Kulti in klasike: Planet of the Apes (1968)

2.04.2013 ob 22:49

režija: Franklin J. Schaffner, igrajo: Charlton Heston, Roddy McDowall, Kim Hunter, Maurice Evans, Linda Harrison

“Take your stinking paws off me, you damned dirty ape!”

Planet opic (aham, Arena TV je začela  rolati prekleto dobre filme), ta prelomna klasika žanra, ki enkratno učinkuje tudi danes po več kot štiridesetih letih, je dolga leta veljal za material, ki se ga ne da prenesti na film. Tako je menil celo Pierre Boulle, avtor romana Monkey Planet, sicer pa tudi avtor romana Most na reki Kwai, ki je kot veste ravno tako dobil perfektno ekranizacijo. Problem so bili seveda opičji kostumi, ki bi lahko za gledalce delovali smešno, kar bi bila usodna napaka, ki bi uničila film, sicer smrtno resno moralko o narobe svetu, ki mu vladajo opice, ali še bolje, kjer so opice zdaj to, kar so bili nekoč ljudje. Producent Arthur P. Jacobs je najprej ujel Charltona Hestona, ki je dobil glavno vlogo pogumnega astronavta Taylorja, scenarija se je loti kultni Rod Serling, kreator nepozabne Zone somraka, na režijski stolček je sedel Franklin J. Schaffner, kasneje tudi avtor mojstrovin Metulj in Dečki iz Brazilije, za glasbeno podlago je poskrbel legendarni Jerry Goldsmith, maske pa se je lotil z oskarjem nagrajeni John Chambers, ki je med drugo svetovno vojno krpal ranjene borce. Sanjska ekipa, ki se ni dala  zmesti in je ustvarila večen film. Tisto pravo filmsko mojstrovino, ki neuničljivo učinkuje za vedno in ohranja aktualnost, strašljivost in realizem, ki strese ob vsakem ogledu, pa četudi gledalec pozna konec, ta grozljivi finale, ki zaznamuje za vse večne čase. Lahko bi rekel, da je bil prav vrhunski make up ključen za uspeh tega filma. Make up za takrat neverjetnih milijon dolarjev, ki ga je Chambers tako ali drugače urejal tri mesece, na igralce pa so ga vsako jutro nanašali po cele ure. Aham, pod umetnimi nosovi, zobmi, dlakami, gumo, peno in čeljustmi, so se med drugim skrivali Roddy McDowall kot Cornelius, Kim Hunter kot Zira in Maurice Evans kot Zaius, opičji znanstvenik, ki noče  priznati, da so bili ljudje pred davnimi časi visoko razvita bitja in da so bile opice nekoč to, kar so zdaj ljudje, torej primitivna bitja v kletkah.

Enkraten film, vrhunska mešnica znanstvene fantastike, pustolovščine, trilerja, drame in alegorije na človeško neumnost, ki, kot na koncu zgroženo zakriči Taylor, vedno uniči same sebe. Drži, Planet opic je, kot sem že povedal, srhljiva moralka o tem, da je človek res grozno bitje, ki si ne zasluži drugega kot vladanje opic, ultimativni narobe svet, kjer pade nazaj na začetek. Na stopnjo pračloveka, na stopnjo opice, ki ne zna govoriti in se pusti podrediti. Dovolj nakladanja, Planet opic, ki je potem kot veste dobil še štiri nadaljevanja, tv serijo in dva rimejka, je izven te filozofije in poante prekleto gledljiv, dinamičen, zanimiv, napet in odlično napravljen film, ki gledalca drži od začetka do konca in mu ponudi cel kup nepozabnih prizorov, ki so zares odlični, antologijski in taki, da jih filmoljubci nikoli ne pozabijo. Vrhunski je tudi Charlton Heston, sprva precej negativen in vase zagledan lik, ki so mu bile take junaške vloge seveda pisane na kožo, prizori med njim Ziro in Zaiusom pa so itak čista klasika, ki bi si zaslužila svoj film. Jp, Planet opic, ki je štartal istega leta kot Kubrickova Odiseja in se ekspresno hitro spremenil v veliko uspešnico in v enega izmed najbolj znanih ameriških filmov vseh časov, je film, ki ima vse, kar morajo imeti klasike. Vse, kar mora imeti filmska večnost. Vse, kar imajo samo najboljši filmi vseh časov.

Ocena: 9/10

 

4 komentarjev na “Kulti in klasike: Planet of the Apes (1968)”

  1. Jož pravi:

    Se strinjam z oceno, subjektivni spomin pa obsega en dolgomesečni strah po ogledu filma, saj se mi je dobesedno mešalo od fobije pred opicami. V opravičilo naj povem, da sem ob prvem ogledu štel 6 let! :)

  2. Seby pravi:

    Z eno besedo ” BOMBA” film. Takih ne delajo že ohoho let.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Če se ne motim, sem jaz kot mulo najprej gledal tv serijo in šele nato filme.

  4. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Dawn of the Planet of the Apes pravi:

    [...] je verjetno najboljši Planet opic po tistem prvem s Charltonom Hestonom. Še kanček boljši od Rise of the Planet of the Apes, seveda dosti boljši od polomije z Markom [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !