Depra

17.08.2014 ob 14:51

Samomor Robina Williamsa, ki se je dolga leta boril s hudo depresijo, me je spomnil na današnjo mladino, ki se iz depresije, kateri pravi depra, dela norca. Današnja mladina je iz depresije naredila bulšit, izgovor in zajebancijo. Vsi so v neki jebeni depri. To je čisti blef in kvazi etitjud. Žalitev za pravo bolezen in za tiste, ki se z njo borijo. Če si mlad in v depri, si kul in trendy. Daleč smo prišli. Tudi po zaslugi dreka kot je Twilight, kjer so bili depresivni celo vampirji.

null

 

112 komentarjev na “Depra”

  1. alenka pravi:

    ne vem ker nisem več teen, ampak a ni to pa emo fore že neki časa out? sicer pa je veliko resnih stvari za kvazi kul izrabljenih…

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ozri se po mladini pa boš videla, da je še vedno IN. Toliko depra pogledov in etitjuda težko najdeš še kje drugje. Mladi se sploh ne znajo več zabavati. Edina zabava sta facebook in iphone. Pa tarnanje kako je vse v kurcu. Pa Modrijani, kjer se zabriše dejansko stanje.

  3. Tomo pravi:

    Jaz sem s partnerico naletu na mrtvega mladega fanta z vrečko na glavi,ko sva šla z mojo stanovanje oz sobo gledat ko je lastnik odprl vrata sobe.Kot v kaki srhljivki hitchcocka ali pa Zone somraka.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Uf, jebeno.
    No, ta gotovo ne spada med bleferje, ampak je imel resne težave. Morda so jih spregledali ravno zaradi blefa večine ostalih.

  5. montebuba pravi:

    točno o tem nam je razlagala profesorca, da je zdaj depresija glaven izgovor za slabe uspehe; res je eni mladi se spopadajo tudi s tem vendar večina pa ne ve kaj je to; dober zapis!

  6. Tomo pravi:

    Baje da ni bil vase zaprt.Ful bil navezan na mamo,delal v Ameriki,v Nemčiji,zgovoren družaben edino zadje dni ga nekaj pičilo da je bil depresiven…Pomoje ga nekaj vrglo iz tira.

  7. Tomo pravi:

    Mislim da treba vso mladino katerim je kul Emo kultura pošteno oklofutat pa jim dat kaj za delat.To je to polna rit vsega pol pa ne vejo kaj bi.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Sin mojega frenda je rekel fotru, da ne bo več hodil v šolo in da mu s tem, ko ga sili vanjo, reže krila, da ne more leteti :)

  9. Nahy pravi:

    Dejstvo je, da se vedno več mladih spopada z depresijo in to ni nobena moda ali posledica Twilighta, ampak realna družbena okoliščina. Saj ne rečem, gotovo se kakšni mladi pretvarjajo, ampak vseeno se mi zdi neprimerno, da se jih kar generalno prikazuje kot lažnivce

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Depresija in lenoba nista eno in isto. To dvoje mladi dajejo v isti koš. Nočem posploševati, menim pa, da je več bleferjev kot pravih primerov depresije. Mladi imajo milijon možnosti, da niso depresivni. Le najti jih je treba in zagrabiti. Ko si mlad imaš energijo in vse šanse za sanje. A veliko lažje je seveda tarnati, lenariti, se zadevati z drogo, kaditi travo in piti jeben pir in vino vsak jeben dan zadaj bloka. Pa živeti pri starših in nabijati, da itak ni služb. Moj kurac depra, pofukana smrdljiva lenoba.

  11. Tomo pravi:

    Tako je iztok šiba pa delat.Še nad starši imajo mulci oblast in jih izsiljujejo na vse načine.

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Krivi so itak starši. Zavozili so na celi črti. Otroke štepajo za doklade, za vzgojo jih seveda boli kurac.

  13. montebuba pravi:

    Zanimivo tudi Rowan Atkinson eden najbolj prepoznavnih komikov naj bi bil v depresiji. Neverjetno in ironično je da po navadi zbolijo komiki, ki bi morali biti že po naravi veseli. Pa niso.

  14. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Žalostni klovni, ja. Zabavajo vse okoli sebe, nase pa pozabijo.

  15. Tomo pravi:

    Čudno da je sam kralj nemih filmov in burleske Charlie Chaplin dočakal solidno starost.

  16. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tudi mnogi drugi komiki so jo. Saj ni vedno tako. Pa tudi Robin bi po moje zdržal, če ga ne bi usekal Parkinson. To ga je očitno res potrlo.

  17. Urska pravi:

    Jaz pa mislim, da se motis. Iz osebnih izkusenj ti lahko povem, da je depresija se vedno prevelika stigma in dosti premalo razumljena, da bi lahko kar tako na pamet ocenjeval, kdo je res bolan in ne.

    In krivico tistim, ki se borijo s to boleznijo, dejansko bolj delajo taki zapisi, kot so tvoji, ki predpostavljajo, da nekateri kar fejkajo bolezen. Potem zacne folk dvomit tudi v tiste, ki imajo resne probleme, ker “kaj mu pa manjka, saj ima tisoc priloznosti, da ne bi bil depresiven”. Ne se zajebavat s tem.

    Po mojem mnenju je treba vsak primer tistega, ki se mu zdi, da je depresiven, vzet resno in videt, kaj se da naredit. Saj se najde mogoce vmes kdo, ki fejka, ampak brez tega, da ga vzames resno, ne mores tega ugotovit.

  18. Urska pravi:

    ps. In verjemi, da resnicno ni lahko bit mlad.

    (Vedno se spomnem tiste pesmice, ki smo jo peli se v Jugoslaviji, “Lepo je v nasi domovini biti mlad.” Zdej ni vec.)

    Stari starsi so jim zjebali drzavo, starsi se pasivno delajo, da se jih to ne tice, globalne druzbene vrednote so v k*… Kaksno perspektivo za prihodnost si lahko predstavljajo? Ce ti je tematika zanimiva, si poguglaj kaksen clanek od Umberto Galimberti, italijanski filozof, ki se s tem ukvarja. Meni je njegova knjiga Nihilizem in mladi dala precej mislit.

  19. Katrina pravi:

    Dobro, jaz ne vem, kakega zdravnika je imel Williams in kakšne pojasnilne dolžnosti imajo njihovi dohtarji, ampak to, da ga je v smrt pognalo dejstvo, da je izvedel za Parkinsonovo bolezen, je malce bosa.
    Parkinsonova bolezen je zelo počasni napredujoča nevro-degenerativna motnja, z njo bi lahko še normalno živel.

  20. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Urška, slabo si razumela zapis. Ne govorim o tistih, ki jih res jebe ta bolezen, ampak o tistih, ki jim je to kao etitjud.
    Glede zajebanja države, okej, se strinjam, ampak potem so lahko v prvi vrsti depresivni starši, ki imajo veliko večjo odgovornost kot mladina. Služba, skrb za preživetje, otroci, tisoč razlogov, da se fentaš, če ti ne gre. Za razliko od mularije, ki se ji s tem še ni treba obremenjevati, ko je v srednji šoli recimo.

    Katrina, slabo poznaš povezavo med Parkinsonom in depresijo. Poguglaj. Drugače pa, jebat ga, njega je novica še dodatno potrla. Saj se ni ubil samo zaradi tega, to je bila le pika na i kot kaže. Pa finančne težave zaradi plačevanja bivšim ženam, pa še marsikaj, kar ni dobro, če se človek bori z depresijo. Mesec pred smrtjo se je prijavil v kliniko za odvajanje od depresije znova. Žal mu ni pomagalo.

  21. Filmeraj pravi:

    Kar ti Iztok, in veliko drugih ljudi, ne razumete je, da za depresijo ne rabiš vzroka, ni treba da ti je oh in sploh hudo v življenju. Lahko si oseba rojena pod srečno zvezdo, ki ji gre vse v življenju prav, in vseeno zboliš za depresijo. Po drugi strani pa si lahko največji nesrečnež, ki se mu dogajajo grozne stvari in ne zboliš. Res pa je, da velikokrat travmatični dogodki lahko pripomorejo k depresiji.

    Se mi pa zdijo tovrstni zapisi prej kontraproduktivni in se strinjam z Urško. Zelo možno da marsikdo “fejka” depresijo oziroma prej verjetno ne razume za kaj gre in s tem enači navadno žalost. In se mi s tem niti ne zdi nič pretirano narobe. Bolje, da se jih obravnava kot depresivne in se poskuša rešiti njihove težave, kot da se jim reče, da itak fejkajo, in da jim kot mladim nič ne manjka. Ravno to obtoževanje in ignoriranje je najbolj škodljivo početje, ki nobenemu ne koristi, temveč lahko le povzroči, da marsikateri mladostnik ne prizna svojih pravih težav, ker se boji da ga odrasli ne bodo jemali resno.

    Bolj kot taki zapisi bi bila produktivna debata o sami depresiji in o tem kako jo ločiti o navadne žalost.
    In seveda tudi pomoč mladim, ki so (ali le menijo da so) depresivni, brez raznoraznih neutemeljenih obsojanj.

  22. VanjasJaNe VanjasJaNe pravi:

    Strinjam se, da je depra čisto preveč “popularna”. Prevečkrat se uporablja za izgovor za lenobo ipd. Do tega je prišlo, ker so bile duševne bolezni kot je depresija, res dolgo stigmatizirane. Ker pa je v današnjem času (že nekaj let) kul biti drugačen, je depra tista, na kateri določeni ljudje (ne samo mladina) gradijo svojo drugačnost in posledično samozavest. Žalostno je, da pa tisti, ki so resnično bolani, tega (po večini) ne povedo. Velika večina ljudi z depresijo je navzven nasmejana, dobre volje,…Ko pa so sami, doma, je druga pesem. Pa ne gre več za stigmo. Ljudje z depresijo, ki tega ne povedo, bodisi niti ne vejo, da so v depresiji bodisi enostavno ne verjamejo v pomoč. Ker, ko si v depresiji, ne vidiš izhoda. Dokler ni prepozno. Ali, če imaš srečo, skoraj prepozno.

  23. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Filmeraj, ponavadi je tako, da neki vzroki gotovo so. Redki so primeri, da ti vse štima in te vseeno fuka depresija. Robinu je štimalo samo na videz, v resnici se je boril z alkoholom, pred tem pa bil hud odvisnik od mamil.
    In ne gre za fejkanje depresije, kot sem povedal že Urški, gre za depra etitjud, ki mi gre pri mladih na kurac. Depra stejtment, če hočeš.

    Vanja, to, da nimaš pojma, da te fuka depresija, je najbolj grozno, ja.

  24. Tomo pravi:

    Norca se delat iz depresije je isto ko da bi se delal norca iz raka in aidsa pa astme,skleroze,anoreksije itd….

  25. E pravi:

    Iztok ne samo zdaj Twilight ampak že pred leti z to EMO sceno.
    Je bilo kao frajersko in kul ,če si si žile ali drugod rezal.
    Seveda je tu šlo bolj v večini za fejkanje depre in bolečine.
    Kao kul ,da si v depri itd.

  26. Filmeraj pravi:

    Moj point glede vzrokov depresije, očitno ga nisem dovolj jasno izrazila, je bil 1. ja, da ne potrebuješ oh in sploh hudega življenja, da za to boleznijo zboliš. Res je, kot praviš, da redkim vse štima in da vseeno zbolijo, ampak komu pa v življenju vse štima? Vsi imamo probleme, eni večje, drugi manjše in včasih tudi tisti z “manjšimi” zbolijo za depresijo. 2. Bolj me je zmotilo to, da veliko ljudi reče “ah kaj ima pa ta za bit depresiven, saj mu je čisto lepo v življenju”, oziroma kot si ti zgoraj napisal “Mladi imajo milijon možnosti, da niso depresivni. Le najti jih je treba in zagrabiti.” Žal depresija ne deluje na ta način. Vsekakor pa je lahko pametovati o nekomu, ki ga ne poznaš in ne poznaš njegove situacije ter mu reči, da ima čisto OK življenja, in da ima milijon možnosti, da ni depresiven, a se vsak od nas bori s svojimi demoni, takšnimi in drugačnimi, in žal nekateri tudi podležejo.

    Dejstvo pa je tudi, da je mladim dandanes precej težko. Kriza obstaja, ki jo občutijo sicer primarno starši, a zagotovo vpliva tudi na njihove otroke. Če pa govorimo o malo starejših mladih, npr. študentih, pa jim tudi ni z rožicami postlano. Tako da je tudi v primeru nedepresivnih oziroma prej rečeno nihilističnih mladih, ki imajo po tvojem ogromno možnosti za popraviti situacijo, ta izjava malce nerealna, saj je trenutna situacija direktno obrnjena proti mladim in jih na vsakem koraku ovira pri poskusih. Ponovno ti lahko rečem, da je lahko govoriti, ampak je situacija precej drugačna kot je bila npr. pred 20 leti, ko bi ti spadal v to skupino ljudi.

  27. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ravno Williams je dokaz, da lahko zbolijo tudi tisti, ki kao imajo vse. Tu se strinjava, itak. Nikogar ne obsojam, bog ne daj. Me pa pa še vedno ne razumeš glede etitjuda mladih. Nimam pojma kako naj ti razložim, da boš. Govorim o tistih, ki mislijo, da so kul, ker furajo safr in depro. Samo o teh je moj zapis. Ne vem zakaj to ni jasno. Torej upor s tem, da si kao v depri.
    Vseeno pa mislim, da je bilo mladim vedno težko, tudi takrat, ko kao še ni bilo krize. Ta kriza zdaj je večkrat tudi dober izgovor za lenobo.

  28. Filmeraj pravi:

    Ne, saj mislim da razumem kaj želiš povedati, ampak včasih so tvoji komentarji malo dvoumno in na hitro spisani, tako da ni jasno kaj točno misliš. Se mi pa ne zdi narobe, če se še kaj pove o sorodnih stvari, tudi če niso bile konkretno tema tvojega zapisa.

    Glede kulture “depre” mladih pa, kot sem omenila, se mi ne zdi nič nenavadnega. Že v mojih najstniških letih je bilo ogromno te kvazi depresije, sploh med wannabe metalkami in gotičarkami, ki so zavzeto poslušale HIM in podobne skupine. Gre za neke trende, ki so popularni vsake toliko časa, in ki se kot moda konstantno reciklirajo. Še vedno pa se mi zdijo tovrstni spisi kot je tvoj škodljivi.

    Verjetno najbolje, če ti opišem na konkretnem primeru. Ko sem bila v prvem letniku srednje šole, je bila popularna ta depra scena in sem poznala veliko ljudi, ki so bili kvazi depresivni in so se konstantno pritoževali kako hudo je življenje, da se ne splača živet ipd. Verjetno mladina, na katero ciljaš ti. Med njimi je bilo tudi dekle, s katero sva se sicer zelo razumeli, ampak mi je šla s to “depro” zelo na živce in sem jo takoj označila kot fejkerko. Pač bila je prototip ljudi o katerih ti pišeš. Čez nekaj let ko sem se ponovno pogovarjala z njo, mi je zaupala, da je bila dejansko depresivna, do te mere, da včasih ni morala vstati iz postelje in normalno funkcionirati, ter da je morala po diagnozi psihiatra jemati antidepresive. To dekle se tudi sedaj, v svojih poznih dvajsetih letih še vedno bori z depresijo.

    Zaradi takih primerov se mi ne zdi prav celotne mladine oziroma recimo temu subkulture označiti kot da to počnejo zaradi pozornosti ali da bi bili kul in trendi. Res je, da jih veliko, morda celo večina to res počne, a zavoljo tistih nekaj, ki dejansko za tem trpijo se mi zdi bolj primerno, da se že v osnovi takih najstnikov ne obsoja, temveč se jih jemlje resno. Tisti, ki to počnejo, da bi bili trendi bodo šli na nov trend, ko se ta pojavi, tisti ki pa dejansko imajo težave, pa se vsaj ne bodo počutili obsojane in si bodo morda upali poiskati pomoč. Verjamem pa da bo veliko teh mladih, ki to počnejo, da bi bili trendovski, čez nekaj let zgrozilo nad tem kakšni so bili in kako so se obnašali. Mladost je norost pa to.

    TL,DR: trendi so in trendi bodo, zaradi njih ni treba obsojat mladih, raje pomagajmo tistim, ki pomoč potrebujejo

  29. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Vedno so izjeme, itak, da so. In ne vem zakaj folk take zapise razume kot da ne upoštevam izjem, če tega izrecno ne napišem.

  30. Urska pravi:

    Se vedno se mi zdi, da si krivicen in obsojas na slepo. Ce ne poznas cloveka osebno, ne mores vedet, ali fura videz depre ker je kao “kul” ali se resnicno pocuti slabo.
    (In tudi ce je kao depra upor, pol ze mora bit nekaj za tem, ne? Verjetno hocejo nekaj sporocit. Samo ne znajo se izrazit na drugacen nacin.)

    “Vseeno pa mislim, da je bilo mladim vedno težko, tudi takrat, ko kao še ni bilo krize. Ta kriza zdaj je večkrat tudi dober izgovor za lenobo.”

    S tem pa se bolj posplosujes in obsojas. Najstnikov ne poznam, imam pa relativno dosti stika z generacijo 20-30 in jim je DEFINITIVNO tezje kot je bilo nam pred 10 leti. Kriza je lahko izgovor za lenobo, ampak zabusanti so bili vedno prisotni, tudi, ko ni bilo krize. Zelo malo mladih poznam, ki si ne bi zeleli zafunkcionirati samostojno in neodvisno. Sej se nekako znajdejo, tako ali drugace, ampak morajo za to vloziti dosti vec energije, truda, stresa itd. kot smo ga mi.

  31. Urska pravi:

    ps. In se enkrat ti povem, iz osebne izkusnje, da najstniki, ki jamrajo nad zivljenjem, niso nobena zalitev za prave depresivce. Zalitev je tocno to, “kaj jim pa manjka”. Ne mores vedet, ce nisi v njihovi kozi.

  32. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pišem pač to, kar vidim in kak občutek dobim, ko vidim. Itak, da nisem naredil raziskave med 100 tisoč mladimi. Isto kot ti ne. Torej sem ravno toliko verodostojen kot ti, ko meniš drugače. Gre pač za moje osebno mnenje, nič drugega.

  33. Filmeraj pravi:

    Problem v tvojem pisanju je, da ne razumeš posledic oziroma to kar pišeš ni produktivno. Označevanje cele množice ljudi zaradi nekega pavšalnega opazovanja je napačno in vodi v zavajanja ter v končni fazi lahko škoduje.

    Če ti postavim malo ekstremno primerjavo, kaj če bi jaz pred 30-40 leti pisala blog, kjer bi rekla ” ti črnci v Ameriki, sami umazanci, živijo v getu, preprodajajo droge in se streljajo, fuj in fej, nič produktivnega ni od njih, kaj pa jim je tega treba, službo naj dobijo, sej je to ja simpl dandanes.”

    Res, da je to precej pretiran primer, ampak obstajajo vzporednice s tem kar ti pišeš. Ustvarjaš domneve na podlagi površnih opažanj, brez da bi se konkretno pozanimal o problematiki, ampak pišeš le o nečem kar vidiš tako malo od daleč.

    Škodljivo pa je za mlade, saj verjamem, da marsikateri, ki si ga povzel v zapisu tudi bere tvoj blog oziroma bere bloge na splošno. Žal se tudi s pomočjo blogov ustvarja javno mnenje oziroma se že ustvarjeno javno mnenje izkazuje navzven. Če nek mladostnik naleti na tovrsten post začuti, da je splošno družbeno mnenje, da so mladi itak vsi kvazi depresivni, in da fejkajo, da se res ne razume zakaj to počnejo, če jim je tako lepo v življenju. Zaradi tega se mu bo še toliko težje obrniti k odrasli osebi po pomoč, v primeru da bo res depresiven. Zato je v nekaterih primerih še kako potrebno izpostaviti tudi izjeme in ne le šimfati čez vse mlade. Sploh v primeru depresije je lahko to zelo nevarno početje.

  34. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ursa, ogromno mladim manjka ena konkretna brca v rit, da se zbudijo iz zimskega spanja in iz poslušanja Modrijanov, pa seveda starši, ki imajo vsaj malo pojma o vzgoji.

  35. Tomo pravi:

    Glede na to kok strašijo z ebolo se sprašujem če se jo je res toliko za bat bolj od depresije.

  36. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Filmeraj, zdaj pa pretiravaš in precenjuješ pomembnost tega zapisa. Saj nismo v prime time POP TV, ampak na nekem jebenem blogu. Ne ga srat no :)
    Če pa kak mlad iz zapisa pošteka, da je fejkanje depre drek in da je čas, da rata normalen, pa hvala bogu. Po moje je zapis koristen v tem tvojem preteranem kontekstu, saj bodo mladi poštekali, da smo jih pogrunatli in da je čas da s tem sranjem nehajo. Eto.
    Vidm pa, da zelo malo hodiš ven med mlade, da ne opaziš tega fejkanja.
    Zdaj samo še čakam, da mi zaradi tega zapisa obesiš kak samomor kakega mladega, jebemti no :)

  37. Urska pravi:

    Glede krize med mladimi se strinjam, ja, je moje osebno mnenje.

    Glede depresije pa sem, zal, precej verodostojna. Ne vem, kako ti ponazorit, no – recimo, ce nekdo govori o samomoru, kako ves, ali “samo” isce pozornost ali je res v taki stiski, da ne vidi izhoda? Ne mores vedet, in zato ga moras v vsakem primeru vzet resno. To je isto.

  38. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tomo, dokler Janša ni zunaj, ne priznavam ebole :) #FreeJJ

  39. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zakaj si verodostojna glede depresije? Si psihiatrinja? Delaš na telefonu v duševni stiski? Se vsak dan srečuješ z mladimi, ki so v depresiji in ti o tem govorijo?

  40. Filmeraj pravi:

    Očitno ti bolj abstraktne teorije niso blizu, pa naj poskusim bolj enostavno. Iztok Gartner na blogu reče: mladi vsi fejkajo, da so depresivni, delat nej grejo”. Nek drug pajac na svojem blogu reče isto. Pa reče še nekaj 10 blogerjev podobno. Pri njih so seveda komentarji, ki se strinjajo “Mladina je res v pizdi, kakšna depra neki.” Potem to svoje jamranje postajo na Twitterju ali Facebooku, kjer dobijo ogromno retweetov in likov. S tem se ustvarja oziroma izraža javno mnenje. Žal veliko ljudi razmišlja in govori podobno kot ti, zaradi tega je mladim (in tudi odraslim) težko priznati, da imajo težave in poiskati pomoč.

    Seveda ne gre samo za ta tvoj post. Tvoj post je le del tega in sem ga slučajno prebrala. Poskušam pa ti predstaviti, zakaj ni primerno pisati takih zapisov oziroma govoriti na tak način o mladih. Vsekakor pa je potrebno spremeniti stvari pri posameznikih, saj se stigme spreminjajo le na ta način. Ko bodo blogerji, pa seveda tudi twitteraši, ljudje na FB ipd. nehali pisati o depresiji in o mladih na ta način, bo izginila tudi stigma in se bodo ljudje lažje poiskali pomoč, ki jo potrebujejo.

  41. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Bom odgovoril še enkrat in ostal v tvojem preteranem kontekstu. Zapis je lahko tudi zelo koristen, saj mladi poštekajo, da smo jih prokužili in da vemo, da fejkajo oz. so nam kretenski, ker to počnejo, ne pa kul kot so mislili. In zaradi tega nehajo s tem drekom in ratajo normalni. Eto :)
    Če skočim na filme. Končno nehajo biti Edvard Cullen in ratajo The Lost Boys, torej kul vampirji, ne pa jeben wannabe safr.

  42. Urska pravi:

    Se borim z njo ze od srednje sole (skoraj 20 let) in mislim, da sem si nabrala dovolj izkusenj, da lahko stojim za tem, kar trdim. Pa preveckrat sem na lastni kozi dozivela ta “kaj ti pa manjka”, tudi od t.i. strokovnjakov. Ce ne dozivis crne luknje, si ne mores predstavljat (cisto objektivno povedano, ker tako pac je; ni, da bi se hotela posebej izpostavljat zaradi tega). In enkrat, ko dozivis, te mine, da bi kogarkoli obsojal na slepo.

  43. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ampak če izhajaš iz sebe, ne pomeni, da to velja tudi za druge.
    Zaradi tega si po moje še bolj neobjektivna.
    Pa brez zamere.

  44. Urska pravi:

    Neobjektivna, ker pravim, da ne ocenjuj ljudi, preden poznas ozadje? Tudi prav, ce ti tako reces ;)

  45. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Neobjektivna, ker izhajaš iz sebe.
    In objektivna toliko kot jaz, ko praviš, da nimam prav :)

  46. Filmeraj pravi:

    OK, Iztok, očitno se pri tej temi ne bova strinjala.

    Me je pa od nekdaj nekaj zanimalo v zvezi s tabo in upam, da ne zameriš, če vprašam kar tu. Kakšno imaš ti sploh izobrazbo? Si kdaj hodil na faks ali le v srednjo šolo (gimnazijo ali drugam)?

  47. Urska pravi:

    Ce v kinu vrtijo nek film, in ti imas dva kolega; eden ga je sel pogledat, mu je bil vsec in ti ga priporoca, drugi je prebral negativno kritiko v reviji, filma pa sam ni videl, vendar ti ga, izkljucno na podlagi mnenja nekoga drugega, odsvetuje; kdo se ti bo zdel bolj verodostojen?

  48. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Glupa vprašnja.
    Naj povem le to, da sem pred leti spisal diplomo z naslovom Otrok in film.
    Bodi dovolj.

  49. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Če se s prvim redko strinjam, mi njegovo mnenje nič ne nuca. Če je kritika od nekoga, s katerim se velikokrat strinjam, bom seveda verjel drugemu.
    Sicer pa se bom raje prepričal sam in se pred ogledom požvižgal na mnenja.

  50. Urska pravi:

    No, tocno to. Ne kritiziraj filma, preden ga ne pogledas. That’s all I’m saying.

  51. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ampak jaz sem “pogledal” ogromno mladih. In se z njimi tudi pogovarjal ter družil. Jih opazoval in čekiral. Resda ne strokovno in zdravniško, a vseeno. In na osnovi tega pač ustvaril mnenje za zgornji zapis. Če je napačno, jebat ga. Po tej logiki itak ne bi smeli pisati o ničemer, če prej ne naredimo doktorske disertacije in ankete med 100 tisoč ljudmi.

  52. Urska pravi:

    Pa sej ti ne oporekam pravice do osebnega mnenja… Saj zato sem napisala “mislim, da se motis”. Ostalo naprej je bila samo debata. Po mojem nimas dovolj informacij o depresiji, da bi znal presodit, kdo fejka ker je len in ker je to kul, in kdo ima res tezave – in ne trdim, da jih imam jaz dovolj; samo, da dostikrat situacija ni taka, kot izpade iz enega pogovora.
    (In ker sem pac osebno veckrat dozivela krivico v tem smislu, sem bolj obcutljiva glede te teme oz. hocem poudarit, da se je treba res dobro prepricat, kdo rabi pomoc in kdo ne.)

  53. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ravno zato, ker si preveč občutljiva do te tematike, ne vidiš koliko mladih fejka depro.
    Sicer sem pa tudi jaz stokrat napisal, da je to samo moje mnenje in nič drugega.
    Debata itak, ni panike :)

  54. Urska pravi:

    :D ne vidim, ker nimam nobenega stika z najstniki, nima veze moja obcutljivost ;) nimam pojma o delezu tistih, ki fejkajo in tistih, ki imajo resne probleme. Vztrajam pa na staliscu, da se je v teh primerih boljse drzat nacela “err on the side of caution”. Ker naredis manj skode, ce verjames nekomu, ki fejka, kot ce ne verjames nekomu, ki res rabi pomoc.
    Sicer pa ne pozabi, da so najstniki kljub vsemo se vedno otroci in so zanje odgovorni starsi. Ce otrok pravi, da je depresiven (pa ce fejka ali ne) in ce starsi ne ukrenejo nic v tej smeri, so dejansko krivi starsi… Ce jih pa peljejo k psihiatru, mislim, da se hitro razjasni, kdo je “kul” in kdo ne.
    Brez diagnoze psihiatra pa je to tolko zalitev za prave depresivce kot je to, da fejkas gripo, ker se ti ne da v solo, za tiste, ki res imajo vrocino :)

  55. VanjasJaNe VanjasJaNe pravi:

    Ajoj, to je že smešno s to debato glede depre. Depresivni ste postali :D
    Bom vseeno, še enkrat, še jaz svoj pisker pristavila. Tudi jaz in depra sva odlični, dolgoletni prijateljici. In posledično, seveda, andidepresivi. In, seveda, kar nekaj ljudi, ki sem jih spoznala zaradi depre in jo imajo.
    In, punce, iz muhe delate slona s temi zapisi. Zaradi tolikšnega, brezveznega, nekonstruktivnega, jeznega, obtožujočega,…pisanja. Ker je jasno, kaj je I. mislil in to tudi večkrat ponovil v tej vaši debati.
    Bodite dobro in imejte se radi ;)
    Over and out.

  56. montebuba pravi:

    Mislim da bi moral imeti nekoga ob sebi: družino, prijatelje, ki bi ga nadzorovali da mora hoditi k psihiatru, in ga nikoli ne pustiti samega; to je bla napaka;

  57. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Saj je hodil. Ves čas. In tudi sam ni bil kaj dosti po moje. Ko je bil, pa je naredil to oslarijo. Škoda, res.

  58. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    #65 & #57 – @: Montebuba. Iztok. Spet sta postala vir mojega navdiha. ;)

    Hvala vama za iztočnico.

    Ko sem prejle naletela na ta post in prebrala še vse komentarje pod njim, si mislim – ja, tako to gre, ne? Vsesplošna družbeno deprasta klima, zatiskanje oči pred VZROKI, odmik od notranjih vzgibov in poglavitnih razlogov zgolj k zunanjim družbenim simptomom, iskanje glavnega in kao edinega krivca (starši) in kazanje s prstom na mlade (ki bojda depro radi fejkajo), pa nezmožnost soočanja z dejstvi, ukvarjanje z drugimi bolj kot s samim seboj – zavoljo bega od tega dela duhamorne resnice, ki se ji reče praznina. S praznino v osnovi ni nič narobe, nasprotno, celo dobrodošla je, služi namreč namenu, da bi jo človeštvo (ki sta mu dana razum in svobodna izbira) nenehno samoiniciativno, po lastnih željah, volji in zamislih > soodgovorno do vsega življa, polnilo z družbeno koristnimi vsebinami. Predvsem in tudi v svrho občega blagostanja, s tem pa čimboljšega počutja za časa so/bivanja na Zemlji. Žalostno, zaskrbljujoče in narobe – s to vseprežemajočo vesoljno praznino (ki je seveda prisotna tudi v slehernem individuumu) – je le to, da je njena vsebina na Zemlji, in to leta 2014 n. št., še vedno na dokaj primitivni ravni!

    Ta, z vsemi možnimi mentalnimi smetmi in materialnim kičem napolnjena praznina, pa marsikoga pahne v depresijo. Ali pa v odvisnost od legalnih drog (predpisanih tablet), opijatov in nelegalnih mamil. In ja, Iztok, tudi nekultura pitja, ki se sprevrže v alkoholizem (kot pri Robinu Williamsu) je dobesedno pekel za vsakogar, ki temu podlega. Kot je to peklensko vzdušje nalezljivo za vse, ki z alkoholiki (odvisniki) živijo. Strokovno pomoč proti depresiji ob tem vedno potrebujejo še svojci. Juhejj, ane, in začaran krog je sklenjen, zdravstvena blagajna tako zlahka opraviči svojo nadnujno vejo delovanja in obstoj psihiatrije.

    Mimogrede, nikoli mi ni bilo jasno zakaj psihiatrija, kot zdravstvena veda in veja, svoje ustanove naziva s “klinika za duševne bolezni”, ko pa vendar uradna stroka pri nas te DUŠ(ev)NE dimenzije ne priznava, ne upošteva, kaj šele da bi vsako dušo nastanjeno v telesu posebej, zavzeto in poglobljeno obravnavala.

    Sicer pa je psihičnih motenj, tudi prave depresije, med mladimi polno. Drugače niti ne more bit, halo, v kakšen svet se pa rojevajo?? In kakšen svet jim starejše generacije (dokaj nemočne pred destruktivnimi vplivi globalno ekonomskih, političnih in neetično vrednotnih trendov) zapuščamo?? Dota pa taka! Žalostni so ti ostanki zapuščine. Tudi meni gre na jok. Kaj pomaga vsa pamet tega sveta, če med globalnimi upravitelji sistema ni dovolj močne volje, da bi vsak Zemljan bil za življenje ustrezno motiviran? In kaj pomagajo vse te vrle državne oblasti, če pa iz teorije ne znajo v prakso prenest obljubljenih enakovrednejših možnosti in ustvarit primerne družbene klime na področju najrazličnejših panog, ki bi vsakemu posamezniku, ki želi delat, omogočila pogoje za zadovoljivo motiviranost? Jaz osebno niti v lenobo ne verjamem!! To, čemur vsivprek pravite lenoba, ni nič drugega, kot nezadostna motiviranost, brezvoljnost, nezainteresiranost! Verjemite, da se pod to “lenobo” vselej skriva razlog. In ta razlog gre iskati najprej v družbenih standardih in smernicah, ki nam jih že stoletja diktira(jo) oblast(i) in ki so se jih nalezle tudi manjše skupnosti (rodbine, družine, starši …) V kaj verjamejo izvoljenci, ki upravljajo z glavnimi vajetmi tega sveta? S kakšno filozofijo, mentaliteto, ideologijo so prežeti glavni kapitaliski in politični vodje? (zelo pomembno in pomenljivo vprašanje, ker še zdaleč ni vseeno)

    Ob vsemu temu duhamornemu stanju pa, naj kar en klinc gleda še vso to silno (teoretično sicer dobro podkovano menežersko stroko) in farmacevtske gigante!! Če kdo meni, da so tablete Edina ali najprimernejša rešitev za izhod iz stanja apatije, ali depresije, se moti! Antidepresivi so nekaj podobnega kot obliž na gnojno bulo, ki se izpod flajštra začasno zmanjša, medtem ko delno res odpravi, prikrije ali nadomesti simptome … sčisti, predela in zaceli se pa ne! Vzrok ostaja, le odnos do njega se spreminja. Zato je pri vseh teh psihičnih motnjah potrebna temeljita obdelava s kompleksnejšim pristopom k vsakemu posamezniku posebej, kajti niti dva primera si v svojih razlogih in po podrobnostih doživljanja (recimo stanj depresije) nista enaka. Iskati, najti in odpraviti temeljni vzrok! Temu se potem šele lahko reče pravilna terapija, ne pa šop receptov, ukalupljeno površen blabla čvek, in hajd domov, naslednji prosim.

    Naj povem še iz svojega primera. Jaz doslej nisem v življenju poglotnila še niti ene tablete proti depresiji. Pa čeprav sem včasih močno žalostna in na smrt potrta. Predvsem zaradi zavedanja, da bi ta svet lahko bil precej drugačen, lepši, človeku bolj prijazen, humanejši. Zdaj, prec, pa takoj, bi lahko bil … pa kar ni. Če bi le večina človeštva lahko ušla ven iz zaciklanosti v uničujoče miselne vzorce, pa nehala sodelovat in podpirat to butasto sužnjelastniško filozofijo. Ampak ne. Ne sramujemo se zlorabljanja človeka po človeku, ne sramujemo se vojskovanja, pol toliko nas ni sram za vso prelito kri, nasprotno, še hvalimo se s tem, kdo je bil v neki vojni zmagovalec. Ob tem pa se ne zavedamo kako blazno bedni smo v svojem primitivnem izkazovanju “fizične” premoči nad komerkoli. Vzgoja se začne že v fikciji. Cele generacije uživajo ob gledanju agresivnih filmov, ali se naslajajo med igranjem nasilnih računalniških igric, sam da kri šprica, pa smo vesel, al’ kako!? Če pa to ni najbolj trapasta perverzija ever, potem pa res ne vem kaj je. Ne, ni nas sram lastnega statusa poražencev – nad človečnostjo! Ne sramujemo se nasilja, sramujemo pa se ljubezni. Zanimivo, ne? Posmehujemo se hipersenzibilnim, sočutnim ljudem, emotivno zrelim, čustveno inteligentnim in zasmehujemo nežno ljubezen – do sebe, do bližnjega, do poslednjega novorojenega živega bitja. Beda.

    No, to je ta beda človeka, zaradi katere bi se jaz (na human način, če bi ta v moji mladosti obstajal) že zdavnaj izklopila od tuzemskega obstoja. Zelo dobro se spomnim, kako sem sama že v predšolskem obdobju vpila, da jaz se pa tega ne grem. Da nočem bit del te igre ZLA. In se s takrat namišljenim Bogom v mislih pogajala o nesmislu mojega življenja, ki sem ga doživljala kot prisilo (nihče me ni nič vprašal, če sploh želim biti inu obstati – v takih pogojih), v stilu: “kaj, ko bi ti dragi bogec, če res obstajaš, tole moje zavedanje sebe – čez noč nekako izklopil in energijo, ki si jo namenil mojemu telesu, raje podaril komu drugemu, ki ta hip morda nekje umira, a si strašno želi živet??” Neštetokrat sem takole “molila” in se spraševala, kaj zaboga sem tako hudega zagrešila, s čim sem se stvarniku vesolja tako zelo zamerila, da me je poslal na ta jebeni svet, kot sem ga pač prvič spoznavala in s travmo dojemala – preko črnobelega TV-ja. (saj barvni teve se v tem oziru nič ne razlikuje, le kri je bolj rdeča …) In tako se je vame vtihotapil močan občutek, da sem tu kazensko. In če mi je slučajno kdo hotel flancal o tem, da je življenje dar, sem mu znala naštet miljavžent protiargumentov! Obsojena na življenje in pika! Ko sem kasneje (v najstniških letih) s samopreizpraševanjem, prebiranjem literature in skozi meditacije svoj odnos do obstoja spremenila, je življenje postal znosno in hejj, še nekoliko kasneje, celo lepo!:))) A kljub temu, se še dandanes marsikdaj tako počutim (Gaza, Sirija, Irak … etc). Potrto za umret. A veste tist, ko človk zjutraj odpre veke in je prva misel, ki ga prešine – nekaj takega kot “o, fak, pa ne še en dan!? Prosim življenje, ne prebujaj me več!” No, to.

    Samomora sicer nikoli nisem načrtovala, ker sem pač načelno proti vsakršnemu nasilju, se pravi tudi proti samonasilju. Vem pa, da če bi obstajal nekakšen daljinec z enostavnim gumbom na OFF, bi nanj (izključno zase in v svojem imenu) doslej že neštetokrat pritisnila. To, kar je meni ob vsem tem še dodatno nepojmljivega, je prav dejstvo, da ob vsej tehnologiji in napredku znanosti NI dostojno poskrbljeno za odhod človeka. Za živali je. Če iz najrazličnejših razlogov preveč trpijo se jih pač dpelje na veterinarsko kliniko, kjer lahko brezbolečinsko in v miru zaspijo. Tako humanega odhoda si povprečen človek ne more privoščit, ker evtanazija za homo sapiense pač ni zakonodajno dopustna. Oziroma je le ponekod. Pa še tam je, na primer v Švici, za evtanazijo (poleg drugih pogojev, ki jih zakonodaja zahteva) po podatkih izpred nekaj let bilo potrebno odšteti 4.000 €, danes pa je menda (informacija ni preverjena) ta cena narasla že na 7.000 €. Kar je totalna ironija! V stilu “življenje vsakogar na svoj način jebe, dokler ga ne sjebe”, potem si je pa še za dostojen odhod treba prislužit drago smrt?? Heh. To, da se je Robin Williams obesil s pasom od hlač in se zadnje minute mučil z zadušitvijo, je zame daleč bolj srhljivo, kot pa dejstvo, da je s tega sveta (iz svojih razlogov pač) želel oditi.

    O Robinovi depresiji in suicide priporočam v branje tole razmišljanje:

    http://www.theguardian.com/science/brain-flapping/2014/aug/12/robin-williams-suicide-and-depression-are-not-selfish?CMP=fb_gu

    Neverjetno mi je tudi to, koliko enega trpljenja in mučeništva (nasploh) je človek voljan prenašat, preden reče “stop igra”! Pa ob tem nimam v mislih ideje za skupinski suicid (bognedaj), ampak na glasen STOP vsemu tistemu, kar nam te muke in trpljenje povzroča! Vse to je meni, se opravičujem, res nepojmljivo.

    Ker … v čem pa naj bi bil potem ves ta eksistencionalni smisel obstoja človeštva, če ne ravno v spoštovanju vsega življenja, v sožitju, v medsebojnem razumevanju in ljubezni, kot temelnji in hkrati najvišji vrednoti vsega, kar iz nje izhaja? Služenje vsebinsko nasilnemu sistemu, morda? Kopičenje materialnih dobrin in bogatenje brez meja? Vojskovanje za sleherni kvadratni meter te Zemlje? (čigava last pa sploh lahko je ta planet, btw?!) Je point v ubijanju so-ljudi in živali? Ali v pristajanju na tak poden bivanja zgolj zavoljo golega preživetja?? C’mon, je vredno?? (sorry, nikoli nisem razumela tako nizkih standardov – pri bitjih, ki jim je dan razum in več vrst inteligence). Je poanta v zlorabi hierarhičnih položajev, statusov, finančne (pre)moči? V povečevanju razlik, v poglabljanju sovraštva? Čaščenju trpljenja? V vzdrževanju in poveličevanju neumnosti?? V vzgoji sadizma, brezbrižnosti, ali neobčutljivosti? V zanemarjanju razumnosti?? Naj me nekdo prosim razsvetli, no. V čem je fora tega (bojda dobro premišljenega) velikega načrta, v katerem je že vsak novorojenček zapisan in obsojen na bivanje v sužnjelastniškem redu objestnega sistema. :pih:

    Skratka … če je to to … in če je to VSE, kar nam imajo ti zemeljski “bogovi” (in kar imamo sami sebi) za ponudit, potem res raje “Človeka nikar” … kot je nekoč svojo pesem naslovil slov. pesnik Simon Gregorčič.

    http://www.simongregorcic.si/pesmi/cloveka-nikar .

    Ampak potem naj se tudi VE, kdo nosi največjo odgovornost za vse (nepotrebne) tegobe, ki pestijo vse nas, začasne prebivalce tega planeta! Resnično mora bit nekaj zelo hudo narobe s svetom, v katerem je toliko enega trpljenja, posledične depresije in drugih resnejših, psihičnih in duševnih težav in samomorov! Zato iz lastne načelnosti (trme in principa) nikoli nisem vzela antidepresiva. Zanalašč! In ga tudi ne bom (raje crknem). Pri sebi in zase si namreč mislim: zakaj zavraga bi morala bit del črede, ki svojo psiho (čustveno zaznavno dušno zavest) “tolaži” z nekimi kemijsko pripravljenimi zvarki, s tem pa, kot pomembni členi v verigi farmacevtskih koncernov, kot poskusni zajček sodeluje v eksperimentiralni znanosti vseh sort in podpira bogatenje solastnikov multikorporacij?? Ne, ne, ne, dragi moji. Naj se potemtakem (in skrajni čas je že) spremeni raje svet! Sistem. Vsebina sistema, ja?! Okoliščine, pogoji in razmere – v katerih bivamo in sobivamo! Ker … kdo lahko v resnici dovlj ve, kako se nek drug individuum znotraj sebe počuti? Koga sploh dovolj briga za dejansko počutje nekoga drugega? Zaradi stigmatiziranja vsevprek imajo le redki dovolj poguma, da o svojih težavah spregovorijo, večina pa še vedno raje le fejka, ja … ampak bolj kot “depro”, mislim da se trendovsko fejka neko zunanjo podobo “ah, sej je vse vredu, sejkul, nič ni narobe.” Tipičen dialog iz navade: “Kako si?” “Vredu, hvala, pa ti?” “Tudi vredu.” Bulšit! Dokler vsi ti “božji” izbranci s špice piramide vrhovne oblasti ne bodo izkazali močne volje v sistemsko dobro organizirani skrbi za vse otroke in sposobnosti za uspešno upravljanje tega sveta – z rekonstrukcijo stabilnejših temeljev družbe in z vzpostavitvijo (pa upoštevanjem in z lastnim vzgledom!) etično vrednotnega sistema, so v mojih očeh totalni nesposobneži, zame brez kančka moralne avtoritete. Pa kdo bo meni flancal o strpnosti, pa o miru in ljubezni, dokler je ta glavna igra na vasi še vedno oboroževanje (vojaška industrija in vojno dobičkarstvo), medtem ko si obenem ti strašni pomembneži medsebojno podeljujejo Nobelove nagrade za mir??? Ma jaz jim še kioska ne bi dala v upravljanje ;) , kaj šele lokomotive (brez nekega smiselnejšega motiva) tega vlaka življenja in smrti, ki fura celo človeštvo. Ta svet je ustvarjen za nasilne rambote. Za ta “prave desce”, kanede. Eh, jebiga. Pač nismo za skup. Razlike so žal nepremostljive, nasprotja interesov so preobsežna.

    In tako naprimer jaz svojo “depro” zdravim kar z dobro glasbo (največkrat je to klasika), tudi s plesom (na funky ritme :razz: ), z ustvarjanjem (delo, ki ga rad opravljaš dejansko krepi človeka), tudi z branjem dobrih knjig in filmov, ki imajo neko pomenljivo, sporočilno težo, pa z gibanjem, s sprehodi, z občudovanjem dihjemajoče lepote narave, s pogovori z življenjskim sopotnikom, občasno z najbližjimi in tistimi redkimi prijatelji, s katerimi smo na podobni valovni dolžini in si medsebojno zaupamo (enako počnejo oni, vedno gre za vzajemnost), še najraje pa se zatečem ravno v samoto. V meditacijo. Ali pa v tišino, kjer sem lahko sama s seboj, s svojimi mislimi, in kjer lahko v miru premišljujem. Samota resda ni priporočljiva za vsakogar, no, meni naprimer pa zelo zelo ustreza. Najbrž zato, ker sem se že v mladih letih naučila živet in bivat sama s seboj, neodvisna od odnosov s komerkoli od Zemljanov, pač pa v tesni povezanosti z nekom “tam zgoraj”. In če si ne bi tudi zdaj vsak dan ukradla vsaj nekaj časa samo zase in si balzamirala ran v samoti, bi me prav ves ta hrup družbe ljudi “ubil”. Različni smo si. Različni po doživljanju svoje umeščenosti v ta košček galaksije.

    No, ja … včasih pa odleže tudi kakšen konstruktiven prepir z vesoljci! ;) (vesoljčki smo itak vsi, ki prebivamo v vesolju)

    Moralo bi bit tako, kot je ugotovila tudi svetovno znana kantavtorica in pacifistka – Joan Baez:

    »Ne izbiraš, kako boš umrl.
    Ali kdaj.
    Lahko pa odločaš, kako boš živel.
    Sedaj.«

    Pa nam je ob vzdušju, ki vlada, res tako enostavno živet, kot bi radi?

    Leta 1968 je Joan Baez, na enemu svojih evolucionarno glasbenih Daybreak shodov, dejala še to:

    “There is a consensus out that it’s o.k. to kill. If you kill inside the country you get into trouble. If you kill outside the country, right time, right season, latest enemy, you get a medal.”

    In pa:

    “To sing is to love and to affirm, to fly and soar, to coast into the hearts of the people who listen, to tell them that life is to live, that love is there, that nothing is a promise, but that beauty exists, and must be hunted for and found. That death is a luxury, better to be romanticized and sung about than dwelt upon in the face of life.”

  59. AljoOrg pravi:

    Ne komentiram veliko po blogih, vendar za tole objavo, Iztok, vsa čast in hvala. Tudi sam sem že ničkolikokrat okrcal prijatelje in znance, ko so rekli, da so v “depri”. Jao, človek, en teden imaš do izpita na faksu, to je lenoba, ne depra.

  60. montebuba pravi:

    super zapis! @~ simoneta sho ~

  61. VanjasJaNe VanjasJaNe pravi:

    Uf, mene ste pa malo spet podžgali. Orng me raspizdijo taki zapisi o žalosti, depri, antidpresivih in na splošno o življenju. Brez zamere, simoneta sho, ampak pojma nimaš. Življenje ni “poduhovljena” knjiga S. Day ali podobno sranje. Pišeš kako te žalosti ta svet oz. dogajanje v njem. Boli mene kurac za Sirijo, Gazo, ebolo in ostala sranja po svetu. Ali pa v sosednji vasi.
    Jaz in moja depresija nimava nič s tem. Tako kot Robin in njegova ne. Depresijo bol kurac za vse. Edino kar jo zanima si ti sam. In, ja, lahko se je otepat antidepresivov dokler se še nekako iz postelje spraviš, dokler te glasba v dobro voljo spravi,… Potem, ko pa več ne gre, si pa v depresiji. Prav imaš, ko govoriš, da je potrebna celostna obravnava, da je potrebno zdravljenje vsakega posameznika posebej. Meni je pomagalo. In da življenje naprej normalno teče, pomagajo AD. Pa sem bila tudi sama dolgo proti. Evo, na, sem rekla, da ne bom pisala o tem, pa sem se pustil sprovocirati, kljub temu, da me nihče ni hotel :) Bom pa še sama zapis naredila o tem pri sebi ;)

  62. Mellie Mellie pravi:

    Nisem se mislila oglasiti, ampak preden se debata zasuče v kakšno drugo razsežnost, bi rada dodala svoje zrno.

    Po mojem je Simoneta Sho govorila o malodušju, ki je lahko bolj ali manj izraženo in bolj ali manj dolgo traja. Je pa nevarno, ker se lahko sprevrže v “ta pravo” depro, če nič ne narediš, da bi odgnal grde dušeče misli in tesnobo. Pogovorno sicer depro enačimo z malodušjem.

    VabjasJaNe, kot pišeš, si ti žal izkusila “ta pravo žival”. Takrat je zares treba popraviti kemijsko ravnovesje z dodatno kemijo – s tistim, kar tvojim možganom takrat primanjkuje, da bi prav delovali.
    Vendar samo kemija verjetno ni dovolj, potrebna je tudi psihoterapija, da laže in bolj dolgtrajno okrevaš. In tukaj je po mojem vedenju problem uradne slovenske psihiatrije. Tega drugega koraka z njimi ne narediš do konca – ker malo zmanjka. Redki imajo srečo, da se njihov psihiater ukvarja tudi s terapijo, ki ni zgolj usmerjena v popravljanje kemijskega ravnovesja s kemijo. Možgane namreč ponavljajoče se čustvovanje tudi fizično spremeni – poškoduje ali popravi.

  63. Mellie Mellie pravi:

    Ker sem prehitro oddala svoj prejšnji komentar, naj dodam misel dr. Andreja Marušiča, ki je rad zdravljenje duševnih bolezni ponazoril približno tako: z zdravili popravljaš hardware, s psihoterapijo pa software.
    Zelo karikirano, vendar olajša razumevanje. Če nadaljujem izpeljavo: depra zajema hardware in software, malodušje pa software.
    Paziti moramo, da zaradi slabe uporabe softwara ne pokvarimo hardwara.

  64. VanjasJaNe VanjasJaNe pravi:

    Lepo napisano, Mellie. Mi je žal, ker sem se prej tako raspištolila ;)
    Res je, da je potrebna konkretna psihoterapija in res je, da sem ena izmed (žal redkih) srečnežev, ki je je bila deležna.

  65. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ampak a ni fora antidepresivov, da ko jih enkrat začneš jemati, da ni šans, da jih kdaj potem nehaš, saj se telo navadi, da jih mora dobiti za normalno delovanje?

  66. VanjasJaNe VanjasJaNe pravi:

    Pojma nimam. Jaz jih zdej jem 3 mesece in sem super. Seveda sem imela repair hardware-a, kot bi Mellie rekla :) So pa rekli, da kakšno leto bom jemala in bo vse ok naprej. Živi bili pa videli :)

  67. transformer757 pravi:

    Ne, ni fora, da se jih navadiš in jih potem moraš jesti celo življenje. Je pa res, da traja nekaj časa, da “primejo” ( cca tri tedne) in da jih moraš jemati naprej tudi ko si že boljši. Zato je nekako minimum 6 mesecev do enega leta. Pogosta napaka ljudi je, da ko so boljši, takoj nehajo jemat terapijo in potem …butne bolezen nazaj. Prepričan sem, da te zapise bere tudi kdo, ki se ravnokar bori z depro in tudi zaradi napačnih prepričanj o trajanju jemanja antidepresivov ( kao celo življenje) in njihovih učinkih ( da se jih kao navadiš,,,kot kake droge) ne naredi koraka k zdravniku. In trpi zelo. Pa ni nič od tega res in edina pametna pot je – do zdravnika
    .

  68. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Poznaš kaj ljudi, ki so jih jedli in so jih potem dejansko nehali jesti in so zdaj popolnoma kul?

  69. vanjasjane pravi:

    Jaz poznsm kar nekaj ljudi, ki so jih jedli in jih še. In nihče ni povsem ok (govorim o psih.stanju). Nekateri so samo prešli iz enih AD na druge. Rečeno mi je bilo, da je potrebno postopoma ukinjat, ravno zaradi odtegnitvene krize. Ampak da ni panike kot npr. pri apaurinih, helexih, tramalu, ipd., kjer si resnično odvisen in je odtegnitev jebena.
    Ampak konec koncev, kdo pa je dandanes povsem ok? ;)

  70. Mellie Mellie pravi:

    Jaz poznam ljudi z daljšimi obdobji brez (po prvi terapiji) in vmesnimi “popravljalnimi” terapijami. So tudi srečneži, ki so za vedno ozdravljeni po prvi terapiji. Vse je mogoče, menda je 50-ostotna možnost, da se ne ponovi.
    Tukaj je dober članek: ki vsebuje tudi linke do bolj poglobljenih informacij:
    http://health.howstuffworks.com/mental-health/depression/facts/depression-cure.htm
    Zadnji link v članku ne dela, zato sem ga sama poiskala:
    http://www.camh.ca/en/hospital/health_information/a_z_mental_health_and_addiction_information/depression/Pages/default.aspx

    Pa še nekaj, če že “seciramo” depro: ni vedno znak depre samo to, da si brez energije in odmaknjen, značilni so tudi napadi agresivnosti (torej višek energije!), zato se včasih niti ne zavedamo, da gre za depro.

    Edina pametna pot je do zdravnika, kakor pravi Transformer757, in to čim prej. Kot pri drugih boleznih velja, da so pri bolj napredovali tudi posledice hujše in teže obvladljive. K zdravniku je treba, da si daš šanso za čimhitrejše okrevanje, sicer tvegaš, da ti bolezen zares načne možgane …

  71. montebuba pravi:

    Jaz pa poznam Mellie ki pri politiki nima prav, drugače pa daje zelo dobre komentarje :)

  72. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mellie, ampak zdravnik da samo tablete, ostalo ga ne zanima. Res ni alternative, ki je bolj zdrava? Kajti tablete imajo stranske učinke na jetra, ledvice, želodec, zobe…

  73. montebuba pravi:

    Ne, Iztok psihiatri imajo s tabo tudi enourne seanse, in se pogovarjajo s tabo; ni tak da ti dajo tablete pa adijo;

  74. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Govorim o splošnem zdravniku, ki pač predpiše tablete za vsak drek in ga alternative ne zanimajo.

  75. VanjasJaNe VanjasJaNe pravi:

    Iztok provocira :P

  76. Mellie Mellie pravi:

    Splošni zdravnik sicer zares lahko predpiše antidepresiv, vendar mislim, da je to napaka. Celo izkušeni psihiatri nimajo vsi srečne roke pri predpisovanju zdravil, saj moraš zares slediti vsem novostim in poznati učinkovine

    Žal nekateri prihiatri bolj malo časa porabijo za pogovor, drugi pa so bolj pripravljeni.

    Odločitev, ali nekdo rabi zdravila ali ne, bi morala biti težka – ali gre samo za sofware ali morda tudi za hardware! Če imaš od bolezni že poškodovane možgane (hardware), potem verjetno rabiš kemijo. Vendar pa je v praksi ravno obratno, saj nekateri zdarvniki predpisujejo tablete kot bombončke.
    Da ne govorimo, da so različne “šole” v psihiatriji …

    Zares dobre informacije o depri v slovenščini:
    http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=576&Itemid=75
    http://www.delo.si/druzba/znanost/iskanje-ucinkovitejsega-zdravila-za-depresijo.html

    Zelo dober članek o možganih: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/v-nasi-glavi-je-nekdo-ki-ga-ne-poznamo.html

    Iskala sem članek z izpovedjo Mihe Zadnika, bolnika z duševno motnjo, ki ga je zdravil pokojni dr. Marušič, in naletela na portal z zgodbami:
    http://www.depra.si/objemsvetlobe.php?stran=objemsvetlobe&podstran=01
    Še nekaj kratkih člankov o spopadanju z depro:
    http://pza.si/Clanek/Andrej-Karoli.aspx
    http://www.zurnal24.si/kako-sem-priromal-do-psihiatra-clanek-33646
    http://primorske.si/Priloge/Sobota/Nace-Junkar-o-svojem-boju-z-depresijo.aspx

  77. transformer757 pravi:

    Iztok;
    poznam mnogo ljudi s kronićno obliko depresije, ki morajo jemati zdravila dolgoročno in mnogo takih, ki so imeli eno epizodo in so jim AD pomagali iz najhujših muk, da so se postavili na noge. Mnogo v mojem primeru pomeni dobesedno tako, ker delam z njimi vsakodnevno. Kako pa je z odlašanjem obiska pri zdravniku, dokler te ne pribije na posteljo, pa vprašaj koga, ki je to dal skoz. Če ga ne poznaš, potem pa ne bo nič narobe, če verjameš meni. Ad niso pomirjevala ali anksiolitiki in to se mi zdi zelo pomembno vedeti. Pa če bo en sam tole prebral in se odločil pametno, sem nekaj naredil. Govorim pa seveda o klinični depresiji, ne pa o slabi volji in temu, zaradi česar se je sploh začela ta debata, o furanju nekega saferja zaradi saferja samega. To itak večina mladostnikov “preboli”, ko odrastejo in začnejo furat življenje samostojno.

  78. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pusti zgornji zapis, s katerim seveda tudi malo provociram, zdaj teče poštena, poučna in kul debata. Upam, da komu res pomagamo.

  79. Tomo pravi:

    Kaj je možno da je puberteta kriva za najstniško depresijo?

  80. transformer757 pravi:

    Iztok;
    vem, ni problem. Je pa dobro in potrebno, da se govori o temi, ker so problemi s psihičnim zdravjem še vedno predmet stigme in oznake, da fašeš recimo depresijo, ker si šibak in nesposoben reševati svoje probleme. Pa to nima nobene zveze z “močjo”. Obstajajo t.i. “sprožilni faktorji”, situacije v življenju, ki jih ne zmoreš predelati in prispevajo k kompleksni sliki razlogov, zakaj se pojavi depresija. A ne zgolj to, lahko se ti ne dogaja nič posebnega, ali pa si lahko kos zelo travmatičnim dogodkom, pa te doleti depresija, ali pa ne. Gre za bolezen. Ne moremo nekoga ali sebe “kriviti” za to da pride. Ko pa pride, je hudo, lahko tudi zelo hudo. Simpatična je na nek način primerjava s hardverjem in softverjem, a treba je vedeti, da ko je stanje zelo akutno, ne moreš delati na softverju, dokler se klinična slika toliko ne umiri, da si sploh sposoben slediti npr. psihoterapiji. Kar pa se dohtarjev tiče, malo poenostavljam, a imaš take, ki te “odpravijo” po hitrem postopku in se ne pogovarjajo kaj dosti, s a so odlični diagnostiki in strokovnjaki za pravo odmero in vrsto zdravil, lahko pa tudi taki, ki se ukvarjajo s tabo, se pogovarjajo, a niso taki stručkoti za tisto, kar takrat najbolj rabiš. Torej zdravilo, ki ti v takrat najbolj pomaga. Najti pravo mero med obojim pa je seveda tisto pravo. No,pa saj je večina takih. A tu govorim o specialistih psihiatrih. Splošni zdravnik resne težave itak mora prepustiti njim. Na nas pa je, da to od njega zahtevamo, če okleva. To je naša pravica.

  81. Mellie Mellie pravi:

    Spodaj je del članka dr. Andreja Marušiča, v katerem se dotaknje problema zdravljenja duševnih motenj in stigme zaradi njih. Sicer je iz leta 2007, ampak se bojim, da ni bilo drastičnega napredka, morda se motim. Boste povedali tisti, ki te zadeve bolj poznate.
    http://www.delo.si/arhiv/12-kilogramov-in-600-gramov.html

    Spregledano duševno zdravje

    Za zdaj je duševno zdravje (in to v Sloveniji bolj ko v podobni bogati državi v Evropi) neenakopravno, spregledano in zanemarjeno, čeprav je pogosto prizadeto ali vsaj načeto, kar stane posameznika, njegovo ožje okolje in družbo v celoti. Zaradi nepoznavanja ozadja duševnih motenj, vzrokov, povodov in procesov, ki v telesu potekajo med duševno motnjo, ter stigme, ki je povezana z duševnimi motnjami, je veliko posameznikov z duševno motnjo nepravilno zdravljenih ali sploh spregledanih. Ključni dejavnik je tudi pomanjkanje razumevanja, da ni razlik med duševno in telesno motnjo, da je treba ločevati med depresijo kot motnjo in depresivnostjo (žalostjo, otožnostjo), med anksioznostjo kot motnjo in prestrašenostjo …

    Duševne motnje so tudi veliko pogostejše, kot si navadno predstavljamo. Depresivna motnja je najpogostejša med njimi (in ne shizofrenija, kot je izjavila moja kolegica). Duševne motnje pomenijo dve petini, sama depresija pa skoraj 14 odstotkov vseh let preživetih z manj zmožnostjo zaradi bolezni in poškodb ter njihovih posledic. Depresija je tako na prvem mestu v Evropi. Čeprav govorimo o dejavnikih tveganja za razvoj depresivne motnje in o skupinah ljudi, kjer je depresivna motnja pogostejša (ženske, osebe s telesnimi obolenji …), velja, da za depresivno motnjo lahko zboli večina ljudi, starejši in mlajši, ženske in moški. Za depresivno motnjo bo vsaj enkrat v življenju zbolela vsaj šestina prebivalcev, ta trenutek je depresiven vsak dvajseti med nami. Ker je pogostost depresije kot najpogostejše duševne motnje med vsemi boleznimi v najbolj strmem porastu, se bo ekonomsko breme zaradi depresije predvidoma v prihodnosti še povečevalo.

  82. Mellie Mellie pravi:

    Transformer757 (80)
    Si povedal točno tako, kot je. To “psihiatrično” sceno poznam po pripovedovanju prijateljev, ki prav tam delajo. IN prav to mi razlagajo tisti ozaveščeni in z veliko empatije.
    Žal veliko zdravnikov ne premore empatije, prav čudno pa je, kadar je psihiatri nimajo. takšni potem samo predpisujejo zdravila, za kaj več pa nimajo posluha.
    Res je, najprej moraš zrihtati hardware (tablete), šele potem si sposoben za psihoterapijo (software). Tako je tudi razlagal dr. Marušič. To primerjavo je rad uporabljal, ker je tako nazorna, da jo vsi razumejo. Z njo je hotel pomagati razbiti stigmo. Bolezen pač ne izbira: duševna bolezen je bolezen, tako kot je rak bolezen. Bolezen pride nepovabljena. nekateri so bolj dovzetni za ene, drugi a za druge bolezni. Pomembno pa je, da bolezni ne daš možnosti, da se usidra. Zato je pomembno, da se ne predajaš malodušju, da poskušaš stanja tesnobe reševati, dokler si še sposoben. Morda uspeš in preprečiš njeno sprožitev. Pravim morda, ker ni nujno, da ti uspe. POvedano z druge strani: če se vdajaš malodušju imaš še toliko več šans, da preskoči tisto nekaj, ki v tebi sproži bolezen – če si k temu nagnjen. Tega pa ponavadi ne veš.
    Spomnim se, kako je italijanska igralka Sandra Mondaini, ki je imela težave z depresijo, hkrati pa je prebolevala raka, v nekem intervjuju povedala, da je rak bolj “častna” bolezen, depreseija pa nekaj, česar se sramuješ, saj te večina ljudi gleda, češ da se sprenevedaš: Saj to je vendarle samo neka muha in nič resnega, očitno nimš drugih problemov, da se toliko ukvarjaš sam s seboj! Nekaj v tem smislu. Potem so tudi tisi, ki bolezen skrivajo, ker je znak šibkosti in je hkrati velika sramota … Stigem še pa še!

  83. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    V super debato se je tole spremenilo. Hvala vsem, ki se trudite z linki in enkratnimi razlagami.

  84. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Sem pa bral, da naj bi Williamsa pokopala eksperimentalna zdravila za Parkinsona, ki so mu izjemno slabo vplivala na depresijo, kar bi baje morali njegovi zdravniki predvideti. Lahko, da gre za tračarije, lahko da je res kaj na tem.

    Pa še nekaj bi rekel, zdi se mi, da tudi zdravnik težko pogrunta, da je kdo res depresiven. Če je nekdo slabe volje zaradi konkretnega razloga in recimo pri testih obkroži par odgovorov, iz katerih izhaja začetek depresije, še ne pomeni, da je depresiven. Kako to pogruntati? Kako ločiti slabo voljo od depresije? Lenobo od depresije? Malodušje od samo malodušja ali malodušje kot posledico depresije? Zajebano po moje.

  85. Mellie Mellie pravi:

    Ja in pri parkinsonovi je veselica še večja, ker se ji rada pridruži tudi demenca, ne samo depresija. Potem je šele težko ugotavljati, za kaj gre. Tudi kakšna druga duševna bolezen te lahko “razveseli”, tako za nameček. Te degenrativne bolezni so ena velika žalost, sploh če se zavedaš, do kakšnega stanja te zreducirajo. Kdor je že koga videl odhajati s takšnim šopkom bolezni, se včasih odloči za samomor. Večkrat sem brala zgodbe ljudi, ki so se po takšni hudi diagnozi odločili za usodni korak. Takšno odločitev sprejmeš pri polni zavesti, ker si v brezishodnem položaju, ker si ne dovoliš, da bi te telo izdalo in ga ne bi mogel imeti več v oblasti. Odločiš se, da greš, preden ni prepozno. Ena velika žalost!

  86. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Je pa v današnjem času zajebano shendlati malodušje in ujeti pozitivo ter se znebiti stresa. Zato pa je cela Amerika na prozaku.

  87. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @VanjasJaNe – @61; “Brez zamere, simoneta sho, ampak pojma nimaš. Življenje ni “poduhovljena” knjiga S. Day ali podobno sranje.”

    Oh, Vanjas, really!? Tell me about it …

    “Pišeš kako te žalosti ta svet oz. dogajanje v njem. Boli mene kurac za Sirijo, Gazo, ebolo in ostala sranja po svetu. Ali pa v sosednji vasi.”

    Pa ga imaš? Kurac, mislim. ;)
    (daješ pa slutit, da imaš vsaj jajč(ni)ka!! – kar je proti depresiji dobro)

    “Jaz in moja depresija nimava nič s tem.”

    Ja, verjamem, VanjasJaNe. Ko je enkrat depresija že tako poglobljena, potem je človeku in temu stanju v njemu – resnično vseeno za vse. Za VSE!!!

    Me pa veseli, da si se le odločila za storkovno pomoč z ustrezno psihoterapijo (kot najučinkovitejšo metodo zdravljenja) in obenem imela še to srečo, da je strokovnjak, ob natančni diagnostiki, znal najti tvojemu organizmu najoptimalnejšo terapijo v obliki tablet, ki ti, kot praviš iz lastne izkušnje, pomagajo. Super. Tablete pa, pri tem vztrajam, so le pomagalo za prve korake proti izhodu iz dušne bolečine. Nekako tako, kot bergle pri zlomu noge, naprimer. Najpomembnejše ob rednem jemanju dnevnih odmerkov pa je (ali pa še bo) odkrit pravi vzrok! Razlog za stanje v katerega je tvojo dušo (tvojo najsubtilnejšo ID entiteto, ki jo sestavljajo informacije iz najfinejših struktur), bržčas počasi in nezavedno, naposled pahnila ta neusmiljena teta Depresija. Verjamem pa, da jo boš ob redni uporabi začetnega pripomočka (kemijske “bergle”) in dosledno izvajani kompleksni psihoterapiji uspešno premagala! Držim pesti zate.

    In ja, Mellie … v nadaljevanju (#62) pravilno sklepaš, v mislih sem dejansko imela nekaj takega, kar omenjaš. Torej nevarnost početja > duhamornega predajanja malodušju, ki zlahka, če predolgo traja in si posameznik ni zmožen sam poiskat pomoči, privede do kronične oblike depresije.

    Super debato ste razvili, prav res. Z zanimanjem sem prebrala vse komentarje, replike, izpovedi, kot tudi strokovna mnenja in pa zgodbe s priloženih linkov. Nekatere teh zgodb so precej težke in grozljive, kar je hudo zaskrbljujoče … v smislu vsevesoljnega stvarstva: vse kar obstaja v reali, se je nekoč rodilo iz ideje, iz domišljije, iz podzavesti. Torej vse, kar se začne v domišljiji, lahko nekoč postane realnost … (vprašanje pa je, od kod neki se vsa ta blazno srhljiva domišljija vzame … ampak to bi bila potem že druga tema)

  88. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @Mellie (&85), praviš: “Ja in pri parkinsonovi je veselica še večja, ker se ji rada pridruži tudi demenca, ne samo depresija. Potem je šele težko ugotavljati, za kaj gre.”

    Exactly. Tudi pri ljudeh s kronično obliko depresije je ponavadi tako. Na simptomatiko depresije se sčasoma prilepijo še znaki drugih motenj (anksioznost, manije, fobije … ipd.) Potem pa ti AD (antidepresivi) ne zadoščajo več. In jim je treba pridozirati še razne druge zvarke (anksiolitike, antipsihotike, pomirjevala … etc.) No, ti “koktajli” pa potem res povzročajo tako hude stranske učinke v telesu (kot jih omenja Iztok v #72 – pa še kaj zraven), da se človek vpraša, ali ima sploh smisel s tako agresivno kemijo it iz “dežja pod kap”. Tudi zato samomori, ja.

  89. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @Montebuba (#60); hvala. Pa ne, da si ga prebral v celoti??:)))

    Potem ti najbrž ne bo težko sledit še dokumentiranemu posnetku, ki ga prilagam v daljši in skrajšani verziji. Daljši zato, da bi lažje razumeli zakaj in čemu se nekateri ljudje (z najrazličnejšimi kroničnimi težavami) odločijo za evtanazijo, tam, kjer jo zakonodaja pač dopušča, saj v bistvu sploh evtanazija ni, pač pa suicid v prisotnosti strokovnega nadzora (na kliniki v Zurichu, konkretno).

    Zanima me, kaj ti montebuba misliš in kaj tudi drugi komentatorji menite o tem, kako vi gledate na odločitev posameznikov, ki si želijo ohranit svoje osnovno človeško dostojanstvo – dokler ga še imajo, in se tako odločijo za način milostne smrti.

    Krajši posnetek pa prikazuje le enega od mnogih dnevnih postopkov avtoevtanazije, v tem primeru gospe, ki se sicer pojavi tudi v daljšem dokumentarcu (tam izpove svojo zgodbo in razloge za izpolnitev svoje želje – suicida ob asistenci) in ki si je prav na svoj rojstni dan privoščila darilo humanega odhoda s tega sveta.

    Zavedam se, da je povsod po svetu to v precejšnji meri še vedno tabu tema in tudi morbidna … a da ne bo nesporazuma, poudarjam, da pa je nikakor ne dojemam kot patetiko.

    https://www.youtube.com/watch?v=52fJRnhDjmo (53 min. dokumentarec)

    https://www.youtube.com/watch?v=l-_uEmdmSsY (krajša, 5 minutna verzija)

  90. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zajebano vprašanje. Po eni strani si lahko jezen nanj, ker je odšel, saj bi živel še precej časa tako ali drugače. Tudi Michael J. Fox in Muhamaad Ali sta borca. Drugi je po moje še bolj prizadet, saj je bil vrhunski športnik in je sedaj samo še bleda senca samega sebe že vrsto, a vztraja in se bori. Kot se je recimo Christopher Reeve, ki je na koncu bitko žal izgubil. Po tej plati so to heroji, borci, junaki vredni posnemanja. Tudi Michael J. Fox, ki zdaj jemlje neka zdravila že nekaj časa in se je celo pred kamere nedavno vrnil kot glavna zvezda nove serije. Življenje se torej ne ustavi. Je pa res, da ne vem, če bi tudi navadni smrtniki dobili ta vrhunska zdravila ali je to rezervirano samo za VIP. Torej, ti skrbiš zanj, mu pomagaš, stojiš ob strani, živiš samo še zanj, on pa stori samomor in te odfuka. Po tej plati je reva. Ampak ga pa razumnem. Le kdo ga ne bi. Le kdo bi imel rad tako življenje. Če nisi dovolj močan, da bi to shendlal, greš pač storit samomor. Ne obsojam, niti pod razno. Evtanazija pa bi morala biti že zdavnaj uzakonjena. Še posebej za tiste, ki res trpijo in bi jim smrt res pomenila samo še olajšanje. Ampak je pa spet nevarno, saj bi lahko prihajalo do zlorab ali do obtožb družin, rekoč, da ga je doktor ubil prehitro in da bi še lahko nekaj let solidno živel. Zajebano, v glavnem. Eto.

  91. Mellie Mellie pravi:

    Ojoj, včeraj sem “gledala” umor Foleyja, danes želeno smrt – evtanazijo!
    Ne bi moglo biti večjega kontrasta!
    Ženska je bila zares odločena, da gre dostojanstevno! In to je namen evtanazije. Če si sposoben takšne odločitve, je to najboljše …
    Iztok, imaš prav glede zlorab. Tricky question!

  92. montebuba pravi:

    @Iztok saj Christopher Lee je še živ. Pa ne zgleda nič slabo, saj pr 90 še poje!

  93. montebuba pravi:

    in to metal!

  94. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @Montebuba (92 & 93); See? That’s why I like you! :lol:

    Where as some trusting fans believed the post, others were immediately skeptical of the report, perhaps learning their lesson from the huge amount of fake death reports emerging about celebrities over recent months.

    http://en.mediamass.net/people/christopher-lee/deathhoax.html

    Drugače pa, če dovoliš še en hipotetičen namig (s podvprašanji) … a hočeš reči, da mora vsevesoljni Stvarnik/Kreator/Bog/Vir potemtakem biti metalec? Z jekleno lupino? Da sploh lahko preživi vse te kupe naših mentalnih proizvodov > s katerimi to Stvarstvo obmetavamo, in na kupe snovnega sranja, pa ostalih materialnih smeti, ki jih je vsako povprečno vesoljsko bitje za časa tuzemskega bivanja sposobno sproducirat?? Pa ves ta naš hrup disharmoničnih zvokov??

    Hejj, you’ve got the point, man!:)))

  95. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @Iztok (#90) – pravi; “Evtanazija pa bi morala biti že zdavnaj uzakonjena. Še posebej za tiste, ki res trpijo in bi jim smrt res pomenila samo še olajšanje.”

    Yep, se strinjam. Lepo da se trudiš razumet in da posameznikov s tehtnimi (in pretehtanimi) razlogi ne obsojaš, saj jim s tem izkazuješ svoje spoštovanje, tudi do take odločitve, ki morda bližnjim ni všeč, a ob zavedanju, da je to predmet njihovega osebnega življenja.

    To, da bi uzakonjenje evtanazije, ali pa možnost humanega suicida lahko sprevrglo v tisoč-in-eno zlorabo itak vemo. Zato pa obstajajo vrhunski poznavalci prava, ki bi s premišljenimi pravnimi varovalkami – te zlorabe v največji možni meri preprečili. Nisem se želela spuščat v podrobnosti take morebitno sprejete zakonodaje, pač pa me na tem blogu bolj zanimajo vaša mnenja o tem, kako vi gledate na to z družbeno sociološkega vidika. Kot možnost in kot pravico do “podpisa” za lasten dostojanstven odhod “ko pač pride pravi čas”, a dokler je kandidat še pri polni zavesti. Tako, kot pomembnost ohranitve človekovega dostojanstva in odločitve individuuma, razume tudi Mellie (#91).

    Vendar pa v tem … Iztok … ko v zvezi z zlorabami praviš
    “saj bi lahko prihajalo do obtožb družin, rekoč, da ga je doktor ubil prehitro in da bi še lahko nekaj let solidno živel.” – se v tem ne morem čisto strinjat. Le 18 minut časa je minilo med objavo mojega sinočnjega dokumentarca (tiste 53 minutne verzije, kjer je vse to, o čemer ti dvomiš, lepo prikazano, opisano in izpovedano) in pa med tvojo repliko. Kar pomeni, da si dokumentiranega posnetka ob oddaji komentarja (še) nisi ogledal. Ker če bi prisluhnil lastniku te mini klinike (pa svojcem in vsem, ki v tej oddaji o vsem precej odkrito spregovorijo) bi vedel, da je ta skrb odveč. V tem primeru noben doktor (kot tudi nihče drug) za nobeno “predčasno” smrt ne sprejme odgovornosti nase, pač pa jo v prisebnem stanju sprejme sleherni kandidat, v svojem imenu in zase.

    Naj ponovim, v Švici ne gre za evtanazijo, ampak za avtoevtanazijo (samomor s humano možnostjo odhoda).

  96. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Montebuba, uf, zajebal big time, mislil sem Christopher Reeve, Superman. Lee seveda živ in v polni formi. Fak :)

  97. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Simoneta, nisem gledal dokuja, ne, pač svoje mnenje zapisujem na splošno. Se pa spomni tiste nesrečne Terri Schiavo. Cela štala ravno okoli tega vprašanja. O tem govorim.

  98. montebuba pravi:

    @Iztok ja se mi je zdel čudno; Lee pa depresija hm

    @Simoneta, ti pa imaš res globoko razmišljanje? Pogosto meditiraš? (resno me zanima) Drugače pa za metal muziko sploh nisem povezal Boga, pač fascinira me da pri 90-ih Lee še vedno poje metal, kjer vemo koliko energije treba vložit, bolj kot v kakšne balade :) :)

  99. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Saj nisem pisal, da se je boril z depresijo.

  100. montebuba pravi:

    Si. Za Jokerja vemo vsi.

  101. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Omenjal sem najprej Michaela J. Foxa in Muhamaad Alija v povezavi s Parkinsonom, potem pa še njega ker je bil na vozičku in se je ravno tako boril. Debata sploh ni bila več o depresiji, le ime sem zamešal. Kaj ni jasno no :)

  102. montebuba pravi:

    Aja Parkinson, zadnje komentarje nisem bral več podrobno, razumem ja :)

  103. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No saj Reeve ni imel Parkinsona, ona je padel s konja, ampak je bil dober kontekst.

  104. Mellie Mellie pravi:

    Še en link o depresiji, morda bo komu prišel prav:
    http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=364
    Tukaj pa o zelo pogosti mejni osebnostni motnji (borderline); menda je med Slovenci zelo razširjena. Ko se malo poglobiš v simptome, vidiš, da je to res.
    http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/vsi-smo-kdaj-nori-le-da-se-nekateri-bolje-obvladujemo_1.html
    V obeh člankih govor dr. Dernovšek, ki je zelo prijetma oseba in zagnana raziskovalka na tem področju in presega okvire “slovenske” šole, tudi dr. Marušič jo je cenil.

  105. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @97 – Iztok; ja, razumem, govoriš o raznih dramah, kot se je dolgih 15 let odvijala v primeru Terri Schiavo. No, jaz pa govorim o površnosti. O nesprejemljivo površnem in površinskem obravnavanju ljudi s težkimi kroničnimi obolenji (ne nujno psihonevrološkimi, ali duševnimi), ki jim je kršena osnovna človekova pravica (ali od Boga dana svobodna volja, če hočeš) s tem, ko jim zakonodaja, ki jo kreira človeško še vedno nekoliko pretoga (ali pa preračunljiva) pamet, preprečuje ali pa ne dopušča legalne in osebno moralne možnosti za dostojanstveno human odhod v pomirjenosti s samimi seboj v onostranstvo. Do vseh teh nepotrebnih čustvenih dram svojcev in do še bolj odvečnih, zakompliciranih birokratskih zapletov – v zvezi s težko obolelimi pa sploh ne bi prihajalo, če bi se upoštevala svobodna odločitev posameznika! On, individuum, je v takih primerih najbolj pomemben, njegova osebna odločitev je to, ne pa da odločajo svojci, ali kdorkoli v njegovem imenu, v kolikor bolnikove želje ali volje sploh ne poznajo!!!

    Ne morem vedet za Terri, ker na srečo nisem (bila) v njeni koži in ker smo si tudi po dojemanju in doživljanju lastnega življenja pač zelo različni … pa vendar … ne smem niti pomislit, kako zelo bedno bi se jaz počutila na Terrijinem mestu. S trajno okvaro možganov, z zavestjo le občasno prisotna in le delno odzivna, sicer pa prikovana na posteljo ob 15 let trajajočemu umetnemu dihanju in hranjenju po cevki, polulana, pokakana, ali pa s polzečim čokolinom na bradi, saj je vseeno … Pri polni zavesti mi je pomembna le moja svobodna volja in želja, da ne bi bila nikomur v takšno breme. Nikomur! (niti sama sebi ne). Še manj prenesem pomisel na to, da bi se za mojim hrbtom neki čisto drugi ljudje (zdravniki, pravniki, teologi, birokrati) s svojci prepucavali o tem, ali je etično sprejemljivo, da moje na pol truplo – proti moji volji – ohranjajo pri umetnem življenju, ali ne. Skrajno nefer! Zato v empatiji do vseh, ki jim je ta pravica onemogočena, menim, da bi bilo tudi v RS smiselno vzpostavit neko pravno podlago, kot možnost, da bi se lahko vsak posameznik izjasnil kaj s svojem imenu želi, ko je še v stanju prisebnosti in ko to še zmore. Hipotetično: bi ti, Iztok, sprejel tako vlogo, kot jo je Terri odžrtvovala – najbolj svojima staršema na ljubo??

    Preden odgovoriš (sebi, ni treba meni) pa morda ne bo odveč še enkrat osvežit kronologije dogodkov, ki so spremljali ta mučen kejs:

    http://www.rtvslo.si/svet/terri-schiavo-je-docakala-smrt/34264

    V času, ko je bil ta etično sporen primer aktualen, se je s svojim pogledom na to odzval tudi dr. znanosti, mag. aplikativne etike, moralni teolog, bioetik in pater Tadej Strehovec. Pri njegovem teozofiranju (nasploh) pa najbolj cenim to, da rad spodbuja družbeni diskurz in izkazuje spoštovanje do različnih mnenj.

    http://zivljenje.wordpress.com/evtanazija/

  106. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @ – #98: Motbebuba; če pogosto meditiram? Hehe … da ne bo pomote, nikakor se ne udeležujem kakršnih koli skupinskih seans (kot so joga ali kaj podobnega), lahko pa rečem, da pogosto meditiram, ja. Pravzaprav nenehoma. Ker je ta moja meditacija boljkone “state of mind”. Način življenja, z meditativnim odnosom do vsega, kar je in kar obstaja. Občasno pa, ko se v mislih poglobim v bodisi katerikoli presenetljivo dovršen detajl, ali v matematično popolno lepoto iz narave stvarstva, se moja čutno zaznavna zavest začasno preseli “drugam” (kot nekam v nebeško stanje duha zaznavanja). Takrat je osvobojena sovpetosti v mrakobne vzorce tega sveta, zato lahko zavibrira na neki drugi frekvenci … kjer je vse jasno, razumljeno, hipoma dojeto, polno hvaležnosti in neopisljive moči blagohotne Ljubezni (tiste z veliko začetnico). “Tam” pa moje misli in čute, zanimivo, vedno močno prevzame eno in isto spoznanje: ko bi se ljudje zavedali, kako zelo jih ima počelo (Vir) vsevesoljnega stvarstva rado, bi jokali od sreče. (ampak tega ne razlagam na veliko okrog, ker sta ta filing in spoznanje neubesedljiva)

    A kaj, ko v takem stanju ni možno ostat prav dolgo. Vsakodnevna stvarnost, (delo, opravki, problemi …) me kmalu spet vsrkajo vase, in ja, prav zato se rada malo odmaknem v samoto, kjer se lažje preuglasim na meni najljubšo frekvenco (valovanje, zvok). Z zavestjo in občutji v nek čisto drug svet dojemanja in doživljanja obstoja … (a pustiva zdaj te debate, ker so preosebne).

    Glede Christopherja Leeja in tvoje naknadno dodane, posrečene pripombe “in to metal!” lol (zaradi katere sem prasnila v smeh), sem se pa samo malo pošalila. Čeprav … v vsakem hecu je vedno tudi nekaj resnice … saj veš. Zato je ta primera “heavy metal oklep alias Bog” le hudomušnica, ki je hotela spomnit na Si-Fi, posneto po istoimenskem romanu “O življenju, vesolju in sploh vsem” – angleškega avtorja trilogije “Štoparskega vodnika po galaksiji”, sicer pri 49-ih preminulega Douglasa Noëla Adamsa.

    Saj si najbrž bral romane, ali gledal film?

    https://www.youtube.com/watch?v=aboZctrHfK8&list=RDaboZctrHfK8#t=4

    Moje osebno mnenje o The Resnici? Ne vem. Ne vemo. Dejstvo je namreč, da ne vemo nič. (nula, zero, niente, nič – v primerjavi z vsem, kar v brezkrajnem vesolju sicer še obstaja). Ali pa premalo. Vsekakor pa človeštvo s svojo še vedno dokaj omejeno logiko, pa okrnjeno sposobnostjo zaznavanja in umevanja, ne ve dovolj, da bi kdorkoli od Zemljanov lahko verodostojno razložil ali pojasnil nekaj tako vseobsežnega, kot je vsevesoljna ultimativna, dokončna Resnica (ki zna bit v svoji brezpogojnosti absolutna). Lahko jo pa zaslutimo. Ali pa delček po delček iščemo, premišljujemo, po logičnem zaporedju sklepamo, raziskujemo, najdene puzzle sestavljamo, opazujemo širši motiv mozaika in jo vsak na sebi lastni razvojni stopnji zavesti spoznavamo.

    Kdo ali kaj je sploh človek? Lahko bi rekli, da je človeško bitje zavest v lupini snovnega telesa, ali jedro, bit, esenca, duša, ID entiteta … mišljeno kot bitje, ki je “skupek vseh preteklih izkustev”. Vendar nam ob doslej bolj ali manj dobremu poznavanju delovanja zavesti na individualni ravni, zdaj končno dokazan obstoj tudi kolektivne (formalno od leta 2001), razkriva neko zelo zelo pomembno novo spoznanje, na podlagi katerega se pogled na svet lahko v precejšnji meri spremeni. Celo na bolje.:))) Zavedanje prisotnosti plašča Zemljine zavesti namreč lahko ovrže prenekatero zmotno prepričanje raznih ved in znanosti, kakopak, tudi na področju psihiatrije, kot lahko popolnoma spremeni pristop in nadomesti neučinkovite metode zdravljenja v medicini nasploh. Zakaj je ta podatek tako dragocen? Ker človeštvu v tem milleniumu razkrita kolektivna zavest ponuja možnost odkrivanja njenih tančic naprej – v multidimenzije. Pa ne le v svrho osebne rasti, pač pa obenem tudi v namen vseobčega napredka in blagostanja. V osnovi pa nam zavedanje prisotnosti tega plašča zavesti, ki ta “naš” mini planetek obdaja (potrpežljivo, že ves čas!), sporoča le to, da so v njej (v tej kolektivni Zemljini zavesti) ravno tako naloženi skupki preteklih informacij (ki se v sedanjosti še naprej nalagajo) in ki jo z novimi izkustvi delajo to, kar bo nekoč šele postala. (po istem principu se izgrajuje Človeško bitje, kot individuum) … In vse je vzajemno pogojeno, povezano, prepleteno …

    IMHO

  107. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @104 – Mellie; fajn, da si pripela še ta dva linka. Prebrala vsebine z obeh, kjer dr. Dernovškova med drugim predstavi tudi svojo metodo zdravljenja s psihoterapijami v boju zoper depresijo. Ja, v mnogočem, kar navaja, bi se strinjala tudi jaz … no, najmanj z eno njenih izjav, ki odseva njen odnos do človeka obteženega s tesnobo, pa nikakor!

    Tako da … Mellie … haha … Woody Allen, ki je izjavil, da v vsem New Yorku zanj ni psihiatra, ki bi mu lahko pomagal (kot ga za mnoge druge, po metodah zdravljenja in doktrini ob še ne čisto raziskanem delovanju možganov, pa ob nepoznavanju duš(ev)nih dimenzij, najbrž ni na vsem svetu), bi najbrž točno vedel katero njeno izjavo imam konkretno v mislih in kateri je tisti pristop, ki bi teoretično tudi mene hipoma zmotil, praktično pa odvrnil od psihoterapij. lol

  108. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Glede na to, da je Woody izjavil, da je v Sneguljčici navijal za zlobno kraljico, je jasno, da zanj ni usposobljen noben psihiater :)
    Sicer pa ne vem ali gre za legendo ali za resnično štorijo, ampak edini pacient, od katerega je veliki Freud dvignil roke, je bil Slovenec. Eto pa smo tam :)

  109. ~ simoneta sho ~ ~ simoneta sho ~ pravi:

    @Iztok (#108); tale z WA … dobra! :lol:

    Glede Freuda pa mislim, da je šlo le za anekdoto. Če si seveda imel v mislih zgodbico o (baje) tipično neozdravljivem, impotentnem Slovencu (?), ob katerem so nemočni vsi psihoterapevti, ki se poslužujejo metod zdravljenja po nareku doktrine Freudovega, sicer svetovno priznanega, psihoanalitičnega pristopa.:))

  110. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Danes našli mrtvo Simone Battle. Obesila se je v stanovanju. Bila je depresivna. To je nekdanja tekmovalka X Factorja in članica skupine GRL, ki jim je šlo zelo okej, saj so posnele tudi duet s Pitbullom.
    Noro, res. Depresija ne izbira. Vsak lahko nafuka. Zajebano ej.

  111. mATEJ pravi:

    Še pred dobrima dvema letoma sem se norca delal glede depresije, zdaj pa me je doletela. Spopada s starševstvom nisem bil kos. Punca preveč dela, jaz pa sem postal mama, ki otroka vsako jutro rihta ga vozi vrtec, gre po njega, potem kuham… Sprva sem še bil dober a en dan se prerosto zlomiš in ugotoviš, da je življenje postalo preveč monotono in da so vsi moji hobijo odleteli in da nimam nič več od življenja. In potem vsako malo bolečino npr. piskanje v ušesu spreobrneš v ful velik problem samo, da iščeš pozornost. Ah, kje so tisti časi, ko sem brez skrbi prišel domov, se za kakšno urco vlegel in pogladal kakšen film, ki je prej bil na rednem programu. Jap, tak to pride.

  112. ping pravi:

    Še ena tragična zgodba iz resničnega življenja :(

    http://www.dailymail.co.uk/news/article-2941615/Bobbi-Kristina-taken-life-support-five-days-face-bath-tub.html

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !