Recenzije: Halimin Put

21.07.2014 ob 16:28

HALIMIN PUT

Močan, tragičen, zajeban in emotivno prepričljiv celovečerec, ki pokaže grozljivo nesmiselnost jugoslovanske državljanske vojne in srhljivo obremenjenost z nacionalističnimi pizdarijami, ob katerih bi človek zakričal od svoje nemoči. In pozor, tragedija se prične že pred vojno, že v času Titove Jugoslavije, kjer je bilo nacionalistično sovraštvo pač skrito pod preprogo. Itak, kriva je ljubezen, ki se vedno zgodi tam, kjer ni treba. Tam, kjer oče ponori, če je ženin napačne narodnosti. Dober film, kjer režiser Arsen A. Ostojić, tudi režiser filma Ničiji sin, zgodbo spretno in kompleksno spleta iz preteklosti in sedanjosti ter gledalca pripelje do šokantnega finala, ki ga pa nekako ne kupim. Nerealno se mi zdi namreč to, da bi Halima (Alma Prica) in Safija (Olga Pakalović) tvegali posledice glede Slavomirja (Mijo Jurišić), ki mu pokažeta sliko njegovega sina. To se v resnici po moje ne bi zgodilo na tak način. Je pa res, da Slavomir zadnja leta samo še vegetira in pije, Safija pa je z njim skrajno nezadovoljna, ali drugače, ko Halima pošteka, kaj se je zgodilo tiste usodne noči, ko so Srbi pršli po otroke, je morda zagrabi maščevanje, ali še bolje, vseeno ji je kaj bi se zgodilo s Slavomirjem. Malo preveč izdajam, vem, a enostavno moram, da ostane v  spominu. Kakorkoli že, Halimin put, kjer smo nekaj denarja dali tudi Slovenci, je tragičen opomin na vojno v bivši Jugoslaviji, kjer prizor, ko Halima najde okostje, strga tudi dušo gledalca.

Ocena: 7/10

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !