Arhiv za Februar, 2013

Ena na Ena: Bianca Črnjavič

28.02.2013 ob 21:05

Kul gostja, sproščena, zabavna, iskrena in neobremenjena. Beseda je tekla o lanskem X Factorju, o njeni skupini S.W.A.G, o sodelovanju s  primorskima raperjema Vauksom in Faakerjem, o željah za prihodnsot, o fantih in hobijih, o medvedih in velikih očalih, o solzah in odhodu v London, o ljubezni Chrisa Browna in Rihanne in še o marsičem.

Če ste zamudili, lahko napako popravite jutri ob 11. in 17.30 uri, v soboto ob 15.15 uri in v nedeljo ob 20. uri, samo na Arena TV, pa tudi preko naše spletne strani, kjer furamo live stream.

Story

28.02.2013 ob 19:49

Jp, če imaš intervju v reviji Story, ga moraš imeti na dveh straneh. Če ga nimaš, je bolje, da te ni. Kul je izpadlo, nimam pripomb, Andreja Freyer pač zna.

Filmska glasba

28.02.2013 ob 18:55

Zapis o filmu About Schmidt, kjer sem se poklonil tudi glasbi Rolfea Kenta, me je spomnil na mojo zaprašeno polico, kjer imam skrbno spravljene številne cdje takšne in drugačne filmske glasbe. I love movie scores, od nekdaj. To so moderni Mozarti, jebemti. Mojstri nepozabnih melodij, po zaslugi katerih so dobri filmi še boljši. Aham, vsak dober film rabi tudi dobro glasbeno podlago, prav glasbena podlaga pa je na koncu večkrat najbolj kulten del kakega filma.

In tule so, moji originalni filmski cdji, no ja, ne vsi, le tisti, ki sem jih do zdaj poslušal največkrat in najbolj zagnano.

Oskarjevska nostalgija: Leto 1990

28.02.2013 ob 03:25

Aham, to je bilo leto filma Driving Miss Daisy, ki je bil eden redkih filmov, ki so ga kot zmagovalca za najboljši film popolnoma spregledali v kategoriji za najboljšega režiserja, kjer je Bruce Beresford ostal celo brez nominacije. Film nikakor ni slab, toda zmagati bi moral Born on the Fourth of July, ki tistega leta preprosto ni imel konkurence. Četudi so bili mnogi prepričani, da bo za najboljšega igralca slavil fenomenalni Morgan Freeman, ga je na koncu kot veste premagal Daniel Day-Lewis, ki je za My Left Foot snel svojega prvega oskarja. Sta pa tistega leta praznih rok ostala tudi Tom Cruise in Robin Williams, ki je raztural v filmu Dead Poets Society. V kategoriji glavne igralke je imela Jessica Tandy več sreče kot Freeman, saj je pometla s konkurenco in zadaj pustila tudi enkratno Jessico Lange v filmu Music Box. Je pa Tandyjeva takrat pri 81-ih postala najstarejša dobitnica oskarja, kar pomeni, da je zanjo ostal tudi George Burns. Nimaš kaj, en temnopolti zmagovalec je bil dovolj, kar pomeni, da je zmaga za stranskega igralca šla v roke Denzela Washingtona za vojno dramo Glory, medtem ko je za stransko igralko slavila Brenda Fricker za My Left Foot. Itak, za najboljšega režiserja je slavil Oliver Stone, ki so ga, kot sem že povedal, osmodili za naj film, kar pomeni, da je bilo pravici vendarle nekako zadoščeno. Četudi proti oskarju za izvirni scenarij za Dead Poets Society nimam nič, bi si ga vseeno bolj zaslužil Do the Right Thing, mojstrovina Spikea Leeja, isto kot v kategoriji prirejenega scenarija Born of the Fourth of July, ki je moral spet priznati premoč Driving Miss Daisy.

null

Zmagovalci Oskarjev: Jennifer Lawrence

28.02.2013 ob 00:19

Na leta 1990 rojeno Jennifer Lawrence, ki je letos po zaslugi filma Silver Linings Playbook na vrhu sveta, sem postal prvič pozoren zaradi filma The Burning Plain, kjer je kot za šalo zasenčila Kim Basinger in Charlize Theron. Še boljša je bila seveda v drami A Winter’s Bone, ki ji je prinesla prvo nominacijo za oskarja, nato pa se mi je močno zamerila z otročarijo The Hunger Games, ki jo je spremenila v povsem povprečno hollywoodsko starleto, na katero kakšni resnejši filmi ne morejo več računati. Zakaj točno je šla v ta drek, nimam pojma, ali še bolje, zakaj je dušo prodala za jeben keš, ve samo ona, da je njena kariera res zašla v totalno napačno smer, pa je dokazal tudi film House at the End of the Street, kjer je bila tako zelo zanič, da bi ji morali vzeti oskarja za Silver Linings. Je pa zanimivo, da jo akademija kljub mega uspešnici The Hunger Games tako zelo ljubi in jo spreminja v eno redkih superzvezd, ki ji priznavajo tudi izjemne igralske sposobnosti. To seveda pomeni, da si lahko Jennifer, pred igralsko kariero tudi čirliderka in manekenka, privošči filme za keš in filme za dušo, kar je redek privilegij, zaradi katerega mora od veselja skakati do stropa. In če se še enkrat vrnem k filmu Silver Linings Playbook, v njem je resnično vrhunska, tako zelo, da bi jo oskarja dal sam, če ji ga ne bi dala akdemija. In pozor, letos jo bomo najprej videli v filmu Serena, kjer bo njen soigralec spet Bradley Cooper, če sem malce drzen, pa lahko že zdajle napovem, da bo prav s tem filmom drugo leto spet v igri za oskarja.

Interpelacija Janeza Janše

27.02.2013 ob 21:12

Veste kaj, ob vsem preseravanju in predrkavanju, ki ga danes poslušam med interpelacijo Janeza Janše, dobivam občutek, da je prav Janez Janša še vedno najboljši premier za našo zavoženo državo. Tole z  Bratuškovo ni nič, tole z Bratuškovo je isti drek kot vse ostalo v naši trenutni politiki. Pač iste face na drugi strani. Nič novega in boljšega kot je bilo doslej. Okej, Janša se je zajebal s to protikorupcijsko komisijo, toda če je samo to edini razlog, da so ga zapustili vsi njegovi vojaki, je bolje, da Janša ostane še naprej, njegovi vojaki pa se vrnejo nazaj k njemu. Blefiranje, da kar smrdi. Od vseh, ki so zdaj pobegnili iz koalicije in bodo kar naenkrat v novi koaliciji skupaj z SD in PS, ki ju še včeraj niso marali. Bojim se, da bo z  Bratuškovo še slabše, saj bo treba spet sestavljati novo ekipo, izvajati nova kadrovanja in vse reči početi drugače kot jih je zadnje leto počela Janševa vlada. Tega si Slovenija enostavno ne more privoščiti, saj ni časa za igračkanje, ker vsak dan tonemo nižje in nižje. Pa vsi ti PSjevci, pa od kje so se vzeli za vraga no. To je kr neki, to so isti klovni kot SDSovci in NSIjevci. Isti šmorn, včasih še bolj trapast od SDSa in NSIja, jebemti no. In Bratuškova je zdaj kar naenkrat nova rešiteljica Slovenije. Joj no, od kje ta utopična ideja. Pa Virant, okej, saj je karakter, no ja, vsaj deluje tako, ampak hej, ne moreš biti vsakih pet minut v koaliciji z drugi stranko. Če ni maral Janše, zakaj za vraga ni že pred letom dni podprl Jankoviča. Bedarija, da ni večje. Janša bo po moje danes res padel, v Sloveniji zaradi tega seveda ne bo nič drugače, saj bo padel le zaradi principa, če bo Bratuškova res postala nova mandatarka, pa si mora nujno omisliti novega stilista. Nove volitve? Nisem za, ker bodo ljudje spet tako nori, da bodo izvolili iste ljudi, kar pomeni, da bomo izgubili čas in denar, na koncu pa bo isi drek kot je zdaj.

Ena na Ena: Gostja bo Bianca Črnjavič (S.W.A.G.)

27.02.2013 ob 16:51

Jp, v četrtek, 28. februarja, bo na Arena TV, v moji oddaji Ena na Ena, ob 20. uri zvečer, gostja 17 letna Bianca Črnjavič, udeleženka lanskega X Factorja in članica dekliške skupine S.W.A.G..

Intelligent Hoodlum: The Posse (Shoot Em Up)

27.02.2013 ob 05:28

Še vedno jebeno dober komad, sicer pa naslovna pizdarija filma Posse, nekakšnega predhodnika Tarantinovega Djanga, ki ga je leta 1993 posnel Mario Van Peebles, tudi režiser nepozabnega New Jack Cityja. Je pa finta, da gre za enega zadnjih komadov raperja Intelligenta Hoodluma, ki se je potem preimenoval v Tragedyja Khadafija in musko snemal vse do danes. In pazi to, brez njega ne bi bilo Nasa in še marsikaterega rapsa iz Queensa, kateremu je pomagal pri karieri. Aham, Tragedy Khadafi je dejansko eden izmed najbolj vplivnih old school mcjev, ki je veliko sodeloval tudi s Caponeom, Noreago, Mobb Deepi, Kool G Rapom, Marleyjem Marlom in Big Daddyjem Kaneom.

“Billy The Kid was a well-known villain
But I know a black villain that did more killin
Dismissed from the western movies and tv
(Cherokee Bill) spillin blood, killin em easy”

YouTube slika preogleda

Mariborčana za mandatarja

27.02.2013 ob 01:11

(c) SpookyMulder

Recenzija: Mama

27.02.2013 ob 00:59

MAMA

Če iščete dobro grozljivko, je Mama več kot prava izbira. Je dobra mešanica fizične in psihološke groze, pa dober miks šok momentov in horor poezije, ki gledalca pričaka na koncu, ki je nad oblaki, ki je tako zelo dober, da bi si zaslužil svoj film. Aham, konec je  lep prikaz tega, da mama mami ne more vzeti otroka, ali še bolje, da mora za vsako mamo ostati en otrok. Izdajam, vem, toda ravno toliko, da vas bo matral firbec in da še vedno nimate pojma o čem govorim. In tu sta Victoria (Megan Charpentier) in Lilly (Isabelle Nélisse), nesrečni deklici, ki ju v baraki sredi gozda vzgaja duh umsko bolne samomorilske ženske, ki jo kličeta mama. In prav ti dve deklici potem v bajto dobita Annabel (Julii Roberts podobna Jessica Chastain) in Lucas (Nikolaj Coster-Waldau), njun stric, ki bi rad po bratovi smrti poskrbel zanju. Da sta Victoria in Lilly sprva kot podivjani živali, ali še bolje, kot Nell na spidu, je seveda jasno, saj ju je vzgajala pošast, pa še samo češnje sta zobali celih petih let, ko se je za njima izgubila vsaka sled. Da “mami” ni prav, da jo imata zdaj Lucas in Annabel, pa je seveda glavni zaplet filma, ki se mu več kot pozna izvršni producent Guillermo del Toro. Megan Charpentier in Isabelle Nelisse sta kot Victoria in Lilly naravnost odlični, prizori, kjer se srečujeta z “mamo”, pa so bizarno srhljiva poslastica žanra, tudi zato, ker se ji Lilly ves čas smeji, saj v njeni strašljivi podobi res vidi svojo mamico. Mama je vizualno krasen film, pa tudi dovolj grozljiv, da prestraši še tako pogumnega gledalca. Klišeji številnih azijskih grozljivk, kjer okoli lezejo razne babe s črnimi lasmi prek obraza, so seveda vidni na vsakem koraku, toda to ne moti preveč, saj zna film suvereno, prepričljivo in samozavestno odleteti do konca, ki je, kot sem že povedal, čista nirvana in zares neverjetno dober zaključek zgodbe. Prav imate, Mama je brez dvoma ena boljših grozljivk zadnjega časa. Resda ni presežek in mojstrovina, je pa povsem dostojen predstavnik žanra, ki je zadnje čase v hudi krizi.

Ocena: 7/10

David Bowie: The Stars (Are Out Tonight)

27.02.2013 ob 00:37

David Bowie ima nov videospot, s katerim spet dokazuje, da je še vedno totalni car, gospod Ziggy faking Stardust, ki mu niti 66 let ne more do živega. Muska mi resda ni tako kul kot nekoč, ko je bil v top formi, toda videospot je enkratna bizarka, je ultimativni androgeni freak show, kjer je poleg Bowieja glavna tudi Tilda Swinton, ki je Bowieju itak od nekdaj podobna v obraz. Pri Tildi nikoli ne veš, ali je baba ali dec, jebemti, zato je prav Tild enkratna izbira za norije v tem spotu, kjer svojih pet minut ujame tudi Andrej Pejič, tisti Andrej Pejić, ki je najbolj znan po tem, da je nad spolom, ali še bolje, da je lahko enkrat moški, drugič pa ženska. Kot David Bowie, ta ikona glam rocka, ki je bil v sedemdesetih ravno tako androgeni superstar, ki ga spol ni zanimal. Mojster šova, kiča, provokacije in imidža, o katerem lahko danes sanja tudi Lady Gaga.

Zmagovalci Oskarjev: Christoph Waltz

26.02.2013 ob 20:05

Ker je dve leti nazaj slavil za Tarantinove Neslavne barabe, je prav, da začnem s tekstom, ki sem ga o njem spisal takrat.

Da se je leta 1956 na Dunaju rojeni Christoph Waltz igre učil tudi v newyorški šoli Leeja Strasberga, ne preseneča in se mu seveda več kot pozna. Njegova vloga polkovnika Hansa Lande v Tarantinovih Neslavnih barabah, tega notoričnega in perverzno zagrizenega lovca na Žide, je namreč tudi poosebitev metode, če me vprašate za mnenje. Tako dobre in prepričljive igralske kreacije nisem videl že od sedemdesetih, ko so razturali Pacino, De Niro, Nicholson in Hoffman. Ali če hočete, od petdesetih, ko so bili glavni Brando, Clift in Dean. Waltz je bistvo Tarantinovega filma. Brez njega bi bil Tarantinov film zelo povprečen. On ga drži pokonci, on je njegovo glavno gonilo. Ko sem ga videl v uvodni sceni, ko prikoraka na tisto kmetijo in se pogovarja s tistim nesrečnim kmetom, ki v kleti skriva židovsko familijo, mi je zastal dih. Sploh nisem mogel verjeti, da je lahko tako zelo dober. In da je vse skupaj le igra, le karakter, le film. Waltz, veteran nemško govorečih tv serih in filmov, kjer lahko najdete tudi Komisarja Rexa, je leta 1982 igral tudi Tristana in se tu in tam pojavil v kakšnem angleško govorečem izdelku. Toda do Barab je bil čista neznanka. Popolni anonimec, če hočete naturšček, ki ga sedaj seveda čaka bajna kariera v Hollywoodu. Povsem zasluženo, saj je bil v Barabah zares fenomenalen. Tako zelo, da imam občutek, da bo zmogel tudi druge vloge in da tale oskar za stransko moško vlogo ni bil zadnji. In pozor, njegova mama se je pisala Urbančič, mar to pomeni, da je tudi Slovenec?

No, zdaj ima še enega oskarja, spet za stransko vlogo, spet v Tarantinovem filmu, v mojstrovini Django Unchained, kjer pa ga je za moje pojme vendarle zasenčil Leonardo DiCaprio, ki ga potem kot veste niso niti nominirali. Akademija Waltza očitno obožuje, prav Tarantino pa iz njega vedno znova povleče najboljše kar zmore. V Djangu je sveda fenomenalen, resda ne tako kot v Barabah, a vseeno dovolj, da dokaže, da oskar za Barabe ni bil naključje. Je pa zanimivo, da je med obema Tarantinovima filmoma posnel Zelenega sršena, Vodo za slone, Tri mušketirje in Carnage, kjer resda ni bil slab, toda bil je daleč od Lande in Schultza, kar pomeni, da je zaenkrat zares vrhunski samo pri Tarantinu.

Zmagovalci Oskarjev: Anne Hathaway

26.02.2013 ob 16:36

Leta 1982 rojena Anne Hathaway, letošnja zmagovalka za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Les Miserables, mi je šla na začetku svoje kariere neverjetno na živce. Bila je ena tistih igralk, ki bi jo v vsakem  filmu skozi platno usekal okoli ušes, če bi imel možnost. Le kako bi bilo drugače, ko pa je snemala pizdarije kot so The Princess Diaries, Ella Enchanted, The Princess Diaries 2: Royal Engagement in recimo Becoming Jane. Grozni film, tako zelo, da mi je šla Anne močno na živce tudi v filmih Hudičevka v Pradi, Gora Brokeback in Get Smart. Nisem pa nisem je mogel sprejeti, nisem pa nisem mogel pozabiti njenih skrajno posranih začetkov. In potem je prišel Rachel Getting Married, ki ga je leta 2008 posnel Jonathan Demme, prekleto dober film, kjer je bila vrhunska tudi Anne Hathaway. Potem je prišel še Havoc, presenetljivo dobra kriminalna drama, kjer spet nisem mogel verjeti, da mi Anne ne gre na živce in da je dejansko zelo dobra igralka. Okej, prišla sta tudi Bride Wars in Valentinovo, hud korak nazaj, toda Anne se ni dala in je kmalu posnela tudi prekrasni One Day, ki pa ga je vsaj pri meni pokvarila z Ljubezen in druge droge, v katerem mi je šla spet malce na živce, kar pomeni, da še vedno nisem bil povsem prepričan kaj naj jo dam, če povem po domače. Potem je seveda prišel The Dark Knight Rises, kjer sem se sprva zgražal, da bo prav Anne igrala Catwoman, na koncu pa sem seveda ugotovil, da je prav ona dejansko eden boljših delov filma. No, lani je postala še Fantine v Les Miserables, v najboljšem filmu leta, z najboljšo žensko vlogo daleč na okoli in me do konca prepričala, da ni le tečka iz The Princess Diaries, ampak ena izmed boljpih igralk svoje generacije. Morda mi v svojih naslednjih vlogah ne bo več tako zelo všeč, toda Fantine bo zame večna, Fantine bo vloga, ki jo je zame dvignila med najboljše igralke vseh časov. Magari samo za eno sezono, kaj me briga. Je pa Anne Hathaway, ki v sebi skriva ščepec Audrey Hepburn, igralski talent pobrala po svoji mami Kathleen, ki je, ne boste verjeli, na odru v prvi ameriški turneji mjuzikla Les Miserables prav tako igrala Fantine. Če to ni največje  naključje, potem ne vem kaj je, jebemti. Njen oče je odvetnik, v bajti je živela skupaj z dvema bratoma, kot klinka pa si je želela postati nuna. Itak, njena najljubša igralka je  Judy Garland, njena idolka Meryl Streep, njen glasbeni talent pa je prišeldo izraza že v srednji šoli, ko je  navduševala v raznih predstavah, tudi v Gigi, da ne bo pomote. Sredi prejšnjega desetletja se je zapletla z italijanskim poslovnežem Raffaello Follieri, ki so ga  aretirali zaradi nečednih poslov pri nepremičninah, od lanskega leta pa je poročena z igralcem Adamom Shulmanom. In da ne pozabim, njena nepozabna izvedba pesmi I Dreamed a Dream se je uvrstila celo na Billboardovo lestvico.

Recenzija: About Schmidt

26.02.2013 ob 06:48
YouTube slika preogleda

ABOUT SCHMIDT

To, kar Jack Nicholson počne v filmu About Schmidt, briljantni mešanici Deževnega človeka, Vonja po ženski, Nevestinega očeta, Harryja in Tonta, The Straight Storyja in Bolje ne bo nikoli, ni doslej tako izvrstno počel še noben drug igralec na svetu. Niti Robert De Niro, Marlon Brando, Al Pacino in Dustin Hoffman, kaj šele Anthony Hopkins, Warren Beatty, Paul Newman in Daniel Day-Lewis. To zmore samo Jack Nicholson, igralec vseh igralcev, ki nam vedno znova dokazuje, da mu preprosto ni para, da je najboljši med najboljšimi, da na drugem in tretjem mestu ni nikogar in da se šele potem morda pojavi kak srečnež, ki mu lahko priznamo, da zna igrati. Nicholson tokrat namreč sploh ne igra, marveč se sprehaja, čveka, filozofira, razmišlja, si dopisuje z dečkom iz Afrike, se okoli prevaža s svojim avtodomom, pogreša pokojno ženo (Hope Davis), črti bodočega zeta (Dermot Mulroney), obožuje svojo hčerko (June Squibb), pade v depresijo zaradi upokojitve, zavrne nespodobno povabilo zetove matere (Kathy Bates), ugotovi, da še vedno ni našel smisla življenja, se zave, da je izgubljen, da njegov lajf nima prave ponate in se, pozor, pozor, na koncu razjoče kot majhen otrok. In film, kjer se Jack Nicholson razjoče kot majhen otrok, ne more biti drugega kot popolna, nenormalno dobra in brezhibna mojstrovina, predobra za oskarje, takojšnja klasika, kjer se celi dve uri ne zgodi čisto nič. In ravno ta nič, ta manj je več, je tokrat tako zelo velik, globok, poučen, zabaven, tragičen, življenjski in razmišljajoč, da ga moramo proglasiti za enega najboljših filmov prejšnjega desetletja in podeliti posebno priznanje tudi Kathy Bates, ki se popolnoma gola sprehaja pred našimi očmi. Povedano drugače, to, kar hoče biti Meryl Streep, je Kathy Bates. To, kar hočejo biti igralci, pa je Jack Nicholson. Je pa tale film delo Alexandra Paynea, ki me je močno navdušil tudi s filmom The Descendants, sicer pa zgodba, kjer sem se skupaj z Nicholsonom na koncu razjokal tudi sam. Aham, About Schmidt je film, ob katerem jokajo celo moški. Moški film, torej. Film, ki se zares dotakne samo moškega srca. Če rečem, da gre za najboljšo vlogo Jacka Nicholsona, ne zgrešim kaj dosti. Če dodam, da gre za enega najboljših filmov vseh časov, pa tudi ne pretiravam kaj preveč. Film z velikim F, kjer je velikega Jacka pri Oskarjih premagal Adrien Brody iz Pianista, kar je ena največjih krivic vseh časov. Kot dejstvo, da je Catherine Zeta Jones iz Chicaga zadaj pustila Kathy Bates. To so napake, ki se ne bi smele zgoditi. In napake, ki bi jih morali popraviti, če hočemo, da zanamci filme štejejo za umetnost. Ali kot so zapisali pri AFIju: “About Schmidt puts a new face on film satire, embodied in a towering performance by Jack Nicholson. The movie presents America’s heartland with a richness of detail that brings a unique light to this funny, sad and always captivating tale.”

Ocena: 10/10

In še nekaj besed o čudoviti glasbeni spremljavi Rolfea Kenta, ki bi mu morali prav tako dati oskarja oz. o soundtracku, ki sem si ga pred leti nabavil takoj, ko je bilo mogoče. Že zato, da sem imel naslovko z Jackom, slikice iz filma in intervju s Payneom, ki so ga dodali na koncu cdja. Super zadeva, kjer je seveda tudi Jackovo pismo dečku Ndogu.

Hoja po snegu

26.02.2013 ob 05:38

Zakaj za vraga ljudje tudi med najhujšim sneženjem na ceste silijo z avtomobili tudi takrat, ko gre le za kratko turo do trgovine in nazaj, nimam pojma.Vem pa, da je to skrajno butasto in navsezadnje tudi zelo nevarno početje. Je res tako težko iti peš, se obuti v zimske cote in uživati v snegu, ki je moteč samo med vožnjo, drugače pa je zelo kul in tudi romantičen, če imaš ob sebi partnerja. Pa še prej prideš, saj ti ni treba čistiti avta, kidati snega na parkirišču in se ubadati z vlago na šipah. Ljudje smo res lena bitja, ko pride do pešačenja. Pa občutek imamo, da smo iz cukra. Pa nismo, verjamite. Snežinke prav pašejo, pa še kul so, ko jih ujameš z odprtimi usti. Pa sneg fino škripa pod nogami. Kot v kakem filmu. Dober filing, stokrat boljši kot gužvanje na cesti.

YouTube slika preogleda