Hitra roba

28.03.2013 ob 01:20

MRS. MUNCK (zda 1995, r: Diane Ladd, i: Diane Ladd, Bruce Dern, Kelly Preston, Shelley Winters) Diane Ladd je hotela s svojim edinim režijskim poskusom še enkrat posneti Nočnega portirja. Jp, Diane Ladd v tem filmu svojemu nekdanjemu možu Bruceu Dernu, ki se jima je konec šestdesetih rodila hčerka Laura Dern, privošči seks z mlado Kelly Preston, kar je precej nelagodno tudi za gledalce, ki poznajo omenjeno trivio. Da Laddova, ki ponovno sreča moškega, ki je nekoč z njo ravnal zelo grdo, potem pretirava z emocijami, je seveda v kontekstu te pizdarije. Če ostanem v podobni špuri, mi na misel pride veliko boljši Bitter Moon Romana Polanskega, ki Mrs. Munck povozi na vseh frontah. Itak, Bruce Dern je “nočni portir”, Diane Ladd, ki jo v mladih letih igra Kelly Preston, pa je njegova taboriščnica. Čeprav jo je pustil na cedilu in zakrivil nesrečo, kjer je umrla njuna hčerkica, ga še vedno ljubi, kar je nekaj takšnega, kot da bi se hotel James Caan na koncu filma Misery poročiti s Kathy Bates. Porazno slaba igra, še slabša dramaturgija in močno začetniška režija Diane Ladd, sicer izvrstne igralke, ki se je prvič v življenju hotela preizkusiti še kot režiserka. Je bil pa tole verjetno zelo zajeban družinski freak šov, saj je Laddovi in Dernu nekoč res umrla ena izmed dveh hčerkic. In ko smo že pri trivii, Laddova je bila skupaj s hčerko Lauro Dern pred leti istočasno nominirana za oskarja za izvrstno dramico Rambling Rose. Obe sta izgubili. Tako kot tale film.

Ocena: 3/10

TANGO (španija in argentina 1998, r: Carlos Saura, i: Miguel Angel Sola, Cecilia Narova, Mia Maestro, Juan Carlos Copes, Carlos Rivarola, Sandra Ballesteros, Oscar Cardozo Ocampo) Takrat 66 letni legendarni španski filmar Carlos Saura je leta 1998 režiral in oscenaril enega svojih najslabših celovečercev v celotni in izjemno bogati filmografiji. Jezni mož, ki ga je pustila žena. Mlada ljubica. Fantazije o umoru. In gledališka tango predstava. Konfuzna pizdarija, kjer zgodbo zamenja vizualizacija. Dolgočasen film, naporen, težko razumljiv in tečen. Da ne pozabim, Saura me je močno navdušil s filmom Dispara, še vedno pa se nisem pobral zavoljo šoka, ki ga je prikazal v filmu Ana med volkovi.

Ocena: 2/10

GHOSTS OF MISSISSIPPI (zda 1996, r: Rob Reiner, i: Alec Baldwin, Whoopi Goldberg, James Woods, William H. Macy, Craig T. Nelson, Virginia Madsen, Diane Ladd, Susann Thompson) Žepna verzija Mississippija v plamenih in film, ki ga je istega leta popolnoma zasenčil A Time To Kill. Ghosts of Mississippi je mali, počasen in zelo prepričljiv filmček o trideset let starem umoru, ki ga je zagrešil zlobni rasist James Woods, kateri je nekega večera za hobi počil temnopoltega političnega aktivista, sicer moža Whoopi Goldberg. Tipa so seveda oprostili, primer je zarjavel, James Woods pa se je v miru postaral in ostal velik rasist. Konec? Ne, ker Whoopi končno najde dobrega odvetnika (Alec Baldwin), ki primer ponovno spravi na sodišče, na kocko postavi svojo kariero, zakon (ženo igra Virginia Madsen) in svoje življenje. Vse za resnico, ki vedno najde svoj trenutek, da pride na dan.

