Alenka Bratušek vlada falično
To je on, Roman Vodeb, slovenski Sigmund Freud, zloglasni in kontroverzni psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku in povsem na svoj način razpreda o vsem mogočem. Najraje o politikih, ženskah in po novem tudi o naših športnikih. Nekateri ga ne marajo, nekateri ga obožujejo, nihče pa do njegovih pronicljivih misli ne more ostati ravnodušen.
Ker vem, da ste mojster psihološke analize naših politikov, je prav, da začneva prav s tem. Upam, da boste uživali. Začniva z Zoranom Jankovićem, ki kani znova naskakovati mesto šefa Pozitivne Slovenije. Dajte si duška.
Uvodoma naj povem, da sem pristal na tale intervju zato, ker ste vi na YouTubeu genialno okrcali Kanglerja in njegove radarje in na ta način sprožili gibanje »Gotof si«. Zato si zaslužite priznanje in tudi moj intervju. O Jankoviću ne morem in ne želim reči drugega kot to, da naj pač kandidira, če se že Janša kot klop drži svojega predsdniškega prestola v SDS. V tej politični paradigmi – nori oz. spodleteli demokraciji – in v tem družbeno-ekonomskem sistemu (kapitalizmu), kjer lahko vsak počne vse in za to ni kaznovan, naj se gredo politiko pač tisti, ki si to želijo in hočejo, ali pa so v to primorani. Janković je eden tistih, ki mu je politika in pozicija moči in oblasti v spletu okoliščin še zapasala. Videti je, kot da se je preobjedel finančnega bogastva – sedaj je omamljen še s politično močjo in oblastjo ter borbo proti Janši. Njegovi nezavedni procesi, njegove infantilne potlačitve so zelo specifične – jasno je, da je, tako kot vsi, zaznamovani s svojim specifičnim otroštvom.
Če sva začela z Jankovićem, je prav, da nadaljujeva z Alenko Bratušek, ki pravi, da bo, če se ne motim, odstopila z mesta premierke, če Janković zmaga. Pa ne pozabite na njena tigrasta oblačila, lepo prosim.
Alenka Bratušek bi, ravno zato ker je ženska, lahko v svoji politiki pokazala več sočutja do revežev in socialnih stisk. Deluje in vlada pa zelo nesočutno, kar je znak faličnosti in zgledovanja po moških. Z določeno načelnostjo – predvsem do Gašparja Gašparja Mišića in do samega Jankovića – je pokazala nekaj ženske svojeglavosti, celo »jajc«, kar ji lahko štejemo v moralni plus. Skuša se vživljati v ženskost, kar ji seveda ne bo uspelo – politika je sama po sebi preveč možata, da bi se lahko obnašala feminilno. Mora se preleviti v »petelinko« in kljuvati kolege peteline in tudi »kurjeke«. Cena, ki jo plačuje sama in njena družina, je izguba ženskosti – in kot protiutež za faličnost je pač hlinjenje feminilnosti (ženskosti) v obliki nošenja »sumljive« konfekcije (kratka krila, tigraste dekoracije ipd.).
Brez Gregorja Viranta, ki zdajle spet skače sem in tja, seveda ne gre. Z besedno na dan, gospod Vodeb.
Gregor Virant se je doslej izkazal s precejšno mero preudarnosti in odločnosti hkrati pa tudi načelnosti. V obstoječi garnituri političnih prvakov je – glede na okoliščine – še najmanj slab. V minus mu lahko štejemo določene zdrse, ko je vračal neke »premije« – s tem se je izkazal, da tudi on deluje po načelu: »Najprej je Bog sam sebi brado ustvaril!« Simptomi, ki jih seveda proizvaja vsak, pa pri Virantu – vsaj po mojih kriterijih, ki se seveda razlikujejo od kriterijev drugih političnih analitikov, posebej politično opredeljenih – vendarle nakazujejo precej več pozitivnih lastnosti kot negativnih.
Upam, da vas nisem preveč utrudil, ampak tole je res zabavno in zanimivo. Nadaljujva z Karlom Erjavcem, ki je znova v ospredju, in Igorjem Lukšičem, ki je presenetljivo tiho. Bo šlo?
Erjavec je postal »dovolj dober« politični rutiner, ki ne dela več posebnih napak – če se le sam nahaja v kakšnem pomembnem fotelju oz. ima neko pomembno (in dobro plačano) funkcijo, po možnosti ministrsko. Včasih je deloval kot vodja nekega interesnega združenja – mislim na »sindikat upokojencev«. Ker je trenutno koalicija leva, je seveda lahko boljši kot je bil, ko je bil v desni (Janševi) vladi. Desus je pač levo-sredinska stranka in je bolj socialno naravnana. Desnica pa po definiciji oz. konstitutivno zagovarja socialno razslojevanje in delitev na revne in bogate, kar pa Desusu ni pisano na kožo. Lukšič pa je politični lisjak, ki se relativno dobro znajde – ker sebe pač igra (to se je verjetno naučil od Pahorja) – v vsaki politični situaciji. Spore zna zgladiti tudi s spodletelimi ljudmi in v kočljivih situacijah – če mu to koristi oz. če to (politično) koristi njegovi stranki. Zna biti lojalen dogovorjenim scenarijem, kljub temu, da so situacije morda sporne – predvsem z moralno-etičnega vidika. Nobenih etičnih zadržkov nima, ko svojo FDV, ki je izobraževalna institucija – vsaj morala bi biti – turi v politiko. Njegova stranka (SD) in vsa liberalnost na levici je kontaminirana z njegovo fakulteto (FDV). Z mojega vidika je takšno mešanje FDV (kot izobraževalne institucije) in Lukšiča kot univerzitetnega profesorja (in bivšega dekana) popolnoma spodletelo. Lukšič bi se moral – če bi bil moralno odgovoren (če bi imel močan Nadjaz) – odreči ali aktivni politiki ali predavateljstvu (univerzitetni profesuri) na FDV.
Pa končajava tale političen uvod še z Janezom Janšo, ki komaj čaka, da znova dobi priložnost, da razdeli slovenski narod s svojimi drznimi izjavami. Dajte si duška še enkrat.
Janša je posebno poglavje – tudi zato, ker je s svojimi volivci vzpostavil takšen pozitivni transfer, s svojimi političnimi sovražniki pa negativnega. Zadnja leta se dobro in všečno igra – vprašanje je, koliko se v svojo všečno vlogo lahko vživi. Oskarja za politično igro (igranje samega sebe) sicer ne bi dobil, ker ga vseeno izdaja še precej simptomov, predvsem tisti iz registra sadizma. Očitno je, da prav uživa, ko političnim nasprotnikom pribije kakšen cvek v glavo oz. jim pije kri – npr. z obujanjem vloge domobranstva in povojnih pobojev. In temu sadističnemu užitku se ne zna odreči. Janša je analizabilen predvsem za nazaj – če se mu (psiho)analizirajo dejanja v obdobju, ko še ni pazil, kaj (neskrivano) počne pred ljudmi, pred pričami. Duška v takšnih političnih analizah si ne nameravam dajati – bi pa to rade volje počel v kakšnem psihoanalitičnem inštitutu, ki ga Slovenija žal ne premore. Psihoanaliza ni samo metoda (psihoterapevtskega) »zdravljenja z besedo«, pač pa je miselni koncept, s katerim se da kritično misliti posameznika – tudi politike – in družbo.
Dovolj politike, greva na košarko, ki je zdaj vaša nova strast. Zakaj naši fantje enkrat igrajo zelo dobro, drugič pa kot osnovnošolci, ki so prvič videli žogo? V čem je finta?
Kot sem rekel: psihoanaliza je miselni koncept, s katerim je mogoče razložiti »patos« politikov, pa tudi psiho športnikov, s čemer se, kot bivši vrhunski športnik, tudi ukvarjam. S psihoanalizo bi se lahko lotil tudi »marsovcev«, če bi prišli na Zemljo. O slovenskih košarkarjih, pa tudi o olimpijcih in športnikih nasploh sem že velikokrat povedal – npr. to, da njihova odličnost, pa tudi vsi njihovi kiksi, nastanejo v glavi, v mislih, predvsem tistih nezavednih. V par stavkih pač ne morem razlagati stvari, ki terjajo širšo obravnavo.
Ko vas takole poslušam, dobim občutek, da ste res nekaj posebnega. Gotovo imate zaradi tega precej težav v vaši stroki. Kako se soočate z raznimi očitki kolegov?
Moja konceptualna izhodišča so povsem druga kot jih imajo psihologi ali psihiatri, da o športnih strokovnjakih, ki mislijo da o športu nekaj vedo, niti ne govorim. Tudi od FDVjevskih sociologi se bistveno razlikujem. Svoje znanje in širino sem zgradil na čisto posebnih temeljih, in to mimo klasičnega izobraževalnega sistema – kljub temu, da sem bil vpet v tri podiplomske študije. Izobraževalni sistem je v Sloveniji popolnoma spodletel, saj učence, dijake in študente, tudi tiste na podiplomskih študijih uči spominjanja na prebrane vsebine. Na tak način pa se ne da doseči odličnosti, niti sposobnosti samostojnega razmišljanja. Zato, da jaz razmišljam s svojo glavo, nevkalupljeno in na unikaten način, sem plačal ceno – moj doktorat je bil zavrnjen. No, mojih misli »gospodarji vednosti« pač ne morejo zatreti.
Koliko je v tem vašem nastopu blefiranja in zbujanja pozornosti, koliko pa ste res iskreni in takšni kot ste tudi zasebno?
Blefiranje je stvar politikov, ki si nabirajo glasove. Jaz nimam nobene ambicije, da bi bil všečen, ali da bi vzbujal pozornost. To, da sem šokanten, je pač posledica psihoanalize – psihoanaliza je v osnovi šokantna in ekscesna, ker se pač vse steka v seksualnost. Najraje bi imel, da me ljudje pustijo na miru, da se ne ukvarjajo z menoj in da živim v miru neopazno. Ne prenesem pa, da mi ljudje delajo krivico in da me žalijo, ko vendarle vem, da pojma nimajo o temi skozi katero me kritizirajo. Na tej točki se pač ne dam – ker vem, da imam prav, in sto procentov stojim za tistim, kar trdim in zagovarjam.
Vas užalim, če vam rečem novi Janez Rugelj?
Nekoč sem bil alergičen, če so mi ljudje rekli, da sem novi Rugelj – ker nikoli nisem bil in nikoli ne bom. O Ruglju sem imel dolga leta slabo mnenje – in malo sem mu delal krivico. Šele sedaj, ko se nekateri Rugljevi pacienti na vsak način hočejo pogovarjati za menoj – kot največjim približkom Ruglja – šele spoznavam, kako dobro in strokovno je delal Rugelj. V medijih pa je bil načrtno ekscesen – no, in ravno na tej točki, v tej svoji ekscesnosti, mi ni bil všeč. Če bi se jaz šel psihoterapijo – ampak jaz se bolj ukvarjam z osebnim svetovanjem – bi delal drugače kot Rugelj. Vem, da sem teoretsko močnejši kot Rugelj, ker znam improvizirati, izvenkalupsko razmišljati in na drug način napenjati možgane kot Rugelj.
Brez vprašanja o ženskah seveda ne gre. Se vam ne zdi, da so prav one zdaj glavne in da so moški padli v drugo ligo, kjer ne odločajo več o ničemer? Ali še bolje, da je ženska zdaj to, kar je bil nekoč moški in obratno?
Če v čem vidim svoje družbeno poslanstvo, je to pač moj antifeminizem. Ženske niso več ženske, pač pa »moškinje«, ki sistemsko in posamično (v družini) vršijo simbolno kastracijo moških. Same postajajo skrajno nesrečne, moški pa obupani. Če ne bomo družno na prste stopili pošasti, ki se ji reče feminizem, se bo družba raztreščila na prafaktorje. Feminizem je tako pošastna ideologija, da se ljudje sploh ne zavedajo – še najmanj pa (naši) levi politiki. Ravno zaradi feminizma ni več pravih moških – in problem pravih moških ni v tem, da se ne znajdejo v partnerskih odnosih z ženskami, pač pa v tem, da so moralno pokvarjeni, ker t. r. nimajo Nadjaza, ne znajo moralno razsojati, ker niso pravilno razrešili Ojdipovega kompleksa. Ob simbolno kastriranem ojdipskem očetu se to pač ne da. Vsi družbeni podsistemi bodo kolapsirali in v družbi bo zavladal kaos, če se emancipirane ženske, torej »moškinje«, ne vrnejo v ženskost in postanejo malce bolj krotke in t. r. ubogljive s pridihom nemočnosti.
In mame, tudi do njih ste izjemno ostri. Mislite, da so res samo ne krive, da so Slovenci padli v krizo moralnih vrednot in identitete?
Zato, da družba normalno funkcionira, morajo biti normalni – torej moralno razsodni in »zdravo testosteronski« – moški. Mame napačno vzgajajo svoje sinove, saj si niti oplojevalcev ne znajo izbrati – saj si jih niti ne morejo, če so imele kot deklice simbolno kastrirane očeta. Dokler otrokova mama ne bo »ubogala« svojega moža, torej otrokovega očeta in dokler ta oče ne bo zaslužil vsaj 2 krat več kot njegova žena, otrokova mama, se otroci – dečki/sinovi in deklice/hčerke – ne morejo normalno psihično razvijati. Moralna kriza in kriza identitete se bo stopnjevala do točke, ko se bo družbi zmešalo. Ženske nimajo penisa, ne znajo riniti, njihovo moralno razsojanje ne temelji na kastracijski bojazni. Ženske so ženske, in naj (ženstvene) ženske tudi ostanejo – kajti le tako lahko ukrotijo pobesnele in pokvarjene moške, in to s svojo seksualnostjo in nemočnostjo. Moški rabimo nemočne ženske, da jim lahko služimo, in družbeni sistem nam mora to omogočiti.
Pa končajva v stilu, kaj bi rekli Sigmundu Freudu, če bi se dobila na kavi?
Nič – morda to, da je težko biti Vodeb, tako kot je bilo sprva težko biti Freud. Tudi on je bil – zaradi svoje teoretske panseksualnosti – sprva izžvižgan. Verjetno bi mi Freud rekel, naj se obrnem na Slavoja Žižka – šele iz Žižkovih ust bi se nekatere moje, torej psihoanalitične resnice – o športu, vsakdanjem življenju, politiki, umetnosti … – v družbi bolje prijele. Žižek je »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve« – jaz pa … – jaz pa sem rojen pod nesrečno zvezdo, ljudje me večinoma ne marajo. Freud bi mi izrekel sožalje, da me ljudje ne razumejo (pravilno) – saj, tudi njega niso in ga še sedaj ne. Tako pač je.
