Arhiv za Marec, 2013

Športni kviz na polno

31.03.2013 ob 18:32

Jp, dragi moji, od jutri dalje pričenjamo s Športnim kvizom na Sport Klubu kar dvakrat dnevno, vsak dan, ob različnih urah seveda, kar pomeni, da boste morali sproti čekirati spored, da boste ujeli prave terimine.

YouTube slika preogleda

Sovražim to pofukano vreme

31.03.2013 ob 15:51

Ej, resno, ali je vroče kot v peklu, ali pa mrzlo in deževno kot v pizdi materni. Vmesnega časa in lepih prehodov ni več. Imamo samo še dve skrajnosti. In zdajle, ko bi moralo biti zunaj kakih 15 stopinj, imamo ničlo, kurčev dež in depresivne oblake, da o jebenem snegu, ki je padal še nekaj dni nazaj, niti ne govorim. Sicer nisem človek, ki bi mu vreme vplivalo na počutje, a kar je preveč je preveč, jebemti no.

Zbogom, legenda

31.03.2013 ob 13:49

Boris Strel, slovenski alpski smučar, * 20. oktober 1959, Žiri, Slovenija, † 28. marec 2013, Škofja loka, Slovenija.

Leta 1977 je v Kranjski Gori v veleslalomu postal evropski mladinski prvak. Kot izrazit specialist za veleslalom si je prve točke svetovnega pokala prismučal v sezoni 1979/80. 15. decembra 1981 je v italijanski Cortini d’Ampezzo dosegel svojo edino zmago, ki je vse do danes tudi edina slovenska moška veleslalomska zmaga. 3. februarja 1982 si je v veleslalomski tekmi svetovnega prvenstva v Schladmingu prismučal bronasto kolajno. Na zimskih olimpijskih igrah je nastopil dvakrat. Leta 1980 v Lake Placidu je bil 8., štiri leta kasneje v Sarajevu pa 5., obakrat v veleslalomu. Poleg omenjene zmage je še enkrat stopil na zmagovalne stopničke za drugo mesto v švicarskem Adelbodnu (26. januar 1981), 23-krat bil v deseterici, 33-krat pa se je uvrstil v najboljšo petnajsterico, ki je takrat prejela točke svetovnega pokala. Po koncu sezone 1984/85 je prenehal s tekmovalnim smučanjem. Preostali del življenja se je ukvarjal s poučevanjem smučanja ter prodajo, izposojo in servisiranjem smučarske opreme. Servise smučarske opreme je imel v Škofji Loki in v Črnučah, zadnja leta pa je imel testni center, izposojevalnico in servis smučarske opreme še na Krvavcu. Skupaj s sinom Tomažem, sicer uspešnim tenisačem, sta vodila ustanovila podjetje Tobos, d. o. o. V času nekdanje SFRJ je bil tudi zastopnik nekaterih tujih znamk smučarske opreme. (c)wikipedija

Novica o njegovi smrti me je stresla. Verjetno tudi zato, ker sem ga še malo nazaj gledal v oddaji Pogledi Slovenije, kjer se mi je zdel tak kot vedno, dobre volje, pozitiven in nasmejan. Njegovi vrhunski smučarski uspehi so seveda zaznamovali tudi moje otroštvo, ko sta bila s Križajem na vrhu sveta. Boris Strel in Bojan Križaj, naša dva smučarska asa, zaradi katerih smo celo med poukom gledali smučanje in navijali kot podivjani, skupaj z učitelji, da ne bo pomote.

Richard Griffiths (1947-2013)

31.03.2013 ob 13:35

Izjemno zanimiv možakar, tisti pravi karakterni igralec, ki je kot za šalo ukradel svojih pet minut. Mlajši generaciji seveda najblolj znan po vlogi strica Vernona v franšizi Harry Potter, zame pa legenda zaradi drugega dela Gole pištole, kjer je igral Alberta S. Meinheimerja, ki mu hoče Leslie Nielsen iz zadnjice zbrisati znamenje. Leta 2006 je bil v središču pozornosti zaradi filma The History Boys, v tistih časih pa sem ga ujel tudi v mojstrovinah Venus in Stage Beauty. Če pogledamo njegovo filmografijo, vidimo tudi filme Pirates of the Caribbean: On Stranger Tides, Hugo, Bedtime Stories, The Hitchhiker’s Guide to the Galaxy, Sleepy Hollow, Guarding Tess, Funny Bones, Blame It on the Bellboy in recimo King Ralph, filmofili pa se ga brez dvoma spominjajo še po komični drami Withnail & I, kjer je igral Montyja. In pazi to, v prvi polovici osemdesetih smo ga lahko videli tudi v filmih Gorky Park, Gandhi in Greystoke: The Legend of Tarzan Lord of the Apes, The French Lieutenant’s Woman in recimo Chariots of Fire, teden dni nazaj pa sem ga na hitro ujel tudi v Formanovem Ragtimeu. Garač, jebemti. Res zanimiv, markanten in nepozaben glumac, brez katerega bodo filmi precej dolgočasni.

Iztok Gartner vs. Hally Thomas

31.03.2013 ob 01:55

Delček intervjuja z lanskega erotičnega sejma, kjer Hally Thomas razlaga, zakaj se jo moški bojijo.

YouTube slika preogleda

Kulti in klasike: Breakfast at Tiffany’s (1961)

31.03.2013 ob 00:55

režija: Blake Edwards, igrajo: Audrey Hepburn, George Peppard, Patricia Neal, Mickey Rooney, Martin Balsam, Buddy Ebsen

“He’s all right! Aren’t you, cat? Poor cat! Poor slob! Poor slob without a name! The way I see it I haven’t got the right to give him one. We don’t belong to each other. We just took up one day by the river. I don’t want to own anything until I find a place where me and things go together. I’m not sure where that is but I know what it is like. It’s like Tiffany’s.”

Dovolite mi, da začnem z odlomkom, v katerem Audrey Hepburn, nepozabna Holly Golightly, ta predhodnica Seksa v mestu, junakinja romana Trumana Capotea, ki je hotel Marilyn Monroe, dekle na klic, starleta, vipovka, flegmatična nevrotičarka, party animal, shizofrena simpatičarka, zmedenka, lahkoživka, osamljena družabica, lovača in sanjačica, na okenski polici zažvrgoli nepozabno Moon River, za katero sta Henry Mancini in Johnny Mercer snela oskarja.

To je čista antologija, filmsko mojstrstvo Blakea Edwardsa, ki je morda prav s filmom Breakfast at Tiffany’s, to nepozabno, modernistično, enkratno, kultno in legendarno komično dramico, odletel najvišje v svoji enkratni karieri. Aham, prav Breakfast at Tiffany’s je verjetno najbolj prepoznavna vloga Audrey Hepburn, te verjetno največje filmske zvezdnice vseh časov, ki je Holly Golightly spremenila v modno ikono in del pop kulture. Drži, to, kar v tem filmu nosi drobna in hedonistično markatna Audrey, je stajling, za katerega so ubijale prav vse ostale hollywoodske zvezdnice takratnega časa. Že v uvodu, v še eni antologiji, kjer Audrey v roki drži kavo in rogljiček in stoji pred izložbo Tiffanyja.

Super film, večen, za zmeraj aktualen, okrašen z nepozabno atmosfero, dinamiko, tempom, scenografijo, dialogi in vsem tistim, kar morajo imeti zimzelene poslastice. Edwards, pred tem aktualen zavoljo komedije Operation Petticoat, režira bolje od Billyja Wilderja, ki bi mu Capotejev roman prav tako dobro ležal. Edwards je res nad oblaki. Edwards ustvari filmski presežek in morda res svoj najboljši film v karieri. Četudi bi bila Marilyn Monroe verjetno zelo dobra, je Audrey Hepburn, vroča po filmih Roman Holiday, Sabrina, Funny Face, War and Peace in The Nun’s Story, naravnost popolna, ravno prav zmedena, zasanjana in kul, da ji verjamemo vsak gib, vsak pogled, vsako laž in vsak stavek, ki prileti iz njenih ust. To je ultimativni film Audrey Hepburn, ki vsak prizor, v katerem se pojavi, posrka vase in nima konkurence. Le poglejte jo recimo na koncu, ko po dežju išče svojega mačka, ali na prej omenjeni okenski polici, kjer ob kitari prepeva Moon River, pa na zabavi, kjer pozna vse in se druži z vsemi. In seveda v objemu Georgea Pepparda, njenega soseda Paula Varjaka, sicer pisatelja in žigola Patrice Neal, ki se zagreje zanjo in upa, da bo srečo našla v preprostih stvareh.

Breakfast at Tiffany’s je v svoji osnovi zelo preprosta ljubezenska zgodba o ženski, ki sanja o bogatem ženinu in razkošnem življenju, toda Edwards ga je naredil tako, da je vse prej kot na prvo žogo. Tako, da za vedno ostaja malo arty in dovolj moderen, da mu čas ne more do živega. Leto 1961 resda ni dopuščalo poguma, ki ga je serviral Capotejev roman, toda gledalcu so več kot dovolj številni namigi, da v celoti razume ozadnje zgodbe in resnično življenje glavne junakinje. Filmov kot je Breakfast at Tiffany’s ne delajo več, to je film iz zlatih časov hollywoodske mašinerije, film za večnost, in film, ki bi ga lahko človek gledal vsako leto znova in se čudil njegovi enkratnosti. Plus Mickey Rooney v nekoliko zoprni vlogi gospoda Yunioshija, s katerim je Edwards nedvomno povohal teren za prvega Pink Pantherja, ki ga je posnel dve leti kasneje.

Ocena: 9/10

Ena na Ena reklama (3/100)

30.03.2013 ob 23:35
YouTube slika preogleda

Recenzije: Oz the Great and Powerful, Jack the Giant Slayer

30.03.2013 ob 23:26

OZ THE GREAT AND POWERFUL

Aham, tole je predzgodba legendarnega Čarovnika iz Oza, ki ga je z Judy Garland davnega leta 1939 posnel Victor Fleming. S prekrasnim 3Djem našemljena, vizualno prelepa, pravljično čarobna in dovolj prepričljiva pustolovščina za staro in mlado, kjer se bleferski čarovnik Oz (James Franco) v pravljični deželi znajde med tremi čarovnicami, Theodoro (Mila Kunis), Evanoro (Rachel Weisz) in Glindo (Michelle Williams), ki bi ubijale za njegovo naklonjenost in si dejansko zaradi ljubosumja skočijo tako zelo v lase. Jp, Oz, ki mu družbo delata leteča opica (Zack Braff) in porcelanasta deklica (Joey King), je plejer, ki obrne vse tri čarovnice in vmes pošteka, katera je prijazna, katera pa zlobna. Dovolj nabijanja, novi Čarovnik iz Oza, ki resda ne bo dosegel legendarnosti svojega predhodnika, je povsem zadovoljiva, gledljiva in lepa pravljična zgodbica, kjer se režiser Sam Raimi več kot zaveda prednosti 3Dja in gledalca posrka v čudovito CGI scenografijo (Alice in Wonderland Tima Burtona nima za burek). Že dolgo nisem videl filma, ki bi serviral tako zelo dober 3D, tako zelo čisto in lepo sliko, ki se po prvi četrtini iz izvirno zastavljene in nostalgično stisnjene črnobele tehnike mojstrsko spremeni v veličasten barviti svet čudežene dežele, kamor za nekaj časa odleti tudi gledalec, ki ga tu in tam nekoliko zmotita malce slabši igralski kreaciji Rachel Weisz in Mile Kunis. Dober film, ki mu pravzaprav ne moremo očitati kaj dosti napak. Z izjemo dejstva, da na trenutke ni čisto prepričan, ali naj bo poklon Čarovniku iz Oza ali Čarovnicam iz Eastwicka.

Ocena: 7/10

JACK THE GIANT SLAYER

Tale visokoproračunska dramatizacija znamenite zgodbice Jakec in fižolček, se začne z absolutno predolgim uvodom, kjer gledalec skorajda izgubi zanimanje. Slab je tudi 3D, ki ga je le za ščepec, da o preveč temnih prizorih, kjer se mora gledalec pošteno namatrati, da vidi dogajanje, niti ne govorim. Problem je tudi kopiranje Gospodarja prstanov, skratka, režiser Bryan Singer dejansko nima dovolj izvirnosti, suverenosti in samozavesti, da bi gledalca sesul z zares dobrim filmom. Z izjemo zadnje četrtine, kjer se prične odlično narejen boj med velikani in ljudmi, ki film končno dvigne tja, kamor si zasluži. Ne bom rekel, da je Singer posnel slab film, rekel pa bom, da bi moral boljšega. In takega, ki bi ponudil vsaj nekaj zares veličastnih in nepozabnih sekvenc, kjer bi gledalec komaj lovil solze. Glavna igralca Nicholas Hoult (Jack) in Eleanor Tomlinson (Isabelle) nista napačna, nista pa dovolj karizmatična, da bi skočila iz platna. Isto velja za glavnega zlobneža Stanleyja Tuccija (Roderick), ki s starodavno krono zavlada velikanom (glavnemu je glas posodil Bill Nighy) in hoče zdrobiti prestol kralja Iana McShanea, se mi je zdel pa pa drugi strani zelo zanimiv Ewan McGregor v vlogi pogumnega viteza Elmonta. Okej filmček, ki pa mu do perfekcije manjka veliko dodane vrednosti.

Ocena: 6/10

Ena na Ena: Nika Zorjan

28.03.2013 ob 23:24

Jp, danes sem v svoji oddaji na Arena TV gostil Niko Zorjan, udeleženko šovov Slovenija ima talent in Misija Evrovizija. Če ste zamudili, lahko napako popravite v petek ob 11. uri in 17.30 uri, v soboto ob 15.15 uri in v nedeljo ob 20. uri. Tudi preko spletne strani Arena TV. Je pa Nika drugače zelo prijetna in prijazna sogovornica, kar je ugotovil tudi zloglasni Mariborčan, ki je hotel na koncu oddaje prevzeti vlogo njenega menedžerja.

Ena na Ena reklama (2/100)

28.03.2013 ob 02:08
YouTube slika preogleda

Hitra roba

28.03.2013 ob 01:20

MRS. MUNCK (zda 1995, r: Diane Ladd, i: Diane Ladd, Bruce Dern, Kelly Preston, Shelley Winters) Diane Ladd je hotela s svojim edinim režijskim poskusom še enkrat posneti Nočnega portirja. Jp, Diane Ladd v tem filmu svojemu nekdanjemu možu Bruceu Dernu, ki se jima je konec šestdesetih rodila hčerka Laura Dern, privošči seks z mlado Kelly Preston, kar je precej nelagodno tudi za gledalce, ki poznajo omenjeno trivio. Da Laddova, ki ponovno sreča moškega, ki je nekoč z njo ravnal zelo grdo, potem pretirava z emocijami, je seveda v kontekstu te pizdarije. Če ostanem v podobni špuri, mi na misel pride veliko boljši Bitter Moon Romana Polanskega, ki Mrs. Munck povozi na vseh frontah. Itak, Bruce Dern je “nočni portir”, Diane Ladd, ki jo v mladih letih igra Kelly Preston, pa je njegova taboriščnica. Čeprav jo je pustil na cedilu in zakrivil nesrečo, kjer je umrla njuna hčerkica, ga še vedno ljubi, kar je nekaj takšnega, kot da bi se hotel James Caan na koncu filma Misery poročiti s Kathy Bates. Porazno slaba igra, še slabša dramaturgija in močno začetniška režija Diane Ladd, sicer izvrstne igralke, ki se je prvič v življenju hotela preizkusiti še kot režiserka. Je bil pa tole verjetno zelo zajeban družinski freak šov, saj je Laddovi in Dernu nekoč res umrla ena izmed dveh hčerkic. In ko smo že pri trivii, Laddova je bila skupaj s hčerko Lauro Dern pred leti istočasno nominirana za oskarja za izvrstno dramico Rambling Rose. Obe sta izgubili. Tako kot tale film.

Ocena: 3/10

TANGO (španija in argentina 1998, r: Carlos Saura, i: Miguel Angel Sola, Cecilia Narova, Mia Maestro, Juan Carlos Copes, Carlos Rivarola, Sandra Ballesteros, Oscar Cardozo Ocampo) Takrat 66 letni legendarni španski filmar Carlos Saura je leta 1998 režiral in oscenaril enega svojih najslabših celovečercev v celotni in izjemno bogati filmografiji. Jezni mož, ki ga je pustila žena. Mlada ljubica. Fantazije o umoru. In gledališka tango predstava. Konfuzna pizdarija, kjer zgodbo zamenja vizualizacija. Dolgočasen film, naporen, težko razumljiv in tečen. Da ne pozabim, Saura me je močno navdušil s filmom Dispara, še vedno pa se nisem pobral zavoljo šoka, ki ga je prikazal v filmu Ana med volkovi.

Ocena: 2/10

GHOSTS OF MISSISSIPPI (zda 1996, r: Rob Reiner, i: Alec Baldwin, Whoopi Goldberg, James Woods, William H. Macy, Craig T. Nelson, Virginia Madsen, Diane Ladd, Susann Thompson) Žepna verzija Mississippija v plamenih in film, ki ga je istega leta popolnoma zasenčil A Time To Kill. Ghosts of Mississippi je mali, počasen in zelo prepričljiv filmček o trideset let starem umoru, ki ga je zagrešil zlobni rasist James Woods, kateri je nekega večera za hobi počil temnopoltega političnega aktivista, sicer moža Whoopi Goldberg. Tipa so seveda oprostili, primer je zarjavel, James Woods pa se je v miru postaral in ostal velik rasist. Konec? Ne, ker Whoopi končno najde dobrega odvetnika (Alec Baldwin), ki primer ponovno spravi na sodišče, na kocko postavi svojo kariero, zakon (ženo igra Virginia Madsen) in svoje življenje. Vse za resnico, ki vedno najde svoj trenutek, da pride na dan.

Ocena: 7/10

FIRST KID (zda 1996, r: David M. Evans, i: Sinbad, Brock Pierce, Timothy Busfield, Robert Guillaume, Lisa Eichhorn, James Naughton) Komik Sinbad, tokrat tajni agent, mora paziti na predsednikovega sina. Kadar govorimo o Ameriki, ne moremo mimo predsednika in njegove prve dame. To je praksa, ki velja že dvesto let. Skoraj nikoli pa se nihče ne spomni na predsednikove otroke, ki so brez dvoma najbolj nesrečna bitja na svetu. In tukaj imamo film, ki naj bi popravil napako. Mu uspe? Ne, ker ne zna izkoristiti ponujene tematike. Ne, ker ne zna uporabiti zelo simpatičnega komika Sinbada. In ne, ker ga je naredil Disney, kar pomeni, da je preveč pocukran in preveč user firendly. Pa vendar, bravo za Billa Clintona, ki pokliče v Belo hišo in potarna, da je pozabil saksofon, in bravo za Sonnyja Bona, ki pride na obisk k predsedniku.

Ocena: 3/10

CELLULOID BLUES (nizozemska 1998, r: Jurrien Rood, i: Dries Smits, Margot Ros, Mumatz Jahfri, Hugo Konings) Samo porno zvezda lahko vpliva na mnenje filmskega kritika. Frans Jaarsma (Dries Smits) je ostareli filmski kritik, ki prisega na črnobele klasike in zavrača vse nove trende, kar seveda ni dobro, saj ga hoče zaradi tega lastnik časopisa vreči iz službe. Frans Jaarsma je torej človek, ki živi v preteklosti in spoštuje tiste prave velike filmske ustvarjalce kot sta bila Akira Kurosawa in Federico Fellini. Kar je staro, je dobro. Kar je novo, je slabo. Brez izjem in brez možnosti za spremembo. In zakaj se možak na koncu vseeno omehča in spiše članek o porno divi Juliji Delano (Margot Ros)? Zato, ker ga povabi med rjuhe, in zato, ker ugotovi, da današnji čas ne režirata več Kurosawa in Fellini. Današnji čas režirata Tarantino in Guy Ritchie. Še posebej, ko se gospod znajde v situaciji iz njunih filmov. V situaciji, kjer ga ugrabijo kriminalci, ki hočejo posiliti Julijo Delano. «Ni ga boljšega, kot da te obdela porno zvezda,« pravi eden izmed njih, Frans pa se spomni Kurosawe, izvede filmski trik in razreši zadevo. Zaključek je jasen. Človek lahko v novem tisočletju preživi samo, če poveže preteklost in trende.

Ocena: 7/10

NAKED SOULS (zda 1995, r: Lyndon Chubbuck, i: Brian Krause, Pamela Anderson, David Warner, Dean Stockwell, Clayton Rohner) Film, ki mu ne zna pomagati niti Pamela Anderson. Brian Krause, ki se je nekoč z Millo Jovovich potikal po Plavi laguni, igra znanstvenika, ki dela poskuse z dušami. Noč in dan čepi v laboratoriju, s pomočjo invalidnega Davida Warnerja odkriva nove mejnike človeškega poistovetenja z mišljenjem drugih in se na koncu spremeni v nevarnega morilca. Jasno, doma ga ves čas zaman čaka voljna Pamela Anderson.

Ocena: 3/10

JOAN OF ARC (zda 1999, r: Christin Duguar, i: Leelee Sobieski, Powers Boother, Jacqueline Bisset, Neil Patrick Harris, Maury Chaykin, Olympia Dukakis, Robert Loggia, Shirley MacLaine, Peter O’Toole, Jonathan Hyde, Maximilian Schell, Peter Strauss) Tako zelo slab film, da bi si celo Bessonov The Messsenger: The Story of Joan of Arc zasluži oskarja za najboljši film. Leelee Sobieski kot Ivana Orleanska? Ma dajte no. Le kdo se je spomnil tako velike neumnosti in bil prepričan, da jo lahko spravi celo na filmski trak. To je moral biti eden večjih bedakov današnjega časa, ki je mislil, da bo k boljši kvaliteti pomagala cela plejada nekoč znanih igralcev. Zmotil se je. Hudo zmotil. Tako hudo, da je ustvaril daleč najslabšo ekranizacijo Ivaninega življenja, ki je hkrati tudi porazno slab avanturistično dramski izdelek. Dovolj bo, da ne napišem še kaj hujšega.

Ocena: 1/10

JUNK (anglija 1999, r: Marcus de White, i: Daniel Newman, Jemima Rooper, Marcelle Duprey, Lee Ingleby, Susan Penhaligon, Trevor Byfield) Solidna in aktualna mamilaška štorija, ki pa se seveda ne more primerjati z mojstrovino Kids. Nič ni narobe, če si človek kdaj da duška. Da seksa kot mu paše. Da se sleče do golega in pred vsemi skoči na gugalnico. Da tu in tam pozabi na moralo in si privošči nore počitnice. Panika nastane, če to počne, ko je star komaj 14 let in odvisen od heroina, ki mu zamegli razum. Tako kot zaljubljencema Danielu Newmana in Jemimi Rooper, ki pobegneta od doma, spoznata temnopolto odvisnico Marcelle Duprey in zapadeta v hude težave. Ko zmanjka denarja za mamila, je seveda na vrsti prostitucija, ko nastopi nezaželena nosečnost, pa dojenčka pač utišaš z blago opojno substanco in nadaljuješ heroinski žur. Tragično in na žalost zadnje čase za Slovenijo zelo aktualno dogajanje.

Ocena: 6/10

DAY OF ATONMENT a.k.a. LE GRAND PARDON II (francija 1992, r: Alexandre Arcady, i: Richard Berry, Gerard Darmon, Christopher Walken, Jennifer Beals, Jill Clayburgh) Čisti dolgčas in zelo resen kandidat za enega najslabših filmov devetdesetih. V petek zvečer so pred leti na HTV vrteli filmski maraton, kjer sem na polovici prvega filma postal zaspan, pritisnil tipko za snemanje in mirno zatisnil oči. Naslednji dan sem film gledal do konca, ker je bila kaseta dolga štiri ure, pa sem po naključju dobil še en film, ki se je seveda pričel z najavno špico, v kateri so se svetila imena Christopher Walken, Jennifer Beals in Jill Clayburgh. Nato se je zgodil dokaj obetaven uvod, kjer so nam povedali, da je nek mafijec (Richard Berry) obračunal z zlobno židovsko družino, še zadnjič videl svojega vnuka, se predal policiji in dobil deset let zapora. »Okej, gledal bom do konca,« so bile moje besede. Morda pa gre za dober film, ki ga ne pozna nihče. Zgodba steče in takoj ugotovim, da bo šlo za slab film. Za čisto skrpucalo, ki se mi na kaseto sploh ne bi smelo posneti. Mafijec se vrne domov, ugotovi, da je njegov sin zamočil večino poslov in da je Jennifer Beals samo za okras. Na prste mu stopi gangster Christopher Walken, gledalci pa se začnejo spraševati, zakaj ne bi ustanovili društva proti mučenju gledalcev in režiserja Alexandreja Arcadyja (leta 1981 je režiral tudi prvi del, v katerem je ravno tako igral Richard Berry) tožili za sto milijonov dolarjev.

Ocena: 1/10

AFTERGLOW (zda 1997, r: Alan Rudolph, i: Nick Nolte, Julie Christie, Lara Flynn Boyle, Jonny Lee Miller) Nick Nolte in Lara Flynn Boyle si privoščita mečkanje v banji, kar je čista pedofilija. Vodovodar Nick Nolte je poročen s pozabljeno igralko Julie Christie. Lara Flynn Boyle je poročena z zapetim poslovnežem Jonnyjem Lee Millerjem. Med njimi ni isker, saj Julie sanjari o svoji preteklosti in tone v depresijo, Jonny pa čveka samo o poslu in razmišlja o starejših ženskah. Rešitev je na dlani. Nick pohopsa Laro, Julie pa Jonnyja. Vsi se imajo kar naenkrat zelo lepo, ko skoki čez plot pridejo na dan, pa se začnejo težave. Afterglow ves čas voha dramo in komedijo, se čez čas spremeni celo v lahkotno farso in po nepotrebnem vplete nerazumljiv zaključek ter nas pusti hladne. Le kaj je hotel Nick Nolte z opravičevanjem hčerki Julie Christie? Jo je nekoč posilil in pretepel? Ji je ukradel mamo in očeta? Je imel z njo razmerje, ki ga je potem prekinil? Nimam pojma. Vem le to, da se Julie na koncu zjoče kot majhen otrok in iz sebe spravi depresijo. Zgodba o ženski, ki je za jok potrebovala mladega ljubimca, spomine, zavrnitev moža, farso in izgubljeno hčerko.

Ocena: 5/10

THREE TO TANGO (zda 1999, r: Damon Santostefano, i: Matthew Perry, Neve Campbell, Dylan McDermott, Oliver Platt, Bob Balaban, John C. McGinley) Za tango sta vedno potrebna samo dva. Three To Tango je film o arhitektu, ki se zaradi boljšega posla izdaja za homoseksualca, kar ni ravno najbolj pametno, saj zaradi tega skoraj zapravi ljubezen  Neve Campbell in pride na naslovnice revij kot gej moški leta. Še več, pompu nasedejo tudi njegovi prijatelji in celo njegova mama, štos pa je v tem, da ga nihče ne obsoja, ampak ga podprejo in mu povedo, da so za zadevo tako ali tako vedeli in pač molčali. Three To Tango je torej film o heteroseksualcu, ki mora postati homoseksualec, če hoče dobiti pomemben posel pri zoprnem snobu Dylanu McDermottu, ki ljubimka z Neve Campbell. In film o heteroseksualcu, ki lahko uspe samo kot homoseksualec. Whoopi Goldberg je morala postati moški, da je uspela v poslovnem svetu, Dustin Hoffman je moral postati ženska, da so ga vzeli na televizijo, skrajno simpatični Matthew Perry, ki je podobno vlogico odigral tudi v komediji The Whole Nine Yards, pa mora postati homoseksualec, da prepriča delodajalca, ki mu z medijskim pompom seveda dela odlično reklamo. Kaj je največji štos? Dejstvo, da je homoseksualec Perryjev poslovni partner Oliver Platt in da mu Neve Campbell ravno zaradi tega, ker misli, da pada na moške, zaupa svoje največje skrivnosti, med katerimi je tudi ta, da se je nekoč ljubila z žensko. Ne verjamete? Kako da ne, a niste gledali filma Wild Things. Three To Tango je torej zelo prijetna in zabavna komedija, kjer Matthew Perry kot za šalo fura brez petih Prijateljev, film, kjer je Neve Campbell odigrala svojo daleč najbolj prikupno vlogico v celotni karieri, in dokaz, da je Oliver Platt zares dober igralec ter komik, ko mu dajo možnost. Zaključek je na dlani, če nisi homoseksualec, ne govori, da si, ker ti potem ne bo nihče verjel, da nisi.

Ocena: 7/10

SNOW FALLING ON CEDARS (zda 1999, r: Scott Hicks, i: Ethan Hawke, Youki Kudoh, Max Von Sydow, James Rebhorn, James Cromwell, Reeve Carney, Ann Suzuki, Richard Jenkins, Eric Thal, Celia Weston, Daniel Von Bargen) Režiser filma Shine je tokrat posnel dolgočasen, razvlečen in neprepričljiv celovečerec brez repa in glave. Snow Falling on Cedars hoče biti film o prepovedani ljubezni med Japonko (Youki Kudoh) in Američanom (Ethan Hawke). Film o koncentracijskih taboriščih in film o sodnem procesu, kjer nekega Japonca obtožijo umora ribiča (Eric Thal). Snow Falling on Cedars hoče torej biti film o vseh rečeh tega sveta, kar je bedasto in narcisoidno. Tako kot režiser Scott Hicks, ki je svet leta 1996 prepričal, da je Shine najboljši film vseh časov. Jasno, gledalci so komaj čakali na njegov novi film, na film sila obetavnega in nadarjenega režiserja, ki ga je reklamiral sam Steven Spielberg. In Hicks je čakal cela tri leta ter končno posnel svoj naslednji film. Akademija ga je nominirala samo za kamero, gledalci so obrnili hrbet, Spielberg pa je modro molčal. Pač strel v temo, ki ga rešuje le odvetnik Max Von Sydow.

Ocena: 3/10

TIL’ THERE WAS YOU (zda 1997,  r: Scott Winaut, i: Jeanne Tripplehorn, Dylan McDermott, Sarah Jessica Parker, Jennifer Aniston, Christine Ebersole, Karen Allen, Michael Tucker, Ken Olin, Kasi Lemmons, Craig Berko) Inventing the Abbotts, How To Make An American Quilt in Til’ There Was You. Trije biseri. Trije izvrstni filmi. Tri preproste mojstrovine. In na žalost tudi trije filmi, ki so mimo gledalcev skočili povsem neopazno, kar je krivično, neumno in tragično. Til’ There Was You je mali film. Tako mali, da je leta 1997 v kinih prislužil samo tri milijone dolarjev. Tako mali, da zanj poleg režiserja in glavnih igralcev ni slišal skoraj nihče. In ravno v tem je njegov čar. Drži se zase. Intimno, čarobno, lahkotno, prav nič patetično in z veliko stila. Vse štima. Vse je skladno. Igralci, prizori, dialogi in zapleti. Od prve do zadnje minute. Od prvega do zadnjega pogleda. Od prve do zadnje besede. Od najavne do odjavne špice. Imamo dramo. Imamo komedijo. Imamo arhitekta (Dylan McDermott), ki se obnaša kot odvetnik in dobi ugovor vesti. Imamo filmsko zvezdo (Sarah Jessica Parker), ki na koncu ugotovi, da je še vedno samo navadna ženska. Imamo ostarelo gospo, ki je nekoč poznala Louise Brooks. Imamo ljubezen. Imamo burlesko, za katero poskrbi Jeanne Tripplehorn, ki jo fant pusti zaradi drugega fanta. Imamo hrepenenje. Imamo staro zgradbo, ki jo hočejo porušiti in s tem narediti veliko škode. Imamo kratek skok v otroška leta. Imamo starejšega moškega, ki bo pustil ženo. In kar je najbolj pomembno, imamo konec, ki nam pove, da je šlo v bistvu samo za zgodbo o tem, kako sta se spoznala očka in mamica. Zelo dober, maksimalno gledljiv in očarljiv biser, ki ga boste našli samo na dnu morja.

Ocena: 9/10

MIDSUMMER NIGHT’S DREAM (zda 1999, r: Michael Hoffman, i: Kevin Kline, Michelle Pfeiffer, Rupert Everet, Christian Bale, David Strathairn, Stanley Tucci, Anna Friel, Dominic West, Roger Rees, Sophie Marceau, Max Wright, Bill Irwin, Sam Rockwell) William Shakespeare se obrača v grobu. Cela plejada hollywoodskih zvezdnikov se gre Shakespearja in misli, da bo še enkrat naredila odlično zadevo Much Ado About Nothing. Ne rata ji. Niti za minuto. Niti, če ji pogledamo skozi prste. Vse je narobe. Od začetka do konca. Ne glede na to, da se Kevin Kline spremeni v osla in jo mahne v nebesa k boginji Michelle Pfeiffer. V čem je hec? V dejstvu, da vsi skupaj izgledajo tako, kot da bi hoteli parodirati Shakespearja, kar je neumno početje, saj je San kresne noči že sam po sebi parodija človeka in bogov, ki so si kot veste zelo podobni.

Ocena: 2/10

FISTFUL OF FLIES (avstralija 1997, r: Monica Pellizzari, i: Tasma Walton, Anna Volska, Dina Panozzo, John Lucantino) Zgodba o najstnici (Tasma Walton), ki ji mama (Dina Panozzo) ne dovoli masturbacije. Tasma Walton je ena tistih najstnic, ki ne skriva, da si želi seksa. Tako močno, da mora masturbirati zelo pogosto, in tako močno, da na to misli tudi takrat, ko ne bi smela. Recimo takrat, ko stoji ob mizi, čeprav ve, da lahko v kuhinjo vsak čas pride mama. Očeta vse skupaj ne briga, ker ženo vara z neko okroglo babnico,  lokalni duhovnik pa dekliču pač naloži nekaj očenašev in jo pošlje domov. Zadeva se stopnjuje, mama zgublja živce, Tasma Walton pa uživa. Vse dokler je mama nekega dne ne kaznuje na zelo grob in žaljiv način. Brez skrbi, Fistful of Flies je zelo simpatičen film, ki ves čas spretno meša komedijo in dramo, kar je kot veste zelo težko, če za kamero ne stoji pravi režiser. Tokrat je stala ženska, sicer tudi scenaristka, zanimivo pa je dejstvo, da gre za avstralski film, ki ga je režirala Italijanka in v večino vlog vtaknila tudi svoje rojake.

Ocena: 7/10

VANYA ON 42nd STREET (zda 1994, r: Louis Malle, i: Wallace Shawn, Julianne Moore, Phoebe Brand, Lynn Cohen, George Gaynes, Larry Pine, Brooke Smith, Andre Gregory) Poslednji film Louisa Mallea, ki ga je leto dni kasneje pokopal rak. Louis Malle, sicer možek Candice Bergen, ni nikoli dosegel slave svojih francoskih rojakov, zato je odpotoval v Ameriko in posnel filma Pretty Baby ter Atlantic City. Vedno se je trudil, tuhtal nekaj novega in snemal kot po tekočem traku. Nihče ga ni koval med zvezde, zato je bil celo življenje malo nesrečen. Vse do konca kariere, ko je zrežiral svoj poslovilni film Vanya on 42nd Street, zgodbo o skupini gledališčnikov, ki na oder pravkar postavljajo Čehovo zadevo Stric Vanya. Gledališko igro, kjer dogajanje tu in tam prekine režiser, ki spremlja vaje, kar pomeni, da gledalec ni čisto prepričan kaj gleda in kako mora gledati, kaj je fikcija in kaj realnost. Skoraj dve uri čvekanja in hrepenenja številnih moških, ki dvorijo Julianne Moore. Ne preveč posrečena mešanica drame in komedije ter zelo ozek manevrski prostor ne naredijo tistega kar bi morali, zato gledalec počasi izgubi zanimanje in se začne dolgočasiti ter gledati na uro, ali kar v hladilnik, kjer ga čaka mrzel jogurt. Kljub temu pa gate trga Wallace Shawn, ki ga je Malle uporabil tudi v filmih Atlantic City in My Dinner With Andre. Dovolj dobro za zadnji film? Nikakor ne.

Ocena: 3/10

ARIA (anglija 1987, r: Bill Bryden, Nicolas Roeg, Charles Sturridge, Jean-Luc Godard, Julien Temple, Bruce Beresford, Robert Altman, Franc Roddam, Ken Russell in Derek Jarman, i: John Hurt, Theresa Russell, Bridget Fonda, Buck Henry, Elizabeth Hurley, Nicola Swain, Beverly D’Angelo, Jack Kayle, Anita Morris, Peter Birch, Julie Hagerty, Genevieve Page, Tilda Swinton, Spencer Leigh, Amy Johnson, Linzi Drew) Producent Don Boyd bi moral leta 1987 dobiti oskarja za pogum. Deset kratkih zgodbic, skoraj deset legendarnih, skrajno nenavadnih režiserjev, deset arij iz zelo znanih oper še bolj znanih skladateljev in ena sama nora ideja, ki jo je Don Boyd zbasal v devetdesetminutni celovečerec. Brez dvoma zelo drzno dejanje, ki pa se na žalost potopi pod lastno težo. Zgodbic je preveč in ne pridejo do izraza, vizije posameznih režiserjev so večinoma dolgočasne in blesave, Bridget Fonda in Elizabeth Hurley ne pomaga, Wagner,Verdi in Puccini pa so se verjetno obračali v grobu ter gledali, kako po svoje so moderni filmarji razumeli njihove opere. Najbolj zanimiv je gotovo Jean-Luc Godard, ki je Armido postavil v moško telovadnico, kjer hočeta dve goli ženski navdušiti dvigovalce uteži. Ostali so kar nekaj, kar nekaj v tri krasne. Theresa Russell igra moškega, Bridget Fonda Izoldo, John Hurt povezovalca zgodb, ki na koncu s pomočjo Enrica Carusa izvede Pagliacija, Ken Russell v vlogo Turnadot postavi Linzi Drew, Beverly D’Angelo draži Bucka Henryja, Robert Altman pa nam v segmentu Les Boreades pokaže orgijo v operni hiši. Veliko hrupa za nič, žalitev za oboževalce opere in kljub vsemu pohvala za pogum.

Ocena: 3/10

DEF JAM’S HOW TO BE A PLAYER (zda 1997, r: Lionel C. Martin, i: Bill Bellamy, Natalie Desselle, Lark Voorhies, Mari Morrow, Pierre Edwards, Jermaine »Haggy« Hopkins, Beverly Johnson, Bernie Mac) Za vse tiste, ki hočejo postati babjeki, po črnsko, plejerji. Slovar za vse wannabe babjeke, ki pokaže kdo je the real player, po domače, tip, ki zna okoli prsta obrniti vsako še tako močno in odločno žensko dušico. To je moški, ki se hkrati dobiva z najmanj petimi dekleti. Ki vseh teh pet deklet zadovolji v enem samem popoldnevu. Ki istočasno skrbi tudi za svojo punco. Ki ima kljub temu čas še za svoje prijatelje. In seveda, to je moški, ki odnese celo glavo, četudi se na isti zabavi znajdejo vse njegove ženske. Igra ga simpatični Bill Bellamy, ki je kul. Tako kul, da vedno dobi najboljše ženske daleč na okoli. Na žuru najprej osvaja najbolj grde, kar je pametno, saj ga na koncu hočejo imeti najlepše. Iz telefonske tajnice vedno pravočasno vzame kaseto, hlačke svojih trofej pa skriva v škatle Adidasovih športnih copat. Tip ima imidž, rezime in renome. Nihče ga ne more vreči iz tira. Niti njegova sestra in njena prijateljica, ki priredita zabavo in na skrivaj povabite vse njegove ženske. Tip je plejer. Velik plejer, ki preigra vse babe v mestu. Najprej osvoji srce, potem telo. To je njegovo pravilo, ki mu ga je zaupal stric, ostareli playboy. Ja, dragi moji, babjeki se prenašajo iz roda, osvajanje ženskega srca pa je umetnost. Brez dvoma zelo zabavna, navihana in ravno prav temnopolta komedija, kjer bodo čisto na koncu na svoj račun prišle tudi ženske. Ni Booty Call, je pa zelo blizu.

Ocena: 7/10

Jan Plestenjak: Večja od neba

27.03.2013 ob 19:02

Glede na to, da Jan Plestenjak danes praznuje štirideseti rojstni dan, je prav, da pod lupo vzamem njegov novi album Večja od neba, ki sem ga dve uri nazaj kupil v celjskem Big Bangu. Jp, Plestenjak je  eden redkih glasbenikov, katerih album kupim v trgovini, kljub temu, da nimam pojma, kakšne pesmi bom dobil. Plestenjaku preprosto zaupam in sem vedno sto posto, da ne bom razočaran in da mi bo tako kot vedno dal glasbeni presežek. Itak, tudi tokrat se nisem zmotil, tudi tokrat je Jan Plestenjak pripravil odličen album. Lep, nežen,romantičen, melodičen in s produkcijo, o kateri lahko večina naših glasbenikov le sanja. Aham, Plestenjak je ta album snemal v živo, brez nasnemavanj, live in tako dolgo, da niso vsi vseh komadov  odigrali in zapeli v nulo, kot radi rečemo. Če je zajebal Jan, so morali snemati še enkrat, če je zajebal kdo od ekipe, prav tako. Vse do trenutka, ko je bil Jan, ta zagrizeni profi in perfekcioniost, končno zadovoljen.

Drži, Jan je najboljši, ko pride do balad. Takrat mu ni para, takrat mu lahko roko stisneta tudi Grašo in Gibonni. Če ne verjamete, si zarolajte Ob tebi bom ostal (prvi single, ki mi je bil že pred tedni izjemno všeč), Ne zapusti me, Človek brez imena, Priznam in seveda Angela, najboljši komad albuma in eden najboljših Janovih komadov ever. Ko slišim komad kot je Angela, mi je takoj jasno, zakaj sem fan in zakaj Jana tako zelo hvalim že nekaj let. To je pesem, ki je ne zna pri nas narediti nihče drug. In pesem, zaradi katere je Jan tako zelo boljši od vseh naših pevcev. In seveda, Jan je spet avtor besedil in glasbe, pri vseh pesmih, kot R. Kelly, jebemti ej. Tudi tu Jan zmaga v primerjavi z ostalimi, ki o dobrem avtorstvi nimajo pojma. Pa vedno znova je v koraku s časom, vedno znova mu uspe ujeti špuro, ki ni dolgočasna in ki enkratno združuje kvaliteto in komercialne prijeme.

Jan Plestenjak zna in samo totalni kreten tega še vedno ne ve. Pa njegov vokal je vedno boljši, tako zelo, da bi res rad srečal idiota, ki bi tudi na tem albumu rekel, da Jan ne zna peti. Kul so tudi besedila, ravno  prav preprosta, da jih razume vsak, ravno prav kvalitetna, da mu ne moremo očitati, da je na stopnji slovenskega popiš povprečja. Jan je cel paket, Jan točno ve kako se dela musko in kako se je treba obnašati v medijih in na odru. Pa čedalje bolj iskren je do samega sebe in tudi do drugih. Pa tisto nepotrebno avtocenzuro je skorajda povsem opustil, kar je zelo kul, saj tako deluje še bolj samozavestno, suvereno in prepričljivo. Pa mož beseda je. Kar obljubi, tudi naredi. Zato ga cenim še toliko bolj.

In pazi to, Jan tokrat prvič prepeva o otrocih, kot da bi se zavedal, da mu tiktaka biološka ura, če se malo pošalim. Jan tokrat ni več osvajalec in latino boy, Jan je tokrat odrasel in zrel glasbenik, ki lahko dela kar hoče in prepeva o čemer želi. Kapo dol, resno.

Pa gremo še enkrat na komade, kjer so mi najboljši Angela, Priznam, Ob tebi bom ostal, Ne zapusti me in Človek brez imena. Zelo okej sta tudi Večja od neba in Pijan od vina, lepo gre v uho tudi Čao lepa, zaenkrat pa me ne prepričata Poletje in Zlato, je pa res, da ima Zlato zelo dobro in hudičevo aktualno besedilo, v katerem se bo prepoznal marsikdo.

Kakorkoli že, Večja od neba je še en super album Jana Plestenjaka, ki enostavno ne zna razočarati. Album, za katerega bi vsi ostali slovenski pevci ubijali. In album, ki se bo naslednje tedne pri meni doma in v avtu rolal kot po tekočem traku.

Happy Birthday: Quentin Tarantino (50)

27.03.2013 ob 14:24

"When people ask me if I went to film school I tell them, no, I went to films."

Ena na Ena reklama (1/100)

27.03.2013 ob 04:13
YouTube slika preogleda

Jack, kje si, jebemti?

27.03.2013 ob 02:10

Leta 1939 rojena igralka Karen Black, tudi zvezda filmov Nashville, Come Back to the Five and Dime Jimmy Dean Jimmy Dean, Five Easy Pieces, Family Plot, Easy Rider, Cisco Pike, The Outfit, The Great Gatsby in recimo Airport 1975, se že nekaj časa bori z rakom. Tako zagrizeno, da ji je zmanjkalo denarja za terapije in operacije in da je moral njen mož za finančno pomoč zaprostiti njene oboževalce. Okej, razumem, da igralske zvezde na stara leta nimajo več toliko denarja kot nekoč in da terapije ter operacije v ZDA stanejo celo premoženje, toda kje za hudiča so njeni igralski kolegi. Kje za hudiča so Robert Redford, Robert Duvall, Peter Fonda, Kris Kristofferson in seveda Jack Nicholson, njen nepozabni partner iz filma Five Easy Pieces? A so tudi oni pozabili nanjo in jim je malo mar, da bo umrla zaradi pomanjkanja denarja? Je res tako težko odpreti denarnico in iz nje potegniti pol milijona dolarjev za staro prijateljico, a, Jack? Ne ga srat no, pobje, priskočite ji na pomoč dokler je še čas. To, kar je zanjo celo  bogastvo, je za vas jeben drobiž.