Ocena: 7/10

FIRST KID (zda 1996, r: David M. Evans, i: Sinbad, Brock Pierce, Timothy Busfield, Robert Guillaume, Lisa Eichhorn, James Naughton) Komik Sinbad, tokrat tajni agent, mora paziti na predsednikovega sina. Kadar govorimo o Ameriki, ne moremo mimo predsednika in njegove prve dame. To je praksa, ki velja že dvesto let. Skoraj nikoli pa se nihče ne spomni na predsednikove otroke, ki so brez dvoma najbolj nesrečna bitja na svetu. In tukaj imamo film, ki naj bi popravil napako. Mu uspe? Ne, ker ne zna izkoristiti ponujene tematike. Ne, ker ne zna uporabiti zelo simpatičnega komika Sinbada. In ne, ker ga je naredil Disney, kar pomeni, da je preveč pocukran in preveč user firendly. Pa vendar, bravo za Billa Clintona, ki pokliče v Belo hišo in potarna, da je pozabil saksofon, in bravo za Sonnyja Bona, ki pride na obisk k predsedniku.

Ocena: 3/10

CELLULOID BLUES (nizozemska 1998, r: Jurrien Rood, i: Dries Smits, Margot Ros, Mumatz Jahfri, Hugo Konings) Samo porno zvezda lahko vpliva na mnenje filmskega kritika. Frans Jaarsma (Dries Smits) je ostareli filmski kritik, ki prisega na črnobele klasike in zavrača vse nove trende, kar seveda ni dobro, saj ga hoče zaradi tega lastnik časopisa vreči iz službe. Frans Jaarsma je torej človek, ki živi v preteklosti in spoštuje tiste prave velike filmske ustvarjalce kot sta bila Akira Kurosawa in Federico Fellini. Kar je staro, je dobro. Kar je novo, je slabo. Brez izjem in brez možnosti za spremembo. In zakaj se možak na koncu vseeno omehča in spiše članek o porno divi Juliji Delano (Margot Ros)? Zato, ker ga povabi med rjuhe, in zato, ker ugotovi, da današnji čas ne režirata več Kurosawa in Fellini. Današnji čas režirata Tarantino in Guy Ritchie. Še posebej, ko se gospod znajde v situaciji iz njunih filmov. V situaciji, kjer ga ugrabijo kriminalci, ki hočejo posiliti Julijo Delano. «Ni ga boljšega, kot da te obdela porno zvezda,« pravi eden izmed njih, Frans pa se spomni Kurosawe, izvede filmski trik in razreši zadevo. Zaključek je jasen. Človek lahko v novem tisočletju preživi samo, če poveže preteklost in trende.

Ocena: 7/10

NAKED SOULS (zda 1995, r: Lyndon Chubbuck, i: Brian Krause, Pamela Anderson, David Warner, Dean Stockwell, Clayton Rohner) Film, ki mu ne zna pomagati niti Pamela Anderson. Brian Krause, ki se je nekoč z Millo Jovovich potikal po Plavi laguni, igra znanstvenika, ki dela poskuse z dušami. Noč in dan čepi v laboratoriju, s pomočjo invalidnega Davida Warnerja odkriva nove mejnike človeškega poistovetenja z mišljenjem drugih in se na koncu spremeni v nevarnega morilca. Jasno, doma ga ves čas zaman čaka voljna Pamela Anderson.

Ocena: 3/10

JOAN OF ARC (zda 1999, r: Christin Duguar, i: Leelee Sobieski, Powers Boother, Jacqueline Bisset, Neil Patrick Harris, Maury Chaykin, Olympia Dukakis, Robert Loggia, Shirley MacLaine, Peter O’Toole, Jonathan Hyde, Maximilian Schell, Peter Strauss) Tako zelo slab film, da bi si celo Bessonov The Messsenger: The Story of Joan of Arc zasluži oskarja za najboljši film. Leelee Sobieski kot Ivana Orleanska? Ma dajte no. Le kdo se je spomnil tako velike neumnosti in bil prepričan, da jo lahko spravi celo na filmski trak. To je moral biti eden večjih bedakov današnjega časa, ki je mislil, da bo k boljši kvaliteti pomagala cela plejada nekoč znanih igralcev. Zmotil se je. Hudo zmotil. Tako hudo, da je ustvaril daleč najslabšo ekranizacijo Ivaninega življenja, ki je hkrati tudi porazno slab avanturistično dramski izdelek. Dovolj bo, da ne napišem še kaj hujšega.

Ocena: 1/10

JUNK (anglija 1999, r: Marcus de White, i: Daniel Newman, Jemima Rooper, Marcelle Duprey, Lee Ingleby, Susan Penhaligon, Trevor Byfield) Solidna in aktualna mamilaška štorija, ki pa se seveda ne more primerjati z mojstrovino Kids. Nič ni narobe, če si človek kdaj da duška. Da seksa kot mu paše. Da se sleče do golega in pred vsemi skoči na gugalnico. Da tu in tam pozabi na moralo in si privošči nore počitnice. Panika nastane, če to počne, ko je star komaj 14 let in odvisen od heroina, ki mu zamegli razum. Tako kot zaljubljencema Danielu Newmana in Jemimi Rooper, ki pobegneta od doma, spoznata temnopolto odvisnico Marcelle Duprey in zapadeta v hude težave. Ko zmanjka denarja za mamila, je seveda na vrsti prostitucija, ko nastopi nezaželena nosečnost, pa dojenčka pač utišaš z blago opojno substanco in nadaljuješ heroinski žur. Tragično in na žalost zadnje čase za Slovenijo zelo aktualno dogajanje.

Ocena: 6/10

DAY OF ATONMENT a.k.a. LE GRAND PARDON II (francija 1992, r: Alexandre Arcady, i: Richard Berry, Gerard Darmon, Christopher Walken, Jennifer Beals, Jill Clayburgh) Čisti dolgčas in zelo resen kandidat za enega najslabših filmov devetdesetih. V petek zvečer so pred leti na HTV vrteli filmski maraton, kjer sem na polovici prvega filma postal zaspan, pritisnil tipko za snemanje in mirno zatisnil oči. Naslednji dan sem film gledal do konca, ker je bila kaseta dolga štiri ure, pa sem po naključju dobil še en film, ki se je seveda pričel z najavno špico, v kateri so se svetila imena Christopher Walken, Jennifer Beals in Jill Clayburgh. Nato se je zgodil dokaj obetaven uvod, kjer so nam povedali, da je nek mafijec (Richard Berry) obračunal z zlobno židovsko družino, še zadnjič videl svojega vnuka, se predal policiji in dobil deset let zapora. »Okej, gledal bom do konca,« so bile moje besede. Morda pa gre za dober film, ki ga ne pozna nihče. Zgodba steče in takoj ugotovim, da bo šlo za slab film. Za čisto skrpucalo, ki se mi na kaseto sploh ne bi smelo posneti. Mafijec se vrne domov, ugotovi, da je njegov sin zamočil večino poslov in da je Jennifer Beals samo za okras. Na prste mu stopi gangster Christopher Walken, gledalci pa se začnejo spraševati, zakaj ne bi ustanovili društva proti mučenju gledalcev in režiserja Alexandreja Arcadyja (leta 1981 je režiral tudi prvi del, v katerem je ravno tako igral Richard Berry) tožili za sto milijonov dolarjev.

Ocena: 1/10

AFTERGLOW (zda 1997, r: Alan Rudolph, i: Nick Nolte, Julie Christie, Lara Flynn Boyle, Jonny Lee Miller) Nick Nolte in Lara Flynn Boyle si privoščita mečkanje v banji, kar je čista pedofilija. Vodovodar Nick Nolte je poročen s pozabljeno igralko Julie Christie. Lara Flynn Boyle je poročena z zapetim poslovnežem Jonnyjem Lee Millerjem. Med njimi ni isker, saj Julie sanjari o svoji preteklosti in tone v depresijo, Jonny pa čveka samo o poslu in razmišlja o starejših ženskah. Rešitev je na dlani. Nick pohopsa Laro, Julie pa Jonnyja. Vsi se imajo kar naenkrat zelo lepo, ko skoki čez plot pridejo na dan, pa se začnejo težave. Afterglow ves čas voha dramo in komedijo, se čez čas spremeni celo v lahkotno farso in po nepotrebnem vplete nerazumljiv zaključek ter nas pusti hladne. Le kaj je hotel Nick Nolte z opravičevanjem hčerki Julie Christie? Jo je nekoč posilil in pretepel? Ji je ukradel mamo in očeta? Je imel z njo razmerje, ki ga je potem prekinil? Nimam pojma. Vem le to, da se Julie na koncu zjoče kot majhen otrok in iz sebe spravi depresijo. Zgodba o ženski, ki je za jok potrebovala mladega ljubimca, spomine, zavrnitev moža, farso in izgubljeno hčerko.

Ocena: 5/10

THREE TO TANGO (zda 1999, r: Damon Santostefano, i: Matthew Perry, Neve Campbell, Dylan McDermott, Oliver Platt, Bob Balaban, John C. McGinley) Za tango sta vedno potrebna samo dva. Three To Tango je film o arhitektu, ki se zaradi boljšega posla izdaja za homoseksualca, kar ni ravno najbolj pametno, saj zaradi tega skoraj zapravi ljubezen  Neve Campbell in pride na naslovnice revij kot gej moški leta. Še več, pompu nasedejo tudi njegovi prijatelji in celo njegova mama, štos pa je v tem, da ga nihče ne obsoja, ampak ga podprejo in mu povedo, da so za zadevo tako ali tako vedeli in pač molčali. Three To Tango je torej film o heteroseksualcu, ki mora postati homoseksualec, če hoče dobiti pomemben posel pri zoprnem snobu Dylanu McDermottu, ki ljubimka z Neve Campbell. In film o heteroseksualcu, ki lahko uspe samo kot homoseksualec. Whoopi Goldberg je morala postati moški, da je uspela v poslovnem svetu, Dustin Hoffman je moral postati ženska, da so ga vzeli na televizijo, skrajno simpatični Matthew Perry, ki je podobno vlogico odigral tudi v komediji The Whole Nine Yards, pa mora postati homoseksualec, da prepriča delodajalca, ki mu z medijskim pompom seveda dela odlično reklamo. Kaj je največji štos? Dejstvo, da je homoseksualec Perryjev poslovni partner Oliver Platt in da mu Neve Campbell ravno zaradi tega, ker misli, da pada na moške, zaupa svoje največje skrivnosti, med katerimi je tudi ta, da se je nekoč ljubila z žensko. Ne verjamete? Kako da ne, a niste gledali filma Wild Things. Three To Tango je torej zelo prijetna in zabavna komedija, kjer Matthew Perry kot za šalo fura brez petih Prijateljev, film, kjer je Neve Campbell odigrala svojo daleč najbolj prikupno vlogico v celotni karieri, in dokaz, da je Oliver Platt zares dober igralec ter komik, ko mu dajo možnost. Zaključek je na dlani, če nisi homoseksualec, ne govori, da si, ker ti potem ne bo nihče verjel, da nisi.

Ocena: 7/10

SNOW FALLING ON CEDARS (zda 1999, r: Scott Hicks, i: Ethan Hawke, Youki Kudoh, Max Von Sydow, James Rebhorn, James Cromwell, Reeve Carney, Ann Suzuki, Richard Jenkins, Eric Thal, Celia Weston, Daniel Von Bargen) Režiser filma Shine je tokrat posnel dolgočasen, razvlečen in neprepričljiv celovečerec brez repa in glave. Snow Falling on Cedars hoče biti film o prepovedani ljubezni med Japonko (Youki Kudoh) in Američanom (Ethan Hawke). Film o koncentracijskih taboriščih in film o sodnem procesu, kjer nekega Japonca obtožijo umora ribiča (Eric Thal). Snow Falling on Cedars hoče torej biti film o vseh rečeh tega sveta, kar je bedasto in narcisoidno. Tako kot režiser Scott Hicks, ki je svet leta 1996 prepričal, da je Shine najboljši film vseh časov. Jasno, gledalci so komaj čakali na njegov novi film, na film sila obetavnega in nadarjenega režiserja, ki ga je reklamiral sam Steven Spielberg. In Hicks je čakal cela tri leta ter končno posnel svoj naslednji film. Akademija ga je nominirala samo za kamero, gledalci so obrnili hrbet, Spielberg pa je modro molčal. Pač strel v temo, ki ga rešuje le odvetnik Max Von Sydow.

Ocena: 3/10

TIL’ THERE WAS YOU (zda 1997,  r: Scott Winaut, i: Jeanne Tripplehorn, Dylan McDermott, Sarah Jessica Parker, Jennifer Aniston, Christine Ebersole, Karen Allen, Michael Tucker, Ken Olin, Kasi Lemmons, Craig Berko) Inventing the Abbotts, How To Make An American Quilt in Til’ There Was You. Trije biseri. Trije izvrstni filmi. Tri preproste mojstrovine. In na žalost tudi trije filmi, ki so mimo gledalcev skočili povsem neopazno, kar je krivično, neumno in tragično. Til’ There Was You je mali film. Tako mali, da je leta 1997 v kinih prislužil samo tri milijone dolarjev. Tako mali, da zanj poleg režiserja in glavnih igralcev ni slišal skoraj nihče. In ravno v tem je njegov čar. Drži se zase. Intimno, čarobno, lahkotno, prav nič patetično in z veliko stila. Vse štima. Vse je skladno. Igralci, prizori, dialogi in zapleti. Od prve do zadnje minute. Od prvega do zadnjega pogleda. Od prve do zadnje besede. Od najavne do odjavne špice. Imamo dramo. Imamo komedijo. Imamo arhitekta (Dylan McDermott), ki se obnaša kot odvetnik in dobi ugovor vesti. Imamo filmsko zvezdo (Sarah Jessica Parker), ki na koncu ugotovi, da je še vedno samo navadna ženska. Imamo ostarelo gospo, ki je nekoč poznala Louise Brooks. Imamo ljubezen. Imamo burlesko, za katero poskrbi Jeanne Tripplehorn, ki jo fant pusti zaradi drugega fanta. Imamo hrepenenje. Imamo staro zgradbo, ki jo hočejo porušiti in s tem narediti veliko škode. Imamo kratek skok v otroška leta. Imamo starejšega moškega, ki bo pustil ženo. In kar je najbolj pomembno, imamo konec, ki nam pove, da je šlo v bistvu samo za zgodbo o tem, kako sta se spoznala očka in mamica. Zelo dober, maksimalno gledljiv in očarljiv biser, ki ga boste našli samo na dnu morja.

Ocena: 9/10

MIDSUMMER NIGHT’S DREAM (zda 1999, r: Michael Hoffman, i: Kevin Kline, Michelle Pfeiffer, Rupert Everet, Christian Bale, David Strathairn, Stanley Tucci, Anna Friel, Dominic West, Roger Rees, Sophie Marceau, Max Wright, Bill Irwin, Sam Rockwell) William Shakespeare se obrača v grobu. Cela plejada hollywoodskih zvezdnikov se gre Shakespearja in misli, da bo še enkrat naredila odlično zadevo Much Ado About Nothing. Ne rata ji. Niti za minuto. Niti, če ji pogledamo skozi prste. Vse je narobe. Od začetka do konca. Ne glede na to, da se Kevin Kline spremeni v osla in jo mahne v nebesa k boginji Michelle Pfeiffer. V čem je hec? V dejstvu, da vsi skupaj izgledajo tako, kot da bi hoteli parodirati Shakespearja, kar je neumno početje, saj je San kresne noči že sam po sebi parodija človeka in bogov, ki so si kot veste zelo podobni.

Ocena: 2/10

FISTFUL OF FLIES (avstralija 1997, r: Monica Pellizzari, i: Tasma Walton, Anna Volska, Dina Panozzo, John Lucantino) Zgodba o najstnici (Tasma Walton), ki ji mama (Dina Panozzo) ne dovoli masturbacije. Tasma Walton je ena tistih najstnic, ki ne skriva, da si želi seksa. Tako močno, da mora masturbirati zelo pogosto, in tako močno, da na to misli tudi takrat, ko ne bi smela. Recimo takrat, ko stoji ob mizi, čeprav ve, da lahko v kuhinjo vsak čas pride mama. Očeta vse skupaj ne briga, ker ženo vara z neko okroglo babnico,  lokalni duhovnik pa dekliču pač naloži nekaj očenašev in jo pošlje domov. Zadeva se stopnjuje, mama zgublja živce, Tasma Walton pa uživa. Vse dokler je mama nekega dne ne kaznuje na zelo grob in žaljiv način. Brez skrbi, Fistful of Flies je zelo simpatičen film, ki ves čas spretno meša komedijo in dramo, kar je kot veste zelo težko, če za kamero ne stoji pravi režiser. Tokrat je stala ženska, sicer tudi scenaristka, zanimivo pa je dejstvo, da gre za avstralski film, ki ga je režirala Italijanka in v večino vlog vtaknila tudi svoje rojake.

Ocena: 7/10

VANYA ON 42nd STREET (zda 1994, r: Louis Malle, i: Wallace Shawn, Julianne Moore, Phoebe Brand, Lynn Cohen, George Gaynes, Larry Pine, Brooke Smith, Andre Gregory) Poslednji film Louisa Mallea, ki ga je leto dni kasneje pokopal rak. Louis Malle, sicer možek Candice Bergen, ni nikoli dosegel slave svojih francoskih rojakov, zato je odpotoval v Ameriko in posnel filma Pretty Baby ter Atlantic City. Vedno se je trudil, tuhtal nekaj novega in snemal kot po tekočem traku. Nihče ga ni koval med zvezde, zato je bil celo življenje malo nesrečen. Vse do konca kariere, ko je zrežiral svoj poslovilni film Vanya on 42nd Street, zgodbo o skupini gledališčnikov, ki na oder pravkar postavljajo Čehovo zadevo Stric Vanya. Gledališko igro, kjer dogajanje tu in tam prekine režiser, ki spremlja vaje, kar pomeni, da gledalec ni čisto prepričan kaj gleda in kako mora gledati, kaj je fikcija in kaj realnost. Skoraj dve uri čvekanja in hrepenenja številnih moških, ki dvorijo Julianne Moore. Ne preveč posrečena mešanica drame in komedije ter zelo ozek manevrski prostor ne naredijo tistega kar bi morali, zato gledalec počasi izgubi zanimanje in se začne dolgočasiti ter gledati na uro, ali kar v hladilnik, kjer ga čaka mrzel jogurt. Kljub temu pa gate trga Wallace Shawn, ki ga je Malle uporabil tudi v filmih Atlantic City in My Dinner With Andre. Dovolj dobro za zadnji film? Nikakor ne.

Ocena: 3/10

ARIA (anglija 1987, r: Bill Bryden, Nicolas Roeg, Charles Sturridge, Jean-Luc Godard, Julien Temple, Bruce Beresford, Robert Altman, Franc Roddam, Ken Russell in Derek Jarman, i: John Hurt, Theresa Russell, Bridget Fonda, Buck Henry, Elizabeth Hurley, Nicola Swain, Beverly D’Angelo, Jack Kayle, Anita Morris, Peter Birch, Julie Hagerty, Genevieve Page, Tilda Swinton, Spencer Leigh, Amy Johnson, Linzi Drew) Producent Don Boyd bi moral leta 1987 dobiti oskarja za pogum. Deset kratkih zgodbic, skoraj deset legendarnih, skrajno nenavadnih režiserjev, deset arij iz zelo znanih oper še bolj znanih skladateljev in ena sama nora ideja, ki jo je Don Boyd zbasal v devetdesetminutni celovečerec. Brez dvoma zelo drzno dejanje, ki pa se na žalost potopi pod lastno težo. Zgodbic je preveč in ne pridejo do izraza, vizije posameznih režiserjev so večinoma dolgočasne in blesave, Bridget Fonda in Elizabeth Hurley ne pomaga, Wagner,Verdi in Puccini pa so se verjetno obračali v grobu ter gledali, kako po svoje so moderni filmarji razumeli njihove opere. Najbolj zanimiv je gotovo Jean-Luc Godard, ki je Armido postavil v moško telovadnico, kjer hočeta dve goli ženski navdušiti dvigovalce uteži. Ostali so kar nekaj, kar nekaj v tri krasne. Theresa Russell igra moškega, Bridget Fonda Izoldo, John Hurt povezovalca zgodb, ki na koncu s pomočjo Enrica Carusa izvede Pagliacija, Ken Russell v vlogo Turnadot postavi Linzi Drew, Beverly D’Angelo draži Bucka Henryja, Robert Altman pa nam v segmentu Les Boreades pokaže orgijo v operni hiši. Veliko hrupa za nič, žalitev za oboževalce opere in kljub vsemu pohvala za pogum.

Ocena: 3/10

DEF JAM’S HOW TO BE A PLAYER (zda 1997, r: Lionel C. Martin, i: Bill Bellamy, Natalie Desselle, Lark Voorhies, Mari Morrow, Pierre Edwards, Jermaine »Haggy« Hopkins, Beverly Johnson, Bernie Mac) Za vse tiste, ki hočejo postati babjeki, po črnsko, plejerji. Slovar za vse wannabe babjeke, ki pokaže kdo je the real player, po domače, tip, ki zna okoli prsta obrniti vsako še tako močno in odločno žensko dušico. To je moški, ki se hkrati dobiva z najmanj petimi dekleti. Ki vseh teh pet deklet zadovolji v enem samem popoldnevu. Ki istočasno skrbi tudi za svojo punco. Ki ima kljub temu čas še za svoje prijatelje. In seveda, to je moški, ki odnese celo glavo, četudi se na isti zabavi znajdejo vse njegove ženske. Igra ga simpatični Bill Bellamy, ki je kul. Tako kul, da vedno dobi najboljše ženske daleč na okoli. Na žuru najprej osvaja najbolj grde, kar je pametno, saj ga na koncu hočejo imeti najlepše. Iz telefonske tajnice vedno pravočasno vzame kaseto, hlačke svojih trofej pa skriva v škatle Adidasovih športnih copat. Tip ima imidž, rezime in renome. Nihče ga ne more vreči iz tira. Niti njegova sestra in njena prijateljica, ki priredita zabavo in na skrivaj povabite vse njegove ženske. Tip je plejer. Velik plejer, ki preigra vse babe v mestu. Najprej osvoji srce, potem telo. To je njegovo pravilo, ki mu ga je zaupal stric, ostareli playboy. Ja, dragi moji, babjeki se prenašajo iz roda, osvajanje ženskega srca pa je umetnost. Brez dvoma zelo zabavna, navihana in ravno prav temnopolta komedija, kjer bodo čisto na koncu na svoj račun prišle tudi ženske. Ni Booty Call, je pa zelo blizu.

Ocena: 7/10

 

3 komentarjev na “Hitra roba”

  1. Gregor pravi:

    Zdravo Gartner, dej mi povej kako lahko tolk filmov poješ, prebaviš in narediš recenzijo v skoraj enemu dihu, lp, filmoljubec. Dej mi odgovori, razen če ne farbaš pirhov lihk ta trenutek. Ajd

  2. Pepi Pepi pravi:

    Prižgeš n ekranov (kjer velja, da je n enako številu filmov, ki bi jih rad gledal), na vsakega naštimaš svoj film, se usedeš prednje in upaš, da se kaj prime. Wild guess. :D

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    To sem sicer že nekajkrat razlagal, pa bom še enkrat, ker vidim, da sproti pozabljate :)
    Torej, ko takole na enkrat objabim večjo količino filmov, ki so vse prej kot aktualni, gre vedno za moj osebni arhiv, se pravi za že zdavnaj ogledane filme, ki jih pač počasi prenašam na svoj blog, z željo, da bi enkrat vse, kar je v arhivu, prišlo tudi na internet. Je pa v arhivu po moje preko 5000 takšnih in drugačnih recenzij, zato je seveda nemogoče, da bi objavil vse naenkrat. Da ne gre prepočasi, pa tu in tam pač v eno objavo ruknem večjo količino filmov skupaj.
    Eto, to je to.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !