Recenzija: People I Know

14.03.2013 ob 01:13

zda 2002, režija: Daniel Algrant, igrajo: Al Pacino, Ryan O’Neal, Tea Leoni, Kim Basinger, Richard Schiff, Bill Nunn, Robert Klein

“I’ve got a starlet in here with more drugs than I’ve ever seen. We could start a cartel.”

People I Know je mojstrovina. Presežek režije, zgodbe, igralskih kreacij, zapletov in dialogov, kjer je vse točno tako kot mora biti. Tako kot se za mojo takojšnjo klasiko spodobi. To je pripoved o ostarelem publicistu, nekdanji veliki ribi, ki je nad oblake dvignil celo Martina Luthra Kinga in se sedaj šlepa na nekdanje lovorike, izgublja energijo, pada v depresijo, počasi tone v pozabo, v omamo alkohola, opija in spominov ter se pripravlja na svoj poslednji ples, na labodji spev, na poslovilno zabavo, na dobrodelni banket, kjer hoče zbrati vse pomembneže in dokazati, da je še vedno številka ena. To je pripoved o umorjeni filmski zvezdi, ki je vedela nekaj, kar ne bi smela. O dvojnih igrah novinarjev, politikov in vipovcev. In o neizživeti ljubezni, ki človeka kljuva do smrti. In tale film zna vse to združiti v enkratno celoto, v umetnino, v čisto briljanco, kjer Al Pacino znova potrdi naziv najboljšega igralca vseh časov. Jasno, People I Know je bil predober za oskarje, za kritike in za pravo kino distribucijo.

Ocena: 9/10

null

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !