Arhiv za September, 2013

Intervju: Nina Rakovec (Svet24)

22.09.2013 ob 00:24

Golota je zelo intimna stvar

Leta 1987 rojena Nina Rakovec, dobitnica vesne za najboljšo glavno žensko vlogo na nedavnem Festivalu slovenskega filma v Portorožu, je ta hip ena izmed najbolj zaposlenih in popularnih slovenskih igralk. Igro ima v krvi po zaslugi dedka Poldeta Bibiča, pri svoji karieri pa se zanaša na svoj talent, ki ga kali tudi v celjskem gledališču.

Začniva malce provokativno, kaj bi mi rekli, če vam rečem, da si je Mojca Funkl namesto vas zaslužila nagrado za najboljšo igralko na nedavnem Festivalu slovenskega filma?

To vprašanje ni zame prav nič provokativno, saj je Mojca Funkl odlična igralka. Prav tako Janja Majzelj, ki bi si tudi zaslužila nagrado. A na koncu izbere žirija in lahko sem samo vesela in počaščena, da so izmed takih igralk izbrali mene in mi s tem, kot igralki na začetku kariere, dali vzpodbudo za naprej.

Najprej Izlet, zdaj Dvojina in Zapelji me, kmalu pa še nova tv nadaljevanka. Se motim, če rečem, da ste trenutno najbolj aktualna slovenska igralka daleč na okoli?

Na to sama težko odgovorim, res je, da imam srečo in upam, da jo bom imela tudi v prihodnje. Poleg sreče je tu prisotno še nenehno dokazovanje in garanje, da upravičiš svoje pojavljanje.

Se strinjate, da ste dejansko razbili stereotip, da za slovenske igralke ni kaj dosti prostora v slovenskem filmu in za markantne glavne vloge?

Oh, nisem jaz razbila tega stereotipa. Če si ogledate katerikoli film z Mileno Zupančič ali Natašo Barbaro Gračner, vam bo jasno, o čem govorim.

Greva na režiserja Nejca Gazvodo. V Izletu vas je prepričal, da ste pokazali prsi, v Dvojini, da se poljubljate z žensko. Kako mu je uspelo (smeh)?

Ni me prepričal on. Vloga sama to zahteva. In to ni golota na vulgaren način, je golota, ki odkrije skrivnost, zato je bila potrebna. Tudi poljub v Dvojini je simbol čistosti, ljubezni, zaradi tega ga nikoli nisem gledala kot nek tabu.

Ko sva že pri erotičnih prizorih, ste imeli kaj treme pri slačenju?

Da. Golota je zelo intimna stvar, ki je je navadno deležen le partner. A kot igralec moraš včasih iti preko sebe in storiti, kar vloga (upravičeno) zahteva.

Dovolj erotike, povejte mi kako je bilo delati z Jonasom v spletni seriji Prepisani?

Delati z Jonasom je bila super izkušnja, saj je blazno inteligenten in zabaven moški. Veliko sem se naučila na tem snemanju in uživala z ekipo.

Kaj pa želja po uspehu v tujini, je zelo močna, je sploh kaj šans za slovensko igralko, da ji uspe v tujih filmih?

Želja je zelo močna, a seveda se zavedam, da so majhne možnosti, da bi mi uspel preboj v tujino. A poskusila bom, drugače bi se le spraševala o tem, kaj bi bilo, če bi bilo.

In seveda, s katerim hollywoodskim zvezdnikom bi si tudi po koncu snemanja privoščili šampanjec za zajtrk?

Želim si delati s čim bolj raznolikimi ljudmi tako hollywoodske, kot evropske produkcije. To so moje sanje. Če se zaključijo s šampancem, se pa pustimo presenetit.

Peto mesto

21.09.2013 ob 23:07

Peto mesto na Eurobasketu je faking kul. Bravo, fantje.

YouTube slika preogleda

Recenzija: Stoker

21.09.2013 ob 17:04

STOKER

Zelo poseben film, edinstvena mešanica gotske grozljivke in romantične srhljivke, vizualno dovršena, atmosfersko elegantna, provokativna, enkratno odigrana, še bolje zrežirana, skrivnostna, prepričljivo zastavljena, čudovito bizarno posneta in izpovedno močna dramska strašljivka, kjer si mama Nicole Kidman in hčerka Mia Wasikowska zaslužita oskarja. Drugačen film, delo korejskega režiserja Chan-wook Parka, ki se je leta 2003 proslavil z OldBoyem. Zanimiva filmska izkušnja, ki očara tudi z bližnjimi posnetki in montažnimi fintami. Drugačen film, zelo dobrodošel v poplavi klišejskih pizdarij. Miren, očarljiv, čaroben in zelo zajeban, da ne bo pomote.

Ocena: 8/10


Recenzija: Dexter (Season 7)

21.09.2013 ob 16:53

DEXTER 7

Pizda ej, če tale sezona ni ena najboljših, potem ne vem katera je. Vse dele sem požrl v enem kosu. Od pričakovanja, kaj se bo zgodilo, me je premetavalo po stolu od začetka do konca. Vsi twisti so bili faking awesome, vse različne zgodbe pa so se vrhunsko sestavile v briljantno celoto. Aham, to je tista sezona, kjer Debra Morgan (kot vedno enkratna Jennifer Carpenter) o Dexterju (kot vedno odlični Michael C. Hall) izve čisto vse. Tista sezona, kjer se Dexter zaljubi v Hanah McKay (zelo dobra Yvonne Strahovski), žensko svojih sanj, ali še bolje, v svojo sorodno dušo, ki jo pali prav to, da je serijski morilec. Tista sezona, kjer na sceno prileti mafijec Isaak Sirko (karizmatični Ray Stevenson) in tista, kjer skuša Quinn (Desmond Harrington) rešiti barsko plesalko Nadio (Katia Winter). In seveda tista, kjer začne LaGuerta (Lauren Vélez) sumiti, da je prav Dexter serijski morilec, ki je pred leti potunkal Jamesa Doakesa (Erik King). Vrhunska sezona, resno. Narejena premišljeno, prepričljivo, prebrisano in tako, da gledalca že prvo sekundo povleče v dogajanje in ga ne spusti do samega konca, ki je itak atentat na živce. Obožujem to serijo, big fan from day one. Odlična je, lahko bi rekel, ena najboljših, kar sem jih videl v lajfu.

Ocena: 9/10

Vloga za Emo: Fotke iz mojega snemanja

21.09.2013 ob 15:30

Itak, Luka Felicijan je klikal sto na uro, tele fotke pa bodo za vedno zakon spomin na moje snemalne dni.

Vloga za Emo: Moji snemalni dnevi

21.09.2013 ob 12:26

Začelo se je kaka dva meseca nazaj, ko me je Vjeko Šišarica, vodja snemanja filma Vloga za Emo, pobaral, če me morda zanima kakšna stranska vloga. Itak, da sem bil za. Brez razmišljanja, takoj in z velikim veseljem. Najprej je padla ideja, da bi bil profesor telovadbe, ki osvaja Tino Gorenjak, potem pa smo se odločili, da sem bolj primeren za vlogo profesorja nemščine, ki glavni igralki Lari Safran, ki igra Emo, zajebe počitnice.

Vjeko Šišarica je model na mestu, legenda, pravi prijatelj, človek, brez katerega tega filma ne bi povohal niti od daleč.

Ne vem zakaj, ampak na začetku nisem imel v glavi, da bom moral govoriti nemško. Ko sem v roke dobil scenarij, me je seveda skoraj kap, saj mi nemščina res ne gre. Kako hudiča si bom zapomnil nemški tekst in potem zraven še igral, nisem imel pojma, zato me je postalo strah, pa še trema me je razjedala kot še nikoli. A jebat ga, v slovenščini zna igrati vsak, v nemščini pa samo največji mojstri, sem se tolažil, a ni pomagalo. Itak, da ne. Prekleta nemščina.

Glavna igralka Lara Safran je bila v prizoru, kjer sem tudi jaz, vrhunska. Če je tako odigrala tudi vse ostalo, ji lahko res čestitam. Talent, vsekakor.

V četrtek je napočil moj prvi snemalni dan. Trema za crknit. Pozabil tekst tik pred začetkom snemanja. Živci. Pa vroče mi je bilo kot v peklu. Za obleke je skrbela Vladimira Skale, za masko pa Melita Tamše, ki sem ji verjetno požrl vse živce s tem, da mi je bilo tako zelo vroče, saj mi noben puder ni prijel tako kot bi mi moral. A smo zrihtali, itak, kaj pa drugega.

Režiser Alen Pavšar je res pravi profi, zelo ga cenim, pa en tak prijazen in prijeten model je, svaka mu čast za trud in energijo, ki jo vlaga v v film.

Snemati smo začeli ob enajstih zjutraj, končali pa smo ob štirih. Zajebano, še posebej, če gre za prizor, v katerem je več kot 40 ljudi. Pa lučke, pa ton, pa organizacija, pa postavitev seta, kamere, ma vsega kar je treba, da prizori štimajo tako kot je treba. Režiser Alen Pavšar je profi. Če je treba, bo sceno ponavljal tudi stokrat. Tako dolgo, da bo štimalo vse. Tako se dela, to je kul, če hočeš dober film. Dejansko nisem pričakoval tako veliko ekipo, kjer je vsak točno vedel kaj dela. Nad tem se bil pozitivno presenečen. Svaka jim čast, resno.

Niko Krhlanko igra Nejca, če se ne motim, eno izmed glavnih vlog. Kul poba, z mano v prizoru, pa še pri nemščini mi je malo pomagal.

Več kot to, da igram profesorja nemščine, ne bom izdal, vse boste videl v kinu, ko bo film nared za redno distribucijo. Je bil pa prvi snemalni dan res naporen. Akcija celih pet ur, če prav pomislim. Suha vaja, prava vaja, snemanje, popravki, ta plan, tisti plan, sem, tja, gor in dol. Cela štala, po začetni tremi pa seveda uživancija in sproščena zabava s celo igralsko ekipo. Jp, šele ko se igralec sprosti in pozabi na vlogo, rata kul. Šele ko začneš uživati na snemanju, rataš prepričljiv in ti gre vse kot po maslu. Pred tem se vidi, da te je strah in da te razjeda trema.

Tudi Rok Vihar igra eno izmed stranskih vlog. Faca, totalna. Pa za vedno mi bo car zaradi Šelestenja.

Drugi dan snemanja je bil lažji, saj sem imel le dva čisto kratka prizora. Je bilo pa zanimivo opazovati proces snemanja za ostalo ekipo in premagovanje vseh težav, ki nastanejo. Recimo hrup, pa sonce, pa še marsikaj, kar moti tonskega mojstra in kamermana. Profiji, kot sem rekel. Še enkrat kapo dol. Pa igralci so zanimivi, ko se pripravljajo vsak na svoj način. Tina Gorenjak, Rok Vihar, Alida Bevk, Manca Košir, Smiljan Mori, Vojko Belšak, Marko Ujc in še kdo, kul ekipa, jebemtiš, komaj čakam, da vidim kako so opravili svoje delo.

Marko Ujc in Tina Gorenjak na suhi vaji.

Priprave na smemanje.

Film bo, če se ne motim, svojo redno distribucijo začel jeseni v Cineplexxu. Komaj čakam. Pa upam, da nisem zanič in da sem bil vsaj približno okej. Če ne se bom na premieri od sramu pogreznil v sedež in čisto potiho odšel iz kina. Držite pesti, da nam rata dober film.

Vloga za Emo (revija Story)

19.09.2013 ob 09:29

No, zdaj pa je uradno, v novem slovenskem filmu Vloga za Emo igram učitelja nemščine, prav danes pa bom posnel svoje prve prizore. Držite pesti, da ne zajebem.

Sram vas bodi

18.09.2013 ob 03:18

Težko verjamem, da tako posrani komentarji na račun Michaela Jacksona leta 2013 še vedno dobivajo všečke. Razočaran.

Intervju: Roman Vodeb (Svet24)

17.09.2013 ob 23:57

Alenka Bratušek vlada falično

To je on, Roman Vodeb, slovenski Sigmund Freud, zloglasni in kontroverzni psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku in povsem na svoj način razpreda o vsem mogočem. Najraje o politikih, ženskah in po novem tudi o naših športnikih. Nekateri ga ne marajo, nekateri ga obožujejo, nihče pa do njegovih pronicljivih misli ne more ostati ravnodušen.


Ker vem, da ste mojster psihološke analize naših politikov, je prav, da začneva prav s tem. Upam, da boste uživali. Začniva z Zoranom Jankovićem, ki kani znova naskakovati mesto šefa Pozitivne Slovenije. Dajte si duška.

Uvodoma naj povem, da sem pristal na tale intervju zato, ker ste vi na YouTubeu genialno okrcali Kanglerja in njegove radarje in na ta način sprožili gibanje »Gotof si«. Zato si zaslužite priznanje in tudi moj intervju. O Jankoviću ne morem in ne želim reči drugega kot to, da naj pač kandidira, če se že Janša kot klop drži svojega predsdniškega prestola v SDS. V tej politični paradigmi – nori oz. spodleteli demokraciji – in v tem družbeno-ekonomskem sistemu (kapitalizmu), kjer lahko vsak počne vse in za to ni kaznovan, naj se gredo politiko pač tisti, ki si to želijo in hočejo, ali pa so v to primorani. Janković je eden tistih, ki mu je politika in pozicija moči in oblasti v spletu okoliščin še zapasala. Videti je, kot da se je preobjedel finančnega bogastva – sedaj je omamljen še s politično močjo in oblastjo ter borbo proti Janši. Njegovi nezavedni procesi, njegove infantilne potlačitve so zelo specifične – jasno je, da je, tako kot vsi, zaznamovani s svojim specifičnim otroštvom.

Če sva začela z Jankovićem, je prav, da nadaljujeva z Alenko Bratušek, ki pravi, da bo, če se ne motim, odstopila z mesta premierke, če Janković zmaga. Pa ne pozabite na njena tigrasta oblačila, lepo prosim.

Alenka Bratušek bi, ravno zato ker je ženska, lahko v svoji politiki pokazala več sočutja do revežev in socialnih stisk. Deluje in vlada pa zelo nesočutno, kar je znak faličnosti in zgledovanja po moških. Z določeno načelnostjo – predvsem do Gašparja Gašparja Mišića in do samega Jankovića – je pokazala nekaj ženske svojeglavosti, celo »jajc«, kar ji lahko štejemo v moralni plus. Skuša se vživljati v ženskost, kar ji seveda ne bo uspelo – politika je sama po sebi preveč možata, da bi se lahko obnašala feminilno. Mora se preleviti v »petelinko« in kljuvati kolege peteline in tudi »kurjeke«. Cena, ki jo plačuje sama in njena družina, je izguba ženskosti – in kot protiutež za faličnost je pač hlinjenje feminilnosti (ženskosti) v obliki nošenja »sumljive« konfekcije (kratka krila, tigraste dekoracije ipd.).

Brez Gregorja Viranta, ki zdajle spet skače sem in tja, seveda ne gre. Z besedno na dan, gospod Vodeb.

Gregor Virant se je doslej izkazal s precejšno mero preudarnosti in odločnosti hkrati pa tudi načelnosti. V obstoječi garnituri političnih prvakov je – glede na okoliščine – še najmanj slab. V minus mu lahko štejemo določene zdrse, ko je vračal neke »premije« – s tem se je izkazal, da tudi on deluje po načelu: »Najprej je Bog sam sebi brado ustvaril!« Simptomi, ki jih seveda proizvaja vsak, pa pri Virantu – vsaj po mojih kriterijih, ki se seveda razlikujejo od kriterijev drugih političnih analitikov, posebej politično opredeljenih – vendarle nakazujejo precej več pozitivnih lastnosti kot negativnih.

Upam, da vas nisem preveč utrudil, ampak tole je res zabavno in zanimivo. Nadaljujva z Karlom Erjavcem, ki je znova v ospredju, in Igorjem Lukšičem, ki je presenetljivo tiho. Bo šlo?

Erjavec je postal »dovolj dober« politični rutiner, ki ne dela več posebnih napak – če se le sam nahaja v kakšnem pomembnem fotelju oz. ima neko pomembno (in dobro plačano) funkcijo, po možnosti ministrsko. Včasih je deloval kot vodja nekega interesnega združenja – mislim na »sindikat upokojencev«. Ker je trenutno koalicija leva, je seveda lahko boljši kot je bil, ko je bil v desni (Janševi) vladi. Desus je pač levo-sredinska stranka in je bolj socialno naravnana. Desnica pa po definiciji oz. konstitutivno zagovarja socialno razslojevanje in delitev na revne in bogate, kar pa Desusu ni pisano na kožo. Lukšič pa je politični lisjak, ki se relativno dobro znajde – ker sebe pač igra (to se je verjetno naučil od Pahorja) – v vsaki politični situaciji. Spore zna zgladiti tudi s spodletelimi ljudmi in v kočljivih situacijah – če mu to koristi oz. če to (politično) koristi njegovi stranki. Zna biti lojalen dogovorjenim scenarijem, kljub temu, da so situacije morda sporne – predvsem z moralno-etičnega vidika. Nobenih etičnih zadržkov nima, ko svojo FDV, ki je izobraževalna institucija – vsaj morala bi biti – turi v politiko. Njegova stranka (SD) in vsa liberalnost na levici je kontaminirana z njegovo fakulteto (FDV). Z mojega vidika je takšno mešanje FDV (kot izobraževalne institucije) in Lukšiča kot univerzitetnega profesorja (in bivšega dekana) popolnoma spodletelo. Lukšič bi se moral – če bi bil moralno odgovoren (če bi imel močan Nadjaz) – odreči ali aktivni politiki ali predavateljstvu (univerzitetni profesuri) na FDV.

Pa končajava tale političen uvod še z Janezom Janšo, ki komaj čaka, da znova dobi priložnost, da razdeli slovenski narod s svojimi drznimi izjavami. Dajte si duška še enkrat.

Janša je posebno poglavje – tudi zato, ker je s svojimi volivci vzpostavil takšen pozitivni transfer, s svojimi političnimi sovražniki pa negativnega. Zadnja leta se dobro in všečno igra – vprašanje je, koliko se v svojo všečno vlogo lahko vživi. Oskarja za politično igro (igranje samega sebe) sicer ne bi dobil, ker ga vseeno izdaja še precej simptomov, predvsem tisti iz registra sadizma. Očitno je, da prav uživa, ko političnim nasprotnikom pribije kakšen cvek v glavo oz. jim pije kri – npr. z obujanjem vloge domobranstva in povojnih pobojev. In temu sadističnemu užitku se ne zna odreči. Janša je analizabilen predvsem za nazaj – če se mu (psiho)analizirajo dejanja v obdobju, ko še ni pazil, kaj (neskrivano) počne pred ljudmi, pred pričami.  Duška v takšnih političnih analizah si ne nameravam dajati – bi pa to rade volje počel v kakšnem psihoanalitičnem inštitutu, ki ga Slovenija žal ne premore. Psihoanaliza ni samo metoda (psihoterapevtskega) »zdravljenja z besedo«, pač pa je miselni koncept, s katerim se da kritično misliti posameznika – tudi politike – in družbo.

Dovolj politike, greva na košarko, ki je zdaj vaša nova strast. Zakaj naši fantje enkrat igrajo zelo dobro, drugič pa kot osnovnošolci, ki so prvič videli žogo? V čem je finta?

Kot sem rekel: psihoanaliza je miselni koncept, s katerim je mogoče razložiti »patos« politikov, pa tudi psiho športnikov, s čemer se, kot bivši vrhunski športnik, tudi ukvarjam. S psihoanalizo bi se lahko lotil tudi »marsovcev«, če bi prišli na Zemljo. O slovenskih košarkarjih, pa tudi o olimpijcih in športnikih nasploh sem že velikokrat povedal – npr. to, da njihova odličnost, pa tudi vsi njihovi kiksi, nastanejo v glavi, v mislih, predvsem tistih nezavednih. V par stavkih pač ne morem razlagati stvari, ki terjajo širšo obravnavo.

Ko vas takole poslušam, dobim občutek, da ste res nekaj posebnega. Gotovo imate zaradi tega precej težav v vaši stroki. Kako se soočate z raznimi očitki kolegov?

Moja konceptualna izhodišča so povsem druga kot jih imajo psihologi ali psihiatri, da o športnih strokovnjakih, ki mislijo da o športu nekaj vedo, niti ne govorim. Tudi od FDVjevskih sociologi se bistveno razlikujem. Svoje znanje in širino sem zgradil na čisto posebnih temeljih, in to mimo klasičnega izobraževalnega sistema – kljub temu, da sem bil vpet v tri podiplomske študije. Izobraževalni sistem je v Sloveniji popolnoma spodletel, saj učence, dijake in študente, tudi tiste na podiplomskih študijih uči spominjanja na prebrane vsebine. Na tak način pa se ne da doseči odličnosti, niti sposobnosti samostojnega razmišljanja. Zato, da jaz razmišljam s svojo glavo, nevkalupljeno in na unikaten način, sem plačal ceno – moj doktorat je bil zavrnjen. No, mojih misli »gospodarji vednosti« pač ne morejo zatreti.

Koliko je v tem vašem nastopu blefiranja in zbujanja pozornosti, koliko pa ste res iskreni in takšni kot ste tudi zasebno?

Blefiranje je stvar politikov, ki si nabirajo glasove. Jaz nimam nobene ambicije, da bi bil všečen, ali da bi vzbujal pozornost. To, da sem šokanten, je pač posledica psihoanalize – psihoanaliza je v osnovi šokantna in ekscesna, ker se pač vse steka v seksualnost. Najraje bi imel, da me ljudje pustijo na miru, da se ne ukvarjajo z menoj in da živim v miru neopazno. Ne prenesem pa, da mi ljudje delajo krivico in da me žalijo, ko vendarle vem, da pojma nimajo o temi skozi katero me kritizirajo. Na tej točki se pač ne dam – ker vem, da imam prav, in sto procentov stojim za tistim, kar trdim in zagovarjam.

Vas užalim, če vam rečem novi Janez Rugelj?

Nekoč sem bil alergičen, če so mi ljudje rekli, da sem novi Rugelj – ker nikoli nisem bil in nikoli ne bom. O Ruglju sem imel dolga leta slabo mnenje – in malo sem mu delal krivico. Šele sedaj, ko se nekateri Rugljevi pacienti na vsak način hočejo pogovarjati za menoj – kot največjim približkom Ruglja – šele spoznavam, kako dobro in strokovno je delal Rugelj. V medijih pa je bil načrtno ekscesen – no, in ravno na tej točki, v tej svoji ekscesnosti, mi ni bil všeč. Če bi se jaz šel psihoterapijo – ampak jaz se bolj ukvarjam z osebnim svetovanjem – bi delal drugače kot Rugelj. Vem, da sem teoretsko močnejši kot Rugelj, ker znam improvizirati, izvenkalupsko razmišljati in na drug način napenjati možgane kot Rugelj.

Brez vprašanja o ženskah seveda ne gre. Se vam ne zdi, da so prav one zdaj glavne in da so moški padli v drugo ligo, kjer ne odločajo več o ničemer? Ali še bolje, da je ženska zdaj to,  kar je bil nekoč moški in obratno?

Če v čem vidim svoje družbeno poslanstvo, je to pač moj antifeminizem. Ženske niso več ženske, pač pa »moškinje«, ki sistemsko in posamično (v družini) vršijo simbolno kastracijo moških. Same postajajo skrajno nesrečne, moški pa obupani. Če ne bomo družno na prste stopili pošasti, ki se ji reče feminizem, se bo družba raztreščila na prafaktorje. Feminizem je tako pošastna ideologija, da se ljudje sploh ne zavedajo – še najmanj pa (naši) levi politiki. Ravno zaradi feminizma ni več pravih moških – in problem pravih moških ni v tem, da se ne znajdejo v partnerskih odnosih z ženskami, pač pa v tem, da so moralno pokvarjeni, ker t. r. nimajo Nadjaza, ne znajo moralno razsojati, ker niso pravilno razrešili Ojdipovega kompleksa. Ob simbolno kastriranem ojdipskem očetu se to pač ne da. Vsi družbeni podsistemi bodo kolapsirali in v družbi bo zavladal kaos, če se emancipirane ženske, torej »moškinje«, ne vrnejo v ženskost in postanejo malce bolj krotke in t. r. ubogljive s pridihom nemočnosti.

In mame, tudi do njih ste izjemno ostri. Mislite, da so res samo ne krive, da so Slovenci padli v krizo moralnih vrednot in identitete?

Zato, da družba normalno funkcionira, morajo biti normalni – torej moralno razsodni in »zdravo testosteronski« – moški. Mame napačno vzgajajo svoje sinove, saj si niti oplojevalcev ne znajo izbrati – saj si jih niti ne morejo, če so imele kot deklice simbolno kastrirane očeta. Dokler otrokova mama ne bo »ubogala« svojega moža, torej otrokovega očeta in dokler ta oče ne bo zaslužil vsaj 2 krat več kot njegova žena, otrokova mama, se otroci – dečki/sinovi in deklice/hčerke – ne morejo normalno psihično razvijati. Moralna kriza in kriza identitete se bo stopnjevala do točke, ko se bo družbi zmešalo. Ženske nimajo penisa, ne znajo riniti, njihovo moralno razsojanje ne temelji na kastracijski bojazni. Ženske so ženske, in naj (ženstvene) ženske tudi ostanejo – kajti le tako lahko ukrotijo pobesnele in pokvarjene moške, in to s svojo seksualnostjo in nemočnostjo. Moški rabimo nemočne ženske, da jim lahko služimo, in družbeni sistem nam mora to omogočiti.

Pa končajva v stilu, kaj bi rekli Sigmundu Freudu, če bi se dobila na kavi?

Nič – morda to, da je težko biti Vodeb, tako kot je bilo sprva težko biti Freud. Tudi on je bil – zaradi svoje teoretske panseksualnosti – sprva izžvižgan. Verjetno bi mi Freud rekel, naj se obrnem na Slavoja Žižka – šele iz Žižkovih ust bi se nekatere moje, torej psihoanalitične resnice – o športu, vsakdanjem življenju, politiki, umetnosti … – v družbi bolje prijele. Žižek je »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve« – jaz pa … – jaz pa sem rojen pod nesrečno zvezdo, ljudje me večinoma ne marajo. Freud bi mi izrekel sožalje, da me ljudje ne razumejo (pravilno) – saj, tudi njega niso in ga še sedaj ne. Tako pač je.

Recenzija: Razredni sovražnik

17.09.2013 ob 20:52

slovenija, režija: Rok Biček, igrajo: Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner, Tjaša Železnik, Maša Derganc, Robert Prebil

“Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor.”

Evo ga, letošnji najbolj opevan slovenski film, Razredni sovražnik debitanta Roka Bička, ovenčan z nagrado v Benetkah in neštetimi nagradami na nedavnem Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Dober je, tu ni dileme, toda tako dober kot pravijo vsi, ki so ga videli, pa spet ne. Igor Samobor v vlogi profesorja nemščine seveda briljira in gledalce prepriča tudi s svojo markatno pojavo, držo, načinom govora in vsem tistim, kar mora imeti profesor, da ga dijaki zasovražijo že prvo minuto, ko stopi v razred in odpre usta. Jp, novi učitelj Samobor je čisto nasprotje prejšnje učiteljice Maše Derganc, ki gre na porodniško in je z učenci ravnala kot Michelle Pfeiffer v Dangerous Minds. Samobor je drugačen tič. Je strog, introvertiran, ciničen in tak, da se zdi, da mu je vseeno za dijake. Tudi takrat, ko ena izmed njegovih učenk napravi samomor. Malo za tem, ko objokana prileti iz njegovega kabineta, kjer ji je sila strogo povedal nekaj krepkih. O ja, Razredni sovražnik prihaja ob pravem času, ko je treba razburkati slovenski šolski sistem in ugotoviti, kdo je kriv. Da dijaki za smrt sošolke okrivijo prav Samoborja, tega nacističnega prasca, kot mu pravi ena izmed njenih prijateljic, je seveda razumljivo. Prav Samoborjev odnos do samomora je odlčen povod za revolucijo in sprostitev frustracij, ki so jih dijaki pri Dergančevi očitno potlačili globoko vase. Samomor sošolke jim pride prav za upor, Samobor pa je zaradi svojega etitjuda kot nalašč za grešnega kozla, ki pokasira največ njihove jeze. Po eni strani jih razumem, po drugi pa je jasno, da blefirajo in sploh nimajo pojma, kaj se pravzaprav gredo, kot jim na koncu razloži tudi njihova sošolka, ki noče več sodelovati v spornih dejanjih, katere skuša umiriti ravnateljica Nataša Barbara Gračner. Režiser Rok Biček obvlada dogajanje in zna delati z igralci, ki vsi po vrsti svoje delo opravijo z odliko. Z izjemo prizora na sestanku s starši, ki je napravljen precej površno in premalo prepričljivo. Vse ostalo štima, vse ostalo dela dober slovenski film, ki ga kanček pokvari nekoliko predolga minutaža in dejstvo, da je prevečkrat narejen na suho brez glasbe. Vem, da je Biček s tem še dodatno ujel realizem in imel v glavi, da bodo besede še bolj učinkovale brez glasbene podlage, toda zadeva postane čez čas preveč hladna in taka, da tudi gledalec postane čustveno otopel. Prav to filmu malce zamerim, to, da me z izjemo prizora v maskah, ni ujel na emotivni bazi, čeprav sem to od njega pričakoval. Na koncu mi je bilo pravzaprav vseeno za usode dijakov in navsezadnje tudi za usodo profesorja, kar seveda ni dobro, pa četudi je po drugi strani očitno nujno za Bičkovo poanto.

Ocena: 7/10


Recenzija: The Bling Ring

17.09.2013 ob 15:03

THE BLING RING

Ne boste verjeli, toda zgodba o skupini najstnikov (med njimi je tudi Emma Watson iz Harryja Potterja, zdaj punca, ki kadi), ki so serijsko vdirali in ropali hiše slavnih osebnosti (Paris Hilton, Lindsay Lohan, Rachel Bilson), se je zgodila tudi v resnici. Prav to je glavni problem tega filma, te preveč površne, preotročje in premalo ostre zgodbe Sofie Coppole, ki zna veliko bolje, ko je v formi. Jp, realnost je bila tokrat bolj nora od filma, ki realnost le bledo oponaša in pač pokaže kako zelo je lahko mladina obsedena s slavnimi osebami. In pazi to, Nicki, ki jo igra prej omenjena Emma Watson, se na koncu znajde v zaporu skupaj z Lindsay Lohan, kar so seveda njene ultimativne sanje. Only in America, jebemti ej.

Ocena: 4/10


Recenzija: Jobs

17.09.2013 ob 14:49

JOBS

“Give me Bill Gates on the phone.”

To je on, Steve Jobs, vizionar in možakar, ki je za vedno spremenil svet. Jp, Microsoft je bil za masovno potrošnjo, Mac pa za sanjače. Kot fast in slow food, jebemti. In prav Bill Gates je Jobsu v osemdesetih ubil sanje ter ga premagal pri računalnikih. Nimaš kaj, Gates je delal za rajo, Jobs pa za petičneže, ki jim računalnik ni pomenil le zabave. In zdaj je dobil svojo biografijo, svoj film, ki ga zaradi prerane smrti žal ne bo videl. Itak, film se začne leta 2001, ko se Jobs zmagoslavno vrne v Apple in predstavi svoj novi izdelek, potem pa skoči v leto 1974, ko je bil še mlad, nadebuden pobalin. Sanjač, vizionar in mladenič z jajci, ki je točno vedel, da bodo računalniki spremenili svet. Aham, leta 1977 mu je uspel mega popularni Apple 2, že leta 1984 pa je na tržišče vrgel prvega Maca. Toda potem je prišel Bill Gates, ga prefukal z Windowsi in mu vzel sanje. Vse do konca devetdesetih, ko se je po letih pavze seveda znova na sceno in začel razturavati z mobilno telefonijo in napravicami za musko, pa tudi z računalniki, ki so, kot je dejal sam, spet postali kul. Dober film, resda ne tako kot The Social Network, a vseeno tako, da nimam pojma, zakaj folk tako zelo teži in obrača hrbet, kritiki pa šinfajo na polno. Ne bom rekel, da je Ashton Kutcher perfekten, rekel pa bom, da mu gre čisto okej in da gledalec, ko se ga navadi, pozabi, da je Kutcher in ga začne sprejemati kot Jobsa. Še boljša je seveda spremljevalna ekipa, ki film dvigne nad oblake, ko dobi svojih pet minut. Recimo Dermont Mulroney kot Mike Markkula, Matthew Modine kot John Sculley, J. K. Simmons kot Arthur Rock, Kevin Dunn kot Gil Amelio in seveda odlični Josh Gad kot Steve Wozniak. Hejtanje tega filma je glupo, saj res ni napačen. Ima nekaj napakic, toda kot celota udari dobro in tudi Stevea Jobsa ujame kot je treba. Morda so ga ustvarjalci res polomili s Kutcherjem, ki ga gledalci pa niso videli v tej vlogi, toda to je krivično, saj mu gre, kot sem že povedel, zelo solidno. Drži, Jobs je film, kjer gledalca prime, da bi si nabavil Maca in vse tisti faking i-je. Magari samo zato, da bi bil sanjač. Ali  kot proti koncu filma zine Jobs: “We are makin Apple cool again.”

Ocena: 7/10

Jodi kjutko

16.09.2013 ob 15:03

Če ni naš Jodi najbolj kjut kuža na svetu, potem ne vem kateri je.

Festival slovenskega filma 2013

16.09.2013 ob 02:09

Dejstvo, da Nina Rakovec iz Dvojine premaga Mojco Funkl iz Adrie Blues, je dovolj, da se tale festival ukine, saj žirija očitno nima pojma in slovenski film spet spreminja v slovenski film, se pravi v nekaj, iz česar mora  slovenski film pobegniti, če hoče preživeti in ujeti gledalce. Da se razumemo, Nina ni napačna, toda Mojca je tista, ki bi morala zmagati. O ostalih nagradah težko govorim, saj še nisem videl opevanega Razrednega sovražnika in še nekaterih drugih, ki so tekmovali za najboljši celovečerec. Če bi izbiral mad Adrio in Dvojino, pa seveda izberem Adrio, ki je res super, za razliko od Dvojine, ki je za en kurac, če povem direktno.

Sem pa danes ujel oddajo o tem festivalu. Pohvalno, da take oddaje sploh so, ampak ni ga hujšega od režiserja, ki filozofira o svojem filmu. To znajo tako grozljivo dolgočasno početi samo slovenski režiserji. Zato pa je slovenski film tam kjer je. In dokler ga bodo režirali težaki, bo tam tudi ostal.

Raketa Vip Šov

16.09.2013 ob 01:38

O Raketi je škoda izgubljati besed. Tako slaba in retardirana je, da človek komaj verjame. Isti kurac kot Na zdravje, če je to sploh mogoče. Kdo gleda to sranje, je sadomazohist, jebemti no. Če bi kdaj delali svetovno prvenstvo v osladnosti, bi Boštjan Romih zmagal s tisoč  točkami prednosti. Tip  je tako user friendly, da glava peče. Še bolj tečen od Tanje Žagar, če prav pomislim. In to njegovo poskušanje kako biti zabaven v skečih, pizda no, mar res ni jasno, da mu to ne gre. Da je lesen, nespontan in smotan, ko skuša  biti komičen. Pa strašna Jožeta in fora s skafandi na začetku, kdo je tu nor, resno ej. To je retardirano še za predšolske otroke kaj šele za odrasle gledalce, ki hočejo dostojno nedeljsko zabavo. Fukjena oddaja, od začetka do konca. Ves čas, brez izjeme.

Vip Šov je isti drek, pa sprašujem se, če ob takem razkošnem budžetu ni boljših piscev za uvodne štose, ki so res grozljivka. Pa moti me nepotrebno glupiranje voditeljev. Eno je biti smešen, drugo se je siliti s smešnostjo. Vid Valič in Peter Poles tega ne ločita pa da se jebeš. Valič je okej standuper, a zanič voditelj, Poles pa ne najde pravega momenta in pač misli, da je dovolj, da je Poles, ker se mu publika v studiu pač nasmiha, ko že drugo leto zapored poka iste fore. Pogovori z gosti niso tako napačni, problem je v skečih in vsem ostalem.