IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzija: Blue is the Warmest Color (La vie d’Adèle)

8.06.2014

BLUE IS THE WARMEST COLOR

Evo ga, zloglasni in na vse pretege hvaljeni zmagovalec festivala v Cannesu. Seksualno provokativen, izjemno naraven, emotivno močan, globok, spontan in za obe glavni igralki (Léa Seydoux, Adèle Exarchopoulos) zelo zahteven in težek film. Double bill s filmom Room in Rome, kjer sta se ljubili Elena Anaya in Natasha Yarovenko, sicer pa veliko več kot lezbičen seks in še ena lezbična romanca. Jp, Blue is the Warmest Color je študija mlade ljubezni, istospolne, toda narejene tako, da spol čez čas dejansko nima več pomena. Prava ljubezen ne pozna spola. Prava ljubezen se zgodi med dvema živima bitjema. Režisere Abdellatif Kechiche resda provocira, toda za razliko od Larsa Von Trierja (Nimfomanka, Antikrist) gledalcu zavrti tudi lepo in prepričljivo zgodbo, kjer so provokacije zgolj del celote. Tri ure so resda nekoliko prehud zalogaj, saj filmu na trenutke tempo malce pade, toda končni učinek je vseeno zelo solidna, prepričljiva in okej napravljena ljubezenska drama, ki se dotakne tudi gledalčevih čustev. Še posebej v prizoru, kjer se dekleti skregata zaradi skoka čez plot. Eto.

Ocena: 7/10


 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 8.06.2014 ob 14:59 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “Recenzija: Blue is the Warmest Color (La vie d’Adèle)”
  1. Didl - 8.06.2014 ob 16:46

    Mislim, da film niti ne skuša biti provokativen. Tako se samo zdi, če ga primerjamo z drugimi komercialnimi filmi. Je samo nazoren, ker se trudi doseči večjo mero realizma in naravnosti. Je pa seks zelo v kontekstu zgodbe. Čeprav se zdi, da ima predolgo minutažo, nam je na koncu kot gledalcu jasno, da smo mogli to videti za boljšo razumevanje intimnosti njunega odnosa. Da sta pravzaprav imeli samo dober seks, ne pa ljubezni. Zaplet – skok čez plot, mi je bil sicer malo preveč klišejski, je pa narejen zelo prepričljivo, tako da je bilo ok. Bolj kot to kreganje, se me je dotaknil končni prizor v restavraciji. Tako čustveno odigran prizor redko vidiš v filmih.

  2. IZTOK GARTNER - 8.06.2014 ob 17:29
    IZTOK GARTNER

    Vsak film, ki se gre take scene seksa, je provokativen. Noben film tega ne rabi zgolj za zgodbo. S tem vedno provociraš in privabljaš gledalce. Poanta je seveda v tem, ali poleg tega ponudiš še kaj. Res je, prizor v restavraciji je odličen, solze pa tako iskrene, da gledalec komaj verjame.

  3. montebuba - 8.06.2014 ob 18:13

    malo si se zmotil pri naslovu: https://www.youtube.com/watch?v=HZYfi_Ex_gM

    :D :) :D :)

  4. Didl - 8.06.2014 ob 19:07

    No ja, provokativno naredijo samo gledalci in ostali filmi, kjer seks jemljejo kot tabu. Eksplicitnost pa za samo zgodbo ni nikoli zares nujna. Tudi nazorno nasilje ni nikoli zares nujno, pa ga noben več ne jemlje kot provokacijo, ker je v filmih postalo sprejemljivo. Vedno je važen sam namen in pomen tega. In film tukaj ne stremi k provokaciji, ampak k realizmu.

  5. Guy Pearce - 8.06.2014 ob 22:42

    Iztok, ali si že gledal novi film Wes Andersona: The Grand Budapest Hotel? Me zanima tvoje mnenje preden si ga ogledam…

  6. IZTOK GARTNER - 8.06.2014 ob 23:13
    IZTOK GARTNER

    Nop. Je pa v planu v kratkem.

  7. Didl - 10.06.2014 ob 00:02

    @Guy Pearce
    7/10 bo ocena. Zdaj ga pa lahko gledaš.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !