Arhiv za Julij, 2013

Happy Birthday: Arnold Schwarzenegger

31.07.2013 ob 15:17

Včeraj je praznoval 66 let. Legenda. Ena največjih, kar jih premore Hollywood. Odkar ni več guverner, filme spet snema s polno paro. Režiserji in producenti se zanj tepejo kot pred leti, ko je bil največja filmska  zvezda na planetu. Očitno se zaveda, da mu teče voda v grlo in da mora ujeti še zadnja leta filmske slave preden se upokoji. In pozor, spet bo Terminator, spet bo Conan, spet bo dvojček z Dannyjem DeVitom. Letos ga čaka film Escape Plan, kjer bosta glavna s Sylvestrom Stalloneom, drugo leto ga čaka tretji del filma The Expendables, med Conanom in Terminatorjem pa bo snemal še Sabotage, Captive, Unknown Soldier in seveda Maggie, kjer ga bodo preganjali zombiji. Lahko da kateri od teh filmov ne bo šel skozi in ga bo zamenjal kak drug, toda dejstvo je, da Schwarzenegger dela s polno paro, kar pomeni, da nas v naslednjih letih čakajo kul filmi. Hell yeah.

Je Bojan Žalik nedolžen?

30.07.2013 ob 19:33

Ko človek gleda pogovor z Bojanom Žalikom, ki zdaj prestaja 30 letno zaporno kazen zaradi umora moža Milice Makoter, se mu zdi, da zadeva malce smrdi in da Žalik morda res ni kriv. Lahko da je namazan z vsemi žavbami, toda vse to, kar govori, se mi zdi zelo iskreno. Pa tudi občutek imam, da po trinajstih letnih zapora in zavedanju, da ga za zapahi čaka že cela večnost, nima niti smisla in volje lagati, saj je otopel in povsem umirjen.

http://www.24ur.com/novice/crna-kronika/izpoved-bojana-zalika.html

Še bolj zanimiv in strašno iskren je drugi del pogovora, ko ga novinarka sprašuje o tem, kako živi za zapahi, kaj poče in kako reagira, ko v zapor recimo pridejo pedofili ali posiljevalci. Izjemno zanimiva zadeva, več kot primerna za film, jebemti. Vsaj za kak dober dokumentarec.

http://www.24ur.com/novice/slovenija/obsojenec-ki-bo-v-zaporu-30-let-clovek-se-lahko-hitro-zlomi-ko-je-sam.html

Mamica in sinko

29.07.2013 ob 22:44

Če ni tole najlepša in najbolj nežna slikca ever, potem ne vem katera je. Tako zelo orjaška žival, pa tako veliko nežnosti, pozornosti in ljubezni do svojega mladička.

Faking tornado

29.07.2013 ob 19:08

Jp, tudi v Celju je pihalo kot podivjano. Samo čakal sem, kdaj bo razbilo šipe na oknih.

YouTube slika preogleda

In tile delavci, na vrhu bloka, jebemti ej. Morali so pospravili svoje reči. Res ne bi bil rad na njihovem mestu, ko takole noro piha.

YouTube slika preogleda

Recenzija: Only God Forgives

29.07.2013 ob 04:48

ONLY GOD FORGIVES

Če ni tole najboljši film leta, potem ne vem kateri je, jebemti. Prav zato mi ni jasno, kaj se grejo kritiki, ali še bolje, kaj se grejo ljudje, da vihajo nosove in gredo celo tako daleč, da bluzijo, da je Only God Forgives, sicer najnovejši film Nicolasa Windinga Refna, tudi režiserja odličnega Drivea, kjer je ravno tako raztural Ryan Gosling, najslabši film vseh časov. Folk je tokrat na kreku, druge ni. Only God Forgives je namreč jebeno dober film. Vizualno dih vzemajoč, odlično odigran, zelo učinkovit, neverjetno prepričljivm, elegantno brutalen in okrašen s tako briljantno atmosfero, da boste komaj dihali. Če rečem, da zgleda kot miks Larsa Von Trierja in Takashija Miikea, ne zgrešim kaj dosti. Pa vse ima. Fajte, splatter, dramo, akcijo, triler, kriminalko, marginalo, egotrip, maščevanje, socialo, romanco in odnos matere in sina, ki doseže vrhunec v “zombi” prizoru, ki je nekaj najbolj bizarno intimnega, kar so kadarkoli videle moje oči. In tu je glavni antijunak Julien, ki ga Ryan Gosling odigra tako zelo dobro, da me je metalo po kavču. Skoraj brez besed, le z obrazno mimiko in govorico telesa. Gosling, ki me neaj dni nazaj ni povssem prepričal s filmom The Place Beyond the Pines, je tukaj še boljši kot v Driveu.

Tako dober, da mu ni treba govoriti in da vedno znova besedo pušča svojim soigralcem, kjer raztura tudi Kristin Scott Thomas v vlogi njegove vulgarne in nenehno nedojebane mame Crystal. Thomasova je enkratna igralka, zato je škoda, da je zadnje čase ni kaj dosti v velikih filmih. Res sem navdušen, že dolgo ne tako. Tudi nad glavnim negativcem Changom, ki ga psihopatsko, uživaško in popolno odigra Vithaya Pansringarm. Tako dobrega negativca na filmu ni bilo dolgo časa. Le poglejte ga v prizoru, ko prebada nekega nesrečnika. Grozen prizor. Ultimativni torture šov, kjer me še zdaj bolijo roke, noge, oči in ušesa. Only God Forgives napade iz zasede, Nicolas Winding Refn pa se zelo prebrisano in izvirno poigava z zvokom, ki ga vzame ravno takrat, ko gledalec tega ne pričakuje. Jebat ga, Only God Forgives je predober, da bi ga kritiki hvalili, prepogumen, da bi ga množice vzele za svojega, preveč zajeban, da bi v njem briljantno vizijo poštekala navadna raja. Zakon film, res. Pa nehajte težit, da zgodba ni ne vem kako kvalitetna in da je dejansko sploh ni, ta film je dosti več od tega, je vizija, je presežek, je ultimativni skulirani art, ki ga na tako enkraten način že dolgo časa ni bilo in ga verjetno tudi dolgo časa ne bo.

Ocena: 9/10

Grossmann 2013: Companeros (1970)

27.07.2013 ob 14:21
YouTube slika preogleda

COMPANEROS

Če ni tole najbolj zabavna vloga Franca Nera, potem ne vem katera je. Fak no, Nero igra tipa po imenu Yodlaf Peterson, trgovca z orožjem, ki sredi mehiške revolucije sklepa posle in zaradi spleta okoliščin pomaga lokalnemu uporniku Vascu, ki ga igra Tomas Milian, še en kultni zvezdnik špageti vesternov. In pazi to, Milian Nera ves čas kliče Pingvin, Sergio Corbucci, tudi režiser Djanga, pa jima večkrat daje tako zelo zabavne prizore, da gledalec takoj pomisli na filme Buda Spencerja in Terencea Hilla. Če rečem, da je Corbucci, ta po Leoneju verjetno drugi najboljši režiser špageti vesternov, s filmom Companeros vadil za filme Spencerja in Hilla, ne zgrešim kaj dosti. Morda celo preveč, če prav pomislim. Morda vse to “glupiranje” vzame celo nekaj kvalitete. A ni usodno, pač manj špageti vesterna in več pustolovske komedije je, nič drugega. Špageti verzija Indiane Jonesa, če hočete. Sproščen, gledljiv in razgiban špageti vestern, kjer razturavata tudi zlobni Jack Palance, Nerov znanec iz filma Il mercenario, ki ga je ravno tako režiral Corbucci, in Fernando Rey, Nerov znanec iz Tristane, ki igra ostarelega profesorja, ki hoče revolucijo začeti brez uporabe orožja. Aham, to je tisti film, kjer dolgolasi Palance okoli skače z orlom na roki,  in tisti film, kjer pet minutk solidno ujame celo Karin Schubert, ki je pred porno kariero igrala v parih povsem normalnih filmih. Kul je tudi Iris Berben v vlogi Lole, glavnega ženskega lika, ki zapali Vasca, skratka, igralska ekipa tega filma je res markantna in nepozabna. In  Franco Nero, jebemtiš kako zelo kul mu gre v vlogi elegantnega in prefriganega Šveda Yodlafa. Tako z lahkoto opravi vse dialoge, poglede in akcijske momente. Kot James Bond, kot največji frajer mehiške revolucije. Dober film, še ena špageti klasika mojstra Corbuccija, ki jo krona tudi fenomenalna naslovna pesem Ennia Morriconeja.

Ocena:  7/10

Ogabna laž

26.07.2013 ob 21:01

Pri burni debati o Francu Neru se je pojavil tudi model z imenom Mario, ki ga čez čas nisem več spustil skozi moderacijo. To ga je razjezilo in je začel smetiti še po mojem Facebooku (iz treh različnih računov) ter mi groziti, da mi bo razbil mobilni telefon, če me še enkrat sreča v kinu. Potem se je začel lagati, da sem ga med ogledom filma The World’s End motil s tvitanjem in šel celo tako daleč, da je to svojo laž zapisal celo javno.

Finta je, da sem bil v dvorani popolnoma sam, kar lahko kadarkoli preverimo pri prodajalki kart, ki je samo zaradi mene javila operaterju, da morajo film zavrteti. To je nesramna in ogabna laž in javno blatenje mojega imena, pa tudi dobrega imena zaposlenih v Cineplexxu navsezadnje. Med filmom nisem nikogar motil, ker nikogar ni bilo, pa tudi nihče ni opozarjal zaposlenih v Cineplexxu, ker jih ni imel razloga.

Sicer pa, kako lahko s tvitanjem motiš kogarkoli, za boga milega? Pa še natvital sem tik pred pričetkom filma, da sedim popolnoma sam v dvorani, hudiča no.

V glavnem, tale model je šel predaleč, zato bom prisiljen ukrepati in podati kazensko prijavo. Če ima kdo kak nasvet, pa le na dan z njim.

Je pa zanimivo, da je to lažnivo sporočilo napisal tudi iz Filmskega vodnika, ki ga vodijo Sandi Pavec, Dejan Kaloh, Tadej Bauer, Matej Falež, Peter Senič, Iva Lakoš in Gregor Gregl.

Recenzije: The World’s End, The Internship

26.07.2013 ob 01:27

THE WORLD’S END

Invasion of the Body Snatchers + Night of the Living Dead + The Stepford Wives = The World’s End, še ena komična grozljivka, no ja, komični scifi ekipe, ki nam je dala Hot Fuzz in Shaun of the Dead. Tokrat zadeva ne štima tako zelo, tokrat zadeva nikoli zares ne ujame pričakovanega presežka in tiste prave kvalitetne zabave, ki sta jo premogla Fuzz in Dead. Okej, prizor, kjer se glavni junak Gary faking King (Simon Pegg) prepira z nezemljani, ki seveda obupajo, saj jim postane jasno, da smo ljudje preveč zajebana bitja, da bi nas lahko updejtali, je resda enkraten, toda celota ni dovolj učinkovita,  dovolj zabavna in dovolj prepričljiva, da bi bil gledalec res zadovoljen. Malce površen film, če sem iskren. Pa premalo karizmatičen in domiseln, če povem še bolj direktno. Napačen ni, je pa daleč od tega, kar sem pričakoval. Daleč od zares dobre scifi komedije, ki bi jo moral dati Edgar Wright. Po drugi strani pa, ko enkrat posnameš tako kul filma kot sta Hot Fuzz in Shaun of the Dead, itak nimaš več šans, da ti rata še v tretje. Jebat ga, The World’s End je bolj Scott Pilgrim vs. the World kot Fuzz in Dead, kar je seveda škoda. Plus Pierce Brosnan v vlogi profesorja.

Ocena: 6/10

THE INTERNSHIP

Še en letošnji film, kjer ne razumem hejtanja.Večkrat zelo zabavna, pozitivna in kul komedija, ki nam pove, da človek za sanje ni nikoli prestar. Okej, Vince Vaugh in Owen Wilson resda nista tako smešna kot v komediji Wedding Crashers, kjer se je na hitro ravno tako kot sedaj pojavil tudi Will Ferrell, toda še vedno sta glumca, ki potegneta, sproščata, zabavata in kulirata gledalce, ki od filma želijo sproščeno in neobremenjeno komedijo, ki je mene osebno navdušila tudi zaradi številnih filmskih štosev, ki so bili večkrat najboljši del filma. Čisto dober film, morda res malce za Luno kar se pripravništva pri Googleu tiče, toda vseeno aktualen za čas, ko old school prodajalci izgubljajo bitko z moderno tehnologijo in, kot pravi John Goodman, postajajo le še dinozavri. Človek se hitro poistoveti s takim filmom, če želi. In to je kul, če prav pomislim. Takih filmov manjka. Taki filmi nam pobožajo dušo in nam dajo vedeti, da še nismo zamudili zadnjega vlaka, če si pač želimo spremembe v lajfu. Filozofiram, vem, ampak The Internship res ni le bedarija kot pravijo nekateri. Priporočam, morda pa vam bo kul kot je bil meni.

Ocena: 7/10

Dame in geji, to je on, Raffaello Balzo

25.07.2013 ob 14:28

I rest my case.

Grossmann 2013: Sawney: Flesh of Man, May I Kill U?

25.07.2013 ob 03:00

SAWNEY: FLESH OF MAN

Itak, Sawney: Flesh of Man, znan tudi kot Lord of  Darkness, eno gratis rundo dolguje kultnemu Teksaškemu pokolu z motorko, saj naključne žrtve ravno tako masakrira in žre podivjana familija, tokrat nekje globoko v škotskih gozdovih, kjer je doma starodavna legenda o kanibalu Sawneyu Beanu. Film ni napačen, je dovolj brutalen, krvav in mesen, da bo zadovoljil fane žanra, pa tudi zelo dober prizor pregona dekleta v rdeči obleki premore. Toda zaključek je hudo preteran, po nepotrebnem seveda, kar pokvari nekaj dobrih momentov pred tem in zniža kvaliteto ter učinkovitost. Klišeji ne motijo, saj glavni psiho (David Hayman) s svojima ninja frikoma deluje dovolj prepričljivo in uživaško, zato je škoda, da ne rata tisti preboj med dobre filme in da celota prevečkrat pusti vtis površnega in mestoma precej cenenega filma, ki pa ga vendarle rešujejo presenetljivo okej sekvence, katerih je ravno toliko, da lahko na koncu vseeno zapišem, da gre za okej grozljivko vredno ljubiteljev žanra.

Ocena: 5/10

MAY I KILL U?

Death Wish na biciklu, zgodba o policajčku (Kevin Bishop), ki začne pobijati nepridiprave in svoje dosežke objavljati tudi na Twitterju, kjer z vsakim umorom nabere več sledilcev, ki seveda podpirajo njegovo početje. Kul film, tista mini in širši javnosti neznana črna komedija, ki so jo posneli za drobiž. S precej dobrimi in izvirnimi prizorčki, ki tu in tam izgubijo malo energije in gušta, a vseeno uspejo zvoziti do konca in zelo solidno zaključiti zastavljeno zgodbo in vse njene preobrate ter ideje.

Ocena: 6/10

Recenzija: Io non ho paura

24.07.2013 ob 03:04

IO NON HO PAURA

Veliki Werner Herzog je davnega leta 1974 posnel film Jeder fur sich und Gott gegen alle, zgodbo o divjem dečku Kasparju Hauserju, “pasjemu” in “konjskemu” mladeniču, nesrečniku, ki so ga imeli neznanci na začetku 19. stoletja vrsto let zaprtega v nekem hlevu, kjer je jedel samo kruh in vodo, se ves čas plazil po vseh štirih, dobil vnetje stopal in človeške navade zamenjal z živalskimi. In Io Non Ho Paura, po slovensko, Ne bojim se, se prične kot biografija Kasperja Hauserja, ali če hočete, kot štorija o igralcu Brunu Sju, ki je tega istega Hauserja igral v Herzogovi klasiki, sicer izjemno dolgočasnem, razvlečenem in težkem filmskem izletu. Bruno S, eden izmed najbolj skrivnostnih nemških igralcev vseh časov, je bil namreč tudi sam žrtev nasilnih staršev, natančneje, matere prostitutke, ki ga je tako močno boksala v glavo, da je oglušel in se celo mladost vlačil po raznih umobolnicah. Preklop v leto 1978, na italijansko podeželje, v čas predsednika Carterja in atmosfero filma Stand By Me, kjer so otroci kot veste ravno tako našli truplo in počeli reči, ki jih znajo početi samo otroci. Preklop v Hollywood, na frekvenco filma Nell, kjer je divjega otroka igrala Jodie Foster, prav posebna punca, ki je izgledala tako, kot da se je ves čas učila stavek: »Hakuna Matata.« Preklop v glavo režiserja Gabrielea Salvatoresa, avtorja precenjene klasike Mediterraneo, v glavo režiserja, ki v svojem najnovejšem filmu nima pojma kaj hoče, kaj si želi  in kako nam bo to povedal. Na eni strani imamo Jeder fur sich und Gott gegen alle, za katerega se potem izkaže, da hoče biti klišejski film o ugrabiteljih, ki za ukradenega otroka pač zahtevajo odkupnino. Na drugi strani nas pika Nell, ki se nato spremeni v povsem navadnega in celo razvajenega otročaja, ki hoče sendvič s sirom. Na tretji strani nas useka Stand By Me, le da truplo ni truplo, marveč otrok, ki je pač prepričan, da je že zdavnaj umrl. Pa dajmo zraven še Animal Planet in se posvetimo mravljam, pajkom ter rakunom. In stereotipe o otroških igrah, kjer punca pokaže svojo, fantek pa svojega, pa bomo le dobili Io Non Ho Paura, zgodbo o fantku, ki je našel fantka in se ves čas obnašal kot da ima namišljenega prijatelja. Pač film, ki se gre umetnost in pozabi na film. Rešitev je na dlani, fantek bi moral v jami najti Aitano Sanchez Gijon, film pa bi moral režirati Federico Fellini.

Ocena: 5/10

Recenzija: Apres Vous

24.07.2013 ob 02:58

APRES VOUS

Guinnessov rekord: najbolj počasna situacijska komedija vseh časov.

Če rečete situacijska komika, vam spomin pričara hitre, divje, energične, štoraste in sila dinamične komedije, ki nimajo časa za filozofijo, dialoge, romanco in depresijo. In ravno zato je film Apres Vous, po naše, Rože in vino, pravcata posebnost. Zares pravi svetovni rekord, edinstvena komedija situacij, ki ima kljub temu čas za filozofijo, romanco, dialoge in depresijo. Ki teče izjemno počasi. Ki se ji nikamor ne mudi. Ki svoji dve uri izkoristi do maksimuma in nas očara z zgodbo o natakarju Antoineu (Daniel Auteuil), ki reši življenje samomorilskemu Louisu (Jose Garcia). Možaku, ki ga je pustila punca. Ki je v globoki depresiji. Ki ne najde smisla življenja. In Antoine mu stoji ob strani, mu zrihta službo preizkuševalca vin, ga vzame k sebi domov, najde celo njegovo bivšo punco in se domisli načrta, kako bi mu jo vrnil nazaj. Okej, toda kaj, ko se potem vanjo zaljubi še sam. Nora in domiselna situacija, ki jo resda glodajo klišeji filmov Down and Out in Beverly Hills in Boudu Sauve Des Eaux , toda ne tako močno, da bi zglodali tudi scenarij, šarm in igro obeh glavnih junakov. Očarljivo.

Ocena: 7/10

Recenzija: Das Wunder Von Bern

24.07.2013 ob 02:54

DAS WUNDER VON BERN

Na fuzbal me pust.

Dobrodošli v leto 1954. V čas, ko je Nemčija celila Hitlerjeve rane. Ko je potrebovala čudež. Ko je potrebovala zmago na svetovnem prvenstvu v nogometu. In nogomet je bil hit. Večji od piva, od seksa in od spominov na drugo svetovno vojno. Toda na svetovnem prvenstvu sta igrali tudi Jugoslavija in Madžarska, nepremagljivi velesili, ki jih ni mogla zdelati niti Brazilija, kaj šele Italija, ki se sploh ni uvrstila med najboljše. In medtem ko se nemški fuzbalerji podijo za okroglim usnjem, se domov iz ujetništva vrne Richard Lubanski (Peter Lohmeyer), otopeli, hladni, na pol mrtvi in depresivni vojak, ki na postaji svojo najstarejšo hčerko zamenja za ženo, najstarejšega sina niti ne pogleda, najmlajšega Matthiasa (Louis Klamroth) pa se sploh ne spomni, saj so ga ravno nad začetku nosečnosti pobasali v rusko taborišče. Možakar še vedno misli, da je sredi bombnega napada, ko mu država noče priznati vseh let ujetništva, pa sinčku prepove tudi nogomet. To seveda ni dobro, saj mali prinaša srečo glavnemu zvezdniku nemškega moštva, ki je proti Madžarski pravkar izgubilo z osmimi goli razlike. Das Wunder Von Bern, ravno prav gledljiva, globoka, ponosna in zmagoslavna mešanica filmov Očka na službenom putu, Escape to Victory and Bend It Like Beckham, je torej film o tem, da je povojno krizo v Nemčijo pozdravil fuzbal. In potem se čudite, zakaj je Slovenija padla v tako hudo krizo.

Ocena: 7/10

Recenzija: White House Down

24.07.2013 ob 01:42

WHITE HOUSE DOWN

Bela hiša je letos na udaru. Najprej v Olympus Has Fallen, zdaj pa še v White House Down, kjer jo pred teroristi namesto Gerarda Butlerja brani Channing Tatum. Kul akcioner, kjer se nisem preveč obremenjeval z napakami in pričakovanim patriotizmom, ampak sem izklopil možgane in se zabaval ob prepričljivem žanrskem izdelku Rolanda Emmericha, ki mu grejo akcijski prizori seveda izvrstno od rok. Ne štekam ljudi, ki grejo gledat film o atentatu na Belo hišo, potem pa težijo z nelogičnostmi in patriotizmom. Ne ga srat no, saj menda niste pričakovali Williama Shakespearea, ampak tipični poletni action movie, ki ima vse tisto, kar se od njega v tem kontekstu pričakuje. Channing Tatum je okej, Jamie Foxx, ki seveda igra ameriškega predsednika, pa je malo over the top in pozabi, da igra ameriškega predsednika. Jp, Foxx je Django Unchained verzija Obame, kar ni kul in dejansko pokvari nekaj filma in napeto ter s strani teroristov dejansko zelo prebrisano situacijo po nepotrebnem nekoliko pootročji. Maggie Gyllenhaal gre dobro, James Woods ni tako zelo prepričljiv kot sem pričakoval da bo, Richard Jenkins je standardno dober, le na koncu se obnaša kot otrok v vrtcu, Foxxova in Tatumova žena sta le za okras in bi ju film lahko tudi prečrtal, Joey King je super kot Tatumova hčerka, Nicholas Wright pa kot vodič Donnie ukrade šov vsem, ki se skupaj z njim znajdejo v istem prizoru. White House Down seveda ni brez napak, pa tudi Olympus Has Fallen ga poseka kot za šalo, toda vseeno gre, kot sem že povedal, za čisto dostojno poletno akcijo, ki več kot zadovolji publiko, kateri je bila namenjena.

Ocena: 7/10

Eddie Murphy feat. Snoop Lion: Redlight

23.07.2013 ob 12:03

Hell yeah, Eddie Murphy se vrača na glasbeno sceno. Kul komad.

YouTube slika preogleda