Recenzije: Parental Guidance, The Perks of Being a Wallflower, Taking Woodstock

31.01.2013 ob 02:27

PARENTAL GUIDANCE

Filmov, kjer se otroci obnašajo kot teroristi, odrasli pa jim kljub temu ne upajo primazati eno okoli ušes, imam že nekaj let polno kapo, kar pomeni, da mi grejo močno na živce, saj so predvidljivi, dolgočasni, klišejski in zoprni. Drži, ameriški družinski filmi nas učijo, da se lahko razvajeni pamži obnašajo kot totalni kreteni, ali še bolje, iz nevzgojenih pamžev hočejo delati komedijo in nas prepričevati, da je imeti takega malega kurca v bajti nadvse zabavno in kul. No, tokrat dobita takega mulca v roke babica in dedek (Bette Midler, Billy Crystal), ki ju mamica (Marisa Tomei) prosi za varstvo, saj si želi z možem (Tom Everett Scott) privoščiti nekajdnevni izlet. Okej, Midlerjeva in Crystal sta resda legendi, toda tale hudo povprečen in navaden film je zanju žalitev. V take filme tako dobra igralca kot sta Midlerjeva in Crystal nikakor ne sodita. In pazi to, režiser Andy Fickman je podobno pizdarijo zganjal že s filmom The Game Plan, kjer je zaradi otrok živce izgubljal Dwayne Johnson, je pa res, da je Parental Guidance še slabši, še bolj klišejski in še bolj zoprn, se pravi na stopnji kozlarij Cheaper by the Dozen in Yours, Mine and Ours.

Ocena: 3/10

THE PERKS OF BEING A WALLFLOWER

Četudi tegale filmčka ni med favoriti za takšne in drugačne nagrade, je lani ujel presenetljivo veliko pohval, kar pomeni, da so ga razni kritiki uvrstili celo med najboljše filme preteklega leta. Tako dober seveda ni, ima pa nek poseben šarm, neko posebno karizmo in atmosfero, ki se prenese tudi na gledalca in mu kljub malce dolgočasni zgodbici na koncu pričara dovolj navdušenja, da je nekako zadovoljen in da razume vse mogoče pohvale. Režiser Stephen Chbosky, tudi scenarist mojstrovine Rent, obvlada depresivno komedijo, obvlada simpatično teženje in gledljiv dolgčas, če veste kaj mislim. Logan Lerman (pred tem je bil glavna zvezda bedarije Percy Jackson & the Olympians: The Lightning Thief), Emma Watson (prva prava vloga po Hermione Granger iz Harryja Potterja) in Ezra Miller (malce težko sem ga sprejel zaradi filma We Need to Talk About Kevin), glavni junaki Charlie, Sam in Patrick, pa se dobro znajdejo v mešanici drame in lahkotne komedije, no ja, pa tudi depra romance, o kateri sanja naš Charlie. Introvertirani mladenič, ki po smrti matere ne najde pravega stika z ljudmi okoli sebe in se tudi v šoli ves čas drži bolj zase. Vse dokler ga v svojo družbo ne povabita Sam in Patrick, tudi fana kultnega Rocky Horror Picture Showa, ki mu vrneta samozavest in poživita negov sivi in vase zaprti vsakdan. Zgodba resda ne odkriva tople vode, podobne mladeniče pa lahko najdete v neštetih filmih, toda to ne moti, saj filmček, kot sem že povedal, ves čas spremlja poseben šarm, ki dovolj dobro skriva klišeje, ali še bolje, ki gledalca prepriča, da klišejev dejansko sploh ni tako veliko kot se zdi na prvi pogled. Plus Paul Rudd in Tom Savini v vlogah učiteljev.

Ocena: 7/10

TAKING WOODSTOCK

Jp, tole je film, ki ga je Ang Lee posnel med Pijem in Se, jie. Mali in širši javnosti dokaj neznani filmčič, sicer pa resnična zgodba mladeniča Elliota Teichberga (Demetri Martin), ki je leta 1969 Woodstock pripeljal na dvorišče domačije svojih staršev (zelo dobri Henry Goodman in vrhunska Imelda Staunton, ki bi ji morali dati oskarja). V čisto vukojebino, kjer se je skoraj 100 tisoč hipijev seveda počutilo kot doma. Kul film, ravno pravšnja mešanica egotripa in komedije, kjer se oglasijo tudi Eugene Levy, Emile Hirsch, Jeffrey Dean Morgan, Liev Schreiber in Paul Dano. Ang Lee konec šestdesetih ujame zares mojstrsko in tako, da gledalec pomisli, da gleda kak doku o pravem Woodstocku. Atmosfera je tako zelo naravna in pristna, da se sprosti tudi gledalec. Resnična dejstva me ne zanimajo, ker gre ipak še vedno za film. Vse skupaj pa je dober poklon flower power generaciji in času, ki ga je zjebala urbana džungla.

Ocena: 7/10

 

5 komentarjev na “Recenzije: Parental Guidance, The Perks of Being a Wallflower, Taking Woodstock”

  1. alenka pravi:

    Meni je bil pa Perks res super! 4/5

  2. Filip pravi:

    Popravek; v Perks of Being a Wallflower Charlieju ni umrla mama, ampak teta. Njegovo obnašanje pa ni bila posledica te smrti, ampak nečesa drugega, kar si verjetno tudi spregledal, saj je prikazano zelo dvoumno (SPOILER: spolna zloraba).
    Se mi pa tako na splošno zdi, da takih ‘coming-of-age’ filmov danes manjka in je treba pobrskati po filmografiji iz 80ih, če hočeš pogledat kakšen spodoben filmčič.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ej, a veš, da sem razmišljal, da mi nekaj ne štima, saj je Melanie Lynskey, ki v flashbackih igra to v nesreči umrlo žensko, napisana kot teta. Ampak a je ne imenuje Charlie ves čas mama? Da to nima vpliva na njegovo obnašanje se ne strinjam, saj vedno znova pada v depresijo prav zaradi tega, saj ima občutke krivde in idejo, da je on kriv za njeno smrt. Še sestro pokliče na koncu cel paničen zaradi tega. Ta zloraba pa mi je tudi prišla na misel, ampak nisem bil čisto prepričan kaj točno se je dogajalo, pa kdo naj bi ga zlorabljal. A ta teta, kdo drug? Ker ona pa je delala samomor, če se ne motim, saj je imela v enem flashbacku prerezane žile. Ampak a ni čudno, da mu ta prava mama dejansko ne pomeni kaj dosti in je tako postranski lik, da je komaj opazna. Tudi oče dejansko. Če ga ne bi igral Dylan McDermott bi ga pozabil že med gledanjem. Tudi zaradi tega sem bil sto posto, da tisto ni bila teta, ampak mama.
    Hm, meni pa se zdi, da je takih filmov zadnje čase kar precej.

  4. jeri pravi:

    Hmmm, Mislim da si ti tale film gledal bol površno. Ves čas omenja teto, nikoli je ne pokliče mama. Jaz sem razumela, da ravno zato, ker je ona njega zlorabila, si je kot mali v kakšnem trenutku zaželel da je ne bi več bilo, in tudi to je del tega (poleg darila), zakaj on čuti krivdo, ki ga spremlja ves čas. To obnašanje res ni posledica njene smrti ampak zlorabe in nato občutka krivde. Oče in mati pa v tem filmu res nista imele takšne vloge. Najbrž zato, ker so bila čustve ki jih je doživljal glede tete in glede prijateljev toliko močnejša, in niso želeli zraven mešati še ostale družine.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No ja, če ne bi umrla, se ne bi počutil krivega, a ne.
    Torej ga je dejansko res teta zlorabila, kar sem razmišljal tudi sam. Zakaj pa si je rezala žile? Je imela tudi ona občutke krivde? Pa starša, nista vedela nič o tem? Malo površno je to prikazano, očitno zato, da gledalci tuhtamo kaj točno se je zgodilo s tem pobom. Je pa zanimivo, da niti nisem razmišljal zakaj je tak kot je, ker se mi je zdel povsem v kontekstu malce neobičajnih mladeničev današnjega časa. Niti nisem pomislil, da ima zadaj kako hudo travmo.
    Ampak od kje hudiča sem dobil idejo, da jo je klical mama :)
    Sicer pa to itak ni nek grozno važen del filma, če mene vprašaš. Poanta je v tem, da poba s pomočjo Sam in Patricka vendarle pokuka iz svoje lupine in se počuti sprejetega.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !