Recenzija: The Master

6.02.2013 ob 00:55

THE MASTER

The Master je v prvi vrsti film, kjer lahko Joaquin Phoenix in Philip Seymour Hoffman na vse pretege kažeta kako zelo dobra igralca sta. Upal bi reči, da je Phoenix še boljši od Hoffmana in da igra eno tistih vlog, kjer se igralcu na koncu zasuče in nujno potrebuje psihiatra, da spet pride v normalno življenje. Phoenix deluje tako, kot da sploh ne igra in da tudi v resnici potrebuje Lancasterja Dodda, tega modernega preroka, L. Rona Hubbarda, psihiatra in sektaša, ki s svojimi nenavadnimi metodami secira in trpinči ubogega bivšega marinca Freddieja Quella, tega kolerika, spolnega obsedenca, pijanca, samodestruktivca, depresivca in nasilneža, ki je stik z realnostjo izgubil že v vojski. Freddie je Doddov poskusni zajček, njegove metode pa so tako neizprosne in zajebane, da bi tudi elektrošoki delovali kot balzam za dušo. Na trenutke se zdi, da Dodd brez Freddieja ne more, da je torej tudi Freddie neke vrste Doddov psihiater. Ali še bolje, da se tudi Dodd zaveda svojih deluzij in nujno potrebuje modela kot je Freddie, da se mu ne zasuče. The Master je film o patološkem prijateljstvu dveh moških, ki sta odvisna drug od drugega. Neobičajen in izjemno naporen film. Tak, da pošteno zmozga tudi gledalca, ki se vseskozi ukvarja z enigmatičnim podajanjem zgodbe in se sprašuje, kaj mu film pravzaprav sploh hoče povedati. Režiser Paul Thomas Anderson, tudi avtor fenomenalne Magnolie, se ves čas izmika klasični naraciji in vsemu tistemu, kar imajo vsakdanji hollywoodski filmi, kar pomeni, da namerno snema drugačen, težaven in zajeban film, kjer ne boste našli klišejev. Anderson je v bistvu posnel visokoproračunski art film, čisto avantgardo, kjer mi še ni povsem jasno, ali naj zapojem hvalnice, ali vendarle priznam, da me celota ni povsem prepričala in navdušila. Pa ne zato, da je ne bi razumel in da bi me motilo to, da gre za preveč drugačen film (navsezadnje sem hvalil Melancholio in The Tree of Life), pač nisem se  znal povsem prepustiti sami ideji, likom in zgodbi. Okej, The Master je poseben, je drugačen, je zanimiv in pogumen, toda filmska izkušnja izven igralskih bravur Joaquina Phoenixa in Philipa Seymourja Hoffmana zaenkrat ni takšna, da bi jo za dlje časa ponotranjil in vzel na potovanje. Hm, kaj vem, morda pa gre za enega tistih filmov, ki te konkretno zagrabijo šele čez nekaj časa, kar pomeni, da začutiš željo po vnovičnem ogledu ali pa veličina pride za tabo. Več časa ko mine od ogleda, bolj čutiš, da si filmu naredil krivico, saj te začne navduševati veliko bolj kot med ogledom. The Master je verjetno res tak film, saj tole recenzijo popravljam že tretjič, spreminjam  svoje vtise in se poigravam s končno oceno. Verjetno tudi zaradi zares izjemne predstave Joaquina Phoenixa, ki prihaja za mano in sesuva moje lanske favorite za najboljšega igralca leta. Podobno kot ravno  prav introvertirana predstava Amy Adams, ki igra Doddovo ženo Peggy. Drži, The Master je film, ki mu sploh ne bi smel spisati nobenega teksta, saj si ga več kot odlično spiše sam. Vsak tekst o tem filmu je krivičen in preveč subjektiven. Kot končna cifra, ki ponazarja oceno in itak razvrednoti vsako umetniško delo. Aham, The Master je film, ki ubije recenzenta.

Ocena: 7/10

 

7 komentarjev na “Recenzija: The Master”

  1. simon pravi:

    pol ure in ugasnil :)
    kr nekaj….

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ta film ni za vsakogar, jebat ga :)

  3. simon pravi:

    verjamem…tezek film kot si ze napisal…

  4. filmar pravi:

    Dobra recenzija. Res na koncu ne veš točno kaj si gledal in kaj si misliš o tem in se ti zdi, da bi bila vsaka ocena krivična. Verjetno ga je treba vsaj 2x gledat preden lahko realno podaš svoje mnenje. Podobno je bilo tudi pri There Will Be Blood. Vedno bolj težje in kompleksnejše filme si zada PTA, če primerjamo vse od Hard Eight pa do zdaj.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    There Will Be Blood si bom verjetno ogledal še enkrat, saj me pri prvem ogledu ni navdušil, pa tudi prijel me ni naslednji dan kot me je recimo The Master. Za Hard Eight pa se tudi spominjam, da mi je bil precej zanič. Daleč najboljši film PTAja je Magnolia, zame mojstrovina nad mojstrovinami in eden najboljših filov ever.

  6. Guy Pearce pravi:

    Odličen film, večinoma ravno Joaquina, ki pa v tem filmu pokaže, da ga z lahkoto uvrstimo med najboljše igralce vseh časov. Škoda, da je isto leto pariral tudi eden in edini Daniel-Day v vlogi Lincolna, saj bi v primeru, da bi film prišel leto kasneje, zagotovo pobral oskarja.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Nop, ne bi, ker se do Akademije obnaša izjemno nesramno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !