksplodiral kot je bilo načrtovano?

Morda prevelike ambicije in premalo zavedanja o dejanski velikosti in sposobnosti našega trga, da “požre” naše videnje glasbe. Kaj kmalu nam je postalo jasno, da bo treba svoje izzive poiskati v tujini, kajti 0,1% trga v Evropi je več kot 70 % v Sloveniji! A je treba ob tem povedat tudi, da so se razmere v tujini oz. mainstreamu v zadnjih treh letih izjemno spremenile. Prodaje v klasični obliki, torej CD, video, nastopi itd. je dobilo nove forme in kanale za distribucijo, pomembni so sponzorji, dobički so v glavnem le še v avtorstvu.  To pa v praksi pomeni, da te skupine, ki obvladujejo velike založbe, zelo težko spustijo blizu, namreč, išče se predvsem “material” s katerim se hitro obrnejo njihovi vložki. Delo s skupino Diona Dimm ne pojmujem kot neuspeh, kajti v tem času sem spoznala razmere na svetovnem trgu, srečala nekaj ključnih ljudi v svetovnem mainstramu, ki so danes moji prijatelji. Steve Lukather, CJ Vanston so glasbeniki, ki jih osebno poznam in s katerimi bi lahko sodelovali, ampak le ob podpori, ki jo zahtevajo taki projekti. Te podpore pa doma ne dobiš, če ne ustrezaš slovenskim kriterijem. Žal pa to v praksi pomeni, da se lahko vsi samo slikamo, ko se pogovarjamo o t.i. slovenskem mainstreamu. Kriteriji se na zahodu precej razlikujejo od “našega okusa”, zato ne preseneča, da nam do sedaj še ni uspelo. Nekaj domačih “napihnjenih” zgodb te resnice žal ne spremeni.

Kaj bi mi rekla, če ti rečem, da si slovenski miks Tine Turner in Josipe Lisac?

No, malo hecno. Sicer mi je kompliment, če me primerjajo s tema dvema velikima personama, ampak jasno mi je, da je vsakdo samosvoj. Seveda se tudi radi primerjamo z velikimi in navdihujočimi zvezdami, ampak to ni pravljica in dobitek na lotu. Zadaj je trdo delo in garanje, tega pa nihče ne sliši rad. Ljudje imajo zelo radi “Srečkote” in “Zvezdice” ki padejo z neba! Kajti hitro se lahko poistovetijo z nekom, ki mu je pač “padlo oz. priletelo”!

Si bila res tako zelo nedojebana kot te je skušala prikazati ta oddaja oz. si se res nenehno pritoževala in kregala za svoj prav?

Ha, o tem, kako so me prikazali, sem si mislila svoje. Dejsvo je, da sem podcenjevala našo različico XF, kajti res si nisem mislila, da bodo iz tega naredili big brother show! Tako daleč niso šli niti v ZDA niti v VB. Ne moti me, ko so mi “obesili” krepko izražanje in slabo voljo. Moti me, ker so zavestno izpustili vzroke, razmere, skratka, spustili so izjave in jim spremenili kontekst. Izpuščali so dejstva in razloge, zakaj se je včasih pojavil konflikt. Publika je v večini pač nezahtevna in se pusti manipulirati. Nima smisla govorit o posameznikih, ki svojega dela pač niso opravili profesionalno in z nekaj novinarske etike, kajti povsem očitno je, da so meje prestavljene, ceno pa seveda plačujejo posledično tudi gledalci, saj dobimo za svoj denar nekaj mehiških novel zmiksanih z EP. Sami snovalci oddaje so v enem prispevku lepo povedali: zvezda se ne rodi, zvezda se NAREDI! Mislim, da je bolj kritični publiki to povsem jasno. In mene zanima predvsem ta, kritična in zahtevna publika, kateri glasba ni le zvočna kulisa ob klobasah, piru in zabavi! Nikoli pa ne zakonfliktiram z ljudmi, ki so na svojem področju strokovnjaki!

Misliš, da bi prilezla do konca, če bi furala user friendly etitjud Demetre Malalan?

To me pa sploh ne zanima, kajti sebe v tej vlogi ne prenesem. Biti nekomu všeč in prikupna je absolutno premalo. Raje vidim, da komu povzročim zavrnitev, raje sem nesprejemljiva, kot neka poslušna srnica, ki je prišla na oder, da svoji publiki sadi rožice in seje zvezdice. Demetra ima 15 let, zato me to ne moti, ampak isto pričakovat od mene, ki sem vseeno že nekaj “dala skoz”, mi je pa najmanj smešno in skoraj ponižujoče! Je pa res to, da sem bila pri svojih 15 letih precej podobna osebi kakršna sem tudi danes. Nekaj “nadgradnje” je prišlo še z minulimi izkušnjami. In ob srečanju s slovensko realnostjo.

Ko sva že pri drugih tekmovalkah, si mi drzneš zaupati kako zanimivo podrobnost, ki je kamere niso ujele?

No, hmmm, kar nekaj nas je preklinjalo, ampak, moje pripombe in “sproščeno komuniciranje”, so bile očitno najbolj zanimive (smeh). V zaodrju sem dobila od nekaterih sotekmovalcev izjemne pohvale, v stilu, “ti si tako dobra, kaj sploh tukaj počneš” itd., a tega javno nihče ne upa povedat na glas,  tudi zanimivo, kajne (smeh)?

Kaj pa pobje skupine In & Out, mar res nihče ni slišal kako zelo fušajo, jebemti no?

Brez komentarja (smeh). No, vseeno imamo opravka s skupino fantov, ki se trudi po najboljših močeh, fantje so drugače super, z dobrim delom in voljo se bodo lahko dokazali, kajti v teh nekaj tednih je pritisk prevelik, resno delo ni pred kamerami in suportom, ki bi moral biti precej bolj konkreten v smislu samega petja, dodelave večglasja itd. Sama jih imam izjemno rada, spoprijateljiti smo se in bom vesela predvsem njihovega glasbenega napredka. Kajti medijskega bo itak dovolj.

Si sploh zadovoljna z izkupičkom oddaje, bi kaj naredila drugače, ko zdaj gledaš za nazaj, si ga kje polomila, kaj zamerila komu izmed žirantov?

Izjemno sem zadovoljna. Dobila sem točno to, kar sem želela. Več pa mislim, da se realno niti ni dalo, kajti, tudi če bi prilezla više, nisem prepričana, da bi bilo boljše. Jadranka je točno vedela, kaj naj od mene “iztisne”, skupaj še z dvema “poslovilnima” skladbama, ki sem jih sama izbrala, sem nakazala nekaj svojih smeri, po katerih mislim stopat. Zadovoljna sem, ker sem spoznala Jadranko, ki mi je “pisana na kožo”, če pod to razumemo, da se je angažirala tudi na osebni ravni, vsakega od nas v kategoriji nad 21 let je jemala zelo resno in prisluhnila vsakemu odtenku naših osebnosti. Koliko je kdo sodeloval pri tem, je osebna stvar, jaz sem iz tega izvlekla dobro prijateljico in sočloveka, osebo, ki je dovolj nekonvencionalna in zanimiva, ki ima svojo vizijo in pogled na sobivanje, dovolj človeške empatije, ki jo je vse manj. Tudi o Alešu in Damjanu vse najbolše, ampak, kot že rečeno, z Jadranko sva bili več skupaj, z ostalima dvema žirantoma pa le v sami oddaji!

Saj res, kaj pa izbira pesmi, so ti odgovarjale, ali bi sama pela nekaj čisto drugega?

Večinoma so, seveda bi kakšno tudi zamenjala, ampak, kot sem že dejala, prepustila in zaupala sem Jadranki njeno vizijo, danes mi ni žal, čeprav sem imela v nekaj primerih svoje pomisleke.

Zakaj za hudiča si večkrat delovala tako zelo nesamozavestno, kot nekdo, ki nima pojma, da je najboljši pevec v celem šovu?

Težko bi sama o tem, vendar je dejstvo, da te sistem izmuči do te mere, da se vprašaš, kaj mi je tega treba! To se lahko zgodi samo nekomu, ki ima nekaj za seboj, nekaj prtljage in totalno zavrnitev na domačih tleh, nekomu, ki premore dovolj samokritike. Bi pa ob temu omenila tudi to, da tako imenovana “samozavest”,ni nekaj, kar vsi enako doživljamo! Izzivi, priprave, nastopi so delo, ki terja vso energijo in veliko dvomov, če ne, ne more nastati ničesar dobrega, nadpovprečnega. Zase lahko trdim, da so bili moji nastopi na odru ZELO samozavestni. Same priprave, predvsem pa delo in zahtevnost do sebe in suporta, lahko pa da ste me tako dojeli! Je pa res, sama sem do sebe izjemno zahtevna, vedno skoraj da iščem dlako v jajcu, če bi bilo lahko še kaj boljše. Gledati moraš globalno, nikoli lokalno, drugače ni nobenih presežkov. Poglejte kako nekateri pojejo zunaj na tujih šovih! Ja, zveneti svetovno in ne slovensko, to mi je pravi izziv!

Okej, pustiva ta jebeni X Factor, daj mi raje povej kdaj izide tvoj solo album in kje vse te bomo zdaj lahko gledali v živo?

Priprave so v teku, veliko je že narejenega, imam kar nekaj svojih avtorskih skladb, tako, da me prihodnost res ne skrbi. Komaj čakam na nove izzive, predvsem pa nastope v živo! Imam odlično ekipo glasbenikov, je pa res da so moje ambicije predvsem tujina. Jasno mi je, da kompromisi kakršni bi bili potrebni za slovenski trg zahtevajo zame preveč odrekanja.

Imam občutek, da dejansko nisi tako jezna in trda ženska, ampak da se pod vsem tem skriva zelo nežna duša, ki joče ob filmu Jesenska pripoved. Se motim?

Hahahaha, Jesenska pripoved je žal limonada. Je pa res, da kadarkoli je na tvju ta film, ga kar rada vidim, saj v njem igra Brad Pitt, hahahaha, in pol vsi tisti lepi prizori, v tem filmu je sploh tak, hm, kako naj rečem, hahaha, čist hot no, tako da pomoje da nisem edina, ki bi bila lahko ob tem totalno ravnodušna (smeh z mežikanjem).

Ko sva že pri filmu, bi se kdaj preizkusila tudi kot igralka, imaš te ambicije?

Priznam, imam. Igra mi je takoj za glasbo. V osnovni šoli sem igrala v amaterskih gledališčih, je pa igra zame,hm, nekaj posebnega, postati drug lik, ampak še vedno v njem poiskati in zrcaliti tudi sebe. Čarovnija in nekaj božanskega. Mene zanima predvsem film, bolj kot gledališče, saj v filmu prevladuje tankočutna igra. Ko gledam nek tuj film, nikoli se skoraj ne vprašam, ali neka oseba dobro igra ali ne, temveč me igralec popelje skozi film, skozi njegovo zgodbo. Takšno igro pogrešam pri naših filmih, saj se mi zdi, da se dostikrat igra na bolj teatralen, gledališki način. Pa zunaj vse klapa: postavitev dialogov, kadri, kako je luč postavljena, vse. Pri nas imamo kar nekaj, se mi zdi, vrhunskih igralcev, vendar zaradi prej omenjenega, malo manj dovršenega, dostikrat ne zažarijo v pravi luči. Zunaj se, za moje pojme, še več dela, še bolj trudi, stvari “klapajo.” Ekipa diha kot eno. Posledično pa potem nastane tudi izvrsten film.

Kaj dela Ana Soklič, ko ni na odru in na očeh javnosti?

Kot vsi se bori za preživetje, v tej lepi deželi (smeh). Ukvarjam se z grafiko, fotografijo, skratka, sem družbosloven tip človeka.

Saj res, kaj bi mi rekla, če ti rečem, da vem, da si bila nekoč noro zaljubljena v Jana Plestenjaka?

Haha, rekla bi, da se motiš, ker imam mislim da imam vse svoje izjave skrbno shranjene na svojem hard disku (smeh in mežik).

Ko sva že pri Janu, bi bila res rada del te resnične VIP slovenske estrade, ki nima miru pred novinarji in mora vedno znova paziti kaj reče, kako se obleče, kaj počne in tako dalje?

Kot sem že omenila, je cena za uspeh na slovenskem trgu dokaj nestimulativna, tako da obstaja povsem realna možnost, da se nekega dne srečava na kakšnji njivi in mi boš pomagal okopavati krompir (smeh). Če z delom in svojimi nastopi ne bom prepričala publike, potem mi nobena estradna poza pri tem ne bo pomagala.

Na hitro bi rekel, da si bolj samotarsko dekle, imam prav ali pa si v resnici divja žurerka s tisoč prijateljicami in dva tisoč fanti, ki ji vsak večer trkajo na vrata?

Hahaha, ja, dejstvo je, da se zelo rada zabavam, nekako sploh ne znam biti sama preveč dolgo (smeh), kakšnih nekaj uric še gre, potem pa že gledam kje bo kdo, ki me bo poslušal in debatiral z mano (smeh). Vedno sem za žur, je pa res da nekaj pretirano ven ne hodim, na vsake toliko časa in takrat naslednji dan v časopisu poročajo o potresu (smeh). Dejstvo pa je, da če želiš kaj konkretnega narediti, se moraš kar distancirati, nekako izolirati. Kajti stvari zahtevajo veliko časa, volje, neprespanih noči. V teh nekaj letih sem glasbo razčlenila na tisoč in en prafaktor, samo tako sem prišla do določenih spoznanj, do nekega znanja, ki mi ga danes ne more nihče vzeti. Ustvarjati glasbo ni nekaj za kar rečeš: “Ok, tile dve urici in še tole dokončam.” Je pa res, da se vse nekam “nalaga”, vsa energija, ki jo ti vlagaš v nekaj, in to velja ne samo v glasbi, ampak na vseh področjih. Samo z delom lahko postajaš boljši in okusiš nek napredek.

Če te pokličem Ana Bolana ali Ana Ikebana, mi boš razbila nos ali se boš nasmehnila?

Hahaha, za Ikebano pa še nisem slišala (smeh). Dobra, Iztok, kajti do sedaj sem bila samo Banana (smeško in mežik).

Kaj pa solze, jih imaš zdaj za nekaj časa dovolj, ali so še vedno del tvojega vsakdana in pucanja duše ter telesa?

Solze so lahko nekaj lepega, seveda, če so iskreni odgovor na notranje doživljanje nečesa, kar te gane, osupne, včasih tudi prizadane. Nikoli pa se ne bi zmogla “jokat” zaradi neuspeha in ne znam s solzami izsiljevat usmiljenja!

Pa končajva v stilu, kaj bi rekla Alešu Uranjeku, če bi ti ratal koncert na Wembleyju in bi en večer prej dobila še tri grammyje?

Haha, zdej pa maš (smeh)!!! I told you so (smeh in mežik)!!! No, pa še ena malo bolj resna, Aleš je pač prisluhnil skupini producentov oddaje, ki so ga informirali z svojim videnjem moje prisotnosti v oddaji. Sicer pa imava z Alešem zelo korekten odnos. In le nekaj bežnih srečanj v sami oddaji. Sama sem mnenja, da človeka najbolj spoznaš ob delu, z Alešem pa te priložnosti še nisva dobila.

Ekskluzivno: Intervju Alma Merklin

22.06.2012 ob 13:51

Pojdi do zvezd

Alma Merklin, 21 letno dekle iz Murske Sobote, sicer študentka drugega letnika Razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je bila poleg Ane Soklič daleč najboljša tekmovalka slovenskega X Factor šova. Kljub skromni kilometrini odrskega nastopanja je pred kamero naravnost blestela in v vse svoje pevske poslastice vnesla prepričljivost, samozavest, predanost in vse tisto, kar povprečno pevko loči od potencialne zvezde. In Alma, zaljubljena v Afriko, potovanja, izlete, vročino in morje, ki pravi, da sta njena starša najbolj kul starša na svetu, njen starejši brat pa oseba, brez katere si ne predstavlja svojega življenja, je na poti do zvezd. Je ena izmed najboljših mladih pevk, ki jih trenutno premore Slovenija. Je pogumno in odločno mlado dekle, ki je na odru čisto od blizu občudovala Alicio Keys, Cypress Hill, Kida Rocka, Metallico, Aerosmith, Christino Aguilero, Robbieja Williamsa, Skunk Anansie, Pearl Jam, The Cranberries in Gossip, kar pomeni, da je nora na glasbo in da je glasba velik in pomemben del njenega vsakdana. Če jo boste povabili na zabavo, bo brez dvoma pila tudi Jack Daniels, če ji boste ponudili gazirano pijačo, pa bo zavila z očmi. Kot vsaka mlada punca tudi ona prisega na Facebook in na druženje s prijatelji, je pa zanimivo, da je trenirala tudi ples, plavanje in igranje violine. Na krožniku najraje vidi sadje in zelenjavo, če bo šlo, se bo nekoč preselila kam na obalo, edina stvar, ki jo res sovraži, pa je samota. In da ne pozabim, pri Almi zelo cenim tudi to, da ima rada r&b in da pravi, da bi takšno glasbo v mešanici z jazzom rada izvajala tudi pri svojih samostojnih projektih.


Začniva na prvo žogo, kako je mogoče, da si ravno ti izpadla iz tekmovanja, medtem ko so znatno slabši pevci ostali v igri?

V X-Factorju je pomembno koliko imaš podpore ljudi, ki glasujejo. Govoriti o tem kdo je boljši ali slabši, pa je po mojem nesmisel, ker ima vsak svoje prednosti in slabosti. Gre pač za stvar okusa.

Te je izpad prizadel ali si bila zavoljo nenehnih uvrstitev v bottom two tega že navajena?

Definitivno sem bila navajena tega pritiska (smeh). Prizadel me je, vendar ne tako močno, kot sem mislila, da me bo. K temu je pripomogel tudi moj »salvation song«, s katerim sem bila zadovoljna in vem, da sem pokazala največ sebe ravno v tem komadu.

Se zavedaš, da bottom two sploh ni bil slaba zadeva, saj si dejansko lahko odpela veliko več pesmi kot ostali tekmovalci?

Imela sem dvakrat več nastopov od vseh ostalih in vem, da sem po eni strani imela nek privilegij (smeh). Poleg izziva, ki smo jih dobili, sem lahko zapela tudi pesem po svoji želji in šele takrat ste vi, gledalci, lahko videli, kaj rada pojem in kako pojem.

Zakaj za vraga te nekateri gledalci niso marali?

Mislim, da je bil kriv slab prvi vtis. Na začetku nisem bila sproščena pred kamero in nisem delovala ravno simpatično. Mislim, da je to nekaterim ostalo v glavah.

Je bil tisti spor z Bianco res nujen oz. zakaj je sploh prišlo do njega? To te sprašujem zaradi tega, ker si mi zdi, da si ravno zaradi tega izgubila nekaj točk simpatičnosti pri gledalcih.

Žalostno je to, da do tega v bistvu sploh ni prišlo v tej meri kot je bilo prikazano. Vem kako je to izgledalo na televiziji, vendar midve se nikoli nisva skregali. Point celotnega tega »prepira« pa je bil, da sva obe premočan karakter, da bi lahko skupaj sodelovali. Tu se strinjava obe, se pa osebno res dobro razumeva. Mislim, da je ona zelo fajn punca.

Ko sva že pri Bianci, zakaj ji ni nihče povedal, da s tistimi velikimi očali zgleda kot čebela (smeh)?

A res (smeh)? Meni so bila očala kar všeč.

Si zadovoljna z ekipo, ki je delala celoten šov, ali meniš, da kdaj niso bili povsem fer do tebe oz. da se niso dovolj potrudili pri nasvetih in pomoči za čim boljše nastope?

Ekipa X Factorja je prva liga! Sem zelo komunikativna in družabna oseba. In že prvi dan sem se z vsemi, po domače, zaštekala. Z njimi smo preživeli 3 mesece in sem se kar navezala na njih. Priznam, da jih kar močno pogrešam – pa je šele prvi teden, ko me ni več v tekmovanju (smeh). Definitivno si upam trditi, da bom z nekaterimi ohranila stik in da smo na nek način postali prijatelji, s katerimi mi je sedaj (končno) »dovoljeno«, da ta odnos nadgradimo tudi v pravo prijateljstvo in ne samo kot odnos sodelavec-sodelavec.

Zdaj, ko lahko gledaš za nazaj, bi kaj spremenila in naredila drugače?

Ne, ničesar ne bi spremenila. Mogoče bi si želela le, da bi mi bil nastop pred kamerami malce bolj »v krvi« in bi se na začetku bolje predstavila gledalcem, to pa je vse.

Kaj pa jezikanje Alešu Uranjeku v zadnji oddaji, je bilo res potrebno?

Ko stojiš tam na odru, si poln adrenalina in včasih reagiraš instinktivno. Mene je malce zmotilo samo to, da mi je Aleš vseskozi očital, da sem preveč statična. Jaz pa mislim, da nihče od nastopajočih ni preveč »skakal« po odru in da nisem bila generalno gledano nič bolj »statična« od ostalih. Samo to sem želela reči. Ni bil moj namen jezikati.

Vedno poveš kar misliš ali se kdaj ugrizneš z jezik in zaigraš igro diplomatstva?

Iskrena poskušam biti vedno. Sem se pa skozi šov naučila ugriznit v jezik in zadržat nekatere stvari zase. Če že komentiram, komentiram takrat, kadar čutim, da je to res potrebno.

Zakaj si se odločila, da komentiraš na mojem blogu? Bi to storila tudi v primeru, če bi o tebi zapisal kaj grdega (smeh)?

Menim, da si človek, ki razume stvari in ve, o čem piše. Mislim, da o glasbi veš veliko in so mi tvoji komentarji všeč. Komentirala pa bi tudi, če bi o meni napisal kaj grdega. Morda takrat še prej. (smeh).

Ste se kdaj o mojih zapisih pogovarjali tudi z ostalimi tekmovalci oz. so rekli, da sem budala, ker o nekaterih ne pišem preveč prijazno (smeh)?

Spomnim se samo to, da mi je en od sotekmovalcev prilepil tvoj komentar, ki je bil lep in pozitiven (smeh). Drugače se pa med sabo nikoli nismo pogovarjali ne o tvojih zapisih ali zapisih koga drugega. Vsak ima pač pravico do svojega mnenja.

So vas negativna mnenja po spletu res tako zelo prizadela ali ste vendarle dovolj močni, da bi zamahnili z roko?

Na začetku me je res zelo prizadelo. Ni mi bilo vseeno, ker sem se res trudila, da bi naredila vse prav, vendar je ravno to pripeljalo do tega, da so ljudje pisali grde stvari o meni. Skozi celoten šov sem res postala močna oseba in me ne boli, ko preberem grde komentarje, ampak se jim nasmehnem (smeh). Kar je pa najbolj pomembno – brez kakršnega koli komentiranja lahko odidem stran. Nisem si mislila, da me bo ta izkušnja toliko naučila, kot me v bistvu je.

Ti lahko rečem zvezda ali si še vedno tista preprosta Alma iz svoje vasi, ki je imela nekoč kar precej kilogramov več kot sedaj?

Ne maram besede »zvezda«, kajti tak status je v Sloveniji skoraj nemogoče doseči. Pa tudi to ni moj cilj. Sem Alma iz svojega mesta (smeh), ki ima sicer več obveznosti kot prej, ampak je še vedno preprosta.

Zakaj pa si sploh shujšala, mar misliš, da ne bi mogla uspeti kot recimo Adele, ki jo, če se ne motim, zelo spoštuješ?

Sploh ni bil razlog za moje hujšanje kakršna koli obsesija s tem, da pevke morajo biti suhe, ampak preprosto ta, ker se nisem počutila OK v svojem telesu.

Bi mi zamerila, če ti rečem, da si bila v zadnji oddaji vizualno podobna Ani Lizi Nataše Tič Ralijan (smeh)?

Seveda ti ne bi zamerila (smeh). Vsake oči imajo svojega malarja, a ne? Si pa prvi, ki mi je to rekel.

Kaj pa zameriš, kaj ti morajo reči, da si jezna in da rabiš kar precej časa, da pozabiš?

Sem človek, ki težko zameri, predvsem pa na dolgi rok. Res je, da sem zelo impulzivna oseba in hitro reagiram, vendar zamerim zelo težko. Najbolj me jezi, če kdo ni iskren z mano. Raje slišim resnico, ki boli, kot pa laž, katero hočeš ali nočeš izveš in te še bolj prizadene, poleg tega pa še razjezi.

Greva na ljubezen, kdaj se bosta z Gašperjem Miheličem poročila?

Z Gašperjem sva samo prijatelja (smeh). Mogoče deluje kot da bi bila par, ampak nisva. Imam ga zelo rada, ampak sva res samo prijatelja.

Kaj pa otroci, že imaš izbrana imena in število?

Mislim, da ima vsaka ženska vsaj okvirno to »določeno« (smeh).

Bo tvoj oče, ki bojda tudi prebira moj blog, kaj hud, če rečem, da vem, da si se za kamerami poljubljala z Lovrom iz In&Outa?

Mogoče bo hud, ker bo vedel da gre za laž. Sicer sem pa dovolj stara, da se sama odločam o tem koga poljubljam in s kom preživljam svoj prosti čas(smeh).

Kdaj lahko pričakujemo kako tvojo novo pesem, morda celo album ali videospot?

O tem je še zelo težko govoriti. Upam, da čim prej. Se pa zavedam tega, da me še čaka kar veliko napornega dela.

Zdaj pa bodi ti Iztok Gartner, jaz pa bom Alma Merklin in mi zastavi vprašanje, za katero misliš, da bi najbolj zažgalo pri bralcih mojega bloga?

Zgleda, da z razlogom nimam svojega bloga (smeh). Nič mi ne pade na pamet.

In še malo o filmih, brez katerih pri meni ne gre. S katerim igralcem bi šla skakat s padalom, s katerim pa past krave?

Skakat s padalom: Will Smith. Zato, ker bi me med tem dejanjem, to »grozo«, zabaval in bi vsaj malo pozabila na to, kar se dogaja (smeh). Past krave: se ne morem odločit (smeh).

Katera igralka je dovolj kul, da bi te lahko igrala v tvoji biografiji in kak bi bil naslov filma?

Tega ne pišem zato, ker je lepotica in da ne boste mislili, da se kakor koli primerjam z njo, ampak bi izbrala Angelino Jolie. Razlog pa je ta, ker se mi vedno, ko se spomnim na njo, v glavi prikaže njena vloga iz filma Gia in me je že večkrat navdušila v različnih vlogah, zato ji verjetno tudi moja zakomplicirana osebnost ne bi bila prevelik zalogaj (smeh). Naslov? Do zvezd. Pa ni to mišljeno kot »jaz sem zvezda«, ampak bi dala tak naslov zaradi Ajdinega pisma, ki mi ga je dala po njenem odhodu iz X Factorja, kjer je napisala »pojdi do zvezd****«.

In za konec, kako zelo na živce ti gre tale intervju?

Po resnici, niti malo! Res je, da imaš veliko bolj provokativna vprašanja kot ostali (smeh), ampak so mi všeč.

fotke so iz njenega arhiva, prvo pa je naredila Ana Soklič

Ekskluzivno: Intervju Alex Volasko

31.03.2012 ob 05:59

Ploščo bom izdal na sponzorskem USB ključku

Da je leta 1991 rojeni Alex Volasko totalna faca in en tak pozitiven ter odštekan model, sem začutil že pri šovu Slovenija ima talent, kjer ga je trapasta žirija zelo po krivici odslovila že v predtekmovanju. Ko sem videl, da se mu je nekaj podobnega zgodilo še na šovu Misija Evrovizija, pa se mi je zdelo res nepošteno, saj menim, da fant obeta. Da ima talent, da ima cel paket, kot radi rečemo. Cenim to, da je Alex tudi avtor, da igra klavir in kitaro, kar pomeni, da bi se ob pravi ekipi lahko razvil v zelo dobrega glasbenika, ki bo z nami še vrsto let. Je pa zanimivo, da poje šele zadnjih pet let, saj prej tega talenta kljub zagretemu poslušanju Adija Smolarja  ni razvijal, mu je pa oddaja Veseli Tobogan Radia Slovenija, kjer je nastopil prvič, očitno dala zagon, da je začel s pevsko kariero, ki jo zdaj enkratno nadgrajuje v novi oddaji Maria Galuniča in si pridobiva nujno potrebne izkušenje nastopanja pred kamero in pred občinstvom.


Ko sem te prvič slišal peti v šovu Slovenija ima talent, sem si rekel, tale poba pa ima talent in vokal, ki jih pri nas manjka. Kako je mogoče, da si potem tako hitro izpadel?

Hvala za mnenje, če pa sem popolnoma iskren, se mi niti sanja ne kakšen je njihov ključ izbiranja. Mogoče sem osebno Talente vzel preveč nepremišljeno in šel na prvo žogo, kar si verjetno ne bi smel dovoliti. Vzel sem prvo pesem, ki mi je padla na pamet, ampak žirije nisem prepričal. Zagotovo imajo svoje razloge in njihovo mnenje vseeno spoštujem.

Je bila žirija na kreku, ko so te nagnali domov?

Menda so imeli v flaškah ledeni čaj in vodo. Če pa so kaj skrivali, verjetno ne bomo nikoli izvedeli (smeh). Razočaran sem bil predvsem zato, ker mi niso dali razloga in si niti nisem znal predstavljati, kje sem ga kiksnil.

In hej, ista usoda potem tudi na oddaji Misija Evrovizija. Sem samo jaz nor, da imam v glavi, da si super pevec, ali pa bi bilo treba tudi žiriji na Misiji pošteno očistiti ušesa in stresti glavo, da bi prišla k sebi in v tebi prepoznala talentiranega pevca, ki ne bi smel izpasti?

Želim si, da bi imelo več ljudi tako dobro mnenje o meni, kot ga imaš ti. Res sem vesel pozitivnih komentarjev. Enostavno pa tudi od teh treh žirantov nisem dobil tehtnih razlogov. Vsak lahko išče napake, sam pa sem predvsem naklonjen temu, da v določenem človeku iščem tisto pozitivo, ki jo oddaja. Zato določenih komentarjev, ki so občasno delovali že skoraj kot osebni napad (Tina Marinšek), nisem razumel. Je pa res, da sva se z Raayjem poznala že prej, saj me je vabil v svojo produkcijsko ekipo, vendar sem ponudbo zavrnil.

Kaj si občutil v trenutku, ko si se zavedal, da si izpadel iz Talentov in potem še iz Misije, ki je bila kao tvoja vrnitev in maščevanje budalam iz POP Tvja?

Haha, ta pa je močna (smeh). Seveda sem bil razočaran, še bolj pa zmeden (sploh po tem, ko sem spremljal ostale nastopajoče na talentih, ki so prišli dlje kot jaz), saj mi pri določenih enostavno ni bilo jasno, kako in zakaj. Po naravi nisem ljubosumen in nevoščljiv, vendar nekaterih odločitev pač nisem razumel. Ni šlo za maščevanje, zgolj za mnenje, da bo nacionalka bolj nepristranska. Vseeno pa je to šov in zmagala je kvalitetna pevka. 3-krat JA za izbor in 3-krat X za vso galamo, ki so jo počeli z nekaterimi svojimi komentarji o mladih pevcih. Mislim, da je res arogantno, če kateremukoli mlademu izvajalcu na televiziji rečeš: »Nimaš pojma, kreten si, zakaj se sploh še trudiš?« Veliko slabih kritik, malo konstruktivnih, ki pa jih predvsem mladi potrebujemo!

Si pa vmes, če se ne motim, nastopal z Janom Plestenjakom, kar pa je itak stokrat boljša promocija kot vsi glasbeni šovi. Imam prav?

Jan Plestenjak je res super oseba in z njim se razumem naravnost odlično. Drug drugega ceniva in res sem vesel, da imam takšnega zaveznika. Ja, imel sem to nepozabno šanso, da nastopim z njim! Če pokliče Jan, je pač dober znak (smeh). Mislim, da je v meni zaznal to, da pač res živim za glasbo in da se je sam v mladosti prav tako spopadal z nenaklonjenostjo kritikov ter iskal pomoč pri izkušenih pevcih in glasbenikih. Promocija je bila nora, nastop in publika pa res nepozabna! Nastopati pred polnimi Križankami je občutek, ki ga ne bi odrekel nobenemu človeku na svetu. Ko sem občutil to energijo, žvižganje, ploskanje več tisoč rok, takrat sem si zasatavil cilj, da hočem to v življenju doseči in početi tudi jaz!

Saj res, zakaj si se sploh prijavil na to sranje? Res ni druge poti za mladega pevca v Sloveniji?

To je verjetno res vprašanje, ki se mu nihče ne more izogniti (smeh). Res, še sam ne vem. Če me vprašaš danes, bi si rekel: »Joj. stari, kaj si rinu na te zadeve?!”, ko pa pogledam nazaj,hm, čeprav izkušnje niso bile pozitivne, sem iz njih pobral veliko. Naučil sem se sprejeti kritiko. Sem mnenja, da se moraš z izzivi pač spopasti in ne obupati že pri prvem, ki te postavi pod mrzel tuš. Načinov za uspeh pa je seveda več, predvsem pa sta dva: tradicionalni način, s čim več nastopi (na tv, revijah, open-air koncertih, itd.) in pesmimi na radiih ter s talent šovi. Žal pa je Slovenija tako majhna, da se scena hitro obrne in če sem iskren sem šel na teh talent šovih že sam sebi rahlo na živce. Zagotovo pa, vztrajnost se obrestuje, samo trudit se je treba po svojih najboljših močeh (smeh).

Upaš povedati kako umazano pizdarijo iz zakulisja, ki te še vedno žre?

Najbolj smešno je to, da umazanih pizdarij v zakulisju sploh ni bilo. Vsi smo se razumeli odlično in to je še najbolj umazano pri vsem tem.

Dovolj o tem, povej mi raje kako ti je uspelo sodelovanje v novi Mariovi oddaji Moja Slovenija?

Zelo sem vesel, da me je Mario povabil k sodelovanju. Na njegovi oddaji Spet Doma sem že nastopil in z Mariem sva bila vedno v dobrih odnosih. Opazil sem, da je zelo pošten in dober človek! Ko ga malo bolje spoznaš vidiš, da svojemu delu res posveča dušo in telo. Najprej me je k snemanju uvodne pesmi povabil avtor Aleš Klinar, ko pa so pesem, ki sem jo odpel, za uvodno špico ‘požegnali’ tudi na Nizozemskem (od koder oddaja prihaja), je bila to zame ogromna potrditev. Želel sem si peti na taki oddaji, rad imam slovensko glasbo, saj sem ob njej odraščal, oddaja pa je super možnost tudi za predstavitev širši javnosti.

Ampak a ni čudno, da so te nagnali iz Misije Evrovizija, zdaj pa dali delo v isti hiši pri drugi oddaji?

Mogoče se to marsikomu zdi absurd in si misli: »Madona, ta pa ma zveze,« ampak ne pozabite, da je na Misiji že na začetku izpadla tudi moja sopevka Lea Sirk (sicer je pela v triu), ki poje res odlično in sem vesel, da lahko tudi z njo preživljam res razgibane urice na snemanjih oddaje. Konec koncev pa to niti ni tako čudno. Sam sem tudi moral dati skozi individualno avdicijo za oddajo, ki sem jo uspešno prestal. RTV med pevci v glavnem ne dela razlik in to je bistvo nacionalke, da podpira prav vse!

Si torej zdaj končno zadovoljen ali to še vedno ni to, kar si želel?

Z nastopom v oddaji sem zelo zadovoljen. Mogoče potrebujem še malo vaje, da se navadim na delo v takšnem okolju, saj sta moji sopevki veliko bolj izkušeni, vendar je to tudi zame odlična izkušnja, ki me bo naredila še bolj suverenega. Moja želja v prihodnosti pa je predvsem postati koncertni izvajalec s svojim bendom. Nastopati v živo je res ‘uvav’ in kjer je le mogoče, nastopam s svojo spremljevalno skupino.

Kaj pa X Factor, zakaj si ga spustil skozi, a ne veš, da gre v tretje rado?

V tretje gre rado, ali pa bi doživel še enkrat isto zgodbo. Škoda, včasih se mi zdi, da tudi ekipa X-Factorja rukne res odlične in perspektivne pevce (kljub temu, da oddaje v nedeljo ne morem spremljati, saj snemamo oddajo na RTVju, pa pogledam posnetke). Vendar ima o tem vsak svoje mnenje in svoj razlog. Poznam nekaj odličnih pevk in pevcev, ki so izpadli že čisto na začetku.

Si se res na prvi pogled zacopal v Majo Keuc, na drugega pa v Niko Zorjan?

Ma punci izgledata res super in zagotovo v kakšni drugačni situaciji ne bi imel nič proti, ampak sori, zatreskan sem v drugo (smeh).

Ko sva že pri puncah, po moje ti vsak dan trkajo na vrata in te hočejo za fanta. Se motim?

Haha, na vrata ravno ne trkajo, precej bolj pa je aktualen facebook. Tudi punce niso več, kar so bile (smeh).

Boš vztrajal v glasbi ali imaš kak back up plan, če ti ne uspe?

Uf, nimam pravega back up plana. Enostavno mislim, da je to nekaj, za kar živim! Želim se ukvarjati glasbo na takšen in drugačen način. Mislim, da bom edino v glasbo vložil vse in še več kot lahko. V primeru, da mi prav nič ne uspe, bom poizkušal do konca in bil vsaj sam s sabo zadovoljen, saj sem od sebe dal vse, kar sem lahko.

Ne zgodi se velikokrat, da se zvezdnik, o katerem teče beseda v blogerskem zapisu, osebno oglasi pod ta zapis. Kaj te je prijelo, da si to storil ravno pri meni?

Na internetu, ki je v tem trenutku najmočnejši mednarodnij medij, redno spremljam razne objave, slike, komentarje in seveda tudi bloge. Mnenje javnosti je navsezadnje za pop izvajalca zelo pomembno. Nimam se za zvezdnika, ker to tudi nisem, saj sem odprt in na voljo vsakemu, ki me potrebuje ter želi govoriti z mano. Tvoj blog pa mi je všeč predvsem zaradi tvoje odkritosti in direktnih komentarjev, ki so zabavni, zanimivi, izveš pa tudi marsikaj novega. Vesel sem, da taki ljudje obstajajo in se ne skrivajo pod izmišljenimi psevdonimi.

Pa drugače, si kaj bral kake kul reči sem doslej pisal o tebi (smeh)?

Haha, seveda sem tvoj blog opazil predvsem zaradi kometarjev o mojih nastopih in raznih tabu temah. Včasih pa od kakšnih komentatorjev slišim zanimive stvari o sebi. Za nekatere še sam nisem vedel in se kdaj kakšnem komentarju tudi iskreno nasmejim (smeh). Odkrit model si, ki pove, kar si misli in ga »boli k…« kaj si o tem mislijo drugi. »Všečkam« tvoj blog!

Kaj pa negativni komentarji, te zbodejo in prizadenejo ali znaš zamahniti z roko in si misliti, ko vas jebe, kreteni?

Sem taka oseba, da vsak komentar jemljem resno, pa naj bo dober ali slab. Nikoli ne moreš biti všeč vsem, še posebej, če se pojavljaš v medijih in o sebi vsak dan slišiš marsikaj. Seveda ne morem ljudem, ki o meni mislijo slabo, očitati nič, saj me niti ne poznajo. To pa mi po drugi strani predstavlja resen izziv, skeptike postaviti pred zid in jih s svojo glasbo prepričati, da navsezadnje nisi tak kreten kot so predvidevali. Žal pa bo vedno folk, ki se bo trudil, da bi te očrnil pred očmi ostalih. Dokler imam ob sebi prijatelje in dobre znance, ki me podpirajo in mi želijo uspehov, si ne bom žrl živcev zaradi takih in drugačnih mnenj. Enostavno se ne splača.

Kaj pa izven glasbe, kaj počne Alex Volasko, kaj ga zanima, kaj ga veseli, kaj ga pritegne, kaj mu gre na živce, kaj obožuje, kaj prezira, kaj ima rad, kaj sovraži?

Rad kuham, rad tečem, rad se smejim in rad tudi ljudem okoli sebe pomagam do iskrenih nasmehov. Rad pišem komade in rad imam humoristične nanizanke. Rad živim in rad grem v naravo. Po tej logiki sem torej skoraj tapravi hipi (smeh).

Si kaj zaljubljen, imaš dekle, bi jo rad imel pa ti ne rata, ali je glasba trenutno na prvem mestu?

Glasba je zame vedno na prvem mestu in katerakoli punca že bo, se bo s tem pač morala sprijazniti. Seveda pa to še ne pomeni, da bom imel svojo punco kaj manj rad (smeh). Mislim, da si obe zaslužita veliko pozornosti, vsaka na svoj način.

Glede na to, da si tudi pisec besedil, daj rukni kratek tekst o meni, da vidim kako ti bo ratalo, kaj veš, morda bo še hit, če ga uglasbiš (smeh).

Evo, že pišem (smeh). Dobiš v naslednjem blogu, ki ga bom kometiral! Mislim pa, da bo to že precej kmalu. Stari, si kar dober navdih, haha.

Pa tvoji top pevci in pevke pri nas in v tujini?

Top izvajalec pri nas je za moje pojme Plestenjak. Z mano se bo verjetno strinjal predvsem ženski del prebivalstva, ampak iskreno je model avtor vseh svojih pesmi. Glede na to, da je izdal že 170 singlov ter precej plošč je logičen izbor (smeh). Za tujino pa bi izpostavil Robbiea Williamsa, ki je sicer zadnje čase nekoliko v zatišju, vendar bodo njegove skladbe ostale večne. Sam pa je tudi avtor precej svojih hitov, hkrati pa drži rekord najhitreje razprodane turneje. Legenda!

Kaj pa plošča, jo pripravljaš, se sploh splača to početi pri nas, kdaj jo lahko pričakujemo na policah trgovin?

Če bo šlo tako naprej, bom ‘ploščo’ lahko izdal kar na sponzorskem USB ključku (smeh). Resno, izdaja plošče je pri nas zgolj še nek način, da se uveljaviš kot resen glasbenik, kar pa se tiče zaslužka, manj kot pričakuješ, bolje je. Ni pa rečeno, da se stvari kdaj ne bi obrnile. Stavek: »It can only get better,« v teh časih prav pride, kajne?

Uf, da ne pozabim, rad gledaš filme, kakšni so ti kul, pa kateri igralci in igralke te zvabijo v kino vedno znova?

Nor sem na odpuljene komedije. Bolj je ‘krneki’, bolj je zabavno (smeh). Nazadnje sem si v kinu ogledal film Hangover 2 in se seveda nasmejal do solz. Najljubšega igralca nimam, ker mislim, da nekaterim bolj pašejo ene, nekaterim bolj druge vloge. Če pa bi že moral izbirati, sta glavni faci kar Johnny Depp in Jim Carrey.

Alex Volasko ima zavarovanje kasko, Alex Volasko sname svojo masko, nadaljuj rime, če upaš (smeh).

Nazadnje sem bil ‘tabasko’, haha. Upam, da se to ne bo preveč prijelo.

Zupaj nam tri reči o sebi, ki jih nisi še nikomur upal povedati. Bo šlo?

Hmm, no, pa dajmo. Ko sem bil še majhen, je bila moja najljubša pesem narodno zabavna Vzela si bom štajerca (smeh). Vedno sem si želel naučiti igrati čelo, zaenkrat pa še brez uspeha. V osnovni šoli sem dobil ukor, ker sem skoraj zažgal omarico za čevlje. Še zdaj mi ni jasno, kako mi je to uspelo (smeh).

In seveda, kdaj boš zapustil to našo posrano Slovenijo in glasbeno srečo skušal ujeti čez lužo?

Vsi sanjamo o svetovni slavi, ampak rad imam našo malo deželico in upam, da me bo v glasbi dobro sprejela in podpirala na moji poti. Seveda si želim v svet, ampak stari pregovor še vseeno drži: »Povsod je lepo, a doma je najlepše!«

YouTube slika preogleda

Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (tretji del)

16.11.2011 ob 03:56

Na tvojem blogu sem prebral zapis o sebi

Evo ga, tretji in zadnji del intervjuja z Janom Plestenjakom, ki me trenutno spet navdušuje z albumom Soba 102, ki je poleg Klasike njegova najboljša stvaritev, če že moram podati mnenje. Pesmi kot so recimo Nisi moja, Svet je premajhen in Če še enkrat greš so tisto, kar ga dela za mojega top slovenskega glasbenika. Kar ga loči od vseh ostalih, kar ujame njegov stil in njegov paket, ki mi je res pisan na kožo.

Jebat ga, Janovo musko čutim tako kot je treba. Res mi je dober, res mi da tisto, kar hočem od balad in od popa, ko si zaželim slovenske muske. In Jan je mojster za balade, tu mu do kolen ne seže niti Vlado Kreslin, tu povoha celo Gibonnija, Oliverja in Petra Graša, če potegnem nekaj podobnosti v kvaliteti. Jan ne rabi vrhunskega vokala, Jan ima vokal, s katerim pove točno tisto, kar od njega potrebujem. Če bi pel bolje, bi zajebal vse svoje komad in bi ratal tečen in patetičen. Njegov vokal in barva glasu vrhunsko ujameta njegova besedila in njegov imidž.

Jan ni le pevec, Jan je cel paket. To ga dvigne nad vse naše muskonterje, ki o tem nimajo pojma. Ki imajo v glavi, da je za dober komad dovolj le prepucavanje z vokalom. Jan ne rabi tega sranja, Jan je našel svoj stil, Jan je pač Jan, če povem preprosto.

In tule je že tretjič samo za vas, v zadnjem poglavju najinega pogovora, kjer sva se dotaknila tudi njegovega odnosa z materjo, koncerta, kjer sem mu bil predskupina in tega, da kdaj pa kdaj prebira tudi moj blog.

Jan, še enkrat hvala, da si si vzel čas in mi izpolnil veliko željo, da s tabo končno udarim pošten intervju in se vsaj malo pobaham pred svojo družbo, da zdaj pa kao končno poznam Jana faking Plestenjaka.


Prejšnje poglavje najine trilogije (smeh) sva končala s Klemnom Slakonjo in norčevanjem, ali če hočeš, stand upom, zato me zanima kaj si misliš o tej pri nas zadnje čase zelo popularni zadevi?

Stand up je pri nas res v polnem razmahu in vsi v zajebanciji uporabljajo znana imena, da je ljudem pač smešno. Okej, ampak Jerry Seinfeld, ki je zame res top svetovni stand up, je nekoč dejal, da humoriste deli na dve skupini. Ena je ta, ki uporablja znana imena in so zanj druga liga. Druga pa ta, ki skozi komedijo opiše vsakdanje življenje, povsem navadne situacije, ob katerih gledalci crknejo od smeha. Ni ne vem kako težko recimo nekomu znanemu reči, glej ga, ta je pa plešast in mu muhe na glavi pristajajo, pa se ljudje pač smejijo. To ni noben problem. Mojster pa zna nasmejati s situacijami iz lajfa. Recimo kako zjutraj vstane in gre na kavo ter se pogovarja z natakaricami.

Ko si že omenil lase, spomnim se Petra Graša, ki je bil velika zvezda tudi zaradi svojega super imidža dolgih las. Ko se je ostrigel, sem dobil občutek, da je njegova kariera nekam potonila. Morda se sliši blesavo, a točno to se je zgodilo, če prav pomislim. Misliš, da bi se tebi zgodilo isto, če bi se ostrigel na kratko in bil spet tak kot na začetku kariere? No ja, saj malo si skrajšal (smeh), ampak čisto na kratko pa bi ti vendarle odsvetoval (smeh), saj je to tvoj imidž, tvoj zaščitni znak.

Imidž je vsekakor pomemben in je odsev trenutnega počutja. Ti si cel paket. In če se na odru počutiš mladostnega, imaš pač temu primerno frizuro. Zdaj sem se res malo postrigel, ampak zaradi motorja, saj predolgi lasje pri vožnji niso praktični. Pa tudi oblačiti sem se začel temu primerno. Tako bolj free. Tudi na odru. Pač bil sem v tem filmu. Ko bom v nekem drugem filmu, bom pa pač imel obleko. Najhujša napaka je, če furaš imidž, ki ga ne čutiš. Če si torej nekaj kar nisi. Jaz recimo nisem hard roker in bi izgledalo smešno, če bi se oblekel v nete.

Zakaj za vraga si potem rapal?

Ma tudi raper nisem bil, zato pa je vse skupaj izpadlo bolj smešno. To nisem jaz. Nikoli nisem bil v pizdi, nikoli na ulici in brez hrane. Nikoli me ni zeblo, nikoli nisem bil v bandah in to je ta finta, o kateri ti razlagam. Ampak človek rabi čas, da pošteka te reči. Da pošteka kaj je, da je to, kar je in da ne igra neke igre. Zato se mi zdijo recimo malce smešne nekatere hrvaške pevke, ki so sicer odlične, a ko se grejo r&b se slišijo patetično (Jan zapoje in se poheca z glasom). Te pevke nimajo veze z r&bjem, one jedo ribice, gledajo morje in pijejo vinček. Poj to kar si.

Saj res, se spomniš enega nastopa v diskoteki Tarantela v Slovenskih Konjicah, kjer sem ti bil predskupina in si mi rekel, da ti moram ogreti publiko (smeh)?

Spomnim, se spomnim (smeh).

A veš, da se še vedno hvalim, da je bil to vrhunec moje glasbene kariere (smeh)?

Ah, daj no (smeh).

Si imel tremo na oder stopiti za mano (smeh)?

Ne spomnim se točno kako je bilo (smeh), vem pa da smo obdelali vse mogoče klube.

Dovolj šale, iztočnica je to, da me zanima, če si kdaj sploh rabil predskupino ali si znal publiko na noge spraviti sam?

Če sva že pri Taranteli, to je bil čas, ko sem bil že dosti znan in uspešen in mi je kariera dobro tekla, kar pomeni, da nisem rabil nekoga, da mi ogreva občinstvo, saj se nisem bal žvižgov in metanja steklenic na oder (smeh).

Itak, da ne, to sem namesto tebe pokasiral jaz (smeh).

Nisi, nisi, dobro ti je šlo (smeh).

Imam pa vendarle občutek, da pogrešaš kako predskupino na svojih turnejah.

Dejansko imaš prav, res nimam nobene predskupine in ni mi jasno zakaj tega menedžerji ne uredijo. Nazadje so bili moja predskupina Leeloojamais, ki sem jim pomagal na začetku kariere, saj so na Gospodarskem razstavišču pred mano nastopili pred 4 tisoč ljudmi. Mislim, da je bilo to leta 2005. Organizator je hotel začeti z Vesno Pisarovič, jaz pa sem navijal za slovenski bend in tako so Leeloojamais prišli v igro, pa še tisti prvi hit Ne zameri mi (Jan odpoje refren) so imeli takrat v igri. Ta pesem mi je bila zelo všeč in sem rekel, da si jih želim za svojo predskupino.

Ampak potem pa so te za zahvalo namočili, če se spomnim prav.

Takrat so mi bili zelo hvaležni, zadnjič pa sem poslušal njihove izjave v času izbora za Emo, ko so dejali, da če hočeš delati velike koncerte in biti všeč vsem ljudem, moraš delati kot Jan Plestenjak, oni pa pač delajo to kar čutijo. Ljudje, ki sem jim pomagal, so mi potem za zahvalo podarili take izjave.

Upam, da bodo brali tale intervju (smeh).

Ah, saj vseeno.

Daj mi povej, a obstaja možnost, da se kdaj vsega skupaj naveličas in se umakneš nekam v samoto. Ne le v Strunjan, nekam dlje, nekam stran od glasbe, slave in vsega, kar sodi zraven?

To se velikokrat zgodi.

Ma ja, ampak, a veš, da bi prav odšel in se ne bi več vrnil nazaj. Da bi nas zajebal in jo popihal nekam daleč (smeh).

To ni mogoče, ker sem odvisen od tega momenta, ko stopim na oder. Ko ljudje dvignejo roke. To je res nekaj norega. Vse ostalo, razen tega na odru in pisanja pesmi, se pravi vse ostalo, kar je povezano s šovbiznisom, mi je pa odveč, mi je muka in trpljenje. Tako je postalo vse to.

Saj res, si kdaj bral moj blog, ko sem ti pisal slavospeve (smeh).

Enkrat sem prebral nek zapis o sebi na tvojem blogu in se mi je zdel prav fajn.

Drugega kot da te hvalim, itak ne počnem, kar zame ni ravno značilnost (smeh).

Zapis se mi je zdel dober in tudi pošten in realen. Da ne bo pomote, saj znam prenašati kritike, še posebej, če so konstruktivne. Kdaj pa kdaj mi je kdo tudi kaj kritičnega rekel, pa sem mu dal popolnoma prav. Ne razumem pa kritik kot je bila recimo enkrat v reviji Mladina. Avtorica je pohvalila album Klasika, da je res dober. Da sta zvok in produkcija profesionalna in top. Skratka, vse dobro, niti ene slabe stvari, na koncu pa je dala tri zvezdice od petih (smeh). Vidiš, tukaj pa mi ni povsem jasno kaj je finta. Nimam pojma kaj je narobe. Morda to, da sem Slovenec (smeh). Morda to, da pojem pop glasbo. Kdo bi vedel.

Morda pa to, da se pač ne sme reči, da je Plestenjak dober (smeh)

To je ustaljena praksa, ne sekiram se več, to pač tako je.

Tudi na Viktorjih si dejal, da si že ogromno let na sceni pa je ta kipec šele tvoja prva nagrada. Misliš, da te ljudje še ne spoštujejo dovolj, predvsem tisti, ki bi te že zdavnaj morali?

Saj veš, bolečina je, če je nekdo uspešen. In komaj čakajo, da bom imel kako dvorano prazno, da si ga bodo lahko zaradi tega vrgli na roke.

In ti baraba jih vedno znova zajebeš s polno dvorano (smeh).

Ampak je pa pritisk name zaradi tega toliko večji. Stalno mislim, da moram uspeti. Morda pa sem tudi zato tako uspešen, saj jim nočem dati tega zadovoljstva.

Pa se dotakniva še tvojega odnosa z materjo, ki ti res veliko pomeni, kar pokažeš tudi s posvetili na svojih albumih. To se meni zdi zelo lepo, zato res ne razumem, da se ta neka glupa fama, da si mamim sinček, še vedno vleče. Kako razložiti ljudem, da če mamo spoštuješ in jo imaš res rad, da to ne pomeni, da si mamin sinček? Kaj je problem ljudi, ki na tak odnos matere in sina gledajo tako zgrešeno?

Tega res ne razumem. Jaz svojo mamo, pa tudi očeta, ko je bil še živ, jemljem za svoje prijatelje. Seveda z določeno avtoriteto, ki jo starš ima in jo mora imeti. Na tak način sem odraščal. Med nami ni tabu tem, ko sem pogovarjamo, ko smo skupaj. Zelo sem hvaležen, da imam lahko tak kvaliteten in intelektualen odnos s svojo mamo.

Daj mi zaupaj še “skrivnost”, ki ti jo je o odnosih s starši zaupala neka gospa in prijateljica iz tujine.

Šlo je za gospo iz Santa Barbare, ki prihaja iz družine, ki je solastnik tv hiše CNN. Povedala mi je eno zelo zanimivo stvar, ki jo povem tudi vsem puncam, ki jim gre na živce, če ima moški rad svojo mamo. Žensko, s katero nameravaš začeti kaj resnega, moraš vedno potipati kako govori o svojem očetu. Če ga spoštuje, če ga ima rada, če ima z njim nek zdrav odnos, bo lahko imela rada tudi tebe. In isto velja za moške. Če ima moški spoštljiv odnos do mame in jo ima rad, ne bo ženske verjetno nikoli udaril in do nje ne bo nesramen in aroganten. To je vzorec, ki se vleče čez celo življenje.

Ampak a ni to potem tudi neke vrste breme zate in za partnerja, v katerem dejansko podzavestno iščeš sliko mame in očeta?

Morda je kanček tudi breme, saj imamo vsi v podzavesti neko sliko mame in očeta, ki jo potem morda refleksiramo na partnerja. To je čista resnica. Ampak je pa dobro, da imaš spoštovanje do soljudi.

Skozi okno vidim, da začenja malce deževati. Daj mi povej kaj za hudiča imaš ti s tem vražjim dežjem, da nenehno poješ o njem?

Hec je v tem, da ga v bistvu sploh ne maram (smeh). Je pa po moje to neka melanholija. Morda je finta tudi v tem, da ko pada dež, je vsakemu brezveze, je sivo in hladno. In je mogoče to neka protiutež, a veš, da če je meni fino, me tudi dež ne moti, jaz sem zadovoljen in se mi jebe za vse (smeh).

Kot Gene Kelly v Singin’ in the Rain?

Si mi ga vzel z jezika. Točno to, ja. A veš, ko je cel premočen in je happy in se mu jebe, da dežuje. Dež je verjetno ta neka sivina, nekaj zoprnega, zato ga daš v tekst, da pokažeš protiutež, da je popolnoma vseeno, če dežuje.

Boš tudi o meni naredil kako pesem, ko ti zmanjka dežja (smeh)?

O tebi (smeh)?

Ddddd, itak, o čem bi pel, kak bi bil naslov?

Premalo te poznam za kaj takega (smeh). Moral bi poznati tvoje življenje in tvojo zgodbo.

To bi bil hit, veš (smeh).

Mogoče pa res (glasen smeh).

Počasi greva h koncu, daj mi zaupaj ali te je kdaj kak trač res prizadel? Si znal vedno zamahniti z roko? Pa pustiva začetek kariere, ko še nisi imel trde kože, zdaj me zanima, zdaj za zadnja leta, ko si ipak navajen vsega mogočega.

Vsaka stvar, ki je krivična ali laž, se me dotakne. Nisem tisti, ko koža čez leta podplat postane. Nisem tak človek.

In kaj narediš, ko prebereš tako sranje o sebi, tožiš, pustiš, pokupiš vse izvode?

Slabe volje sem. Priznam.

Zakaj ti nenhno piska telefon, te nadlegujejo oboževalke?

Ne, ne, prijatelji me kličejo za poker. Za poker (smeh).

Za poker (smeh)? Boš ja izgubil ves denar, ki si ga prigaral.

Nima veze (smeh).

Pa rukni še finalni stavek, prelomni stavek, po katerem se te bodo bralci mojega bloga in naključni guglaši zapomnili za nadaljnih sto let. Vem, da je kliše, a vseeno, da slišim.

Če sem iskren, lahko rečem, da mislim, da se me sploh ne bodo zapomnili sto let.

Ja saj zato pa moraš zdajle reči nek tak stavek, da se te bodo (smeh).

Eh, ne, žal si zapomnejo za sto let samo tiste, ki so kaj ekstremno slabega in kriminalnega naredili ali pa šli na Luno. Rad bi, da ljudjem, dokler sem še živ, pričaram kaj lepega, da jim kak dan naredim bolj sproščen, da so kakšno urico z mano in mojo muziko. S tem sem svoje naredil. Drugače pa mislim, da je za eno državo kot je Slovenija ali pa tudi drugje po svetu, ena medicinska sestra dosti bolj družbeno koristna kot Jan Plestenjak.

Zdaj pa res finale. Saj menda nisi mislil, da bova končala brez tega, mar ne. Daj mi povej ime edinega moškega, ki je večji frajer in bolj kul od tebe.

Ti, kdo pa drug (smeh).

To itak, ampak mislil sem malce širše, enega, ki zasenči celo tebe kadarkoli se mu zljubi (smeh).

Veliko jih je. Je pevec?

Ni jih veliko, le eden je, ni pevec, ampak igralec.

Ma to jih je pa na tone. A v Sloveniji?

Ne seri ga, ni jih veliko, le eden je, pa Španec je (smeh).

Iz Španije pa poznam samo Bandersa (smeh).

Ja, končno, bravo (smeh).

Banderas, itak, pa še sto drugih, kar napiši to (smeh).

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-drugi-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-prvi-del/

Ekskluzivno: Jan Plestenjak Intervju (drugi del)

13.11.2011 ob 05:59

Rdeč kabel na črnem podu

Evo ga, drugi del pogovora z Janom Plestenjakom, tudi o filmih, slovenski medijski sceni, njegovi glasbeni poti in štosu v oddaji Misija Evrovizija.

Jan je res legenda, možakar na mestu, velika zvezda, a hkrati preprost, skuliran in tak, da ga lahko res močno spoštujem in mu iz srca zaželim še veliko uspehov na nadaljni glasbeni poti. On je pil vino, jaz pa ledeni čaj. Pa telefon mu je piskal. Večkrat. Najprej sem misil, da je kaka oboževalka, potem pa mi je zaupal, da so prijatelji, ki ga vabijo na poker. A ni dvignil, niti pogledal ni sporočila, saj je bil z dušo pri intervjuju, kar je profesionalno in vredno še ene pohvale. Tudi zato, ker sva se dobila v sproščenem vzdušju, kjer bi lahko povsem brez skrbi opravil tudi kak hiter pogovor. Pa ga ni. Ker je profi in kul.

Besede so tekle kot namazane, skozi pogovor pa sva se tako ali drugače dotaknila vsega, kar nama je prišlo na misel. Povsem spontano in brez predpriprav.

Da ne pozabim, v naslednjih dneh vas čaka še tretji del.

Kaj lahko kot stari maček glasbene scene, ki ima za sabo res ogromno takšnih in drugačnih izkušenj, svetuješ novincu, ki hoče narediti glasbeno kariero, še posebej danes, ko je šlo vse skupaj v tri krasne, če malček pretiravam?

Mislim, da je prav, da povem svojo pot. Najprej sem se od petega leta dalje učil kitaro, potem sem se izpopolnjeval v Ameriki, šel za tri leta tudi v Avstrijo in imel dejansko osem let neuspešne kariere v Sloveniji. Če samo to seštejeva skupaj, dobiva več kot dvajset let pušion. Današnja generacija ima v glavi, da se mora vse zgoditi zelo hitro. Tudi zaradi interneta, ki je tako vplival nanje. In če rezultata ni takoj, recimo pri prvem in drugem poskusu, že takoj obupajo in se sprijaznijo z neuspehom. Toda temu ni tako. Vedno je borba. Ali v Sloveniji, ki ima dva milijona ljudi, ali v Ameriki, ki jih ima mnogo več. Nima veze kje si, treba se je boriti in biti vztrajen. Jaz sem si vedno želel kvaliteto in biti vedno boljši, boljši in boljši. Tudi od samega sebe. S tem sem se dokazoval. Pa tudi ni mi bilo izpod časti igrati za 100 mark na kaki osnovni šoli, pa tudi, ko sem končal akademijo, se nisem imel za ne vem kakšnega frajerja. Pač vpisal sem se in to je bilo to. Pa ogromno sem se naučil o nastopanju. Ko nisem imel denarja za bencin, sem recimo nastopal zastonj, da sem lahko plačal svoj bend. Da ne govorim o tem, da nisem imel menedžerja in da sem prosil za proste snemalne ure v studiu ter dobil recimo dve, šele naslednji teden pa spet eno. Tako to gre. To je lajf. Ali kot pravijo Američani: “I don’t take no for an aswer.” Treba je biti zelo vztrajen. Pa imeti moraš ljubezen do glasbe. Pa velike ambicije. Zato sem včasih prav presenečen, da nihče od mladih ne reče, če bi lahko prišel malo v studio pogledat kako zadeve potekajo. Ali pa zlagati kable, skuhati kavo in kaj pomagati. Da pač začuti kaj se dogaja in dobi izkušnje. Da se kaj novega in koristnega nauči recimo. Nikoli se to ne zgodi. Ali pa da bi kak roadie rekel, da gre z nami na turnejo, da bo pomagal nositi opremo in si pridobil izkušnje. Tudi tega nikoli ni. Vsi bi takoj samo denar. Vsi bi radi takoj zaslužili. Če si enkrat dober, denar pride kar tako. Samo moraš biti res dober.

Hočeš reči, da ti ne razmišljaš o denarju, ko pišeš svoje pesmi in se pripravljaš na izdajo albuma oz. ne delaš vse tako, da bi čimveč zaslužil?

Ko pišem pesmi in snemam album, ne razmišljam o denarju. Šele ko je album narejen, začnem razmišljati kako ga bom poslovno speljal. Denar mora biti posledica ustvarjanja in ne obratno. Tisti, ki ga zanima le ustvarjanje denarja, je itak nesrečen.

Kaj pa, ko si enkrat na vrhu, ko ugotoviš, da višje ne bo šlo, te potem čaka samo še padec?

Lahko priznam, da imam strah, da bom enkrat izgubil ta uspeh. Nimam pa pojma, kako bi se soočil s tem, saj dokler ne bom popolnoma na tleh, tega ne bom vedel. Ampak merilo nikakor ni le komercialni uspeh. Tukaj pač že pet let delam vse, kar se da in višje itak ne gre. Če bi me to začelo frustrirati in bi pomislil, da se vrtim v krogu, bi šel k vragu. Zato se ukvarjam tudi z drugimi segmenti svoje kariere. Recimo s tem, da sem lahko še vedno boljši na odru, da lahko imam bend in da lahko še vedno bolje pojem.

Ko sva že pri tvojem vokalu, si bil glede tega zadovoljen z nedavnim dobrodelnim koncertom?

To je moj prvi tv koncert, kjer sem res zadovoljen s svojim nastopom. Le pomisli, po dvajsetih letih nastopanja in ne vem kolikih tv koncertih lahko prvič rečem, da sem res zadovoljen in da je bilo res dobro.

Ampak Massimo pa te je malo pustil zadaj, mar ne (smeh)?

Massima izjemno cenim, lahko bi me povozil, pa me ni.

Kaj pa tujina, zakaj ne poskusiš? Vem, da si bil v Ameriki in nekaj razmišljal o tem, pa si se odločil še malo počakati, zdaj pa te je očitno že minilo. Zakaj?

Zdaj sem ratal razvajen stari prdec in se mi ne da več (smeh). Ma veš kako je, jezik je velika ovira. Nikoli ne bom znal tako dobro angleško, da bi jih lahko prepričal, da sem od tam. Isto velja za italijanščino in nemščino. To je že v štartu velik minus. Edina možnost je, da recimo delaš kariero v Srbiji, morda Bosni, na Hrvaškem se skorajda ne da, saj so zelo hermetično zaprti in nacionalno ne pustijo nikogar blizu.

No ja, Srbski trg si že skušal napasti s tistim duetom.

Ja, z Natašo Bekvalec, res je. Pa tudi za album sem se dogovarjal. So mi ga hoteli izdati v Srbiji, pa potem nismo prišli skupaj v poslovnem smislu. Ni se mi šlo le za to, da bom postal znan, meni se gre tudi za profesionalnost.

Torej si sanje o tujini opustil za zmeraj?

Razmišljam, če se mi da spet vse od začetka.Ne ravno z nule, a vseeno iz nekega začetka.

Delati bi moral še stokrat bolj kot zdajle, to si lahko prepričan (smeh).

Ne vem če se mi da (smeh). Ne vem no, mog0če kdaj.

Ko te takole gledam in poslušam, lahko rečem, da si len človek (smeh). Tako, a veš, počasen, na izi, dalmatinska fora, če veš kaj mislim (smeh). Zgleda, da si prej preveč delal, pa zdaj pač lenariš.

Ne vem, mogoče pa res (smeh). Ampak ko zagrabim, pa to naredim na polno. Takrat postanem čisti control freak.

Kot s tistim rdečim kablom v Cankarjevem domu?

To je en tak dober primer tega, ja (smeh). Čisto sem znorel, ko sem videl, da je na črnem podu rdeč kabel. Zakaj rdeč kabel, mi lahko nekdo razloži zakaj rdeč kabel na črnem podu. Na to ni pomislil niti stage maneger, niti tehnični menedžer Cankarjevega doma, niti nihče iz televizije, pač nihče razen mene, saj se vsem ostalim za take malenkosti jebe po domače povedano. Meni pa ni vseeno, že iz spoštovanja do publike ne. Plačali so karto, prižgali televizijo in si vzeli čas za ogled, zato mi ne more biti vseeno za take malenkosti. Tukaj grem res do konca, pa še vseeno se zgodi kaka napaka.

Zadihaj (smeh), greva na bolj sproščene teme, na filme, jih gledaš, kaj ti je najbolj všeč?

Jaz sem največji fan Clinta Eastwooda kot režiserja. On je tipični primer tega kar zagovarjam. Povsem enostavno stvar mojstrsko pove brez efektov, s pravimi tajmingi in na način, da te zadene. In za to ne potrebuje nobenih Tarantino efektov. Zgodba je dobra in vse je narajeno tako na izi.

Vidim, da imaš sedaj na sebi tudi jakno, ki bi odlično pasala v njegov man with no name stajling kakega špageti vesterna (smeh).

(glasen smeh)

Kaj pa ostali?

Od evropskih definitivno Fellini. Pa rad imam take karizmatične like. Recimo Robert De Niro, Robert Redford in Jack Nicholson. Pa tudi kaka dobra akcija me fascinira. Recimo Bourneova identiteta je en tak primer.

Kaj pa Bond?

Uf, Bond je pa izgubil šarm. Bond je postal Bourne, kar mi gre malo na živce. To ni dobra ideja. Bond je Bond, mora biti malo kičast. Saj ne rečem, da Daniel Craig ni frajer, ampak preveč je resen za Bonda. Izgubili so Bondov moment. Postali so Bourneova identiteta.

Pustiva igralce, povej mi raje katera igralka ti zavrti glavo?

Monica Bellucci. Zanjo rečem, ona je pa res ej (smeh).

Si jo spoznal, ko je prišla na obisk v Slovenijo?

So me povabili na ta sprejem, pa nisem šel, saj vem kaj nekomu, ki je znan, pomeni, da se mora smejati ljudem in dobrikati fotografom in kameram, v resnici pa mu gre vse na živce (smeh).

Kaj pa če je Belluccijeva k nam prišla za to, da spozna Jana Plestenjaka?

Ne, ne, brez skrbi, da ne (smeh).

Dovolj Monice, da te ne useka overdose, kaj pa katera druga igralka?

Eno tako posebno lepoto izžareva Robin Wright Penn. Ima neko zanimivo ženskost in milino, kljub temu, da ni ravno po pravilih hollywoodskega stereotipa.

Ko sva že pri slavnih, kaj pa ti, se lahko mirno sprehajaš po Sloveniji ali čutiš kaj tiste prave hollywoodske slave? Pa pozabi tale dekleta, ki sedijo na sosednjih stolih, saj prihajajo iz Nemčije in očitno nimajo pojma kdo si (smeh).

Vedno je nek odziv. Včasih tudi to, da za mizo pač vidiš dva človeka, ki začneta nekaj šepetati, ko me zagledata.

No ja, to ni nič posebnega, to se dogaja tudi meni (smeh).

Pa slikati se hočejo, pa kakšne takšne finte. Pa saj meni je to lepo. To je priznanje. Veliko bolj trpim na kakšnih VIP sprejemih, kjer vsak misli, da nekaj je. Ko mi začnejo najedati ti ljudje, ko začnejo razlagati o počitnicah in smučariji, pa o svojih karierah, se počutim, ko da bi mi vampir izsesal vso energijo. Ob tem se kar posušim, zlezem skupaj in trpim.

Ko si že omenil to našo kvazi VIP sceno in wannabe zvezdnike, ej, včasih si res moral nekaj doseči, da si lahko gostoval recimo pri Mariu ali da so te pripopali na naslovko kake znane revije. Danes to uspe vsakemu, dovoj pa je že to, da pove, da si je včeraj obril jajca. Kaj za vraga se je na tem področju zgodilo s slovenskimi mediji, da nimajo več pojma kdo si zasluži pozornost kdo pa je nikakor ni vreden, saj ni naredil nič zanimivega?

Zgodil se je čas, ki ni slovenski. Ki se mu reče instantno porabljanje. Zato je tudi glasba globalno gledano slabša kot je bila. Medijev je res ogromno, interneta je še več. Novinarji delajo samo še za naslove in razmišljajo koliko klikov bo dobil članek. Gre za željo po šokantnosti, kjer pa bralec hitro ugotovi, da je v bistvu brez veze. Skratka, vse je začelo funkcionirati na instantnih šokih, ker smo postali džankiji potrošništva in informacji in potrebujemo nenehni šus v glavo. Tako zelo, da smo že apatični, da se nam v končni fazi popolnoma jebe za vse. To je seveda narobe. Toda mediji morajo napolniti svoje strani. Normalno, da jih morajo.

Okej, ampak glej, v Ameriki recimo šanso za naslovke in oddaje prav tako dobijo wannabeji, toda dobijo jo tudi tisti, ki nekaj znajo, ki so res dobri. Pri nas pa so ti kvazi zvezdniki vzeli prostor pravim legendam. Nimam prav?

Finta je drugje. Tudi dobri pridejo. Ampak ironija je v tem, da so na isti strani in v isti rubriki kot ti bizarni. To je napaka pri nas. Enostavno ne moreš biti na isti strani z nekom, ki ni naredil nič. Ki je, kot si rekel, iz hlač potegnil svojega tiča. Uredniki se kot kaže res ne zavedajo, da to pač ne sodi na isto stran. Ali pa na to enostavno ne polagajo pozornosti. Ne vem. Prav zato ne dajem veliko intervjujev, saj se sprašujem, če resen intervju sploh še koga zanima.

Tale najin je resen, a ne (smeh)?

Midva imava resen intervju. Popolnoma resen, če mene vprašaš. Na sproščen, zabaven in izviren način, ampak resen, kar mi je zelo všeč. Tudi o ženskah sva se pogovarjala zelo analitično (smeh).

No ja, ženske so vedno resna tema (smeh).

Ma ja, ampak hočem reči, da ni bilo nekaj brezveze in tračarsko, ampak je imelo pomen in globino. To mi je všeč. Take pogovore imam zelo rad. Nič nimam od tega, če se menim o nepotrebnih rečeh. To me ne zanima.

Ampak rumene medije včasih zanima res le trač novica, ki so jo za večjo prodajo pripravljeni tudi zblefirati in inscenirati po dogovoru z zvezdo, o kateri pišejo.

Tudi meni so že ponujali neke naslovke in mi rekli, da dajmo narediti kak štos. Ma kakšen štos, hudiča. Od tega nimam nič. Ne rabim naslovke, s katero bom prevaral ljudi. Oni potem kupijo revijo, glede na naslovko pričakujejo dobro novico, potem pa ugotovijo, da je vse brez razloga.

Ampak štos z Misijo Evrovizijo je bil pa dober. Si se ga spomnil sam? Meni se je zdel vrhunski, tako zelo, da ga publika v dvorani sploh ni pravočasno štekala.

To me je prosil Klemen Slakonja. Občinstvo morda ni pravočasno poštekalo štosa zato, ker se je zgodil res hitro in nenadno. Lahko pa da je tako izpadlo za gledalce, saj ne vem kako so vse skupaj posneli in zmontirali.

Kaj takega se pri nas ne spomnim, res kapo dol za idejo. Tudi v kontekstu, da se na oddaji pojavi nekdo, iz katerega se je voditelj prej delal norca, on pa mu potem to kao vrne. Dober štos, res.

Nimam težav, če je zajebancija na moj račun dobra in inteligentna. Klemen me je najprej vprašal, če sem mu kaj zameril, pa sem mu pojasnil, da ne, saj se res inteligentno zajebava iz mene. Potem je predlagal, da narediva štos, v katerem jaz zajebavam njega. Takoj sem bil za, saj se mi je zdel štos dober. Podobno je bilo tudi z Ladom in Jurijem, tudi tam ni bilo nobene frke in smo se fino zafrkavali.

Zdi se mi, da si prav v tem skeču iz Misije pokazal nek svoj nov obraz, nekaj po čemer te ljudje ne poznamo ravno najbolje, se pravi, da si pokazal, da si v resnici štoser ne pa resen možakar, ki se vsaj javno ne heca preveč.

Ma jaz sem večkrat za štose. Problem je v tem, da so bile moje zajebancije vedno interpretirane napačno. Zato sem očitno ustvaril nekakšno autoavtorizacijo. Sem pa velik zajebant in se znam tudi na svoj račun pošteno nasmejati, pa tudi na račun drugih, ko je treba. Nočem pa tega početi javno. Le zakaj bi nekoga žalil, ni potrebe. Tudi Klemen je imel najprej v tekstu dve znani osebi, pa sem mu povedal, da ju raje ne bom omenjal, saj ju poznam in cenim ter sem z njima v dobrih odnosih, zato ju ne bom zajebaval.

YouTube slika preogleda

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-prvi-del/

ekskluzivno-jan-plestenjak-intervju-tretji-del/