Arhiv za kategorijo 'intervjuji'

Intervju: Maruša Trampuž (Bar Planet)

22.03.2015 ob 02:50

Zmenek z Marušo

Evo jo, Marušo Trampuž, zdaj bolj znano kot Marušo iz Bara. Tisto Marušo, ki so jo gledalci zelo krivično izločili že prvi teden. In tisto Marušo, ki je sotekmovalce, kateri do nje niso bili iskreni, pogumno poslala v tri krasne. Od dneva ena sem bil na njeni strani, od dneva ena sem upal, da bo v Baru ostala čim dlje. Ko je prišlo prvo izločanje in se je zlomila pred kamerami, sem bil vanjo prepričan še bolj. Ali povedano drugače, zelo všeč mi je bilo, da je odreagirala iskreno, strastno in tako kot je treba, ko te kdo po domače povedano zajebe.

Maruša je kul. Maruša je en tak mali kjuti, ki ti hitro zleze pod kožo. Štiriindvajsetletna lepotička, ki ima izjemno močan in iskren karakter, kar je v svetu bleferjev in pozerjev seveda več kot dobrodošlo. Med nama se je hitro stkalo zanimivo in posebno prijateljstvo, pa še skupen projekt, ki naj zaenkrat ostane skrivnost, bova pripravila.

Fajn punca, res. Malo takih. Prav zato mi ni vseeno, da ima pri mnogih ljudeh tako napačen imidž in da mnogi v njej vidijo le tisto barovko, ki je izgubila kontrolo in preklinjala po televiziji. Pri meni je drugače, pri meni si je ravno s tem izpadom priborila še večjo naklonjenost, saj je bila iskrena in brez dlake na jeziku. Točno taka kot bi bil tudi jaz, če bi me prijelo.

Jebat ga, eni ljudje si pač zaslužijo, da jih steraš v kurac. In eni ljudje imajo pač jajca, da to naredijo.

Začniva direktno in tako kot se za tako divjo punco spodobi. Pahor ima »so what«, Schwarzenegger »I’ll be back«, ti pa »goni se v kurac«. Kaj te je prijelo, da si bila tako zelo jezna na nekatere sotekmovalce v Baru?

Na vročem stolu sem končno imela priložnost, da pridem do besede in izrazim svoje mnenje in stališča. Zato se je mogoče za nekatere, ki nimajo pojma o tem, kaj se je znotraj dogajalo, moje obnašanjem zdelo neodraslo in agresivno in sem izpadla mala razvajenka, ki ne prenese poraza. V resnici sem bila napadena zgolj jaz. Zdi se mi povsem logično, da bom branila svoj jaz – še posebej, če vem, da se mi je zgodila velika krivica in da so določeni tekmovalci veliki lažnivci. Jaz pa ne prenesem laži, krivice in hinavščine.

Če se ne motim, sem bil eden redkih, ki je bil tudi po tej reakciji na tvoji strani in mi je bilo dejansko vse skupaj zelo kul. Pa vendar, zdaj ko gledaš za nazaj, ti je kaj žal, da si tako ponorela?

Definitivno mi ni žal, da sem tako ponorela. Mogoče se sliši čudno, ampak brez mojega izpada ne bi imela notranjega miru.

In zakaj nisi šla do konca in koga izmed njih brcnila v jajca ali jim primazala klofuto? To bi bilo za rejtinge še bolje.

Hehe. Mogoče bi si kdo zaslužil tudi klofuto, ampak nisem pristaš nasilja.

Kako hendlaš številne negativne komentarje? Ti pridejo do živega ali zamahneš z roko in si misliš »ma ko vas jebe, budale«?

Nekaj takega (smeh). Ni mi mar, kaj pišejo zlobni jeziki, saj v večini primerov pišejo zgolj o sebi in ne o meni. Dokler sama zase vem, da nisem storila nič napačnega in imam notranji mir, mi nihče ne pride do živega. Če pa se ljudje ne morejo zadržati omejenih sila žaljivih komentarjev na spletu, pa naj si dajo duška.

Zakaj si sploh šla v tak šov? Kaj si pričakovala? Kaj si imela v planu?

V šov sem se prijavila po naključju. Gledala sem TV in zasledila oglas za prijavo. Nato sem izpolnila obrazec online in kaj kmalu so me poklicali na prvi razgovor. Pričakovala nisem nič. Sploh nisem hotela razmišljati kako bo, kajti delati sliko o nečem, kar se ti ne sanja, se mi zdi nesmiselno. V planu pa sem (moram priznati) imela daljši obstanek v Baru. Ampak jaz pravim, da se vse zgodi z razlogom, tako da sedaj gremo samo naprej.

Zakaj misliš, da te gledalci niso imeli ravno najraje? Kje si ga polomila?

Na kratko povedano, imela sem nesrečo. Za čas mojega udejstvovanja v šovu nisem mogla niti izraziti svojega jaza,  tako da je moj odhod bil nekako prehiter. Sem mnenja, da bi prvo izločanje moralo biti po drugem tednu in ne že ob koncu prvega tedna.

Kaj pa ostali Barovci, za koga navijaš, za koga si prepričana, da bo zmagal, za koga misliš, da se bo kmalu poslovil?

Ni mi ostalo več veliko tekmovalcev, za katere navijam, saj je večina mojih favoritov že zunaj. Še vedno navijam za Vito, medtem, ko se je moje mnenje o Tanji spremenilo. Zanjo več ne navijam. Za zmago ima veliko možnost Joel, saj je zelo dober igralec. Kmalu, pa se bosta poslovila Danijel ter Rene. Tudi Sanja ne bo ostala več dolgo.

In Miloš, kaj za vraga mu je bilo, da je tako ponorel?

Predvidevam, da zaradi podobnega razloga kot jaz. Tudi on ni imel veliko možnosti do izražanja svojih mnenj v Baru. V bistvu je lahko samo z dvigovanjem glasu prišel do besede. Ko pa kot izkušen delavec vidiš neprofesionalnost sotekmovalcev in jo povežeš z njihovo neposlušnostjo, nespoštovanjem in kratko pametjo, potemtakem tistemu,  ki ima kaj v glavi, hitro lahko poči (smeh).

Saj res, si kaj brala moje številne tvite na temo Bara in ali sem te s katerim izmed njih razjezil?

Sploh ne. Lahko se ti samo zahvalim, saj si me  začasa udeležbe v Baru s svojimi pikro zabavnimi komentarji vedno nasmejal in spravil v dobro voljo (smeh).

Kaj pa golota? Zakaj nismo nikoli videli tvojih golih prsi ali česa drugega? Si ves čas pazila ali kaj hudiča?

Začasa udelžebe v Baru sem imela ves čas v glavi, da me nekdo opazuje in mi prisluškuje zato, sem bila vedno previdna. V Bar sem odšla s kar nekaj pari kopalk. Živimo v svetu, kjer ni nič več zastonj. Le zakaj bi razkazovala svoje telo celi Sloveniji in to zastonj? To se mi zdi zelo ceneno.

Kaj pa Vita, mi je kaj zamerila tvite o njenih joškah?

Z Vito je najin pogovor enkrat nanesel na goloto. Pravi, da se z goloto ne obremenjuje, tako da ji ena razgaljena joška in tvoji tweeti niso prišli do živega (smeh).

Ko sva že pri goloti, razmišljaš, da bi se slekla za Playboy kot je to pred leti storila Alma Brdžanovič?

Mislim da ne (smeh). Sama se ravno ne vidim kot sexy (smeh).

To, da so Evi všeč ženske, si verjetno vedela. Te je kaj osvajala?

Da, to sem vedela že od prvega dne. Ni me osvajala, če pa bi me, nič zato. Med Barovkami je definitivno bila najlepša ženska.

Kaj pa moški tekmovalci, so te hoteli spraviti med rjuhe?

Bilo je premalo časa za takšna vprašanja. Če pa smo že pri seksu, niti eden ni bil privlačen. Sploh pa, edini človek, ki se mu lahko notri reče moški, je le Miloš. Na njega pa ne gledam kot na seksualen objekt ampak zgolj in za vedno kot prijatelja.

Okej, dovolj pizdarij, da naju ne prepovejo in da me ne steraš v kurac. Povej mi raje kaj sploh počneš, ko nisi v Baru oz. kaj si počela preden si prišla v Bar?

Zaključujem študij Turistike v Portorožu. Upam, da bom do poletja napisala diplomo in naredila še zadnji izpit na fakulteti. Drugače opravljam študentsko delo, kot hostesa. Zelo rada potujem in spoznavam nove ljudi širom sveta. Razmišljam tudi o selitvi v tujino, ampak to je še vse v zraku. Zelo mogoče, da bom odšla čez poletno sezono na Ibizo. Se še dogovarjam za delo, kajti ne bom sprejla vsakega dela. Bomo videli. Mogoče ostanem tudi doma, v naši prelepi Sloveniji.

So v planu kakšni novi projekti ali se boš umaknila iz javnosti, ker to ni zate?

Javnost je definitivno zame zato, se ne mislim (še) umakniti. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.

Slišal sem, da si samska, kdaj pade prvi zmenek z mano?

Drugi teden (smeh).

Ko sva že pri zmenkih, kakšni moški so ti všeč, ali še bolje, kaj mora narediti moški, da ti zašibi kolena in zmeša glavo?

Lepota ni prvotnega pomena, je pa zaželjena (smeh).  Važna je notranja lepota. Pravi moški mora kot prvo izkazati spoštovanje do ženske, kot drugo pa imeti cilje v življenju.

Imaš kakšne hobije? Kaj te veseli, kaj te sprošča, kaj ti daje nasmeh na ustnice?

Imam hobije. Rada tečem v naravi, hodim na sprehode in planinarim. Definitivno pa je najboljša prihoterapija en dober party (smeh). Na ustnice mi dajejo nasmeh pozitivni, odprti ljudje ter dobri vici (smeh).

Pa končajva v stilu. Daj me pošlji v kurac, da vidim, če je res tako kul kot je bilo videti po televizji. Boš?

Bom. Drugi teden na zmenku (smeh).

Intervju: Marko Šantić, režiser filma Zapelji me

4.12.2014 ob 01:53

Marko Šantić, kdo pa drug, mlad hrvaški režiser, ki je v Sloveniji debitiral s filmom Zapelji me, ki so ga ravno danes zavrteli tudi na nacionalki.

null

Kako je mogoče, da je vaš film šele po enem letu dobil pravo kino distribucijo? Ali še bolje, kako je mogoče, da film, ki ga ovenčajo z vsemi mogočimi nagradami na Festivalu slovenskega filma, potem ne pride v kino in ne vnovči aktualnosti?

Najprej vas moram popraviti in povedati,  da je moj film dobil le eno nagrado in sicer Vesno za režijo. Najboljši film takratnega festivala je bil Razredni sovražnik, ki je tudi dobil največ nagrad. Težava z mojim filmom je bila v tem, da je bil to televizijski film, ki prvotno ni bil namenjen za kinematografe. Po nagradi na FSFju pa je prišla ideja, da bi bilo dobro film spraviti v kino. Takoj nismo mogli iti v kino, ker nismo imeli distributerja, kaj šele da bi dobili termin za prikazovanje.  Po nekaj mesecih je bilo sklenjeno, da bo Karantanija Cinemas naš distributer. Potem smo morali dobiti še termin v kinematografih. Poleg Zapelji me je Karantanija Cinemas vzela še film Panika, ki je šel v kino distribucijo februarja. Naš film je potem prišel na vrsto v začetku maja. Ker je to eden od slabših kino terminov, se je distributer odločil, da bo za film boljše da štarta jeseni. Tako smo štartali jeseni, približno dobro leto po tem, ko je film bil prvič premierno prikazan na FSFju. V tem letu pa je film potoval okrog sveta in je bil prikazana na približno petnajstih festivalih.

Zakaj se Hrvat odloči posneti slovenski film? Morda zato, da slovenskim režiserjem pokaže, kako se dela dober film?

Posnel sem slovenski film, ker živim in delam v Sloveniji. Prišel sem študirati režijo pred dvanajstimi leti, potem sem začel asistirati pri drugih filmih, pisati scenarije ter režirati svoje filme.

Se strinjate, če rečem, da je ogromno slovenskih filmov zanič?

S tem se ne morem strinjati. So tudi dobri slovenski filmi. Seveda ne vsak. Obstajata dve vrsti filmov, art filmi in komercijalni filmi. Strinjam pa se, da se v Sloveniji posname več art filmov kot filmov za publiko. Ampak če film ni zabaven, to še ne pomeni da je zanič.

No, kaj pa tisti, ki so zanič, zakaj so zanič po vaše?

Če je kakšen film zanič, mislim da je glavni razlog za to nedodelan scenarij.

Bi bili jezni, če vam povem, da me vaš film ni povsem prepričal in da se mi je zdel celo malce dolgočasen?

Zakaj bi bil jezen? Kar ne maram je to, da se ljudje pretvarjajo in mi govorijo, da jim je film všeč, v resnici pa jim ni. Zavedam se, da je Zapelji me film, ki ti je všeč ali ti ni všeč.

Zdi se mi, da ste pretiravali z željo, da bi igralci igrali povsem negledališko in zelo realistično. Kaj menite o tem?

To je res. Prebrati bi morali prvo verzijo scenarija, ki jo je napisal Orlando Uršič, avtor romana Gosposka, mater si ozka, po katerem sem potem jaz napisal novo verzijo scenarija. To je bil še veliko trdnejši realizem od tistega, ki je zdaj v filmu. Osebno sem res hotel realizem, zato je igra bila, kot pravite, negledališka. In zato smo se odločili za kader sekvence, ker edino v kader sekvencah dobimo resnični potek časa.

null

Okej, dovolj kritike, da me ne boste na gobec. Povejte mi raje, zakaj ste dali glavno moško vlogo mlademu Mandiču? A starejši ni imel časa?

Rabil sem mladega igralca, zato smo na avdicijo povabili študente igre, mlade amaterske  igralce in vse ostale, ki jih je zanimala filmska igra. Po dveh krogih avdicij me je Janko Mandič najbolj prepričal. Zame je prav on imel dve zelo pomembni lastnosti. Prva je ta, da je zelo talentiran za filmsko igro, druga pa, da ni šolan igralec in se nikoli ni srečal z gledališko igro, zato je bila njegova igra realna in zelo prepričljiva.

Kaj pa Nina Rakovec, jo je bilo težko prepričati, da se sleče pred kamero?

Za film nisem rabil, da se Nina Rakovec sleče do golega, ampak samo do pasu. Vse sem ji lepo razložil in argumentiral, tako je bilo tudi njej jasno, da je to nekaj kar sodi k vlogi.

Dejansko lahko rečem, da znate z igralci. Zakaj je to taka redkost v slovenskem filmu?

V zadnjih letih se mi zdi, da so igralci veliko boljši v slovenskem filmu. Jaz se rad z njimi veliko pogovarjam, ter želim, da tudi oni do konca izoblikujejo svoje vloge. Potem ko se vse pomenimo in dobimo še kakšno dodatno idejo, to tudi na vajah probamo. Mislim, da je za film najslabše, če igralec nima časa za vaje in če sam sklene da bo prišel le na eno do dve vaji, potem pa še na snemanje. Takrat pa režiser nima dosti možnosti, da naredi kaj več, pa tudi igralec ne. Nekajkrat sem bil priča takšnim kratkim vajam. Potem ko je bil film narejen, so se vsi spraševali, zakaj vsak igralec igra po svoje. Eden je igral kot da je v gledališču, drugi kot da je v komediji, tretji kot v soap operi, četrti je pa nekaj mrmral in se ga nič ni razumelo.

Kaj pa zdaj, ko imate film, vaš čakajo kaki novi projekti, greste morda v Hollywood ali kam drugam, boste snemali na Hrvaškem ali vam odgovarja Slovenija?

Razvijam nov scenarij za celovečerni fim, ampak še ni v fazi za realizacijo. Mislim, da se bom naslednja pol leta ukvarjal s pisanjem novih verziji tega teksta. Rad bi se tudi odmaknil od trde realistične drame ter bi v svojo novo zgodbo poskušal spraviti več humorja. Upam, da mi bo uspelo.

In seveda, ste razočarani, da je vaš film v kinih gledalo tako zelo malo ljudi? Kaj je razlog za tako slab ogled?

Seveda sem razočaran. Jasno mi je tudi, da nisem delal komercijalnega filma. Moj film nikoli ne bi bil kino uspešnica, ampak z bolj premišljeno promocijo bi sigurno lahko imel več kino gledalcev. Publika, ki hodi v multiplekse, ni publika za Zapelji me. Naša publika je tista, ki hodi v art kino mrežo. Ključna napaka pa se mi zdi da je bila v tem, da je film po solidno medijsko pokriti predpremieri igral le en teden v eni kinodvorani v Koloseju v Ljubljani, potem ko je začel pridobivati občinstvo, pa je zginil s sporeda in šele po dveh tednih prišel spet na spored, tokrat v vse slovenske kinematografe. Zgodilo se je to, da so tisti, ki so želeli gledati film, prišli v kino, filma pa ni bilo na sporedu. Potem ko je po dveh tednih drugič prišel v kino, večina za to ni niti vedela.

null

Intervju: Jure Godler (Svet24)

31.10.2013 ob 13:31

Rubikova kocka in LaToyine prsi

Če rečem, da je leta 1984 rojeni Jure Godler genij, mi bo le malo ljudi zmoglo argumentirano oporekati. Jure Godler obvlada tistoč in eno stvar. Jure Godler počne tisoč in eno stvar. Enkrat je tv voditelj, drugič je stand up komik, tretjič virtuoz na klavirju, četrtič pa recimo čarovnik. Multipraktik nima osnovnih šans proti Juretu Godlerju, Jure Godler ga pohrusta za zajtrk. Prav zato sem zelo vesel, da si je vzel nekaj svojega dragocenega časa in mi z veseljem odgovoril na zastavljena vprašanja. Uživajte in nasmejte njegovim sproščenim in izvirnim odgovorom.


Začniva navihano, kako je bilo prijeti prsi LaToye Lopez, ki je gostovala v vaši novi oddaji Zaigraj še enkrat, sam?

Sijajno. Boljše od Rubikove kocke.

Ste to potem počeli še po koncu oddaje in LaToyo kot Artur Štern navdušili s svojim intelektom?

Žal ni ostalo časa za takšne manevre. Tedenska oddaja terja svoj tempo in ne ostaja veliko prostega časa za poskočne zadeve.

Hočete reči, da pri dekletih bolj kot pamet še vedno šteje polna denarnica?

Tega nisem rekel, pa tudi posploševati ni dobro. Morda pri nekaterih. Ne vem.

Vaša nekdanja sodelavka Jasna Kuljaj mi je nekoč zaupala, da ženske osvajate tako, da jim na zmenku zavrtite Mozarta. Ni to malce staromodno?

To je stvar preteklosti. Sedaj uporabljam druge metode. Kloroform, vrv, kij za baseball in kroglo za bilijard. Pri dekletih, ki ne marajo klasične glasbe, se je to izkazalo kot najmanj boleča tehnika.

Kaj pa Katarina Benček in Doroteja Premužič, sta res skupaj končali v vaši postelji?

Tega se ne spominjam. Ne rečem, da se tega ne bi rad spominjal, ampak dejstvo je, da se tega ne spominjam.

Dovolj o ženskah, da ne pregorite. Povejte mi raje kako to, da ste oddajo Kdo si upa na večerjo že po eni sezoni zamenjali z Zaigraj še enkrat, sam?

Oddaja je potrebovala novo ime in vsebinsko osvežitev. Zaigraj še enkrat, sam se je zdel dovolj primeren naslov, ker je večplasten in se tekom oddaje večkrat aplicira na format.

Imate kdaj občutek, da Slovenci ne razumejo najbolje vašega humorja?

Humor je humor, ni moj, ni vaš, ni od koga drugega. Vprašanje je: je smešno ali ni smešno? Vprašanje, ki sledi pa je: kakšen okus imaš? In ko pride do tega vprašanja, je potrebno molčati, ker mislim, da še vedno velja tisti stari, čudoviti pregovor: de gustibus non est disputandum. Je pa tudi res, da nekateri ljudje sebe in življenje jemljejo zelo resno. Preresno.

Panist, čarovnik, imitator, voditelj, stand up komik. Ni to preveč za enega samega človeka? Se ne bojite, da vas bo kdaj udaril »overdose« in da boste postali multipla osebnost in končali na psihiatriji?

Ni me strah. Vse, kar sem kadarkoli počel, sem počel brez težav in velikih naporov. Sploh pa, kako naj vem, da nisem že na psihiatriji?

Pa končajva v stilu, vam Tilen Artač res pobere vse oboževalke in ali je njegovo spolno življenje res tako intenzivno, da ne zmore več brez viagre krotiti vseh podivjanih deklet?

Tilen? Tilen šele prihaja v puberteto. Kdo ve kakšnih spolnih praks se bo lotil, ko enkrat dozori.

Intervju: Rok Cvetkov (Svet24)

22.10.2013 ob 01:25

Vsi naši politiki bi potrebovali dvojnika

Slovenci smo lahko resnično ponosni na Roka Cvetkova, mednarodno priznanega kaskaderja, ki je v letih svojega dela sodeloval z največjimi imeni iz filmskega sveta. Kljub temu ostaja preprost in prijazen možakar, ki mu uspeh ni stopil v glavo. Pogovor sva seveda začela s filmom o princesi Diani, kjer je bil prav on glavni kaskader in režiser najbolj nevarnih prizorov.


Začniva pri filmu o princesi Diani. Kaj točno ste počeli oz. kaj točno je bila vaša naloga pri tem filmu?

V tem filmu sem imel vlogo režiserja za kaskaderske prizore. Režiral sem lov paparacev na Diano, bil sem njen voznik, koordinral pa se tudi vse vožnje z avtomobili. Moje delo je bilo praktično vse, kar se vsaj malo tiče kaskaderstva.

Slišal sem, da je glavna igralka Naomi Watts precej razvajena in da je imela dvojnice tudi za navadne prizore. Sem slišal prav?

Ja, res je. Imela je dvojnico iz Zagreba, ki je bila izbrana na avdiciji. Ampak ni bila pa spet tako razvajena, saj se mi je pri nekaterih prizorih kar malo zasmilila. Na primer takrat, ko je bilo zunaj 40 stopinj in je morala sedeti v kombiju brez klime.

Vam jo je uspelo povabiti na zmenek in se z njo morda zaplesti v kako skrivno aferico?

Ne. Na to niti ne pomislim (smeh).

Če se ne motim, sta bila zraven tudi vaša hčerka Tjaša in novopečeni zet Rok Perko. Je pri kaskaderjih navada, da v svoj posel vključijo tudi družino ali to počnete samo vi?

Ja, res sta bila zraven. To ni navada, ampak najboljše poznaš sposobnosti svojih najbljižih in jim posledično tudi zaupaš. Sem človek, ki si ne dovoli napak, sploh ne pri takem velikem projektu.

Kaj pa sin Alex, vas je kaj razočaral, ko je raje izbral glasbeno kariero?

Ni me razočaral. Vsak ima svojo pot in naj dela tisto, kar ga veseli. Konec koncev je moj sin in ga podpiram pri vsaki odločitvi. Kaskaderstva ni čisto opustil, saj pri kakšnem projektu še vedno sodeluje z mano. Pri Diani ga ni bilo, saj ga nisem imel kje uporabiti, ker je film bolj drama kot akcija. Ga imam pa zato zraven pri naslednjem projektu. Gre za danski triler režiserja Ole Christian Madsena, kjer ga bom uporabil pri pretepih.

Kdaj boste v Slovenijo pripeljali Sylvestra Stallonea in ostale zvezdnike filma Plačanci, kjer ste bili ravno tako kaskader?

V Slovenijo bi zelo rad pripeljal kakšen velik projekt ampak v tem trenutku to ni mogoče, saj smo na zelo slabem glasu, ker nimamo nobene davčne ugodnosti kot jo imajo druge evropske države.

Ko pogledam vaš rezime, komaj diham, saj vidim, da ste sodelovali z največjimi igralskimi imeni modernega časa. Tudi s Clintom Eastwoodom, Melom Gibsonom, Nicolasom Cageom, Nicole Kidman, Chuckom Norrisom, Jackiejem Chanom, Robinom Williamsom in Pierceom Brosnanom. Kako je mogoče, da se niste prevzeli in da še vedno ostajate povsem preprost možakar?

Mislim, da ta te preprostost pripelje do uspeha. Moje mnenje je, da tisti, ki visoko leta nizko pade. V tem času je najbolj pomembno biti človek in mož beseda.

Pa vse te zvezdnike spoznate tudi v živo in z njimi ohranjate prijateljstvo tudi po tem, ko je filma konec?

Z nekaterimi ja, z nekaterimi ne. Ampak če ne drugega, imamo danes vsi Facebook, pa se prej ali slej najdemo tam (smeh).

Predvidevam, da je kaskader oz. tako imenovani stunt coordinator »huda faca« tudi za ženske. Je žena kaj ljubosumna ali se je navadila, da vas obletavajo razne oboževalke?

Ha, ha, nič ni ljubosumna.

Kaj pa Slovenski film, sploh rabi kaskaderje, ali še bolje, zakaj pri nas ne znamo posneti enega res dobrega akcijskega prizora?

V slovenskem filmu je problem že napisati scenarij. In tudi če je v scenariju kakšna akcija ali pa pretep, se grejo naši režiserji sami režiserja za kaskederske prizore, kar si tuji priznani režiserji nikoli ne bi privoščili. To se zgodi zato, ker hočejo čim več denarja obdržati zase. Za film pa jih tako ali tako ne briga. Mislim, da je to vidno, ko si kak slovenski film ogledate.

Na uho mi je prišlo, da malce ven iz Ljubljane gradite svoj filmski studio. So dela že končana? Kaj boste tam sploh počeli? Gre za vaš osebni Hollywood ali kaj?

Prav ste slišali. Ustanovil sem svojo lastno produkcijo, ki se imenuje AR Cvetkov Production. Glasbeni studio je že končan, sledi še montaža, ki bo narejena v kratkem. Ukvarjali naj bi se s postprodukcijo in pa s servis produkcijo.

Koliko denarja ste do zdaj največ zaslužili z enim filmom in ali se od kaskaderskega poklica sploh da živeti?

V številkah se ne bi pogovarjal. Lahko pa povem, da če si pripravljen garati in trdno delati, se ti ta trud povrne.

Pa končajva v stilu, kdo od slovenskih politikov bi bil dober kaskader, kdo pa bi nujno potreboval dvojnika?

Glede na sposobnost politikov bi vsi rabili svojega dvojnika, katerega bi pa bilo težko najti.

Intervju: Mario Galunič (Svet24)

16.10.2013 ob 03:57

Zasebnosti ne delim z nikomer

Brez Maria Galuniča, ki je letos dopolnil že 44 let, si ne znamo predstaljati zabavnega programa nacionalne televizije, kjer je že dvajset let zvezda stalnica. Fenomen, pravzaprav. Televizijski voditelj, ki z vsako novo oddajo zadane v polno in navduši gledalce. V našem medijskem prostoru mu glede tega res ni para. Nekateri ga še vedno ne marajo, on pa vedno znova dokazuje, da je rojen zmagovalec in se na razne očitke pametno požvižga.

(c) Žiga Culiberg

Začniva aktualno, zakaj Moja Slovenija ravno v času, ko bi se marsikdo iz Slovenije najraje izselil?

Mogoče ravno zaradi tega, ker je trenutno lepo govoriti in misliti o svoji državi skoraj prepovedano. Pa se mi zdi, da Slovenija ni kriva, če ima slabe politike, ki so nas spravili na kolena. No, nenazadnje jih sami volimo. Sploh pa je kljub vsemu veliko stvari, ki nas družijo in ob katerih se zabavamo. Mi se koncentriramo na to. In očitno to vžge, ker smo najbolje gledana oddaja naše televizije.

Pa se ljudje v tako hudi krizi kot je danes sploh še znajo zabavati?

Ja, pa še kako. Tega se ljudem ne da vzeti. Že res, da se malo več jamra in da je žalosti in nesreče veliko, toda ljudje potrebujejo zabavo, pozitivno energijo. Brez tega je težko živeti.

Kako je mogoče, da se vas gledalci po vseh teh letih še vedno niso naveličali in da so bile vse vaše oddaje dejansko zelo uspešne?

Hja, težko sam sodim o tem. Na televiziji sem 20 let in z gledalci res nisem imel težav. Verjetno imam v sebi neko televizijsko moč, da se pač ljudem zdijo oddaje, ki jih delam, zanimive. Prav tako se ves čas učim, kako narediti take oddaje, kaj v njih pokazati. Kako biti zmeraj malo drugačen, koga vabiti. Ogromno odločitev in dilem, ki jih je treba pred vsako oddajo rešiti. In to očitno znam. Seveda pa nisem vsem všeč, tega si ne domišljam.

Kaj pa odnosni z nadrejenimi? So vam kdaj žrli živce ali ste jih znali vedno znova oviti okoli svojega prsta, da so plesali kot ste hoteli?

Ne gre za to. Imel sem že veliko šefov, urednikov, direktorjev. In jih imam tudi zdaj. Nekaterim sem bil bolj všeč, nekateri me ne morejo videti. Vse to vem, ampak njihov osebni okus ni moja težava. Treba je delati in se dokazati s svojim delom. To so argumenti, ki štejejo. Moj uspeh je posledica dela, uspehov, odpovedovanja, učenja, raziskovanja. In ne kravjih kupčij, zvez, poznanstev. Nikomur nisem nič dolžan. In samo to je nekaj vredno.

Mi upate povedati koliko ste plačani za svoje delo in zakaj niste niste nikoli prestopili na kakšno komercialno televizijo, kjer so honorarji znatno višji?

Sem javni uslužbenec in dobivam za svoje delo plačo, ki ni nič posebnega. Sem zaposlen kot voditelj v 47. plačnem razredu. Lahko sami pogledate, kaj to pomeni. Tudi v naši hiši so mnogi bolje plačani od mene, to ni skrivnost, a pustimo to. Višji honorarji na komercialkah so varljiva stvar. Možnost razvoja, raznolikost oddaj, stabilnost službe, vse to so prednosti javne televizije. Sploh pa nisem več star 20 let, da bi me to zanimalo za vsako ceno.

Kako vam uspeva vseskozi ohranjati distanco z mediji glede svoje zasebnosti?

To ni posebna umetnost. Pač ne sodeluješ z novinarji, jih ne obveščaš, ne pošiljaš fotografij, jih prosiš, da te pustijo pri miru in ne hodiš na vsako pasjo procesijo, pa je. Potem te niti ne marajo pretirano in te bolj ali manj ignorirajo. Razen tu in tam, ampak to vzamem v zakup. Moje stališče glede tega je jasno. Nobenega razloga ni, da bi moral zasebnost deliti s komer koli, kaj šele z novinarji. Če delam pred kamerami, to še nič ne pomeni. Pač služba. In pričakujem, da se to spoštuje.

Bom poskusil še jaz malo povrtati (smeh). Ste kaj zaljubljeni? Imate koga v svojem življenju, ki mu lahko res zaupate? Kam se zatečete, ko ste osamljeni?

Brez zamere, a to so vprašanja na nivoju rumenega tiska, na katera nikoli nisem odgovarjal. Mislim, da mi ni treba. A brez skrbi, svoje življenje sem si znal urediti tako, da sem v njem zadovoljen. Včasih bolj, včasih manj, kot pri vseh običajnih ljudeh. Imam drage ljudi in družino, ko jih potrebujem, so blizu. Sem pa tudi samotarski tip, mnogokrat ne potrebujem nikogar in je tudi bolje, da nikogar ni blizu mene.

Vidim, da mi ni najbolje uspelo, bom poskusil še enkrat (smeh). Povejte mi, če se boste kdaj poročili in imeli otroke ali to dvoje res ni za vas in ste raje svobodni kot ptiček na veji?

Iz vašega vprašanja se da razumeti, da je samo poročen človek z otroki popoln in da je to nekaj, kar si moramo vsi želeti in doseči, sicer je z nami nekaj narobe. In da je biti svoboden kot ptiček na veji nekaj zelo finega? Ne vem, meni se zdi življenje bolj kompleksno, da bi jih poenostavil ob odgovorih na ta vprašanja. Meni je pomembno, da svojega zasebnega življenja ne nosim v službo in ne pred kamere. In to mi uspeva, torej sem si ga znal za silo urediti in z njim tudi v prihodnosti ne bom obremenjeval javnosti.

Dovolj takšnih vprašanj, da vam ne bom šel preveč na živce (smeh). Povejte mi raje kakšno zabavno prigodo iz zakulisja vaših oddaj. Recimo o Desi Muck, pa Nataši Tič Ralijan, morda Manci Špik in seveda Borisu Kobalu. Le pogumno (smeh).

Pa smo tam. Prigode in anekdote mi ne gredo dobro od rok, ker itak vse sproti pozabim. Če je bilo kaj hudega, pa ne smem povedati. Manco komaj kaj vidim v zakulisju, bolj v studiu, ona je na balkonu, jaz pa dva metra nižje ob pultu. Sem ji že parkrat povedal, da so z mojega zornega kota zelo kratka krila precej delikatna. Z Borisom in Nino imamo obred in se družimo vsaj enkrat na teden ob kavi. Tam si povemo vse, kar nam pade na misel in nikakor ni za objavo. Kako čudovito je biti totalno sproščen ob ljudeh, ki jih imaš rad. In vsi vemo, da vse to ostane med nami, torej o tem ne morem povedati nič več. Na Natašo se dostikrat spomnim, ko čakam na snemanje v garderobi. Imela je namreč običaj, da si je s posebnim evkaliptusovim pršilom odišavila garderobo. In še danes se mi zdi, da bom vstopil v kakšno garderobo in zavohal tisti nepozabni vonj. Desa je moja prijateljica, zelo dobra, odlična, edinstvena. V zakulisju sva se spodbujala leta in leta, takrat sem bil še mlajši, manj samozavesten in pogosto me je bodrila. V moje življenje je prišla natanko ob pravem času. Mislim, da mi ga je pošteno spremenila.

Bi mi verjeli, če vam rečem, da na internetu obstajajo vaše gole slike?

Težko, haha. Nikoli se nisem gol slikal, tudi nudist nisem, tako da je odgovor negativen.

Dovolj šale, povejte mi kako se soočite s kritiko oz. vas grde besede kdaj prizadanejo?

Malo se človek navadi, malo se nauči grde reči potisniti v nek kotiček svoje duše, da čim manj bolijo. Včasih se me kaj dotakne, seveda, kar ni nujno slabo, največkrat pa si rečem, mogoče pa imajo prav. In delam naprej. V 20 letih sem videl, da to, kar se piše po časopisih, večinoma iz osebnih simpatij ali antipatij, na moje delo nima nobenega vpliva, tako da temu ne bi pripisoval več pozornosti, kot je treba.

Jokate ali ste eden tistih ponosnih moških, ki tega ne upajo priznati javno?

Ne vem, če je to stvar ponosa. Jok spada k življenju. V tem ne vidim nobenega problema. Seveda se zgodi tudi pri meni, se je že zgodilo in se bo. Je pa res, da se zelo zelo redko. Bolj poznam tisti občutek, ko tišči in tišči in bi bilo bolje, če bi se človek zjokal. Pa ne gre.

In seveda, s kom bi šli raje na kavo, z Janom Plestenjakom ali Sebastjanom Cavazzo?

Z Janom, ker ga bolje poznam. Z Janom sva res veliko sodelovala, je odličen človek, vreden zaupanja, duhovit, občutljiv. Nikoli me ni razočaral, velikokrat smo se imeli res super. Sebastjana ne poznam prav dobro, v moji oddaji je bil samo enkrat, ga pa velikokrat vidim v gledališču. Razvil se je v super igralca in prepričan sem, da je fajn človek, a vseh se pač ne da enako poznati ali spoznati.

Intervju: Dino Hajderović (Svet24)

11.10.2013 ob 02:22

Če mi rečeš čefur, bodo padle batine

Dino Hajderović, za prijatelje, Dinotti, je bil do nagrade za najboljšega stranskega igralca v filmu Čefurji raus na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, najbolj znan po svojih spletnih skečih in sodelovanju v tv šovu Denisa Avdića. Zabaven mladenič, vedno za šalo, vedno ostrega jezika, pa zelo iskren in takšen, da pove to, kar misli. Kako se je odrezal na filmskem platnu pa boste lahko preverili vsak čas, saj Čefurji raus kmalu začenjajo svojo kinematografsko pot po Sloveniji.


Začniva direktno, so fantje iz republik bivše Jugoslavije res tako zelo dobri v postelji kot se govori?

Nisem ženska ali gej, da bi to vedel (smeh). Je pa res, da so južnjaki malo bolj temperamentni, mogoče jih to rešuje.

Hočeš torej reči, da ženska v seksu zares uživa samo z Balkancem?

Tega nisem rekel. Mislim, da nacionalnost nima veze z užitki v postelji. Važna je energija med dvema telesoma.

Kaj pa slovenski fantje, kaj jim manjka do zares dobrih ljubimcev?

Hm, zanimivo vprašanje. Ne vem, vprašajte Murkota (smeh).

Pustiva seks, da ne pregoriš od navdušenja, povej mi raje kako je bilo delati pri filmu Čefurji raus?

Zabavno! Nekaj novega. Nekaj, kar sem si potihoma želel celo življenje. Vsi so bili super, bilo je kot dogodivščina, ki ti ostane za vedno v spominu. Je bilo pa tudi naporno. Adrenalin je nenehno tekel po žilah. Noči so minevale z malo spanca, bile so tudi noči brez spanca. Tako je to, ko dobiš možnost delati nekaj, kar si zelo želiš! Soigralci so bili fantastični. Bili smo kot družina, kot skupina ljudi, ki se pozna že od nekdaj. Goran je  legenda. Postal je moj idol. Dejansko je povezal most med »čefurji« in Slovenci.

Si bil presenečen, ko si dobil nagrado za najboljšega stranskega igralca?

Da! Lani sem bil na istem festivalu in videl, da je Đuro dobil nagrado za najbolšo stransko vlogo v filmu Hvala za Sunderland. Takrat sem se zamislil, kdo od nas treh iz Čefurjev bo dobil naslednje leto to nagrado? Seveda je to bila samo pobožna misel in šala. No, letos sem nepričakovano dobil odgovor na to vprašanje. Vsi trije! Pravijo, da je to slovenski oskar. No, če bi vsaj dali vsakemu od nas po en kipec, tako smo pa dobili samo enega. Še potrdilo so nam dali samo eno! V zahvalnem govoru sem se pohecal, če ima kdo žago s seboj, da odžagam kipec na tri dele, če ne bo vojna, kdo si ga bo lastil. Na koncu smo ga odstopili naši produkciji ArsMedii, naj ga oni imajo. Brez njih tudi nas nebi bilo.

Namiguješ, da Festival slovenskega filma ni na stopnji podobnih tujih filmskih festivalov?

Mislim, da ta festival prikazuje realno stanje, da v Sloveniji na tem področju manjka še veliko dela in truda, da pride na raven festivalov drugih državah Evrope. Da ne govorimo o ameriških oskarjih. Ampak super, dobil sem nagrado, sem vesel in zadovoljen. Sedaj se lahko vsaj pohvalim z nečim, ne pa da mi govorijo:« Kaj si pa ti naredil do sedaj v svojem življenju? Ti si navaden busar?!« »Haha, zapel sem Vesno! Kaj pa ti?« lahko zdaj v šali odgovorim.

Se motim, če rečem, da čefur ni več žaljivka ampak oznaka za »frajerja«?

Hm? »Čefur« je bila včasih slabšalna oznaka za človeka, ki se ni hotel vklopiti v normalno družbo. Kot so včasih bili punkerji tisti, ki so se upirali družbi in civilizaciji. Tako je nekaj let kasneje »čefur« prevzel enako vlogo. Pa to nima veze z narodnostjo. Res, da so to sprva enačili s pripadniki južnih držav, ampak sčasoma  je naziv »čefur« dobil drugačno težo. Jaz enačim čefur z »nigga«. Tako imenujejo in se imenujejo črnci v Ameriki. Smešno je, ko črnec lahko reče črncu »nigga«, če to reče belec, je pa žaljivka. Tako je tudi pri nas. »Čefur« »čefurju« lahko reče »čefur«, če to Slovenec reče, potem bojo pa »batine« (smeh). Šalo na stran, »čefur« je način življenja, ne pa oznaka za nekoga iz juga. Jaz osebno sem vedno preziral ta način življenja, ampak drugi so pa zaradi mojega videza mislili drugače.

Pred časom si sodeloval tudi v tv šovu Denisa Avdiča, je res taka faca kot menijo mnogi?

Poklicali so me, ko so videli kakšen uspeh in podporo sem požel s posnetkom »Protest, Mafia i Bosanski radnici«. Posnetek je dejansko čez noč eksplodiral in ujel 140 tisoč ogledov v treh dneh! Povedal sem kaj si mislim o nekdanji in trenutni situaciji v Sloveniji. Govoril sem o uporu proti vladi in tedanjim tajkunom, lopovom in ostalim barabinom. Drugače pa dejansko nisem bil v Denis Avdič šovu. So me pa prosili, če naredim posnetek kako osvajati ženske na FB-ju. Nastala je dobra parodija. Ampak zadeva ni izmišljena. Vse kar govorim je čista resnica. Ta resnica je zrasla iz mojih osebnih izkušenj in povem vam, da v večini primerov deluje.

Zakaj so oddajo zdaj ukinili, je bila gledanost slaba ali gre za kaj drugega?

To me pa preveč sprašujete. Nisem seznanjen z njihovo politiko. Sem pa slišal, da Avdič raje dela na radiu kot pa na televiziji. Mogoče je to razlog (smeh).

Vidim, da si zelo aktiven na Twitterju in da na razne spletne strani daješ svoje zabavne video skeče. Imaš kaj od tega ali gre le za hobi? Od česa pravzaprav živiš?

Twitter mi na začetku sploh ni bil zanimiv. Sčasoma sem ugotovil, da vsi, ki dajo kaj nase, imajo Twitter. Je kratek in takoj zadane bistvo. S posnetki se je začelo novembra 2012. Film Čefurji raus smo do konca posneli konec avgusta in kar naenkrat sem ostal doma s preveč časa. Ker sem bil vedno v življenju »gobec« in sem rad zabaval ljudi, sem si rekel, zakaj pa ne bi kaj povedal v kamero. Potem se je pač začelo. Zaslužim s tem bolj malo, imam pa nekaj veliko bolj vrednega in to sta človeški nasmeh ter veselje. To mi daje pravi zagon. Živim od svokega denarja! Imam okoli deset let delovne dobe in sem si privarčeval nekaj za hude dni. Sedaj so ti hudi dnevi. Da ne pozabim, tako kot večina mladih v Sloveniji živim pri starših, kar mi zelo olajša življenje.

In seveda, če bi dobil priložnost v Hollywoodu, kakšne vloge bi igral in kak bi bil naslov tvojemu prvemu filmu čez lužo, če bi lahko izbiral?

Uspeh bi bil, če bi dobil vsaj kako vlogo v slovenski nadaljevanki ali nanizanki. Da bi vsaj imel redno delo. Tudi kakega filma, se spet nebi branil. Uh, Hollywood! Ta je pa sanjska! Tam bi lahko marsikaj. Če dobiš priložnost, da si v Hollywoodu, potem si ne zmišljuj. Vzami to, kar ti ponujajo. Ampak vsi vemo, da za Hollywood rabiš marsikaj več kot pri nas. Konkurenca je svetovna! Če bi res postal dober v tem poslu in bi bil iskana roba, potem mislim, da bi rad igral v kakem filmu kot je Lord of the Rings, ali pa kaj bolj inteligentnega, recimo Seven. Moj prvi film po moji izbiri? Life is a mystery! Zdaj pa ugotavljajte sami, zakaj (smeh)

Intervju: Igor Samobor (Svet24)

3.10.2013 ob 14:44

Nikoli mi ni nerodno

To je on, Igor Samobor, zvezda filma Razredni sovražnik in dobitnik vesne za najboljšo glavno moško vlogo na Festivalu slovenskega filma. Vrhunski karakterni igralec, ravnatelj Ljubljanske Drame, možakar na mestu, kot radi rečemo. Samozavesten, odločen in do konca predan svojemu poklicu.

(c) SNG Drama Ljubljana

Začniva malce šaljivo, kako ste se počutili, ko vam je v Razrednem sovražniku pamet solila Nataša Barbara Gračner, glede na to, da ste v resničnem življenju vi njen ravnatelj?

Mislim, da midva drug drugemu v resničnem življenju ne bova nikoli solila pameti. Preveč se spoštujeva. Kot ravnatelj si sploh ne predstavljam, da bi se do kogarkoli tako obnašal. Zdaj sem sicer šef, ampak šef svojim kolegom s katerimi si še vedno delim isto mizo in vsi so toliko pametni, da ne potrebujejo dodatne soli. Sploh pa je profesor Robert iz Razrednega sovražnika odbil vsako ravnateljičino pametovanje. Vem, da bi Nataša Barbara storila isto, če bi se ji Igor vzpenjal na glavo.

Imel sem občutek, da se vajina lika poznata že od prej, recimo iz Rabljeve freske, kjer je njena vloga dosti bolj drzna in provokativna kot tukaj. Imam prav?

Ravnateljice so v glavnem manj provokativne kot pankerice. Najina lika se poznata toliko kot se poznava midva. Se pravi, da že dolgo in zelo dobro. Vmes sva odigrala že veliko lepih, takih in drugačnih duetov. Nataša pa nikoli ne bo nehala biti drzna in provokativna. Tudi v tem je skrivnost njene odličnosti.

Se zmotim, če rečem, da je prav Razredni sovražnik vaš igralski labodji spev, po katerem se vas bodo gledalci spominjali do konca življenja? Ali je to morda tv naniznka Na terapiji, kjer ste bili prav tako odlični?

Labodji spev je ponavadi na koncu kariere ali na koncu življenja. Upam, da še nisem tam. Ne pri enem, ne pri drugem. Rajši bi videl, da bi bili ti dve vlogi tretirani kot začetek in upam, da bo nastalo še kaj lepega in dobrega. Kaj je tisto, kar bo ostalo v spominu, bo povedal čas. Verjetno bo jasno šele takrat, ko me ne bo več.

Ne vem zakaj, ampak občutek imam, da ste tudi v resnici tako zelo resni kot v vlogi profesorja nemščine. Se motim?

Mislim, da se motite. Sicer bi pa na to vprašanje moral odgovoriti kdo, ki me pozna. Sam zase mislim, da znam biti kdaj pa kdaj tečen in preveč zahteven, tako strikten in nedostopen pa mislim, da nisem.

Nekateri igralci pravijo, da je najtežje igrati v komediji, čeprav se nam gledalcem zdi, da so vloge kot je vaša v Sovražniku, dosti bolj zahtevne. Je kaj na tem?

Oboje je enako težko in enako lahko. Za komedijo je zraven siceršnjega igralskega talenta potreben še poseben odnos do sveta. Tak, ki zna videti vse v smešni luči. Podobno je pri pripovedovanju vica. Tudi zato je potrebna posebna sposobnost, ki je nima vsak.

Zavoljo filma Kajmak in Marmelada, kjer ste igrali tistega tečnega soseda, so vas imeli mlajši gledalci za komedianta. Ste se jim zdaj kaj zamerili, ko igrate tako grozno strogega profesorja?

Upam, da ne. Kvečjemu nasprotno.

Kakšna je razlika med igro na odru in igro na filmu, ali še bolje, zakaj mnogi slovenski igralci tega ne ločijo?

To je zelo pogosto vprašanje. Pri nas je za igralce zaradi številčno šibke filmske produkcije malo priložnosti, da bi se srečali s kamero. Naše osnovno delovišče je oder. Preklop iz enega medija v drugega pa ni enostaven. Razlika je mogoče v nekakšnem dokumentarnem realizmu, ki ga zahteva film. V gledališču je na voljo veliko več stilov. Za preklaplanje je pomemben dogovor in veliko vaje. Se pravi, da je precejšnja odgovornost na strani režiserjev.

Ko sva že pri odru, kako je biti ravnatelj Ljubljanske Drame? Vas igralci, ki jih matra egotrip, sploh kaj ubogajo?

Dobri igralci so umetniki in umetniki ponavadi nikogar ne ubogajo. Pač pa, če je dober skupen cilj, kar predstave so, sami vse naredijo tako, da je prav. Mislim, da imamo v Drami dober cilj in zaenkrat ne vidim nobenega problema.

Vas moti, da recimo Špas teateru mnogokrat uspejo izjemno uspešne predstave ali je to za Dramo še večji izziv, da dela bolje?

Če nastajajo dobre predstave me lahko samo veseli. Mislim, da je to za vse dobro. Uspešnost Špas teatra in uspešnost Drame se merita z različnimi merili in gledališči sta tudi ustanovljeni z različnim namenom. Ne glede na to, je vsaka dobra predstava za nas izziv. Mimogrede, v Drami tudi delamo dobro in nastajajo dobre predstave.

Ko gledam vašo pestro filmografijo, ne morem mimo debija v zloglasnem Ubij me nežno Boštjana Hladnika. Kako je igrati v takem s seksom nabitem in drznem filmu?

Film je bil posnet že davno nazaj in takih filmov zdaj skoraj več ni. Res je bil drzen, ampak jaz ga takrat nisem videl kot kaj spornega in nisem imel nobenih pomislekov. Snemanje je bilo sproščeno in veselo kot redkokatero. Boštjan Hladnik je bil velik mojster in vsi smo se zavedali, da bo nastalo nekaj pomembnega. Seks je intimna stvar, ampak umetnost se ukvarja tudi z našimi intimami, zato seks ne bi smel biti tabu. Mnogo preveč demoniziramo nekaj tako lepega in preprostega.

Ko sva že pri erotiki, kako je bilo snemati film 9:06, kjer imate dosti mlajšo ljubico in se predajate tudi gejevskim užitkom? Vam je bilo kaj nerodno in neprijetno?

Niti malo. Zakaj? Nisem imel mlajše ljubice in nisem se predajal gejevskim užitkom, to je delal inšpektor Dušan. Med mano in vlogo, ki jo igram je velika razlika. Igralec sebe samo posodi nekemu liku in verjame, da je to kar počne prav, da se izrišejo okoliščine neke usode. Zato mi nikoli ni nerodno. Tudi občutka krivde nimam kadar moram, recimo, koga ubiti. S temi občutki se ukvarja lik, ki ga igram in gledalci, ki film gledajo.

In seveda, če bi vas zdajle močno razjezil, bi z mano obračunali v ringu, glede na to, da ste v filmu Kormoran trenirali boks (smeh)?

Če bi me zdajle razjezili, bi se verjetno samo pogovorila. Takrat pa sem bil bolj usposobljen za pretepanje in se verjetno ne bi dolgo hecala. (smeh)

Intervju: Nina Rakovec (Svet24)

22.09.2013 ob 00:24

Golota je zelo intimna stvar

Leta 1987 rojena Nina Rakovec, dobitnica vesne za najboljšo glavno žensko vlogo na nedavnem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, je ta hip ena izmed najbolj zaposlenih in popularnih slovenskih igralk. Igro ima v krvi po zaslugi dedka Poldeta Bibiča, pri svoji karieri pa se zanaša na svoj talent, ki ga kali tudi v celjskem gledališču.

Začniva malce provokativno, kaj bi mi rekli, če vam rečem, da si je Mojca Funkl namesto vas zaslužila nagrado za najboljšo igralko na nedavnem Festivalu slovenskega filma?

To vprašanje ni zame prav nič provokativno, saj je Mojca Funkl odlična igralka. Prav tako Janja Majzelj, ki bi si tudi zaslužila nagrado. A na koncu izbere žirija in lahko sem samo vesela in počaščena, da so izmed takih igralk izbrali mene in mi s tem, kot igralki na začetku kariere, dali vzpodbudo za naprej.

Najprej Izlet, zdaj Dvojina in Zapelji me, kmalu pa še nova tv nadaljevanka. Se motim, če rečem, da ste trenutno najbolj aktualna slovenska igralka daleč na okoli?

Na to sama težko odgovorim, res je, da imam srečo in upam, da jo bom imela tudi v prihodnje. Poleg sreče je tu prisotno še nenehno dokazovanje in garanje, da upravičiš svoje pojavljanje.

Se strinjate, da ste dejansko razbili stereotip, da za slovenske igralke ni kaj dosti prostora v slovenskem filmu in za markantne glavne vloge?

Oh, nisem jaz razbila tega stereotipa. Če si ogledate katerikoli film z Mileno Zupančič ali Natašo Barbaro Gračner, vam bo jasno, o čem govorim.

Greva na režiserja Nejca Gazvodo. V Izletu vas je prepričal, da ste pokazali prsi, v Dvojini, da se poljubljate z žensko. Kako mu je uspelo (smeh)?

Ni me prepričal on. Vloga sama to zahteva. In to ni golota na vulgaren način, je golota, ki odkrije skrivnost, zato je bila potrebna. Tudi poljub v Dvojini je simbol čistosti, ljubezni, zaradi tega ga nikoli nisem gledala kot nek tabu.

Ko sva že pri erotičnih prizorih, ste imeli kaj treme pri slačenju?

Da. Golota je zelo intimna stvar, ki je je navadno deležen le partner. A kot igralec moraš včasih iti preko sebe in storiti, kar vloga (upravičeno) zahteva.

Dovolj erotike, povejte mi kako je bilo delati z Jonasom v spletni seriji Prepisani?

Delati z Jonasom je bila super izkušnja, saj je blazno inteligenten in zabaven moški. Veliko sem se naučila na tem snemanju in uživala z ekipo.

Kaj pa želja po uspehu v tujini, je zelo močna, je sploh kaj šans za slovensko igralko, da ji uspe v tujih filmih?

Želja je zelo močna, a seveda se zavedam, da so majhne možnosti, da bi mi uspel preboj v tujino. A poskusila bom, drugače bi se le spraševala o tem, kaj bi bilo, če bi bilo.

In seveda, s katerim hollywoodskim zvezdnikom bi si tudi po koncu snemanja privoščili šampanjec za zajtrk?

Želim si delati s čim bolj raznolikimi ljudmi tako hollywoodske, kot evropske produkcije. To so moje sanje. Če se zaključijo s šampancem, se pa pustimo presenetit.

Intervju: Roman Vodeb (Svet24)

17.09.2013 ob 23:57

Alenka Bratušek vlada falično

To je on, Roman Vodeb, slovenski Sigmund Freud, zloglasni in kontroverzni psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku in povsem na svoj način razpreda o vsem mogočem. Najraje o politikih, ženskah in po novem tudi o naših športnikih. Nekateri ga ne marajo, nekateri ga obožujejo, nihče pa do njegovih pronicljivih misli ne more ostati ravnodušen.


Ker vem, da ste mojster psihološke analize naših politikov, je prav, da začneva prav s tem. Upam, da boste uživali. Začniva z Zoranom Jankovićem, ki kani znova naskakovati mesto šefa Pozitivne Slovenije. Dajte si duška.

Uvodoma naj povem, da sem pristal na tale intervju zato, ker ste vi na YouTubeu genialno okrcali Kanglerja in njegove radarje in na ta način sprožili gibanje »Gotof si«. Zato si zaslužite priznanje in tudi moj intervju. O Jankoviću ne morem in ne želim reči drugega kot to, da naj pač kandidira, če se že Janša kot klop drži svojega predsdniškega prestola v SDS. V tej politični paradigmi – nori oz. spodleteli demokraciji – in v tem družbeno-ekonomskem sistemu (kapitalizmu), kjer lahko vsak počne vse in za to ni kaznovan, naj se gredo politiko pač tisti, ki si to želijo in hočejo, ali pa so v to primorani. Janković je eden tistih, ki mu je politika in pozicija moči in oblasti v spletu okoliščin še zapasala. Videti je, kot da se je preobjedel finančnega bogastva – sedaj je omamljen še s politično močjo in oblastjo ter borbo proti Janši. Njegovi nezavedni procesi, njegove infantilne potlačitve so zelo specifične – jasno je, da je, tako kot vsi, zaznamovani s svojim specifičnim otroštvom.

Če sva začela z Jankovićem, je prav, da nadaljujeva z Alenko Bratušek, ki pravi, da bo, če se ne motim, odstopila z mesta premierke, če Janković zmaga. Pa ne pozabite na njena tigrasta oblačila, lepo prosim.

Alenka Bratušek bi, ravno zato ker je ženska, lahko v svoji politiki pokazala več sočutja do revežev in socialnih stisk. Deluje in vlada pa zelo nesočutno, kar je znak faličnosti in zgledovanja po moških. Z določeno načelnostjo – predvsem do Gašparja Gašparja Mišića in do samega Jankovića – je pokazala nekaj ženske svojeglavosti, celo »jajc«, kar ji lahko štejemo v moralni plus. Skuša se vživljati v ženskost, kar ji seveda ne bo uspelo – politika je sama po sebi preveč možata, da bi se lahko obnašala feminilno. Mora se preleviti v »petelinko« in kljuvati kolege peteline in tudi »kurjeke«. Cena, ki jo plačuje sama in njena družina, je izguba ženskosti – in kot protiutež za faličnost je pač hlinjenje feminilnosti (ženskosti) v obliki nošenja »sumljive« konfekcije (kratka krila, tigraste dekoracije ipd.).

Brez Gregorja Viranta, ki zdajle spet skače sem in tja, seveda ne gre. Z besedno na dan, gospod Vodeb.

Gregor Virant se je doslej izkazal s precejšno mero preudarnosti in odločnosti hkrati pa tudi načelnosti. V obstoječi garnituri političnih prvakov je – glede na okoliščine – še najmanj slab. V minus mu lahko štejemo določene zdrse, ko je vračal neke »premije« – s tem se je izkazal, da tudi on deluje po načelu: »Najprej je Bog sam sebi brado ustvaril!« Simptomi, ki jih seveda proizvaja vsak, pa pri Virantu – vsaj po mojih kriterijih, ki se seveda razlikujejo od kriterijev drugih političnih analitikov, posebej politično opredeljenih – vendarle nakazujejo precej več pozitivnih lastnosti kot negativnih.

Upam, da vas nisem preveč utrudil, ampak tole je res zabavno in zanimivo. Nadaljujva z Karlom Erjavcem, ki je znova v ospredju, in Igorjem Lukšičem, ki je presenetljivo tiho. Bo šlo?

Erjavec je postal »dovolj dober« politični rutiner, ki ne dela več posebnih napak – če se le sam nahaja v kakšnem pomembnem fotelju oz. ima neko pomembno (in dobro plačano) funkcijo, po možnosti ministrsko. Včasih je deloval kot vodja nekega interesnega združenja – mislim na »sindikat upokojencev«. Ker je trenutno koalicija leva, je seveda lahko boljši kot je bil, ko je bil v desni (Janševi) vladi. Desus je pač levo-sredinska stranka in je bolj socialno naravnana. Desnica pa po definiciji oz. konstitutivno zagovarja socialno razslojevanje in delitev na revne in bogate, kar pa Desusu ni pisano na kožo. Lukšič pa je politični lisjak, ki se relativno dobro znajde – ker sebe pač igra (to se je verjetno naučil od Pahorja) – v vsaki politični situaciji. Spore zna zgladiti tudi s spodletelimi ljudmi in v kočljivih situacijah – če mu to koristi oz. če to (politično) koristi njegovi stranki. Zna biti lojalen dogovorjenim scenarijem, kljub temu, da so situacije morda sporne – predvsem z moralno-etičnega vidika. Nobenih etičnih zadržkov nima, ko svojo FDV, ki je izobraževalna institucija – vsaj morala bi biti – turi v politiko. Njegova stranka (SD) in vsa liberalnost na levici je kontaminirana z njegovo fakulteto (FDV). Z mojega vidika je takšno mešanje FDV (kot izobraževalne institucije) in Lukšiča kot univerzitetnega profesorja (in bivšega dekana) popolnoma spodletelo. Lukšič bi se moral – če bi bil moralno odgovoren (če bi imel močan Nadjaz) – odreči ali aktivni politiki ali predavateljstvu (univerzitetni profesuri) na FDV.

Pa končajava tale političen uvod še z Janezom Janšo, ki komaj čaka, da znova dobi priložnost, da razdeli slovenski narod s svojimi drznimi izjavami. Dajte si duška še enkrat.

Janša je posebno poglavje – tudi zato, ker je s svojimi volivci vzpostavil takšen pozitivni transfer, s svojimi političnimi sovražniki pa negativnega. Zadnja leta se dobro in všečno igra – vprašanje je, koliko se v svojo všečno vlogo lahko vživi. Oskarja za politično igro (igranje samega sebe) sicer ne bi dobil, ker ga vseeno izdaja še precej simptomov, predvsem tisti iz registra sadizma. Očitno je, da prav uživa, ko političnim nasprotnikom pribije kakšen cvek v glavo oz. jim pije kri – npr. z obujanjem vloge domobranstva in povojnih pobojev. In temu sadističnemu užitku se ne zna odreči. Janša je analizabilen predvsem za nazaj – če se mu (psiho)analizirajo dejanja v obdobju, ko še ni pazil, kaj (neskrivano) počne pred ljudmi, pred pričami.  Duška v takšnih političnih analizah si ne nameravam dajati – bi pa to rade volje počel v kakšnem psihoanalitičnem inštitutu, ki ga Slovenija žal ne premore. Psihoanaliza ni samo metoda (psihoterapevtskega) »zdravljenja z besedo«, pač pa je miselni koncept, s katerim se da kritično misliti posameznika – tudi politike – in družbo.

Dovolj politike, greva na košarko, ki je zdaj vaša nova strast. Zakaj naši fantje enkrat igrajo zelo dobro, drugič pa kot osnovnošolci, ki so prvič videli žogo? V čem je finta?

Kot sem rekel: psihoanaliza je miselni koncept, s katerim je mogoče razložiti »patos« politikov, pa tudi psiho športnikov, s čemer se, kot bivši vrhunski športnik, tudi ukvarjam. S psihoanalizo bi se lahko lotil tudi »marsovcev«, če bi prišli na Zemljo. O slovenskih košarkarjih, pa tudi o olimpijcih in športnikih nasploh sem že velikokrat povedal – npr. to, da njihova odličnost, pa tudi vsi njihovi kiksi, nastanejo v glavi, v mislih, predvsem tistih nezavednih. V par stavkih pač ne morem razlagati stvari, ki terjajo širšo obravnavo.

Ko vas takole poslušam, dobim občutek, da ste res nekaj posebnega. Gotovo imate zaradi tega precej težav v vaši stroki. Kako se soočate z raznimi očitki kolegov?

Moja konceptualna izhodišča so povsem druga kot jih imajo psihologi ali psihiatri, da o športnih strokovnjakih, ki mislijo da o športu nekaj vedo, niti ne govorim. Tudi od FDVjevskih sociologi se bistveno razlikujem. Svoje znanje in širino sem zgradil na čisto posebnih temeljih, in to mimo klasičnega izobraževalnega sistema – kljub temu, da sem bil vpet v tri podiplomske študije. Izobraževalni sistem je v Sloveniji popolnoma spodletel, saj učence, dijake in študente, tudi tiste na podiplomskih študijih uči spominjanja na prebrane vsebine. Na tak način pa se ne da doseči odličnosti, niti sposobnosti samostojnega razmišljanja. Zato, da jaz razmišljam s svojo glavo, nevkalupljeno in na unikaten način, sem plačal ceno – moj doktorat je bil zavrnjen. No, mojih misli »gospodarji vednosti« pač ne morejo zatreti.

Koliko je v tem vašem nastopu blefiranja in zbujanja pozornosti, koliko pa ste res iskreni in takšni kot ste tudi zasebno?

Blefiranje je stvar politikov, ki si nabirajo glasove. Jaz nimam nobene ambicije, da bi bil všečen, ali da bi vzbujal pozornost. To, da sem šokanten, je pač posledica psihoanalize – psihoanaliza je v osnovi šokantna in ekscesna, ker se pač vse steka v seksualnost. Najraje bi imel, da me ljudje pustijo na miru, da se ne ukvarjajo z menoj in da živim v miru neopazno. Ne prenesem pa, da mi ljudje delajo krivico in da me žalijo, ko vendarle vem, da pojma nimajo o temi skozi katero me kritizirajo. Na tej točki se pač ne dam – ker vem, da imam prav, in sto procentov stojim za tistim, kar trdim in zagovarjam.

Vas užalim, če vam rečem novi Janez Rugelj?

Nekoč sem bil alergičen, če so mi ljudje rekli, da sem novi Rugelj – ker nikoli nisem bil in nikoli ne bom. O Ruglju sem imel dolga leta slabo mnenje – in malo sem mu delal krivico. Šele sedaj, ko se nekateri Rugljevi pacienti na vsak način hočejo pogovarjati za menoj – kot največjim približkom Ruglja – šele spoznavam, kako dobro in strokovno je delal Rugelj. V medijih pa je bil načrtno ekscesen – no, in ravno na tej točki, v tej svoji ekscesnosti, mi ni bil všeč. Če bi se jaz šel psihoterapijo – ampak jaz se bolj ukvarjam z osebnim svetovanjem – bi delal drugače kot Rugelj. Vem, da sem teoretsko močnejši kot Rugelj, ker znam improvizirati, izvenkalupsko razmišljati in na drug način napenjati možgane kot Rugelj.

Brez vprašanja o ženskah seveda ne gre. Se vam ne zdi, da so prav one zdaj glavne in da so moški padli v drugo ligo, kjer ne odločajo več o ničemer? Ali še bolje, da je ženska zdaj to,  kar je bil nekoč moški in obratno?

Če v čem vidim svoje družbeno poslanstvo, je to pač moj antifeminizem. Ženske niso več ženske, pač pa »moškinje«, ki sistemsko in posamično (v družini) vršijo simbolno kastracijo moških. Same postajajo skrajno nesrečne, moški pa obupani. Če ne bomo družno na prste stopili pošasti, ki se ji reče feminizem, se bo družba raztreščila na prafaktorje. Feminizem je tako pošastna ideologija, da se ljudje sploh ne zavedajo – še najmanj pa (naši) levi politiki. Ravno zaradi feminizma ni več pravih moških – in problem pravih moških ni v tem, da se ne znajdejo v partnerskih odnosih z ženskami, pač pa v tem, da so moralno pokvarjeni, ker t. r. nimajo Nadjaza, ne znajo moralno razsojati, ker niso pravilno razrešili Ojdipovega kompleksa. Ob simbolno kastriranem ojdipskem očetu se to pač ne da. Vsi družbeni podsistemi bodo kolapsirali in v družbi bo zavladal kaos, če se emancipirane ženske, torej »moškinje«, ne vrnejo v ženskost in postanejo malce bolj krotke in t. r. ubogljive s pridihom nemočnosti.

In mame, tudi do njih ste izjemno ostri. Mislite, da so res samo ne krive, da so Slovenci padli v krizo moralnih vrednot in identitete?

Zato, da družba normalno funkcionira, morajo biti normalni – torej moralno razsodni in »zdravo testosteronski« – moški. Mame napačno vzgajajo svoje sinove, saj si niti oplojevalcev ne znajo izbrati – saj si jih niti ne morejo, če so imele kot deklice simbolno kastrirane očeta. Dokler otrokova mama ne bo »ubogala« svojega moža, torej otrokovega očeta in dokler ta oče ne bo zaslužil vsaj 2 krat več kot njegova žena, otrokova mama, se otroci – dečki/sinovi in deklice/hčerke – ne morejo normalno psihično razvijati. Moralna kriza in kriza identitete se bo stopnjevala do točke, ko se bo družbi zmešalo. Ženske nimajo penisa, ne znajo riniti, njihovo moralno razsojanje ne temelji na kastracijski bojazni. Ženske so ženske, in naj (ženstvene) ženske tudi ostanejo – kajti le tako lahko ukrotijo pobesnele in pokvarjene moške, in to s svojo seksualnostjo in nemočnostjo. Moški rabimo nemočne ženske, da jim lahko služimo, in družbeni sistem nam mora to omogočiti.

Pa končajva v stilu, kaj bi rekli Sigmundu Freudu, če bi se dobila na kavi?

Nič – morda to, da je težko biti Vodeb, tako kot je bilo sprva težko biti Freud. Tudi on je bil – zaradi svoje teoretske panseksualnosti – sprva izžvižgan. Verjetno bi mi Freud rekel, naj se obrnem na Slavoja Žižka – šele iz Žižkovih ust bi se nekatere moje, torej psihoanalitične resnice – o športu, vsakdanjem življenju, politiki, umetnosti … – v družbi bolje prijele. Žižek je »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve« – jaz pa … – jaz pa sem rojen pod nesrečno zvezdo, ljudje me večinoma ne marajo. Freud bi mi izrekel sožalje, da me ljudje ne razumejo (pravilno) – saj, tudi njega niso in ga še sedaj ne. Tako pač je.

Intervju: Mojca Funkl (Svet24)

10.09.2013 ob 21:17

Noseča med snemanjem

Leta 1976 rojena gledališka superzvezdnica Mojca Funkl te dni blesti v glavni ženski vlogi izvrstnega filma Adria Blues, kjer igra ženo Senada Bašića, ki se preživlja z delom na vroči liniji. Če rečem, da gre za eno boljših vlog slovenskega filma zadnjih let, ne pretiravam, zato ne bi bilo slabo, da bi Mojca še večkrat nastopila na velikih platnih.


Začniva v kontekstu, kakšna je razlika med igranjem v gledališču in na filmu?

V bližini občinstva. V filmu ne šepetaš, da se te sliši v zadnjo vrsto, v gledališču ne igraš za »close-up«, je rekel Rade Šerbedžija.

Zakaj za vraga skoraj vsi naši igralci tudi na filmu igrajo tako kot v gledališču? Mar ne vedo, da prav to ubija slovenski film?

Nisem prepričana, da ga ubija samo to. Niti nisem prepričana, da je z njim tako slabo, da ga ubijajo.

Kako to, da slovenski film tako težko najde svojo publiko?

Težko rečem. Del je gotovo, da publike ne zna pritegniti. Imamo pa tudi Slovenci poseben odnos do svojih filmov in jim že vnaprej ne damo možnosti.

Kako je mogoče, da v slovenskem filmu le redko vidimo žensko vlogo, zaradi katere lahko igralka postane zvezda? Se slovenski film boji zvezd?

V Sloveniji bi težko sploh govorili o zvezdah v primerjavi s tujino. Znani ljudje tu težko prerasejo v zvezde. Vseeno pa mislim, da je nekaj mojih kolegic naredilo že odlične filmske vloge.

Zakaj ste tako dolgo čakali na svojo prvo pravo glavno vlogo na filmu?

Priznam, da sem se o tem spraševala tudi sama. Saj ne da bi mislila, da mi pripada, sem si pa želela priložnosti.

Ste se na prizore z vročo linijo pripravljali z delom na pravi vroči liniji ali ste pač naraven talent?

Poskusila sem stopiti v stik s katero od deklet, kar mi je po nemalo težavah tudi uspelo. Nerade govorijo o tem. Kar so zamolčale, sem dopolnila z lastno domišljijo.

Je za igralko naporno in neprijetno snemati seksualne prizore in seveda, kaj je na vroč filmski seks s Senadom Bašićem dejal vaš partner?

Seveda seksualni prizori niso najlažji, vedno mora biti prisotnih veliko ljudi. Vse skupaj je odvisno od občutka ekipe na »setu«. Rada bi se zahvalila celotni snemalni ekipi za čudovito vzdušje na snemanju. Kar se tiče partnerja, moj mož je tudi igralec, tako da mu to ne predstavlja problema. Sva pa navajena, da drug drugemu poveva, kadar bova igrala take prizore.

Kako igralca, ki imata na platnu tako zelo intimne prizore, to potem ločita v zasebnosti?

Del našega poklica je, da s soigralci doživljamo imaginarne odnose, čustva. Kmalu se tega nekako navadiš, čeprav je znano, da zna kakšna iskra z odra ali filma preskočiti tudi v zasebno življenje.

Mi zaupate kakšno zanimivo prigodo s snemanja filma?

Največja prigoda je bila, da v filmu nastopa tudi nevidni igralec.  Med snemanjem sem bila namreč v četrtem in petem mesecu nosečnosti.

Znani ste kot odlična improvizatorka, vam je režiser Miroslav Mandić dovolil kaj takšnega tudi na filmu?

Hvala. Improvizacija je bila vseskozi v rokavu, saj je Miroslav nekaj stvari, ki niso štimale, popravljal prav na »setu«. Sem mu pa ves čas popolnoma zaupala.

In da ne pozabim, kako je bilo delati z legendarnim režiserjem Matjažem Klopčičem v filmu Ljubljana je ljubljena?

Imela sem le en snemalni dan. To je bil res ogromen projekt in sem bila zelo počaščena že, da sem bila zraven.

Intervju: Senad Bašić (Svet24)

9.09.2013 ob 22:04

Poljubljal sem prsi Anne Galiene

Leta 1962 rojeni bosanski filmski zvezdnik Senad Bašić, zvezda filma Adria Blues, ki je ravnokar začel pohod po slovenskih kinih, je strašno zabaven in prijeten možkar. Zadnja leta veliko nastopa v naših filmih, drugače pa ima za pasom celo vrsto zelo znanih jugoslovanskih celovečercev. Najin pogovor je minil kot bi trenil, z velikim veseljem pa je z mano delil zanimivih prigod iz svojega pestrega življenja.


Kakšna je razlika med slovenskim in jugoslovanskim filmom?

Ni je (smeh). Kar se tiče same regije, menim, da so si filmi zelo podobni. Na to vpliva tudi politika Evropske Unije, ki zahteva nekakšne družbeno angažirane filme. Slovenski in jugoslovanski film sta si podobna tudi žanrsko, če prav pomislim.

Pred časom ste igrali tudi v filmih Šanghaj in Estrellita. Kako je bilo delati z Metodom Pevcem in Markom Naberšnikom?

To je bilo prečudovito sodelovanje. Metod je zelo senzibilen režiser, ki ima rad igro in igralce. Podobno kot Marko, ki film doživlja kot igro in je poleg tega še zelo zabaven. Pa izjemno dobro je bil pripravljen na snemanje Šanghaja. Z obema je bilo super sodelovati.

V filmu Gori vatra, kjer tudi vi igrate eno izmed vlog, so Bosanci obsedeni s prihodom ameriškega predsednika. Bi bilo tako tudi v resnici?

Tudi v resnici je k nam prišel Bill Clinton (smeh). Obiskal je Srebrenico in Sarajevo. Imam pa občutek, da je Bosancem vseeno ali pride Bill Clinton ali Jelena Karleuša (smeh). Tako nekako se tudi dogaja v Bosni pravzaprav. Tudi za Angelino Jolie je enako. Bosanci ne delajo iz tega posebnega cirkusa. Še ko je Ivo Andrič dobil Nobelovo nagrado in prišel v Bosno, so mu rekli: »Kaj je pisatelj, boš napisal kaj novega (smeh).«

V filmu Welcome to Sarajevo ste tudi vi imeli manjšo vlogo, zakaj za hudiča je Madonna opazila samo Gorana Višnjića (smeh)?

To bi morali vprašati Antuna Vrdoljaka, on je kriv (smeh).

Saj res, kako je bilo delati z Lepo Breno v filmu Hajde da se volimo 2?

Uf, od tega je minilo ogromno časa (smeh). Dejansko je šlo za dopust, kjer smo zraven posneli še film. Čista zabava. Plačan dopust, če povem v šali. Greš na morje, uživaš, malo snemaš, potem pa ti še plačajo (smeh).

Dovolj nostalgije, greva na Adria Blues. Mi poveste nekaj stavkov o tej izkušnji?

Delati z režiserjem Miroslavom Mandićem je bilo super. Prijatelji in igralci iz Slovenije so bili fenomenalni. Adria Blues je ena velika pozitivna izkušnja. Bilo nam je zabavno in vedeli smo kaj hočemo narediti. Mandić je zelo neposreden in lepo nas je vodil skozi film.

Je bila vaša žena Jasna kaj ljubosumna na vroče prizore z Mojco Funkl?

Vprašala me je: »A temu ti rečeš igranje (smeh).«

Glede na to, da v Sarajevu na akademiji učite igro, kaj je vaš nasvet za vse mlade igralce?

Vsak mlad igralec mora najti svojo pot. Potrebuje pa mešanico dela, sreče in talenta, da mu zares uspe.

V seriji Lud, zbunjen i normalan tako kot v Adria Blues igrate rokerja. Mar ne znate igrate nič drugega (smeh)?

V seriji igram zmedenega in trapastega rokerja, ki je odvisen od svojega upokojenega očeta. V Adrii je vloga povsem drugačna, saj se gre tudi za spremembe, ki so nastale v devetdesetih letih. Serija je tipični »sitcom«.

Kariero ste začeli v kultni Audiciji, vaš profesor igre pa je bil, če se ne motim, Emir Kusturica. Kakšne spomine imate na tiste čase?

Kusturica je bil asistent mojega profesorja. Čez čas mi je dal vlogo statista v filmu Moj oče na službenem potovanju, pa sem jo zavrnil zaradi nekega drugega filma (smeh).

In seveda, kako je bilo delati z znano italijansko igralko Anno Galieno v filmu Oltre il cofine?

Fenomenalno. Anna je super. Poljubljal sem ji prsi, poljubljal sem jo po celem telesu. Potem mi je pa režiser govoril: »Ti si šlatal prsi Anne Galiene, ti nisi normalen (smeh).«

Pa žena Jasna (smeh)?

Kot vedno je rekla: »A temu ti rečeš igranje (smeh).«

Intervju: Jana Govc Eržen (Svet24)

4.09.2013 ob 23:54

Sem čisto običajna ženska

Leta 1957 rojena Jana Govc Eržen, primarijka, specialistka splošne medicine, predstojnica Zdravstvene postaje Vojnik-Dobrna, nacionalna koordinatorka za preventivo srčno žilnih bolezni in predsednica strokovnega odbora Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna, je ženska na mestu. Samozavestna, odločna, vedno prijazna, ko je treba tudi zabavna, z eno besedo, »superženska«, ki v življenju počne nešteto stvari in kljub temu najde čas za družino. Po novem tudi babica zelo simpatičnega fantka Jakoba, malo nazaj pa kandidatka za celjsko županjo, ki je naskakovala tudi poslanski stolček.


Začniva direktno in brez dlake na jeziku. Glede na to, da ste kandidirali za celjsko županjo na zadnjih volitvah, me zanima, kako je mogoče, da se sedanjega maratonskega župana Bojana Šrota enostavno ne da premagati?

Volivke in volivci imajo vedno prav in njihovo odločitev velja spoštovati. In tako je bilo na vseh volitvah od leta 1998 dalje. Vedno so se odločili za Bojana Šrota. Zakaj se ga ne da premagati? Verjetno se s tem vprašanjem nihče ni posebej ukvarjal, tudi tisti, ki so se na vsakih volitvah podali v boj za županski stolček v Celju, ne. Župan ima veliko dobrih lastnosti, ki jih tudi mnoge ženske ne moremo spregledati.

Mi hočete torej reči, da bo Šrot celjski župan še naslednjih sto let?

Želim mu veliko zdravja in vse dobro, ne glede na to, kaj bo počel naslednjih sto let. In prav lepo bi bilo videti, kako mu nekdo pomagati rezati torto za 100. rojstni dan, tako kot on pomaga našim stoletnikom že vrsto let.

Kaj pa vaša politična kariera in naskakovanje stolčka v parlamentu? Kaj je šlo narobe, da vam ni uspelo?

Mnogo ljudi mi je takrat reklo, da bi bilo škoda, če bi tako dobra zdravnica šla sedeti v parlament. Če sem čisto odkrita, bi tudi jaz verjetno težko prenašala ure in ure sedenja in poslušanja parlamentarnih domislic. Moja odločitev za kandidaturo za poslansko mesto je bila povsem spontana in dobronamerna. Želela sem si, da bi bilo v naši državi in družbi drugače in bolje. Mislila sem, da bi morda k temu lahko tudi jaz osebno kaj prispevala, da si ne bi kasneje očitala, da sem bila povsem brezbrižna do vsega, kar me je motilo in me še moti. A včasih je dobro, da gre kaj narobe in vsaka izkušnja, ki si jo pridobiš v življenju šteje, te obogati in okrepi.

Zakaj niste zapustili vrst LDSa in prestopili k Janši, ko ste videli, da se ta stranka potaplja in da bi vam šlo kot članici SDSa takrat gotovo bolj po maslu?

Saj veste, kaj se zgodi s kapitani, če zapustijo ladjo, ki se potaplja. Gospoda Janše nisem nikoli imela priložnosti osebno spoznati in torej poznam njegovo delo, razmišljanja in usmeritve le iz medijev, torej iz »druge roke«. Nekatera stališča mi niso blizu in jih preprosto ne morem razumeti in sprejeti, kar pa ne pomeni, da prav tako ne morem razumeti nekaterih stališč političnih veljakov drugih strank. V LDS sem vedno razmišljala s svojo glavo. Če se še tako čudno sliši, mi nikoli ni nihče narekoval, kako naj se obnašam, govorim, razmišljam ali celo oblačim. Vse kar je bilo slišano in videno v mojih predvolilnih kampanjah, sem bila jaz, takšna kakršna sem. V politiki je pač tako, da gre lahko enkrat vse po maslu, drugič pa ne in če nisi pripravljen na to, je bolje, da se ukvarjaš z vrtnarjenjem.

Ko sva že pri LDSu, kaj za vraga se je zgodilo s to stranko, da je tako zelo propadla?

Stranki sem se priključila takrat, ko časi zanjo niso bili več najbolj rožnati in nikoli nisem bila vključena v njene najvišje strukture. Zelo neumestno bi bilo, če bi jaz navajala razloge za njen razpad ali propad. Torej bi bilo to vprašanje bolje nameniti komu drugemu.

Pustiva politiko, da vas ne spravim v slabo voljo, povejte mi raje kako je v današnjih časih biti šef zdravstvenega doma?

Nikoli nisem bila »šefica« zdravstvenega doma in verjetno tudi nikoli ne bom. Res pa je, da sem od leta 1995 dalje predstojnica Zdravstvene postaje Vojnik in hkrati specialistka družinske medicine, ki skrbi za 2000 bolnic in bolnikov vseh starostnih skupin. Delam v čudovitem okolju, s krasnimi sodelavci in to je tudi razlog, da se v službo rada odpravim. Je pa naporno, odgovorno in brez »odklopa« tu in tam, bi včasih omagala. Kako je biti šef zdravstvenega doma? Mislim, da je ta funkcija v današnjem času nezavidljiva, odgovorna in zelo izpostavljena. Razlogov, da se zdravnik odloči kandidirati za mesto direktorja zdravstvenega doma pa je verjetno več: ljubezen do medicine, skrb za ljudi (bolnike) in sodelavce, ambicioznost, želja do vodenja nasploh in seveda tu in tam tudi politična opredelitev. Lahko gre za posamezen razlog ali pa preplet nekaterih izmed njih.

Se pri nas sploh še splača biti zdravnik ali se je bolje za ta poklic šolati kar v tujini?

Poklic zdravnice sem si izbrala v časih, ko se o plači in če se splača, sploh ni razmišljalo. Na fakulteti smo se učili o etični plati našega poklica in to nekako ostane v zavesti in podzavesti. Poklic zdravnika družinske medicine tudi v današnjem času ni področje, ki bi blestelo kar se tiče zaslužka. Sicer pa vsi skupaj spadamo med javne uslužbence in tako se tudi kroji naša plača. Pretežno iz leta v leto navzdol. Kot vsi ostali javni uslužbenci, pa imamo tudi zdravniki to možnost, da opozorimo na nekatere nepravilnosti in krivice, ki se nam dogajajo. Svet je danes postal zelo majhen, priložnosti je veliko in vsak je nekoliko tudi sam svoje sreče kovač. Naši medicinski fakulteti sta dobri in ne vidim razlogov, da bi se mladi odločali za študij v tujini. Če pa je želja močna, zakaj pa ne?

Saj res, od kje kliše, da so zdravniki bogovi v belem? So ga zakuhali sami s svojim vzvišenim obnašanjem, ali gre pač za človeško neumnost in ocenjevanje reči, o katerih nimajo pojma?

Glede na to, da je na slovenskem več zdravnic kot zdravnikov, bi pričakovala, da bi se govorilo tudi o boginjah v belem, pa tega nisem zasledila. Torej gre za moške, ki so si prislužili ta vzdevek. Kdaj in zakaj se je pojavil ta stereotip, ne vem. Morda zaradi mišljenja, da vse zmorejo in so vsemogočni, ali pa zaradi tega, ker so se tako obnašali. Vsekakor pa ta stereotip že dolgo ne velja več. Če si zamislim kolegice in kolege, ki delajo v družinski medicini na podeželju, se srečujejo z množico problemov v ambulantah, na terenu, ob vsakem vremenu in vsaki uri dneva, potem bi prej rekla, da so »deklice za vse« .

Pustiva zdravnike, da ne boste jezni name (smeh), povejte mi raje, kako ob vsem delu in funkcijah, ki jih opravljate, sploh najdete čas zase in za sproščanje ob kakem filmu ali knjigi?

Nič kolikokrat sem si želela, da bi imel dan več ur, da bi lahko vse postorila in se posvetila vsemu, kar mora biti opravljeno in tistemu kar me razveseljuje. Starejša kot sem, bolj znam ceniti trenutke, ki so samo moji. In tako najdem čas tudi za ogled dobrega filma, za prebiranje knjig, za druženje z mojimi najljubšimi. Morda ne ujamem filma, ko še diši po svežem, a če me zanima in ima obetavne kritike, si ga ogledam malo kasneje kot drugi. Pogosto pa se zgodi, da moram ogled ponoviti, ker med gledanjem filmov doma prehitro zaspim. V otroštvu sem prebrala prav vse pravljice, ki jih je ponujala naša mala podeželska knjižnica. In sedaj se ob branju pravljic vnukinji zopet vračam k tovrstni literaturi in to je tako zelo čarobno in pomirjajoče.

Kaj pa vaš zakonski partner, je kdaj jezen na vas, ker nimate časa zanj (smeh)?

Moj soprog je izjemno potrpežljiv in me vedno podpira pri vseh mojih aktivnostih. Jeze nikoli ne stresa naokrog, čeprav bi bil včasih do tega čustva povsem upravičen. Sicer pa sva kar oba premočno vpeta v svoje delovne obveznosti, a ko sva skupaj, znava izkoristiti vsako minuto, da nama je lepo. Prav zaradi tega posebej ceniva vsak dan, ko sva lahko sama, samo drug z drugim in morda je to tudi razlog, da sva malo zapostavila druženje s prijatelji, ki so nama pri srcu.

Ko vas takole pogledam, mi delujete samozavestna, odločna in pogumna ženska, »superženska« pravzaprav, ravno zato me zanima, če se za vsem tem skriva čisto običajno nežno in romatično bitje, ki zna tudi jokati in se raznežiti?

Včasih bi mi še kako prijalo, da bi res bila superženska in rešila vse probleme, ki se zgrinjajo nad našo prelepo deželico. Ker pa spada takšna oseba v domišljijsko in pravljično področje, raje izbrskam na plan dobro mero optimizma in dobre volje, si nadenem nasmeh na obraz in si rečem: »Mora biti bolje! Če ne danes, pa jutri!« Poklic zdravnice družinske medicine zahteva zadostno mero odločnosti in poguma, a kadar za trenutek odložim to breme, sem čisto običajna ženska s pridihom nežnosti, romantike, ljubezni, dobrote in srčnosti.

Ko sva že pri solzah, kdaj ste nazadnje jokali, ali še bolje, kdaj ste bili nazadnje tako zelo jezni, da ste komaj zadrževali solze?

