Arhiv za Januar, 2013

Najboljši filmi leta 2012 (prvi del)

25.01.2013 ob 23:27

Ker mi še ni uspelo videti vseh tistih, ki se bodo verjetno še uspeli prebiti na moj seznam filmov, brez katerih ne bi bilo leta 2012, zdajle objavljam prvi del, kateremu bo čez nekaj časa seveda sledil še drugi.

Evo jih, moji lanski svetovni prvaki, nekateri tudi z malo starejšo letnico, saj sem jih do zdaj pustil na hladnem:

In še TOP 13: Les Miserables, A Separation, Argo, Titanic 3D, Django Unchained, Rock of Ages, De rouille et d’os, The Expendables 2, End of Watch, I Saw the Devil, Hitchcock, Dark Shadows, Brave

Intervju: Uroš Zorman

25.01.2013 ob 22:36

Četudi našim fantom ni uspel preboj v veliki finale, si zaslužijo vse mogoče čestitke. Odlični so bili, je pa škoda, da jim je danes zmanjkalo nekaj zbranosti na tekmi s Španci, ki so jih na koncu premagali.

In tu je moj intervju z Urošem Zormanom, iz arhiva Novega Tednika, po moje iz leta 2005, morda še prej, ne vem točno, vsekakor pa spet aktualen zaradi slovenske rokomentne pravljice. Seveda narejen v zajebantski špuri, saj sva imela oba takrat rokometa vrh glave in je pasalo malo drugače.

Začniva filmsko, kateri igralec in igralka sta ti najljubša?
Nicolas Cage in Angelina Jolie.

Kaj najraje vidiš na svojem  krožniku, ko so izjemno lačen?
Na svojem krožniku najraje vidim domačo hrano, ko imam čas pa se sprehodim tudi do kitajske restavracije, kjer si privoščim pečeno raco z rižem.

Neka tvoja oboževalka mi je povedala, da se da na netu najti tvoje gole slike, drži?
Mislim, da ne. Hm? Skoraj sem prepričan, da ne. So pa seveda možne razne fotomontaže.

Se imaš za lepega moškega?
Nimam se za lepega, pa tudi za grdega ne. Sem povsem normalen fant, ki na sebi najde tudi kakšno napako.

Ko si igral za španski klub Ademar, so te občudovale številne domačinke. Si katero povabil v posteljo?
Ne. Oh, kje pa.

Se sedaj v Sloveniji in v Celju dogaja isto?
Glede oboževalk se dogaja isto, glede postelje pa ravno tako.

Je tvoja partnerka zaradi tega ljubosumna?
Na začetku, ko ni bila navajena na te reči, je bila, sedaj pa ni panike. Človek se navadi na reči, ki so v življenju njegovega partnerja nenehno prisotne. Če ne bi bila vsaj malo ljubosumna, pa bi bilo z njo nekaj narobe (smeh).

Nekoč si bil policist. Ti to pomaga pri rokometnih prijemih?
Nazadnje, ko smo igrali proti Islandiji, ja, drugače pa nisem pristaš borilnih veščin in grobe igre.

Saj res, kako je biti evropski prvak in član kluba, ki je v tisti znameniti tekmi visoko premagal ravno tvoj nekdanji klub?
Občutek prvaka je fenomenalen in nepozaben. Kot tisti dan, ko je moj takratni klub Ademar proti Celju izgubil s trinajstimi goli razlike. Bil sem jezen in potrt. Ko so me Celjani nekaj dni kasneje kupili, pa je bilo seveda vse v najlepšem redu (smeh).

Kaj bi mi rekel, če bi ti povedal podatek, da si v Sloveniji zares prava internetna športna zvezda, ki ji skorajda ni para tudi v svetovnem merilu?
Če bi to vedel prej, bi si naredil svojo osebno internetno stran in zaslužil gore denarja (smeh). To je priznanje, da je nek športnik na pravi poti. Da ni preveč važen in da ga imajo ljudje radi. Da je v redu dečko. Ni kaj, dobro je slišati takšne reči.

Katero znano Slovenko bi izbral, če bi igral glavno vlogo v filmu Prvinski nagon?
Svojo punco Katjo.

Na tvojem mestu bi moral sedajle sedeti Miro Požun, ki se je spretno umaknil in mi svetoval, naj si izberem mlajšega sogovornika. Misliš, da mu je bilo nerodno, ker uporablja viagro?
Nimam pojma, kaj uporablja Miro Požun (smeh). Po moje mu ni nerodno, le zdi se mi, da ni navajen takšnih vprašanj in se je pač spretno izognil.

S katerim rokometašem bi skočil med rjuhe, če bi bil ženska?
Z Renatom Vugrincem. Je zelo priljubljen med ženskami, zato bi si zbral njega (smeh).

Si bil nekoč res zaljubljeni v Heleno Blagne?
Nikoli. To pa ne drži. O, kje pa (smeh).

Ti je Sergei Rutenka že pokazal provokativne slike svoje punce?
Tega Sergei ne bi nikoli storil. Pri njih je žena sveta zadeva.

Nekje sem slišal, da rokometaši niste prav posebej dobri ljubimci. Sem slišal prav?
Kakor kaže, je moja punca z mano zadovoljna, kar pomeni, da nismo slabi. Je pa res, da mi morali to vprašati žene rokometašev.

In jasno, mi lahko posodiš milijon tolarjev?
Konec koncev ti lahko. Seveda če gre za pravo investicijo in za posojilo. Je pa res, da si jih bom moral tudi sam izposoditi.

Recenzije: Margot at the Wedding, Holy Motors

25.01.2013 ob 20:54

MARGOT AT THE WEDDING

Super film, ki bi si leta 2007 zaslužil veliko več pozornosti. En tak mali biserček, ki jih zadnje čase ni prav veliko. Sicer pa delo Noaha Baumbacha, tudi režiserja filma The Squid and the Whale in scenarista animiranke Fantastic Mr. Fox. Zelo dobra mešanica nevrotične drame in komedije, ki jo odlikujejo izjemno prepričljive igralske  kreacije vseh treh glavnih protagonistov, ki bi si zaslužili tudi kako nominacijo za oskarja in zlati globus. Drugače pa zgodba o pisateljici Margot (Nicole Kidman), ki skupaj s sinom pride na poroko svoje sestre Pauline (Jennifer Jason Leigh) in ni preveč navdušena nad njenim zaročencem Malcolmom (Jack  Black). Simpatičen film, ravno prav klišejski, da potegne, ravno prav izviren, da mu ne moremo očitati stereotipnosti. Komična dramica o dveh sestrah, ki si nikoli ne nalijeta čistega vina, kar pomeni, da ju matrajo skrivnosti, tekmovalnost in ljubosumje. In skupek interesantnih prigodic, ki se odvijajo pred poroko, kamor se za nekaj minutk oglasi tudi John Turturro. Dober tempo, fina atmosfera, še en igralski raztur Nicole Kidman in spretna režija Noaha Baumbacha, ki tu in tam malček povoha tudi Woodyja Allena.

Ocena: 8/10

HOLY MOTORS

Če ni tole najbolj bizaren, najbolj nenavaden, najbolj odštekan, najbolj drugačen, najbolj poseben, najbolj čudaški in najbolj antiklišejski film daleč na okoli, potem ne vem kateri je. Če rečem, da gre za bizarko desetletja, ne zgrešim čisto nič. To je tako zelo bizarna komedija, da jo bodo do konca zdržali le redki. Tako zelo neobičajna drama, ali če hočete, znanstveno fantastična grozljivka, da ji boste komaj sledili. To ni le film, to je prav specifična egotripska odisejada glavnega junaka Oscarja (groteskno perfektni Denis Lavant), ultimativnega frika, ki se s pomočjo vrhunskega make upa, ki ga hrani v svoji limuzimi, skozi cel film spremeni v več kot deset različnih likov in doživi več kot deset različnih dogodivščin, ki so vse po vrsti tako zelo nore, da bi zaslužile vsaka svoj film. Oscar ni le make up artist,  Oscar se v posamezni lik spremeni tudi miselno in ga podoživi kot je De Niro podoživel Travisa Bicklea v Taksistu, ali še bolje, kot se je Woody Allen v različne junake spreminjal v enkratnem Zeligu. Lahko bi rekel, da je Holy Motors bizarna verzija Zeliga, tako zelo drugačna filmska izkušnja, da se še vedno sprašujem, kaj za vraga sem sploh gledal. In pazi to, Oscar je enkrat starec, drugič oče, tretjič škrat iz kanalizacije, četrtič psiho, petič pa poslovnež. Kaj je v resnici, nimam pojma, da se razcepi še na več osebnosti, pa dokazuje dejstvo, da večkrat sreča tudi samega sebe.  Še več, da samega sebe tudi zakolje in ustreli, ko se mu zahoče. Aham, original zabode kopijo, kopija pa potem z zadnjimi močmi zabode original. V prizoru, ki je tako zelo odfukan, da ga ne bom pozabil do konca lajfa. Holy Motors, na koncu celo nekakšen rimejk animiranke Cars, sicer pa delo Leosa Caraxa, tudi režiserja provokativne in dolgočasne Pole X, ki je v omnibusu Tokyo že leta 2008 prvič predstavil Oscarja, je vizualna bravura, je scifi groteska, ki gledalca popelje v zares nenavadno dogodivščino, ki seveda doseže vrhunec v prizorih z Evo Mendes, ki jo Oscar, takrat rdečelasi možic v zeleni obleki, ali še bolje, mutant iz kanalizacije, ki žre rože na pokopališčih, ugrabi med fotošutingom, odvleče pod zemljo, našemi v Šeherezado in se s trdim penisom povsem umirjeno uleže v njeno naročje. Kot Jezus, ki se stisne k svoji Mariji, jebemti ej. Divji film, tudi v sekvencah, kjer se pojavi pevka Kylie Minogue, pa seveda v sekvencah, ko si Oscar privošči baletno rajcanje in cyber. Holy Motors, tudi žal malce predolga in ne vedno enako zanimiva pizdarija, je vse to, kar ni bil Cosmopolis Davida Cronenberga, prav tako zgodba o bogatašu, ki se cel film prevaža s svojo limuzino. Vse to, kar si večina filmov niti ne predstavlja biti. Jasno, saj je Oscar dejansko filmofil, ki že na začetku filma vstopi v kino, ali še bolje, v film na platnu, kar pomeni, da je vse, kar se  mu dogaja, le del filma v njegovi glavi, če prav pomislim. Drži, to, kar je pri vseh ostalih norich shizofrenija, so pri Oscarju filmi. Sicer pa, mar poslovneži tudi v resnici ne igrajo vsaj desetih različnih osebnosti, ko hodijo na svoje jebene sestanke.

Ocena: 7/10

Elvis faking Presley

25.01.2013 ob 12:20

Ko človek vidi tale nastop, mu je nemudoma jasno, zakaj je bil Elvis Presley kralj zabavne glasbe. Takega res ne bo nikoli več. In pazi to, na posnetku gre le za vajo, kar pomeni, da je bil na koncertu še boljši, če je to sploh mogoče. Je pa tole znameniti Aloha from Hawaii, mega koncert iz leta 1973, ki si ga je po tvju menda ogledala več kot milijarda ljudi. Jp, Elvis je bil samo štiri leta kasneje že mrtev, kar pomeni, da tudi s pomočjo tega neverjetnega comebacka ni uspel premagati svojih notranjih demonov, ki so ga pahnili v prerani grob.

YouTube slika preogleda

Smučarski Pogledi

25.01.2013 ob 02:40

Kul oddaja, resda malce smešna zaradi sneženja in mraza izpod Pohorja, ki je brez dvoma nagajal gostom, saj so kljub toplim oblekam ves čas stali na istem mestu, a zelo zanimiva, nostalgična in dobro narejena. Jp, po dolgem času smo videli tudi Matejo Svet, resda od doma, a vseeno v živo. Je pa škoda, da spet nismo izvedeli pravega razloga, zakaj je na vrhuncu kariere in še zelo mlada smuči obesila na klin. Če se ne motim, se je takrat govorilo, da je bil kriv spor s Tonetom Vogrincem, kar pa on menda vseskozi zanika. Sem pa lani bral nek intervju, kjer je Boris Strel povedal, da je Svetova odšla zaradi pritiskov drugih in da bi se rad Vogrinec z njo enkrat o tem iskreno pogovoril. Kdo ve, kaj se je takrat dogajalo za zaprtimi vrati naše nekdanje šampionke, ki bi sto posto dosegla še ogromno takšnih in drugačnih zmag. Sem pa zdaj na Trenjih, kjer je bil Vogrinec tudi gost, prav čakal, če bo zinil kaj o Svetovi, saj ga je kamera kazala med njenim intervjujem. Dobil sem občutek, da se počuti nelogodno in da bi rad povedal svojo verzijo, kaj vem, morda Svetovo tudi objel in se ji opravičil ali pa ji pojasnil, da on res ni kriv, da je odšla oz. morala oditi.

Zanimivo je bilo videti tudi Borisa Strela, ki je zdaj že pošteno prileten možakar, pa Veroniko Šarec, ki je odprla zanimivo debato o tem, da ima športnik po koncu kariere velike težave, saj ga nihče ne jemlje resno izven belih strmin. Pa spet sem se spomnil na nesrečno preminulega Roka Petroviča, pa seveda na legendarnega Bojana Križaja, zaradi katerega smo tudi mi na polno špricali šolo. Jp, ko je smučal Križaj, se je življenje v Slovenijo ustavilo. Vsi smo čakali na njegove vožnje, vsi smo držali pesti, da bo na koncu zmagal. Take evforije pri nas ne bo nikoli več. To so bili časi, ko je bilo pri nas smučanje bolj popularno celo od nogometa.

Pa naj končam s Tino Maze, ki je letos tako zelo dobra, da ji komaj sledim. To, kar v letošnji sezoni dela Mazejeva, ni pred njo delal še noben slovenski smučar. To ni več le smučanje, to so dosežki Hermanna Maierja, pa Tombe, Stenmarka in Vreni Schneider. To so taki veliki dosežki, da bi morali Mazejevi sredi Ljubljane namesto Prešerna postaviti spomenik. Se mi pa vseeno zdi, da ni take evforije kot je bila v času Križaja in Svetove oz. v najbolj zlatih časih naše smučarije, ko smo se šli tudi Rifletov Podarim dobim. Morda je razlog v tem, da je dobra le Mazejeva in daleč za njo ni nikogar od naših, morda pa smučanje ni več tako zelo popularno kot je bilo nekoč, saj smo imeli pred Mazejevo preveč sušnih let. Je pa Tina Maze zares neverjetna, tudi izven belih strmin, ko recimo snema reklame in poje, kot nekoč Jure Košir, ki je prvi zganjal tak šov izven smučarije. Tina Maze je zares prava mednarodna športna superzvezda, morda največja kar smo jih imeli kadarkoli. In edina, ki bo že v soboto osvojila veliki kristalni globus, pred domačim občinstvom na Zlati lisici, da ne bo pomote.

Happy Birthday: Toše Proeski

25.01.2013 ob 00:10

Danes bi imel rojstni dan, star bi bil 32 let. Kot veste je leta 2007 umrl v tisti usodni prometni nesreči, ki je za vedno prekinila njegovo neverjetno uspešno glasbeno kariero, ki bi ga brez dvoma nesla tudi izven meja Balkana, kjer je bil itak novi Zdravko Čolić. Enkraten pevec, karizma, vrhunski performer in angel iz Makedonije, kjer ga ne bodo nikoli pozabili. Z njegovo smrtjo je namreč umrl tudi del njih.

Pravkar berem, da so našli tudi njegovo doslej neobjavljeno pesem Sve je ovo premalo za kraj, kar je zares lepo darilo za njegove oboževalce. Dobra pesem, tisti pravi Toše, ki ga tudi sam še vedno pogrešam.

YouTube slika preogleda

Ena na Ena: Violeta Tomič

24.01.2013 ob 23:59

Taki gostje so mi zakon. Zanimivi, zgovorni, pogumni in iz foha, ki je blizu tudi meni. Če ste danes zamudili, lahko napako popravite v petek ob 11 in 17. uri, v soboto ob 15.15 uri in v nedeljo ob 20. uri na Arena TV.

Recenzija: The Last Stand

24.01.2013 ob 23:52

THE LAST STAND

Prav imate, The Last Stand, sicer prva prva glavna vloga Arnolda Schwarzeneggerja po več kot desetih letih, je zelo dober double bill  s Tarantinovim Django Unchained in z Rodriguezovim Desperadom, tista prava obešenjaška akcijska komedija, ali še bolje, visokoproračunski grindhouse poklon vesternom, dejansko pa reciklaža filma The Good The Bad and The Weird, ki ga je leta 2008 prav tako posnel Jee-woon Kim, tudi režiser mojstrovin I Saw the Devil in A Tale of Two Sisters. Ne bom rekel, da film nima napak in da mu mešanje komedije in akcijske kriminalke večkrat ne povzroča velikih težav, toda Jee-woo Kim kljub temu servira nekaj zares izjemnih in dovolj izvirnih akcijskih sekvenc ter idej (divjanje po koruznem polju je bomba), ki jih večina podobnih filmov nima. Drži, The Last Stand ni tipični hollywoodski akcioner, je drugačen, bolj divji in precej nekonvencionalen izdelek, v katerih Schwarzeneggerja dejansko nismo navajeni. Okej, še vedno gre za mogočnega glavnega junaka, ki razčefuka nasprotnike, toda tega tokrat ne počne tako kot ponavadi, ampak v maniri prej omenjene špure, ki je seveda nisem pričakoval in sem nad njo dejansko zelo navdušen. Bi pa rekel, da se Schwarzenegger v vlogi šerifa Rayja Owensa ne znajde vedno najbolj prepričljivo, saj očitno nima pojma, da ne nastopa v svojem klišejskem liku in safe zone filmu, kar pomeni, da bi zgodba s kakim drugim igralcem morda funkcionirala še bolje. The Last Stand tako zame v prvi vrsti ni film Arnolda Schwarzeneggerja, ampak zelo soliden žanrski raztur, kar mu, kot sem že povedal, štejem v plus. Spremljevalna igralska ekipa, ki jo med drugim sestavljajo tudi Forest Whitaker, Johnny Knoxville, Peter Stormare, Luis Guzman, Rodrigo Santoro in skoraj devetdesetletni Harry Dean Stanton, me prav tako ni posebej navdušila, saj jo režiser Jee-woon Kim v dogajanje vpelje in ohranja dokaj površno in preveč na prvo žogo, da o poteku zgodbe, ki je prav tako hud kliše, niti ne začnem izgubljati besed. Aham, film ima minuse, dosti njih, toda celota na koncu ujame in navduši gledalca, ki mora Schwarzeneggerju vendarle čestitati, da je za svoj comeback izbral ravno takšen film.

Ocena: 7/10

Janša se ne da

24.01.2013 ob 19:24

Kdor je mislil, da bo Janša odstopil, se je močno zmotil. Janša bo šel do konca in se bo mesta šefa vlade oklepal še bolj kot Pahor, ki pa je, kot zdaj lahko vidite, ipak zdržal dlje kot Janša, pa četudi so ga vsi po vrsti kritizirali, da je bil slab premier. Mi je pa uganka Virant. Najprej je bil za Janšo, potem je bil proti Janši, nato je spet bil za Janšo in zdaj je znova proti Janši. Ali je res tak poštenjak, ali pa le blefira in točno ve kaj dela oz. se prekleto dobro zaveda, da mu bo tale manever več kot koristil. Erjavec po moje ne bi zapustil vlade, saj uživa v vlogi ministra, Lukšič pa mi ni kul, saj se obnaša kot da nima pojma, da brez predsedniške zmage Pahorja SDja sploh ne bi bilo več. Lukšič misli, da je SD na vrhu zaradi njega, kar je tako samopašno in blesavo, da komaj verjamem. In pazi to, zdaj se baje začenja nova koalicija s Pozitivno Slovenijo, kjer nikogar več ne moti, da je Jankovič v isti pizdi kot Janša. Jankovič bi sedaj seveda lahko naredil veliki comeback in končno postal šef vlade, toda ker ga je protikorupcijska komisija zavila isto kot Janšo, je tudi z njegovo politično kariero kot kaže konec. Politična kriza je vse hujša, kaj je prava rešitev pa seveda ni jasno nikomur. Je pa zanimivo, da Janše in Jankoviča ni odstavila ulica, ampak protikorupcijska komisija, ki je njune finančne mahinacije odkrila v ravno pravšnjem času. In kot sem dejal že na začetku, Janša se ne bo pustil tako zlahka. Kaj se bo  moralo še zgoditi, da bo vendarle odšel, pa bomo še videli.

Mešetarjenje z odpadki

24.01.2013 ob 03:20

Točno tako, odkar smo začeli po zakonu ločevati odpadke, so cene za odvoz le teh skočile v nebo, kar je seveda ogabna pizdarija in dokaz, da gre, kot sem trobil že nekaj mesecev nazaj, le za biznis ne pa za željo po čistejšem okolju. Firma Simbio, ki skrbi za odvoz, če se ne motim, razlaga, da imajo zdaj dela več in da je dinamika odvažanja zahtevnejša, zato je logično, da je cena zdaj dražja, stanovalci pa so dvignili glas in skušajo najti boljšo rešitev, kar seveda podpiram in se strinjam, da gre za še eno jebanje v glavo s strani države.

Pa poglejmo nekaj izjav naših stanovalcev:

“Prasci, si še kar hočejo na vsak način polniti lastne žepe, treba jim bo povedatti, da jih bodoletela sodba ljudstva, in takrat bodo morali tudi za 10 let nazaj vrniti vse, kar so neopraviččeno naložili slovenskemu davkoplačevalcu.”

“Tudi jaz mislim, da je takšna cena nesprejemljiva. To pomeni, da bo odvoz odpadkov stal toliko kot povprečen račun za elektriko? Če to ni nabiranje denarja, potem pa jaz nisem človek.”

“Ja, odpadki so postali dober posel. Res je, da je to bilo potrebno nujno urediti. Res je, da to kar je urejeno ni najbolje urejeno. Simbio je od leta 2009 do leta 2012 povečal svoje prihodke za 3 miijone evrov na leto. Število zaposlenih se je v treh letih dvignilo za 50. Dobiček podjetja je bil v mejah normale – v letu 2011 – 70. 354 evrov. Kar bode je veliko št. zaposlenih in povprečna plača in to v letu 2011 – 1.433 evrov ter stroški storitev. V letu so bili stroški storitev – odhodki 5.600.000 evrov. Vemo pa, da se tu skrijejo marsikateri “stroški”. Splošno je znano, da SIMBIO ne sprašuje o ceni. Mislim, da je lahko delati z denarjem če imaš monopol. Povečanje cen za 50% in več – ne vem ali moramo res vsako politično odločitev mirno sprejeti. Pri materialih, ki se zberejo pri ločevanju odpadkov nastanejo veliki dobički. Se pravi, več bomo ločevali, večje račune bomo dobili? Pričakoval bi ravno obratno, več mi ločujemo, manj ljudi potrebujejo za sortiranje, manjši bodo računi. Čimprej poiskati drugo rešitev.”

Jezni so jezni in povsem razumem zakaj je tako. Trenutna rešitev je ta, da so združili odpadke za dva različna bloka, kar pomeni, da je zunaj en kontejner manj in da bo cena, če se ne motim, enaka kot prej. Dobra rešitev dejansko, po drugi strani pa sramota, da se lahko sploh zgodi kaj takega.

Ko se ti država usede na bančni račun

24.01.2013 ob 03:00

Zgodba mojega prijatelja je naravnost škandalozna in dokazuje, da res živimo v nori državi, kjer so zakone pisali totalni idioti. Jp, model je od sodišča dobil sklep o izvršbi, kar pomeni, da so se mu zaradi neplačenih obveznosti usedli na njegov bančni račun. Okej, štekam, zajebal je, ker ni pravočasno plačal, toda finta izvršbe je vseeno totalno nelogična, krivična in butasta. Naj razložim, da boste vedeli kaj za vraga hočem povedati.

Če ima človek redno plačo, mu sodišče na računu kljub izvršbi pusti okoli 500 evrov za preživetje in mu pač pobere preostanek denarja. Če redne plače nima in recimo dobiva avtorske prihodke ali kakšne druge neredne prilive, pa mu poberejo čisto vse do zadnjega centa in jim ni važno kako se bo lahko prebil skozi mesec. Za državo je torej nekdo, ki ima redno plačo, bolj ogrožen od nekoga, ki le te nima, kar je tako huda idiotija, da komaj verjamem.

In pazi to, moj prijatelj se je uspel dogovoriti za obročno plačevanja dolga, sodišče pa mu kljub temu ne odblokira računa. V čem je smisel blokade, če človek redno plačuje obroke oz. v čem je smisel, da bi mu pobrali priliv, če so mu dovolili plačevanje na mesečne obroke? Še ena huda idiotija, ki je res ne razumem. Tudi zato, ker ima model le socialno podporo, ki mu je itak ne smejo vzeti, kar pomeni, da nima plače in da je izvršba že zaradi tega totalno nesmiselna.

In pazi to še enkrat, prijatelj bi moral dobiti neko nakazilo, pa ga zdaj seveda ne bo dobil, saj ga noče na svoj račun, ker ve, da mu ga bodo pobrali v celoti. Namesto da bi si priliv razporedil smiselno in imel nekaj za obrok dolga, nekaj pa za preživetje, bo zdaj ostal brez ali pa bo moral stuhtati drug način, da pride do tega denarja. Grozno, res.

Dragi bralci, ima kdo kakšne podobne izkušnje s to pizdarijo? Morda kak nasvet? Idejo, kako se izvršbi izogneš ali jo odložiš, morda celo izničiš ali kaj podobnega? Kajti zadeva se potem kmalu spremeni v rubež, kjer ti budale začnejo trkati še na vrata in groziti, da ti bodo pobrali imetje, avto ali kako drugo zadevo, ki je pač v tvoji lasti. Zajebana situacija, vsekakor. Še posebej, če res nimaš denarja in če izvršbe ne moreš plačati.

Recenzija: Big Fish

24.01.2013 ob 02:08

BIG FISH

Kot da bi Edgar Allan Poe napisal pravljice bratov Grimm in Hansa Christiana Andersena.

Tim Burton, vizionar, ki so ga zaradi pretirano mračnih želja nekoč nagnali iz risarskega resorja studia Disney, je bil leta 2003 nazaj na poti, ki so jo začrtale nepozabne in edinstvene mojstrovine Edward Scissorhands, Beetlejuice in Batman. Na poti, kjer ni bilo prostora za skrpucala Mars Attack, Sleepy Hollow in Planet of the Apes. Na poti domišljije, fantazije in pravljičnega sveta. Na poti, ki ji nista kos niti brata Grimm, kaj šele ostali ameriški režiserji. In Burton je šel tokrat zares daleč. V slikovit pravljični svet, v domišljijo glavnega junaka Eda Blooma (v mladih letih Ewan McGregor, v zrelih pa Albert Finney), modernega barona Munchausena in možaka, ki bi v kozji rog ugnal celo Alico iz čudežne dežele in Dorothy iz Oza. Tip je namreč mojster za pripovedovanje izmišljenih zgodb. Večni Peter Pan, ki vsaki še tako običajni stvari doda svojo domišljijo, poanto, basen in pravljico. In to počne tako zagnano, prepričljivo ter realno, da na koncu verjame celo samemu sebi. Pa četudi nam zaupa, da je srečal štiri metrskega velikana, cirkusanta (Danny DeVito), ki se ponoči spreminja v volkodlaka, čarovnico s steklenim očesom (Helena Bonham Carter), čudežno mesto Specter, kjer ljudje živijo kot v Neverlandu, morsko deklico, živo drevo, sijamski dvojčici in gromozansko ribo, ki mu je pojedla poročni prstan. Gospod je pač pravljičar, mojster za Neverending Story, za izmišljotine, za vse tisto, kar manjka realnosti. Njegova realnost so pravljice. Izvirne prigode, ki jih pripoveduje 24 ur na dan. Pa čeprav gre zaradi tega močno na živce svojemu sinu (Billy Crudup), ki živi v času brez pravljic, v času realnosti, kjer ni prostora za matrico. Toda ljudje rabimo pravljice, saj je naša realnost postala preveč realna. To zelo dobro ve tudi Tim Burton, naspidirana inačica Edgarja Allana Poeja, ki nam je serviral prvo pravo pravljico za odrasle in vanjo zmetal vse pravljice tega sveta, vse svoje najboljše filme, vso svojo domišljijo in tudi vse tisto, kar smo pozabili v naši otroški sobi. V naši zabrisani preteklosti, ki jo je zjebalo življenje. Vrnite nam pravljice, vzemite nam realnost. Enkraten film, našemljen z vrhunsko scenografijo in fotografijo, čista avtorska vizija in perfekcija, o kateri se ne sanja niti Stevenu Spielbergu, poslednjemu hollywoodskemu Petru Panu. Brez dvoma eden najboljših filmov Tima Burtona in eden boljših filmov prejšnjega desetletja.

Ocena: 9/10

null

Recenzija: House of Sand and Fog

24.01.2013 ob 02:00

HOUSE OF SAND AND FOG

»Jebeš birokracijo,« sem zakričal ob koncu tegale tragičnega, hladnega, srce parajočega, direktnega, otožnega in vase zaprtega filma. Jebeš neumne zakone o nepremičninah in jebeš Ameriko, deželo, kjer se je zaradi drobne napakice zgodil celo 11. september. Jebeš vse mogoče uradnike, ki se držijo pravil in ne znajo pogledati skozi prste. Jebeš policijo, ki vedno ustreli takrat, ko je to najmanj potrebno. In seveda, jebeš življenje, ki dovoli tako hudo igro usode in uprizori največjo tragedijo vseh časov. Tragedijo, ki vam bo segla v srce in vzela dušo. Tragedijo, ki se zgodi samo zaradi birokracije, zaradi majhne napakice pri prodaji hiše, ki jo vzamejo nesrečni mladenki Kathy (Jennifer Connelly). Ki jo dovolijo kupiti iranskemu priseljencu Behraniju (Ben Kingsley) in njegovi simpatični družinici (Shohreh Aghdashloo, Jonathan Ahdout). Hiša je namreč vse, kar ima Kathy. Kar ji je ostalo v zjebanem lajfu. Kar ji je zapustil mož. Kar jo drži pokonci. Nekaj takšnega pomeni tudi Behraniju, bivšemu polkovniku in možaku, ki si s tako hišo kupi tudi imidž. Hudiča, ki pusti celo službo, se obrije in obleče v prekrasno novo obleko. Hiša je vse, kar je hotel imeti. Še posebej, ko jo obnovi in uredi po svoje. Nič čudnega, da se je potem, ko mu oblasti povedo, da je prišlo do napake v papirjih, drži z obema rokama. In da jo hoče prodati za štirikratno ceno. Okej, uredi in obrije se tudi Kathy, ki ji pomaga policist Lester (Ron Eldard), njena edina opora in tip, ki se pravkar ločuje od svoje žene Carol (Kim Dickens). Vas nese h klišejem in tretjerazrednih tv trilerjem, kjer nas junaki na koncu vlečejo za lase in se delajo, da igrajo v tragediji Williama Shakespeareja, ali še boljše, v rimejku Alfreda Hitchcocka? Naj vas ne, saj House of Sand and Fog ni iz tega poceni materiala. House of Sand and Fog je zares odličen in kvaliteten film, ki svoje igralce obrača tako prepričljivo, da svoje like tudi čutijo, dihajo in podoživljajo. Kot pesek, ki prekrije stare spomine, in kot megla, v katero se ovijejo solze. Nepozaben film. Dovršen v režiji, še boljši v dramaturgiji in postavitvi prizorov. Ter tako zelo tragičen, da ga boste morali izjokati.

Ocena: 9/10

null

Recenzija: Anything Else

24.01.2013 ob 01:16

ANYTHING ELSE

Woody Allen ne glede na leta v svojih filmih nase še vedno pripenja zelo mlade punce, kar je seveda višek samopašnosti, ki pa mu je seveda ne zamerimo, saj je Woody Allen, večni nevrotik, ki z mlado babo živi tudi v resnici. In v temle filmu, ki je tako kot je zanj že v navadi, finančno popolnoma pogorel, je imel priložnost za nekaj novega. Za svež veter, za preobrat, ki ga od njega niso pričakovali niti njegovi najbolj zvesti oboževalci. Za soigralca si je namreč izbral Jasona Biggsa, prvaka Ameriške pite, ki je nadomestil vse tiste mlade ženske iz njegovih prejšnjih filmov. Toda kaj, ko se vanj ni zaljubil in ga poskušal spraviti v posteljo, kar bi bila super ideja, marveč je z njim samo prijateljeval ter mu delil takšne in drugačne nasvete. Oba sta namreč brezposelna pisca komičnih nastopov, ki sredi New Yorka čakata na veliki met. In samo pomislite, Jason Biggs ima doma punco Christino Ricci, ki se je Woody niti ne dotakne. In njeno mamo Stockard Channing, ki je Woody niti ne vidi. Pa čeprav prva nenehno skače čez plot, druga pa se zabava z mlajšimi ljubimci. Jason Biggs je pač le Woody Allen, saj bi bil pravi Woody Allen očitno res prestar za Christino Ricci, kar pa nikakor ni zanimivo, marveč dolgočasno, razvlečeno in preveč povprečno. In ko mu na koncu filma pove, da bi se rad preselil v Californio, ker New York ni več mesto za uspeh, gledalec upa, da bo to storil tudi v resnici in končno le začel snemati visokoproračunske filme. Magari popolnoma slep, kot je to počel v izvrstni komediji Hollywood Ending. Le predstavljajte si kako dobro bi izgledala Godzilla, če bi jo režiral Woody Allen. Nosila bi očala in namesto Japoncev žrla psihiatre. To bi bil film vseh filmov in drugi najboljši film Woodyja Allena. Jp, ni ga slabšega od filma, kjer začne Woody Allen kritizirati New York. In od filma, kjer Jason Biggs nima pojma, da je Woody Allen najslabša možna oseba za dajanje ljubezenskih nasvetov.

Ocena: 5/10

null

Recenzija: The Human Stain

24.01.2013 ob 01:05

THE HUMAN STAIN

Anthony Hopkins je gospod Coleman Silk, nadvse ugledni profesor književnosti, ki ga nekega dne zaradi nedolžne pripombe vržejo iz službe. Ker mu malce kasneje za rakom umre žena, najde tolažbo v objemu mlade, navihane in preproste čistilke Faunie Farley (Nicole Kidman), kar je zelo nevarno, saj je ta ista Faunia Farley še vedno poročena z nasilnim Lesterjem (Ed Harris), ljubosumnim kolerikom, ki so ga pravkar izpustili iz ječe. A nič zato, saj gospod Silk uživa kot že dolgo ne in se požvižga celo na dejstvo, da so ga obtožili rasizma, da ga gledajo postrani, da so mu iz žepa vzeli renome ter rezime in pozabili celo na njegove vrhunske učne metode. Prav imate, možakar je zaljubljen. Do ušes in še dlje. Od srca in do viagre. Nič čudnega, glede na to, da mu Faunia vsak večer pleše striptiz in zaigra vlogico Satine iz mjuzikla Moulin Rouge. Okej, The Human Stain resda premore nekaj nadvse svežih in za take vrste zgodbo presenetljivo zastavljenih prizorov, ob katerih se namejimo in se jim dovolimo zapeljati, toda kaj, ko v resnici ves čas skriva profesorjevo mračno preteklost, potlačeno skrivnost, ki ga žre bolj kot je njegovo ženo žrl rak. In ker Robert Benton še vedno ne ve, da mu najbolj ležijo samo družinske drame, nam po nepotrebnem servira še asociacije na Poštarja, ki zvoni dvakrat, na vse tiste klišeje filmov, kjer žena vara moža, mož pa tuhta, kako bi ji vrnil. The Human Stain je tako le film, ki so ga uničile pretirane želje po kvaliteti, po oskarjih, po slavospevih kritikov, kar je velika škoda, saj bi nas očaral samo kot romantična komedija, v kateri se zaljubita Anthony Hopkins in Nicole Kidman. In takrat bi bili odveč celo pretenciozni flashbacki.

Ocena: 5/10

null