IZTOK faking GARTNER

THE PURGE

The Purge, veliko komercialno presenečenje letošnjega leta, je zelo nevaren film, saj v času, ko se v Ameriki skoraj vsak dan zgodi nov psiho, ki postreli toliko in toliko nedolžnih žrtev, legalizira pobijanje. Jp, The Purge je zgodba o tem, da ameriška vlada za dvanajst ur dovoli pobijanje. Še več, v teh dvanajstih urah pobijanje celo spodbuja in upa, da bo tako imenovani “the purge” najbolj uspešen doslej. Po zaslugi “the purgea” je v Ameriki namreč vse bolje, saj si ljudje tistih nekaj ur pač dajo duška, sprostijo svoje frustracije in nato v lajfu funkcionirajo dosti bolje kot prej. Kot sem rekel, zelo nevarna in drzna ideja, za katero lahko samo upam, da se ne bo nikdar zgodila tudi v resnici. In tu je familija Sandin, ata James (Ethan Hawke), mama Mary (Lena Headey), sinko Charlie (Max Burkholder) in najstniška hči Zoey (Adelaide Kane), ki se med “the purgeom” zabarikadirjo v hišo in čakajo, da bo vse skupaj mimo. “Midva z mamo tega trenutno ne rabiva,” pojasni ata James, ki potem panično ugotovi, da je sinko Charlie v bajto spustil nekega temnopoltega moškega (Edwin Hodge), ki ga hoče ubiti lokalna mularija, kar seveda zakomplicira situacijo familije Sandin. Aham, The Purge je kljub nori ideji sprva le še en film o družini, ki jo začnejo terorizirati psihopati, se pravi, kliše, ki ne ponudi čisto nič novega. Vse do trenutka, ko v bajto prikorakjo sosedje familije Sandin. Takrat The Purge postane prekleto dober, napet, izviren in zajeban film. Ali kot sikne mama Mary: “We are gonna play the rest of this night in motherfuckin peace.” Epski moment, tudi malo kasneje, ko Mary v mizo zabije glavo sosede Arije Bareikis. Če je ne bi ona, bi jo jaz, jebemti. The bitch deserved it.

Ocena: 7/10

Pa je za nami še ena proslava ob dnevu državnosti. Proslava, sem rekel, ja. No, če je proslava, potem naj zgleda kot proslava, ne pa kot pogreb. Po drugi strani pa, le kaj je boljšega od proslave, ki se obnaša kot država, katero slavi. Ali še bolje, ki se obnaša kot tipični slovenski film, kjer se morata Aleš Valič in Nataša Barbara Gračner obnašati kot tipična slovenska igralca. Saj veste, depresija, teženje in kvazi art. Jp, če bi mi rekli, da nacionalka rola nov slovenski film, ne bi opazil razlike. Nimaš kaj, slovenske proslave so kot pogrebi, kot odraz mrtve države, ki so nam jo ubili vsi politiki in barabini od leta 1991 dalje.

Da si je Janez Janša priredil svojo proslavo, ne preseneča. Itak, kdo pa drug. Janša ne mara Jugoslavije, ves čas pa se obnaša kot Tito, okoli katerega se gradi neverjeten kult osebnosti. Razlog je bila rdeča zvezda, ki se je Janša boji kot hudič križa, kot vampir česna in kot Superman kriptonita. Če ne bi bilo zvezde, bi Janša seveda našel kaj drugega, da ga ne bi bilo. Bi pač rekel, da ne bo sodeloval na proslavi države, ki ni prava država. Ali na proslavi države, ki ga je obsodila za nekaj, kar seveda ni kriv. Janša je čedalje bolj otročji in čedalje bolj obseden. Da mi je danes zavetje velikodušno ponudila prav cerkev, je seveda logično. Le kaj je boljšega za cerkev kot človek, ki zbeži od rdeče zvezde. Kot med drugo svetovno vojno, jebemti. Pa saj nismo pri pravi.

Medtem, ko se Borut Pahor trudi, da bi s svojim govorom združeval, pomirjal in vlival upanje, Janša divja in revanšira. In to na dan državnosti, ki je seveda najmanj primeren trenutek za kaj takega. Janša iz dneva državnosti naredil svoj reality show in v Celju zbral nekaj svojih najbolj zagretih fanov, ki v njem še vedno vidijo Jezusa Kristusa, odrešenika, ki jih bo popeljal v boljši svet.

Nas je pa današnja proslava vseeno združila. Vsi smo namreč zehali in komaj čakali, da bo konec. Vsaj nekaj enotnosti, jebemti.

V času, ko skoraj vsi glasbeniki s svojo musko ubijajo dobro glasbo, se več kot prileže nov album Indie Arie. Zelo kvaliteten soul in r&b, seveda ne na prvo poslušanje, ampak na dolgi rok in za dlje časa. Zaenkrat bi izpostavil pesmi Moved By You, Break the Shell, Thank You, 6th Avenue, I Am Light, Cocoa Butter in One, ki so takole na hitro res odlične, vse ostale pa verjetno pridejo še za mano. India Arie rešuje musko, podobno kot Asa, Imany, Iyeoka, Nneka in recimo Noora Noor, ki so me navdušile s komadi The Way I Feel, You Will Never Know, Simply Falling, Restless in Forget What I Said.

Nekateri gospodje na Twitterju so res neverjetni. Govorim o desničarjih, pa o tistih, ki sovražijo vse, kar je povezano z bivšo Jugoslavijo in partizani. Če se z njimi slučajno zapleteš v pogovor in se ne strinjaš s tistim, kar čvekajo, izgubijo živce in te nemudoma zablokirajo. Otroci, resno. In zakaj za kurac me sploh blokiraš? Saj ti ne bom sam od sebe nič pisal, če ne boš ti prvi pisal meni. Pa tudi nimam interesati nabijati, če mi rečeš, da pač končuješ debato. Škoda časa. In seveda, četudi bi ti pisal, se moji tviti na tvojem računu ne vidijo, če ne klikneš view conversation. Calm the fuck down, jebemti.

Malo nazaj je zaradi Tita popizdil Vinko Vasle, zdaj pa zaradi bivše Jugoslavije še Rastislav R. Tepina. In to po treh tvitih o tem, da v Sloveniji zdaj živimo grozno slabo in naj se ne čudi, da mnogi tako zelo pogrešajo bivšo Jugoslavijo. Svašta, res. A se človek res ne more več pogovarjati ne da bi imel drugačno stališče od sogovornika? Fak no, kakšna živčnost in nepotrebno blokiranje.

In da ne pozabim, zablokirala sta me tudi Milan Zver in Janez Janša

To je on, Edvard Kadič, avtor, kolumnist, bloger, prevajalec, tviteraš, ustanovitelj Zavoda za napredne študije Delta v Ljubljani, filolog, filozof, podjetnik, life coach, manipulator, vodja seminarjev, teoretik zarot in raziskovalec človeškega potenciala. Na kratko, zelo kul možakar, s katerim je uspela ena bolj zanimivih oddaj prve sezone.

Čvekala sva o vsem  mogočem, tudi o zakonu privlačnosti, o tem, kako ženska prepozna bedaka, o govorici telesa, o life coachingu in o vsem, kar nama je sproti padlo na pamet. Edvard je faca, pa še z oranžno kravato je prišel.

Danes je seveda na vrsti zadnja ponovitev. Ob 20. uri, na Arena TV, da ne bo pomote. Tudi na: KLIK

Aham, slovenske narodnozabavne skupine očitno palijo krave. Ne zajebavam se, resno.

Začnimo z Gamsi in pesmico Moja mukica, kjer fantje zapojejo: “Moja mukica je moja ljubica.” Itak, krava potem zamuka, možakar pa zavriska. Fak no, pa kdo je tu usekan, jebemti no

O kravah poje tudi Kvintet Dori, v pesmi z naslovom Krava mu je ušla. Jasno, ko krava uide med mašo, je cela štala. Joj no

Krave so zakon.

NOW YOU SEE ME

Če rečem, da je tole Ocean’s Eleven s čarovniki, ne zgrešim kaj dosti. Kul film, zabaven, prebrisan, gledljiv, dobro zamišljen in tak, da gledalca nenehno drži v pričakovanju. In tu so Jesse Eisenberg, Woody Harrelson, Isla Fisher in Dave Franco, štirje vrhunski čarovniki, Robini Hoodi iluzije, ki med svojimi spektakularnimi šovi ropajo banke in okoli prinašajo vse, ki jih skušajo slediti. Tudi FBI agenta Marka Ruffala, interpolovko Melanie Laurent, svojega mecena Michaela Cainea in zloglasnega tv zvezdnika Morgana Freemana, ki skuša razkriti njihove najbolj dovršene finte. Enkratna, zelo karizmatična in živahna igralska ekipa, kjer ni gledalcu nikoli dolgčas. The Prestige sreča Ocean’s Eleven, če povem po domače. Dober heist film, pravzaprav eden bolj domiselnih zadnje čase, če prav pomislim.

Ocena: 7/10

MAN OF STEEL

Do novega Supermana sem bil sprva precej skeptičen, saj sem se bal, da bo Christopher Nolan iz njega naredil to, kar je naredil iz Batmana, se pravi, preveč realističen in resnoben film o superjunaku, kjer ne bo stripovskega kiča niti za ščepec. Potem sem videl trailer in spremenil mnenje. Tako zelo, da je novi Superman poslal moj najbolj pričakovni film leta, moj top filmski dogodek, kjer sem hodil druge filme v kino gledat samo zato, da sem lahko videl trailer za novega Supermana. No, zdaj sem razočaran. Vsega je preveč, manjka pa duša. Manjkajo tisti nepozabni mini prizorčki, ki so prvega Supermana iz sedemdesetih naredili za naboljši film o superjunaku vseh časov. Novi Superman ima ogromno eksplozij, še več akcije in cel kup posebnih efektov, nima pa stika z gledalci. Nima tiste nepozabne karizme prvih treh Supermanov s Christopherjem Reeveom. Nima tistih pravih sekvenc, ki zagrabijo gledalca oz. ko tako sekvenco ima, jo hitro izgubi in nadomesti z novo eksplozijo, novo akcijo in novim posebnih efektom. Vem, da gre za tako imenovani reboot, za drugačno vizijo legendarnega superjunaka, ki sta se jo poleg Nolana lotila Zack Snyder in David S. Goyer, toda problem je v tem, da ni niti malo nostalgije, torej da gre za Supermana, namenjenega izključno novi generacijo filmskih gledalcev. Prav zato mi je bil dosti bolj všeč po krivici kritizirani Superman Returns, ki se je zavedal, da ga bomo šli gledat tudi ljubitelji prvi filmov, ne pa samo tisti, ki jim je vseeno tudi za to, da novi Superman pozabi celo na legendarno glasbeno temo Johna Williamsa. Ne bom rekel, da Henry Cavill ni dober Superman, no ja, Kal-El in Clark Kent in da film ne prepriča s flashbacki njegove mladosti, toda dogajanje je prevečkrat računalnška igra, ne pa film, ki bi nas odnesel nad oblake. Michael Shannon me kot zlobni general Zed ni povsem prepričal, pa tudi butasto se mi je zdelo, da je prav on edini Supermanov nasprotnik, kar pomeni, da sem pogrešal Lexa Luthorja, ki ga bom morda videl v drugem delu. Jp, Man of Steel je v bistvu sestavljen iz prvih dveh Reeveovih Supermanov, prava nostalgija pa pride šele v zadnjem prizoru, ko v pisarno končno prikoraka z očali. Okej, Supermanov karakter je tokrat resda dodelan v nulo, kot radi rečemo, ali še bolje, gledalec spozna vse tisto, kar doslej še ni (notranji boj, adaptacijo na življenje na Zemlji, spraševanje o smsilu poslanstva na Zemlji), ampak to ne pomaga, saj film, kot sem že povedal pogrne na drugih frontah in se premalokrat zaveda, da bi moral potešiti tudi starejšo generacijo fanov. Russell Crowe uspešno nadomesti Marlona Branda, Kevin Costner pa Glenna Forda. In ko smo že pri Costnerju, prav on je zaslužen za najboljši del filma, ko se znajde sredi tornada, ki ga nemočno opazuje naš Superman. Man of Steel ni slab film, toda moral bi niti boljši oz. za vsemi eksplozijami, akcijami in efekti bi moral skrivati več duše, filinga, napetosti in atmosfere.

Ocena: 6/10

Ko med vodenjem Športnega kviza rata vroče, se je treba odžejati.

Dober stand up, presenetljivo dober stand up, pa pohvale za več kot eno uro nastopa. Vsak po eno uro, da se razumemo. To ni zajebancija, to je zelo težko in zelo naporno, pa pojma nimaš, če boš tako dolgo časa še zanimiv in v pravi formi. Vid in Denis sta bila, zato jima izrekam iskren rišpekt. Celo uro materiala ni kar tako, to so ure in ure vaj, ure in ure garanja, razmišljanja in tuhtanja. To ni le pet minutk in hitro gostovanje v kaki oddaji, to je izjemno naporna pizdarija, ki ji ne zmore vsak. Itak, najbolj sem se režal delu, kjer je Avdič začel s sinhronizacijo, in delu, kjer se je zezal z navigacijo v avtu.

Uf, tole pa je šokantna novica. Umrl je James Gandolfini. Tony faking Soprano in eden najboljših karakternih igralcev daleč na okoli. Star je bil komaj 51 let, na dopustu v Italiji pa ga ja zadela kap. Nazadnje sem ga gledal v filmu Killing Them Softly, pred tem pa je nanizal cel kup nepozabnih stranskih vlog v številnih znanih filmih. Za Tonyja Soprana je leta snel zlati globus in tri emmyje, za oskarje pa je bil seveda preveč kul. Itak, njegov vzornik je bil Robert De Niro, prvič pa me je stresel v filmu True Romance, kjer je kot veste sadistično prebutal ubogo Patricio Arquette. Zanimiv je bil tudi v filmu Romance & Cigarettes, kjer si je za Kate Winslet obrezal penis, pa v filmu The Mexican, kjer je kot gejevski morilec kot za šalo zasenčil Brada Pitta in Julio Roberts, pa v filmu In the Loop, kjer je blestel kot ameriški general, in recimo filmu Lonely Hearts, kjer je igral detektiva. Še bi lahko našteval, filmov je bilo res veliko, pa v vseh je bil jebeno kul. Aham, smrt Jamesa Gandolfinija je velika izguba za filmski svet.

Tole je zame zmagovalni nastop. Les Miserables live. Prečudovito, res. Ana Karneža ni Fanika Križaj, Ana karneža je faking vrhunska pevka. Pa še On My Own je izbrala. Mojo top pesem lanskega leta. Nepozaben nastop. Kapo dol. Upal bi reči, da je zapela enako dobro kot Samantha Barks. Neverjetno, res. Človek težko ostane brez solznih oči. Koliko moči in pozitive je v tej mini punci, vsem nam je lahko za vzgled. Čestitam še enkrat.

Evo ga, nov komad Rhyme Goda, prvi street single prihajajočega albuma Rhymepocalypse 2013. Šerajte, čvekajte, pomagajte pri promociji. Hvala že v naprej.

HATCHET 3

Tretji Hatchet, dosti boljši od dvojke in še vedno ne tako kul kot enka, zgleda kot film, kjer se srečata Jason Voorhees in Predator. Kot povsem okej splatter razčefukancija, kjer bodo na svoj račun prišli tudi najbolj goreči oboževalci žanra. Itak, Victor faking Crowley (Kane Hodder) je nazaj, Victorja faking Crowleyja se ne da ubiti, Victor faking Crowley je kot Jason Voorhees, bolj kot ga ubijaš, močnejši je in večkrat se vrne. In vrne se tudi zdaj, kljub temu, da ga že  v uvodu filma popolnoma razmesari Danielle Harris, od vsega hudega zdelana Marybeth, ki Crowleyju odseka tudi glavo. Vse zaman, Crowley ni živo bitje, Crowley je starodavno prekletstvo, ki se ga ne da ubiti, kar kmalu pošteka tudi lokalni šerif Fowler, ki ga igra Zach Galligan, tisti nepozabni mladenič iz Gremlinov, katerega kariera je po Gremlinih zgledala kot zdaj zgledajo Crowleyjeve žrtve. Soliden filmček, ki jih danes v tem žanru pošteno manjka.

Ocena: 6/10