Arhiv za Julij, 2013

Umrl Dennis Farina

22.07.2013 ob 20:58

Uf, jebemti, tole pa je res kurčeva novica. Dennis Farina pa je bil model, ej. Najprej v nepozabni seriji Crime Story, kjer je igral Mikea Torella, nato pa še v filmih Midnight Run, Get Shorty, The Mod Aquad, Manhunter, Snatch, Another Stakeout, Striking Distance, Reindeer Games in recimo Out of Sight. Super igralec, zelo podoben Jamesu Gandolfiniju, če prav pomislim. Vrhunski karakterni glumac, markantna pojava, nepozaben del vseh filmov, kjer je igral.

Da ne pozabim, umrl je danes star 69 let, nazadnje pa sem ga gledal v seriji Luck.

Grossmann 2013: Kdor ne pozna Franca Nera, je Slovenc

22.07.2013 ob 15:34

Dejansko se sprašujem, kako je mogoče, da je obisk Franca Nera za naše medije tako zelo nepomemben. Kot da ne bi vedeli, kdo je Franco Nero, ali še boljše, kot da bi ga bojkotirali samo zato, ker se Grossmann pač dogaja v Ljutomeru in ne v Ljubljani. Še bolj me čudi, da praktično vsi filmski blogerji ignorirajo njegov prihod in se mu ne poklonijo niti z Djangom, kaj šele s kakim drugim filmom, ali bog ne daj, z obiskom Ljutomera, kjer bi ga lahko srečali v živo in poslušali izjemno zanimiv Q&A na glavnem trgu. Take reči so mi res čudne. Ali folk filme spremlja samo še na domačem kavču in svoje lene riti ne premakne niti takrat, ko Slovenijo obišče taka legenda kot je Franco Nero? Smo res prišli tako daleč, da nam take legende ne pomenijo nič več? Sem samo še jaz tisti pravi filmski sanjač, ki bi za take goste dobesedno ubijal, saj se mi pred očmi zarola celotno otroštvo, katerega velik del je bil tudi Franco Nero? In kar je še bolj nenavadno, da ne rečem šokantno, ogromno ljudi sploh nima pojma kdo je Franco Nero. Niti tega ne vedo, da je davno pred Tarantinom Djanga že posnel Sergio Corbucci in da je prav Franco Nero za minutko igral tudi v novem Djangu. Slovenci so res zaplankan narod. Samo, da jim nažigajo Modrijani, samo da jim fukneš elektronsko musko, pa so zadovoljni. Franco Nero je zanje že čista eksotika. Nek nepomemben starec, za katerega so slišali prvič. Vem, da sem filmski frik in da ne morem tega pričakovati od normalnih ljudi, toda hej, v Ljutomeru je bil Franco faking Nero, jebemti no, zvezda Bitke na Neretvi, če se že ne spomnite drugega, za vraga no. In če ga pozna moja oma, ki še vedno ne more pozabiti njegovih modrih oči, kako za kurac je možno, da ga ne poznajo tudi ostali. Pa kje jaz to živim, pizda no.

Twitter raztur

22.07.2013 ob 14:25

Famous people se nadaljujejo. To je res kul. Evo nove doze.

Aham, Nancy Allen, zvezda filmov Carrie, Dressed To Kill, Blow Out, 1941, I Wanna Hold Your Hand in RoboCop ter nekdanja žena Briana DePalme, si rada vzame čas za čvek s tviteraši. How faking cool is that.

Da mi je odgovoril prav Jonathon Schaech, je res kul, saj mi je od nekdaj huda faca in model, ki ima za pasom nekaj dobrih neodvisnih filmov, tudi The Doom Generation, How To Make an American Quilt in Splendor.

Aham, tudi Dawn Robinson, članica nekdanje skupine En Vogue, si rada vzame čas za tvit ali dva. Noro.

Legendarni hip hoper D-Nice rad ritvita, tu in tam pa tudi kaj pove. Kapo dol.

Pa za danes končajmo s Frankom Marshallom, enim najbolj znanih producentov v Hollywoodu, ki ima za pasom tudi Indiano Jonesa, Šesti čut, Gremline in Back to the Future, medtem ko je sam režiral tudi Arachnophobio, Alive in Eight Below. Epsko.

RIP: Jim Kelly & Mel Smith

22.07.2013 ob 07:04

Le kdo bi pozabil edinega temnopoltega zvezdnika nepozabnega filma Enter the Dragon, kjer je bil kot veste glavni Bruce Lee. No, ta model, o katerem govorim, je bil Jim Kelly, prvi pravi temnopolti fajterski superstar, ki je potem zaigral še v filmih Black Belt Jones, Black Samurai in Three the Hard Way. Hud frajer, s faco, ki je zlepa nisi pozabil. Konec junija ga je nesel rak. Star je bil 67 let.

Tri dni nazaj je umrl Mel Smith, ki ga je pri vsega šestdesetih zadela kap. Zanimiv možakar, ki se ga dejansko najbolj spominjam kot režiserja filmov Bean, The Tall Guy in High Heels Low Lifes. Je bil pa seveda tudi scenarist in igralec (Morons from Outer Space, The Princess Bride, Brain Donors) ter idejni vodja skeč šovov Not the Nine O’Clock News in Alas Smith and Jones. Faca, res.

Bavbavčar in Trot Comedy Show

22.07.2013 ob 04:54

Turneja se začenja danes in bo trajala vse do konca leta. Čimprej si zagotovite vstopnice.

Recenzija: The Place Beyond the Pines

22.07.2013 ob 01:43

THE PLACE BEYOND THE PINES

Vem, da je tale film mnogim pobožal dušo in ga uvrščajo v sam vrh letošnje filmske ponudbe, toda mene je pustil hladnega. Predolg je, preveč zgodb ima, pa nobene ne dodela tako kot bi moral, pa še klišeje in neštetokrat videne pizdarije ponudi. Dajte no, skorumpirani policaji, delinkventni mladeniči, odnos očeta in sina, občutki krivde, samske matere, ropanje bank in podobni stereotipi. Dolgčas, jebemti. Pa še Ryan Gosling, ki se je začel ponavljati in vedno znova igrati isto vlogo. Slab film, če sem iskren. Ali še bolje, film, ki nima pojma kaj bi rad oz. film, ki hoče preveč in ni kos kompleksnosti, ki si jo zastavi. Prepričal me ni niti Bradley Cooper. Če sem iskren, lahko zapišem, da je oba z Goslingom povozila Eva Mendes, zato vam je lahko jasno, kako zelo sta me pustila hladnega in brez posebnega zanimanja. Ljudje pravijo, da je film emotivno močan, jaz pravim, da je prazen, sterilen in razvlečen. Jebat ga, okusi so različni. Tokrat res močno.

Ocena: 4/10

Grossmann 2013: Keoma (1976)

22.07.2013 ob 01:22

KEOMA

Aham, na letošnjega Grossmanna sta prišla Franco Nero in Enzo G. Castellari, ki sta se objela ravno pred štartom filma Keoma, verjetno poslednjim zares dobrim špageti vesternom, ki vas bo začaral z izjemnimi slow motion sekvencami, z glasbeno podlago, s strelskimi obračuni in z atmosfero, ki bi jo lahko na trenutke zavidal tudi Sergio Leone. Keoma, ki tu in tam preseže celo Djanga, je tipični material Clinta Eastwooda, v katerem se je več kot odlično znašel tudi Franco Nero, ki je tokrat kot pol Indijanec pol belec, ki se po dolgih letih vrne v domačo vas, tako zelo markanten in karizmatičen, da mu gledalec komaj sledi. Castellari iz Nera potegne maksimum, pa ves čas ga okoli sprehaja z odpeto srajco in plaščem, kar pomeni, da cel film ponosno razkazuje svoje kosmate prsi in pali svoje oboževalke. Nero je tipični antijunak, za katerega bi življenje dal tudi gledalec. Skorajda man with no name, ki spregovori le takrat, ko je to nujno potrebno. Kul film, še posebej zadnje pol ure, ko dogajanje odleti nad oblake in se pričnejo odločilni strelski obračuni. Plus Woody Strode v vlogi Keomovega prijatelja.

Ocena: 7/10


One Legged Freak

20.07.2013 ob 20:20

Trailer za mojo novo grozljivko. Zgodba seveda govori o pajku, ki žrtve s svojo orjaško mutantsko nogo ubija v dvigalu.

YouTube slika preogleda

Grossmann 2013: Franco Nero

20.07.2013 ob 02:26

Aham, na Grossmanna je letos prišel Franco Nero, ali še bolje, Franco faking Nero, originalni Django, ki sem ga kot mulc seveda gledal tudi v filmu Enter the Ninja. Ko pobrskam po spominu, mi na misel pridejo še Die Hard 2, Force 10 From Navarone, The Versace Murder, Keoma in seveda Bitka na Neretvi, kjer je igral italijanskega vojaka, ki prestopi na partizansko stran. Nič čudnega, če pa sta s Titom lovila ribe in postala zelo dobra prijatelja. In pazi to, Nero je o Titu govoril tudi danes na Grossmannu. V povezavi z Neretvo, zelo spoštljivo in tako zelo nostalgično, da me je skoraj razneslo od navdušenja. S Titom, ki je bil seveda velik Nerov fan, sta na Brionih čvekala o filmih, se zabavala in, kot sem že povedal, lovila ribe. Nero Tita še vedno spoštuje, kar je kul in brez dvoma eden najbolj epskih momentov celotnega pogovora, ki se je seveda začel s Tarantinovim Djangom, za katerega je Nero posnel veliko več prizorov, ki pa so kasneje žal ostali na montažnem pultu.

Franco Nero, ki jih zdaj šteje že 71 in naj bi v prihodnosti posnel film Django Lives, je res prava filmska legenda. Tisti pravi mednarodni superzvezdnik, ki ga poznajo po vsem svetu. Nič  čudnega, da ga obožuje tudi Tarantino, ki je svojim prijateljem povedal, da je bil prav Nero poleg Clinta Eastwooda in Charlesa Bronsona največja zvezda na svetu. In pazi to, Nero, ki je med jugoslovanko državljanjsko vojno v svojo hišo v Londonu za štiri leta prijatno sprejel svojega prijatelja Raddeta Šerbedžijo, je doslej posnel več kot 200 filmov, tudi Banović Strahinjo, kjer mu je režiser Vatroslav Mimica potem obljubil še en film o ciganu, ki ga žal nista uspela nikoli posneti. Leta 1975 je igral Rudolpha Valentina v tv filmu The Legend of Valentino, na začetku osemdesetih pa je za las zgrešil glavno moško vlogo v filmu Victor Victoria. Leta 1966 ga je John Huston vtaknil celo v svoj film The Bible, leto kasneje pa je zaigral še Lancelota v filmu Camelot in spoznal svojo sedanjo ženo Vanesso Redgrave, s katero sta leta 2010 zaigrala tudi v presenetljivo romantičnem in lepem filmčku Letters to Juliet. V sedemdesetih je, kot sem omenil že zgoraj, posnel Keomo, ki ga je režiral Enzo G. Castellari, prav tako gost letošnjega Grossmanna, ki pa je moral zaradi osebnih reči Ljutomer zapustiti že včeraj, kar pomeni, da sem ga žal zamudil.

Franco Nero je res karizma, ena največjih, kar jih premore mednarodni film. Morda ne ravno najboljši igralec vseh časov, a vendar faca in markantna pojava, ki je zlepa ne pozabiš. Je pa res, da je poleg komercialnih projektov po nasvetu Laurencea Olivierja izbiral tudi zelo kvalitetne in prestižne filme, recimo Tristano Luisa Buñuela, pa še kaj bi se našlo, kar pomeni, da je bil res vsestranski glumac, ki je z lahkoto odigral zares pestro paleto različnih vlog. Pogovor na Grossmannu je bil seveda enkraten, zelo zanimiv, poln trivie in zabavnih spominov, torej tak, da ga ni smel zamuditi noben pravi filmofil. Nero je kljub letom še vedno navihan, poln energije in volje za novimi projekti, je pa res, da je bil nekoliko počasen in utrujen, ko se je sprehodil do odra. Pa Portorož je pripisal Hrvaški, kar pa je delovalo simpatično, saj mu ni nihče zameril.

Ne bom rekel, da sem bil njegov največji fan ever, rekel pa bom, da mi je bil vedno totalna legenda in zaradi filmov Bitka na Neretvi in Enter the Ninja tudi velik del mojega otroštva.Pa v moji familiji so ga poznali vsi. Če ne drugega, pa zaradi njegovih neverjetnih modrih oči. Jp, Nero je bil del moje filmske vzgoje, kultna figura, ki jo je cenil tudi moj pokojni oče. Njegovega prihoda seveda ne bi zamudil za nič na svetu. Tega se enostavno ne zamuditi. Težko razumem ljubitelje filma, ki zamudijo take reči. Jaz jih ne bi, pa če se svet podre. Itak, ko sem ga zagledal v lokalnem kaviču, kjer je počival, srebal kavico in se pripravljal za Q&A, so se mi orosile oči. To je zame overdose. To so trenutki, ki me stresejo kot majhnega otroka. Ne morem pomagati, filmi so moja velika ljubezen. In ko dobim priliko, da v živo vidim tako legendo kot je Franco Nero, se mi zasuče in sem res izjemno vesel. Seveda, ko pridem iz transa in končno verjamem, da pred mano res stoji Franco Nero. Noro, res. In iskrene čestike organizatorjem, ki so po Christopherju Leeju in Menahemu Golanu spet zadeli v polno in mi pričarali nepozabne trenutke.

Gibonni: 20th Century Man

18.07.2013 ob 22:05

Da sem velik fan Gibonnija že več kot dvajset let, ni treba posebej poudarjati. Gibonni je car, eden največjih, kar jih ima hrvaška scena, pa tudi kar jih je kadarkoli imel Balkan. Gibonni ima čudovite in zelo kvalitetne pesmi, na odru pa tak filing in gušt, da človek komaj verjame. Prav zato me je zanimalo, kaj je spravil skupaj na svojem prvem angleškem albumu in seveda, ali je to sploh dobra ideja oz. mu bo res lahko ratal prodor na mednarodni trg. Kot veste je to pred leti na enak način poskušal že Toše Proeski z albumom The Hardest Thing, ki ne glede na to, da je potem žal umrl, ni bil ne vem kaj. Pač dosti slabše od konkurence, pa še angleščina ni najbojlje pasala k njegovemu vokalu in imidžu, verjetno tudi zato, ker smo ga bili navajeni peti v hrvaščini in makedonščini. Pri Gibonniju je nekaj podobnega. Ne potegne tako kot bi moral, pa še angleščina se mu precej lomi in vedno znova izdaja, da gre za nekoga, ki je daleč od Londona. Gibonni je rojen za hrvaščino in Dalmacijo, angleščina pa zanj enostavno ni. Kaj vem, morda je krivo to, da sem ga navajen drugače in bi ga, če ga ne bi bil, ocenjeval povsem z druge perspektive. Ne morem reči, nikoli ne bom vedel. Lahko pa rečem, da so pesmi kot pri Tošetu za mednarodni trg premalo moderne in take, da jih konkurenca z lahkoto povozi. Sicer pa gre večkrat itak za angleške verzije njegovih že znanih hrvaških komadov, ki jih je pač prevedel in glasbeno morda le malce dopolnil. Album ni slab, ni pa nič posebnega, ali še bolje, angleščina ga kvari, kar pomeni, da bi ga veliko raje poslušal v hrvaščini. Gibonni je dalmatinski poet, tega ne bo mogel nikoli skriti, pa če bo pel v latinščini. Kaj se s tem albumom zdaj dogaja v tujini, nimam pojma, me pa vsekakor zanima, če mu je odprl kaka dobra vrata, vsaj toliko, da se povrne finančni strošek. Gibonni je v hrvaščini prevel car in prevelika zvezda, da bi ga lahko kar naenkrat sprejel v angleščini. Enostavno mi ne gre. Me pa, kot sem že povedal, resnično zanima, kako bi na ta album gledal v primeru, če pred tem ne bi poznal njegove hrvaške muske. Žal tega ne bom nikoli izvedel. In prav to je razlog, da sem do 20th Century Mana morda zelo krivičen.

YouTube slika preogleda

Recenzije: Kiss of the Damned, Stitches

18.07.2013 ob 18:04

KISS OF THE DAMNED

Jebat ga, Xan Cassavetes žal nima talenta svojega slavnega očeta Johna, kar več kot očitno pokaže v tejle wannabe arty in kao gotski vampirski ljubezenski zgodbi, kjer se krvoseska Djuna (Joséphine de La Baume) zaljubi v mladeniča Paola (Milo Ventimiglia). Podobno foro je pred leti veliko bolj uspešno obračal Landisov Innocent Blood, Kiss of the Damned pa je nekakšna odrasla  inačica zoprnega Twilighta, kar pomeni, da bo večina gledalcev zaspala že po prvih desetih minutah. Dolgočasen, sterilen, nezanimiv in emotivno prazen film.

Ocena: 3/10

STITCHES

Tu in tam se zgodi zelo zabavna, odštekano krvava in presenetljivo kul grozljivka, tisti pravi splatter, pisan na kožo najbolj zagretim fanom žanra. In Stitches, zgodba o maščevalnem klovnu (Ross Noble), ki vstane od mrtvih in pride pobijat mularijo, je točno tak film. Točno taka parada gravža, razčefukanih telesnih delov in pretiravanja, ki si da duška pri umorih klovna, ki je res razfukan, ko pride nazaj iskat krivce za svojo smrt. Dober splatter, eden najboljših zadnjega časa.

Ocena: 7/10

Recenzija: Pacific Rim

18.07.2013 ob 00:32

PACIFIC RIM

Transformerji srečajo Godzillo, overdose pošasti in robotov, velik poklon režiserju Guillermu del Toru, tudi avtorju Hellboyja, sicer pa film, ki me vendarle ni tako zelo prevzel, potegnil in navdušil kot sem pričakoval. Za vsemi temi dih vzemajočimi efekti in dvoboji robotov in pošasti se namreč ne skriva kaj dosti filma, kaj dosti tistih pravih prijemov, ki bi gledalca prepričali do konca in naprej. Pa še v Transformersih in kakem Aliens sem videl dosti podobnih fint, če prav pomislim. Ultimativni mačo film, kjer so ženske (Rinko Kikuchi) le zato, da asistirajo moškim junakom (Charlie Hunnam, Idris Elba). Akcije je na pretek, ko pride do vsega ostalega, pa filmu zmanjka sape. Akcije je dejansko preveč, kot pri Man of Steel, ki je ob vsej mogočni akciji in efektih prav tako pozabil na vse ostalo. Ali če povem še bolj natančno, akcijski prizori bojev med roboti in pošastmi so predolgi, tako zelo, da gledalec ne loči več med robotom in pošastjo, saj vidi samo še šviganje posebnih efektov in glasne zvočne kulise. Je pa Pacific Rim vseeno dobra pop corn zabava, vredna ogleda na velikem platnu.

Ocena: 7/10

Štirje prijatelji

16.07.2013 ob 11:47

Aleksander Cepuš: Pozabljeni in zamolčani

16.07.2013 ob 00:48

Super knjiga, prebral v enem šupu. Sploh nisem mogel odložit dokler nisem prišel do zadnje strani. Cepuš piše doživeto, direktno, guštno in brez dlake na jeziku. Kot da bi brenkal kitaro, jebemti. Aham, Cepuš knjige piše tako, kot da bi špilal musko, kar je jasno, saj gre tudi za glasbenika, verjetno najbolj znanega pod imenom Alex Bass. In pazi to, Cepuš je zdaj končno spet Cepuš, se pravi prava oseba, ne pa eden izmed neštetih alter egov, s katerimi leta in leta dela atentat na internet. Zanimiv možakar, prava reariteta, če iskreno pomislim.

No, zdaj se je odločil, da bo za nekaj časa samo pisatelj, da bo musko zamenjal za knjige, za svoje avtobiografije, za najbolj zanimive delčke svojega življenja. Jp, Cepuš je imel tako zelo zanimiv lajf, da je moral o njem napisati več različnih biografij. Če bi vse stlačil v eno, bi nas skupaj z njim usekal overdose. Kul, da je ločil in napisal več različnih knjigic. Pa gremo nazaj k Pozabljeni in zamolčani, ki je enkratna nostalgija za časi, ki jih ni več. Za časi, ko je bil Cepuš nad oblaki, s pomočjo alkohola seveda. Cepuš in alko sta bila eno in isto. Že zjutraj, kaj šele zvečer. Če si nekaj let nazaj rekel Cepuš, si moral reči tudi alko. Nimaš kaj, alko in Cepuš  sta bila rojena druga za drugega. Alko je bil Cepuševa kri, ali še bolje, če si Cepušu vzel alko, si mu vzel življenje. Še ko je bil na urgenci, je rabil alko. Samo alko bi ga spravil pokonci. Samo alko je bil njegov najboljši prijatelj.

Toda pozor, Cepuš se je prvi čas ustavil. Za razliko od svojih številnih prijateljev in znancev, ki so vsi po vrsti umrli prav zaradi alkohola. Ko je Cepuš rekel, dovolj imam, so vsi ostali rekli, še eno rundo, prosim. In Pozabljeni in zamolčani so spomin, ali še bolje, poklon vsem njegovim pivskim bratom in celjskim marginalcem ter pivskim legendam, ki so, kot sem že povedal, umrli zaradi alkohola, no ja, pa tudi drog in še česa. To so bile pobje, ki so alkohol žrli noč in dan. Za zajtrk, kosilo in večerjo, vmes pa še za malico in sladico. Fonza, Fredi, Milko, Sreč, Zoki, Haš, Brane, Daniel, Slavc in Jupi, pozabljeni in zamočlani, vsak s svojim poglavjem in svojo alkoholno usodo. Cepuš jih, kot sem že navrgel, opisuje zelo direktno in sočno, tako, da alkoholne hlape začuti tudi bralec. Celjanom bo ta knjiga še posebej zanimiva, saj so bili vsi ti pobje del celjskega vsakdana, del vseh največjih pajzlcev, kjer so žurali od jutra do noči. Vsak dan, od rojstva do smrti.

Knjiga je poleg tega tudi testament delčka celjske zgodovine, marginalni del, ki bi ga mnogi seveda radi pometli pod preprogo in se delali, da ni nikoli obstajal. Pa je, tako zelo, da mu je lahko Cepuš posvetil celo knjigo. Kul so tudi razne fotke, ki pričarajo nostalgijo za bivšo Jugoslavijo, pa tudi foto spomin na umrle pivske pajdaše se najde tu in tam, kar pomeni, da se je Cepuš res potrudil in našel zanimive arhivske stvari.

Prav imate, pozabljeni in zamolčani po Cepuševi zaslugi ne bodo nikoli več pozabljeni in zamočlani. Cepuš jim je postavil spomenik, ali še bolje, Cepuš jih je pokopal z vsemi častmi in jih za vse večne čase zapisal v zgodovino Celja.

“Bolo vas je kurac za vaš ego. Pili ste svoj literček v haustoru. Od daleč ste opazovali jalove igrice. In se režali, ko ste gledali te pajace, ki živijo v svetu lažnega blišča in slave. Ker vi ste bili resničnost in kot taki daleč stran od wannabe drekavcev.”

Knjigo lahko naročite na: vikingvin@gmail.com

Story

15.07.2013 ob 22:40

Kul člančič v reviji Story.