Arhiv za kategorijo 'grossmann'

Grossmann 2015: Kratki filmi

18.07.2015 ob 16:13

https://iztokfakinggartner.wordpress.com/2015/07/18/grossmann-2015-kratki-filmi/

resizedimage300199-NinjaEliminator2

Grossmann 2015: Udo Kier

18.07.2015 ob 15:56

https://iztokfakinggartner.wordpress.com/2015/07/18/grossmann-2015-udo-kier/

IMAG1158_1

Grossmann 2015: Ogrevanje za Uda Kierja

14.07.2015 ob 03:43

https://iztokfakinggartner.wordpress.com/2015/07/14/grossmann-2015-ogrevanje-za-uda-kierja/

flesh-for-frankenstein-1973-001-udo-kier-and-assistant-with-corpse

Grossmann 2013: Companeros (1970)

27.07.2013 ob 14:21
YouTube slika preogleda

COMPANEROS

Če ni tole najbolj zabavna vloga Franca Nera, potem ne vem katera je. Fak no, Nero igra tipa po imenu Yodlaf Peterson, trgovca z orožjem, ki sredi mehiške revolucije sklepa posle in zaradi spleta okoliščin pomaga lokalnemu uporniku Vascu, ki ga igra Tomas Milian, še en kultni zvezdnik špageti vesternov. In pazi to, Milian Nera ves čas kliče Pingvin, Sergio Corbucci, tudi režiser Djanga, pa jima večkrat daje tako zelo zabavne prizore, da gledalec takoj pomisli na filme Buda Spencerja in Terencea Hilla. Če rečem, da je Corbucci, ta po Leoneju verjetno drugi najboljši režiser špageti vesternov, s filmom Companeros vadil za filme Spencerja in Hilla, ne zgrešim kaj dosti. Morda celo preveč, če prav pomislim. Morda vse to “glupiranje” vzame celo nekaj kvalitete. A ni usodno, pač manj špageti vesterna in več pustolovske komedije je, nič drugega. Špageti verzija Indiane Jonesa, če hočete. Sproščen, gledljiv in razgiban špageti vestern, kjer razturavata tudi zlobni Jack Palance, Nerov znanec iz filma Il mercenario, ki ga je ravno tako režiral Corbucci, in Fernando Rey, Nerov znanec iz Tristane, ki igra ostarelega profesorja, ki hoče revolucijo začeti brez uporabe orožja. Aham, to je tisti film, kjer dolgolasi Palance okoli skače z orlom na roki,  in tisti film, kjer pet minutk solidno ujame celo Karin Schubert, ki je pred porno kariero igrala v parih povsem normalnih filmih. Kul je tudi Iris Berben v vlogi Lole, glavnega ženskega lika, ki zapali Vasca, skratka, igralska ekipa tega filma je res markantna in nepozabna. In  Franco Nero, jebemtiš kako zelo kul mu gre v vlogi elegantnega in prefriganega Šveda Yodlafa. Tako z lahkoto opravi vse dialoge, poglede in akcijske momente. Kot James Bond, kot največji frajer mehiške revolucije. Dober film, še ena špageti klasika mojstra Corbuccija, ki jo krona tudi fenomenalna naslovna pesem Ennia Morriconeja.

Ocena:  7/10

Grossmann 2013: Sawney: Flesh of Man, May I Kill U?

25.07.2013 ob 03:00

SAWNEY: FLESH OF MAN

Itak, Sawney: Flesh of Man, znan tudi kot Lord of  Darkness, eno gratis rundo dolguje kultnemu Teksaškemu pokolu z motorko, saj naključne žrtve ravno tako masakrira in žre podivjana familija, tokrat nekje globoko v škotskih gozdovih, kjer je doma starodavna legenda o kanibalu Sawneyu Beanu. Film ni napačen, je dovolj brutalen, krvav in mesen, da bo zadovoljil fane žanra, pa tudi zelo dober prizor pregona dekleta v rdeči obleki premore. Toda zaključek je hudo preteran, po nepotrebnem seveda, kar pokvari nekaj dobrih momentov pred tem in zniža kvaliteto ter učinkovitost. Klišeji ne motijo, saj glavni psiho (David Hayman) s svojima ninja frikoma deluje dovolj prepričljivo in uživaško, zato je škoda, da ne rata tisti preboj med dobre filme in da celota prevečkrat pusti vtis površnega in mestoma precej cenenega filma, ki pa ga vendarle rešujejo presenetljivo okej sekvence, katerih je ravno toliko, da lahko na koncu vseeno zapišem, da gre za okej grozljivko vredno ljubiteljev žanra.

Ocena: 5/10

MAY I KILL U?

Death Wish na biciklu, zgodba o policajčku (Kevin Bishop), ki začne pobijati nepridiprave in svoje dosežke objavljati tudi na Twitterju, kjer z vsakim umorom nabere več sledilcev, ki seveda podpirajo njegovo početje. Kul film, tista mini in širši javnosti neznana črna komedija, ki so jo posneli za drobiž. S precej dobrimi in izvirnimi prizorčki, ki tu in tam izgubijo malo energije in gušta, a vseeno uspejo zvoziti do konca in zelo solidno zaključiti zastavljeno zgodbo in vse njene preobrate ter ideje.

Ocena: 6/10

Grossmann 2013: Kdor ne pozna Franca Nera, je Slovenc

22.07.2013 ob 15:34

Dejansko se sprašujem, kako je mogoče, da je obisk Franca Nera za naše medije tako zelo nepomemben. Kot da ne bi vedeli, kdo je Franco Nero, ali še boljše, kot da bi ga bojkotirali samo zato, ker se Grossmann pač dogaja v Ljutomeru in ne v Ljubljani. Še bolj me čudi, da praktično vsi filmski blogerji ignorirajo njegov prihod in se mu ne poklonijo niti z Djangom, kaj šele s kakim drugim filmom, ali bog ne daj, z obiskom Ljutomera, kjer bi ga lahko srečali v živo in poslušali izjemno zanimiv Q&A na glavnem trgu. Take reči so mi res čudne. Ali folk filme spremlja samo še na domačem kavču in svoje lene riti ne premakne niti takrat, ko Slovenijo obišče taka legenda kot je Franco Nero? Smo res prišli tako daleč, da nam take legende ne pomenijo nič več? Sem samo še jaz tisti pravi filmski sanjač, ki bi za take goste dobesedno ubijal, saj se mi pred očmi zarola celotno otroštvo, katerega velik del je bil tudi Franco Nero? In kar je še bolj nenavadno, da ne rečem šokantno, ogromno ljudi sploh nima pojma kdo je Franco Nero. Niti tega ne vedo, da je davno pred Tarantinom Djanga že posnel Sergio Corbucci in da je prav Franco Nero za minutko igral tudi v novem Djangu. Slovenci so res zaplankan narod. Samo, da jim nažigajo Modrijani, samo da jim fukneš elektronsko musko, pa so zadovoljni. Franco Nero je zanje že čista eksotika. Nek nepomemben starec, za katerega so slišali prvič. Vem, da sem filmski frik in da ne morem tega pričakovati od normalnih ljudi, toda hej, v Ljutomeru je bil Franco faking Nero, jebemti no, zvezda Bitke na Neretvi, če se že ne spomnite drugega, za vraga no. In če ga pozna moja oma, ki še vedno ne more pozabiti njegovih modrih oči, kako za kurac je možno, da ga ne poznajo tudi ostali. Pa kje jaz to živim, pizda no.

Grossmann 2013: Keoma (1976)

22.07.2013 ob 01:22

KEOMA

Aham, na letošnjega Grossmanna sta prišla Franco Nero in Enzo G. Castellari, ki sta se objela ravno pred štartom filma Keoma, verjetno poslednjim zares dobrim špageti vesternom, ki vas bo začaral z izjemnimi slow motion sekvencami, z glasbeno podlago, s strelskimi obračuni in z atmosfero, ki bi jo lahko na trenutke zavidal tudi Sergio Leone. Keoma, ki tu in tam preseže celo Djanga, je tipični material Clinta Eastwooda, v katerem se je več kot odlično znašel tudi Franco Nero, ki je tokrat kot pol Indijanec pol belec, ki se po dolgih letih vrne v domačo vas, tako zelo markanten in karizmatičen, da mu gledalec komaj sledi. Castellari iz Nera potegne maksimum, pa ves čas ga okoli sprehaja z odpeto srajco in plaščem, kar pomeni, da cel film ponosno razkazuje svoje kosmate prsi in pali svoje oboževalke. Nero je tipični antijunak, za katerega bi življenje dal tudi gledalec. Skorajda man with no name, ki spregovori le takrat, ko je to nujno potrebno. Kul film, še posebej zadnje pol ure, ko dogajanje odleti nad oblake in se pričnejo odločilni strelski obračuni. Plus Woody Strode v vlogi Keomovega prijatelja.

Ocena: 7/10


Grossmann 2013: Franco Nero

20.07.2013 ob 02:26

Aham, na Grossmanna je letos prišel Franco Nero, ali še bolje, Franco faking Nero, originalni Django, ki sem ga kot mulc seveda gledal tudi v filmu Enter the Ninja. Ko pobrskam po spominu, mi na misel pridejo še Die Hard 2, Force 10 From Navarone, The Versace Murder, Keoma in seveda Bitka na Neretvi, kjer je igral italijanskega vojaka, ki prestopi na partizansko stran. Nič čudnega, če pa sta s Titom lovila ribe in postala zelo dobra prijatelja. In pazi to, Nero je o Titu govoril tudi danes na Grossmannu. V povezavi z Neretvo, zelo spoštljivo in tako zelo nostalgično, da me je skoraj razneslo od navdušenja. S Titom, ki je bil seveda velik Nerov fan, sta na Brionih čvekala o filmih, se zabavala in, kot sem že povedal, lovila ribe. Nero Tita še vedno spoštuje, kar je kul in brez dvoma eden najbolj epskih momentov celotnega pogovora, ki se je seveda začel s Tarantinovim Djangom, za katerega je Nero posnel veliko več prizorov, ki pa so kasneje žal ostali na montažnem pultu.

Franco Nero, ki jih zdaj šteje že 71 in naj bi v prihodnosti posnel film Django Lives, je res prava filmska legenda. Tisti pravi mednarodni superzvezdnik, ki ga poznajo po vsem svetu. Nič  čudnega, da ga obožuje tudi Tarantino, ki je svojim prijateljem povedal, da je bil prav Nero poleg Clinta Eastwooda in Charlesa Bronsona največja zvezda na svetu. In pazi to, Nero, ki je med jugoslovanko državljanjsko vojno v svojo hišo v Londonu za štiri leta prijatno sprejel svojega prijatelja Raddeta Šerbedžijo, je doslej posnel več kot 200 filmov, tudi Banović Strahinjo, kjer mu je režiser Vatroslav Mimica potem obljubil še en film o ciganu, ki ga žal nista uspela nikoli posneti. Leta 1975 je igral Rudolpha Valentina v tv filmu The Legend of Valentino, na začetku osemdesetih pa je za las zgrešil glavno moško vlogo v filmu Victor Victoria. Leta 1966 ga je John Huston vtaknil celo v svoj film The Bible, leto kasneje pa je zaigral še Lancelota v filmu Camelot in spoznal svojo sedanjo ženo Vanesso Redgrave, s katero sta leta 2010 zaigrala tudi v presenetljivo romantičnem in lepem filmčku Letters to Juliet. V sedemdesetih je, kot sem omenil že zgoraj, posnel Keomo, ki ga je režiral Enzo G. Castellari, prav tako gost letošnjega Grossmanna, ki pa je moral zaradi osebnih reči Ljutomer zapustiti že včeraj, kar pomeni, da sem ga žal zamudil.

Franco Nero je res karizma, ena največjih, kar jih premore mednarodni film. Morda ne ravno najboljši igralec vseh časov, a vendar faca in markantna pojava, ki je zlepa ne pozabiš. Je pa res, da je poleg komercialnih projektov po nasvetu Laurencea Olivierja izbiral tudi zelo kvalitetne in prestižne filme, recimo Tristano Luisa Buñuela, pa še kaj bi se našlo, kar pomeni, da je bil res vsestranski glumac, ki je z lahkoto odigral zares pestro paleto različnih vlog. Pogovor na Grossmannu je bil seveda enkraten, zelo zanimiv, poln trivie in zabavnih spominov, torej tak, da ga ni smel zamuditi noben pravi filmofil. Nero je kljub letom še vedno navihan, poln energije in volje za novimi projekti, je pa res, da je bil nekoliko počasen in utrujen, ko se je sprehodil do odra. Pa Portorož je pripisal Hrvaški, kar pa je delovalo simpatično, saj mu ni nihče zameril.

Ne bom rekel, da sem bil njegov največji fan ever, rekel pa bom, da mi je bil vedno totalna legenda in zaradi filmov Bitka na Neretvi in Enter the Ninja tudi velik del mojega otroštva.Pa v moji familiji so ga poznali vsi. Če ne drugega, pa zaradi njegovih neverjetnih modrih oči. Jp, Nero je bil del moje filmske vzgoje, kultna figura, ki jo je cenil tudi moj pokojni oče. Njegovega prihoda seveda ne bi zamudil za nič na svetu. Tega se enostavno ne zamuditi. Težko razumem ljubitelje filma, ki zamudijo take reči. Jaz jih ne bi, pa če se svet podre. Itak, ko sem ga zagledal v lokalnem kaviču, kjer je počival, srebal kavico in se pripravljal za Q&A, so se mi orosile oči. To je zame overdose. To so trenutki, ki me stresejo kot majhnega otroka. Ne morem pomagati, filmi so moja velika ljubezen. In ko dobim priliko, da v živo vidim tako legendo kot je Franco Nero, se mi zasuče in sem res izjemno vesel. Seveda, ko pridem iz transa in končno verjamem, da pred mano res stoji Franco Nero. Noro, res. In iskrene čestike organizatorjem, ki so po Christopherju Leeju in Menahemu Golanu spet zadeli v polno in mi pričarali nepozabne trenutke.

Grossmann 2012: Mientras Duermes

23.07.2012 ob 16:52

No, pa sem prigural do konca letošnjega Grossmanna, ki sem ga za razliko od lani spremljal le z varnega domačega kavča. Jebat ga, letošnji nabor slavnih gostov me pač ni pritegnil tako zelo, da bi se zaplejal do Ljutomera, se pa zavedam, da si ekipa, ki jo vodita Tomaž Horvat in Peter Beznec, vseeno zasluži iskrene čestitke in globok priklon, da v Prlekiji vsako leto skupaj spravi tako zanimivo dogajanje. Ampak hej, če si imel na Grossmannu lani Christopherja Leeja in Menahema Golana, bo naslednje leto vendarle panika, če boš imel le Jaumeja Balaguera, ki si je na koncu po zaslugi filma Mientras Duermes glavno nagrado razdelil z Alexom Chandonom, režiserjem filma Inbred.

MIENTRAS DUERMES

Juame Balaguero me s svojimi prvi tremi filmi Los Sin Nombre, Darkness in Fragiles ni navdušil. Zdeli so se mi dolgočasni, premalo zanimivi in večkrat tudi zelo poceni. Potem sem končno videl Rec in vendarle poštekal, da tip obeta in da lahko od njega pričakujem še kak zelo dober film. In Mientras Duermes, po naše, Medtem ko si spala, je odličen film, je zrelejši in zelo kvaliteten Balaguero. Je zares fina, elegantna, ravno prav klavstrofobična, neprijetna, nelagodna, napeta in strašno zanimiva psihološka srhljivka, ki nikoli ne pretirava in ves čas ohranja stik z realnostjo, kar pri takih filmih ni ravno pogosto. Tu ni vlečenja za lase in idiotskih hollywoodskih zapletov, tu je počasna in živce parajoča zgodba o Cesarju (Luis Tosar), depresivnem, nesrečnem in zagrenjenem hišniku in vratarju stanovanjskega kompleksa, ki je obseden z mladenko Claro (Marta Etura), eno izmed rezidentk stanovanjske hiše. Cesar jo najprej nadleguje s pismi in smsi, nato pa se vsak večer pretihotapi v njeno stanovanje, se skrije po njeno posteljo in jo začne zastrupljati ter ji povzročati razne neprijetnosti. Zajebana situacija, ki jo občuti tudi gledalec, ko trepeta za Clarino varnost in tuhta, kaj vse ji bo še naredil Cesar, ta zlovešči možakar, ki bi čez lužo brez dvoma dobil svojo franšizo slasher grozljivk.

Ocena: 8/10

Grossmann 2012: Nazis at the Center of the Earth

22.07.2012 ob 16:05

NAZIS AT THE CENTER OF THE EARTH

Le s čim je bolje obeležiti letošnjega Grossmanna kot s filmom o nacijih, ki se po koncu vojne naselijo nekje v notranjost našega planeta. In s filmom, kjer je Adolf Hitler (James Maxwell Young) transformer, ki živčno strelja ekipo znanstvenikov iz Antarktike (Jake Busey, Dominique Swain, Josh Allen), ki po naključju odkrijejo njegovo skrivno domovanje. In hej, tukaj je tudi zloglasni doktor Josef Mengele (Christopher Karl Johnson), ki prišlekom slači kožo in jo hrani za nemške vojake, ki potrebujejo malce prenove. Drži, tole je dosti bolj odfukan, zabaven in boljši B šit od hvaljenega Iron Skyja, ravno prav ogabna in krvava pizdarija, ki se na koncu okiti tudi s čisto pravim scifi poklonom črnobelim B kultom iz petdesetih, katere je zelo spretno obračal tudi Dan neodvisnosti.

Ocena: 6/10

Grossmann 2012: Tito i ja

22.07.2012 ob 14:29

Kot sem že povedal, na letošnjem Grossmannu je bil tudi režiser Goran Marković, ki so ga ovenčali z nagrado za življenjsko delo in pripravili tudi pestro retrospektivo njegovih filmov, med katerimi sem ujel nepozabno mini klasiko Tito i ja iz leta 1992.

Pa naj začnem s tekstom, ki so ga o Markoviću spisali na spletni strani Grossmannovega festivala:

“Letošnji častni gost je režiser Goran Marković, eden ključnih filmskih avtorjev s področja bivše Jugoslavije, ki bo na festivalu prejel nagrado za življenjsko delo. Njegovi filmi so dosegli kultni status ter postali del popularne kulture na področju nekdanje Jugoslavije, veliko pozornosti pa so bili deležni tudi v širšem evropskem prostoru. Njegov opus se odlikuje z raznolikostjo, saj se je preizkusil v številnih žanrih (seveda tudi v fantastiki in grozljivki), ki se v njegovih filmih pogosto prepletajo, stilsko pa se z izjemno suverenostjo giblje od asketskega dokumentarističnega pristopa do natančno domišljenih vizualnih bravur. Za vse njegove filme je značilno močno družbeno kritično sporočilo, ki skozi pogosto humorne pripovedi o neprilagojenih malih ljudeh, ki so le del disfunkcionalne, razpadajoče družbe, opozarja na družbene probleme, kot so mladoletno prestopništvo (Posebna vzgoja), socialne razlike v »brezrazredni« družbi (Državni razred, Že videno), kriza in razpadanje sistema (Variola vera, Zbirni center) ali vsesplošna korupcija (Tajvanska kanasta).  Goran Marković je rojen leta 1946 v Beogradu. Filmsko režijo je doštudiral na znameniti akademiji FAMU v Pragi, kjer sta mu med drugimi predavala Milan Kundera in oskarjevec Elmar Klos. Po vrnitvi v Beograd je najprej več let delal na televiziji, kjer je posnel več kot 50 dokumentarcev. Leta 1977 je debitiral z dramo Posebna vzgoja, za katero je požel številne nagrade in naklonjenost občinstva, ki se je še povečalo z leta 1979 posneto komedijo Državni razred. Po satiričnem Mojstri, mojstri (1980) je leta 1982 za pravi preplah poskrbela Variola vera, izjemen spoj filma katastrofe, grozljivke in drame, po komediji Tajvanska kanasta (1985) pa je leta 1987 posnel ultimativno jugoslovansko grozljivko Že videno, ki je svoje mesto našla tudi v svetovnih horror antologijah. Njegov zadnji film pred razpadom Jugoslavije je bila fantastična komedija Zbirni center (1989), ki ji je leta 1992 sledila nostalgična satira Tito in jaz. V letih, ki so sledila, se je Marković zaradi neugodnih razmer posvetil delu v gledališču in dokumentarcem, njegova družbena kritičnost pa je spričo strahot ob razpadu nekdanje skupne države postala še izrazitejša, kar je razvidno iz po prelomu tisočletja posnetih celovečercev Kordon (2001) in Turneja (2008). To jesen bo po nekajletnem premoru predstavil svoj novi film Ponarejevalec. Za svoje delo je Marković prejel številne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih. Je predavatelj na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in član bruseljske Evropske akademije za filmsko umetnost.”

null

TITO I JA

Goran Marković, ki me je navdušil s filmi Turneja in Urnebesna tragedija, je malo po razpadu Jugoslavije posnel film Tito i ja, nostalgično satiro, ki gledalca očara s preprostim humorjem, živopisno igralsko ekipo in simpatično atmosfero ter kljub zabavnim prizorom ohranja potrebno ostrino in prebrisano prikaže obsesijo s Titom, ki je bil mulariji v petdesetih letih prejšnjega stoletja bolj pomemben od lastnih staršev. In tu je Zoran (Dimitrije Vojnov, zdaj priznani scenarist filmov kot so Šišanje in Doktor Rej i djavoli), mali debelušni deček, ki zmaga na natečaju z naslovom “Da li voliš druga Tita i zašto” in za nagrado dobi potovanje v Kumrovec. Jp, mali Zoki je ultimativni Titov fan, tisti pravi Titov pionirček, ki se mu Tito (Vojislav Brajović) prikazuje celo v sanjah. Vse dokler ga končno ne sreča tudi v živo in namesto fotkanja z njim raje izbere žretje torte in ostalih sladic polne mize, ki čaka otroke na Titovem rojstnem dnevu. Zoki Tita najprej obožuje, nato pa v Kumrovcu javno prizna, da Garyja Cooperja in Johnnyja Weismullerja obožuje še bolj. Drži, Tito, ki se mu film pokloni z izvrstnimi arhivskimi posnetki, je za Zokija filmska zvezda, tisti prav superstar, ki tala avtograme in se nastavlja soju žarometov. Zanimivo, originalno in dobro zastavljen film, ki več kot izvrstno ujame psihologijo takratnega časa v bivši Jugoslaviji. Ekipa, ki jo sestavljajo tudi Miki Manojlović, Anica Dobra, Olivera Marković, Dragan Nikolić, Bogdan Diklić in Lazar Ristovski, ki enkratno odigra zavednega patriota Rajo, ki otroke pelje v Kumrovec in se do Zokija vseskozi obnaša preveč strogo in nesramno, je, kot sem že dejal, izjemno barvita, zanimiva, pestra in odlično vkomponirana v različne prizore in dialoge, režiser Marković pa spretno skače iz politične satire v preprosto komedijo in na svojstven način oriše zgodovino nekdanje Juge. Ali kot pravi Miki Manojlović, ki igra Zokijevega očeta: “Zoran se bo sam odločil, ali bo šel na Titov rojstni dan ali ne.” In ko smo že pri Titu, zelo pogumen je prizor, kjer med rojstnodnevno zabavo popravi lase nekemu dekletu, kar seveda asocira na njegovo navdušenost z rosno mladimi ženskami, ki so ga tako ali drugače spremljale skozi celo življenje.

Ocena: 8/10

Grossmann 2012: Freakshow, Abraham Lincoln vs. Zombies

21.07.2012 ob 12:40

FREAKSHOW

Jp, tole je nekakšen rimejk zloglasne, nepozabne in kultne črnobele klasike Freaks, ki jo je davnega leta 1932 posnel Tod Browning in dvignil prah zavoljo dejstva, da je v glavne vloge vtaknil čisto prave cirkuške spačke. Freakshowu, ki ga je skoraj 80 let posneje posnel neznani Drew Bell, resda manjkajo boljša dramaturgija in boljše igralske kreacije, pa tudi bolj dodelana zgodba in več groze ter gravža, ki se začneta šele v zadnjih desetih minutah, ko se cirkuški spački maščujejo nepridipravom, ki so ubili neko deklico, toda vse skupaj za tipični B šit in low budget sploh ni tako zelo slabo, da bi bolela glava. Je pa to tudi štorija o šefu cirkusa (Christopher Adamson), ki pade na limance pokvarjene dekline Lucy (Rebekah Kochan), ki ga obnori in očara po naročilu prej omenjenih barabinov, ki se hočejo polastiti šefovega denarja. Kazen za Lucy je na koncu več kot primerna, poznavalci kvazi rimejkov Freaksov pa se bodo spomnili tudi filma Freaked, kjer so leta 1993 igrali Randy Quaid, Brooke Shileds in William Sadler.

Ocena: 5/10

ABRAHAM LINCOLN VS. ZOMBIES

Ko se je po kinih potikal visokoproračunski in razfukaški Abraham Lincoln: Vampire Hunter, so pri The Asylumu skupaj spacali tole pizdarijo, tale kvazi mockbuster, ki predsednika Lincolna (Bill Oberst Jr.), kateri se zavoljo takega dreka verjetno obrača v grobu, vrže v vojno z zombiji, ki pobijajo vojake vojne med severom in jugom. Ne bom rekel, da kak prizorček tu in tam ne ujame bistva take B robe, toda vse skupaj je precej bedno, sterilno, dolgočasno, premalo uživaško in kar je največji kiks, premalo zabavno. Da je spodnji poster najboljša stvar tega filma, ne bom posebej govoril, ker je jasno že našemu Jodiju, ki bi verjetno posnel boljši film, če bi mu dali možnost.

Ocena: 3/10

Grossmann 2012: Rec 2, Monster Brawl

20.07.2012 ob 02:27

REC 2

Rec 2 resda kar dosti zaostaja za Recom, pa še klišeje z demoni obsedenih ljudi vključi v svojo zgodbo, toda celota je še vedno dovolj dobra, prepričljiva, dinamična, adrenalinska, divja, brutalna in klavstrofobična grozljivka, ki večkrat pošteno prejebe gledalca. Se pa zgodba prične tam, kjer se v prvem delu konča, le da so glavni drugi junaki in da, kot sem že povedal, do konca pojasni skrivnost nevarnega virusa, ki je v prvem delu okužil stanovalce bloka. Demonske pizdarije, ki vohajo tudi Izganjalca hudiča, mi sicer niso bile ne vem kako všeč, saj so prevelik stereotip, je pa po drugi strani ideja, da se demon širi kot virus, sveža in prebrisano izpeljana. Rec in Rec 2 sta odličen double bill z 28 Days Later in 28 Weeks Later, night vision, ki ekipi, ki išče glavno demonko, omogoča da vidi tisto, kar drugače ne bi, pa trga gledalčeve živce in se skupaj z deli, kjer na kameri zmanjka baterije in zv0ka, sestavi v morasto in strašljivo celoto, ki gledalca ne spusti še kar nekaj časa. In da ne pozabim, Paco Plaza, sicer tudi scenarist Karantene, ki je z Jaumejem Balaguero režiral oba Reca, je letos posnel še tretjega, čez nekaj časa pa bojda kani posneti še četrtega.

Ocena: 7/10

MONSTER BRAWL

Če iščete čistokrvno žanrsko uživancijo, bo Monster Brawl več kot odlična izbira. To je celebrity death match, kjer se v wrestling ringu pomerijo najbolj legendarne pošasti, med katerimi v prvi stojijo mumija, volkodlak, vampirka, čarovnica, stvor iz močvirja, kiklop, zombi in Frankensteinova pošast, ki jo film zmotno imenuje kar Frankenstein in dela znano napako. Jp, Frankenstein, Cyclops, Swamp Gut, Mummy, Werewolf, Zombie Man, Wicth Bitch in Lady Vampire, The Expendables pošasti, ali še bolje, The Avengers počasti, ali če hočete, greatest hits pošasti, se grejo wrestling fajte, kar je nekaj tako zelo odštekanega, zabavnega in blesavega, da boste komaj verjeli. To je čisti B šit, a narejen dovolj skulirano, da gre skozi in ponudi žanrski guilty pleasure. In pozor, tu sta Jimmy Hart, legendarni wrestling promotor, ki igra samega sebe in napoveduje fajte, ter Kevin Nash, še bolj legendarni wrestler, ki prav tako igra samega sebe, v ring pripelje Zombie Mana in se na koncu še sam pomeri s Frankesteineom. In hej, le kaj slabega reči o filmu, kjer Lance Henriksen posodi glas bogu, ki nam pripoveduje celo štorijo in vsakega izmed tekmovalcev predstavi tudi v flashbacku, kar je sploh super finta.

Ocena: 7/10

Grossmann 2012: Slobodan Šijan

18.07.2012 ob 13:24

Drži, na letošnji Grossmannov festival je prišel tudi Slobodan Šijan, za moje poje eden najboljših jugoslovanskih režiserjev vseh časov in avtor tako zelo dobrih filmov, da je lahko nerodno tudi Emirju Kusturici. Četudi je Kusturica bolj prepoznaven, ni nikoli posnel tako zelo dobrih filmov kot so Ko to tamo peva, Maratonci trče počasni krug in Davitelj protiv davitelja, mojstrsko črno komedijo, ki jo uvrščam v sam vrh najboljših jugo filmov vseh časov.

Je pa zanimivo, da je Šijan tak velik fan ameriškega vesterna, še posebej filmov Johna Forda in Howarda Hawksa, kar se je lepo videlo tudi pri Ko to tamo peva, tej prelomni jugo klasiki, ki je postala tudi eden izmed najbolj znanih in najbolj gledanih filmov v bivši Jugoslaviji. In če smo že primerjavah, njegovi Maratonci so enkratno povohali farso po vzoru Blakea Edwardsa, Richarda Lesterja in tako imenovanih Ealing komedij, Davitelj pa je bil seveda bizaren in ekscesen poklon filmu The Boston Strangler Richarda Fleischerja.

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj mu ni uspel prodor na ameriški trg oz. zakaj je začel po fenomenalnih osemdesetih filme snemati tako zelo poredko, da so ga gledalci skorajda pozabili.

In ko smo že pri gostih iz bivše Juge, danes je v Ljutomer prikorakal tudi Goran Markovič, ki me je navdušil s filmi Turneja in Urnebesna tragedija, najbolj znan pa je seveda zaradi filmčka Tito i ja iz leta 1992, ki je resda dober, a po moje vseeno zaostaja za Turnejo in Tragedijo.

Grossmann 2012: Rec

17.07.2012 ob 23:41

Jp, medtem ko sem si v temi dnevne sobe zarolal Rec, prelomni film modernega španskega hororja, se po Ljutomeru sprehaja režiser Jaume Balaguero. Kul filing, tako kot lani, ko sta k nam prišla Christopher Lee in Menahem Golan.

Si bom pa za uvod recenzije sposodil tekst, ki so ga o Balagueru spisali na spletni strani letošnjega Grossmannovega festivala.

“Katalonski režiser Jaume Balagueró velja za enega največjih mojstrov sodobnega žanrskega filma, čigar vsak novi izdelek nestrpno pričakujejo množice ljubiteljev fantastike po vsem svetu. V relativno kratki karieri je ustvaril zavidljivo dosleden opus, ki je veliko prispeval k revitalizaciji evropskega fantastičnega filma in njegovi popularizaciji v svetovnem merilu. S perfekcionistično izvedbo, tesnobnim vzdušjem in domiselnim pristopom k tematiki njegovi filmi popeljejo gledalce na napeto potovanje po mračnih predorih človeških strahov, s katerega se nikoli ne vrnejo enaki. Po začetnih kratkih filmih, s katerimi je zbudil zanimanje festivalskih občinstev, je Balagueró leta 1999 navdušil s prvencem Neimenovani (Los sin nombre), posnetim po knjigi kultnega britanskega pisca Ramseyja Campbella. Poleg številnih drugih festivalskih nagrad mu je prinesel tudi nagrado Melies d’Or ter ga napravil za ljubljenca občinstva po vsem svetu. Po izletu v dokumentarne vode z OT: la película, pri katerem je prvič sodeloval s kolegom Pacom Plazo, sta sledila nadnaravna trilerja Tema (Darkness, 2002) in Lomljivo (Fragile, 2005), ki ju je posnel v angleščini z zvezdnicama Anno Paquin in Calisto Flockhart v glavnih vlogah. Leta 2005 je posnel briljantno TV grozljivko Para entrar a vivir v okviru projekta Películas para no dormir, za katerega so vsak po en film prispevali še Alex de la Iglesia (avtor lanskega dobitnika Hudega mačka in Zlatega Meliesa Žalostna balada za trobento), Narciso Ibáñez Serrador, Mateo Gil, Enrique Urbizu in Paco Plaza. S slednjim je leta 2007 ustvaril eno največjih evropskih horror uspešnic zadnjih let, zombi šoker Snemaj! (Rec), ki sta mu dve leti kasneje dodala okultno obarvano nadaljevanje Snemaj! Snemaj! (Rec 2). Pred nekaj meseci je v kinematografe prišel težko pričakovani Rec 3: Genesis, pri katerem Balagueró ni sodeloval, zato pa se namerava Plazi ponovno pridružiti pri Rec 4: Apocalypse, zaključnem filmu serije, ki ga že pospešeno pripravljata. V ZDA so že leta 2008 posneli remake z naslovom Karantena (Quarantine), ki je lani dobil nadaljevanje Quarantine 2: Terminal, pri nobenem od njiju pa Balagueró in Plaza nista sodelovala. Balagueróv najnovejši film Medtem ko si spala (Mientras duermes) predstavlja vrnitev k psihološki grozljivki, ki pa ravno zaradi izhajanja iz vsakdanjega življenja ter ukvarjanja z danes še kako perečim vprašanjem zasebnosti in varnosti v gledalcu zbuja veliko močnejše nelagodje kot katera koli nadnaravna pošast. Seveda pa katalonski mojster grozljivk poleg Rec 4 pripravlja že nove projekte, tokrat spet v angleščini.”

REC

Jp, na Grossmannu poteka tudi retrospektiva filmov režiserja Jaumeja Balaguera, zato je prav, da akcijo pričnem s filmom Rec, s to kultno, nepozabno in vrhunsko grozljivko, ki me je metala po sedežni. Ameriški rimejk Karantena je bil kul, Rec pa je mojstrovina. Sila zajebana, klavstrofobična, “na roke” posneta, adrenalinska, divja, krvoločna, direktna in strašljiva pizdarija, ki jo brez posledic preživijo le najbolj močni gledalci. Rec ni le film, Rec je doživetje, ki z gledalcem ostane za vedno. Neponovljiva filmska izkušnja, kjer gledalec občuti vse, kar se dogaja na ekranu. Vse, kar beleži kamerman novinarke Angele Vidal (Manuela Velasco), ki pripravlja reportažo o nočnem dežurstvu gasilske enote, ki prileti v neko zgradbo, v kateri norijo okuženi stanovalci. Kurčevi zombiji, ki bi požrli vse, kar jim stoji na poti. “Ročna kamera”, ki je zadnja leta okužila številne grozljivke, daje ultimativen realizem, ki še dodatno pretrese, hitri rezi učinkujejo sto na uro in režejo tudi gledalčevo vidno polje, Balaguero pa s kolegom Paco Plazom ustvari enkratno strašljivo vzdušje, ki zadaj pusti tudi najbolj znane sekvence Čarovnice iz Blaira. In tu so okuženi stanovalci, ki jih resnično ne bi rad srečal v živo. Tako zelo prepričljivi, grozljivi in resnični so, da dobimo občutek, da gre za dokumentarec, ali pa za film, posnet po resničnih dogodkih. Rec je odlična grozljivka, Rec je dokaz, da za trganje gat ne potrebuješ astronomskega budžeta in razkošnih posebnih efektov, Rec je filmska gverila, Rec je testament tega, kako se posname vrhunski B film.

Ocena: 9/10