Nazadnje sem jokala od sreče pred dobrim mesecem, ko se je rodil vnuk Jakob in ko sem na lastne oči videla, da je z njim in mamico vse v najlepšem redu. Mnogo je žalostnih dogodkov, usod, ki se me dotaknejo in me prizadenejo, tudi do solz. A solz ne prelivam kar tako povprek, nikoli pa ne v jezi.

Pa greva nazaj na zdravje, ki je vedno znova zelo aktualna tema. Je v današnjem času stresa, hitre prehrane in uničenega okolja sploh še mogoče ostati zdrav na dolgi rok?

Če ne bi verjela v to, da je vsak posameznik odgovoren za svoje zdravje, se ne bi ukvarjala s področjem preventive. Veliko lahko naredimo zase že samo s tem, da poskrbimo za zdravo prehrano in gibanje, ne uživamo alkoholnih pijač in ne kadimo. Seveda pa je po drugi strani mnogo takšnih dejavnikov tveganja za nastanek bolezni, na katere nimamo vpliva in jih ne moremo spremeniti sebi v prid. Imamo pa vsaj to možnost, da opozarjamo na nepravilnosti, ki se dogajajo v našem okolju in vršimo pritisk na odgovorne.

Glede na to, da ste dolga leta zagrizena borka za preventivo raka na dojkah, me zanima, kakšno je vaše iskreno mnenje o kontroverzni odločitvi Angeline Jolie, ki so ji izvedli mastektomijo dejansko zdravih prsi?

Prisotnost genskih mutacij (gen BRCA1 in BRCA2) lahko poveča tveganje za nastanek raka dojk tudi do 70 odstotna in če umirajo zaradi raka tvoji najbližji, je strah pred boleznijo vsekakor razumljiv, prav tako pa tudi odločitev za preventivno odstranitev in rekonstrukcijo obeh dojk. Dokler se sam ne znajdeš v takšni situaciji, je lahko pametovati. Ko pa se srečaš z grožnjo bolezni, potem pa se moraš odločiti sam. Predvidevam, da je Angelina Jolie dobro pretehtala vse razloge za poseg in da se je pred odločitvijo posvetovala z vrhunskimi strokovnjaki. Vsekakor pa moramo vedeti, da se takšni posegi opravljajo tudi pri nas na Onkološkem inštitutu, na podlagi genskega testiranja in svetovanja.

Ko sva že pri filmskih zvezdah, katera bi vas lahko igrala v filmu, če bi ga kdaj posneli po vaši avtobiografiji?

Nekatere moje najljubše igralke in igralci so žal že pokojni ali pa so že precej v letih. A če je že vprašanje postavljeno, zasluži tudi odgovor in če že lahko izbiram, potem bi izbrala Emmo Thompson, Helen Mirren ali Juliette Binoche.

Kaj pa vašega moža, kateri zvezdnik bi bil dovolj karizmatičen za njegovo upodobitev?

Vsekakor Colin Firth, ha, ha.

Saj res, ste kdaj pomislili, da pri vas doma nihče ne zna biti drugega kot zdravnik (smeh)? Vi ste zdravnica, vaš mož je zdravnik, vaša sestra je zdravnica, verjetno bodo to tudi vaši vnuki in nečaki, mar ne?

V naši širši družini nas je sedaj že osem, kar je lep prispevek k pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji. Ne vem, kako bo z vnukinjo in vnukom, vsekakor pa upam, da si bosta izbrala takšen poklic, ki jima bo v veselje. In srčno upam, da bodo takrat, ko bosta končala šolanje, časi mladim bolj naklonjeni, kot so jim danes.

Pa končajva v stilu in tako kot se spodobi, kaj bi počeli s Slovenijo, če bi bili na mestu Alenke Bratušek, seveda brez tigrastih oblek, dane bo pomote (smeh)?

Gospe Bratušek ne zavidam njenega mesta in odgovornosti, ki jo je sprejela. Imam občutek, da se vedno, ko nastopi kriza, najprej izpostavijo ženske. Želim si v dobro vseh državljank in državljanov Slovenije, da bi ji uspelo spraviti voz na vrh hriba in ga tam tudi obdržati. Enako bi želela vsakemu predsedniku vlade, ne glede na politično barvo. Želim si, da bi imela veliko dobrih, poštenih in strokovnih sodelavcev in čim manj tistih, ki so ji blizu samo zaradi osebnih koristi. Kakšno obleko bo pri tem delu oblekla, mi je pa čisto vseeno. Sama sem videla kar nekaj moških politikov, ki niso bili skladno oblečeni, pa se ni ob to nihče posebej obregnil. Naj štejejo delo in uspehi in ne obleka.

Dame in gospodje, Kaja Pavlič

11.03.2013 ob 03:13

Dovolite mi, da vas najprej peljem na spletno stran, kamor je 21 letna Kaja Pavlič prilepila nekaj svojih coverjev, da bo že na začetku tegale zapisa več kot jasno, da gre za izjemno talentirano vokalistko, ki so ji na lanskem X Factorju naredili veliko krivico in jo zelo hitro poslali domov.

http://soundcloud.com/kaja-pavlic

Sicer pa se Kaja z glasbo resneje ukvarja že kar nekaj časa, od trinajstega leta dalje, če smo natančni, ko jo je na otroški oddaji Veseli tobogan opazil Tadej Hrušovar, frontman legendarne skupine Pepel in kri, in ji omogočil, da je že leto kasneje kot najmlajša pevka nastopila v oddaji Hribar, kjer smo jo potem lahko videli še nekajkrat. Kaja že od nekdaj rada posluša in poje jazz ter soul glasbo, kar jo brez dvoma ločuje od večine slovenskih pevkic, ki o taki zvrsti glasbe seveda nimajo pojma. Da bi že kot najstnica izpopolnila svoj izjemen vokal, se je udeležila glasbene delavnice priznanega jazz učitelja Milesa Griffita v Grazu, nato pa je začela obiskovati še glasbeno šolo, smer jazz petje, pri profesorici Ireni Vidic.

Omenjeno glasbeno šolo je obiskovala štiri leta in v tem času imela priložnost sodelovati in spoznati različnine slovenske bande, Big bande in glasbenike, s katerimi je nastopala po klubih in raznih koncertih, kjer so izvajali številne jazz ter soul pesmi. Nekaj časa je bila tudi solistka v jazz zboru Artvoicess Irene Vidic, kjer se je spoznala z gospelom, nato pa je začela obiskovati ure petja pri Nataši Nahtigal, s katero sodeluje še danes. V tem času je spoznala in začela sodelovati še s priznanim hrvaškim producentom Predragom Martinjakom, ki je delal glasbo za Vanno, Massima in recimo za Jacquesa Houdeka, prav Martinjak pa ji zdaj pomaga pri nastanku nove pesmi, ki bo, kot pravi, mešanica popa, r&bja in soula, torej v povsem njenem stilu. Na kožo ji je pisan tudi Tomaž Kozlevčar, s katerim je med drugim posnela live izvedbo pesmi Back to Black Amy Winehouse, v prihodnosti pa boste lahko spoznali tudi njuno prihajajočo atraktivno vokalno skupino New XXL Vocal Group, ki jo bomo kmalu lahko videli na koncertnih odrih. Zavidljiv rezime vsega 21 letne mladenke, ki jo brez dvoma čaka svetla prihodnost v svetu glasbe. Če ne pri nas, pa v tujini, kjer imajo seveda več posluha za kvaliteto.

Kaja v prostem času, ki ga rada preživi tudi s sproščanjem v naravi, veliko posluša Beyonce, Adele, Lauro Pausini, Rebecco Ferguson, Noora Noor, Ne-Ya in Michaela Bubleja, ob sebi pa ima iskrene prijatelje, ki jo na polno podpirajo pri vseh njenih glasbenih podvigih. Če jo boste povabili v kino, morate izbrati kako dobro akcijo, dramo, grozljivko in komedijo, nikoli pa ne boste zgrešili s filmom, kjer igra Sandra Bullock, njena najljubša  igralka. In pazi to, Kaja je bila tudi na avdiciji za novo pevko skupine Panda, kjer je prišla v ožji izbor, na koncu pa žal ni zmagala, saj je bila premlada. O X Factorju, kjer so ji, kot sem že povedal, naredili hudo krivico, pa pravi, da je sicer zanimiv za gledalce, da pa se ga ne bi nikoli več udeležila, saj je šele na licu mesta spoznala njegov pravi koncept. Le kdo bi ji zameril.

Intervju: Uroš Zorman

25.01.2013 ob 22:36

Četudi našim fantom ni uspel preboj v veliki finale, si zaslužijo vse mogoče čestitke. Odlični so bili, je pa škoda, da jim je danes zmanjkalo nekaj zbranosti na tekmi s Španci, ki so jih na koncu premagali.

In tu je moj intervju z Urošem Zormanom, iz arhiva Novega Tednika, po moje iz leta 2005, morda še prej, ne vem točno, vsekakor pa spet aktualen zaradi slovenske rokomentne pravljice. Seveda narejen v zajebantski špuri, saj sva imela oba takrat rokometa vrh glave in je pasalo malo drugače.

Začniva filmsko, kateri igralec in igralka sta ti najljubša?
Nicolas Cage in Angelina Jolie.

Kaj najraje vidiš na svojem  krožniku, ko so izjemno lačen?
Na svojem krožniku najraje vidim domačo hrano, ko imam čas pa se sprehodim tudi do kitajske restavracije, kjer si privoščim pečeno raco z rižem.

Neka tvoja oboževalka mi je povedala, da se da na netu najti tvoje gole slike, drži?
Mislim, da ne. Hm? Skoraj sem prepričan, da ne. So pa seveda možne razne fotomontaže.

Se imaš za lepega moškega?
Nimam se za lepega, pa tudi za grdega ne. Sem povsem normalen fant, ki na sebi najde tudi kakšno napako.

Ko si igral za španski klub Ademar, so te občudovale številne domačinke. Si katero povabil v posteljo?
Ne. Oh, kje pa.

Se sedaj v Sloveniji in v Celju dogaja isto?
Glede oboževalk se dogaja isto, glede postelje pa ravno tako.

Je tvoja partnerka zaradi tega ljubosumna?
Na začetku, ko ni bila navajena na te reči, je bila, sedaj pa ni panike. Človek se navadi na reči, ki so v življenju njegovega partnerja nenehno prisotne. Če ne bi bila vsaj malo ljubosumna, pa bi bilo z njo nekaj narobe (smeh).

Nekoč si bil policist. Ti to pomaga pri rokometnih prijemih?
Nazadnje, ko smo igrali proti Islandiji, ja, drugače pa nisem pristaš borilnih veščin in grobe igre.

Saj res, kako je biti evropski prvak in član kluba, ki je v tisti znameniti tekmi visoko premagal ravno tvoj nekdanji klub?
Občutek prvaka je fenomenalen in nepozaben. Kot tisti dan, ko je moj takratni klub Ademar proti Celju izgubil s trinajstimi goli razlike. Bil sem jezen in potrt. Ko so me Celjani nekaj dni kasneje kupili, pa je bilo seveda vse v najlepšem redu (smeh).

Kaj bi mi rekel, če bi ti povedal podatek, da si v Sloveniji zares prava internetna športna zvezda, ki ji skorajda ni para tudi v svetovnem merilu?
Če bi to vedel prej, bi si naredil svojo osebno internetno stran in zaslužil gore denarja (smeh). To je priznanje, da je nek športnik na pravi poti. Da ni preveč važen in da ga imajo ljudje radi. Da je v redu dečko. Ni kaj, dobro je slišati takšne reči.

Katero znano Slovenko bi izbral, če bi igral glavno vlogo v filmu Prvinski nagon?
Svojo punco Katjo.

Na tvojem mestu bi moral sedajle sedeti Miro Požun, ki se je spretno umaknil in mi svetoval, naj si izberem mlajšega sogovornika. Misliš, da mu je bilo nerodno, ker uporablja viagro?
Nimam pojma, kaj uporablja Miro Požun (smeh). Po moje mu ni nerodno, le zdi se mi, da ni navajen takšnih vprašanj in se je pač spretno izognil.

S katerim rokometašem bi skočil med rjuhe, če bi bil ženska?
Z Renatom Vugrincem. Je zelo priljubljen med ženskami, zato bi si zbral njega (smeh).

Si bil nekoč res zaljubljeni v Heleno Blagne?
Nikoli. To pa ne drži. O, kje pa (smeh).

Ti je Sergei Rutenka že pokazal provokativne slike svoje punce?
Tega Sergei ne bi nikoli storil. Pri njih je žena sveta zadeva.

Nekje sem slišal, da rokometaši niste prav posebej dobri ljubimci. Sem slišal prav?
Kakor kaže, je moja punca z mano zadovoljna, kar pomeni, da nismo slabi. Je pa res, da mi morali to vprašati žene rokometašev.

In jasno, mi lahko posodiš milijon tolarjev?
Konec koncev ti lahko. Seveda če gre za pravo investicijo in za posojilo. Je pa res, da si jih bom moral tudi sam izposoditi.

Ekskluzivni intervju: Aleš Vovk Raay

18.12.2012 ob 05:08

Striptiz pri Go Go Guysih

No bom lagal, da mi je šel leta 1984 rojeni Aleš Vovk, za prijatelje, Raay, močno na kurac kot gonilna sila ansambla Turbo Angels, ki je bil tako zelo zanič, da so celo Atomik Harmonik delovali kot presežek. To sem mu večkrat tudi iskreno povedal, ves čas pa sem nekako razmišljal, da mu morda delam krivico, saj dejansko sploh ni tako zelo napačen poba in pač dela musko, ki se dobro prodaja. Toda vseeno nisem mogel mimo te njegove trapaste skupine, kar pomeni, da me je skoraj zadela kap, ko sem prvič slišal pesem Zamrznil je čas, to prečudovito praznično balado, s katero me je  ujel na prvo žogo in dosegel, da sem spremenil mnenje o njegovem delu. Jp, Raay se je čez noč iz totalnega klovna spremenil v obetavnega glasbenika, ki sem mu brez pomisleka tudi sam izkazal spoštoavanje in na blogu, kjer sem ga vedno le kritiziral, zapisal pohvale za prej omenjeni komad. In Raay je zdaj iz leta v leto boljši glasbenik, ki se počasi spremenija v enega bolj odmevnih in sposobnih producentov, ki ima po novem za pasom tudi Niko Zorjan in April, se pravi pevki, ki imata za razliko od večine ostalih prave glasbene uspešnice. Drži, to, kar Raay dela za Zorjanovo in April, je za naše razmere tako velik presežek, da komaj verjamem. Muska, za katero mu lahko resnično čestitam in se mu opravičim za slabo mnenje, ki sem ga pred leti imel o njem. Raay je faca, model, ki obvlada smisel za humor, lahko bi rekel celo prijatelj, ali dober znanec, ki mu lahko kadarkoli iskreno stisnem roko in ga glasno pohvalim tudi tam, kjer še vedno mislijo, da nima pojma. Pa tudi njegova skupina Tangels zdaj dela okej musko, skratka, Raay je napredoval, se upgrejdal, če hočete, postal dovolj kvaliteten glasbenik in še boljši producent, ki hite dela kot za stavo, kar je pri nas seveda redkost.

Tale intervju sem mu obljubil že davno nazaj, pa je potem nekako zmanjkalo časa in interesa z obeh strani. Zdaj sva se spet našla, po zaslugi komada Problemom sredinc Nike Zorjan, ki je seveda njegovo delo. In če nekdo ustvari komad kot je Problemom sredinc, si na mojem blogu zasluži intervju, saj v svoji špuri dela dobro, kvalitetno in na način, ki je všeč tudi meni, pa četudi kot veste nisem ljubitelj take zvrsti glasbe.

Raay, stara sablja, evo ga, intervju, na katerega sva čakala nekaj let. Končno, jebemti ej.


Začniva ostro, sem ti šel na živce, ko si na mojem blogu bral nenehne kritike na svoj račun?

Če bi mi šli na živce vsi, ki imajo kaj za povedati na moj račun, bi bili vsi živci v moji glavi »overloaded« in bi imel glavo še večjo kot jo imam. In ta ni najmanjša na svetu (smeh). Saj nisi vedno samo kritiziral. Ti se včasih nisi zavedal, jaz sem predvsem kmalu opazil, da nisi »ovca«, ki ima mnenje o izdelkih nekoga po všečnosti človeka, ampak pač tko kot se mu zdi, napiše. Nisi samo kritiziral. Pa da ne bo pomote, ja, spremljam večino če ne že skoraj vse, kar kdo piše o meni ali mojih izvajalcih. Pa čeprav bi bilo kulsko verjetno bolj, da bi si izmislil: “Ah kje, saj sploh ne sledim komentarjem in kritikam (smeh).” Ne bo držalo.

Kako to, da mi nisi zameril?

Z različnim polom komentarjev si pač dobil pri meni kredibilnost, da včasih »popljuvaš« nekaj, kar ti ni všeč, istočasno pa s podkrepljenimi argumenti znaš nekaj napisati še boljše kot bi moj osebni piarovec (npr. zgodbo o Niki Zorjan si napisal točno tako kot si jaz o tem mislim, pa jaz seveda tega ne morem napisati, ker bi bilo, kot bi samega sebe hvalil, ampak točno tako je!). In da nisi »ovca«, ki sledi mnenju množice xx glasbenikov, ki so v veliki večini večkrat gluhi kot ne, kjer je lep primer Tine Maze. Večina je grajala njeno petje, ker sklepajo, da kot smučarka ne poje ok. Ti si pač izrazil mnenje o pesmi, ki je stvar osebnega okusa, petje pa si kot eden od redkih napisal kot je, ni slabo in je čisto korektno. Ne rabijo vsi biti Whitney Houston in Beyonce. Večino pa si imel itak za povedati o skladbah, ki sem jih včasih delal za Turbote, ker to ni tvoj stil.

Ampak hej, mar ni bila muska Turbo Angelsov res za en drek?

No, jaz sem bolj mnenja, da če ti je nek stil glasbe »za en drek«, ti bo vse v tistem stilu zanič. Za stil glasbe Turbo Angelsov sem še vedno mnenja, da je bila to v konkurenci zabavno-glasbenih izdelkov (ki imajo čisto svojo publiko) to glasba narejena na visokem nivoju. V tistem stilu. Primer, Modrijani so v narodnozabavni glasbi vrhunski, obstaja pa v narodnozabavni glasbi cel kup skropucal, a nekomu, ki ne mara narodnozabavnega stila, mu bo vsev tej zvrsti »za en drek«, čeprav to ni res. Je pa tudi meni, vsaj v tem trenutku, ljubša zvrst, ki jo delam zdaj, torej moderen radijski pop.

Si si kdaj mislil, da te bom začel dejansko hvaliti in spoštovati kot producenta?

Nisem vedel, da ti bo všeč moderna radijska pop-komerciala (kar so dejanso tudi tuji hiti) in da jo boš prepoznal kot ok. Jaz mislim, da bodo še vedno izdelki, ki ti bodo všeč in ki jih boš na polno popljuval iz moje strani in to je tudi prav. Si pa že prej parkrat izjavil nehote marsikaj dobrega.

Zakaj si začel nenadoma delati veliko bolj kvalitetno musko in začel polagati pozornost tudi na besedila?

Samo zamenjal sem zvrst. Še vedno bi znal naresti komad za veselico, a mi to trenutno ne »dogaja« več, čeprav je v tisti zvrsti verjetno več denarja. Turbote smo razpustili praktično na vrhuncu, ker ne bi bili več iskreni v tem. Zadal sem si, da bom naredil skoraj nemogoči preobrat in postal »nekoč« no.1 hitmaker v pop komercialni glasbi v Sloveniji. (smeh) Besedila so bila vedno pomembna, samo da se namen pri različnih zvrsteh razlikuje.

Ko sva že pri besedilih, je bil kolega Trkaj na kreku, ko je napisal komad Gremo na Bahame?

Ha, he, a ni super? Mi smo dali idejo o teh primerjavah o različnih krajih in o ključni rimi na Bahame brez pižame, Trkaj je pa izpeljal. Mislim, da se je pa ravno s tem izkazal za večplastnega, samo ko to izjavim, se mi zdi, da me marsikdo kar tko izpod čela pogleda v smislu: “Dej Raay kva flancaš (smeh).”

Dovolj zajebancije, zdaj si kul model, povej mi raje od kje vse te ideje za vse te zelo okej dance komade za April in Niko Zorjan pa seveda za Tangelse, ki jim gre ravno tako zelo dobro?

Ni idej (smeh). Vse je en sam biznis, pravijo. Veš kako je, ko si v pogonu, nimaš časa da čakaš, da ti »svane« lightbulb nad glavo, ampak se usedeš in narediš in delaš toliko časa, da komad »dela«, pa če crkneš.

Nekje sem slišal, da si dosti beatov sposojaš od znanih tujih hitov, to drži ali gre za nevoščljivost?

Itak, vsak dan sedim za računalnikom in samo čakam kdaj lahko kaj ukradem. Zakaj bi si samo sposojal, če lahko kar ukradem, a ni res?

Se zavedaš, da se počasi spreminjaš v enega izmed največjih hitmejkerjev na naši sceni?

Če ti bom rekel, da ne, bi bil to bullshit. Saj delam na tem že nekaj let in to je bil tudi moj prvotni cilj.

K prepoznavnosti ti je dosti pomagala tudi oddaja Misija Evrovizija, upaš povedati koliko denarja je padlo v tvoj žep?

Tam je šlo za paket sodelovanja, za ego (vsaj z moje strani), da lahko tudi nacionalka z maloštevilno ekipo in nizkim budgetom naredi hud šov, iz katerega dobimo izvajalca, ki ostane (v tem primeru Niko Zorjan in nenazadnje tudi Evo Boto na popevkarskem delu sicer). Vanja Vardjan, takratni urednik, je zaupal super ekipi, imel sem možnost biti tudi del ekipe, ki je šov zasnovala in ne nekdo, ki ga pokličejo, da ga rabijo in vprašajo koliko denarja želi. Nisem pa delal zastonj, jasno. Toliko, da sem se lahko 100 odstotno ubadal samo z Misijo.

Kaj pa Jonas, je še taka faca kot je bil ali ga je povozil čas in ne zna več ujeti pravega tempa in aktualne špure?

Zanimivo vprašanje. Tukaj lahko spet podajam samo moje subjektivno mnenje in občutke. Bolj se nagibam k drugemu delu (smeh). Je en svojevrsten tip. Čeprav sem bil jaz tisti, ki sem bil navdušen, ko smo ga predlagali v kreativi Misije za sodnika. Sem se mu pa dostikrat nasmejal kljub temu.

Se ti zdi, da se je Klemen Slakonja delal norca iz tebe tudi zato, ker te res ni maral?

Mah, Slakonja je tako sposoben fant, da se lahko z veseljem dela norca iz mene kadarkoli želi. In mislim resno. Za šov je bilo to super.

Okej, dovolj tega sranja, povej mi zakaj Marjetka Jurkovnik in ne Maša Medik?

Zdaj je že Marjetka Vovk. Marjetka pa zato, ker sem bolj mahnjen na manjše in igrive (smeh). In ker je ena najbolj brihtnih, samozavestnih in delavnih žensk kar sem jih spoznal v življenju. Ponosen sem, da je moja žena.

Ko sva že pri Medikovi, zakaj je zapustila vašo skupino?

Vsaka zgodba ima svoj zaključek poti, takrat se je po mojem zase dobro odločila in na dolgi rok tudi za naju dva, ker sva bila prisiljena razširiti svoj posel iz Turbotov še na druge strani. A bilo je fer in ok.

In ko sva že pri Marjetki, ki je zdaj tudi tvoja žena in mamica tvojega dojenčka, kako za hudiča se sploh valjata po postelji s stisto tvojo jebeno špičasto frizuro (smeh)?

Ne želiš si vedeti (smeh).

Dovolj osebnih reči, daj mi povej kaj si iskreno misliš o naši glasbeni sceni?

Se pobira. Nekako. Mislim, da je generalno kar nekaj dobrih in potencialnih izvajalcev, ki bodo v prihodnosti zavzeli prostor. Nekaj starih »imen« (ne po koledarski starosti) pa bo pač moralo reči papa, če ne bodo skrbeli da bodo aktualni.

Te stari mački že spoštujejo ali si zanje še vedno le model, ki je delal turbofolk?

Odvisno kdo. Raje vidim, da me imajo za modela, ki je delal turbofolk, in za modela, ki se je za svoj »uspeh« vse dogovoril z radijskimi postajami, ker je tako manj konkurence in se manj trudijo, ker je uspeh nekoga itak samo zarota (smeh).

Za koga vse bi še rad delal musko?

Za tiste, ki si želim delati v Sloveniji, ponavadi tudi naredim. Zdaj si želim delati in tudi delam za tiste, ki »štekajo«, da je lahko nekaj z extra dela vrhunsko. Zanimajo pa me hiti in uspeh. Na t.i. kvazi umetnost ne padam, ker je bullshit. Če nek izvajalec ne verjame, da slišim in vem, kaj bi lahko bil hit zanj, raje ne delam in zavrnem sodelovanje, kot prilagajam. Tudi če je to zmagovalka X Factorja (smeh in pomežik).

Kaj pa tuja scena, te mika, imaš idejo, da bi poskusil na mednardnem trgu, misliš da si za kaj takega dovolj dober producent?

Hja, ambicija globalno uspeti po vseh državah, bi bila malce preoptimistična, zato si ne delam utvar. Od posameznih trgov pa me bolj kot recimo Nemčija zanima trenutno največji glasbeni trg na svetu. Bom malce delal na tem in javim. Ja, mislim da sem. Slišim dobro in delam do amena, dokler ne dosežem želenega.

Če hočem, da mi Aleš Vovk Raay naredi komad, koliko denarja moram položiti na mizo?

Denar je premalo. Moraš me enostavno prepričati. Če ne morem naresti hita, za katerega vem, da bo kvaliteten in na nivoju kot se zagre, me ne zanima.

Bi mi verjel, da mi je Nika Zorjan zaupala, da si bil nekoč član moške striperske skupine Go Go Guys?

Uh, to so bili časi. Ampak od takrat sem nekaj kil pridobil in skupino sem moral zapustiti. So bili pa lepi denarji. Jaz sem bil ponavadi sicer tisti sramežljiv. Pa tudi nočno življenje mi ni potem več ustrezalo, tako da ne pogrešam več tistih časov (smeh).

Če že čvekava o golih moških, bi svoji Marjetki zameril obisk striptiza, kjer bi tik pred njo migal model, ki bi imel veliko bolj popolno postavo od tebe?

Najprej si nisem nikoli mislil, da bom decembra 2012 z Iztokom Gartnerjem klepetal o golih moških, ampak evo, kaj vse prinese življenje. Ne bi ji zameril, če bi pred njo plesal model s popolno postavo, verjetno bi imel več za povedati, če bi ona plesala modelu s popolno postavo. Mimogrede, kaj pa si ti zadnjič delal v spodnjem perilu pri nas? Mi želiš kaj povedati (smeh)?

Si drugače kaj ljubosumen, ko se okoli nje smukajo razni oboževalci in pozerji, ki imajo v glavi, da jo lahko dobijo na zmenek?

Ko pravijo ženske na sceni, npr. kako jim oboževalci in fani ne dajo miru, to je larifari. Če si ženska, ki daš vnaprej vedeti, da nekdo nima kaj iskati, ti nihče ne teži in niti mu ne rata »pozirati« pred tabo. Sicer bi pa se moral precej potruditi, da bi Marjetko dobil na zmenek, tudi če bi bila samska. Pozerje spregleda zelo hitro. Samo ne vem, kako je potem pristala z mano.

In če ti rečem, da vem, da si zelo ljubosumen?

Bi rekel, da si dobro informiran.

Ne bom te več provociral, saj počasi prihajava h koncu najinega pogovora, zato me zanima, če te je kdaj prijelo, da bi me usekal na gobec, ko sem kar nekajkrat ostro kritiziral tvoje delo?

Ne. Raje vidim, da si kritiziral, kot da ne bi opazil. Štekaš (smeh)? Ampak tudi če bi bil ti oseba, ki bi vse spljuval samo zato, ker bi ti bil Raay smotan, nisem človek, ki bi reševal karkoli s pestmi. Je to butasto in nasilje je najlažji način reševanja problemov. No, pa niti nisem nikoli kaj dosti treniral, tako da ne bi niti vedel kako usekati na gobec koga.

In zdaj, me imaš res tako zelo rad, ko si zapisal na svojem facebooku, ali je šlo le za lobiranje za tale intervju (smeh)?

No, pa si me dobil. Mah, pa tako sem se bal, da boš to vprašal. Cele dneve sem se ubadal, kaj hudiča naj še naredim za ta intervju in evo, vžgalo je. Samo upam, da boš zdaj vseeno objavil ta intervju, če ne bi bilo boljše, če bi na začetku to vprašal oz. fprašal.

In seveda, če bi napisal komad o meni, kak bi bil naslov in o čem bi šlo besedilo?

Hm, ponavadi ne pišem textov, ampak v tem primeru bi ga. Verjetno bi govorilo o starih časih, ko sva še oba plesala pri Go Go Guys in kako so bili to fini časi. Varianta, stara sablja, Iztok, še pomniš, tovariš, ko bila sva popolna in ko so vzdihovali mnogi in mnoge (smeh).