zda 1979, znanstveno fantastična grozljivka, režija: Ridley Scott, igrajo: Sigourney Weaver, Tom Skerritt, Ian Holm, Harry Dean Stanton, John Hurt, Veronica Cartwright, Yaphet Kotto

Žrelo v Vesolju.

To, kar je bil Žrelo za morje, je bil Osmi potnik za vesolje, le da je bil strah gledalcev seveda manj realen, da pa je prav zaradi tega več kot vžgal slogan: “V vesolju vas ne bo nihče slišal kričati.” Če ste se v Žrelu bali morskega psa, se boste sedaj seveda bali vesoljske pošasti. Zajebanega osmega potnika, ki čisto po naključju vstopi v vesoljsko ladjo Nostromo. Med sedemčlansko posadko, ki nima pojma, kaj jo čaka. Ki se niti pod razno ne zaveda, kako hudičevo nevaren je stvor, ki ga na obrazu prinese John Hurt. Nesrečni Kane, ki je svoj znameniti prizor poroda enkratno sparodiral v filmu Space Balls. Atmosfera je prava. Napeta, polna pričakovanja, skorajda panična. Tudi za gledalce, ki trepetajo skupaj z junaki na platnu. Krvoločni stvor se namreč skrije nekje na ladji, člani posadke pa ga iščejo in čakajo, kdaj jih bo napadel. Kot morski pes v Žrelu. Kot plenilec, ki čaka na svoj plen. Okej, filmu se resda počasi začenja poznati leto rojstva, toda to ne pomeni, da ga je čas povozil. To pomeni le, da ni več tako zelo svež kot leta 1979. Pa vendar, film ostaja klasika za vedno. Prelomna poslastica žanra, ki je iz Sigourney Weaver naredil kultno robo. Edino pravo akcijsko junakinjo tistega časa. Zares pravo trdo žensko, ki se ne boji nikogar. Ki morda zatrepeta le ob preveč bližnjem srečanju z vesoljsko pošastjo. Režiser Ridley Scott, ki se je tri leta kasneje proslavil še z Iztrebljevalcem, je imel pred Osmim potnikom za sabo le ne preveč odmevno pustolovščino The Duellists, zato je zelena luč za take vrste film pravi čudež. Zelo veliko zaupanje režiserja Walterja Hilla, ki je odnehal po nekaj snemalnih dnevih in mu prepustil posel. Zelo dober film. Tak, da ga lahko gledate vsako leto znova in tak, da vas nihče ne bo slišal, ko boste kričali.

Ocena 4

SCREAM 2 (zda 1997, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, Courteney Cox, David Arquette, Jamie Kennedy, Sarah Michelle Gellar, Jerry O’Connell, Jada Pinkett, Liev Schreiber, Rebecca Gayheart, Timothy Olyphant, Laurie Metcalf, Elise Neal, Duane Martin, Portia de Rossi, Omar Epps, Heather Graham, Joshua Jackson, Tori Spelling, Luke Wilson)

Presenetljivo učinkovito in zelo dobro nadaljevanje, ki mu do originala manjka le malce več trivialnih štosev.

Scream 2 se nadaljuje tam, kjer se je končal Scream. Spet imamo na desetine insajdersih štosev, še več citiranja znanih grozljivk, malce manj zabave in malce več groze. In pozor, film se začne v kinu, kjer vrtijo Stab, film v filmu. Film o dogodkih iz prvega Screama, kjer Sidney Prescott (Neve Campbell) igra Tori Spelling, Drew Barrymore pa Heather Graham. In prav med ekranizacijo kultne uvodne sekvence prvega Screama, se odvija nič manj kultna sekvenca drugega, kjer med nabito polno dvorano sedita tudi Jada Pinkett in Omar Epps. Zaljubljeni parček, ki ju razkosa naš stari znanec. Naš zamaskirani morilec, ki se je vrnil na sceno. Ki spet obožuje grozljivke in ki bo naredil vse, da bo presegel original. In prav debata o originalih in nadaljevanjih je nekakšen vrhunec tegale nadaljevanja. Prav debata o tem, katera nadaljevanja so boljša od originalov, nas spet popelje v hudo nostalgijo in zavedanje, da še enkrat gledamo čistokrvno mojstrovino žanra. Prav imate, glavna tarča je spet nesrečna Sidney Prescott, ob strani pa ji znova stojita povzpetna novinarka Gale Weathers (Courteney Cox), avtorica knjige o dogodkih iz prvega Screama, in še vedno nerodni policist Dwight “Dewey” Riley (David Arquette), ki sedaj seveda šepa. Sarah Michelle Gellar pade z balkona, Jamie Kennedy pade v snemalni avto, sum pa odleti na Cottona Wearyja (Liev Schreiber), mladeniča, ki je krivično sedel zaradi umora Sidneyjine matere. Jasno, če bodo v kakem filmu še kdaj debatirali o nadaljevanjih, ki se lahko brez panike postavijo ob bok originalom, bo Scream 2 brez dvoma v prvi vrsti.

Ocena 4 in pol

SCREAM 3 (zda 2000, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, David Arquette, Courteney Cox, Lance Henriksen, Jenny McCarthy, Parker Posey, Patrick Dempsey, Emily Mortimer, Liev Schreiber, Matt Keeslar, Kelly Rutherfor, Carrie Fisher, Jamie Kennedy, Kevin Smith, Jason Mewes)

Povsem dostojen zaključek trilogije.

Uganili ste, trivia tokrat teče o trilogijah. O pravilih, ki jih moramo upoštevati pri trilogijah in pravilih, ki jih dobro pozna tudi tokratni morilec, ki si seveda spet natakne znamenito razpotegnjeno masko. Še več, trivia tokrat dodobra povoha tudi filme, ki z žanrom nimajo nobene zveze. Recimo Vojno zvezd, kjer se oglasi celo Carrie Fisher, originalna princesa Lea, ki pojasni, da žal ni dobila vloge, ker ni spala z Georgeom Lucasom. Tako je, Scream 3 je spet insajderski. In tak, da nas ne pusti na cedilu. Resda ne tako dober kot prva dva, pa vendar tak, da zvozi do konca. Da nas večkrat pošteno prestraši in vseskozi dovolj dobro vrti ter zabava. Jasno, zgodba se odvije na prizorišču snemanja filma Stab 3, kjer našim junakom pomagajo še igralci, ki jih upodabljajo na filmu. Recimo Parker Posey, ki igra novinarko Gale Weathers. In prav Poseyjeva je potem ves čas v prvem planu. Skupaj s Courteney Cox, ki je seveda ne mara. Ki sovraži svojo filmsko upodobitev. To so dobre finte. Prijemi, ki jih na tako skuliran način ne boste našli v nobenem drugem filmu. Še posebej pa ne v kaki grozljivki, se pravi v žanru, ki ga je prav trilogija Scream po hudem padcu v osemdesetih dvignila na višjo raven. Jasno, morilec spet lovi našo Sidney (Neve Campbell), ki tokrat dela na telefonu za pomoč v stiski. Ki se umakne v samoto in ki upa, da je vse najhujše daleč za njo. Namesto Sarah Michelle Gellar in Rose McGowan na hitro pade Jenny McCarthy, v uvodnem prizoru pa namesto Drew Barrymore in Jade Pinkett nastrada Liev Schreiber. Okej, Scream 3 na trenutke resda izgleda kot material, iz katerega sta se prva dva ponorčevala, toda to ne pomeni, da gre za slab film in za slabo nadaljevanje. Gre le za film, ki se zaveda, da sta njegova predhodnika nedosegljiva. In za film, ki s tem nima popolnoma nobenmih težav. Prav zavoljo tega se na hitro oglasita še Jay in Silent Bob. Morda najboljša trilogija vseh časov in filmski izlet, ki ga bod vedno veseli tudi gledalci, ki jim je za grozljivke malo mar.

Ocena 4

zda 1996, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, Skeet Ulrich, Matthew Lillard, Jamie Kennedy, David Arquette, Courteney Cox, Drew Barrymore, Rose McGowan, Henry Winkler, Linda Blair

Trivia.

Še nikoli nisem videl filma, ki bi kar pokal od tako imenovane trivie. Od takšnih in drugačnih filmskih referenc in insajderskih fint. Scream je tak film. Od začetka do konca. Od uvodnega do zaključnega prizora. Vse je takšna in drugačna povezava na kak drug film. Na kako drugo kultno grozljivko. In film, ki kar poka od spominov na kultne grozljivke, ne more biti drugega kot kultna grozljivka. Kot sila zabavna, napeta in dovolj srhljiva grozljivka o serijskem morilcu, ki seveda seka najstnike. Ciljno publiko takih filmov, ki obožujejo kosanje svojih vrstnikov. In le pomislite, že uvodna sekvenca, kjer psiho razmesari Drew Barrymore, je filmski kviz. Psiho jo namreč poklice po telefonu in ji zastavlja filmska vprašanja. Vprašanja iz filmov Noč čarovnic in Petek trinajsti. Punca seveda zgreši drugo vprašanje in mu pove, da je bil morilec v prvem Petku Jason Voorhees. To seveda ne drži, saj je morila njegova mama Pamela Voorhees. In pozor, to je le uvod. Briljantna špica v poslastico za filmofile. V raj za ljubitelje grozljivk. Predvsem tako imenovanih slasher zadev. Vseh tistih kultnih pizdarij, ki se jim Scream prebrisano pokloni ter iz njih pobere najboljše. Jasno, zaključne scene se odvijejo med ogledom Noči čarovnic, kjer nam eden izmed najstnikov pojasni tudi pravila, ki jih moraš upoštevati, če želiš preživeti grozljivko. Se pravi pravila, na katera vedno pozabijo prav vse žrtve vseh grozljivk, kjer mori psiho. In glasba iz Noči čarovnic, ki se rola po televiziji, spremlja tudi nič manj napeto dogajanje v Screamu. Hudo dobra finta, ki ji ne najdem para. Jasno, tukaj je tudi čistilec, ki nosi majico Freddyja Kruegerja. Tukaj je umetna kri, ki naj bi jo na isti način uporabili tudi v filmu Carrie. Tukaj so vsi mogoči klišeji, ki pa jih režiser Wes Craven in scenarist Kevin Williamson obračata tako mojstrsko in tako zelo zabavno, da dobimo občutek, kot da vse skupaj gledamo prvič. In tukaj je tudi zelo seksi igralska ekipa. Cela plejada takratnih zvezdnikov, kjer se Neve Campbell spreminja v Jamie Lee Curtis, v nekdanjo kraljico kričanja, ki ji Scream nameni največ referenc. In prav Neve je glavna žrtev norca, ki sistematično pobija njene prijatelje. Tudi Rose McGowan, ki konča v dvižnih vratih garaže. Prav Neve je leto dni pred umori izgubila mamo, ki jo je posilil in ubil zelo podoben psihopat, katerega naj bi potem ujeli. Povzpetna novinarka Courteney Cox seveda misli drugače, nerodni policist David Arquette pa pade na njene čare in ji dovoli snemanje od blizu. Ostra očesa bodo ujela sekundno Lindo Blair iz Izganjalca hudiča, fani kultne serije Happy Days pa bodo prišli na svoj račun zavoljo ravnatelja Henryja Winklerja. Eden največjih in najbolj prepoznavnih kultov moderne dobe in film, ki mu je morda uspelo preseči celo vse tiste klasike, katerim se tako zelo predano ter zabavno pokloni.

Ocena 5

zda 1975, grozljivka, režija: Steven Spielberg, igrajo: Roy Scheider, Richard Dreyfuss, Robert Shaw, Lorraine Gray, Murray Hamilton, Carl Gottlieb, Jeffrey Kramer

Film, ki je za vedno pokopal turizem in usodo belih morskih psov.

Ko je Steven Spielberg, čudežni deček ameriške kinematografije, svečano naznanil, da potrebuje 10 milijonov dolarjev, da bo do konca posnel grozljivko o morskem psu, ki bo teroriziral nič hudega sluteče turiste drobnega obmorskega mesteca Amity Island, so ga hoteli strpati v umobolnico in mu prijazno razložili, da je projekt že v naprej obsojen na propad. Na finančno katastrofo in na konec njegove obetavne kariere, ki sta jo v pravem pomenu besede začeli srhljivki Duel in Something Evil. Toda Steven, edini pravi Peter Pan sedemdesetih, ki je pred Žrelom kritike navdušil s filmčkom The Sugarland Express, filmčkom, ki je Goldie Hawn ruknil edinega oskarja, je vztrajal do konca. Do prekoračitve proračuna, do prekoračitve snemalnih dni, do sivih las, do paranja živcev in do trenutka, ko se je Žrelo spremenilo v prvi film, ki je v Ameriki butnil več kot sto, ali če hočete, več kot dvesto milijonov dolarjev čistega zaslužka in začel dobo velikih uspešnic, s katerimi se je končalo zlato obdobje hollywoodske kvalitete. Hollywoodskih majhnih filmčkov, ki niso po letu 1975 zanimali nikogar več. In Žrelo je bil točno tak kot je moral biti. Grozljiv, napet, oster, direkten, skrivnosten, srhljiv, dinamičen in realen. Točno tak, da je zjebal turistično sezono celega sveta. Tak, da je morske pse spremenil v državnega sovražnika številka ena. In tak, da so vse grozljivke po letu 1975 v sebi nosile kopijo. Delček Žrela, ki so ga pač obrnile po svoje. Osmi potnik je bil recimo Žrelo v vesolju, Jurski park pa žrelo na kopnem. Leto 1975 je bilo torej leto Žrela, leto Stevena Spielberga, leto, ko so turisti namesto na morje odšli v gore in leto, ki bi trajalo vse do danes, če ne bi George Lucas malce kasneje posnel Vojne zvezd. Edinega filma, ki je v sedemdesetih odletelo čez Žrelo.

Igralska ekipa seveda funkcionira več kot izvrstno. Nedavno preminuli Roy Scheider kot šerif Martin Brody. Richard Dreyfuss kot znanstvenik Matt Hooper. In Robert Shaw kot Quint, zagrizeni ribič ter lovec na morske pse. Vsi trije so odlični, vsi trije imajo svoj film. In vsi trije se skupaj znajdejo na barkači, ki mora ujeti morsko mrcino. Orjaškega belega psa, ki nadleguje kopalce Amityja. In pozor, psiček se pokaže šele v drugi polovici filma. Pravzaprav zelo pozno. Skorajda tako, da pomislimo, da ga sploh ne bomo videli. Da je kot voznik tovornjaka v trilerju Duel. Toda ko se pokaže, to stori v velikem slogu. Tako, da šerif Brody sikne kultno enovrstičnico: “Potrebovali bomo večjo ladjo.” Krasna atmosfera, enkratni prizori in dokaz, da je bil Steven Spielberg že leta 1975 mojster filmske umetnosti. Mojster, ki je znal kvaliteti dodati še ravno pravšnje komercialne zasuke in gledalcem servirati poslastico za vse večne čase. In ja, glasba Johna Williamsa me še danes prežene iz morja. Tudi na globini desetih centimetrov seveda.

Ocena 5

zda 1986, grozljivka, režija: Brian Gibson, igrajo: Heather O’Rourke, Craig T. Nelson, JoBeth Williams, Will Sampson, Zelda Rubinstein, Julian Beck, Oliver Robins

Solidno nadaljevanje kultnega originala iz leta 1982.

Familjo Freeling spet preganjajo zlobni duhovi. Pa čeprav so se preselili v drugo hišo, četudi so leta 1982 osvobodili ujete duše, na katerih je bil zgrajen njihov domek. Ali kot pravi eksorcist Will Sampson: “Ne bo vam pomagalo, če boste zamenjali hišo, ta stvar bo šla za vami.” In res, ta stvar gre za njimi. Tokrat v obliki srhljivega možakarja Kanea (Julian Beck), ki se jim pojavi na vratih in računa, da ga bodo povabili čez prag. Ker mu ne nasedejo, nad hišo pošlje zlovešči oblak in duhove, ki spet napadejo majhno Carol Anne (Heather O’Rourke) in odprejo vrata v drugo dimenzijo. Dovolj shrljivo, dinamično in s posebni efekti nafilnano nadaljevanje, ki ga polomi le s preveč znanstveno fantastičnim koncem, kjer nam Will Sampson pojasni, da samo ljubezen premaga zle duhove. Uf, saj res, iz steklenice tekile na koncu nikar ne pojejte tudi tistega črva.

Ocena 3 in pol

zda 1979, grozljivka, režija: Don Coscarelli, igrajo: A. Michael Baldwin, Bill Thornbury, Reggie Bannister, Kathy Lester, Kenneth V. Jones

Dario Argento wannabe.

Phantasm v naši familiji uživa kulten status. Predvsem zaradi tete iz Laškega, ki še zdaj ne more spati zavoljo zadnjega prizora in stavka: “Boooy.” In prav teta je ves čas navijala za tale film. Prav teta me je nenehno prepričevala, da si ga moram pogledati in da se bom zagotovo posral od strahu. Ker sem bil leta 1979 premajhen, da bi mi ga dovolili gledati, potem pa ga ni bilo mogoče dobiti nikjer več, se je moje prvo srečanje seveda močno zavleklo. No ja, z neta sem si ga potegnil že kake štiri leta nazaj, toda šele včeraj sem končno našel čas in ga vendarle vtaknil v svoj dvd player. Okej, uvodna sekvenca, kjer neka babnica med seksom na pokopališču zakolje svojega ljubimca, me je resda malce stresla. Prav tako prizori, kjer strašljivi in skrivnostni grobar krade trupla. Če bi rekel, da sem ostal ravnodušen pri leteči krogli, ki je razmesarila obraz, in pri tistih zoprnih ter krvoločnih škratih, bi prav tako lagal. Če bi zapisal, da me nista ujela brata Pearson (A. Michael Baldwin, Bill Thornbury), ki hočeta razkrinkati grobarja, bi seveda ravno tako bluzil v tri krasne. Toda to ne pomeni, da je imela moja teta iz Laškega prav in da mi je bila tale težko pričakovana grozljivka všeč. Žal gre le za izredno razvlečeno in površno recikliranje filmov Daria Argenta. Za nekoč znano grozljivko, ki jo je danes močno povozil čas. Za atmosfero, ki ne straši, marveč dolgočasi. In za zgodbo, ki se ji pozna, da je bila v začetni viziji režiserja Dona Coscarellija dolga vsaj še enkrat toliko ter da jo je moral zaradi šefov hudo skrajšati.

Ocena 2

HOUSE II: The Second Story (zda 1987, grozljivka, režija: Ethan Wiley, igrajo: Arye Gross, Jonathan Stark, Royal Dano, Bill Mahler, John Ratzberger, Amy Yasbeck)

Porazno in totalno blesavo nadaljevanje kultnega originala iz leta 1986, kjer vam bo všeč le tisti strašno simpatični psiček.

Dvesto let stari dedek (Royal Dano), razkačeni pračlovek, debilni Indijanci, trapasti praptič, čudežna lobanja, zlobni kavboj in mladenič Jesse (Ayre Gross), ki mora vse to doživeti na lastni koži. Res slab in skorajda nič zabaven film, ki bo razočaral tudi največje oboževalce tele serije. Preveč efektov, preveč fantastike in premalo atmosfere ter vsega tistega, kar je imel prvi del.

Ocena 2

HOUSE III: The Horror Show (zda 1989, grozljivka, režija: James Isaac, igrajo: Lance Henriksen, Brion James, Rita Taggart, Dedee Pfeiffer)

Lance Henriksen vs. Brion James.

House 3 je v kina prišel kot The Horror Show. Kot povsem samostojen in od franšize neodvisen film, ki so mu naslov spremenili šele na videu. Samo zato, da bi z njim zaslužili še nekaj denarja in ga vlekli na znano horor serijo. Jasno, film je vsekakor boljši od drugega dela, toda še vedno ostaja na nivoju tretjerazredne grozljivke, ki ji zelo kmalu zmanjka idej. Ki se še posebej v zadnji tretjini spremeni v zelo blesavo štorijo, ob kateri se gledalci vprašajo, kaj za vraga v glavnih vlogah počneta Lance in Brion, ter zakaj ju ni znal film bolje izkoristiti. Oba igralca sta namreč čista kultna roba. Zelo znana negativca iz številnih filmov, ki se tokrat spoprimeta drug z drugim. Kot Jason in Freddy. Kot Al Pacino in Robert De Niro. In pozor, Lance je prijazen, Brion pa hudoben. Lance je policaj, Brion pa psihopatski morilec, ki ga skurijo na električnem stolu in se potem vrne nazaj. Kot duh, kot zajebani norec, ki hoče uničiti tudi Lanceovo družino. Pač film, ki si ga bomo zapomnili le po dvoboju dveh glavnih igralcev in morda tudi po prizoru, ko se Brion James spremeni v kuro. Povedano drugače, film, ki hoče na vsak način vnovčiti finte serije Mora v ulici Brestov.

Ocena 2 in pol

HOUSE IV (zda 1992, dramska grozljivka, režija: Lewis Abernathy, igrajo: Terri Treas, William Katt, Denny Dillon)

Presenetljivo kvalitetno in zaenkrat zadnje poglavje serije House, zavoljo katerega se boste vsaj za kak dan začeli bati pic.

William Katt je nazaj. Tisti William Katt, ki je v prvi Hiši igral Rogerja Cobba. Mladeniča, ki so ga v stari hiši napadale številne pošasti in ki sedaj te iste hiše noče in noče prodati. Ko umre v prometni nesreči, breme pade na njegovo simpatično ženo Kelly (Terri Treas), ki jo začne gnjaviti njegov pohlepni brat. Malce predolg in pretirano socialno obarvan uvod se spremeni v solidno grozljivko, ki pa jo v zadnji tretjini žal pokvari organizacija, ki trguje z radioaktivnimi odpadki. Pa vendar, picaman je bomba, konec pa premore dovolj patetike, da boste zanj morebiti potočili celo kakšno solzico.

Ocena 3

zda 1986, grozljivka, režija: Steve Miner, igrajo: William Katt, George Wendt, Kay Lenz, Richard Moll

Kot da bi Sam Raimi režiral Poltergeista.

Hišo sem prvič videl pri kakšnih šestnajstih letih. S pomočjo lokalne videoteke, ki jo je prodajala kot zelo znano in dobro grozljivko. Nisem bil razočaran. Še posebej zaradi tiste odsekane roke, ki je splezala na hrbet tistega majhnega dečka in potem končala v straniščni školjki. Prav nič razočaran nisem tudi danes, ko sem si Hišo po mnogih letih ogledal še enkrat. Še vedno mi je kul. Še vedno gre za zelo zabavno in frajersko grozljivko o zakleti hiši, kjer pisatelja Rogerja Cobba (William Katt) preganjajo stvori in zombijevski vietnamski veterani. Pravo grozo, ki jo le na začetku pričara obešena starka, zamenja odbita in s posebnimi efekti nafilana atmosfera, ki smo jo na podoben način ujeli že leta 1982 v filmu Poltergeist, ali še bolje, leta 1981 v filmu Evil Dead. In Hiša ni nič drugega kot mešanica Poltergeista in Evil Deada, ki izgleda tako, kot da bi Sam Raimi, režiser Evil Deada, režiral Poltergeista. Pa vendar, Hišo je režiral Steve Miner, režiser drugega in tretjega dela serije Petek trinajsti, producent pa je bil Sean S. Cunningham, režiser prvega dela serije Petek trinajsti. Prav zato se Hiši dobro pozna, da ve kaj dela, da se zaveda svoje ciljne publike in da točno ve kaj vse mora butniti pred gledalca, ki si želi neobremenjene ter ravno prav blesave komične grozljivke. In pozor, William Katt je v kultni grozljivki Carrie igral Tommyja Rossa. Tistega Tommyja Rossa, ki skupaj z nesrečno Sissy Spacek odpleše maturantski ples in na glavo faše vedro krvi. Da ne pozabim, stavek: “This House Knows Everything About You,” ki ga izreče obešena starka, mi je ostal v spominu tudi iz nekega dance miksa, ki se ga žal ne spomnim. Vem samo to, da smo ga rolali konec osemdesetih in da sem ga slišal preden sem gledal Hišo. Grozljivko svoje mladosti, ki še danes seka zelo podobno kot takrat, ko sem jo videl prvič.

Ocena 4

zda 1982, grozljivka, režija: Tobe Hooper, igrajo: Craig T. Nelson, Jobeth Williams, Heather O’Rourke, Dominique Dunne, Beatrice Straight, Zelda Rubinstein

Dobra in zabavna grozljivka, ki ji nekaj straha poberejo otročji prijemi Stevena Spielberga.

Nikoli si nisem mislil, da bom nekemu filmu očital prijeme Stevena Spielberga. Da bo zaradi tega slabši. In da bi bilo zanj bolje, če teh prijemov ne bi bilo. Povedano drugače, Poltergeistu se več kot pozna, da ga je produciral in oscenaril prav Spielberg, pa četudi ga je režiral Tobe Hooper, avtor kultnega Teksaškega pokola z motorko. Prav Spielberg je dodal vse tiste komične sekvence, vse tiste zanj tipične družinske prijeme in vse tiste preveč s posebnimi efekti nabasane prizore, kjer srh v bistvu zamenja popcorn zabava. Pa vendar, zgodba o družini, ki jo napdade poltergeist, tako imenovani hišni duh, kljub temu seka kot je treba. Morda bolj dinamično kot grozljivo, pa vseeno tako, da nas osvoji in potegne v dogajanje. Še posebej v zadnji tretjini, kjer se JoBeth Williams znajde med okostnjaki in ko se duhu odtrga do konca. Krasna je tudi miniaturna Zelda Rubinstein, ki igra izganjalko duhov. Krasna je tudi svetlolasa deklica Heather O’Rourke, ki jo poltergeist potegne v televizor. Pač film, ki obvlada vse potrebne komercialne prijeme in film, ki bi lahko morda vsaj nekajkrat udaril malce bolj iz zasede. Tako kot takrat, ko na sceno pride tisti kurčevi klovn, ki ga sovražim še danes.

Ocena 4

HELLRAISER 4: BLOODLINE (zda 1996, grozljivka, režija: Alan Smithee, igrajo: Doug Bradley, Bruce Ramsay, Valentina Vargas, Charlotte Chatton, Adam Scott, Kim Myers)

Na začetek.

Četrto in zadnje v kinih predvajano poglavje serije Hellraiser, nas popelje na začetek. No ja, najprej v prihodnost, na vesoljsko ladjo, potem pa v preteklost, v osemnajsto stoletje, kjer živi Philip L’Merchant (Bruce Ramsay). Izdelovalec igrač, ki izdela tudi kocko. Tisto legendarno kocko, ki nam pričara prepovedane užitke in ki iz pekla pokliče našega starega znanca Pinheada (še vedno Doug Bradley). In pozor, zgodba gre tako daleč nazaj, da niti Pinhead nima pojma kako kocka deluje. Da celo Pinhead potrebuje pomoč. Pomoč čarovnika, ki s pomočjo kocke ustvari demonsko Angelique (Valentina Vargas ). Seksi peklensko princeso, ki Pinheadu pomaga na drugo stran. V naš svet. In v prihodnost, kjer se na vesoljski ladji leta 2127 nahaja tudi mladenič Paul Merchant, sorodnik tistega Philipa L’Merchanta, ki hoče enkrat za vselej uničiti cenobitsko zalego. Dokaj zanimiva zgodba, dovolj brutalne sekvence, malce zrejeni Pinhead in nadaljevanje, ki bo seveda zelo všeč fanom celotne serije, ki so potem dobili še štiri filme.

Ocena 3

HELLRAISER 5: INFERNO (zda 2000, grozljivka, režija: Scott Derrickson, igrajo: Craig Sheffer, Nicholas Turturro, James Remar, Noelle Evans, Doug Bradley)

Presenečenje: peto in prvič samo za video posneto nadaljevanje v kozji rog užene vse predhodnike in se postavi ob bok celo originalu iz leta 1987.

Hellraiser 5 je presenetljivo dober film. Presenetljivo dobra psihološka grozljivka, ki se igra z mešanjem fikcije in realnosti. Ki nenehno meša privide, halucinacije in resničnost. Ki glavo nesrečnega mladeniča Josepha Thornea (Craig Sheffer) zavrti do konca in naprej. Ki vse prejšnje dele serije lepo pozabi in se svoje zgodbe loti na svež, domiseln in zelo srhljiv način. Tako, da nimamo pojma kaj se pravzaprav dogaja. Kdaj nas vlečejo za nos in kdaj za jajca. Natanko to občuti tudi naš Joseph. Policaj, ki lovi serijskega morilca. Nevarnega psihopata, ki si je nadel imel Inženir in ki pridno pobija nedolžne ženske ter iz roke ugrabljenega otroka po vsakem umoru odreže en prst. Da ne bo pomote, v igri je tudi naš stari znanec Pinhead (še vedno Doug Bradley), ki čaka na svojo priložnost. Na svoje remek delo in na trenutek, ko bo lahko izgovoril enovrstičnico: “Welcome to hell.” Dovolj strašljiva in skulirana grozljivka, ki je ni dobro gledati v solo postavi. Še posebej, ko na sceno prideta dvojčici in ko začne okoli laziti stvor na dveh rokah.

Ocena 4

HELLRAISER 6: HELLSEEKER (zda 2002, grozljivka, režija: Rick Bota, igrajo: Dean Winters, Ashley Laurence, Doug Bradley, Rachel Hayward, William S. Taylor)

Kirsty Cotton je nazaj.

Če ste videli prva dva Hellraiserja, potem niste mogli zgrešiti Kirsty Cotton, tiste nesrečne mladenke, ki sta ji zombijevski stric Frank in pohotna mačeha Julia pokopala očeta in ki jo zdaj spet igra Ashley Laurence. Nesrečna babnica, ki umre že na začetku filma. Ki skupaj z možem Trevorjem (Dean Winters) zleti s ceste in utone v reki. No ja, tako vsaj vidimo gledalci. Tako vsaj misli naš Trevor, ki podobno kot Craig Sheffer iz petega dela pade med realnost in fikcijo. Ki ne loči kaj je res in kaj je le privid. Še eno presenetljivo dobro in učinkovito poglavje kultne serije, ki je vrhunec dosegla prav v kasnejših delih. Takrat, ko so jo iz velikih platen preselili na video. Takrat, ko bi se morala do konca izpeti in se spremeniti v čisti drek. Zgodilo se je ravno obratno. Zgodila sta se dva zelo dobra filma. Dve izjemno solidni psihološki srhljivki, kjer Pinhead (spet Doug Bradley) kaznuje grešnike. Kjer iz pekla ne pride več zato, da bi kosal svoje žrtve, marveč zato, da bi jih kaznoval za pizdarije, ki so jih počeli. In najbolj na živce mu gre nezvestoba. Takšna, kot jo fura naš Trevor, ki je svojo ženo varal s šefico in s sosedo. Šokanten zaključek vas bo vrgel na rit, Pinhead pa bo izrekel stavek: “Welcome to the worts nightmare of all…reality.”

Ocena 4

HELLBOUND: HELLRAISER II (zda 1988, grozljivka, režija: Tony Randel, igrajo: Ashley Laurence, Clare Higgins, Kenneth Cranham. Imogen Boorman, Doug Bradley)

Le obračanje prvega dela, ki se v zadnji tretjini spremeni v dokaj neumno znanstveno fantastično pizdarijo.

Ashley Laurence, tista nesrečna mladenka iz prvega dela, kjer sta ji zombijevski stric Frank in pohotna mačeha Julia (Clare Higgins) pokopala očeta, je nazaj. Nazaj v prvem planu. V psihiatrični bolnišnici, kjer se dogajajo čudne reči. Kjer doktor Philip Channard (Kenneth Cranham) s trupli pacientov hrani Julio Cotton. Tisto Julio Cotton, ki je umrla na koncu prvega dela in se je sedaj vrnila kot zombi. Kot nekoč njen ljubimec Frank. In kot kreatura, ki hoče meso in kri. Zelo krvavo, meseno, morbidno, ogabno in dovolj zanimivo recikliranje originala, k pa se žal spremeni v pretirano fantastiko sredi pekla, kjer se doktor Philip Channard transformira v orjaški stvor. V glavnega cenobita, ki hoče zavladati peklu in se zoperstavi celo ekipi našega Pinheada (Doug Bradley), ki rukne legendarno enovrstičnico: »Your suffering will be legendary, even in hell.«

Ocena 2 in pol

HELLRAISER III: HELL ON EARTH (zda 1992, grozljivka, režija: Anthony Hickox, igrajo: Terry Farrell, Kevin Bernhardt, Paula Marshall, Doug Bradley, Ken Carpenter)

Pinhead je nazaj.

Če ste gledali drugo poglavje tele legendarne serije, potem veste, da so Pinhead in njegovi cenobiti končali slabo. Tako, da so se spremenili v normalne ljudi in sneli masko. Zjebal jih je nori doktor, ki je želel zavladati peklu. Tisti doktor, ki ga je na koncu v franže poslala naša Ashley Laurence, ki se sedaj pojavlja le v flashbackih. Brez skrbi, Pinhead je nazaj. V polni formi in s pomočjo preserantskega J.P. Monroea (Kevin Bernhard), kurbirskega lastnika hudo popularne diskoteke, ki si nabavi kip. Kip, kjer počivajo Pinhead in njegovi cenobiti. In kip, ki oživi s pomočjo krvi. No ja, oživi le Pinhead (še vedno Doug Bradley), ki zahteva nove žrtve in ki vse žrtve spremeni v cenobite. V grozljive prebivalce pekla, ki hočejo zavladati našemu planetu. Na prste mu stopi le mladenka Joanne (Terry Farrell), masaker pa doseže vrhunec že na začetku, ko Pinhead na zgroženi: »Jezus Kristus,« odvrne: »Not quite.« Boljše od drugega dela, slabše od originala in kamerman Daniel Fisher, ki ukrade šov.

Ocena 3 in pol

zda 1987, grozljivka, režija: Clive Barker, igrajo: Andrew Robinson, Clare Higgins, Ashley Laurence, Sean Chapman, Oliver Smith, Doug Bradley

Zelo krvava, mesena, ogabna, zanimiva in dovolj grozljiva štorija, ki ji čas nikoli ne bo prišel do živega.

Prvi Hellraiser je letel zelo visoko, popolnoma obnorel številne oboževalce žanra in se spremenil v čistokrvno kultno robo, kjer ga še danes prav vsi ljubitelji grozljivk izgovarjajo z veliko začetnico in vsem potrebnim spoštovanjem. Če rečeš Hellraiser, se zavedaš, da si omenil zelo dobro grozljivko. Prelomno grozljivko s konca osemdesetih, ki je potem dobila še šest nadaljevanj in legendarnega Pinheada (Doug Bradley), vodjo srhljivih cenobitov iz pekla, spremenila v del popularne kulture. V del ekipe, ki so jo sestavljali še Michael Myers, Freddy Krueger in Jason Voorhees. In Pinheadov team se v temle prvem poglavju spravi na možakarja Franka Cottona (Sean Chapman), ki s pomočjo čudežne kocke odpre peklenski portal in se preda popolnemu užitku, za katerega seveda na koncu plača s Kristusovimi mukami. In prav ta Frank Cotton potem prileze iz pekla in od svoje bivše ljubice Julie (Clare Higgins) zahteva kri in meso. Kri in meso žrtev, ki mu jih na podstrešje družinske hiše vodi prav Julia, sicer žena njegovega brata Larryja (Andrew Robinson), ki o vsem tem seveda nima pojma. In Frank potrebuje človeško meso, kri, kožo in vse tisto, kar ga bo spet spremenilo v človeka. Kar bo iz njegovega hudo grozljivega in zombijevskega izgleda spet naredilo pravega moškega. Gledalci s šibkimi koleni in slabimi želodci so omagali že leta 1987, vse tisto, kar ste o tem kultnem filmu že slišali, pa brez dvoma drži še danes.

Ocena 4

FREDDY VS. JASON (zda 2003, grozljivka, režija: Ronny Yu, igrajo: Robert Englund, Ken Kirzinger, Monica Keena, Kelly Rowland, Jason Ritter, Chris Marquette, Katharine Isabelle, Tom Butler)

Celebrity Death Match, kjer za vrhunski orgazem manjka le še Michael Myers.

Dame in gospodje, dobrodošli v dvorano Pekel, kjer bomo spremljali dvoboj za naslov svetovnega prvaka med serijskimi morilci. V levem kotu pozdravite gospoda Freddyja Krugerja, legendo ulice Brestov, absolutno filmsko zvezdo, mojstra sanj in črnega humorja, velikega ljubitelja otrok in človeka, ki se zna kot za šalo zamaskirati v čisto pravo pico. Na vaši desni stoji gospod Jason Voorhees, hokejist prve klase, oboževalec dolgih nožev in najstnikov, ki seksajo, hollywoodska legenda, ljubitelj kampov ob jezerih in človek, ki še vedno ni prebolel svoje mamice. Dvoboj bo trajal dvanajst rund, v žiriji bodo sedeli Michael Myers, Leather Face, Pinhead in Hannibal Lecter, za glasbo po poskrbela pevka Kelly Rowland, bivša članica skupine Destiny’s Child, med odmorom pa vas bodo zabavali klišeji prav vseh filmov, kjer sta briljirala naša tekmovalca, absolutna šampiona krvi, groze, gravža, mesa in odsekanih glav, kjer ni bil nekoč varen niti Johnny Depp. Če boste zaspali, vas bo zgrabil prvi, če boste budni, pa vas bo začopatil drugi. Šalo na stran, pred nami je zgodovinska prelomnica, prva uradna združitev dveh najbolj znanih filmskih likov, ki sta se prvič na hitro srečala že leta 1993 v filmu Jason Goes to Hell: The Final Friday, kjer je Jasonovo masko na koncu v zemljo potegnila Freddyjeva znamenita rokavica.

In sedaj bo šlo zares. Fanta sta postala Robert DeNiro in Al Pacino, paradna konja žanra, ki sta doslej nastopala vsak zase. Dve legendarni filmski pošasti, dva močna ega in narcisa, Arnold in Sly, ki ne bi premogla skupnega filma. Če bi ga, bi se pobila. Ko bi se pobila, pa bi se pobila še enkrat. Do konca, do zadnjega diha. Do zaključne zmage. V isti film so ju želeli vtakniti že leta 1987. Ni šlo. Bila sta preveč popularna. Vsak zase. Drug drugega nista potrebovala. Niti za sekundo, niti za stisk roke. Niti takrat, ko sta bila bolna in bi pomoč pri klanju najstnikov prišla več kot prav. Tokrat jim je uspelo. Čisto zares. V živo. Dobili so oba. Dobili bi še enega, nič manj znanega in vplivnega Pinheada iz serije Hellraiser, pa ideja ni šla dobro skozi pri testni publiki in gorečih fanih, ki so jokali zaradi novice, da Jasona ne bo igral vedno prisotni Kane Hodder. Režiserju Ronnyju Yuju se je zdel previsok v primerjavi z Robertom Englundom, ki se znova vrača kot Freddy. Ni kaj, J in F sta bila v hudi krizi. Krizi identitete in krizi imidža. Prvi se je malo nazaj potikal po vesolju, drugemu pa niso pomagala niti 3D očala, kaj šele režiser Wes Craven, ki ga je nesramno porinil v resnični svet. Sedaj nastopata skupaj, kar pomeni, da sta v še večji krizi. V poslednjih vzdihljajih, v nujnem reševanju kariere, v odrešilni bilki, ki naj bi v kina potegnila njune skupne oboževalce. Gledalci so resda trznili in v prvem vikendu na blagajnah pustili celo 34 milijončkov, kar pomeni, da sta nam J in F dejansko podarila zelo soliden film. Film, kjer spremljamo tudi lepotno operacijo pevke Kelly Rowland in film, ki se kljub sedemnajstim predhodnikom uspešno obdrži nad gladino in nam pričara perverzno uživanje. Krvavi peep show, ali če hočete, mesarski freak show, kjer se Fredo in Jason premlatita kot na MTVju. Ustvarjalci so resda pozabili na humor, na tiste prave črne enovrstičnice, na samoparodijo, ki jo je premogel predzadnji Michael Myers. Na satirične komične vložke, v katerih je blestel Freddy Kruger. Na srhljiva presenečenja, kjer je užival Jason Voorhees. A kljub temu in kljub klišejev ter zarjavelim umorom imamo dober šov. Zgodovinski dvoboj, ki nese oba legendarna junaka. Zgodbo, kjer Freddy prebudi Jasona, ga pošlje v ulico Brestov in čaka, da se mu bodo povrnile moči in da bo lahko znova pobijal v sanjah. Ko mu zraste čez glavo, ga prime na trdo. Ko ga prime na trdo, pa oba skupaj razmesarijo klišeji, ki pa seveda niso usodni, marveč taki, da v njih ne glede na karkoli močno uživamo.

Ocena 4

JASON X (zda 2001, grozljivka, režija: James Isaac, igrajo: Lexa Doig, Chuck Campbell, Lisa Ryder, Peter Mensah, Melyssa Ade, Jonathan Potts, David Cronenberg)

Kako je znameniti Jason Voorhees, kralj vseh serijskih morilcev, v svoji deseti krvavi avanturi postal rezervna verzija Osmega potnika.

Jason Voorhees, ki je na velika platna prvič prilomastil leta 1981 v drugem delu Petka trinajstega (v originalu iz leta 1980 je kot veste morila njegova mama), nas je pred tole vesoljsko krvavilko nazadnje obiskal leta 1993 in v svojem zadnjem in porazno slabem krvavem pohodu z naslovom Jason Goes to Hell: The Final Friday, sicer devetem filmu celotne serije, umrl za vedno. Ker ga ni bilo celih devet let, sem bil prepričan, da je resnično nehal vihteti svojo ostro mačeto. Zmotil sem se. V novem tisočletju je namreč udaril še desetič. Se znašel štiristo let v prihodnosti sredi vesolja. Začel oponašati pošast iz filma Osmi potnik in vztrajno nadlegovati posadko vesoljske ladje, ki ga je pač odmrznila, ker ni imela pojma, kdo za vraga sploh je. Nato dobil dodatno moč in se spremenil v super Jasona, v neuničljivega morilca, v rezervnega Terminatorja. In ravno tu ga film kardinalno polomi, saj pozabi, da je bil Jason od šestega dela dalje tako ali tako orjaška pošast. Neuničljiva zombi mašina, ki za preživetje ne potrebuje upgradea v nekaj višjega. Njegovo masko si je nase znova navlekel Kane Hoddes, kaskader številnih grozljivk, ki pa je prvič moril šele sredi osemdesetih v sedmem delu te legendarne serije. V zelo solidnem uvodu boste ujeli kultnega režiserja Davida Cronenberga. Prizora, kjer Jason dve mladenki v spalnih vrečah ubije tako, da z eno tolče po drugi dokler jima ne polomi vseh kosti, in prvi umor, kjer neki mladenki zamrzne obraz in jo potem trešči v polico, sta seveda za anale serije. Vsemu ostalemu pa žal manjka vse tisto, kar sta imela prva dva dela in kar je tako hudo manjkalo šestemu, sedmemu, osmemu in devetemu delu. Močno pomanjkanje idej in le nova lokacija, ki jo zmatrajo stari klišeji.

Ocena 2 in pol

Jason Goes To Hell: The Final Friday (zda 1993, grozljivka, režija: Adam Marcus, igrajo: Kane Hodder, John D. LeMay, Kari Keegan, Steven Williams, Steven Culp, Erin Gray)

Zelo obetaven in skuliran začetek se žal kmalu spremeni v klišejsko in zelo slabo obračanje znanstveno fantastičnih filmov.

Ker so zadnji trije Petki dosegli zelo skromen finančni rezultat, je nastopil čas, ko je bilo treba zgodbo enkrat za vselej končati in zloglasnega junaka poslati v pekel. Za vedno in brez možnosti za pomilostitev ter vrnitev. In deveti del legendarne serije to napove že v naslovu, kjer pravi: “Jason gre v pekel: Poslednji petek.” Če smo pošteni, se je zgodba končala že leta 1984 v filmu Friday the 13th 4: The Final Chapter, kjer je Jasona kot veste ubil Corey Feldman. V petem delu je bil morilec nekdo drug, potem pa se je Jason spremenil v pošast, ali še boljše, v zombija, in izgubil vse tisto, kar mu je dalo večno slavo. Tokrat je še huje. Tokrat je znanstvene fantastike še več, Jason pa je v prvem planu le na začetku, ko ga prerešeta vojska. In prav ta začetek je edina dobra stvar tegale klavrnega zaključka te izjemno popularne horor serije, ki na zelo beden način kopira zelo dobro akcijsko grozljivko The Hidden iz leta 1987. Temnopolti patolog Richard Gant namreč požre Jasonovo srce, prevzame njegovo identiteto in s pomočjo črva, ki ga bruha v mimoidoče, širi ubijalski virus. Virus, ki ga je na podoben in na veliko boljši način širila tudi Marilyn Chambers v leta 1977 posneti Cronenbergovi klasiki Rabid. Jason namreč potrebuje gostitelja, idealna pa je seveda njegova sestra Jessica (Kari Keegan), ki ji pomaga čudaški in odštekani lovec na morilce Creighton Duke (Steven Williams). Nepotrebni mambo džambo, zaradi katerega se Jason Voorhees še danes obrača v peklu.

Ocena 1 in pol

Wes Craven’s New Nightmare (zda 1994, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Heather Lagenkamp, Robert Englund, John Saxon, Miko Huges, Wes Craven)

Domiselna reciklaža More v ulici Brestov, ki jo je prvič po letu 1984 spet režiral njen kreator Wes Craven.

Prav imate, gospod Freddy Krueger je leta 1991 v filmu Freddy’s Dead: The Final Nightmare dokončno umrl. Skupaj s serijo, ki ga je držala pokonci v šestih bolj ali manj uspešnih nadaljevanjih. Prav zato se je Wes Craven, njegov oče in kreator, ki ga je režiral le v izvirni in verjetno najboljši Mori iz leta 1984, odločil da ga pokliče nazaj. Da nam ga servira na zelo domiseln in originalen način. Tako, da vsi igralci igrajo sami sebe in da jih napade pravi Freddy. Freddy iz njihovih filmov. Freddy, ki ga je ustvaril Wes Craven, ki piše scenarij za novo poglavje in upa, da bo prav to ustavilo njegov zloglasni lik. In pozor, Freddy napade tudi igralca Roberta Englunda, ki ga je igral v vseh šestih delih. In seveda tudi igralko Heather Lagenkamp, nepozabno Nancy, ki ima spet bližnje srečanjem z njegovim negravžnim jezikom. Zelo insajderska grozljivka, ki pa v ključnih trenutkih kljub temu ne premore dovolj izvirnosti in ostane le na pol poti. Le pri zelo dobri ideji in premalo svežemu nadaljevanju.

Ocena 3 in pol

Friday the 13th Part VI: Jason Lives (zda 1986, grozljivka, režija: Tom McLoughlin, igrajo: Thom Mathews, Jennifer Coke, David Kagen, Tony Goldwyn)

Kako je Jason Voorhees postal zombi.

Obnovimo spomin. Stari dobri Jason je kot veste umrl v četrtem delu, kjer ga je z mačeto razkosal mali Tommy Jarvis. O tem, da je mrtev, ni bilo nobene dileme niti v petem delu, kjer je namesto njega moril oče enega izmed gojencev. In prav zato je šesti del že na začetku obsojen na pretiravanje. Na pretirano znanstveno fantastiko, ki je v prejšnjih delih ne glede na divjo vzdržljivost glavnega junaka ni bilo. Vsaj ne na način, da bi bil Jason pošast. Neuničljivi zombi, po katerem lezejo črvi in ki ga od mrtvih prebudi strela. Jasno, kriv je Tommy Jarvis, junak četrtega in petega dela, ki ga sedaj igra Thom Mathews. Prav gospodič Jarvis se hoče namreč enkrat za vselej prepričati, če je Jason Voorhees res mrtev, zato izkoplje njegovo truplo in mu v krsto preserantsko zažene znamenito hokejsko masko. Ker zunaj dežuje, v truplo useka strela, kar pomeni, da je Jason nazaj in da nas spet čaka krvav pokol nič hudega slutečih najstnikov. Prizor, kjer Jason polomi šerifa Michaela Garrisa (David Kagen), je za anale serije, vse ostalo pa je le obračanje klišejev, kjer je Jason Voorhees pač veliko močnejši in bolj neranljiv. Prvi Petek, ki je zaslužil manj kot dvajset milijonov dolarjev in prvi petek, ob katerem sem zares pomislil, da je čas za slovo.
Ocena 2 in pol

Friday the 13th Part VII: The New Blood (zda 1988, grozljivka, režija: John Carl Buechler, igrajo: Lar Park Lincoln, Kane Hodder, Terry Kisler, Susan Jennifer Sullivan)

Jason vs. Carrie.

Jebat ga, treba je bilo poskusiti nekaj novega. Nekaj drugačnega in nekaj takega, kar pravzaprav sploh ni tako slabo. Prav imate, Jason Voorhees se mora tokrat spopasti s Carrie. No ja, s punco po imenu Tina Shephard (Lar Park Lincoln), ki premore enkratne telekinetične sposobnosti in divjemu morilcu pošteno zdela ego, jajca in zagon. Da ne bo pomote, Jason oživi prav z njeno pomočjo. Prav z njenim kinetičnim čaranjem, ki ga predrami globoko pod gladino jezera Crystal Lake, kamor ga je v prejšnjem delu kot veste poslal Tommy Jarvis. Prizor, kjer Jason v spalni vreči ob drevo zabije eno izmed svojih žrtev, me še vedno malo straši, drugače pa bo tole poglavje zares všeč le tistim, ki so komaj čakali, da se bo našel nekdo, ki mu bo povsem enakovreden nasprotnik.

Ocena 3

Friday the 13th Part VIII: Jason Takes Manhattan (zda 1989, grozljivka, režija: Rob Hedden, igrajo: Jensen Daggett, Scott Reeves, Mark Richman, Barbara Bingham, V.C. Dupree, Kane Hodder)

Jason kot Tarzan.

Res je, Jason Voorhees tokrat izgleda kot Tarzan. Kot možakar iz džungle, ki prvič v življenju pride v civilizacijo. Natančneje, na Manhattan, kjer se je pred davnimi leti v filmu Tarzan’s New York Adventure podil tudi Johnny Weissmuller. In pozor, Jason pride kot slepi potnik. Kot zajebani alien, le da ni iz vesolja, ampak spet iz dna jezera, kjer ga tokrat še enkrat prebudi elektrika. Zelo povprečna in morda celo najslabša epizoda celotne serije, kjer nas straši tudi mali Jason. In kjer se močno nasmehnemo ob prizorih, kjer Jason na velikem ekranu zagleda svoj obraz. In kjer neko bando prestraši tako, da sname masko. Vse ostalo je mučenje celo za tiste, ki še vedno jamrajo, da bi morali vsi deli serije dobiti oskarje za najboljši film in za najboljšega igralca.

Ocena 2

Friday the 13th 4: The Final Chapter (zda 1984, grozljivka, režija: Joseph Zito, igrajo: Corey Feldman, Crispin Glover, Kimberly Beck, Barbara Howard, Julie Aronson)

Dame in gospodje, Corey Feldman goes bald.

Če ste videli tretje in zelo slabo poglavje serije Petek trinajstega, potem veste, da je Jason Voorhees na koncu obležal v seniku. Ni problema, Jason ne bi bil Jason, če ne bi svoje prve žrtve razkosal že v bolnici in se seveda vrnil na kraj zločina. V kamp Crystal Lake, kjer ga kot vedno čakajo s hormoni nafilani najstniki. In pozor, tokrat ekipa sploh ni tako zoprna. Tokrat nam prav vsa dekleta in fantje zlezejo pod kožo, kar pomeni, da nam je žal, ko končajo razmesarjeni na vse mogoče načine. In prav to mesarjenje žal poteka preveč od blizu, premalo strašljivo in tako, da finto šoka zamenjata kri in meso. Toda četrti del je vseeno veliko boljši od tretjega. Še posebej v zadnjih dvajsetih minutah, ko na sceno v pravem pomenu besede prikoraka mali Tommy Jarvis (Corey Feldman) in ko Tom Savini, mojster za posebne efekte in masko, pokaže kaj zna. Daleč od prvih dveh delov, veliko boljše od tretjega in film, kjer naj bi se zgodba enkrat za vselej tudi konča.

Ocena 3 in pol

Friday the 13th 5: A New Beginning (zda 1985, grozljivka, režija: Danny Steinmann, igrajo: John Shepherd, Shavar Ross, Melanie Kinnaman, Corey Feldman)

Prvo nadaljevanje, kjer se ne ve, če je morilec Jason Voorhees.

Obnovimo znanje. Na koncu četrtega dela si je Tommy Jarvis obril glavo in se našemil v mladega Jasona. Tako je seveda pošteno zmedel pravega Jasona, ki je takrat lovil njegovo starejšo sestro Kimberly Beck, nato pa mu je v glavo zabil oster nož ter ga za piko na i še celega razsekal. Ker je bilo filmu naslov The Final Chapter, je bilo zgodbe konec, Jason Voorhees pa je resnično umrl. Prav zato se mi je uvod v novo poglavje, v Nov začetek, kjer Jason vstane z groba in ubije našega malega Tommyja, ki ga spet igra Corey Feldman, zdel totalno beden in tak, da bi lahko pokvaril cel film. Toda, ker ne gre za pravi uvod, marveč le za sanje zdaj odraslega Tommyja Jarvisa (John Shepherd), je stvar takšna kot je treba. Pravzaprav presenetljivo solidna za peti del nekega filma, ki ga je gospodič Feldman pustil na hladnem zaradi filma The Goonies. In prav tukaj tako kot v originalu iz leta 1980 nimamo pojma kdo je morilec. Lokalni šerif je resda prepričan, da se je Jason vrnil, toda župan mu pojasni, da to ni mogoče in da naj za svoje dobro čim prej odkrije pravega morilca. In pozor, tole je tudi prvi in zadnji del serije, kjer sta morilca v bistvu dva. No ja, prvi je le živčni gojenec poletnega kampa, ki s sekiro pobije zavaljenega kolega in ga potem vtaknejo za zapahe. Drugi pa natakne Jasonovo masko in pobije kar dvajset nič hudega slutečih ljudi, kjer si smrt brez dvoma zaslužita le tista zoprna mati in njen blesavi sin. In če je bil v četrtem delu glavni mali Tommy, je tukaj glavni mali Reggie (Shavar Ross). Temnopolti poba, ki mu “Jason” zverinsko ubije tudi starejšega brata, ki izgleda kot član skupine The Jacksons. Na koncu pred morilcem zadnja beži Melanie Kinneman, prsato Tino pa igra punca po imenu Debi Sue Voorhees. Punca, ki se v resnici torej piše enako kot Jason Voorhees, kar je zelo dobra insajdeska finta. Jasno, ko so jo po uspehu petega dela vprašali, kaj meni o svojem priimku, jim je pojasnila, da je pač žena Jasona Voorheesa. Slabše od enke in dvojke, boljše od trojke, enako solidno kot štirka.

Ocena 3 in pol

zda 1982, grozljivka, režija: Steve Miner, igrajo: Dana Kimmell, Paul Kratka, Larry Zerner, Richard Brooker

Zelo slabo nadaljevanje dveh zelo dobrih predhodnikov, kjer si Jason Voorhees končno nadane svojo znameniti hokejsko masko.

To, kar je bilo v prvih dveh filmih dobro, je sedaj slabo. To, kar nas je prej strašilo, nas sedaj dolgočasi. Pač izjemno neprepričljiva, premalo napeta in lena reciklaža prvega in drugega dela, kjer je nova le hokejska maska na glavi gospoda Voorheesa, ki se tudi tokrat spravi na nič hudega sluteče mladeniče in mladenke ter začne svoj morilski pohod. Toda žal je vse kar počne, zelo razvlečeno in slabo. Tudi sam Jason, ki hodi preveč elegantno, se pravi tako, da ne verjamemo, da se pod masko skriva pošast. Divji psihopat, ki si želi paranja nedolžnih teles. In nekako leni ter amaterski so tudi njegovi umori. Že v štartu, ko ubije dolgočasen zakonski par. Na sredini, ko na seniku pospravi tri črnce. In proti koncu, ko ima za sabo tudi skoraj vso mladino. No ja, razkol fanta, ki hodi po rokah, je kul. Stisk glave, iz katere skoči oko, prav tako. Strel puščice v glavo ženske, ki pride iz vode, tudi. Toda kaj, ko je vse ostalo prepočasno, nezanimivo in skorajda nič grozljivo. Vse do konca, ko beži Dana Kimmell in ko film končno malce zaživi. Razočaranje in prvi alarm, da bi morali serijo končati že leto dni prej. Jasno, da je niso, saj je prinesla dovolj denarja. Dovolj za 3D tehniko, ki so jo lahko leta 1983 v kinu občudovali tudi slovenski gledalci.

Ocena 2 in pol

zda 1981, grozljivka, režija: Steve Miner, igrajo: Adrienne King, Amy Steel, John Furey, Kristen Baker, Walt Gorney

Dame in gospodje, Jason Voorhees.

Ne boste verjeli, toda tole nadaljevanje je veliko boljše od originala. Veliko bolj grozljivo. Takšno, da si ga nikoli ne upam pogledati sam. In takšno, da zaradi nekaterih najbolj divjih prizorov še vedno ne morem mirno spati. Uvod se prične z nočno moro naše znanke Alice Hardy (spet Adrienne King). Tiste Alice Hardy, ki je na koncu prvega dela odsekala glavo Pameli Voorhees, divji mamici Jasona Voorheesa, ki sedaj nadaljuje materino delo in prvo poseka prav našo Alice. In pozor, Jason še nima hokejske maske. Jason ima le bel žakel in številna orožja, kjer ne bom nikoli pozabil tiste sulice, ki jo zabode skozi telesi dveh zaljubljencev. In Jason je tako zelo jezen ter maščevalen, da ne prizanese niti invalidu, kaj šele lokalnemu lepotcu, ki ga razseka kot ujeto divjad. Čistokrvni in zelo krvavi slasher film, ki premore tudi presenetljivo dozo kvalitete ter napetosti. Še posebej v prizorih, kjer čakamo kaj se bo zgodilo in kjer nas napad useka takrat, ko ga najmanj pričakujemo. Zaključne sekvence, kjer krvoločni Jason skoči skozi okno, nisem preživel. Prizora, kjer ga ena izmed vzgojiteljic (Amy Steel) zafrkava z mrtvo materjo, pa se ne bi branil niti Alfred Hitchcock. In ja, nori Ralph (spet Walt Gorney) končno nastrada, punce so spet navihane in čisto gole, Jason pa se skriva v svoji brunarici v zaprtem gozdu kampa Crystal Lake. V brunarici, kjer skrbno hrani ostanke svoje mrtv