IZTOK faking GARTNER

« | | »

Intervju: Jana Govc Eržen (Svet24)

4.09.2013

Sem čisto običajna ženska

Leta 1957 rojena Jana Govc Eržen, primarijka, specialistka splošne medicine, predstojnica Zdravstvene postaje Vojnik-Dobrna, nacionalna koordinatorka za preventivo srčno žilnih bolezni in predsednica strokovnega odbora Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna, je ženska na mestu. Samozavestna, odločna, vedno prijazna, ko je treba tudi zabavna, z eno besedo, »superženska«, ki v življenju počne nešteto stvari in kljub temu najde čas za družino. Po novem tudi babica zelo simpatičnega fantka Jakoba, malo nazaj pa kandidatka za celjsko županjo, ki je naskakovala tudi poslanski stolček.


Začniva direktno in brez dlake na jeziku. Glede na to, da ste kandidirali za celjsko županjo na zadnjih volitvah, me zanima, kako je mogoče, da se sedanjega maratonskega župana Bojana Šrota enostavno ne da premagati?

Volivke in volivci imajo vedno prav in njihovo odločitev velja spoštovati. In tako je bilo na vseh volitvah od leta 1998 dalje. Vedno so se odločili za Bojana Šrota. Zakaj se ga ne da premagati? Verjetno se s tem vprašanjem nihče ni posebej ukvarjal, tudi tisti, ki so se na vsakih volitvah podali v boj za županski stolček v Celju, ne. Župan ima veliko dobrih lastnosti, ki jih tudi mnoge ženske ne moremo spregledati.

Mi hočete torej reči, da bo Šrot celjski župan še naslednjih sto let?

Želim mu veliko zdravja in vse dobro, ne glede na to, kaj bo počel naslednjih sto let. In prav lepo bi bilo videti, kako mu nekdo pomagati rezati torto za 100. rojstni dan, tako kot on pomaga našim stoletnikom že vrsto let.

Kaj pa vaša politična kariera in naskakovanje stolčka v parlamentu? Kaj je šlo narobe, da vam ni uspelo?

Mnogo ljudi mi je takrat reklo, da bi bilo škoda, če bi tako dobra zdravnica šla sedeti v parlament. Če sem čisto odkrita, bi tudi jaz verjetno težko prenašala ure in ure sedenja in poslušanja parlamentarnih domislic. Moja odločitev za kandidaturo za poslansko mesto je bila povsem spontana in dobronamerna. Želela sem si, da bi bilo v naši državi in družbi drugače in bolje. Mislila sem, da bi morda k temu lahko tudi jaz osebno kaj prispevala, da si ne bi kasneje očitala, da sem bila povsem brezbrižna do vsega, kar me je motilo in me še moti. A včasih je dobro, da gre kaj narobe in vsaka izkušnja, ki si jo pridobiš v življenju šteje, te obogati in okrepi.

Zakaj niste zapustili vrst LDSa in prestopili k Janši, ko ste videli, da se ta stranka potaplja in da bi vam šlo kot članici SDSa takrat gotovo bolj po maslu?

Saj veste, kaj se zgodi s kapitani, če zapustijo ladjo, ki se potaplja. Gospoda Janše nisem nikoli imela priložnosti osebno spoznati in torej poznam njegovo delo, razmišljanja in usmeritve le iz medijev, torej iz »druge roke«. Nekatera stališča mi niso blizu in jih preprosto ne morem razumeti in sprejeti, kar pa ne pomeni, da prav tako ne morem razumeti nekaterih stališč političnih veljakov drugih strank. V LDS sem vedno razmišljala s svojo glavo. Če se še tako čudno sliši, mi nikoli ni nihče narekoval, kako naj se obnašam, govorim, razmišljam ali celo oblačim. Vse kar je bilo slišano in videno v mojih predvolilnih kampanjah, sem bila jaz, takšna kakršna sem. V politiki je pač tako, da gre lahko enkrat vse po maslu, drugič pa ne in če nisi pripravljen na to, je bolje, da se ukvarjaš z vrtnarjenjem.

Ko sva že pri LDSu, kaj za vraga se je zgodilo s to stranko, da je tako zelo propadla?

Stranki sem se priključila takrat, ko časi zanjo niso bili več najbolj rožnati in nikoli nisem bila vključena v njene najvišje strukture. Zelo neumestno bi bilo, če bi jaz navajala razloge za njen razpad ali propad. Torej bi bilo to vprašanje bolje nameniti komu drugemu.

Pustiva politiko, da vas ne spravim v slabo voljo, povejte mi raje kako je v današnjih časih biti šef zdravstvenega doma?

Nikoli nisem bila »šefica« zdravstvenega doma in verjetno tudi nikoli ne bom. Res pa je, da sem od leta 1995 dalje predstojnica Zdravstvene postaje Vojnik in hkrati specialistka družinske medicine, ki skrbi za 2000 bolnic in bolnikov vseh starostnih skupin. Delam v čudovitem okolju, s krasnimi sodelavci in to je tudi razlog, da se v službo rada odpravim. Je pa naporno, odgovorno in brez »odklopa« tu in tam, bi včasih omagala. Kako je biti šef zdravstvenega doma? Mislim, da je ta funkcija v današnjem času nezavidljiva, odgovorna in zelo izpostavljena. Razlogov, da se zdravnik odloči kandidirati za mesto direktorja zdravstvenega doma pa je verjetno več: ljubezen do medicine, skrb za ljudi (bolnike) in sodelavce, ambicioznost, želja do vodenja nasploh in seveda tu in tam tudi politična opredelitev. Lahko gre za posamezen razlog ali pa preplet nekaterih izmed njih.

Se pri nas sploh še splača biti zdravnik ali se je bolje za ta poklic šolati kar v tujini?

Poklic zdravnice sem si izbrala v časih, ko se o plači in če se splača, sploh ni razmišljalo. Na fakulteti smo se učili o etični plati našega poklica in to nekako ostane v zavesti in podzavesti. Poklic zdravnika družinske medicine tudi v današnjem času ni področje, ki bi blestelo kar se tiče zaslužka. Sicer pa vsi skupaj spadamo med javne uslužbence in tako se tudi kroji naša plača. Pretežno iz leta v leto navzdol. Kot vsi ostali javni uslužbenci, pa imamo tudi zdravniki to možnost, da opozorimo na nekatere nepravilnosti in krivice, ki se nam dogajajo. Svet je danes postal zelo majhen, priložnosti je veliko in vsak je nekoliko tudi sam svoje sreče kovač. Naši medicinski fakulteti sta dobri in ne vidim razlogov, da bi se mladi odločali za študij v tujini. Če pa je želja močna, zakaj pa ne?

Saj res, od kje kliše, da so zdravniki bogovi v belem? So ga zakuhali sami s svojim vzvišenim obnašanjem, ali gre pač za človeško neumnost in ocenjevanje reči, o katerih nimajo pojma?

Glede na to, da je na slovenskem več zdravnic kot zdravnikov, bi pričakovala, da bi se govorilo tudi o boginjah v belem, pa tega nisem zasledila. Torej gre za moške, ki so si prislužili ta vzdevek. Kdaj in zakaj se je pojavil ta stereotip, ne vem. Morda zaradi mišljenja, da vse zmorejo in so vsemogočni, ali pa zaradi tega, ker so se tako obnašali. Vsekakor pa ta stereotip že dolgo ne velja več. Če si zamislim kolegice in kolege, ki delajo v družinski medicini na podeželju, se srečujejo z množico problemov v ambulantah, na terenu, ob vsakem vremenu in vsaki uri dneva, potem bi prej rekla, da so »deklice za vse« .

Pustiva zdravnike, da ne boste jezni name (smeh), povejte mi raje, kako ob vsem delu in funkcijah, ki jih opravljate, sploh najdete čas zase in za sproščanje ob kakem filmu ali knjigi?

Nič kolikokrat sem si želela, da bi imel dan več ur, da bi lahko vse postorila in se posvetila vsemu, kar mora biti opravljeno in tistemu kar me razveseljuje. Starejša kot sem, bolj znam ceniti trenutke, ki so samo moji. In tako najdem čas tudi za ogled dobrega filma, za prebiranje knjig, za druženje z mojimi najljubšimi. Morda ne ujamem filma, ko še diši po svežem, a če me zanima in ima obetavne kritike, si ga ogledam malo kasneje kot drugi. Pogosto pa se zgodi, da moram ogled ponoviti, ker med gledanjem filmov doma prehitro zaspim. V otroštvu sem prebrala prav vse pravljice, ki jih je ponujala naša mala podeželska knjižnica. In sedaj se ob branju pravljic vnukinji zopet vračam k tovrstni literaturi in to je tako zelo čarobno in pomirjajoče.

Kaj pa vaš zakonski partner, je kdaj jezen na vas, ker nimate časa zanj (smeh)?

Moj soprog je izjemno potrpežljiv in me vedno podpira pri vseh mojih aktivnostih. Jeze nikoli ne stresa naokrog, čeprav bi bil včasih do tega čustva povsem upravičen. Sicer pa sva kar oba premočno vpeta v svoje delovne obveznosti, a ko sva skupaj, znava izkoristiti vsako minuto, da nama je lepo. Prav zaradi tega posebej ceniva vsak dan, ko sva lahko sama, samo drug z drugim in morda je to tudi razlog, da sva malo zapostavila druženje s prijatelji, ki so nama pri srcu.

Ko vas takole pogledam, mi delujete samozavestna, odločna in pogumna ženska, »superženska« pravzaprav, ravno zato me zanima, če se za vsem tem skriva čisto običajno nežno in romatično bitje, ki zna tudi jokati in se raznežiti?

Včasih bi mi še kako prijalo, da bi res bila superženska in rešila vse probleme, ki se zgrinjajo nad našo prelepo deželico. Ker pa spada takšna oseba v domišljijsko in pravljično področje, raje izbrskam na plan dobro mero optimizma in dobre volje, si nadenem nasmeh na obraz in si rečem: »Mora biti bolje! Če ne danes, pa jutri!« Poklic zdravnice družinske medicine zahteva zadostno mero odločnosti in poguma, a kadar za trenutek odložim to breme, sem čisto običajna ženska s pridihom nežnosti, romantike, ljubezni, dobrote in srčnosti.

Ko sva že pri solzah, kdaj ste nazadnje jokali, ali še bolje, kdaj ste bili nazadnje tako zelo jezni, da ste komaj zadrževali solze?

Nazadnje sem jokala od sreče pred dobrim mesecem, ko se je rodil vnuk Jakob in ko sem na lastne oči videla, da je z njim in mamico vse v najlepšem redu. Mnogo je žalostnih dogodkov, usod, ki se me dotaknejo in me prizadenejo, tudi do solz. A solz ne prelivam kar tako povprek, nikoli pa ne v jezi.

Pa greva nazaj na zdravje, ki je vedno znova zelo aktualna tema. Je v današnjem času stresa, hitre prehrane in uničenega okolja sploh še mogoče ostati zdrav na dolgi rok?

Če ne bi verjela v to, da je vsak posameznik odgovoren za svoje zdravje, se ne bi ukvarjala s področjem preventive. Veliko lahko naredimo zase že samo s tem, da poskrbimo za zdravo prehrano in gibanje, ne uživamo alkoholnih pijač in ne kadimo. Seveda pa je po drugi strani mnogo takšnih dejavnikov tveganja za nastanek bolezni, na katere nimamo vpliva in jih ne moremo spremeniti sebi v prid. Imamo pa vsaj to možnost, da opozarjamo na nepravilnosti, ki se dogajajo v našem okolju in vršimo pritisk na odgovorne.

Glede na to, da ste dolga leta zagrizena borka za preventivo raka na dojkah, me zanima, kakšno je vaše iskreno mnenje o kontroverzni odločitvi Angeline Jolie, ki so ji izvedli mastektomijo dejansko zdravih prsi?

Prisotnost genskih mutacij (gen BRCA1 in BRCA2) lahko poveča tveganje za nastanek raka dojk tudi do 70 odstotna in če umirajo zaradi raka tvoji najbližji, je strah pred boleznijo vsekakor razumljiv, prav tako pa tudi odločitev za preventivno odstranitev in rekonstrukcijo obeh dojk. Dokler se sam ne znajdeš v takšni situaciji, je lahko pametovati. Ko pa se srečaš z grožnjo bolezni, potem pa se moraš odločiti sam. Predvidevam, da je Angelina Jolie dobro pretehtala vse razloge za poseg in da se je pred odločitvijo posvetovala z vrhunskimi strokovnjaki. Vsekakor pa moramo vedeti, da se takšni posegi opravljajo tudi pri nas na Onkološkem inštitutu, na podlagi genskega testiranja in svetovanja.

Ko sva že pri filmskih zvezdah, katera bi vas lahko igrala v filmu, če bi ga kdaj posneli po vaši avtobiografiji?

Nekatere moje najljubše igralke in igralci so žal že pokojni ali pa so že precej v letih. A če je že vprašanje postavljeno, zasluži tudi odgovor in če že lahko izbiram, potem bi izbrala Emmo Thompson, Helen Mirren ali Juliette Binoche.

Kaj pa vašega moža, kateri zvezdnik bi bil dovolj karizmatičen za njegovo upodobitev?

Vsekakor Colin Firth, ha, ha.

Saj res, ste kdaj pomislili, da pri vas doma nihče ne zna biti drugega kot zdravnik (smeh)? Vi ste zdravnica, vaš mož je zdravnik, vaša sestra je zdravnica, verjetno bodo to tudi vaši vnuki in nečaki, mar ne?

V naši širši družini nas je sedaj že osem, kar je lep prispevek k pomanjkanju zdravnikov v Sloveniji. Ne vem, kako bo z vnukinjo in vnukom, vsekakor pa upam, da si bosta izbrala takšen poklic, ki jima bo v veselje. In srčno upam, da bodo takrat, ko bosta končala šolanje, časi mladim bolj naklonjeni, kot so jim danes.

Pa končajva v stilu in tako kot se spodobi, kaj bi počeli s Slovenijo, če bi bili na mestu Alenke Bratušek, seveda brez tigrastih oblek, dane bo pomote (smeh)?

Gospe Bratušek ne zavidam njenega mesta in odgovornosti, ki jo je sprejela. Imam občutek, da se vedno, ko nastopi kriza, najprej izpostavijo ženske. Želim si v dobro vseh državljank in državljanov Slovenije, da bi ji uspelo spraviti voz na vrh hriba in ga tam tudi obdržati. Enako bi želela vsakemu predsedniku vlade, ne glede na politično barvo. Želim si, da bi imela veliko dobrih, poštenih in strokovnih sodelavcev in čim manj tistih, ki so ji blizu samo zaradi osebnih koristi. Kakšno obleko bo pri tem delu oblekla, mi je pa čisto vseeno. Sama sem videla kar nekaj moških politikov, ki niso bili skladno oblečeni, pa se ni ob to nihče posebej obregnil. Naj štejejo delo in uspehi in ne obleka.

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 4.09.2013 ob 23:54 pod intervjuji. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

Ni odziva na “Intervju: Jana Govc Eržen (Svet24)”
Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !