Kulti in klasike: Breakfast at Tiffany’s (1961)

31.03.2013 ob 00:55

režija: Blake Edwards, igrajo: Audrey Hepburn, George Peppard, Patricia Neal, Mickey Rooney, Martin Balsam, Buddy Ebsen

“He’s all right! Aren’t you, cat? Poor cat! Poor slob! Poor slob without a name! The way I see it I haven’t got the right to give him one. We don’t belong to each other. We just took up one day by the river. I don’t want to own anything until I find a place where me and things go together. I’m not sure where that is but I know what it is like. It’s like Tiffany’s.”

Dovolite mi, da začnem z odlomkom, v katerem Audrey Hepburn, nepozabna Holly Golightly, ta predhodnica Seksa v mestu, junakinja romana Trumana Capotea, ki je hotel Marilyn Monroe, dekle na klic, starleta, vipovka, flegmatična nevrotičarka, party animal, shizofrena simpatičarka, zmedenka, lahkoživka, osamljena družabica, lovača in sanjačica, na okenski polici zažvrgoli nepozabno Moon River, za katero sta Henry Mancini in Johnny Mercer snela oskarja.

To je čista antologija, filmsko mojstrstvo Blakea Edwardsa, ki je morda prav s filmom Breakfast at Tiffany’s, to nepozabno, modernistično, enkratno, kultno in legendarno komično dramico, odletel najvišje v svoji enkratni karieri. Aham, prav Breakfast at Tiffany’s je verjetno najbolj prepoznavna vloga Audrey Hepburn, te verjetno največje filmske zvezdnice vseh časov, ki je Holly Golightly spremenila v modno ikono in del pop kulture. Drži, to, kar v tem filmu nosi drobna in hedonistično markatna Audrey, je stajling, za katerega so ubijale prav vse ostale hollywoodske zvezdnice takratnega časa. Že v uvodu, v še eni antologiji, kjer Audrey v roki drži kavo in rogljiček in stoji pred izložbo Tiffanyja.

Super film, večen, za zmeraj aktualen, okrašen z nepozabno atmosfero, dinamiko, tempom, scenografijo, dialogi in vsem tistim, kar morajo imeti zimzelene poslastice. Edwards, pred tem aktualen zavoljo komedije Operation Petticoat, režira bolje od Billyja Wilderja, ki bi mu Capotejev roman prav tako dobro ležal. Edwards je res nad oblaki. Edwards ustvari filmski presežek in morda res svoj najboljši film v karieri. Četudi bi bila Marilyn Monroe verjetno zelo dobra, je Audrey Hepburn, vroča po filmih Roman Holiday, Sabrina, Funny Face, War and Peace in The Nun’s Story, naravnost popolna, ravno prav zmedena, zasanjana in kul, da ji verjamemo vsak gib, vsak pogled, vsako laž in vsak stavek, ki prileti iz njenih ust. To je ultimativni film Audrey Hepburn, ki vsak prizor, v katerem se pojavi, posrka vase in nima konkurence. Le poglejte jo recimo na koncu, ko po dežju išče svojega mačka, ali na prej omenjeni okenski polici, kjer ob kitari prepeva Moon River, pa na zabavi, kjer pozna vse in se druži z vsemi. In seveda v objemu Georgea Pepparda, njenega soseda Paula Varjaka, sicer pisatelja in žigola Patrice Neal, ki se zagreje zanjo in upa, da bo srečo našla v preprostih stvareh.

Breakfast at Tiffany’s je v svoji osnovi zelo preprosta ljubezenska zgodba o ženski, ki sanja o bogatem ženinu in razkošnem življenju, toda Edwards ga je naredil tako, da je vse prej kot na prvo žogo. Tako, da za vedno ostaja malo arty in dovolj moderen, da mu čas ne more do živega. Leto 1961 resda ni dopuščalo poguma, ki ga je serviral Capotejev roman, toda gledalcu so več kot dovolj številni namigi, da v celoti razume ozadnje zgodbe in resnično življenje glavne junakinje. Filmov kot je Breakfast at Tiffany’s ne delajo več, to je film iz zlatih časov hollywoodske mašinerije, film za večnost, in film, ki bi ga lahko človek gledal vsako leto znova in se čudil njegovi enkratnosti. Plus Mickey Rooney v nekoliko zoprni vlogi gospoda Yunioshija, s katerim je Edwards nedvomno povohal teren za prvega Pink Pantherja, ki ga je posnel dve leti kasneje.

Ocena: 9/10

 

4 komentarjev na “Kulti in klasike: Breakfast at Tiffany’s (1961)”

  1. Zelda pravi:

    Videla sem skoraj vse njene filme. V filmu, ki ga omenjaš, je pokazala, da zna igrati tudi vlogo fatalke, ne samo vloge romantičnih deklet, kot so Sabrina in Rimske počitnice. Mi je pa Audrey bila ena izmed najljubših igralk, k temu je tudi pripomogel njen videz, predvsem pa njene čudovite oči.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ne bi rekel, da je ravno fatalka, je preveč krhka in čustveno labilna za kaj takega, pa tudi moški jo z lahkoto zavrnejo, ko pogruntajo njene pizdarije, kar pomeni, da nikogar ne pelje v pogubo. No ja, razen moža, ki pa jo je spoznal kot pridno gospodinjo ne pa kot neko fatalko. Se pa strnjam, da je Breakfast at Tiffany’s vsekakor bliže fatalki kot Sabrina in Roman Holiday.

  3. Zelda pravi:

    Ali mi lahko posreduješ podatek, pri katerih letih je Audrey prenehala z snemanjem filmov in naslov njenega zadnjega filma, če je možno. Hvala.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Leta 1967 je posnela film Wait Until Dark in potem vse do leta 1976, ko je posnela Robin and Marian, lenarila. Leta 1981 je posnela še They All Laughed, nato pa vse do leta 1989, ko je posnela svoj zadnji film Always, ni več igrala. To je bil sicer film Stevena Spielberga, igrala pa je mini stransko vlogico. Njen zadnji film bi tako lahko bil They All Laughed, če prav pomislim, in če seveda ne štejem leta 1987 posnetega tv filma Love Among Thieves. Umrla pa je leta 1993, stara 63 let. Dejansko je bila v špici do sredine šestdesetih, potem pa je začela filme snemati le še občasno, a vendar skoraj do smrti pravzaprav.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !