IZTOK faking GARTNER

« | | »

Intervju: Mario Galunič (Svet24)

16.10.2013

Zasebnosti ne delim z nikomer

Brez Maria Galuniča, ki je letos dopolnil že 44 let, si ne znamo predstaljati zabavnega programa nacionalne televizije, kjer je že dvajset let zvezda stalnica. Fenomen, pravzaprav. Televizijski voditelj, ki z vsako novo oddajo zadane v polno in navduši gledalce. V našem medijskem prostoru mu glede tega res ni para. Nekateri ga še vedno ne marajo, on pa vedno znova dokazuje, da je rojen zmagovalec in se na razne očitke pametno požvižga.

(c) Žiga Culiberg

Začniva aktualno, zakaj Moja Slovenija ravno v času, ko bi se marsikdo iz Slovenije najraje izselil?

Mogoče ravno zaradi tega, ker je trenutno lepo govoriti in misliti o svoji državi skoraj prepovedano. Pa se mi zdi, da Slovenija ni kriva, če ima slabe politike, ki so nas spravili na kolena. No, nenazadnje jih sami volimo. Sploh pa je kljub vsemu veliko stvari, ki nas družijo in ob katerih se zabavamo. Mi se koncentriramo na to. In očitno to vžge, ker smo najbolje gledana oddaja naše televizije.

Pa se ljudje v tako hudi krizi kot je danes sploh še znajo zabavati?

Ja, pa še kako. Tega se ljudem ne da vzeti. Že res, da se malo več jamra in da je žalosti in nesreče veliko, toda ljudje potrebujejo zabavo, pozitivno energijo. Brez tega je težko živeti.

Kako je mogoče, da se vas gledalci po vseh teh letih še vedno niso naveličali in da so bile vse vaše oddaje dejansko zelo uspešne?

Hja, težko sam sodim o tem. Na televiziji sem 20 let in z gledalci res nisem imel težav. Verjetno imam v sebi neko televizijsko moč, da se pač ljudem zdijo oddaje, ki jih delam, zanimive. Prav tako se ves čas učim, kako narediti take oddaje, kaj v njih pokazati. Kako biti zmeraj malo drugačen, koga vabiti. Ogromno odločitev in dilem, ki jih je treba pred vsako oddajo rešiti. In to očitno znam. Seveda pa nisem vsem všeč, tega si ne domišljam.

Kaj pa odnosni z nadrejenimi? So vam kdaj žrli živce ali ste jih znali vedno znova oviti okoli svojega prsta, da so plesali kot ste hoteli?

Ne gre za to. Imel sem že veliko šefov, urednikov, direktorjev. In jih imam tudi zdaj. Nekaterim sem bil bolj všeč, nekateri me ne morejo videti. Vse to vem, ampak njihov osebni okus ni moja težava. Treba je delati in se dokazati s svojim delom. To so argumenti, ki štejejo. Moj uspeh je posledica dela, uspehov, odpovedovanja, učenja, raziskovanja. In ne kravjih kupčij, zvez, poznanstev. Nikomur nisem nič dolžan. In samo to je nekaj vredno.

Mi upate povedati koliko ste plačani za svoje delo in zakaj niste niste nikoli prestopili na kakšno komercialno televizijo, kjer so honorarji znatno višji?

Sem javni uslužbenec in dobivam za svoje delo plačo, ki ni nič posebnega. Sem zaposlen kot voditelj v 47. plačnem razredu. Lahko sami pogledate, kaj to pomeni. Tudi v naši hiši so mnogi bolje plačani od mene, to ni skrivnost, a pustimo to. Višji honorarji na komercialkah so varljiva stvar. Možnost razvoja, raznolikost oddaj, stabilnost službe, vse to so prednosti javne televizije. Sploh pa nisem več star 20 let, da bi me to zanimalo za vsako ceno.

Kako vam uspeva vseskozi ohranjati distanco z mediji glede svoje zasebnosti?

To ni posebna umetnost. Pač ne sodeluješ z novinarji, jih ne obveščaš, ne pošiljaš fotografij, jih prosiš, da te pustijo pri miru in ne hodiš na vsako pasjo procesijo, pa je. Potem te niti ne marajo pretirano in te bolj ali manj ignorirajo. Razen tu in tam, ampak to vzamem v zakup. Moje stališče glede tega je jasno. Nobenega razloga ni, da bi moral zasebnost deliti s komer koli, kaj šele z novinarji. Če delam pred kamerami, to še nič ne pomeni. Pač služba. In pričakujem, da se to spoštuje.

Bom poskusil še jaz malo povrtati (smeh). Ste kaj zaljubljeni? Imate koga v svojem življenju, ki mu lahko res zaupate? Kam se zatečete, ko ste osamljeni?

Brez zamere, a to so vprašanja na nivoju rumenega tiska, na katera nikoli nisem odgovarjal. Mislim, da mi ni treba. A brez skrbi, svoje življenje sem si znal urediti tako, da sem v njem zadovoljen. Včasih bolj, včasih manj, kot pri vseh običajnih ljudeh. Imam drage ljudi in družino, ko jih potrebujem, so blizu. Sem pa tudi samotarski tip, mnogokrat ne potrebujem nikogar in je tudi bolje, da nikogar ni blizu mene.

Vidim, da mi ni najbolje uspelo, bom poskusil še enkrat (smeh). Povejte mi, če se boste kdaj poročili in imeli otroke ali to dvoje res ni za vas in ste raje svobodni kot ptiček na veji?

Iz vašega vprašanja se da razumeti, da je samo poročen človek z otroki popoln in da je to nekaj, kar si moramo vsi želeti in doseči, sicer je z nami nekaj narobe. In da je biti svoboden kot ptiček na veji nekaj zelo finega? Ne vem, meni se zdi življenje bolj kompleksno, da bi jih poenostavil ob odgovorih na ta vprašanja. Meni je pomembno, da svojega zasebnega življenja ne nosim v službo in ne pred kamere. In to mi uspeva, torej sem si ga znal za silo urediti in z njim tudi v prihodnosti ne bom obremenjeval javnosti.

Dovolj takšnih vprašanj, da vam ne bom šel preveč na živce (smeh). Povejte mi raje kakšno zabavno prigodo iz zakulisja vaših oddaj. Recimo o Desi Muck, pa Nataši Tič Ralijan, morda Manci Špik in seveda Borisu Kobalu. Le pogumno (smeh).

Pa smo tam. Prigode in anekdote mi ne gredo dobro od rok, ker itak vse sproti pozabim. Če je bilo kaj hudega, pa ne smem povedati. Manco komaj kaj vidim v zakulisju, bolj v studiu, ona je na balkonu, jaz pa dva metra nižje ob pultu. Sem ji že parkrat povedal, da so z mojega zornega kota zelo kratka krila precej delikatna. Z Borisom in Nino imamo obred in se družimo vsaj enkrat na teden ob kavi. Tam si povemo vse, kar nam pade na misel in nikakor ni za objavo. Kako čudovito je biti totalno sproščen ob ljudeh, ki jih imaš rad. In vsi vemo, da vse to ostane med nami, torej o tem ne morem povedati nič več. Na Natašo se dostikrat spomnim, ko čakam na snemanje v garderobi. Imela je namreč običaj, da si je s posebnim evkaliptusovim pršilom odišavila garderobo. In še danes se mi zdi, da bom vstopil v kakšno garderobo in zavohal tisti nepozabni vonj. Desa je moja prijateljica, zelo dobra, odlična, edinstvena. V zakulisju sva se spodbujala leta in leta, takrat sem bil še mlajši, manj samozavesten in pogosto me je bodrila. V moje življenje je prišla natanko ob pravem času. Mislim, da mi ga je pošteno spremenila.

Bi mi verjeli, če vam rečem, da na internetu obstajajo vaše gole slike?

Težko, haha. Nikoli se nisem gol slikal, tudi nudist nisem, tako da je odgovor negativen.

Dovolj šale, povejte mi kako se soočite s kritiko oz. vas grde besede kdaj prizadanejo?

Malo se človek navadi, malo se nauči grde reči potisniti v nek kotiček svoje duše, da čim manj bolijo. Včasih se me kaj dotakne, seveda, kar ni nujno slabo, največkrat pa si rečem, mogoče pa imajo prav. In delam naprej. V 20 letih sem videl, da to, kar se piše po časopisih, večinoma iz osebnih simpatij ali antipatij, na moje delo nima nobenega vpliva, tako da temu ne bi pripisoval več pozornosti, kot je treba.

Jokate ali ste eden tistih ponosnih moških, ki tega ne upajo priznati javno?

Ne vem, če je to stvar ponosa. Jok spada k življenju. V tem ne vidim nobenega problema. Seveda se zgodi tudi pri meni, se je že zgodilo in se bo. Je pa res, da se zelo zelo redko. Bolj poznam tisti občutek, ko tišči in tišči in bi bilo bolje, če bi se človek zjokal. Pa ne gre.

In seveda, s kom bi šli raje na kavo, z Janom Plestenjakom ali Sebastjanom Cavazzo?

Z Janom, ker ga bolje poznam. Z Janom sva res veliko sodelovala, je odličen človek, vreden zaupanja, duhovit, občutljiv. Nikoli me ni razočaral, velikokrat smo se imeli res super. Sebastjana ne poznam prav dobro, v moji oddaji je bil samo enkrat, ga pa velikokrat vidim v gledališču. Razvil se je v super igralca in prepričan sem, da je fajn človek, a vseh se pač ne da enako poznati ali spoznati.

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 16.10.2013 ob 03:57 pod intervjuji. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Intervju: Mario Galunič (Svet24)”
  1. krš - 23.10.2013 ob 22:57

    zakaj ga pa sprašuješ o ženi in otrocih če je model gej? Al je blo to kakor pogumno in pronicljivo vprašanje?

  2. krš - 23.10.2013 ob 23:03

    a, pomota, spraševal si o poroki ne o ženi (je moj možgan poroko avtomatičn povezal z ženo, sem pozabil na tvoje nazore glede tega). a si potem mislil tudi na posvojitev otrok al na njegove lastne? Ne štekam najbolj, al si ga kakor jebal al samo ne veš?

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !