Recenzija: Io non ho paura

24.07.2013 ob 03:04

IO NON HO PAURA

Veliki Werner Herzog je davnega leta 1974 posnel film Jeder fur sich und Gott gegen alle, zgodbo o divjem dečku Kasparju Hauserju, “pasjemu” in “konjskemu” mladeniču, nesrečniku, ki so ga imeli neznanci na začetku 19. stoletja vrsto let zaprtega v nekem hlevu, kjer je jedel samo kruh in vodo, se ves čas plazil po vseh štirih, dobil vnetje stopal in človeške navade zamenjal z živalskimi. In Io Non Ho Paura, po slovensko, Ne bojim se, se prične kot biografija Kasperja Hauserja, ali če hočete, kot štorija o igralcu Brunu Sju, ki je tega istega Hauserja igral v Herzogovi klasiki, sicer izjemno dolgočasnem, razvlečenem in težkem filmskem izletu. Bruno S, eden izmed najbolj skrivnostnih nemških igralcev vseh časov, je bil namreč tudi sam žrtev nasilnih staršev, natančneje, matere prostitutke, ki ga je tako močno boksala v glavo, da je oglušel in se celo mladost vlačil po raznih umobolnicah. Preklop v leto 1978, na italijansko podeželje, v čas predsednika Carterja in atmosfero filma Stand By Me, kjer so otroci kot veste ravno tako našli truplo in počeli reči, ki jih znajo početi samo otroci. Preklop v Hollywood, na frekvenco filma Nell, kjer je divjega otroka igrala Jodie Foster, prav posebna punca, ki je izgledala tako, kot da se je ves čas učila stavek: »Hakuna Matata.« Preklop v glavo režiserja Gabrielea Salvatoresa, avtorja precenjene klasike Mediterraneo, v glavo režiserja, ki v svojem najnovejšem filmu nima pojma kaj hoče, kaj si želi  in kako nam bo to povedal. Na eni strani imamo Jeder fur sich und Gott gegen alle, za katerega se potem izkaže, da hoče biti klišejski film o ugrabiteljih, ki za ukradenega otroka pač zahtevajo odkupnino. Na drugi strani nas pika Nell, ki se nato spremeni v povsem navadnega in celo razvajenega otročaja, ki hoče sendvič s sirom. Na tretji strani nas useka Stand By Me, le da truplo ni truplo, marveč otrok, ki je pač prepričan, da je že zdavnaj umrl. Pa dajmo zraven še Animal Planet in se posvetimo mravljam, pajkom ter rakunom. In stereotipe o otroških igrah, kjer punca pokaže svojo, fantek pa svojega, pa bomo le dobili Io Non Ho Paura, zgodbo o fantku, ki je našel fantka in se ves čas obnašal kot da ima namišljenega prijatelja. Pač film, ki se gre umetnost in pozabi na film. Rešitev je na dlani, fantek bi moral v jami najti Aitano Sanchez Gijon, film pa bi moral režirati Federico Fellini.

Ocena: 5/10

 

3 komentarjev na “Recenzija: Io non ho paura”

  1. grega pravi:

    Umetnost ni nasprotje filma.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kadar gre za kvazi art, je. Se posebej, ce “umetnost“ uporabis kot masilo, ker nimas “filma“.

  3. lily pravi:

    Meni pa je fotografija tega filma zelo všeč, bližnji posnetki živali in to, kar ti kritiziraš. Na Imdb-ju lahko tudi vidiš, da je dobil 2 nagradi zanjo.
    To recenzijo sem z zanimanjem prebrala, ponudila pa mi ni nič. Pač ja, sama sem “kriva”, ker ne poznam filmov, s katerimi ga primerjaš, ampak res poveš 10x več o drugih filmih, kot o tem.
    Sicer sem jaz brala knjigo, po kateri je ta film posnet, ker sem jo imela za maturo iz italijanščine, in je boljša kot film 8kot je v navadi), konec je v knjigi bolj odprt … mogoče mi je zato film boljši – ker poznam knjigo in zgodbo podrobneje … ampak se sploh ne strinjam s tvojo oceno filma.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !