Recenzija: After Earth

10.06.2013 ob 19:23

AFTER EARTH

Kritike za tale film so bile ubijalske. Tako zelo, da so hrbet obrnili tudi gledalci in pošteno zatresli doslej neuničljivo kariero Willa Smitha, ki je tokrat tako kot v filmu The Pursuit of Happyness znova v družbi svojega sina Jadena. Kaj vem, morda se je folk najedel familije Smith in mu gre na živce, da ata Will v svoje filme tlači sina Jadena, toda After Earth, sicer film M. Night Shyamalana, ki mu zadnje čase prav tako ne gre preveč dobro, je zelo okej film. Je vizualno čudovita, dinamična, zanimiva, razgibana in presenetljivo prepričljivo odigrana pravljična pustolovščina, ki je več kot izpolnila moja pričakovanja. Dejansko se sprašujem, kaj je z ljudmi, da so tako zelo sovražni do tega filma. Očitno gre za čredni nagon bad hajpa, kaj naj rečem drugega. Film je, kot sem že dejal, dober. Je čisto solidna zgodba o preživetju očeta in sina, ki se znajdeta na Zemlji, no ja, na planetu, ki so ga nekoč poznali kot Zemljo in je zdaj zmutiran v pizdarijo, kjer nimajo ljudje kaj iskati. Ata Smith dejansko odigra zelo netipično vlogo, smrtno resno in za divjo situacijo neverjetno introvertirano predstavo, za katero mu lahko samo čestitam. Čisto okej je tudi sinko Jaden, zdaj že najstnik, ki ga brez dvoma čaka obetavna filmska kariera, saj ima vse, kar mora imeti rosno mladi superstar. Med njima je dovolj kemije in rišpekta, da zelo dobro funkcionirata v svojih vlogah, Shyamalan pa jima pušča dovolj prostora, da nafilata svoj ego in kljub temu dasta tisto, kar se od njiju pričakuje. Vem, da je After Earth eno večjih razočaranj letošnega leta, toda ne zame, saj gre, kot sem že zapisal, za čisto dober pustolovski scifi, ki ga lahko brez slabe vesti priporočam tudi drugim.

Ocena: 7/10

 

12 komentarjev na “Recenzija: After Earth”

  1. premius pravi:

    ok,koncno neki pozitivnega za ta film,sm ga ze hotu dt na ignore :)

  2. spookymulder spookymulder pravi:

    Ne morem se strinjati z oceno, čeprav dejansko številčno nisem tako daleč od tvoje (6/10), nikakor pa ne soglašam s tvojo argumentacijo.

    Film namreč zares deluje samo v vizualnem smislu, torej da ponudi zadovoljivo število lepih prizorov ozadja in scenografije, med tem ko zgodba nima pravega ritma, saj se izjemno dolgo ne dogaja praktično ničesar (in film deluje že skoraj razvlečen), nato pa kar naenkrat sledi divji akcijski tobogan, brez prave poante, saj znova sledijo dolge meditacijske scene.

    Dejansko film deluje znanstveno-fantastično samo prve pol ure in zadnjih 10 minut, vse ostalo pa bi lahko kvečjemu opredelil kot malce bolj razburljiv družinski film, kjer se številne stvari (in odločitve likov v filmu) dogajajo povsem brez očitnega in logičnega razloga, oziroma so razlogi tako medlo podani, da si je skoraj nemogoče ustvariti neko konkretno sliko o posameznih osebah in je zato tudi identifikacija z njimi zelo otežena.

    Na žalost je tudi več kot očitno, da čeprav Jaden ima igralski talent, preprosto še nima dovolj znanja in izkušenj, da bi lahko sam nosil večino filma. V Karate Kidu mu je bil v izdatno oporo Jackie Chan in tudi tokrat bi rabil ob sebi nekoga, ki bi odvrnil pozornosti od njegovih igralskih spodrsljajev in na žalost zgolj “moderatorstvo” očka Smitha preprosto ni dovolj.

    Kar se režije tiče, je Shyamalan svoje delo opravil korektno, vendar očitno ni znal v filmu ustvariti neke konstantne napetosti in pričakovanja, zaključni obrat pa tudi ni tisto, kar bi od njega lahko pričakovali, vendar glede na to, da tokrat ni bil scenarist, temveč samo režiser, mu tega niti ne moremo toliko zameriti.

    Glavni problem filma ni samo v slabem “hajpu”, temveč predvsem v dejstvu, da gledalci pričakujejo napet akcijski sci-fi, dobijo pa zgolj futuristično družinsko dramo. Sicer lepo posneto in opremljeno z zanimivimi učinki, vendar še vedno preveč meditativno in premalo drzno.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Uf, pri meni ravno nasprotni občutki, dve uri sta minili kot bi trenil, pogovori med očetom in sinom super narejeni, prizori preživetja tudi, strupena pijavka enkratna. Pa ptič in tigri tudi. Pa sam odnos med sinom in očetom tudi, pa strah, če bo oče preživel, skratka, meni je to vse štimalo.

    Pa kaj če film ni scifi, bi moral biti? Zame je bolj pustolovska pravljica, tako sem ga tudi vzel.

    Vse je odvisno od pričakovanj, res je. Jaz nisem pričakoval napetega scifija, zato nisem razočaran. Dobil sem več kot sem mislil, da bom.

  4. spookymulder spookymulder pravi:

    Zanimivo, moja izkušnja je povsem drugačna, saj sem se v drugi polovici filma dejansko nekajkrat zalotil, da se naravnost dolgočasim, sploh ko so po napetih akcijskih prizorih vedno znova nastale nerazumno dolge meditacijske “luknje”, v katerih naj bi se nekako dodatno izjasnil odnos med očetom in sinom, pa za to niti ni bilo več potrebe, saj je bilo več ali manj že jasno, kako in zakaj so nastale napetosti med njima.

    Jaz sem glede na napovednike in na promocijo filma defenitivno pričakoval več sci-fija, pa je dejansko sledilo razočaranje že na začetku, ko se je ekspresno hitro, zgolj v obliki opazke, podalo dejstvo o zapustitvi Zemlje in dejansko sem čakal, da se bo glede tega še kaj razjasnilo ali da bo to celo neke vrste za kakšen preobrat v filmu, pa ni bilo nič od tega, temveč zgolj neke vrste futuristično nadaljevanje filma V iskanju sreče, le da brez neke konkretne družbene alegorije, temveč zgolj izključno odnos ata-sin, pa še to brez konkretnega – fizičnega soočenja, temveč zgolj metafizična študija razčiščevanja njunega odnosa.

    Skratka, pretirano zapleteno za neko napeto sci-fi akcijo in premalo otipljivo za neko pomenljivo družinsko dramo.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Pri meni, kot sem že dejal, obratno, saj nisem mogel verjeti kako hitro je minilo vse skupaj. Kakšne meditacijske luknje? Saj se Jadenu vedno znova dogaja kaj zanimivega. Še ko ga oče miri, piči po svoje in brezglavo skače sem in tja ter se zapleta v vedno nove nevarne situacije.

    Jaz sem pričakoval slab film, dobil sem veliko več kot to, zato sem zadovoljen. Lahko pa priznam, da sem tudi sam mislil, da bo več scifija, a sem bil potem vesel, da ga ni, saj nisem hotel dobiti kopije odličnega Obliviona.

  6. spookymulder spookymulder pravi:

    Mislim, da bi se dalo veliko stvari, ki v filmu (vsaj meni) niso delovale, rešiti že zgolj s tem, da lik Willa Smitha ne bi obtičal v ladji, temveč bi sina spremljal na dogodivščini, pa četudi na način, da bi akcijske prizore prepustil sinu. Pogrešal sem fizični kontakt in neposredno interakcijo med očetom in sinom, ne pa da morata vse njune občutke razreševati zgolj preko spominov, ko tudi nastanejo meditacijske luknje (v samem ritmu filma in ne kot dejanske fizične luknje ;-) ), ki jih omenjam.

  7. Andrej pravi:

    Problem je M Night Shymalan. Ideje ima zelo dobre, a sama izvedba pri njegovih izdelkih je vedno podpovprečna. Preprosto ne prenese bremena takalega filma. Dober je kot scenarist, pa tudi vizualni izgledi njegovih izdelkov so zadovoljivi, toda ko pride do kamere in kakih posebnih kreacij… popuši. Dobesedno. In mnogi gledalci bi se lahko že iz The Happening in The Last Airbender naučili, da lahko od tega tipa pričakujejo le sranje.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Spooky, o, ne, ne, to bi bil kiks in prevečkrat viden kliše. Meni je bilo super, da je na ladji in da mu pomaga le preko videa. Flashbacki pa so prav tako super delovali, smo vsaj videla kaj za hudiča je s tisto jebeno Urso :)

    Andrej, The Last Airbender je totalni šit, se strinjam, ampak The Happening pa je meni super. Pa stokrat boljši od Lady in the Water, ki je prav tako drek od filma. Shymalan obvlada posel še vedno, le ko zgreši, to naredi na polno.

  9. spookymulder spookymulder pravi:

    Ne, po mojem bi se dalo narediti tako, da bi lika ata in sineta Smitha dejansko bila skupaj na poti in bi bilo to tudi veliko bolj efektivno, tako glede akcije, kot tudi njunega čustvenega razčiščevanja. Tako pa je bilo Willovo nepremično stanje dejansko sidro zgodbe, ki je nenehno zaviralo film in ustvarjalo nepotrebna skrajna nihanja ritma filma, na koncu pa je bila zadeva že tako dolgočasna, da mi je bilo že prav vseeno za njegov umirajoči lik in mi ne bi bilo čisto nič žal, če bi se razpletlo bolj tragično, kot se je.

    Glede Shyamalana pa se ne strinjam z Andrejem, da bi bil slab režiser, saj tudi v tem filmu ponudi nekaj zelo napetih prizorov (ki pa se zaradi same zgodbe na žalost ne stopnjujejo in nadgrajujejo), je pa res, da v Zadnjem gospodarju vetra ni bil povsem dorasel tako pompoznemu spektaklu in je zašel v skrajnost pretiravanja, med tem ko mi je bila žanrsko Podvodna deklica veliko bolj všeč (in tudi veliko bolj misteriozno napeta), kot pa Dogodek, ki je podobno kot Čas po Zemlji premosorazmerno s potekom filma postajal vedno bolj voden in se končal povsem razelektreno, namesto da bi konec predstavljal nek vrhunec napetosti.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kot sem rekel, čisto drugače sem doživel ta odnos med njima in Willovo sodelovanje v filmu. Meni je bilo ravno to super.

  11. Bob pravi:

    Mogoče pa ne bi smeli gledati napovednikov filmov, jaz jih pač nočem. Ti zlepljeni delčki filma te lahko zavedejo. Kot bi najprej prebral kratko obnovo 200 listov debele knjige, nato bi jo šel pa brati…..

  12. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Se pa nekateri že bunijo, da so napovedniki po novem predolgi in da več kot dve minuti napovednika izda preveč, ampak filmski studii pravijo, da je to kul in da bo tako tudi ostalo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !