Recenzija: My Life Without Me

13.03.2013 ob 03:58

kanada & španija 2003, režija: Isabel Coixet, igrajo: Sarah Polley, Scott Speedman, Mark Ruffalo, Amanda Plummer, Deborah Harry, Leonor Watling, Julian Richings, Alfred Molina, Maria de Medeiros

“Things to do before I die: Tell my daughters I love them several times. Find Don a new wife who the girls like. Record birthday messages for the girls for every year until they’re 18. Go to Whalebay Beach together and have a big picnic. Smoke and drink as much as I want. Say what I’m thinking. Make love with other men to see what it’s like. Make someone fall in love with me. Go and see Dad in Jail. Get false nails. And do something with my hair.”

Leta 2003 sta se v kina čisto potiho prikradla dva drobna, tiha, vase zaprta in strašno intimna biserčka. Dve briljantni, tenkočutni, srce parajoči in čisto nič patetični mojstrovini, ki sta pod lupo tako ali drugače vzeli še vedno najbolj zahrbtno, strašljivo, tragično in neozdravljivo bolezen, ki jo le redki filmi obrnejo brez pretirane sentimentalnosti. In naša dva šampiona, naša dva svetovna prvaka, sta dosegla nemogoče in se vsaj zame spremenila v takojšnji klasiki. V del filmske zgodovine, v del pretočenih solza, čustev, duše in srca. Prvemu in bolj znanemu je bilo naslov Pieces of April, drugi pa je tale, o katerem bom zdajle spisal še nekaj vrstic. Jp, prvi se je poleg mamine (za oskarja nominirana Patricia Clarkson) bolezni ukvarjal še z njeno problematično hčerko (Katie Holmes), ki je hotela z družino bojno sekiro zakopati s pripravo prazničnega purana, drugi  pa se posveti samo izjemno prepričljivi Sarah Polley, mladi, komaj 24 letni mamici, ki ji zdravnik (Julian Richings) pove, da bo živela samo še kakšna dva meseca. In tu se film spretno izogne klišejem ter njeno bolezen obdrži zase. Ubožica namreč za raka ne pove nikomur. Niti možu (Scott Speedman), niti materi (Deborah Harry), niti hčerkicama, niti najboljši prijateljici (Amanda Plummer). Niti novopečenemu ljubimcu (Mark Ruffalo) in zaprtemu očetu (Alfred Molina), ki se znajdeta na seznamu reči, ki jih mora narediti pred smrtjo. Umirajoča mladenka namreč spiše seznam nujnih stvari, ki jih mora uresničiti v zadnjih dveh mesecih. Seznam svojih poslednjih sanj, skritega hrepenenja in tihih želja. »Seks z drugim moškim, da vidim kako je,« zapiše njen kuli. »Nova ženska za mojega moža in moji dve hčerkici, ki bo nadomestila mojo vlogo,« zapiše še enkrat. In potem piše, piše in piše. Vse do dvanajste želje. Do njenega očka, ki ga ni še nikoli obiskala v arestu. Nato so na vrsti kasete. Iskreni zapisi njenih besed, ki jih bosta hčerki poslušali vsako leto do svojega osemnajstega rojstnega dne. Ki jih bodo dobili tudi njena mama, njen možek, njena najboljša prijateljica in njen ljubimec. Ljudje, ki nimajo pojma o njeni bolezni. Ki bodo za vse skupaj izvedeli šele po njeni smrti. Okej, vse skupaj resda potegne v leto 1993, natančneje k filmu My Life, kjer je za rakom bolni Michael Keaton snemal videokasete za svojega še nerojenega otročička v trebuščku Nicole Kidman. A nič zato, My Life Without Me, ekranizacija španskega romana Mi Vida Sin Me, ki ga je napisala režiserka filma Isabel Coixet, ima svojo dušo, svoje srce, svoja čustva in svoje solze. Kot Pieces of April, ali če hočete, kot Inventing the Abbotts, How to Make and American Quilt in kitajska mojstrovina Pot domov. Pa naj še kdo reče, da je bil Lost in Translation najboljši film leta 2003. Dajte no, ne ga srat, ta čast bi morala pripasti filmu My Life Without Me, tej enkratni dramici, ki gledalca prime in stisne za vse večne čase.

Ocena: 10/10

 

1 komentar na “Recenzija: My Life Without Me”

  1. bisa pravi:

    Se strinjam, prima film!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !