češka 2006, komična drama, režija: Jiri Menzel, igrajo: Ivan Barnev, Oldrich Kaiser, Julia Jentsch, Martin Huba

Stregel sem etiopskemu cesarju.

Obsluhoval jsem anglického krále, po naše, Stregel sem angleškemu kralju, je krasen film. Izvrstna mešanica drame in komedije. Drama z obilno dozo humorja. In komedija z močno dozo dramske globine ter krute realnosti. Nikoli preveč zatežena, nikdar pretirano burkaška. Ves čas točno taka kot je treba. Taka, da je na tak enkraten, domiseln, svež in izviren način ne bi mogli nikdar posneti v Hollywoodu. In taka, da vam bo v spominu ostala do konca življenja. Glavni je Jan Dite, drobni natakar, ki sanja o tem, da bo nekoč postal milijonar in lastnik svojega hotela. Zgodba ga spremlja od rane mladosti do pozne starosti. Od začetkov v strežbi, do petnajstletne zaporne kazni, ki mu prekine sanje in mu podari realnost. Prav zato vidimo vse tiste hotele, kjer dela. Vse tiste gala restavracije, kjer veljajo stroga pravila, ki se jih ne bi branil niti Tito. Kjer je natakar bog in batina in kjer se za vsako najmanjšo napakico leti iz službe. To so strogi protokoli. Stroga pravila strežbe, ki jih film obrača na tako zanimiv ter sproščujoč način, da dobimo občutek, kot da smo zraven. Ko da smo vsi po malem Jan Dite. Kot da smo tudi sami pred davnimi leti stregli angleškemu kralju, no ja, etiopskemu cesarju. In naš Dite se počasi vzpenja po lestvici. Malce zavoljo svojih sposobnosti, malce zavoljo svoje iznajdljivosti, malce zavoljo svoje zvitosti ter celo pokvarjenosti. Še posebej takrat, ko konkurentu podstavi nogo in dobi njegovo službo. Poba je pač odločen, da bo postal milijonar in lastnik svojega hotela. Ker se film dogaja pred in med drugo svetovno vojno, okoli skače cela kopica mladih deklet. Razposajenih kurbic, ki zabavajo vojake in snobovske goste. Kurbic, na katere pada tudi Dite, ki jih po vsakem seksu okrasi z rožami in hrano. Da ne bo pomote, golota filma Obsluhoval jsem anglického krále ni na platnu zato, da rajca in da bi film nanjo šlepal svoje napake. Golota je dodatek k zgodbi. Njena kulisa. Njen kontekstni pripomoček, ki več kot odlično ponazori takratni čas. Še posebej v prizoru v bazenu, kjer se gola dekleta spremenijo v invalidne nemške vojake. In naš Dite se prav med nemško okupacijo Češkoslovaške znajde več kot odlično. Pravzaprav takrat doseže svoj vrhunec. Še posebej od trenutka, ko spozna nemško mladenko Lizo, ki postane njegova žena. Ki ga da na teste za čisto spermo in ki hoče arijske otroke brez slabe krvi. Dite zaradi tega seveda pade v nemilost pri svojih kolegih, ki prezirajo naciste, kar pa ga ne moti preveč, saj ima med okupacijo popolni mir, po vojni pa proda znamke in resnično obogati. Tak je tale film. Enkrat zelo zabaven, celo burkaški, potem pa zelo resen in v bistvu tragičen. Kot življenje. Kot smisel življenja, ki ga na koncu najdeš v povsem drugih rečeh kot na začetku. Kot takrat, ko si sanjal. Ko se zbudiš, namreč ugotoviš, da so bile sanje ves čas nekaj čisto drugega. Odličen film, kjer ne boste našli niti ene same napake in jasen dokaz, da je Jiri Menzel najboljši češki režiser ta hip.

Ocena 5

SCREAM 2 (zda 1997, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, Courteney Cox, David Arquette, Jamie Kennedy, Sarah Michelle Gellar, Jerry O’Connell, Jada Pinkett, Liev Schreiber, Rebecca Gayheart, Timothy Olyphant, Laurie Metcalf, Elise Neal, Duane Martin, Portia de Rossi, Omar Epps, Heather Graham, Joshua Jackson, Tori Spelling, Luke Wilson)

Presenetljivo učinkovito in zelo dobro nadaljevanje, ki mu do originala manjka le malce več trivialnih štosev.

Scream 2 se nadaljuje tam, kjer se je končal Scream. Spet imamo na desetine insajdersih štosev, še več citiranja znanih grozljivk, malce manj zabave in malce več groze. In pozor, film se začne v kinu, kjer vrtijo Stab, film v filmu. Film o dogodkih iz prvega Screama, kjer Sidney Prescott (Neve Campbell) igra Tori Spelling, Drew Barrymore pa Heather Graham. In prav med ekranizacijo kultne uvodne sekvence prvega Screama, se odvija nič manj kultna sekvenca drugega, kjer med nabito polno dvorano sedita tudi Jada Pinkett in Omar Epps. Zaljubljeni parček, ki ju razkosa naš stari znanec. Naš zamaskirani morilec, ki se je vrnil na sceno. Ki spet obožuje grozljivke in ki bo naredil vse, da bo presegel original. In prav debata o originalih in nadaljevanjih je nekakšen vrhunec tegale nadaljevanja. Prav debata o tem, katera nadaljevanja so boljša od originalov, nas spet popelje v hudo nostalgijo in zavedanje, da še enkrat gledamo čistokrvno mojstrovino žanra. Prav imate, glavna tarča je spet nesrečna Sidney Prescott, ob strani pa ji znova stojita povzpetna novinarka Gale Weathers (Courteney Cox), avtorica knjige o dogodkih iz prvega Screama, in še vedno nerodni policist Dwight “Dewey” Riley (David Arquette), ki sedaj seveda šepa. Sarah Michelle Gellar pade z balkona, Jamie Kennedy pade v snemalni avto, sum pa odleti na Cottona Wearyja (Liev Schreiber), mladeniča, ki je krivično sedel zaradi umora Sidneyjine matere. Jasno, če bodo v kakem filmu še kdaj debatirali o nadaljevanjih, ki se lahko brez panike postavijo ob bok originalom, bo Scream 2 brez dvoma v prvi vrsti.

Ocena 4 in pol

SCREAM 3 (zda 2000, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Neve Campbell, David Arquette, Courteney Cox, Lance Henriksen, Jenny McCarthy, Parker Posey, Patrick Dempsey, Emily Mortimer, Liev Schreiber, Matt Keeslar, Kelly Rutherfor, Carrie Fisher, Jamie Kennedy, Kevin Smith, Jason Mewes)

Povsem dostojen zaključek trilogije.

Uganili ste, trivia tokrat teče o trilogijah. O pravilih, ki jih moramo upoštevati pri trilogijah in pravilih, ki jih dobro pozna tudi tokratni morilec, ki si seveda spet natakne znamenito razpotegnjeno masko. Še več, trivia tokrat dodobra povoha tudi filme, ki z žanrom nimajo nobene zveze. Recimo Vojno zvezd, kjer se oglasi celo Carrie Fisher, originalna princesa Lea, ki pojasni, da žal ni dobila vloge, ker ni spala z Georgeom Lucasom. Tako je, Scream 3 je spet insajderski. In tak, da nas ne pusti na cedilu. Resda ne tako dober kot prva dva, pa vendar tak, da zvozi do konca. Da nas večkrat pošteno prestraši in vseskozi dovolj dobro vrti ter zabava. Jasno, zgodba se odvije na prizorišču snemanja filma Stab 3, kjer našim junakom pomagajo še igralci, ki jih upodabljajo na filmu. Recimo Parker Posey, ki igra novinarko Gale Weathers. In prav Poseyjeva je potem ves čas v prvem planu. Skupaj s Courteney Cox, ki je seveda ne mara. Ki sovraži svojo filmsko upodobitev. To so dobre finte. Prijemi, ki jih na tako skuliran način ne boste našli v nobenem drugem filmu. Še posebej pa ne v kaki grozljivki, se pravi v žanru, ki ga je prav trilogija Scream po hudem padcu v osemdesetih dvignila na višjo raven. Jasno, morilec spet lovi našo Sidney (Neve Campbell), ki tokrat dela na telefonu za pomoč v stiski. Ki se umakne v samoto in ki upa, da je vse najhujše daleč za njo. Namesto Sarah Michelle Gellar in Rose McGowan na hitro pade Jenny McCarthy, v uvodnem prizoru pa namesto Drew Barrymore in Jade Pinkett nastrada Liev Schreiber. Okej, Scream 3 na trenutke resda izgleda kot material, iz katerega sta se prva dva ponorčevala, toda to ne pomeni, da gre za slab film in za slabo nadaljevanje. Gre le za film, ki se zaveda, da sta njegova predhodnika nedosegljiva. In za film, ki s tem nima popolnoma nobenmih težav. Prav zavoljo tega se na hitro oglasita še Jay in Silent Bob. Morda najboljša trilogija vseh časov in filmski izlet, ki ga bod vedno veseli tudi gledalci, ki jim je za grozljivke malo mar.

Ocena 4

zda 2008, akcijska pustolovščina, režija: Jon Faverau, igrajo: Robert Downey Jr., Jeff Bridges, Gwyneth Paltrow, Terrence Howard, Leslie Gibb, Faran Tahir

Uf, če ne bi glavne vloge igral Robert Downey Jr., bi bil tole zelo neumen in dolgočasen kliše.

Dejstvo, da prav Robert Downey Jr. igra Irona Mana, reši tole sicer ne preveč posrečeno kopijo Robo Copa in Transformerjev. Tale finančno neverjetno uspešen in težko pričakovan pop corn filmček, ki je že v prvem vikendu vrgel več kot sto milijonov dolarjev zaslužka. Da je bil uspeh tako zelo velik, je pravzaprav veliko presenečenje. Še posebej zavoljo nič kaj dobrega scenarija in prizorov, ki bi zadeli v polno le v kakšni pol ure trajajoči tv risanki. Nič kaj boljši niso tudi dialogi. Nič kaj posebej dober ni niti glavni negativec Jeff Bridges. Nič kaj posebej dobra ni tudi režija Jona Favreaua, ki nam je pred tem serviral Elfa in Zahturo. Nič kaj posebej prepričljivi pa pravzaprav niso niti štosi ter vse tisto, kar naj bi imel zares odličen film o superjunaku. Hvala bogu za Roberta Downeyja. Za igralca, ki iz Irona Mana kljub vsem slabem potegne najboljše. Še posebej, ko ni Iron Man. Ko je super uspešni poslovnež in babjek Tony Stark, lastnik firme, ki z orožjem zalaga ameriško vojsko. In firme, ki je isto počela že med drugo svetovno vojno, ko je bil glavni njegov oče. In prav Robert Downey iz tega filma dela nekaj več. Prav Robert Downey ga dvigne iz totalnega sranja in ga spremeni v dokaj gledljivo ter zanimivo zadevščino, ki jo vendarle uspemo zdržati brez pretiranega zehanja in gledanja na uro.  

Ocena 3

ZOMBIE STRIPPERS (zda 2008, grozljivka, režija: Jay Lee, igrajo: Robert Englund, Jenna Jameson, Roxy Saint, Joey Medina, Shamron Moore)

Pozor, Jenna Jameson iz svojega mednožja strelja kugle za biljard.

Zombie Strippers me je pritegnil iz dveh razlogov. Prvič, šlo je za prvi pravi film bivše porno kraljice Jenne Jameson. In drugič, eno glavnih vlog igra tudi Robert Englund, nepozabni Freddy Krueger, ki ga redkokdaj vidimo brez maske. Če bi rekel, da slabšega in bolj kičastega filma še nisem videl, bi lagal. Če bi rekel, da nisem bil daleč, pa bi prav tako govoril resnico. Politično drzen uvod se kaj kmalu spremeni v erotično ter zelo morbidno, mestoma zabavno,  zombi štorijo, kjer striptizete publiko navdušijo le še s tem, da postanejo živi mrtveci. Da svoje oboževalce po koncu nastopa razmesarijo ter požrejo. Navaden ples in slačenja nista več dovolj. To je druga scena. Podobna tisti iz filma Od zore do mraka, kjer so bile babnice pač vampirke. Nič posebnega in premajhen proračun, ki pa kljub temu preseneti z dvolj nazornimi posebnimi efekti. Plus prizor, kjer Jenna iz svoje muce strelja biljard kugle in skuša ubiti svojo glavno nasprotnico, ki ji potem iz nog ter obraza potegne celotno kožo. Huh, je to morda prihajajoči porno trend?

Ocena 2

KINKY KILLERS a.k.a POLYCARP (zda 2007, grozljivka, režija: George Lekovic, igrajo: Michael Pare, Charles Durning, Beverly Lynne, Brooke Lewis) Dragi moški, pazite se, na sceni so poredne in zelo nevarne morilke. Pacientke privlačne psihiatrinje Beverly Lane padajo kot muhe po dežju. Na zelo okruten, okulten in satanistični način. Vsem žrtvam je skupno tudi to, da jih ubijejo med seksom in to, da jim tik pred smrtjo podarijo še brezplačen tatu. Detektiv Michael Pare zavoha morebitno sled in posumi, da za vsem tem morda stojita dve mojstrici tetoviranja. Ali pa kdo drug. Recimo odvetnik Charles Durning, kak detektivov kolega ali obetani rock zvezdnik. Da ne bo pomote, vse tole se zanimivo sliši le v besedah. Slika je namreč porazno klišejska, dolgočasna in hudičevo bedna. Povsem nepotreben in strašno slab film, ki ga ne priporočam nikomur. Plus vprašanje, kaj za vraga v takem sranju počneta Michael Pare in Charles Durning. Prav ste prebrali, tole je preslabo celo za Michaela Pareja, ki zadnja leta ne počne nič omembe vrednega.

Ocena 1

francija & nemčija 2007, komična drama, režija: Julie Delpy, Adam Goldberg

Woody Allen. 

Ko boste gledali 2 Days in Paris, boste dobili občutek, da gledate film Woodyja Allena. Pravzaprav zelo dober film Woodyja Allena. Film, o katerem lahko Woody Allen zadnje čase le sanja. Prav zato sem zelo presenečen, da ga je režirala in oscenarila igralka Julie Delpy, ki na tem področju ni ravno izkušena. Ki je dejansko čisti začetnik. In če film čistega začetnika izgleda kot eden boljših filmov legendarnega režiserja, ste lahko prepričani, da gre za zares dobro stvar. Za zares dobro komično dramo, ki gledalca osvoji s svojo svežino, domiselnimi dialogi in številnimi izvrstno zastavljenimi življenjsko ljubezenskimi problemi. Jasno, Adam Goldberg in Julie Delpy, ki so privoščita kratke počitnice v Parizu, sta kot Woody Allen in Diane Keaton, ali če hočete, kot Woody Allen in Mia Farrow. Nenehno čvekata, nenehno sta nevrotična, nenehno se zbadata, ves čas pa se divje ljubita. Kot vsi junaki filmov Woodyja Allena. Kot junaki, ki jih na tak način ne boste našli nikjer drugje. Da gre za zelo intimen film, dokazuje podatek, da filmska starša Julie Delpy igrata njena prava starša. In da se zgodba odvije v Parizu, kjer se je Julie nekoč tudi rodila. Krasen film. Pravzaprav poučen in tak, da ne bo škodil prav nobenemu paru.

Ocena 4 in pol 

Geji so na filmu skorajda od začetka filma. Ali kot komični dodatek, kot glavni del zgodbe, ali kot želja po provokaciji. In prav geji so na filmu še vedno tabu. Veliko bolj kot lezbijke, veliko bolj kot hetero pari. In prav gejevski prizori vedno dvignejo največ prahu. Prav dva moška med akcijo sta vedno razlog za zgražanje in globoke vzdihljaje moralistov. Geji so ne glede na vse še vedno marginalna zadeva. Tudi v porničih, kjer jih v navadnih filmih ne boste našli. Vsak pornič ima lezbično sekvenco, gejevske radosti pa boste morali najti v posebnih gejsvkih porničih, ki jih celo videoteke skorajda skrivajo pod pultom. In prav zato je bila Gora Brokeback tak bum. Morda prelomen gejevski film. Celo neke vrste gejevski vestern, ki so ga nagradili z oskarjem za režijo in scenarij.

Saj res, kako se počutite, ko na platnu zagledate dva moška v akciji? Dva moška, ki se strastno otipavata in poljubljata. Vam gre na smeh, vas sili na bruhanje, ju gledate kot navaden hetero par? Bi se vam recimo Brad Pitt zameril, če bi igral geja? Si film, kjer nastopajo geji sploh ogledate? Ali geje odobravate tudi izven komičnih dodatkov? Skratka, kaj imate v želodcu, ko se pred vašimi očmi stiskata dva moška?

Kaj pa geji med znanimi Slovenci? Jih je veliko? Verjamete govoricam? Je kdo od znanih svoje nagnjenje sploh javno priznal? Je biti gej pravzaprav moderno in ti dvigne rejting? Bi še vedno hodili na koncerte Jana Plestenjaka, če bi izvedeli, da je gej? Da se na stranišču na skrivaj recimo poljublja s Sebastjanom Cavazzo? Bi zdržali ta škandal? Saj res, je Damjan Murko res gej, glede na to, da se je pravkar poročil? Je gej Mario Galunič, ali gre ves čas le za trik in zajebavanje gledalcev? Hm, morda je svoje nagnjenje javno priznal le plesni koreograf Igor Jelen. Ostali si ga ne upajo. Morda zato, ker bi se jim uničil posel. Ali pač zato, ker jim paše, da javnost še naprej ugiba.

Pa končajmo tole pisanje z recenzijo komedije Another Gay Movie, ki gre takole:

zda 2006, komedija, režija: Todd Stephens, igrajo: Michael Carbonaro, Jonah Blechman, Joanthan Chase, Mitch Morris, Ashlie Atkinson, Scott Thompson, Graham Norton

Real Men Take It Up The Ass.

Vzemite Ameriško pito in vse heteroseksualne štose spremenite v homoseksualne štose, pa boste dobili Another Gay Movie. Zelo pogumno, drzno in dovolj zabavno gejevsko komedijo, ki pokaže vse tisto, kar ostali podobni filmi ne bi upali. Povedano drugače, kar ostali gejevski filmi le nakažejo, Another Gay Movie pokaže brez sramu in zelo direktno. Seveda ne tako kot Shortbus, pa vendar tako, da bo heteroseksualnim moškim večkrat zastal dih. Kaj vem, morda so Ameriške pite pokazale isti pogum, toda ker ga tokrat lomijo geji, se zdi vse skupaj večja štala. Zares divja in perverzna pizdarija, kjer boste videli dvojno penetracijo, fafanje, lizanje riti, fist fucking, kakanje, hrčka v riti in orjaškega tiča z uhanom v glavici. Kičasto, pa vendar smešno. Direktno, pa kljub temu z mejo dobrega okusa. Pač film, ki premakne tabuje in nas ob tem močno zabava. Plus zavaljena lezbijka, ki v eni noči podre tri sošolke. Na kratko, to, kar je v seriji Queer as Folk ostalo skrito, tukaj butne v prvi plan.

Ocena 4

zda 2008, komedija, režija: Nicholas Stoller, igrajo: Jason Segel, Kristen Bell, Mila Kunis, Russell Brand, Bill Hader, Paul Rudd, Jonah Hill, William Baldwin, Jason Bateman

Če bi imel na razpolago še komedijo The Heartbreak Kid, bi na Sarah Marshall pozabil v slabi minuti.

Sarah Marshall prihaja izpod rok ekipe, ki nam je dala Štiridesetletnega devičnika, Napumpano in Superbad. Se pravi izpod rok ekipe, ki zadnje čase rešuje ameriško komedijo. Žanr, ki je kot veste že vrsto let v hudi krizi. In prav ti omenjeni filmi, ki se jim je letos priključil še Forgetting Sarah Marshall, so odkrili nekakšno novo tržno nišo. Prefrigano obračanje klišejev in mešanje odštekane komedije ter ravno prav realističnih življenjskih situacij. Če sta bila Devičnik in Superbad zares zabavna od začetka do konca, je Sarah Marshall žal takšna kot Napumpana. Smešna le tu in tam. Premalokrat. Le tolikokrat, da smo na koncu malce razočarani in da nas ostali prizori malce utrudijo. Da ne bo pomote, ko je Sarah Marshall smešna, se ji režimo na ves glas. Toda kaj, ko ji to uspe premalokrat in ko so ostali prizori le neko sivo povprečje brez pravega presežka in zares dobrih idej, ki bi si jih zapomnili za dlje časa. Okej, filma, kjer punca fanta pusti medtem, ko se po stanovanju sprehaja popolnoma gol, resda ne boste našli nikjer drugje, toda to je žal premalo za zares dobro komedijo. Za zares dober film, o katerem bi govorili še nekaj časa. Kaj vem, morda sem pričakoval preveč. Nekaj podobnega kot ameriški gledalci, ki so padli v premeteno reklamo pred štartom filma. Ki so komaj čakali, da spoznajo Sarah Marshall (Kristen Bell) iz naslova. Samozavestno in vase zagledano zvezdnico blesavih tv serij, ki nekega dne nenadoma zapusti svojega fanta Petra Bretterja (Jason Segel), kateri potem odpotuje na Havaje in se tolaži v objemu strašno simpatične receptorke Rachel Jansen (Mila Kunis). Jasno, na Havajih je tudi Sarah Marshall, ki strastno ljubimka z izjemno popularnim rock zvezdnikom Aldousom Snowom (Russell Brand) in nesrečnemu Petru še naprej lomi srce. Kot sem zapisal že na začetku, če hočete na hitro pozabiti Sarah Marshall, si raje privoščite veliko boljši in zelo podobni The Heartbreak Kid, ki so ga gledalci lani nesramno prezrli. In ja, da ne pozabim, lutkarski mjuzikl o Draculi bi si zaslužil svoj film, na steni stranišča pa v resnici ni visela gola slika Mile Kunis. Žal le film, ki je najboljše štose pokazal že v predfilmu.

Ocena 3 in pol

3D mi je zakon. Še posebej v Kolosejevi Xpand dvorani, kjer je doživetje res nepozabno. In tako, da se splača odšteti zahtevani denar. No ja, tako sem vsaj mislil pred ogledom filma Dinosaurs: Giants of Patagonia, ki ga je lani posnel Marc Fafard. Ker je filmček dolg le 40 minutk, sem bil prepričan, da cena ne bo preveč zasoljena. Zmotil sem se, za karto je bilo potrebno kljub temu odšteti kar 5,75 evra, kar je seveda absolutno preveč. Še posebej, ker se polovica filma dogaja v sedanjem času, kjer mi trodimenzionalni argentinski profesor ne pomeni prav nič. Dinozavrov je bilo pravzaprav zelo malo. Kakšnih 15 minutk. In teh 15 minutk nikakor ni vredno skoraj šestih evrov, ki jih je bilo potrebno odšteti za karto.

Okej, če bi rekel, da nisem odprl ust, bi se zlagal, toda cena je za tak film vseeno pretirana. Da sem kot naratorja pogrešal Donalda Sutherlanda, ki ga je nadomestil moteči slovenski sinhronizator, pa raje ne bom govoril. Skratka, preveč denarja, premalo muzike in delček zgodovine, ki bi si vsekakor zaslužil daljši film in še bolj podrobno analizo.

zda 2008, akcijska kriminalka, režija: David Ayer, igrajo: Keanu Reeves, Forest Whitaker, Common, Cedric the Entertainer, Marta Higareda, Chris Evans, Hugh Laurie, Naomie Harris, The Game

Cop Land.

Če ste videli Cop Land, kjer je policist Sylvester Stallone odkrival korupcijo v svojih vrstah, potem veste, da Street Kings ni daleč. Povedano drugače, Street Kings je bolj frajerska, bolj divja, bolj adrenalinska, bolj moderna in bolj testosteronska inačica Cop Landa, kjer korupcijo v svojih vrstah namesto Stallonea odkriva Keanu Reeves. Zagnani, brezkompromisni, nepopustljivi, samozavestni in izjemno sposobni policaj Torn Ludlow, ki se ga bojijo celo največji kriminalci. Ki lahko v enem samem dnevu aretira pol Los Angelesa. In ki mu lahko past nastavijo le lastni ljudje. Le nevoščljivi kolegi, ki mu podtaknejo pizdarijo. Zelo dober in prepričljiv film. Odlično posnet, še bolje zmontiran. Tekoč, dinamičen in tak, da se mu pozna scenarist Dneva za trening. Plus cela plejada izvrstno odigranih in zasedenih stranskih likov.

Ocena 4 in pol

slovenija 2008, drama, režija: Metod Pevec, igrajo: Ula Furlan, Bojan Emeršič, Dario Varga, Primož Bezjak, Vlado Novak, Silva Čušin, Boris Cavazza, Vlado Kreslin

Če hočeš hit poletja, pofafaj tiča, če hočeš evergreen, pa ostani zvesta sama sebi.

Metod Pevec filme snema kot po tekočem traku. Po dva na leto. In dva na leto sta za Slovenijo tekoči trak. Če sem mu pri Estrelliti zameril hladnost in vse tiste klišejske prizore, ki smo jih pozabili že med gledanjem, mu nimam pri Hitu poletja zameriti ničesar. Hit poletja ima namreč vse tisto, kar je Estrelliti manjkalo. In vse tisto, kar je imel tudi Petelinji zajtrk, ki so ga prav tako posneli s pomočjo Ferija Lainščka. Zgodba o mladi punci (Ula Furlan), ki hoče uspeti kot pevka in mora na lastni koži okusiti vse tisto, kar tudi v resnici okušajo vse mlade punce, ki hočejo uspeti, teče tako zelo enkratno, prepričljivo, tekoče, elegantno in razgibano, da človek prav ne more verjeti, da gleda slovenski film. Slovenski tv film, ki bi mu lahko rekli tudi kvazi dokumentarec. Tu je namreč tudi šov Saša Hribarja. Tu so Melodije morja in sonca. Tu sta Miha Šalehar in Katarina Čas. Tu je Andrej Karoli. Tu je Direkt. Tu je vse tisto, kar bi mlado obetavno pevko pri nas čakalo tudi v resnici. Jasno, tu so tudi pokvarjeni menedžerji (Dario Varga), glasni bleferji (Bojan Emeršič), turbo folk bedaki, fukfehtarji, pohotni bogataši (Boris Cavazza) in fant (Primož Bezjak), ki ga dekletova slava vse boj moti. Tu sta tudi njena starša (Vlado Novak, Silva Čušin) in tu so sanje, ki jih vedno zasmeti realnost. In prav v svetu zabave je teh smeti ponavadi največ. Prav v svetu zabave mora punca, ki želi uspeti, pretrpeti marsikaj. Če ni za, je ni več. Če ne razširi nog, se ji kariera ustavi. Če se ne sleče na odru, je njena cena premajhna. Tak je ta svet. Tudi v naši majhni Sloveniji, kjer uspejo le dekleta z velikimi joški in slabim glasom. Če imaš majhne joške in dober glas, nimaš na naši sceni kaj početi. In vse to na lastni koži okusi tudi naša Ula Furlan, naša Tina, ki želi uspeti kot pevka. Ki ve, da zna peti in da jo čaka prekleto dobra kariera. Ki je prepričana, da kvaliteta na koncu vedno zmaga in da se ji ni treba prodati za hitro slavo. Da ji ni treba pofafati prvega trdega tiča, ki jo pričaka pred hotelsko sobo. In da lahko ostane to kar je ter kljub temu ujame sanje. Hm, resnica je včasih žal drugačna, kar pomeni, da Vlado Kreslin nima interesa za duet. Resnica včasih zahteva prav fafanje tičev, lizanje riti in prodajo duše. Toda to je hitra slava. Slava, ki je že naslednjo sezono ni več. Slava, ki ti da samo hit poletja. Če hočeš evergreen, pa moraš seveda ostati zvest samemu sebi. In Tina ima zares dober glas. Prav zato si lahko privošči svoje sanje, prav zato v svojo pesem dobi tudi Vlada Kreslina. Ni kaj, Ula Furlan jo igra dobro. Tudi ko je zgoraj brez, tudi ko stoji na odru. Prav zato so očitki, da je vlogo dobila zavoljo svojo mame Miše Molk, bedasti. Vlado Novak je spet liga zase. Tako kot Bojan Emeršič, ki je morda odigral najboljšo vlogo v svoji karieri. Dario Varga me je podobno kot v Petelinjem Zajtrku presenetil s svojo izjemno vživetostjo v svoj lik, zato nimam slabe vesti, če ga proglasim za mojstra karakternih vlogic. Metod Pevec pa režira tako kot je treba. Tako kot mnogi naši režiserji ne znajo. In tako, da komaj čakam njegov naslednji film. Povedano drugače, Estrellita bi morala biti tv film, Hit poletja pa bi moral razturati velika platna.

Ocena 4 in pol

zda 2007, komična drama, režija: Rob Reiner, igrajo: Jack Nicholson, Morgan Freeman, Sean Hayes, Beveryl Todd, Rob Morrow, Rowena King

Majhno razočaranje.

Od The Bucket Lista sem pričakoval veliko. Morda sem prav zato malce razočaran, saj me je pustil hladnega. Kljub zgodbi o dveh na smrt bolnih prijateljih, ki si privoščita poslednji odklop. Ki si še zadnjič dasta duška. In ki gresta po stopinjah veliko boljšega in tenkočutnega filma My Life Without Me. Tako je, Jack Nicholson in Morgan Freeman sta Edward Cole in Carter Chambers. Rakasta bolnika v zadnjem stadiju, ki se spoprijateljita na smrtni postelji. Ki sestavita tako imenovani »bucket list«, seznam reči, ki bi jih rada naredila pred smrtjo. Njuna odiseja, ki med drugim vključuje tudi skok s padalom in obisk Himalaje, je žal preveč preprosta. Na nivoju, ki ne sodi v film s tako ekipo. In na nivoju, kjer se ne znajde niti Jack Nicholson. Okej, razumem, da si človek pred smrtjo zaželi preproste reči, toda tale film jih naslika neprepričljivo in nekako prisiljeno. Tako, da jim ne verjamemo. Tako, da ne verjamemo, da sta Jack in Morgan resnično na smrtni postelji. Razočaranje, ki na prave strune udari šele na koncu, ko pa je žal že prepozno. In film, ki ga letošnji oskarji ne bodo niti povohali.

Ocena 3

FINAL DESTINATION 3 (Zda 2006, grozljivka, Režija: James Wong, Igrajo: Mary Elizabeth Winstead, Ryan Merriman, Kris Lemche, Alexz Johnson, Sam Easton)

Korak nazaj.

Če smo zapisali, da je bil Final Destination 2 veliko boljši kot Final Destination, moramo žal zapisati, da je Final Destination 3 hud korak nazaj. Korak, ki se pač zgodi vsem nadaljevanjem, katera se začnejo ponavljati. In Final Destination 3 se ponavlja. Še bolj kot tretji Blade. Še bolj kot sedma Policijska akademija. Tu ni prav nič novega. Tu je cela kopica precizno splaniranih umorov, elegantno in perverzno izvedenih eksekucij, za katere spet poskrbi gospa s koso. Gospa, ki se je ne da prinesti okoli. Pa četudi z njo tako kot Max von Sydow skušaš igrati šah in jo speljati v kozji rog. Tokrat se skupina mladostnikov izogne nesreči na vlaku smrti, tokrat je najbolj kul cvrenje v solariju, in jasno, tokrat so vsi igralci tako zelo povprečni in bledi, da komaj čakamo na njihovo smrt. Povedano drugače, le film, kjer smrt dela dobro delo.

Ocena 2 in pol

DON’T COME KNOCKING (Zda 2005, drama, Režija: Wim Wenders, Igrajo: Sam Shepard, Jessica Lange, Eve Marie Saint, Tim Roth, Sarah Polley, Fairuza Balk, Gabriel Mann, James Gammon, George Kennedy, Julia Sweeney)

Broken Flowers.

Sam Shepard je Howard Spence, pozabljeni, hladni, prazni in zdolgočaseni filmski zvezdnik, spomin na stare dobre čase hollywooda, ki jih ni več. In ker jih ni več, tudi njega skorajda ni več. In ker ga skorajda ni več, nihče ne mara, da bi trkal na njegova vrata. Vendar Howard kani početi prav to. Najprej potrka na vrata svoje mame (Eva Marie Saint), ki je ni videl že trideset let. Nato potrka na vrata svojega sina (Gabriel Mann), za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Nakar potrka še na vrata natakarice Jessice Lange, svoje nekdanje ljubice, ki je ravno tako ni videl že celo večnost. Tip pač rad trka. Kot Bob Dylan, le da ne gre za rajska vrata. Kot Bill Murray, le da gre za veliko slabši in prav nič očarljiv izlet po preteklosti. Po zamujenih priložnostih. Po arhivih režiserja Wima Wendersa in scenarista Sama Sheparda, ki sta sredi osemdesetih na enak način posnela tudi film Paris, Texas.

Ocena 2

CRY WOLF (Zda 2005 , grozljivka, Režija: Jeff Wadlow, Igrajo: Julian Morris, Lindy Booth, Jared Padalecki, Jesse Janzen, Paul James, Sandra McCoy, Gary Cole, Jon Bon Jovi)

Prvi april.

Leta 1986 je Fred Walton režiral April Fool’s Day, enkratno, zabavno in črnega humorja polno grozljivko, kjer je mladina pokala hudo krvave šale. Kjer se ni vedelo, ali trupla padajo, ali pa se nekdo igra filmske trike. In Cry Wolf, cenena inačica Krika, hoče biti April Fool’s Day, saj je prepričan, da se te fine komične grozljivke ne spominja nihče. No ja, današnja mladež se je najbrž ne, kar pa ne pomeni, da bomo ostali tiho in da bomo pogledali skozi prste. Skupina dijakov, ki jih med drugim uči tudi Jon Bon Jovi, se namreč po skrivnostnem umoru, kjer je neznanec počil neko bejbo, odloči za prevaro. Za filmski trik. Za strašenje svojih sošolcev. Za insceniranje serijskega morilca, ki ga lansirajo na prav vse elektronske pošte v šoli. In te solidne ideje film seveda ne zna obračati v pravo smer in z dovolj poguma, zato hitro pade na stopnjo vrtca, kjer skušajo vzgojiteljice malčke strašiti s solato.

Ocena 2

THE GREAT RAID (Zda in Avstralija 2005, vojna drama, Režija: John Dahl, Igrajo: Benjamin Bratt, Joseph Fiennes, James Franco, Dale Dye, Marton Csokas, Connie Nielsen)

Pravi razlog za atomsko bombo.

The Great Raid, sicer film, ki se je po policah valjal od leta 2003, nam več kot nazorno pokaže razloge za dve atomski bombi, ki so jih Američani leta 1945 kot veste zagnali na Nagasaki in Hirošimo ter končali drugo svetovno vojno. In če ste mislili, da je bil glavni razlog Pearl Harbor, ste mislili zelo površno. Glavni razlog je bilo taborišče Cabanatuan, kjer so Japonci mučili, ubijali in poniževali 500 ameriških vojakov, tistih vojakov, ki so uspeli preživeti bataansko polomijo. Japonski napad na Filipine, ki so jih skušali zaman ubraniti ameriški vojaki. Jasno, predsednik Roosevelt se je moral ukvarjati z Evropo in z nacisti, kar pomeni, da ni imel časa za Japonce in za vojake, ki so jih strpali v taborišče. In zapiše se leto 1945, natančneje, zadnjih pet januarja 1945, ko se skupina 121 ameriških komandosov odloči za povračilni udarec. Za reševalno misijo, za »the great raid«, za nalogo, kjer naj bi pobili celotno japonsko armado in rešili svoje kolege. In tu so trije filmi. Prvi se dogaja v taborišču, kjer trpita tudi Joseph Fiennes in Marton Csokas. Drugi na ulicah, kjer spletkari ameriška vohunka Connie Nielsen. Tretji pa v prvih vrstah reševalne misije, ki jo vodita Benjamin Bratt in James Franco. Zanimivo, režiral je John Dahl, mojster za filme noir, ki si je pač zaželel postati Steven Spielberg. Magari samo za sekundo in z enim filmom. Ker to seveda ne gre, je ostal nekje vmes. Vmes med Dvanajstimi umazanci, Vojakom Ryanom in Tanko rdečo črto. Vmes med dobrim in povprečnim vojnim filmov, ki jih imamo zadnje čase vrh glave. Jasno, saj se prave vojne še vedno niso končale.

Ocena 3

FIREWALL (Zda 2006 , triler, Režija: Richard Loncraine, Igrajo: Harrison Ford, Paul Bettany, Virginia Madsen, Alan Arkin, Robert Patrick, Robert Forster, Mary Lynn Rajskub)

Rutina.

Kariera Harrisona Forda je v krizi. V hudi krizi. V tako hudi, da mora snemati rezervne verzije svojih največjih uspešnic. Zelo rutinske, dolgočasne in klišejev polne inačice filmov The Fugitive, Patriot Games, Air Force One in Clear and Present Danger. In pozor, njegova domišljija je tako na dnu, da mu je spet ime Jack. Tako kot v Patriot Games in v Clear and Present Danger. In spet mora bežati, se pretepati, uporabljati možgane in dokazovati svojo nedolžnost. Tako kot v Beguncu, tako kot v filmu Presumed Innocent. Tako kot v vseh filmih, ki jih je posnel v zadnjih dvajsetih letih. Tokrat ga na muho vzame skupina dobro organiziranih roparjev, ki mu ugrabi družino in zahteva, da oropa banko, kjer dela kot mojster za varovanje. Pač film, ki bi vžgal samo na začetku kariere Harrisona Forda in film, kjer bi mu celo takrat lahko očitali cel kup napak.

Ocena 2 in pol

BASIC INSTINCT 2 (Zda 2006, triler, Režija: Michael Caton Jones, Igrajo: Sharon Stone, David Morrissey, David Thewlis, Charlotte Rampling, Hugh Dancy)

Draga Sharon, pišem ti drugič in upam da zadnjič.

Tako nekako bi se začelo pismo, če bi ga poslal na domači naslov Sharon Stone, nekoč najbolj seksi ženski na svetu, ki se je po štirinajstih letih odločila posneti nadaljevanje svojega najbolj znanega filma. Filma, ki je iz nje naredil boginjo seksa. Žensko vseh žensk. In igralko, ki si je lahko dovolila prav vse. Tudi skrpucalo Sliver, tudi vse tiste čez noč pozabljene filme, ki jih je posnela po letu 1992. Po letu, ko je posnela Prvinski nagon, najboljši erotični triler vseh časov. Erotični triler, ki je na novo izumil erotične trilerje. In seveda film, kjer nam je pokazala tudi mednožje. Povsem od blizu in brez posebnih efektov. »Videti pičko Sharon Stone in umreti,« so takrat govorili vsi moški na Zemlji. Imeli so prav. Prizor je bil namreč tako hudo vroč in seksi, da bi lahko dobil svoj film. Svoja tri nadaljevanja, svoje tri Gospodarje prstanov, svoje tri Gospodarje pičk. In gospa Sharon, ki je takrat štela 34 let, je bila v trenutku na vrhu sveta. Tam, kjer nista bili niti Kathleen Turner in Kim Basinger. Sharon je bil kot porno zvezda, le da ji ni bilo treba igrati v porničih. In kot Pamela Anderson, le da je svoj pornič butnila naravnost v kina. In jasno, Prvinski nagon, kjer je kot veste igral tudi nepozabni Michael Douglas, je bil resnično odličen film. Napet, vroč, soparen, navihan, precizen in skrivnosten. Tako zelo, da se je nadaljevanje kuhalo 14 let. Tako hudo, da so ga rihtali in pripravljali celih deset let. In če je original predober, je nadaljevanje obsojeno na propad. Še posebej, če pride po toliko letih in če se na vsak način trudi z globino in filozofijo. Z rajcanjem preko besed. Z dolgočasno, razvlečeno, hladno in mrtvo zgodbo, kjer pisateljica Catherine Tramell spet piše novo knjigo in obrača policiste, psihiatre in ljubimce. Lepo vas prosim, le kdo bo nasedel zgodbi, kjer se kljub letom še vedno hudo vroča in divja Sharon Stone zagreje za prozornega in mlahavega Davida Morrisseyja, za doktorja Michaela Glassa, ki svoje ljubice poriva po pasje in je prepričan, da je Rocco Shifredi. In seveda, le kdo bo trznil na idejo, da se ta ista Sharon Stone zagreje za odcvetelo psihiatrinjo Charlotte Rampling, ki je prepričana, da še vedno igra v Nočnem portirju. In jasno, le kdo bi verjel, da lahko ženska pri 48-ih izgleda bolje kot pri 34-ih in se obnaša kot da je pravkar dopolnila 18 let. Vse to je hudo neumno, trapasto in oslovsko podcenjevanje gledalcev, ki so tokrat ravnali prav in film spremenili v največje finančno razočaranje leta.

Ocena 2

MATCH POINT (Zda 2005 , drama, Režija: Woody Allen, Igrajo: Jonathan Rhys Meyers, Scarlett Johansson, Brian Cox, Emily Mortimer)

Fatalna privlačnost.

Ko človek gleda Match Point, hudo dolgočasno in brezvezno reciklažo Fatalne privlačnosti, kjer Scarlett Johansson zmeša glavo poročenemu Jonathanu Rhysu Meyersu, ne more verjeti, da gleda najnovejši film Woodyja Allena. Najnovejši film režiserja, ki je bil vedno najbolj znan po svojih zaščitnih znakih. In tokrat teh znakov ni od nikoder. Še več, film izgleda tako, kot da ga ni režiral Woody Allen, kar je seveda hudo narobe, saj ga je režiral Woody Allen. In če pogledamo filma, ki je jih je Woody posnel pred Match Pointom, se pravi filma Melinda and Melinda in Anything Else, ugotovimo, da je z njim konec. Da je izgubil svežino in smisel za humor. Da je izgubil samega sebe in filme, s katerimi se je nekoč zapisal v zgodovino.

Ocena 2

JUMPER (zda 2008, znanstveno fantastična akcija, režija: Doug Liman, igrajo: Hayden Christensen, Rachel Bilson, Samuel L. Jackson, Jamie Bell, Diane Lane, Michael Rooker, Tom Hulce)

Joj, kaj bi dal, da bi bil samo za en sam dan “jumper”, seveda v boljšem filmu.

Hayden Christensen, prvak nove Vojne zvezd, je jumper. Ali če hočete, Mož X, mladenič, ki lahko skače iz prostora v prostor. Iz mesta v mesto, iz države v državo, iz kontinenta na kontinent. Ob treh je v Ljubljani, minuto kasneje je v Zagrebu, tri minute kasneje je v Egiptu, sekudno kasneje v Celju, osem sekund kasneje v Pragi, deset minut kasneje pa v Lescah pri Bledu. Poba potuje s svetlobno hitrostjo. Kot blisk. Skozi časovne dimenzije in posebne svetove. Kot Keanu Reeves v Matrici, le da gre zares in da teleportiranje fura v realnem svetu. Ker je len, se premika tudi doma. Iz kavča do stranišča. Iz lifta do pritličja. Iz dnevne sobe do kuhinje. Poba je zajebani jumper. Posebna vrsta, ki je nadnaravne sposobnosti podedoval od svoje matere Diane Lane. In ker vse posebne vrste slej kot prej začnejo motiti določene ljudi, tudi njega prične loviti posebna enota eksekjutorjev, ki se ukvarja le z odstranjevanjem jumperjev. Le z idejo, da jim morajo čimprej ubiti, saj so nevarni in škodljivi za družbo. Uganili ste, vodja ekipe, ki lovi jumperje, je Samuel L. Jackson, kateri pogrunta zelo učinkovit način, kako se jumperja zaustavi. Kako se mu s pomočjo elektrike onemogoči skakanje. In ker je Sam the Man tokrat zelo zloben, ugrabi tudi jumperjevo dekle Rachel Bilson in ga na ta način ujame v kot. Zelo zanimiva, dinamična in zabavna znanstveno fantastična akcija, ki pa žal ostaja na ravni srednješolskih prostih spisov. Povedano drugače, le film, ki izgleda tako, kot da bi ga sestavili iz prizorov, ki so pri Možeh X ostali na montažnem pultu.

Ocena 3

FOOL’S GOLD (zda 2008, pustolovska komedija, režija: Andy Tennant, igrajo: Matthew McConaughey, Kate Hudson, Donald Sutherland, Ray Winstone, Alexis Dziena, Ewen Bremmer, Kevin Hart, Malcolm Jamal Warner)

Film, ki ga ne bi kupili niti tisti, katerim še vedno ni jasno, zakaj Steven Spielberg vsako leto ne posname vsaj treh novih Indiana Jonesov.

Matthew McConaughey je kul dečko. Prav zato mi je žal, da je v glavo dobil idejo, da je za film dovolj, če sleče majico in vedno znova upraviči naziv seksualnega simbola. To ga bo pokopalo, to ga bo spremenilo v praznega igralca, ki v svojih filmih le pozira. In Fool’s Gold je točno tak film. Film, ki le pozira za film. In film, ki izgleda kot razglednica, ki jo je Johnny Depp poslal svoji ženi med snemanjem Piratov s Karibov. Zgodba o iskanju starodavnega zaklada je namreč tako prozorna in tako zelo predvidljivo otročja, da ji ne bi verjeli niti otroci, kaj šele odrasli, katerim je tale film verjetno namenjen. Nič kaj dobro se ne obnese niti Kate Hudson, ki mora seveda pozirati v kopalkah in vedno znova poudarjati, da je Matthew McConaughey odličen v postelji. S tem pravzaprav ujame celoten film, ki izgleda kot hiter seks na stranišču, kjer se par pozabi takoj po orgazmu. In film res izgleda kot da bi ga posneli na stranišču in vanj zmetali prav vse klišeje iz podobnih pustolovščin. In prav tak film izvrstno sodi tudi Donald Sutherland, nekoč izjemen igralec, ki zadnja leta žal le lenari in pobira honorarje za svoje prozorne vloge. Mater no, tako otročjega filma pa še ne. Resda so ga posneli za sprostitev, toda dosegli so nasproten učinek. Dosegli so, da nam gre na živce in da nas s vojo lahkotnostjo v bistvu začne obremenjevati. Jasno, filma s Tomom Hanksom se spomni le totalna avša, kar je še en dokaz kaj si Fool’s Gold pravzaprav misili o svoji potencialni publiki.

Ocena 2

SOUTHLAND TALES (zda 2006, komični znanstvenofantastični triler, režija: Richard Kelly, igrajo: Dwayne Johnson, Seann William Scott, Sarah Michelle Gellar, Bai Ling, Mandy Moore, Justin Timberlake, Jon Lovitz, Kevin Smith, Miranda Richardson, John Larroquette, Wallace Shawn, Amy Poehler, Christopher Lambert, Zelda Rubinstein)

Preveč eksperimenta, premalo filma.

Amerika, leto 2008, začetek politične in ekološke katastrofe. Teksas je tri leta nazaj usekala atomska bomba. Odporniško gibanje vodijo neomarksisti. Nemci so izumili tekočo energijo, ki jo poganja ocean. Ljudi nadzoruje strog in zelo paničen policijski sistem. Gledalec pa se zgublja v ne prav posrečeni mešanici komedije, trilerja, drame in znanstvene fantastike, ki jo je pognal režiser kulta Donnie Darko. Gospod Richard Kelly, ki je tale film premierno zavrtel v Cannesu in prejel najnižjo oceno v zgodovini tega festivala. Zgodba se vrti okoli neštetih likov. Okoli filmskega zvezdnika Boxerja Santarosa (Dwayne Johnson), ki hoče posneti novo uspešnico in se sredi puščave znajde brez spomina. Okoli porno zvezde Kryste Now (Sarah Michelle Gellar), ki fura svojo tv oddajo in žre živce moralistom. Okoli policista Rolanda Tavernerja (Seann William Scott), ki ga useka razdvojena osebnost in ki bi rad našel svojo drugo polovico. In okoli vse mogočih likov, ki jih igrajo vse mogoči znani igralci. Tudi Justin Timberlake, ki ga skorajda ne boste prepoznali. Tudi Christopher Lambert, ki ga v znanem filmu vidimo po stotih letih. Vsi so le statisti. Le delčki hudo čudne in sila eksperimentalne zgodbe, ki ji boste komaj sledili. Ki vam bo všeč le nekaj časa, potem pa boste padli ven. Ko boste spet noter, boste čez slabo minuto spet zunaj. Tako kot Boxer Santaros, ki je napisal scenarij za film, kateri se bo zgodil tudi v resnici. Nič čudnega, da se hočejo njegove oboževalke zavoljo njegovega tiča ustreliti v glavo.

Ocena 2

THE COMEBACKS (zda 2007, komedija, režija: Tom Brady, igrajo: David Koechner, Carl Weathers, Will Arnett, Melora Hardin, Matthew Lawrence, Brooke Nevin, Nick Searcy)

Še ena športna komedija, kjer trener dobi nesposobno moštvo.

David Koechner, ki ga poznamo kot zelo zabavnega stranskega igralca številnih uspešnih komedij, je tokrat v prvem planu. V prvem planu komedije, ki žal ni vredna njegovih komičnih sposobnosti. Kjer mu talent sproti uničujejo klišeji in preveč prazen scenarij. Pač še ena zgodba o trenerju, ki mora na noge spraviti ekipo bedakov, ki ne bi uspehov dosegla niti v slovenski nogometni ligi. Slaba parodija športnih filmov, ki je zares smešna le med tekmo z zaporniki, ki uporabijo celo pištole. Plus hinavski Carl Weathers, kultni Apollo Creed iz filmov o Rockyju. In pozor, za tale film so imeli tako slab občutek, da ga niso upali pokazati kritikom. Le kdo bi jim zameril.

Ocena 2 in pol

IMPULSE (zda 2008, erotični triler, režija: Charles T. Kanagis, igrajo: Willa Ford, Angus Macfadyen)

Skulirana in zelo seksi drama se po nepotrebnem spremeni v tretjerazreden in za lase privlečen triler brez repa in glave.

Angus Macfadyen in Willa Ford sta mož in žena. On je priznani psihiater, ona uspešna modna kreatorka. Ko med njima ugasne kemija in ko seks zamenjata z dolgim časom, si izmislita spolne igrice. Igranje različnih vlog, ki ju spet segreje in spravi v pogon. Do tukaj je film okej. Pravzaprav zelo okej, zabaven, gledljiv, seksi, poučen in realen. Prav zato je močno škoda, da se potem začne pizdarija. Za lase privlečen in skrajno bedast zasuk, kjer na sceno prikoraka Macfadyenov dvojnik. Tako imenovani doppelganger, nevarni psihopat, ki išče sranje. Ki se zacopa v Willo Ford in začne nadlegovati tudi njenega moža. Žal le film, ki obeta veliko, na koncu pa nas prinese okoli.

Ocena 2

THE COOK (zda 2008, grozljivka, režija: Gregg Simon, igrajo: Mark Hengst, Makinna Ridgway, Kit Paguin, Penny Drake, Nina Fehren, Noelle Kenney, Brooke Lenzi, Justine Mario, Stefanie Solano, Allen Yates)

Solidna in zelo krvava grozljivka, ob kateri se bodo močno zabavali ljubitelji tako imenovanih slasher filmov.

Družba zelo živahnih in lezbično naravnanih deklet ter njihov kuhar. Divji in perverzni psihopat, ki v dveh dneh zverinsko pobije prav vse. Pobije in vsako posebej servira kot svojo specialiteto, ob kateri se mastijo njene kolegice. Dovolj odbita, mesena in seksi grozljivka, ki bo brez dvoma všeč vsem ljubiteljem žanra.

Ocena 3 in pol

zda 2008, komična drama, režija: Adam Brooks, igrajo: Ryan Reaynolds, Isla Fisher, Rachel Weisz, Abigail Breslin, Kevin Kline, Elizabeth Banks, Kevin Corrigan

Se spomnite, kako so se spoznali vaši starši?

Definitely, Maybe, ki so ga pri nas prevedli v Katera bo prava, pripoveduje zgodbo o tem, kako so se spoznali vaši starši. Natančneje, katera izmed očetovih treh ljubezni je postala vaša mamica. Je bila to novinarka (Rachel Weisz), je bila to srednješolska bejba (Elizabeth Banks), je bila to sodelavka (Isla Fisher). Z vsemi se je vaš očka (Ryan Reynolds) tako ali drugače valjal med rjuhami, prav vse bi lahko postale vaše mamice. A le ena bo prava. Le ena bo tista, s katero je šel vaš očka do konca. Malce preresna komedija, ki bi lahko svojo predolgo zgodbico povedala na  bolj zabaven način, in film, ki je najbolj smešen pri rečeh, ki z osnovno idejo nimajo nobene zveze. Očka Ryan Reynolds je namreč leta 1992 član ekipe, ki skrbi za volilno kampanjo Billa Clintona, prav Clinton pa ga na koncu ignorira med tekom v parku. Pač film, ki bi veliko bolje učinkoval kot politična komedija, kjer bi tudi pisatelj, ki ga odlično igra Kevin Kline, prišel bolj do izraza. Škoda.

Ocena 3

THE MIST (zda 2007, grozljivka, režija: Frank Darabont, igrajo: Thomas Jane, Marcia Gay Harden, Laurie Holden, William Sadler, Andre Braugher, Jeffrey DeMunn, Chris Owen)

Film, ki ga ni dobro gledati do konca.

Pozabite na Carpenterjevo Meglo, sedaj je Frank Darabont, režiser Kaznilnice odrešitve, posnel The Mist, še eno kratko zgodbo Stephena Kinga, ki vas bo ubila. Dobesedno, prosim. Da ne bo pomote, ne bo vas ubila z zgodbo o orjaških pajkih, ki se skrivajo v megli in so odločeni, da bodo zmikastili vse ljudi, ki jim bodo prišli pod zobe. Ubila vas bo s koncem. S šokom, od katerega vas bo kap. S prizorom, ki sem ga komaj preživel in ki me drži tako močno, da komaj diham. Da bi potreboval pumpico za astmo, pa čeprav me ta bolezen ne matra. Ta konec je namreč tako zelo šokanten, tako zelo realen in tako zelo grozljiv, da mu v vsej filmski zgodovini ne morem in ne moram najti para. Prav trudim se, da bi mu ga. Pa ne gre. Ta konec je najboljši konec vseh časov. Konec vseh koncev. Zaključek, ob katerem je nerodno tudi M. Nightu Shyamalanu. Preobrat, ki v vrtec pošlje tudi zadnjo sekvenco Planeta opic, kjer Charlton Heston zgroženo ugotovi, da je bil ves čas na Zemlji. In konec, ki ga premore The Mist, je tako zelo grozljiv zato, ker lahko vojno z orjaškimi in hudo krvoločnimi stvori razumemo kot alegorijo terorizma. Kot oster teroristični napad na katerokoli državo, kjer se potem skupina preživelih skrije v neki trgovini in razmišlja, kako bi se rešila. Polovica preživelih seveda prestopi na sovražnikovo stran in upa, da bo s tem ujela možnost za rešitev, ostali pa gredo v protinapad in v dvoboj do zadnje kaplje krvi. In konec je tako veličasten, tako zelo prelomen in tako zelo nepričakovan, da boste filmu oprostili vse napake. Vse klišeje. Vse luknje. In vse, karbi ga brez tako izvrstnega zaključka seveda pokopalo in spremenilo v še eno povprečno in že prevečkrat videno znanstveno fantastično pizdarijo. Prav imate, The Mist je film, kjer je le konec pravi film, tisto prej pa je le vaja za prvega aprila.

Ocena 5

ONE MISSED CALL (zda 2008. grozljivka, režija: Eric Valette, igrajo: Shannyn Sossamon, Edward Burns, Azura Skye, Ana Claudia Talancon, Meagan Good, Ray Wise)

Za tiste, ki so zamudili Krog.

Uganili ste, One Missed Call je še en ameriški rimejk japonske grozljivke. Tokrat grozljivke Chakushin Ari iz leta 2003, ki so jo potem spremenili tudi v tv serijo. Še en rimejk, ki dokaj spretno obrača klišeje originala in upa, da je original videlo čim manj ljudi. Če bi rekel, da me vse tiste prikazni, vsi tisti duhovi, ki skačejo okoli, niso prestrašili, bi seveda lagal. Toda kaj, ko gre le za dolgočasen kliše. Le za parafrazo Kroga, kjer namesto videokasete pač ubija mobilni telefon. Tako je, če te pokliče pravkar umrla oseba, boš umrl tudi ti. Točno ob določeni uri. Takrat, ko se ti bo na telefonu izpisal prejeti voice mail, v katerem boš slišal samega sebe. Še ena grozljivka o duhovih, ki ne dajo miru in strašijo nič hudega sluteče najstnike. Ter opozorilo, da je mobilna telefonija škodljiva stvar. Če ne povzroča raka, pa povzroča takojšno smrt z nesrečo, ki udari ob najbolj nepričakovanem času. Kot v filmu Final Destination. Kot v klišeju, ki se ga obupno oklepajo ameriške grozljivke zadnjih let.

Ocena 2 in pol

VANTAGE POINT (zda 2008, triler, režija: Pete Travis, igrajo: Dennis Quaid, William Hurt, Forest Whitaker, Sigourney Weaver, Bruce McGill, Zoe Saldana, James LeGros)

Film, ki bi ga lahko prodajali namesto vseh energijskih napitkov.

Vantage Point je dolg manj kot uro in pol. Prav zato je napet kot hudič. Jasno, da je, saj isti dogodek pokaže iz večih zornih kotov. Na več načinov. Iz zornih kotov različnih ljudi. Kot Rashomon, le da ne prodaja različnih zgodb istega dogodka, ampak drugačen zorni kot na dogodek, ki je jasen vsem. In dogodek je atentat na predsednika ZDA, ki se v Španiji mudi na mirovnem sestanku. In prav pred pričetkom govora ga poči neznanec. Kot Kennedyja, le da se ne vozi v avtomobilu. Še celo posnamejo ga podobno kot Kennedyja. Posname ga eden izmed očividcev. Eden izmed tistih, ki nam potem povejo svoje zorne kote dogodka. In film isti dogodek potem osvetljuje v nedogled. Kot Groundhog Day. Kot dan, ki se ponavlja v neskončnost. Toda pozor, vsako ponavljanje je mojstrovina zase. Vsako ponavljanje bi si zaslužilo svoj film. Vsako ponavljanje je svoj film. Od dvanajste ure dalje. Stokrat zapored. Iz stotih različnih zornih kotov, ki so na svoj način videli atentat. Dvoma, da se je atentat zgodil, seveda ni. Dvom je le v dejstvu, kaj se je dogajalo v zakulisju. Kdo ga je izvedel, kako ga je izvedel in zakaj ga je izvedel. In film vse to pojasni v uri in pol, za Kennedyja pa se prav to trudijo že petdeset let. Realnost ni film. Pa četudi bi bilo včasih dobro, da bi bila. Vsaj med atentati na ameriškega predsednika. Odličen film. Odlično zmontiran, odlično posnet, odlično zrežiran. Tak, da nas zadane v nadledvično žlezo, ki proizvaja adrenalin. Povedano drugače, če imaš tak film, nadledvične žleze ne potrebuješ.

Ocena 4 in pol

zda 2007, drama, režija: Paul Thomas Anderson, igrajo: Daniel Day-Lewis, Paul Dano, Kevin J. O’Connor, Ciaran Hinds, Dillion Freasier

Velikan.

There Will Be Blood je še en zelo velik lanski film. Tak, da so ga hvalili celo tisti, ki nikoli ne hvalijo ničesar. Tak, da je letos v igri tudi za oskarje. In tak, da ga lahko morda zaustavi le No Country For Old Men. Imamo dve možnosti. Prvič, da sem nekje na pol poti popolnoma izgubil okus za filme. In drugič, da gre spet za pretirano hvaljenje filma, ki si takšnega ugleda ne zasluži. Se pravi za film, kjer mi ni jasno s čim je tako močno navdušil kritike po vsem svetu. Za film, kjer nisem našel prav nič posebnega. In za film, kjer nisem našel prav nobenega presežka. Niti v na veliko hvaljeni igri Daniela Day-Lewisa, kaj šele v sami zgodbi, dramatizaciji in izvedbi. Povedano drugače, če ste videli leta 1956 posneto klasiko Velikan, kjer so igrali James Dean, Rock Hudson in Elizabeth Taylor, potem veste kaj manjka tejle modernejši parafrazi. Tejle štoriji o naftnem mogotcu Danielu Plainviewu, ki srce čez čas zamenja z denarjem in po letih prijaznih, razumevajočih in strpnih pogledov naposled le pokaže pravi jaz. Peklensko dušo, ki jo je skozi celotno kariero zelo uspešnega naftnega mogotca prefinjeno skrival pod trdo kožo. Res je, filmi ponavadi govorijo o hudobnih ljudeh, ki globoko v sebi skrivajo prijazno srce, tokrat pa je situacija pač drugačna. In taka, da nas seveda preseneti in da ugotovimo, da je naš junak v resnici le vase zagledana in zoprna kreatura. Brezkompromisni možakar, ki se zameri celo svojemu sinu. Če želite potegniti nekaj vzporednic z bogatašem Howardom Hughesom, ali z Charlesom Fosterjem Kaneom, junakom filma Citizen Kane, vam ne bo preveč težko. Daniel Plainview je enak patron. Egocentričen, zanimiv, drzen in zapisan denarju ter svojim strogim nazorom. Še posebej od trenutka, ko se zgodi nesreča in ko mu med eksplozijo enega izmed vrelcev ogluši sinko. Njegov najboljši prijatelj, edini pravi poslovni partner in edini človek, ki mu poleg sebe zaupa brez pardona. Potem se mu poruši svet. Potem začne na svet gledati povsem drugače. Potem se začne požvižgati na vse ljudi okoli sebe. Tudi na tiste, ki mu hočejo dobro. In tudi na tiste, ki jih je nekoč močno spoštoval. Iz prijaznega, elegantnega in priljubljenega bogataša se spremeni v zoprnega, nesramnega in vzvišenega pizduna, ki v cerkveni red vstopi le zaradi posla v ozadju. Le zato, da bo zgradil nov vrelec in si denarnico napolnil do roba. In prav zavoljo tega je zaključni prizor, kjer se po dolgih letih spet sreča s svojim kvazi prijateljem in lažnim čudodelnikom Elijem Sundayjem (Paul Dano), tako zelo prelomen. Tako zelo iskren in tako zelo očiščujoč. Pa vendar ne tak, da bi rešil cel film, ki teče preveč statično, samovšečno in tako, da bo zares všeč le tistim, ki si ne bodo upali priznati njegovih številnih napak.

Ocena 3